Arhetipi

woman-hugging

Objemi Sebe!

Pogosto poslušam ljudi, kako se morejo ščititi pred negativnimi energijami in se spomnim svojih dni, ko sem verjela v ta mit. Potem sem spoznala, da se ščitimo zato, ker s tem varujemo svoje notranje ranjenosti, da nas ne bi kdo ponovno ranil. Vendar s tem dajemo vsakič energijo tistim, ki predstavljajo polarnost našemu arhetipu otroka, pa naj bo to odvisnik, tiran, reševalec zunaj nas.

Spoznala sem, da moramo pozdraviti sojenje in tendenco, da kritiziramo, bolečino izdaje, opravičevanje zanikanja, občutke zapuščenosti in osamljenosti, ter občutke izoliranosti in ločenosti v sebi, da bi lahko bili v svojem izvornem stanju ranljivosti, odprtosti, voljnosti. Vsi imamo močne ranjenosti na dveh ali treh poljih teh izvornih ranjenosti srca, ki nam onemogočajo globlji stik s svojo dušo in zaradi katerih ne moremo izkusiti Božanske Ljubezni. Kajti vsakič, ko se odpremo in samo zadiši po tem, da bi lahko bili ranjeni, se v našem telesu sproži močan notranji odziv, ki vključuje tako hormonski, kot tudi čisto fizični odziv, da ne govorim o tem, da vpliva na naše energijsko polje. In se zapremo, zakrčimo, stisnemo in se umaknemo v sebi – zbežimo ali pa napademo, tretji odziv je otopelost in zmrznjenost, ki je še najbolj pogost odziv v zadnjem času. Ćetrti odziv je padanje v nezavedno..

Tovrstne ranjenosti so nas zaznamovale na genetski ravni, arhetipski in kolektivni ravni, globoko so zakopane v našem celičnem spominu in večinoma smo naučeni, da jih poskušamo pozabiti, zanikati, zakopati še globlje v svoji notranjosti. Vendar povzročajo v nas občutek, da je z nami nekaj narobe. In tukaj se rojeva naš sram. Ko nas je sram, da obstajamo, ko mislimo, da si ne zaslužimo in nismo dovolj dobri, ne glede na vse naše uspehe, dosežke, vse kar nam veliko pomeni, vedno znova pristanemo v teh izvornih ranjenostih, ki nas silijo v iskanje, v ločenost in globok nedefiniran občutek, da je z nami nekaj hudo narobe. In to ne glede na vse zdravljenje, ki smo ga že opravili, ne glede na vse iskanje znotraj nas.

Dejstvo je, da dokler ne pogledamo v Matrico izvornih ran, dokler obstaja v nas, nismo svobodni. Vsi sistemi, ki jih poznamo, vse kar nas obdaja od religije, ekonomije, sodstva, politike, pravila civiliziranega sveta, vse oblike preganjanja in zatiranje, duhovne tradicije, sistemi prepričanja, vse se je rodilo iz Matrice izvornih ranjenosti. In vodijo nas sistemi, ki nas nadzirajo in kontrolirajo skozi te ranjenosti. Kajti tako se ustvarja strah, prestrašenost, nemoč. Pritisnejo ti na notranje gumbe in se umakneš, se skriješ, zmrzneš, se zakrčiš.

V svojem dve desetletji dolgem iskanju in raziskovanju sem spoznala, da so ranjenosti tista čustva, ki jih nismo izkusili. Blokirali smo ta čustveni tok s svojim obrambnim mehanizmom in oblikovali smo sodbo, kritiko, ki drži izkušnjo kot zamrznjeno sliko v naši avri. Ko sem raziskovala vpliv travm na biologijo, sem začela spoznavati, kako so ta zamrznjena čustva pravzaprav del naše celične strukture in ovirajo delovanje naših celic, tkiv in organov, kar v daljšem časovnem obdobju pripelje do bolezni.

Razsvetljenje, tako popularno stanje, ki ga iščejo mnogi je pravzaprav stanje, ko ponovno izkusiš celega sebe, vse dele sebe brez sojenja in kritiziranja in se vse razsvetli, gre vse v luč. Ključ je v občutkih. Naša izkušnja je občutek. Občutek si želi biti občuten, izkušen. Začutiti je potrebno svoje občutke in ko lahko čutiš celega sebe, vse dele sebe, se celotna dinamika notranjih ranjenosti razgradi. In oblikovala sem proces skozi katerega na lahkoten in milosten način preobražamo svoje ranjenosti, ki sem ga poimenovala DivineFlow – iz stresa v radost.

Vedno, ko čistiš in zdraviš svoje notranje rane, ojačuješ svojo angelsko esenco v sebi. Premikaš se v ljubezen, ven iz bolečine. Brez uporabe ščitov in obrambe pred čustvi smo odprti. Vedeti morate, da vedno k sebi pritegnemo ljudi in situacije za lastno zdravljenje, da se lahko vrnemo nazaj v celoto Biti. Okoliščine nam vedno odslikajo naše lastno obsojanje tistih delov nas samih, ki niso pozdravljeni znotraj nas in jih gledamo v drugih ljudeh. Ko se nehamo braniti, ščititi, se odpremo izkušnji, ki jo imamo v sebi, ki se mora premakniti v Celoto sebe.

In kar lahko naredim za vas je, da vas vodim skozi proces preobrazbe. DivineFlow razkriva starodavno znanje poti ljubezni o kateri so govorili mnogi mojstri v naši zgodovini. V 8 srečanjih Objemi Sebe pa se skupaj družimo in skozi skupinsko dinamiko premikamo skozi vseh osem izvornih ranjenosti, ki jih nosimo v sebi (štirje preživetveni arhetipi) in z vami bom delila, kako se soočati z njimi v vsakodnevnem življenju.

Na vsakem srečanju bomo zelo praktično in na svojem primeru pogledali kje izgubljamo svoj občutek varnosti in za kaj smo ga zamenjali v sebi.
Spoznali boste kje izdate, zanikate, ranite, zapustite in se ločite od sebe.

Objemi Sebe je izjemno arhetipsko popotovanje vase, ki skozi zdravljenje ranjenosti vedno bolj razkriva zlato naše Duše, našo angelsko esenco. Več na spletni povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!

Taja Albolena.

mars_cropped

Ste že slišali?

Mars se je 1.3.2014 obrnil v retrogradno gibanje.

Pogosto rečem, da me dogajanje na nebu ne zanima, ker imam v svojem življenju dovolj stvari, s katerimi se lahko ukvarjam, tukaj na zemlji. Pa vendar vsake toliko kakšen nebesni pojav pritegne mojo laično pozornost. In retrogradni Mars je eden takih pojavov. Zakaj? No kot prvo verjetno tudi zato, ker je relativno redek. V članku na mojem FB zidu sem prebrala o tem, da  je obdobje retrogradnega Marsa čas, ko se je potrebno soočiti s tem, kako upravljamo s svojo energijo, o čemer govorim že od začetka leta, in kako delamo z lastno močjo. Obdobje, v katerem se je modro soočiti s svojo željo po kontroli in s svojo jezo se je šele dobro začelo in v kombinaciji z močno aktivnim soncem je kot tempirana bomba, ki bo mnogim najedala zdravje. Učenje tega obdobja je nedvomno potrpežljivost in umirjenost, kajti konflikti bodo za tiste, ki ste nagle jeze vse večji izziv.

Težava se bo, kot vedno pojavljala na najšibkejšem členu v vaši celoti telesa-čustev-misli in duha. In to je tudi čas, ko bo potrebno najti nove načine opolnomočenja.

Verjetno že prepoznavate, da »stari« ali zunanji načini motivacije enostavno ne delujejo več. Ljudje vedno bolj “poizkušajo” in mečejo špagete ob zid, v testiranju, kateri se bodo prijeli in obdržali. Ker nadzor popušča mnogim vajeti uhajajo iz rok in kot sem že rekla prejšnji mesec, ko sem pisala o energiji kitajskega leta pod okriljem konja, leto 2014 je ključno leto, ko se bo potrebno naučiti upravljati s svojo energijo, upravljati s tem plemenitim žrebcem, ki poskakuje pod vašim sedlom. Vas bo vrgel s sedla, ali se boste obdržali?

Ker je energija Marsa simbolično energija moške esence, je njegovo retrogradno gibanje čas globokega notranjega vpogleda v osebni odnos med ženstveno in moško esenco v vsakem posamezniku. Mars pogosto nima potrpežljivosti in deluje impulzivno, agresivno, nasilno. In v tem času bodo izzvani vaši načini delovanja, kjer poskušate stvari reševati na-silo. Ljudje bodo izjemno občutljivi za nesoglasja, konflikte in dinamika moči bo na preizkušnji, tako v osebnem življenju, kot tudi globalno gledano. Ker je vse Eno in je Eno v vsem, se bo potrebno soočiti s tem, kako mi v sebi gojimo in hranimo energijo nasilja in kje vedno znova potiskamo stvari v sebi, kje se kritiziramo in jezimo sami nase in kako to svoje notranje nasilje projiciramo ven iz sebe v svet.

In ker agresija in nasilje v nas pogosto vzbudita strah se bo potrebno soočiti s tem, kako smo strenirani, da odreagiramo. Ko je naš sistem v »nevarnosti«, telo da ukaz, da se borimo, bežimo ali pa zmrznemo. Gre za tri odzive našega najstarejšega dela možganov, kamor se zatečemo takrat, ko smo soočeni s situacijami, ki v nas vzbudijo ali jezo in agresijo ali pa smo napadeni in se poskušamo pred tem napadom ubraniti. Zanimivo je, kako se najnovejši del možganov, neokorteks dobesedno izključi in v stresu nam »pamet« ne koristi kaj dosti, ker smo dobesedno odrezani od tega dela naših možganov. In ključno je, kako se v stresu odzivamo, pa tudi kako hitro se znamo iz stresa premakniti na bolj prijetno področje, idealno v radost.

Ko opazujem ljudi okoli sebe, lahko brez pikice dvoma potrdim, da je velika večina v domeni boja, kjer se borijo za ali proti stvarem, ljudem, idejam ali pa na drugi strani bežijo pred problemi in ljudmi, ki jih »mučijo« ali »terorizirajo«. Vedno več pa jih je v tretjem odzivu, kjer so v otopelosti, zamrznjeni v času in čakajo, da vse skupaj mine. Vsi imamo vsak svoj priljubljen odziv na težave in čas pred nami nas bo soočal s temi našimi priljubljenimi odzivi z enim samim namenom; da končno dojamemo kako reagiramo in da začnemo zavestno izbirati svoje odzive.

Retrogradni Mars nam da idealno priložnost, in ker je vse kar se dogaja na-ključ-je, skratka vse je točno tako kot mora biti, da pogledamo globlje vase in spoznamo, kako prelagamo odgovornost na stvari, ljudi, dogodke zunaj sebe kot izgovor, da se nam ni treba soočiti s seboj. Karkoli v vas izzove reakcijo je modro pogledati bolj v globine. In v času do sredine maja, do takrat bomo namreč pod tem vplivom, močno svetujem, da ste del skupin, kjer se lahko pogovarjate o tem, kar se vam v življenju dogaja. Kajti ko si sam, z občutkom, da te nihče ne razume in ne sprejema takega kot si, so premiki onkraj trenutne realnosti in preseganje samega sebe skoraj nemogoči, kajti vedno znova pristaneš v starih zgodbah, ki jih ljudje okoli tebe pravzaprav pomagajo ohranjati. Sama sem dolgo časa stvari delala sama, na neki točki pa sem dojela, da ne morem naprej sama. In tako sem zadnje tri leta del ženskih krogov, kjer lahko v skupini delimo kaj se nam dogaja in druga drugo bodrimo v tem, da se s stvarmi soočimo in jih presežemo. Sama prepoznavam, da je za večino, ki si želijo premika izziv pravzaprav v tem, da sami ne vidijo kaj se jim dogaja, okoli sebe pa pogosto nimajo ljudi, ki bi jim povedali resnico in tako se vedno znova znajdemo v svojih znanih in udobnih odzivih žrtve, ustrežljivke, saboterja ali nezrelega otroka, ki išče pozornost in ljubezen pri ljudeh zunaj sebe.

Tale Mars vas bo izzval v tem, da bo treba prevzeti odgovornost zase in za svoje izbire v življenju. In dokler ne prepoznaš kje se pravzaprav nahajaš in kateri odzivi tvoje notranje avtomatike so ti najbližje, se žal ne moreš čisto zares premakniti naprej. Poiščite si torej skupino, mentorja, prijatelja, nekoga, ki mu lahko zaupate in ki ve kaj se dogaja z vami, ker ima za sabo podobno izkušnjo. Premikati se bo treba hitro in zmanjkuje nam časa.

Krize so vedno najboljše priložnosti za rast, če jih uspemo videti kot takšne. In kriza, ki jo utegne ustvariti retrogradni Mars v vašem življenju je izjemna priložnost za rast. Kajti če stvari zanikamo v sebi se nam zgodi, da se znajdemo v besu in nasilju, ko zanikamo jezo, v depresiji, ko zanikamo žalost, v paniki, če zatiramo strahove in v globokih občutkih sramu, če zanikamo občutke krivde v sebi. In verjemite mi, da to ne bo šlo stran kar samo od sebe. Ko sem ta vikend ženske vodila skozi ženski energijski sistem smo spoznavale, kako je zadnjik tista točka v našem telesu, ki dobesedno zadržuje vse »sranje« in tale Mars bo potegnil dol s tega »sranja« še zadnje preproge pod katere poskušate pometati vse, kar je nerešenega v notranjosti. In težave z medenico, ali organi v medenični votlini lahko kažejo na to, da zatiramo in poskušamo nadzorovati pretoke življenjske energije v tem delu. Preplavljajoče? Žal pogosto, takle imamo…

Pomembno je tudi razumevanje, da nismo žrtve okoliščin in da ne drži, da se nam stvari v življenju »dogajajo«. Dejstvo je, da vedno v svoje življenje pritegnemo nekoga, ki odigra drugi del igre in nam s tem omogoči, da ozavestimo igro v obeh vlogah in izberemo, da jo presežemo. Dokler ne dojamemo, da smo včasih v vlogi žrtve in spet drugič v vlogi tistega, ki muči druge ali je do njih agresiven ali nasilen in jih naredi žrtve, ne moremo preseči obeh vlog in izbrati, da smo prijazni v prvi vrsti do sebe in izbiramo svoje odzive, zavestno.

Učenje retrogradnega Marsa je pravzaprav v tem, da integriramo svoje avtomatske odzive in zavestno izbiramo, kako se odzivamo na agresijo ali na strah. In to kar je ključno, da se zavedate v tem času polnem izzivov je, da je potrpežljivost izbira. Zato v teh dveh mesecih in pol spremljajte sebe in se zavedajte kaj vas daje na obrate, kje bi najraje “popenili” in se zavestno umirjajte. Bodite strpni in potrpežljivi. In izkoristite ta čas maksimalno.

Želim vam krasne pomladne dni.

Taja Albolena

 

Delno povzeto po: www.evolvingdoor.ca

choice

Izbira …

Izbira je vedno v naših rokah ne glede na to, kako si včasih želimo, da bi lahko stvari naprtili na ramena koga drugega. Ključna izbira v našem življenju je ali živimo v vojni sami s seboj, z drugimi ljudmi in svetom, ali smo v miru s seboj, z drugimi in svetom. Bolj preprosto lahko rečemo ali smo v strahu ali v ljubezni. Ljubezen in strah ne moreta obstajati hkrati, vedno je naša izbira kaj utelešamo in živimo v tem trenutku.

In ko sem se začela ukvarjati z arhetipi, sem začela predavati o tem, kako ustvarjamo svojo notranjo senco ali kako krepimo vojno v sebi. Rada rečem, da se bodo vojne v zunanjem svetu končale, ko se bodo končale v naši notranjosti, kajti mi smo tisti, ki nosimo vojno v sebi in ta vojna se preslikava iz nas v svet.

Če hočemo živeti v svetu miru in ljubezni, moramo imeti mir in ljubezen v sebi, do sebe, biti mir in ljubezen.

Vojna v naši notranjosti je stvar izbire. In vendar je ta izbira vojne v naši notranjosti pogosto popolnoma nezavedna. In vendar ta naš notranji občutek, ki ga imamo do sebe vpliva na to, kako vidimo svet okoli sebe. Če smo pomirjeni sami s seboj in smo v ljubezni do sebe, potem to širimo tudi iz sebe v svet in v vse naše odnose, kajti tako kot sebe zaznavamo kot bitje, vidimo bitje v vseh ljudeh. In ko se ločimo sami od sebe, se ta ločenost odslikava v vseh naših odnosih in do ljudi se vedemo kot do predmetov, številk, enostavno so vse drugo, samo ljudje ne.

Proces izbire se zgodi zelo hitro v naši notranjosti in gre za popotovanje skozi notranje ranjenosti, ki vsaka doda svoj košček k temu, da čutimo otopelost v sebi ali uporabljamo taktiko izogibanja, ko ne želimo čutiti svojih čustev.

Vse skupaj se začne, ko občutimo nekaj, kar nam v tistem trenutku ni všeč ali je preplavljujoče, preveč za nas in se poskušamo temu izogniti. Vendar ko nekaj občutimo imamo na voljo le dve izbiri. Lahko to spoštujemo in objamemo kot svoje ali pa izdamo sami sebe in to zanikamo v sebi. Ker je bolečina izdaje sebe in zanikanja dela sebe tako močna v nas moramo to preslikati na nekoga drugega, zgodi se projekcija ven iz nas na nekoga drugega, kjer zlorabimo sebe in druge za dosego svojega cilja, da se izognemo čutenju, potem moramo zapustiti sami sebe v tem delu in se ločiti od sebe, da bi lahko opravičili sami sebe in svoje delovanje. Samo opravičevanje je stanje notranje vojne, v katero zelo hitro zvlečemo tudi svoje najbližje, kajti nujno se morajo strinjati z nami, drugače so proti nam in smo v vojni z njimi. Kajti ko nekdo ne deli simpatije z nami, ima samo eno izbiro in to je, da je proti nam. Kajti če ni z nami, je proti nam. Zveni znano?

In ljudje tovrstne igrice preigravamo že tisočletja, močno so utečene v naših živčnih tokokrogih in ko se nevroni skupaj sprožajo, se tudi skupaj povežejo. To pomeni, da naše izkušnje v naši biologiji sprožajo odzive strahu skozi tokokroge stresa ali pa ljubezni skozi tokokroge ljubezni. In ko se sprožijo tokokrogi stresa to pomeni, da naše telo preplavijo hormoni kot je kortizol in norepinefrin. Gre za čustvene toksine, ki zastrupljajo naše telo kot kemijski strupi iz zraka, vode ali hrane. Ko ste v takoimenovanih negativnih čustvih, kot je strah, skrb, žalost, jeza ti ne izginejo takoj, ko nehate razmišljati o njih. V resnici nas čustveni toksini pripravijo do tega, da v sebi vedno znova in znova premlevamo stare, vedno iste stvari. In ker naš živčni sistem vedno znova sproža iste tokokroge se na nenehno stanje strahu, na nenehen stres navadimo in mislimo, da je to nekaj normalnega. Telo misli, da je v vojni. In če nam uspe končati vojno v sebi pogosto ugotovimo, da smo zasvojeni in da enostavno ne znamo živeti v miru.

Ko smo v stresu, se zakrčimo in naša srca se zaprejo. Varnost začnemo iskati zunaj sebe, v drugih ljudeh. In ko smo izdani s strani drugih, se vedno bolj zapiramo pred svetom.Pravzaprav preigravamo štiri ključne odzive s katerimi smo v nenehnem samoopravičevanju v sebi ali se obnašamo kot otrok, ki išče varnost in ljubezen skozi pet arhetipskih iger, ki smo jih razvili že v otroštvu in jih preigravamo tudi v odrasli dobi. To so nevidni otrok, nesprejeti otrok, zlorabljeni otrok, zapuščeni otrok in ločeni otrok. Drugi odziv, ki nam je zelo dobro poznan je žrtev, kjer smo prepričani, da smo upravičeni do stvari, pa ustrežljivka, ki ima sezname obveznosti, ki jih mora narediti, da bi bila sprejeta in ljubljena in četrti je arhetip saboterja, ki vedno znova najde razloge zakaj zavrača priložnosti v svojem življenju in opravičuje svojo ločenost in to da je v vojni s seboj in s svetom.

Ko smo udomačeni v nekem odzivu pozabimo na to, da imamo na voljo izbiro in delujemo po notranji avtomatiki. Vedno znova smo v stresu, kar izčrpava našo nadledvično žlezo, to naprej vpliva na ščitnico in na celoten hormonski sistem in sčasoma pripelje do kolapsa celotnega sistema.

Ne bi raje razmislili o tem, da prenehamo s svojo notranjo vojno in izberemo mir, namesto da se borimo s stresom in z boleznimi, da se borimo z vsemi obveznostmi, ki si jih naložimo, da bi ja bili sprejeti s strani drugih, namesto da ugajamo in iščemo varnost in ljubezen zunaj sebe?

Prvi korak je vedno v prepoznavanju, vendar samo prepoznavanje ne zadošča, da bi svoje notranje stresne tokokroge tudi spremenili, naučiti se moramo kako v sebi upravljati s svojo energijo, s svojimi čustvi. Gre za izbiro, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje in za to, kar izbiramo v svojem vsakodnevnem življenju. Potrebno je prepoznati in prevzeti odgovornost za svojo ignoranco in vse svoje načine, kako se izogibamo v svojem življenju in za to je potrebno veliko poguma. Biti resničen sam s seboj je začetek upravljanja s svojo energijo. Iskrenost osvobaja. In potem je potrebno izbrati drugače. In skozi izbiro radosti in ljubezni v svojem življenju ustvarjamo in krepimo v svojem živčnem sistemu tokokroge ljubezni, ki nas negujejo, hranijo in polnijo.

In v tem procesu ti lahko pomagam. Če te zanima več o tvojih notranjih arhetipih in o strategijah, skozi katere kreiraš svoje življenje Te vabim, da se mi pridružiš na vikend druženju, kjer bomo spoznavali celotno osebno arhetipsko kolo in kjer lahko spoznaš svojih 12 zaveznikov na tvoji osebni poti. Za soočenje z osnovnimi štirimi je na voljo spletno druženje Objemi otroka v sebi, kjer se soočamo s svojimi strategijami in skozi prakso stres raztapljamo in z osvobojeno energijo hranimo svoje tokokroge ljubezni. Kako pa poteka ta mehanizem v nas in kako tokokroge stesa direktno pretopimo v tokokroge ljubezni pa razločim na vikend druženju DivineFlow.

Moje delo je v tem, da končamo vojno v sebi in živimo v miru s sabo, z ljudmi in s svetom. Kajti le tako lahko to, kar si želimo, tudi uresničimo, le v notranjem stanju miru lahko živimo in delimo svoje Darilo.

Kaj izbiraš v svojem življenju zase? Vojno ali Mir?

Namaste

Taja Albolena

 

mom

Objemi otroka v Sebi

Vsi ljudje v sebi nosimo notranjega otroka. Pogosto se ne zavedamo, kako močno je ta del v nas živ, ko odrastemo in v kolikšni meri oblikuje naše izbire in obnašanje v našem življenju. Vsi ljudje nosimo v sebi vse otroške arhetipe, kajti razvili smo jih skozi proces vzgoje, ki mu sama pravim “udomačevanje”, kajti skozi kaznovanje in nagrajevanje izoblikujemo strategije, po katerih v življenju običajno delujemo vse do smrti.

Še vedno me preseneča kako malo je zavedanja o tem, kako močno smo pogojeni s strani avtoritete v našem življenju in kako pogosto, kot sama rada rečem, pristanemo v kleti, ker smo nekoga v svojem življenju dali na piedestal.

Kot otroci smo bili vsi prizadeti, na tak ali drugačen način. Počutili smo se nevidne, čutili smo strah pred odraščanjem, verjeli smo v fantazije, bili smo zapuščeni in pogosto smo se počutili, kot da ne spadamo v družbo ali v družino. In vendar so naše ranjenosti močnejše v odnosu do vzorcev, ki so prišli po liniji očeta in po liniji naše mame. To je tisto, kar nas oblikuje in zaznamuje. In pogosto se v življenju bojujemo z vzorci, ki nas preganjajo in lovijo, vsake toliko pridejo naokrog in gremo z njimi še en krog.

Delo z arhetipi notranjega otroka nas osvobaja in nam omogoči, da v resnici odrastemo, kar sam čas in starost kot taka ne zagotavljata.

Nekateri ljudje v resnici nikoli ne odrastejo, da bi prevzeli polno odgovornost zase, ker je njihov notranji otrok še vedno neozaveščen in v reakciji na zunanje dogajanje. Seveda obstaja več načinov, kako lahko odrastemo in ni nujno, da preobražamo arhetip otroka direktno skozi delo s svojimi osebnimi arhetipi, da bi odrasli. Vendar je potrebno čustveno zorenje, proces preseganja samega sebe, rast, da bi to lahko naredili. Razumevanje arhetipov nam kljub vsemu omogoči, da skozi jezik simbolike pridobimo globlje razumevanje procesa in globlji vpogled vase.

Arhetipe notranjega otroka vedno preigravamo v svojih intimnih odnosih.

Če svojih stvari ne razrešimo, vse kar nam ni uspelo predelati v življenju, predamo naslednji generaciji. Že dolgo časa na svojih seminarjih razlagam o tem, kako s smrtjo starša brez dvoma prevzamemo vso nepredelano družinsko “kramo” in smo mi tisti, ki se moramo zdaj s tem spoprijeti, ker če nam ne bo uspelo, bomo paket predali svojim otrokom. Primeri nepredelanega arhetipa otroka so naši strahovi do avtoritet, npr. da se bojimo šefa, naš perfekcionizem, nezaupanje vase, iskanje pohvale v zunanjem svetu, kritika, preobremenjenost z delom, ker ne znamo reči ne.

Zase vem, da sem dolgo časa ob sporu s partnerjem doživljala močno stisko, ker sem se bala, da me bo zapustil, da bom ostala sama. In ko sem spoznala, da je zapuščeni otrok zelo močan arhetip v moji notranjosti, so se mi na mesto začele postavljati mnoge situacije iz mojega otroštva. Ali pa moj občutek, da sem nevidna in gnanje za perfekcionizmom, ker stvari nikoli niso bile dovolj dobre, ki se je kasneje izkazal, da izvira iz mojega nevidnega otroka.

Moje popotovanje življenja me je vodilo skozi številne preizkušnje, v katerih sem se vedno znova soočala z istimi ranjenostmi, dokler nisem dojela, da gre za vzorce.

In ko sem šla za svojimi otroškimi spomini, sem se v sebi soočila s svojo majhno punčko … Naio. Spoznala sem njen strah, potrebo po tem, da mora biti pridna, ubogljiva, lepo vzgojena, prijazna, spoštljiva do odraslih. Punčko,  ki je vse kar je čutila, vedno zatrla v sebi. Spoznala sem, kako sem se borila v sebi, da nisem bila jezna, pa žalostna, da sem zatrla strahove v sebi in skrivala svojo bolečino.

In vse to je ostalo v meni. Nikamor ni šlo, ko sem odrasla.

Spoznala sem, kako močno sem ostala ujeta v svojih otroških strategijah in ko sem bila noseča s prvo hčerko sem zelo jasno spoznala, da moram z vsem tem v sebi nekaj narediti, drugače bom svoje “sranje” samo predala naprej. In tako se je začelo »kidanje dreka«, kot temu pravim sama.

Spoznala sem, da sem se samo bolj ali manj uspešno naučila, kako potrebe in želje svojega notranjega otroka preslišati in da se s tem delom v sebi nisem v resnici pomirila. Borila sem se s stvarmi v sebi, se vedno znova sodila, kritizirala, trpinčila, mrcvarila in se, kot temu rada rečem, zelo uspešno “pribijala na križ”.

Danes ta deklica še vedno obstaja. Še vedno je stara pet let in govori, kriči vedno kadar preslišim njene neizpolnje potrebe in želje. Nikamor ni šla, še vedno je del mene. Edina razlika je v tem, da sem v intenzivnem spoznavanju same sebe začela negovati ta del v sebi in da sem zavestno izbrala, da postanem starš svojemu notranjemu otroku, namesto, da starša vedno znova iščem v zunanjem svetu.

Zanimivo je to, kako si s partnerji podajamo vroč kostanj. Kako se ta arhetip otroka, v ženski, prebudi vedno, ko je v situacijah, ki so nabite s čustvi. Ko je v vezi s partnerjem, ki ga ni nikoli doma, in se počuti osamljeno in zapuščeno, tako kot je bila v otroštvu priča očetu, ki ga ni bilo nikoli doma. In zato se ob vsakem konfliktu s partnerjem boji, da bo ostala sama, da jo bo partner zapustil, kot nekoč, ko so ji starši dejali, da je ne bodo imeli radi, če ne bo pridna, če ne bo nehala nagajati, če ne bo vsega pojedla ali hitro zaspala.

Ali pa da ima občutek, da je nevidna, ko mož najde čas za pijačo s prijatelji, kot ni bila vidna takrat, ko se je rodila mlajša sestrica, ko je navdušena želela s starši deliti svoje dogodke, pa niso imeli časa zanjo.

Glas tega ranjenega otroka pa se oglasi tudi v službi, ko je jezna nase, ker se ne zna postaviti zase, in ima občutek da je nepomembna in nesprejeta. Ker je kot otrok morala čutiti strahospoštovanje do staršev, vzgojiteljev, učiteljev in vseh drugih avtoritet. Tudi zato se ta deklica danes ne zna jeziti, postaviti zase, in je namesto tega pretirano ustrežljiva, vsa prestrašena in trepetajoča pred šefom.

Arhetipsko gledano imamo v sebi majhno deklico ali fantka, ki še vedno išče nadomestnega starša, ki nas spomni na naše temeljne potrebe po ljubezni, sprejetosti, varnosti, zaščitenosti. Vsakič, ko se sproži določena ranjenost v nas, ki je bila povzročena v našem otroštvu, se rane ob stresu, ki ga doživljamo ponovno odprejo in čutiti je, kot bi nanje ponovno nasuli sol.

Bolečina iz otroštva, iz naše otroške rane se vedno znova in znova preigrava v našem odraslem življenju, dokler travme ali rane ne pozdravimo v sebi.

Samo takrat, ko se soočimo s svojimi bolečinami v sebi, lahko prevzamemo odgovornost zase in naš notranji otrok odraste. V vseh letih, kar intenzivno delam z arhetipi, sem spoznala, kako pomembno je, da se tem delom sebe nehamo izogibati, da se nehamo boriti z njimi ali bežati pred njimi in si prizadevati za to, da bi te dele skrili sami pred seboj. Vse, kar boste skrili pred seboj, bodo vaši otroci okrepili v svojih živčnih tokokrogih.

Najbolj fascinantno je, kako se v novorojenčku v prvih 3 letih intenzivno in nato do njegovega 7 leta dogaja ta proces, v katerem njegov živčni sistem dobesedno prekopira živčne tokokroge svojih staršev, kako se vzorci iz staršev prenesejo na otroke. In zato je ključnega pomena, da znate negovati sebe in si dati to, kar si vaš notranji otrok želi, da znate postaviti meje svojemu notranjemu otroku in mu dati občutek varnosti, kajti le tako lahko vse to daste tudi svojemu zunanjemu otroku.

Največja dragocenost, ki jo starši lahko dajo svojemu otroku je, da so srečni in da so njihove rane zaceljene.

Kajti tudi če poskušate tovrstne stvari skriti, je narava poskrbela za to, da se vse prekopira, da se vse uravnovesi in harmonizira.

Če tega ne uspe ena generacija, vse počaka naslednjo.

In čas je, res je čas, da kolektivno prevzamemo odgovornost zase in za vse kar kreiramo. Da prenehamo z zamerami in s tem predajanjem vročega kostanja iz generacije v generacijo. Če vprašate mene, je »indigo« generacija o kateri se toliko govori, pravzaprav generacija tistih duš, ki smo izbrale, da prekinemo ta tok predajanja preteklosti naprej. Da smo izbrali, da to pozdravimo v sebi in enostavno nehamo predajati naprej to, kar je naše, da se s tem pomirimo in soočimo v sebi.

In to iz ljubezni do sebe, iz negovanja sebe iz sočutja sebe. Brez želje po nagradi ali strahu pred kaznijo, enostavno zato, ker si izbral. Ker lahko in ker zmoreš.

Kajti soočenje s svojim notranjim otrokom in zdravljenje sebe je naša izbira, je naša odgovornost.

Iz te moje globoke želje, da asistiram in vodim druge na tej poti, ki ni lahka, ki je boleča in včasih naporna je vzniknilo srečanje Objemi Sebe. Spletno druženje, ki nam pomaga, da se soočimo s tem, kar naša največja bolečina. Iz tega vznika ljubezen do odraslega sebe, in zavedanje, da je tvoja odločitev, da živiš srečno in izpolnjeno življenje zdaj.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

blowing-hair

Boginja se prebudi od znotraj

Čas v katerem živimo je izjemen. Podpira žensko, da stopi v ospredje in objame sebe, takšno kot je. Ženska je v vsakem trenutku Popolna, takšna kot je. Ničesar ji ni treba narediti za to, da bi postala popolna, kajti popolnost samo je. Ženske vseh kultur in ras moramo spoznati svoje korenine, svoje dostojanstvo, svoje čustvovanje, svojo občutljivost, svojo ranljivost, svojo nežnost, svojo čutnost, svojo intuicijo, svojo modrost, instinkt našega trebuha, maternice in vsega telesa. Ozavestiti moramo, da je v tem naša moč.

Če želimo ustvariti boljši svet, se vse začne pri spoštovanju lastnih sposobnosti, lastne Popolnosti. Vse že je, v nas. Spoznati moramo, da kreacija poteka iz nas v svet in postati same sebi avtoriteta. Ženske smo namreč izjemno prilagodljiva bitja in zaradi ustrezanja in ugajanja drugim prevečkrat prej verjamemo drugim, vrednotam okolice, staršem, znanosti, partnerjem, duhovnim voditeljem, idejam, se pustimo voditi, namesto da bi prevzele odgovornost za svoje življenje, za to kar verjamemo in lastne izbire. Pomembno je, da se spustimo v stik s seboj, da najdemo ta izvor modrosti, ki ga vse nosimo v sebi in ga negujmo. Čas je, da dopustimo mehkobi in ljubezni, da vstopi v naše srce in nas vodi.

Vse kar ločuje kraljico od sužnje je premik v zavesti od zanikanja k sprejemanju osebne moči. Sprememba zavesti ustvarja čudeže. Začne se z odločitvijo, da se boste spremenile in pripravljenostjo, da sprejmete. Sprejemljivost je ena od skrbno varovanih skrivnosti ženstvenosti, kajti če želiš stopiti v stik s svojo žensko esenco v sebi moraš postati sprejemljiva.

V vsakem trenutku ženska izbira med stanjem zavesti kraljice ali sužnje. Vse je stvar izbire, vedno. To kar moramo narediti je obuditi svojo boginjo tako kot svojo moč. Niti moški, niti služba nam ne more povrniti naše moči in nam dati naše vrednosti. Samo kompas v našem srcu nas lahko pelje domov v naš notranji grad. Tam smo okronane v zlatu in se spomnimo kako se smejati, kako ljubiti in kako vladati.

Na svoji notranji poti vsaka ženska potuje skozi številne iniciacije Življenja. Potujemo skozi arhetip princese na poti do kraljice. Princesa predstavlja energijo, ki je na poti h kraljici, a še ni tam. Ima moč, a je še ne zna uporabljati odgovorno. Joče, a ne na plemenit način. Ne zna se soočati s svojo bolečino in jo kreativno uporabljati. Uči se iz lastnih napak, je popustljiva, je lahkomiselna in se igra. Princeska si želi, da bi zanjo poskrbel nekdo zunaj nje, išče svojega princa in vedno znova odgovornost za svoje življenje prelaga na druge. In tudi ko »zamoči« stvari v življenju ne zna prevzeti odgovornosti za to, ali pa noče, in raje preslika stvari na druge, zato so v njenem življenju vedno drugi krivi za njene spodrsljaje.

Kraljica pa je modra. Zaslužila si je svojo vedrost in sijaj, s tem ko je šla skozi vse svoje teste. Prešla je vse iniciacije na poti, trpela je na poti in to jo je naredilo še lepšo. Dokazala je, da zna držati svoje kraljestvo skupaj. Postala je svoja vizija. Globoko neguje nekaj večjega kot je sama. Vlada z avtentično močjo. Kraljica igro obvlada. In njeno kraljestvo je njena notranjost, kjer vlada z železno roko in z mehkobo in nežnostjo.

Ta rast iz princese v kraljico je radikalen proces, kot je življenje, predstavlja spremembo ključnih prepričanj in vzorcev. Ženska mora sprejeti svojo strastno plat, dovoliti ljubezni iz svojega srca, dovoliti mora lepoti, da sije iz nje.

Ženski se pogosto zdi sebično postaviti se zase in ustvarjati svet po vizijah in hrepenenjih svojega srca. Pogosto celo misli, da tega ni vredna. Zato je nujno potrebno, da potuje skozi notranje iniciacije in se sooči z vsemi svojimi notranjimi zaveznicami na poti, da bi lahko zasedla svoj notranji prestol.

In da bi lahko spoznale svoj resnični izvor, svoj notranji glas, in se postopoma sestavile skupaj v bitje, kakršno si zaslužimo biti, se moramo najprej soočiti s prestrašeno deklico v sebi. Soočiti se je potrebno z njenim prepričanjem, da tako ali tako ni dovolj dobra takšna, kakršna je. Potolažiti je potrebno jokajočo deklico v sebi in se naučiti upoštevati njene želje in potrebe, ter ji omogočiti prostor, kjer se bo lahko zdravila. Naš notranji otrok je tisti notranji arhetip, ki poskrbi za občutek notranje varnosti. Dokler smo ranjeni v sebi iščemo varnost v svetu zunaj sebe in upamo, da nas bo nekdo rešil. Ta majhna nebogljena princeska v nas potrebuje občutek, da ji je dovoljeno, da je srečna, da ji je omogočeno, da vso notranjo kreativnost iz sebe izrazi v svet. Ženska je odgovorna za svojo notranjo deklico. In ko ji damo prostor, spoznamo, da smo v svoji globini, kljub vsemu, kar nam je življenje prineslo, kar smo  doživele, storile, izgubile, kljub temu, da je svet včasih videti trd, surov in neusmiljen, v sebi še vedno lepe, čiste, nežne, ranljive, vredne ljubezni in spoštovanja. Svojo moč potrebujemo, da zaščitimo ranljivo bitje v sebi. Me moramo postati starš same sebi, namesto da nadomestnega starša in varnost iščemo v zunanjem svetu. Pomembno je, da znamo zaščititi ta svoj notranji zaklad.

Objeti moramo svojo veličastnost, lepoto in to kar smo – božanske. Svet zunaj vas, vam lahko odslika nazaj vašo veličastnost, ne more pa je ustvariti! S tem spoznanjem dobimo notranjo moč za zdravljenje svojega odnosa do sebe in do drugih. Kajti v Vesolju v katerem živimo vladajo zakoni Univerzuma in eden od temeljnih zakonov pravi – Vse je Eno in Eno je v vsem. Vsak posameznik je pomemben v tej mreži življenja, ki jo tkemo, nihče ni bolj ali manj pomemben. Vendar pa je potrebno zavestno izbrati – sprejeti odgovornost za svojo kreacijo, vsak dan znova. Nihče ni žrtev, vsak ima možnost, da izbere drugače. Vprašati se je potrebno kako mi služi, da vedno znova igram žrtev in odgovori nam pogosto niso všeč.

Res je, da so boginjo utišali, jo zamaskirali,  razvrednotili so njeno vrednost in kvalitete sočutja, negovanja, nenasilja, predaje, intuicije in zdravljenja, moči nežnega in milega dotika.

Vendar se boginja najprej prebudi v naših srcih preden se prebudi v svetu. Gre za izvorno žensko esenco. Za žensko moč in duhovno veličastnost, ki leži v vsaki ženski in v vsakem moškem.  Najprej jo moramo prepoznati v sebi!

Boginja se obudi od znotraj. Spočnemo jo v zavesti, rodi se v ljubezni in negujemo jo s pozitivno držo. Ona je integriteta in vrednost, ustvarjena in podprta z negovanjem in duhovno rastjo, z disciplino življenja, ki ga živimo v upanju.

In prav tukaj se razkrije misija ženske, ki nas čaka v prihodnosti. S tem, ko dovolimo same sebi biti kar smo, pomagamo tudi drugim, da storijo enako. S tem pomagamo tudi moškim, da si dovolijo izraziti svojo čustvenost, ki jo zaradi patriarhalne vzgoje in ohranjanja svoje podobe v družbi največkrat zatirajo v sebi. Ko smo avtentične in same svoje, smo svoja lastna avtoriteta v svojem življenju, s tem omogočamo ljudem, ki so nam blizu, da postajajo bolj to, kar so.

Pogosto se v tem procesu prebujanja pokaže strah ženske, da se ne bi s tem, ko objame svojo ženstvenost vrnila nazaj za štedilnike, nazaj v podrejeno vlogo iz prve faze intimnosti, v fazo odvisnosti. Seveda nam je to vedno na voljo, kot izbira, vendar ženske ob tem pozabljamo, kakšno moč nosimo v sebi. Vsak moški, ki si upa priznati, ve povedati, da je ženska močnejša od njega v čustvovanju, v energijskem svetu in v seksualnem smislu. Ženska lahko uničuje, na kar nas arhetipsko spomni Kali, boginja uničevanja, destrukcije. Divja ženska je arhetip, ki ga ima v sebi vsaka ženska in vendar se bojimo soočenja z njo, kajti Divja ženska je naša notranja Kali in če je ne ozavestimo in se ne pomirimo z njo, se bo izrazila kot podivjana ženska, ki uničuje vse okoli sebe. Potrebno je spoznati vse dele v sebi, vse zaveznice na tem notranjem popotovanju iz princeske v kraljico, da bi lahko popolnoma objele ta arhetip boginje v sebi.

Odveč je strah, da bi ženska v svoji polni moči izključevala druge, se primerjala ali tekmovala z moškimi ali moškim principom, v sebi, kajti iz druge faze enakosti in neodvisnosti nas pot pelje v sodelovanje in soustvarjanje. Vendar to ni avtomatsko popotovanje. To popotovanje moramo izbrati. Čas je za sodelovanje in intimno partnerstvo, čas je za skupno življenje v spoštovanju enkratnosti, unikatnosti in neponovljivosti vsakega od nas.

Kozmični objem

Taja

radiance

Čas je, da se prebudite!

Poznate tisti občutek, ko veš, da ne moreš več na tak način kot si včasih, ko veš, da moraš nekaj spremeniti, ko veš, da je čas, da odpreš oči in se prebudiš, pa te je enostavno preveč strah?

Imam občutek, da mnogi raje mižijo, kot da bi odprli oči in se v tem trenutku prebudili.

In vendar, kot pravi izjava Betty Bender: “Kadarkoli sem naredila karkoli, kar je bilo na koncu vredno truda … me je na smrt prestrašilo.”

Če hočemo spremembe, moramo tvegati. Kriza je čas dejanj, kajti kriza le razkriva  stvari, ki se morajo spremeniti. In večje ko so spremembe, ki jih moramo narediti, več moramo tvegati. In čas nikoli ni popoln, kot tudi okoliščine nikoli niso popolne. Vedno mora nekaj starega umreti, da se nekaj novega lahko rodi.

Arhetip modre ženske je tisti arhetip, ki nam pomaga, da se prebudimo. In modra ženska ve povedati, da prebujenje ni čisto nič romantičnega, lepega in srečnega. Prebujenje je soočenje z vsem tistim, kar ni resnica, z vsemi lažmi, neresnico in iluzijo našega življenja. In temu se večina za vsako ceno želi izogniti, kajti to s seboj prinaša bolečino, ranjenost in trpljenje.

Zato je razsvetljenje eden od najbolj zaželenih in hkrati najbolj izogibanih aspektov našega življenja. Kajti v procesu prebujenja se v prvi fazi zgodi uvid, ki nam pokaže našo dušo in vse kar si želimo. Potem pa pride druga faza prebujenja, ki je povezana  s čiščenjem vsega tistega, kar nam stoji na poti da ta svoj uvid tudi zaživimo v polnosti.

Skozi proces čiščenja vsega, kar nam stoji na poti tako pogosto vstopamo v svojo temno noč duše ali tudi temno noč ega, kajti gre za smrt ega v nas.

Temna noč duše je čas izjemnega blagoslova, ki izhaja iz globokega notranjega trpljenja in ki daje arhetipu ranjenega zdravilca priložnost, da dojame, da nima nadzora nad ničemer. Kajti ranjeni zdravilec v nas ima občutek, da ima nadzor nad vsemi stvarmi v našem življenju. Najbolj samodestruktivno in pogosto kritično obdobje v življenju ranjenega zdravilca poznamo pod imenom Temna noč Duše. To obdobje lahko traja dneve, tedne, mesece ali celo leta.

V tem obdobju Temne noči Duše ranjeni zdravilec doseže krizo vere vase in v druge. Običajno krhek sistem prepričanj, iluzija razpade, kar povzroči globok notranji konflikt in zmedenost.

Šamani so poznali proces vračanja delčkov duše, v katerem so ljudje zdravili svoje rane. Razumeli so, da je človeški duh nesmrten in da je edini način, kako pripeljati nazaj izgubljeno vitalno energijo in moč ta, da so poslali svojega vodnika ali totemsko žival, da je zbrala te izgubljene delčke duše in jih prinesla nazaj. Navajo starešine so vedeli, kako pritegniti živega mrtveca nazaj v življenje skozi ritual, ko so njihovega duha poklicali nazaj v telo.

Gre pravzaprav za prakse, ki pomagajo preseči otopelost in životarjenje, to težnjo, da bi samo preživeli in ti omogočijo, da začneš polno živeti svoje življenje.

Tako kot se je boginja Inanna spustila v podzemlje, so ranjeni zdravilci notranje dovolj močni, da se vrnejo iz tega procesa Temne noči Duše in s seboj prinesejo vedenje in modrost o svoji lastni ranljivosti in o potrebi, da žrtvuješ. Naučijo se, kako so cikli življenja povezava skupnosti vseh nas. Skozi potovanje v čustveno temo podzemlja se njihovo srce odpre in začutijo sočutje do vseh bitij.

In le to sprejemanje vseh delov sebe te pelje po poti do celovitosti in celostnosti v sebi. Kar je za veliko večino najbolj boleče je izdaja samega sebe, kajti pogosto si kupujemo čas, da bi se lahko soočili s stvarmi, ki nas resnično bolijo. Ko se pogovarjam z ljudmi, velika večina reče, da so vedeli, da so zboleli, ali da jih je nekdo prevaral, ali da ima nekdo težave, vendar je bilo to preveč boleče, da bi se s tem soočili takoj, ko se je to začelo dogajati. Velika večina si kupuje čas, s seboj sklenejo nezavedni dogovor, da bodo za to, da se s tem soočijo v svojem življenju porabili x dni, tednov, mesecev ali let. Na koncu večina reče: “Saj sem vedel.” Vendar je notranja ranjenost ob tem, ko izdamo sami sebe tista, ki poveča naše trpljenje in bolečino v nas. In s tovrstnimi ranami se morami v sebi pomiriti, jih sprejeti, da bi lahko objeli svojo celovitost v sebi.

Moja izkušnja s poznavanjem arhetipskih energij v sebi me je naučila, da duša za to, da učinkovito izkuša in se izraža v tem svetu potrebuje osebnost in njene kanale skozi katere se čista življenjska energija prevaja. In če so ti naši kanali izkrivljeni, ranjeni, so v svoji senčnem aspektu je izkušnja, ki jo doživljamo temu primerno kaotična in tudi izbirati v resnici ne moremo, saj smo na avtopilotu, ki ga usmerjajo naše utirjenosti in pogojenosti, ki smo jih prejeti skozi udomačevanje v otroštvu. Ko se soočimo s svojimi ranjenimi deli sebe, in te arhetipske energije v sebi ozavestimo in osvobodimo lahko v vsakem trenutku izbiramo skozi kater arhetip se bo naša življenjska energija prevajala v ta svet.

Razsodnost je tista veščina, ki nam pomaga, da modro izbiramo. In modra izbira je v tem času izjemno pomembna. Da pa sploh lahko izbiramo, moramo objeti vse dele sebe, se pomiriti s svojimi ranami in jih preseči, ter izbrati to, kar je najbolj primerno v danem trenutku.

In zato so arhetipi tisti zavezniki v nas, o katerih rada povem več in katerih zavezništvo je v tem izjemno intenzivnem času močno zaželeno.

Več o ženskih arhetipih v spletnem druženje na Divine.si.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

Svoboda prihaja skozi ranljivost

Danes sem se srečala s starim prijateljem. Poznava se 12 let, odkar sem začela z energijskim čiščenjem prostorov, ko sem leta 2000 prišla z Balija. Vmes se je zgodilo toliko … ja življenje gre s svojim tokom.

Pogovor je nanesel na meni zelo ljubo temo … ranljivost. Odkar sem začela svoje delo z ženskami sem ozavestila kakšna moč leži v ranljivosti in kako jo napačno interpretiramo, ker jo enačimo z ranjenostjo. Prijatelju sem razložila, da je ključnega pomena, da se sooči s svojim ranjenim otrokom, kajti dokler tega dela ne sprejmemo v sebi in ga ne objamemo v sebi, smo na avtomatiki, na dalinjsko vodenje, ki vedno znova sproža stare odzive. Seveda mu ni bilo všeč, kar sem imela povedati. Tako kot mnogi pred njim, ki mi niso verjeli, kako pomembno se je soočiti s temi deli v sebi. Kajti že leta govorim o naših ranjenih aspektih in o tem, da se moramo pomiriti z njimi v sebi. Vendar sem danes, ko sem to isto zgodbo delila ponovno, stvari povedala na nov način, ki mi je zelo všeč in to želim deliti z vami.

Dejstvo je, da ljudje iščemo potrditve zunaj sebe tam, kjer smo biti nekoč ranjeni in zato ne zaupamo sami sebi. V sebi smo prepričani, da nas mora nekdo videti, nas slišati ali se nas dotakniti, da bi lahko pozdravili svoje ranjenosti in zato rešitelje iščemo v zunanjem svetu. Vendar je resnica taka, da nas nihče ne more rešiti od zunaj. Samo sami sebe lahko objamemo in se ljubimo, da bi lahko pozdravili svoje notranje rane.

Ko ljudje izberemo brezpogojno ljubezen in sočutje pogosto ne prepoznamo, da smo s tem izbrali, da se v polnosti sprejmemo, kar je klic za vse naše ranjene in spregledane, zanikane dele nas samih, da se dvignejo na površje in želijo našo pozornost, našo ljubezen in sočutje. Večina ljudi se teh delov sebe ustraši in jih hoče skriti nekam globoko vase. Vendar so nam v zadnjem času odvzeli preprogo pod katero smo skrivali te dele samih sebe in tako se vedno pogosteje oglasijo naokrog, če smo že pripravljeni skleniti notranji mir z njimi. In življenje je vedno bolj naporno.

To česar nam niso povedali je, da se na teh mestih naših največjih ranjenosti skrivajo naši največji darovi in da je nujno, da se spogledamo s svojimi strahovi, kajti le tako lahko odkrijemo dragulje, ki so v nas.

Ljudje smo v svojih prvih štirinajstih letih oblikovali osebnost, ki je nujno potrebna, kajti skozi osebnost se izraža naša duša, zato ni modro, da osebnost vedno znova sesuvamo v sebi. Kar pa je izjemno modra stvar je, da izkrivljene leče in poglede naše osebnosti, ki jih je oblikovala skozi travme in ranjenosti pozdravimo v sebi, kajti, če so naše notranje leče poškodovane je tudi tok naše duše, ki teče skozi te kanale izkrivljen in potvorjen.

Mi smo tisti, ki izbiramo skozi katere kanale se bo naša duša izražala, vendar to moč izbire pridobimo šele, ko se pomirimo s sabo v sebi in se prenehamo bojevati z različnimi aspekti v sebi. Ključno je, da si dopustimo, da vidimo iluzijo, da se razkrijejo laži, ki jih verjamemo o sebi in da si končno nalijemo čistega vina, da si končno povemo resnico. In resnica nima predznaka. Resnica samo JE.
Čas je, da si dopustimo, da postanemo voljni, da svojo resnico izberemo in jo izrazimo.

V dualnosti smo z namenom, kajti le skozi bolečino lahko prepoznamo darilo ljubezni in jo izberemo. In nato to izbiro ponavljamo vedno znova in znova.

In ko je danes beseda tekla o ranjenemu otroku sem bila zelo jasna, da je to del s katerim se moraš pomiriti in ga objeti v sebi, da ga lahko vzameš izza volana svojega življenja, kjer poskuša voziti avto našega življenja in ga končno damo na zadnji sedež, ter ga pripnemo, da se sprosti v svoji vlogi otroka, ki je igriv, radoveden, radoživ, radosten, namesto da poskuša reševati naš svet in vedno znova išče starša v zunanjem svetu, ki mu bo dal pozornost in ga bo ljubil.

In ko tako s svojim otrokom v ospredju hodimo na zmenke in izbiramo partnerje, se vedno znova znajdemo v poziciji, kjer se vklapljajo naše otroške rane in se ponavljajo nezaključene zgodbe iz otroštva.

Čas je, da odrastemo in sprejmemo polno odgovornost zase in končno postanemo starši temu svojemu notranjemu otroku. Čas je, da sami sebe negujemo in si damo to, kar pričakujemo od drugih, da naj bi nam dali zato, da bomo mi srečni in zadovoljni v svojih življenjih.

Konec koncev smo odrasli in čeprav je res, da v otroštvu nismo imeli izbire kaj bomo prevzeli s strani svojih staršev in kaj ne, meni je še vedno najljubši izraz don Miguela Ruiza, ki pravi, da smo bili udomačeni, drži dejstvo, da smo danes vsi odrasli in lahko izbiramo. In čas je, da izberete, da zaključite s svojo igro ranjenega otroka in ga osvobodite, ter začnete zavestno izbirati in kreirati svoje življenje.

Čas je, da se prebudimo v svojo božansko naravo in jo v polnosti utelesimo tukaj in zdaj. Da smo kar smo. Da smo božanski.

V vsakem od nas se skriva močan glas. Glas, ki se želi izraziti. Glas, ki želi, da ga slišijo. Res je čas, da si dopustite in mu dovolite, da se izrazi.

Živi svojo Božanskost je novo popotovanje vase, ki vam bo dalo glas, in razumevanje kako se izraziti in kako živeti to, kar je vaša življenjska misija.
In ja, ranljivost je del te misije. Kajti ranljivost je mesto iz katerega se rojeva vaš kreativni potencial, mesto od koder prihaja radost, to je mesto navdiha in mesto zaupanja vase.

Čas je, da si dopustimo, da smo ranljivi in v svoji polni moči duše, kajti to dvoje gre z roko v roki. In čas je, da odkrijemo svoje dragulje in jih živimo v polnosti!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Kako ustvarjamo nesrečno žensko v sebi?

Le redki se zavedajo ali sploh kdaj razmišljajo o tem, da smo biološko gledano del dveh generacij, kajti vsi smo bili že v telesih naših babic, v jajčnikih naših mam, takrat še zarodkov, kar pomeni, da smo fizično nekaj mesecev preživeli tudi v svoji babici. To pomeni, da ste fizično del vsaj dveh generacij in da so travme in vse kar se je tema dvema generacijama dogajalo je del vas. Seveda to ni omejeno le na dve generaciji, kajti tudi vaša mati je bila v svoji babici in njena mati tudi, kar pomeni, da je vse kar nosimo s seboj generacijsko pogojeno.
In cankarjanska mati ali mučenica je nedvomno del našega blueprinta, naše matrice, pa naj si to priznamo ali ne.

Imela sem srečanje na temo arhetipa matere in ko sem pripravljala srečanje, me je vrglo iz ” štumfov” zavedanje, kako globoko je ta arhetip mučenice pravzaprav del našega življenja. Nikoli prej si je nisem ogledala iz tega stališča in ko sem razmišljala o tem, kako je kolektivno nezavedno Slovenk oblikovano, mi je marsikaj postalo jasno.

Če vemo, da je mati tista, ki vpliva na prvih sedem let življenja deklice s svojim zgledom in tem kar počne nam zelo hitro postane jasno, od kod smo udomačene v arhetip žrtve in mučenice. In ker se sodobna generacija temu zelo upira, kar ne pomeni nujno, da smo to tudi presegle, smo kjer smo. Z mučenico se bojujemo in jo obsojamo in ji s tem seveda dajemo vso energijo, ki jo v ta boj usmerjamo. Pogosto namreč pozabljamo, da hranimo to, s čimer se ukvarjamo, pa naj bo pozitivno ali negativno. In ko takole opazujem koliko se določene ljudi v zadnjem času vlači po zobeh, mi je jasno, da so kjer so, ker imajo vso to energijsko podporo s strani ljudi, pa sploh nima veze, če je iz stališča ljudi označena kot negativna. Tisti, ki znajo z energijo pač znajo in jo uporabijo ne glede na predznak, ki ga ljudje postavljajo pred njo. Konec koncev je energija zgolj in samo energija, brez plusa ali minusa. Plus in minus sta naša percepcija, naš pogled na svet, energijo pa tja pošljemo ne glede na predznak.

In tako cankarjanska mati ustvarja sinove, ki so čustveno vezani nanjo, kajti skozi občutke krivde jim je vcepila misel, kako se je ona žrtvovala zanje in je v njihovih očeh svetnica. Sploh ne opazijo, kako podrejeni so in kako je to načrtno ustvarjeno s strani matere, ki si pravzaprav ne želi, da bi bil kdo v njeni okolici srečen. In ko gledamo njen odnos do hčere imamo pogosto občutek, da si z vsemi kripljami prizadeva za to, da bi bila hči nesrečna, kajti njena nesreča je mamina sreča. Videti je do konca izpirjeno, vendar nikar ne prehitevajmo. Vse to se dogaja nezavedno, in običajno se ženske tega ne zavedajo.

Pa pojdimo lepo po vrsti. V prvih sedmih letih mati preda svoji hčeri kako poskrbeti zase in negovati sebe in to stori ali pa tudi ne, vendar je dejstvo, da se v tem času otrok uči, kako negovati sebe. Če mati ne zna poskrbeti zase in otroka bolj ali manj vzgaja s kritiziranjem, pravzaprav ustvarja izjemno močan arhetip notranjega kritika, ki bo kasneje vstpil v ospredje. V obdobju med 7-14 let je oče tisti, ki naj bi potrdil ženski princip svoje hčere in če je oče odsoten in ne daje pozornosti svoji mali princeski, se bo razvila v žensko, ki je mnenja, da mora za vse poskrbeti sama, da itak nima pozornosti in podpore s strani moškega in pogosto je to ženska, ki ima kasneje v svojem življenju do moških zelo prezirljiv pogled. Ko je deklica stara 14 let naj bi doživela iniciacijo v ženski svet in v sodobnem svetu tega ne počnemo več zavestno. V procesu iniciacije naj bi mati hčeri prenesla svoje znanje in vedenje kaj pomeni biti ženska in mlada ženska naj bi se soočila s prehodom iz deklice v mlado žensko. V obdobju 14-21 let naj bi našla svoj avtentični jaz, kdo ona v resnici je. Vendar ji pogosto to ni omogočeno, še posebej, če ima za mati mučenico, ji bo onemogočila, da bi se mlada ženska osamosvojila.

In tako imamo pri 21 letih mlade ženske, ki pravzaprav ne vedo kdo so in kaj sploh hočejo v svojem življenju. Take, ki iščejo princa na belem konju in upajo, da jih bo vitez osvobodil te nočne more, kot je s poljubom zbudil Trnuljčico. Miti in pravljice imajo globlji vpliv na naša življenja kot si upamo priznati. In tako je ob vstopu v naslednje obdobje svojega življenja ta mlada ženska, ki ni doživela prve iniciacije v ženstvenost pravzaprav oropana velikega dela svoje psihe, kajti tisto česar ni zares spoznala sta arhetipa divje ženske in magične muze, pa tudi drzna diva je bolj podobna upornici in bojevnici kot resnični divi. In tako ženske vstopamo v partnerstva, se poročamo in imamo otroke brez da bi resnično znale poskrbeti zase in brez da bi imele stik s svojo kreativno energijo. Brez vedenja, kako ženska pravzaprav kreira vstopamo v moški svet moči in z njimi tekmujemo v doseganju ciljev. Upiramo se temu, da bi odrasle in ko doživimo z zamudo vstop v arhetip matere, se pogosto nerazčiščeni odnosi s prejšnjimi arhetiskimi energijami znotraj nas seštejejo v maščevanje in posesivnost usodne ženske, trpinčenje in kaznovanje pasje ženske ali “bitch” v originalu, kar se pokaže skozi mučenico, ki se žrtvuje za druge, poskrbi za otroke in moža, za dom in vse kar je nujno in na koncu nima časa zase. Ker je zagrenjena in nesrečna znotraj sebe s svojim nezadovoljstvom drži v šahu vse v svoji okolici, ki se na vse kriplje trudijo, da bi ji ne stali na poti, kajti to lahko pomeni, da bo svoj vihar stresla nanje.

Mučenica ni prevzela odgovornosti za svoj izbor partnerja in ima tako izgovor, da lahko igra svojo vlogo mučenice in žrtve v očeh otrok in drugih ljudi. Kajti ona, sposobna in ljubeča ženska je omožila moškega, ki je ni vreden in tako vsa bremena življenja padejo na njena ramena.
Usmiljenje drugih je tisto, kar jo napaja in zato ne bo spustila takega moškega, saj je potreben kot kulisa za njeno igro. Že na začetku poskrbi, da kastrira svojega moža kot moškega in po vsej verjetnosti je že v začetku izbrala moškega, ki je navezan na svojo mati in pravzaprav psihično odsoten.
Mučenica namesto brezpogojne ljubezni do otrok, naredi otroke odvisne od sebe, jih naveže nase in si jih skuša podrediti. Namesto podpore in sočutja ustvarja navezanosti in kritizira, saj si le tako lahko otroke podredi tudi ko so že dovolj stari, da bi živeli svoje življenje.

In ključno je razumevanje, kako je do tega prišla, kajti senčni aspekti prejšnjih arhetipov so jo pripeljali do senčnega aspekta matere. Ko sem si ogledala pot, mi je postalo jasno, da je to še kako del moje zgodovine in presenečena sem ugotovila, da je to zgodba, ki sem ji bila priča pri svojih babicah. To mi je omogočilo, da sem odpustila, in da z velikim sočutjem gledam na svoja starša, saj se zavedam kako veliko breme je bilo pravzaprav preloženo na njuna ramena. In seveda mi je jasno, zakaj sem se sama spustila v globoko spoznavanje s temi aspekti v sebi in zakaj je študij arhetipov ves čas zelo močno del mojega življenja, kajti ko sem prvič zanosila sem se zavezala temu, da svojega sranja in sranja svoje genetske linije ne želim predajati naprej. Tega vročega kostanja ne želim deliti naprej, vem, da ga moram pojesti sama.

In seveda so to težke stvari, seveda ima vsak svojo zgodovino, vendar je pomembno, da osvobodimo svojega notranjega otroka in mu dovolimo, da je to kar je, brez nahrbtnikov ranjenosti in bolečin vseh preteklih generacij. In vendar se nič ne zgodi samo od sebe. S svojimi senčnimi aspekti v sebi se je potrebno spogledati, si jih priznati kot svoje in tega nihče ne more narediti namesto vas. In tega ne moreš narediti v udobju. Običajno je to zelo neprijetno soočenje v naših življenjih, ki ga je potrebno storiti, če se želimo osvoboditi. In ni potrebno veliko filozofije okoli vsega skupaj, le ozavestiti je potrebno in izbrati nekaj novega v svoji notranjosti.

Vedno bolj se zavedam, kako pomemben je vpliv arhetipov v naših življenjih, saj so tisti zavezniki, ki nam odslikajo nas same. mi pa se lahko z njimi pomirimo ali pa se borimo z njimi ali jih zanikamo. Ključno je, da ozavestimo, katere arhetipe v sebi zanikamo ali se borimo z njimi in s tem povzročamo njihovo izražanje skozi senco.

Prvi korak je vedno ozaveščanje človekove psihe in sprejemanje arhetipov, ki nas vodijo na poti v zrelost.
Ženske moramo dojeti, da je ključnega pomena osredotočanje nase, da zaznamo same sebe, svoje potrebe in želje, da sebe damo na prvo mesto, da ozavestimo svoje talente in jih živimo.

V slovenskem prostoru se ženske moramo soočiti z arhetipsko lepo Urško, ki je bila zapeljivka, se soočiti s svojo Usodno žensko, ki je maščevalna, ki spletkari in razdvaja. Slovenke se globoko bojimo zapeljivk, ki bi prevzele našega moškega, ker nikoli nismosprejele darov magične Muze, ki nas uči umetnosti zapeljevanja, igranja in kreiranja tega, kar si želimo. Želimo si biti ženstvene, a se tega zelo bojimo, kar vodi v otopelost in globoko zanikanje tega dela naše notranjosti. Ker nočemo sprejeti darov tega aspekta, se nam to maščuje tako, da postanemo zafrustirane, depresivne, nezadovoljne ženske, ki so polne ljubosumja do tistih, ki si upajo sijati in uporabiti čare ženstvenosti. Skrito maščevanje in kaznovanje lepe ženske na Slovenskem ženske vršijo nad ženskami tako, da jo imajo za neumno lepotičko. In tako ustvarjamo trend večnih mladenk, ko si ženske ne upajo dozoreti, saj to pomeni premik v izgubo življenja in v mučenico, ki ne zna negovati, ne pozna brezpogojen ljubezni in sočutja do drugih ampak se hrani na usmiljenju, ki ga proizvaja v ljudeh.

Drage moje Ženske, vprašanje je samo ali ste pripravljene, da se ta zgodba zaključi z Vami, ali jo boste prenesle na naslednjo generacijo, na svoje otroke. Si želite postati najsrečnejša Ženska na svetu?
Izbira je vaša.

Namarie
Taja Albolena

 

Narcizem je le del naše rasti, čas je, da se premaknemo naprej

Ko govorimo o osebni moči, se je večina ljudi na svojem popotovanju skozi etape življenja ustavilo na narcizmu. Caroline Myss pravi, da smo na tej točki obstali tudi kolektivno. Narcizem je po definiciji pretirano ukvarjanje s seboj in če pogledamo okoli sebe kmalu ugotovimo, da se večina ljudi ukvarja z jaz sem in moje.

Seveda je po tem, ko se osvobodimo tistega, česar nočemo več nujno poiskati tisto, kar si želimo. In vendar se prepogosto v tem ustavimo in ne gremo v naslednjo fazo preseganja. Narcizem nam na neki točki pomaga. Ko ustvarjamo svojo osebnost, se odlepimo od družine in se upremo vsemu znanemu, nam pomaga, da popolnoma spremenimo svoj videz, morda celo ime. To nam da hrbtenico in podporo, da zmoremo sebe na novo poustvariti, si postaviti meje soočeni z odporom.
Spremembe v tej fazi narcizma nam pomagajo postaviti stopnico, da stopimo iz te zunanje preobrazbe v bolj pomemebno notranjo preobrazbo, na svoji poti. In vendar je ta faza narcizma za mnoge tako mamljiva, da se ujamejo v neskončno in nenehno ukvarjanje s sabo.
Narcizem je past, ki vodi v pogubo. Tisto, kar je pri narcizmu glavno vodilo je upravičenost. Do česa vse ste upravičeni, ker ste… ženska, moški, bolni, zapostavljeni, pomembni …

Veliko poguma je potrebnega, da se spogledaš z vsem, kar misliš, da ti pripada, ker si poročen, ker si v službi, ker si vzoren državljan…
Svet kot ga poznamo razpada ravno zaradi narcizma, ki ga ljudje ne prepoznavajo v sebi. Samozaverovanosti vase. Ko se vse vrti okoli mene, moje, jaz.

In v svoji najbolj skrajni obliki narcizem uporabljamo zato, da uničujemo druge, ker jim gre bolje od nas. Jih sodimo, obtožujemo, obrekujemo, kritiziramo.
In ravno ta energija je tista, ki nam pomaga, da uspešno uničujemo sebe. Nekje sem prebrala, da problem naše družbe sploh ni negativno razmišljanje, temveč sojenje, obsojanje in obrekovanje drugih. Kajti s tem sodiš, kritiziraš in obsojaš sam sebe v tem aspektu, ki ti ga kaže oseba na katero kažeš s prstom v svojem zunanjem svetu.
In tako ljudje uničujejo druge in s tem v temo potegnejo sebe. Vzamejo upanje drugim in ga s tem odvzamejo sebi.

Temna stran moči ima opraviti z uničenjem sebe. Ko mislite, da nimate tistega, kar ste želeli in ko ste prepričani, da bi vam drugi morali omogočiti, vam dati, poskrbeti za vas.

Ko so krivi vsi drugi, starši, ker so vas zamorili in uničili, partnerji, ker ne znajo poskrbeti za vas, delodajalci, ker vam ne dajo kar vam pripada.
Ustavite se in se vprašajte … do česa mislim, da sem upravičen?

V resnici niste upravičeni do ničesar, kajti čisto vse je vaša izbira in vaša odločitev. In sprejeti moramo polno odgovornost za to, kar smo. Kajti mi smo izbrali, da smo taki, kot smo. In ko se osredotočamo na to, kar nam ni všeč, dobimo še več tega, kar imamo.

Če hočemo naprej, če želimo evolucijo, moramo najprej dojeti, da to življenje ni o nas, da ne gre za to, da je nam fino in smo mi preskrbljeni in smo MI, MI, MI.
Ne. Gre za to, kaj naredimo za druge, gre za odpuščanje. Gre za pot, ki so nam jo pokazali mnogi veliki učitelji. In kot je rekel Jezus, pa ga mnogi nikoli niso razumeli; ko te udarijo nastavi še drugo lice. Kajti to življenje ni o tebi, gre za dar, ki teče skozi tebe in ga deliš z drugimi. Gre za to, da spustiš Vir skozi tebe. In ko si kanal, nisi pomemben TI, si samo kanal skozi katerega se udejanja nekaj, kar presega majhnost in nepomembnost.

In vendar moraš v čaščenje in skromnost, ponižnost in svetost, da si lahko neskončno velik in veličasten. In pot vodi skozi največje strahove, največjo temo in najmanjše ključavnice. In kot pravijo na vsakem letalu s katerim ste kadarkoli leteli, seveda morate najprej kisikovo masko nadeti sebi, da lahko pomagate drugim. Toda, ko si jo nadanete se vam ni treba več v neskončnost ukvarjati s sabo, takrat ste pripravljeni na to, da pomagate drugim. Evolucija pomeni preseči svoj narcizem in se predati misiji. Biti v služenju drugim in skozi to živeti radost, ljubezen in mir.

In vendar za večino to pomeni iti nazaj v suženjstvo in hkrati tudi ponižnost enačijo s ponižanjem. Kajti evolucija pomeni postati visoko učinkovito plemensko bitje. Evolucija zahteva od nas, da osebno moč zamenjamo za izvorno moč svoje duše ali empowerment. In veliko moramo odložiti, da smo lahko v svoji izvorni moči.
Ključno vprašanje je kot vedno, ali ste pripravljeni preseči sami sebe in svojo upravičenost?

Če vas zanima več na to temo in spoznati ostalih 6 senc s katerimi se moramo soočiti na svoji poti ste vabljeni na seminar Alkimija Duše konec meseca v Maribor. Spoznali bomo sedem senc in sedem milosti, ki nam pomagajo na poti duhovne rasti.

Namaste
Taja

Osebna mitologija

Naloga mitologije je, da nas prenese iz otroštva v zrelost, iz zrelosti v drugo otroštvo ali dobo modrosti in nato skozi temna vrata v onostranstvo. Joseph Campbell razlaga osebno mitologijo kot vrečo kenguruja, v kateri se mali kenguru razvija, dokler ni sposoben izplezati in sam hoditi. Tako so v drugi maternici, maternici z razgledom. Na mitologijo gleda kot na enakovreden organ za človeka. Potrebujemo jo, tako kot vrečar potrebuje vrečko, da bi se razvil iz stopnje nesposobnega mladiča na stopnjo, ko lahko zleze iz nje in se pokaže svetu.

Osebna mitologija je ta vreča, udobna, poznana, kajti v njej se razvijajo vaša čustva, dokler niste dovolj varni, da lahko oddidete. Živimo v svetu, ki je mitologijo raztrgala na koščke, jo ponižala in ji odvzela njeno pomembno vlogo negovalca. Mite smo razglasili za nesmisel in s tem svojim otrokom vzeli varnost, ki jo potrebujejo, da odrastejo.

Kaj je naša družba uspešno naredila je, da imamo veliko število prezgodnjih rojstev, ki niso diplomirali iz druge maternice. Brez mitologije se naša psiha porodi vsa popačena.

Waldorfska pedagogika mi nenehno daje potrditve zakaj je zastavljena tako kot je. Otroke vodi skozi mitologijo v zgodovino. Skozi roke v glavo. Skozi ritme v čutenje in občutenje sebe, samo zavedanje kdo jaz sem. Tisto kar otrokom vzamemo že takoj, ko lahko hodijo in se premikajo naokrog je njihov občutek, da so potrebni, da so pomembni. Zavijamo jih v vato in jim ne omogočimo, da si izborijo svojo pot na svobodo.

Se spomnite zgodbe o metulju in človeku, ki je opazoval zapredek in metulja, ki se je porajal iz njega. Ko ta človek v zgodbi tudi mi pogosto vzamemo nož in zapredek odpremo, da bi metulj -naš otrok- lažje zlezel iz njega. In ravno s tem mu odvzamamo to izkušnjo, to bolečino porajanja in osvobajanja in tako se metuljeva krila ne prekrvavijo in metulj nikoli zares ne poleti.
Ozrite se okoli sebe, se vam ne zdi, da se okoli vas plazi veliko metuljev s poškodovanimi krili in da le redki v vsej svoji lepoti poletijo? Morda pa je to le moja percepcija, kar je povsem v redu!

Šele sedaj se v polnosti zavedam darila, ki mi ga je dal moj oče s svojo avtoriteto, s svojo trdo roko in disciplino, ki mi jo je iz mojega takratnega stališča “vsilil”. Vedno mi je govoril, da bom že videla, ko bom imela svoje otroke, kako bom ravnala. In res sem že zelo zgodaj odkrila, da je naravno ravnovesje tisto, ki nas iz ene skrajnosti zaniha v drugo in da sem želela svojega otroka vzgajati v popolni svobodi. In vendar sem se zavedla tega, da ti otrok, ki nima meja zelo hitro zrase čez glavo in ga ne moreš najprej ne voditi in nato ne več obvladovati. Zato sem začela iskati srednjo pot in kmalu ugotovila, da otroci hočejo ne le meje, temveč tudi disciplino in red.
Otroci od nas, staršev, pričakujejo, da jim bomo znali postaviti ritem. Ritem hranjenja, ritem spanja, ritem oblačenja glede na letne čase in toploto zunaj. In če jih sprašujemo kaj bi radi v času do 14. leta, ko so se fiziološko sploh sposobni odločati zase,jih zelo zmedemo. Pri štirinajstih so namreč možgani razviti do te mere, da lahko začnejo uporabljati predele za pomnjenje in intelekt v polni meri. Takrat so pripravljeni sprejeti posledice svojih dejanj in prevzeti odgovornost za svoje življenje. In če tega ne delajo pred tem časom za njih starši, to vlogo izbire rade volje prevzamejo mediji, lepotna industrija, reklame, družba v kateri se otrok giblje.
Največje razkritje moje vloge starša je prišla skozi Godija Kellerja, ki mi je pred leti dal misliti, ko je na enem od seminarjev za starše dejal, da največji stres za otroke ustvarjamo starši s tem, ko svoje otroke sprašujemo ali jim je všeč šola, vrtec, obleka, prijatelj, hrana, ko jim dajemo na izbiro več stvari.
V svoji vlogi liberalnega starša sem svojim otrokom dala na izbiro kaj bodo jedli, kako bi se oblačili, kam bi radi šli in se nisem zavedala, da jim to povzroča stres, da jim to povzroča nelagodje in da to daje znotraj njih vtis da niso varni. Kajti če mamica ne ve, kaj bi rada, to pa je kriza, to je zanje strašljivo. In to je tisto, kar po mojem laičnem mnenju ustvarja apatijo in mnoge zdravstvene težave pri otrocih. Otroci hočejo meje, hočejo jasnost, hočejo občutek gotovosti, da njihovi starši vedo, kaj je dobro za njih, ne da sprašujejo njih, ki še nimajo razvitega čuta za dobrobit. Naš čut za lastno dobrobit je zakrnel, je potlačen, ker nam starši niso omogočili, da bi se razvil skozi njihovo vodenje.

In kaj je čut za dobrobit? Pove vam kdaj ste lačni, kdaj ste zaspani, kako se počutite. Znanstveno to imenujemo živčni sistem. Vse se prenaša po živcih, ki povzročijo, da se človek zaveda svoje konstitucije, gre za življenjski čut. Brez tega življenjskega čuta, čuta za dobrobit ne bi čutili bolečine. Gre za neke vrste obrambni sistem, ki nas opozori na nevarnost. In otrok tega čuta nima razvitega!
Učijo nas, naj se ne oprijemamo, naj bodimo dovzetni in vendar je vprašanje, ki je na mestu ali naša psiha to sploh zmore?

V zadnjem času se veliko govori o preobremenjenosti, o notranji izgorelosti in utrujenosti. Ste se kdaj vprašali od kje to izhaja? Živčni sistem prevaja inpulze iz okolice in če ga ne ojačamo, če torej ne razvijemo čuta za dobrobit, ne bo zmogel prevajati vsega, kar doživljamo. In zato pogosto pri ljudeh, ki se ne zmorejo soočati z bolečino, ki jim jo povzroča življenje, pride do živčnega zloma ali bolezni živčevja. Ne vem koliko poznate anatomijo, vendar so bolezni povezane z živci, kot je poškodba mielinske obvojnice, zelo boleče. Bolečina nas vedno opozarja, da nekaj ni v redu. Skozi občutke napora in bolečine se učimo. In vendar dandanes vsi stremimo k svobodi in k mislimo, da se lahko učimo in izkušamo stvari brez bolečine. Celotna družba je naravnana k ugodju, k udobju. In vendar, ko ti je udobno nimaš nobene želje, da bi rasel. Je vaša izkušnja drugačna? Jaz vem, da je vsakemu mojemu velikemu premiku v življenju botrovala velika bolečina, veliko razočaranje, nekaj, kar me je dobesedno vrglo iz moje zone udobja. In vendar se zavedam, da je tak moj način. Moj mož nima potrebe po taki poti, njegovi prehodi so manjši in bolj zložni in vendar skozi bolečino in napor, ki se mu izpostavlja skozi športne aktivnosti.
Se torej čudimo zakaj so športniki tisti, ki dojemajo velike modrosti skozi svojo jekleno disciplino, osredotočenost, napor in ritem, ki se ga držijo?

In vendar starši želimo vzgajati brez bolečine, brez discipline, brez osredotočenosti na to kar se mora, brez napora in brez ritma. Se potem čudimo, zakaj ustvarjamo generacije, ki nimajo ciljev, ne vidijo smisla v življenju in se čutijo izgubljeni v tej veliki juhi, ki ji pravimo življenje?
Godi mi je dal velik ključ, ko je z nami delil, da je za otroke varnost pred svobodo. In svobodo si morajo v času pubertete izboriti. Če jim starši ne postavimo meja in okvirov, si jih bodo skozi nevarnosti, adrenalinske športe in skrajnosti ustvarili sami. Vsakdo se rojeva skozi preizkušanje svojih zmožnosti.

Naš čut za življenje nas uči o bolečini in nam daje ključ, ki odpira vrata v dušo, v realnost našega višjega jaza. In ko se bolečini želimo izogniti, se izogibamo bolečini v vsakdanjem življenju in bolečini naše usode. Toliko se nas želi izogniti svoji usodi, ker je boleča. In vendar moramo uvideti, da je to naša izbira. Naša duša je izbrala pot naše rasti, našo usodo. In dandanes vsako bolečino zadrogiramo, imamo tablete za fizično bolečino, droge za čustveno bolečino, in drogo za mental – znanje, še več znanja, še več znanja. Samo da tega znanja ni potrebno izkusiti, kajti to bi utegnilo prinesti bolečino s seboj.

Tako nepovezani smo sami s seboj, da mislimo, da so strahovi nekaj napačnega, da jih ne smemo doživljati. In vendar je opazovanje pomemben del našega življenja. Opazovnje in sprejemanje. In vendar se pogosto sprejemanja učimo skozi upiranje, ko se nečemu upiramo zelo dolgo in je napetost resnično ogromna, se spustimo in sprejmemo s tem, ko rečemo, da se ne gremo več. Poznate to iz lastnega življenja?
Ta upor je potreben, zakaj pa več v naslednjem članku, ko se bom dotaknila egipčanske alkimije.

Če povzamem … danes se zavedam, kako pomembna je samovzgoja staršev. In da v resnici rabimo vzgojiti sebe, da bi lahko vodili otroke. Danes se zavedam resnice, ki jo poznam že dolgo, da smo starši samo vodniki svojim otrokom, da smo jim zgled, od katerega se učijo. In če mi nimamo vrednot, če mi ne cenimo sebe, kako naj to storijo naši otroci? Od kje?
Največje presenečenje od vsega, pa mi je prinesel čut za dotik, kajti čut za dotik je tisti, ki vam pomaga postaviti meje. Skozi čut za dotik se zaveš kje sem jaz in kje so drugi. In za otroka so starši njegova koža, skozi katero čuti svet, ki ga obdaja.

Danes sem hvaležna očetu za njegovo trdo roko, kajti zavedam se, da mi je s tem omogočil, da sem si izborila svojo svobodo. Da sem se drugič rodila iz maternice mitologije in da si danes dovolim biti metulj, ki jaz sem.

Bodite živopisani metulji in nehajte soditi svoje starše, začnite ceniti svojo svobodo in poletite čez prostrane širjave sveta, ki vas obdaja.

Neskončno uživajte!