Arhetipi

Osebna mitologija

Naloga mitologije je, da nas prenese iz otroštva v zrelost, iz zrelosti v drugo otroštvo ali dobo modrosti in nato skozi temna vrata v onostranstvo. Joseph Campbell razlaga osebno mitologijo kot vrečo kenguruja, v kateri se mali kenguru razvija, dokler ni sposoben izplezati in sam hoditi. Tako so v drugi maternici, maternici z razgledom. Na mitologijo gleda kot na enakovreden organ za človeka. Potrebujemo jo, tako kot vrečar potrebuje vrečko, da bi se razvil iz stopnje nesposobnega mladiča na stopnjo, ko lahko zleze iz nje in se pokaže svetu.

Osebna mitologija je ta vreča, udobna, poznana, kajti v njej se razvijajo vaša čustva, dokler niste dovolj varni, da lahko oddidete. Živimo v svetu, ki je mitologijo raztrgala na koščke, jo ponižala in ji odvzela njeno pomembno vlogo negovalca. Mite smo razglasili za nesmisel in s tem svojim otrokom vzeli varnost, ki jo potrebujejo, da odrastejo.

Kaj je naša družba uspešno naredila je, da imamo veliko število prezgodnjih rojstev, ki niso diplomirali iz druge maternice. Brez mitologije se naša psiha porodi vsa popačena.

Waldorfska pedagogika mi nenehno daje potrditve zakaj je zastavljena tako kot je. Otroke vodi skozi mitologijo v zgodovino. Skozi roke v glavo. Skozi ritme v čutenje in občutenje sebe, samo zavedanje kdo jaz sem. Tisto kar otrokom vzamemo že takoj, ko lahko hodijo in se premikajo naokrog je njihov občutek, da so potrebni, da so pomembni. Zavijamo jih v vato in jim ne omogočimo, da si izborijo svojo pot na svobodo.

Se spomnite zgodbe o metulju in človeku, ki je opazoval zapredek in metulja, ki se je porajal iz njega. Ko ta človek v zgodbi tudi mi pogosto vzamemo nož in zapredek odpremo, da bi metulj -naš otrok- lažje zlezel iz njega. In ravno s tem mu odvzamamo to izkušnjo, to bolečino porajanja in osvobajanja in tako se metuljeva krila ne prekrvavijo in metulj nikoli zares ne poleti.
Ozrite se okoli sebe, se vam ne zdi, da se okoli vas plazi veliko metuljev s poškodovanimi krili in da le redki v vsej svoji lepoti poletijo? Morda pa je to le moja percepcija, kar je povsem v redu!

Šele sedaj se v polnosti zavedam darila, ki mi ga je dal moj oče s svojo avtoriteto, s svojo trdo roko in disciplino, ki mi jo je iz mojega takratnega stališča “vsilil”. Vedno mi je govoril, da bom že videla, ko bom imela svoje otroke, kako bom ravnala. In res sem že zelo zgodaj odkrila, da je naravno ravnovesje tisto, ki nas iz ene skrajnosti zaniha v drugo in da sem želela svojega otroka vzgajati v popolni svobodi. In vendar sem se zavedla tega, da ti otrok, ki nima meja zelo hitro zrase čez glavo in ga ne moreš najprej ne voditi in nato ne več obvladovati. Zato sem začela iskati srednjo pot in kmalu ugotovila, da otroci hočejo ne le meje, temveč tudi disciplino in red.
Otroci od nas, staršev, pričakujejo, da jim bomo znali postaviti ritem. Ritem hranjenja, ritem spanja, ritem oblačenja glede na letne čase in toploto zunaj. In če jih sprašujemo kaj bi radi v času do 14. leta, ko so se fiziološko sploh sposobni odločati zase,jih zelo zmedemo. Pri štirinajstih so namreč možgani razviti do te mere, da lahko začnejo uporabljati predele za pomnjenje in intelekt v polni meri. Takrat so pripravljeni sprejeti posledice svojih dejanj in prevzeti odgovornost za svoje življenje. In če tega ne delajo pred tem časom za njih starši, to vlogo izbire rade volje prevzamejo mediji, lepotna industrija, reklame, družba v kateri se otrok giblje.
Največje razkritje moje vloge starša je prišla skozi Godija Kellerja, ki mi je pred leti dal misliti, ko je na enem od seminarjev za starše dejal, da največji stres za otroke ustvarjamo starši s tem, ko svoje otroke sprašujemo ali jim je všeč šola, vrtec, obleka, prijatelj, hrana, ko jim dajemo na izbiro več stvari.
V svoji vlogi liberalnega starša sem svojim otrokom dala na izbiro kaj bodo jedli, kako bi se oblačili, kam bi radi šli in se nisem zavedala, da jim to povzroča stres, da jim to povzroča nelagodje in da to daje znotraj njih vtis da niso varni. Kajti če mamica ne ve, kaj bi rada, to pa je kriza, to je zanje strašljivo. In to je tisto, kar po mojem laičnem mnenju ustvarja apatijo in mnoge zdravstvene težave pri otrocih. Otroci hočejo meje, hočejo jasnost, hočejo občutek gotovosti, da njihovi starši vedo, kaj je dobro za njih, ne da sprašujejo njih, ki še nimajo razvitega čuta za dobrobit. Naš čut za lastno dobrobit je zakrnel, je potlačen, ker nam starši niso omogočili, da bi se razvil skozi njihovo vodenje.

In kaj je čut za dobrobit? Pove vam kdaj ste lačni, kdaj ste zaspani, kako se počutite. Znanstveno to imenujemo živčni sistem. Vse se prenaša po živcih, ki povzročijo, da se človek zaveda svoje konstitucije, gre za življenjski čut. Brez tega življenjskega čuta, čuta za dobrobit ne bi čutili bolečine. Gre za neke vrste obrambni sistem, ki nas opozori na nevarnost. In otrok tega čuta nima razvitega!
Učijo nas, naj se ne oprijemamo, naj bodimo dovzetni in vendar je vprašanje, ki je na mestu ali naša psiha to sploh zmore?

V zadnjem času se veliko govori o preobremenjenosti, o notranji izgorelosti in utrujenosti. Ste se kdaj vprašali od kje to izhaja? Živčni sistem prevaja inpulze iz okolice in če ga ne ojačamo, če torej ne razvijemo čuta za dobrobit, ne bo zmogel prevajati vsega, kar doživljamo. In zato pogosto pri ljudeh, ki se ne zmorejo soočati z bolečino, ki jim jo povzroča življenje, pride do živčnega zloma ali bolezni živčevja. Ne vem koliko poznate anatomijo, vendar so bolezni povezane z živci, kot je poškodba mielinske obvojnice, zelo boleče. Bolečina nas vedno opozarja, da nekaj ni v redu. Skozi občutke napora in bolečine se učimo. In vendar dandanes vsi stremimo k svobodi in k mislimo, da se lahko učimo in izkušamo stvari brez bolečine. Celotna družba je naravnana k ugodju, k udobju. In vendar, ko ti je udobno nimaš nobene želje, da bi rasel. Je vaša izkušnja drugačna? Jaz vem, da je vsakemu mojemu velikemu premiku v življenju botrovala velika bolečina, veliko razočaranje, nekaj, kar me je dobesedno vrglo iz moje zone udobja. In vendar se zavedam, da je tak moj način. Moj mož nima potrebe po taki poti, njegovi prehodi so manjši in bolj zložni in vendar skozi bolečino in napor, ki se mu izpostavlja skozi športne aktivnosti.
Se torej čudimo zakaj so športniki tisti, ki dojemajo velike modrosti skozi svojo jekleno disciplino, osredotočenost, napor in ritem, ki se ga držijo?

In vendar starši želimo vzgajati brez bolečine, brez discipline, brez osredotočenosti na to kar se mora, brez napora in brez ritma. Se potem čudimo, zakaj ustvarjamo generacije, ki nimajo ciljev, ne vidijo smisla v življenju in se čutijo izgubljeni v tej veliki juhi, ki ji pravimo življenje?
Godi mi je dal velik ključ, ko je z nami delil, da je za otroke varnost pred svobodo. In svobodo si morajo v času pubertete izboriti. Če jim starši ne postavimo meja in okvirov, si jih bodo skozi nevarnosti, adrenalinske športe in skrajnosti ustvarili sami. Vsakdo se rojeva skozi preizkušanje svojih zmožnosti.

Naš čut za življenje nas uči o bolečini in nam daje ključ, ki odpira vrata v dušo, v realnost našega višjega jaza. In ko se bolečini želimo izogniti, se izogibamo bolečini v vsakdanjem življenju in bolečini naše usode. Toliko se nas želi izogniti svoji usodi, ker je boleča. In vendar moramo uvideti, da je to naša izbira. Naša duša je izbrala pot naše rasti, našo usodo. In dandanes vsako bolečino zadrogiramo, imamo tablete za fizično bolečino, droge za čustveno bolečino, in drogo za mental – znanje, še več znanja, še več znanja. Samo da tega znanja ni potrebno izkusiti, kajti to bi utegnilo prinesti bolečino s seboj.

Tako nepovezani smo sami s seboj, da mislimo, da so strahovi nekaj napačnega, da jih ne smemo doživljati. In vendar je opazovanje pomemben del našega življenja. Opazovnje in sprejemanje. In vendar se pogosto sprejemanja učimo skozi upiranje, ko se nečemu upiramo zelo dolgo in je napetost resnično ogromna, se spustimo in sprejmemo s tem, ko rečemo, da se ne gremo več. Poznate to iz lastnega življenja?
Ta upor je potreben, zakaj pa več v naslednjem članku, ko se bom dotaknila egipčanske alkimije.

Če povzamem … danes se zavedam, kako pomembna je samovzgoja staršev. In da v resnici rabimo vzgojiti sebe, da bi lahko vodili otroke. Danes se zavedam resnice, ki jo poznam že dolgo, da smo starši samo vodniki svojim otrokom, da smo jim zgled, od katerega se učijo. In če mi nimamo vrednot, če mi ne cenimo sebe, kako naj to storijo naši otroci? Od kje?
Največje presenečenje od vsega, pa mi je prinesel čut za dotik, kajti čut za dotik je tisti, ki vam pomaga postaviti meje. Skozi čut za dotik se zaveš kje sem jaz in kje so drugi. In za otroka so starši njegova koža, skozi katero čuti svet, ki ga obdaja.

Danes sem hvaležna očetu za njegovo trdo roko, kajti zavedam se, da mi je s tem omogočil, da sem si izborila svojo svobodo. Da sem se drugič rodila iz maternice mitologije in da si danes dovolim biti metulj, ki jaz sem.

Bodite živopisani metulji in nehajte soditi svoje starše, začnite ceniti svojo svobodo in poletite čez prostrane širjave sveta, ki vas obdaja.

Neskončno uživajte!

Jesenska inventura

Se tudi vi počutite nekoliko nostalgično? Se vam zdi kot da ste izgubili tisti notrnji venter, povezanost sami s seboj? Morda je čas pravi za jesensko inventuro…
Caroline je delila z nami priporočila, ideje v zvezi opuščanjem vsega starega in sprejemanjem novega.

Vedno, ko se znajdemo v situaciji, ko se nekaj poslavlja od nas in nam ni popolnoma jasno kaj se dogaja, smo zmedeni in iščemo znane, stare načine, kako se spopasti s tem, kar se nam dogaja. Morda je čas, da se namesto, da se obračamo ven v svet, spustimo v svojo notranjost in si pogledamo, kaj nas tam čaka.

Veliko se govori in vsi govorimo o pozitivni naravnanosti in motiviranju samega sebe in vendar iz lastnih izkušenj vem, da se včasih enostavno moraš soočiti z vso tisto žlindro v svoji notranjosti in jo spremeniti v zlato skozi notranje izpraševanje in kontemplacijo.

Nedvomno se boste strinjali z menoj, če rečem, da opravljanje notranje inventure ni stvar ene ure, gre za proces, za katerega se odločimo in mu sledimo. Kot pravi Abraham skozi Ester Hicks se moraš spustiti in iti s tokom. Dokler veslaš proti toku porabljaš enormne količine energije, situacija pa se ponavadi komajda spremeni. Torej kot prvo SE UMIRITE. Nehajte veslati. Prisluhnite tišini v sebi in dovolite, da se vaš čoln obrne v smer toka. OPAZUJTE.

Vsi vemo, da imajo inventure opraviti z opazovanjem situacije in njenim ocenjevanjem:
Katere odločitve kreirajo strukturo vašemu življenju?
Vas posledice izbir, ki jih delate zadovoljujejo?
Poglejte si, kaj za vas pomeni, da vas nekaj zadovoljuje. In sedaj izziv, poglejte kaj natančno morate narediti, da ste zadovoljeni. In seveda to odpre mnoga nova vrata. Koliko delov vas lahko zadovoljite s samo eno ali dvema izbirama?

Med to inventuro si boste postavili mnogo vprašanj. In kot veste, vsi odgovori na vaša vprašanja že obstajajo. S tem ko postavite pravo vprašanje se samo naravnate na vibracijo, ki jo nudi odgovor. Vibracijsko ujemanje VOILA.

Igra se spreminja in z njo se spreminjajo vaše vrednote. In to ne le na osebnem nivoju. O ne, igra se spreminja na kolektivnem nivoju. Mislim, da na svetu obstaja zelo malo ljudi, če sploh kakšen, ki bi se neko jutro zbudil in se zavestno sam pri sebi odločil: “Danes je pa tako lep dan za zamenjavo starih vrednot. YEP. To bom naredil danes.”

In vendar, če svojih vrednot ne zamenjamo zavestno, kako se potem to sploh zgodi? Percepcija se spreminja in z njo menjamo tudi leče, skozi katere gledamo na svet in vendar se to ne zgodi kar z obiskom okulista; zamenjajte mi leče prosim. Zamenjava percepcije je vtkana v tapiserijo našega življenja kot zelo prefinjena nit, ki jo vsake toliko potegnejo za zanko naše življenjske krize. Saj poznate; kriza srednjih let, kriza sedmega leta zakona, kriza ob menjavi okolja, krize pač. Gre za prehode, v katerih nas življenje opomni, naj se ustavimo in si ponovno ogledamo svoje izbire:

Kdo si bil
Kdo si danes
Kaj moraš postati
Kaj ni več tvoj klic

In ko si ogledamo ta ključna vprašanja opazimo, da je tisto, kar ostaja z nami skozi vsak prehod v našem življenju, nekaj drugega. Mladi imajo več časa kot starejši in starejši imajo več modrosti. Oseba srednjih let ima še vedno čas in vendar so njegove vrednote zelo drugačne od mladih let, čas je dragocen, tako kot zdravje in družina. Prioriteta arhetipa mladenke ali mladeniča so precej drugačne od prioritet arhetipa matere in očeta. Inventar vrednot zato od nas zahteva obdobje refleksije, notranjih vpogledov skozi katere spoznavamo:

Kaj so moje vrednote v tem obdobju mojega življenja?
Kaj potrebujem vedeti sedaj, česar pred tem nisem potreboval?
Česa ne potrebujem več?
Kaj moram narediti sedaj?
Česa mi ni več treba početi?
Koga potrebujem v svojem življenju?
Kdo potrebuje mene v svojem življenju?

Jaz na primer spoznavam, da čas postaja moja dragocenost in da z njim razpolagam precej drugače kot pred leti. Ne ženem se več za prepoznavnostjo in dosežki, družina je tista, ki je na prvem mestu. Cenim svoj čas, ker cenim svoje življenje in cenim kako uporabljam svoj čas. Zase.

Naslednja stopnja vaše inventure ima opraviti z zelo občutljivo temo; z vašimi odnosi. Nekateri odnosi se premikajo naprej z vami in se z leti plemenitijo, kot starano vino. Z malce sreče, so vaši najboljši prijatelji sedaj še boljši prijatelji z vami, bolje se spoznavate in s tem ko se bolje poznate ste raje v družbi drug z drugim. Nepopolnosti niso več ovire, njihov ego bledi in z leti vedno bolj podaja roko globoki lepoti njihove duše. Vendar pa so v nekaterih primerih slovesa neizbežna. Vprašanja, ki se porajajo kar sama od sebe so globoka in neizbežna.

Ali ta odnos podpira izvorno moč moje duše?
Ali jaz podpiram izvorno moč duše tega človeka?
Ali cenim to osebo v mojem življenju popolnoma in celovito?
Ali želim negovati ta odnos in če je odgovor pritrdilen, kaj bo to zahtevalo od mene?
Ali me ta oseba ceni?
Ali ta odnos potrebuje veliko trdega dela ali me navdušuje?
In , kaj delam zase in samo zase?

Kaj cenim pri sebi?
Kaj delam, da skrbim zase?
Cenim svoje osebno življenje.
Sedaj cenim svoj čas in kot rezultat tega: zapolnite vi
Cenim svoje zdravje in kot rezultat: zapolnite vi
Moje osebno življenje sedaj zahteva tole: zapolnite vi
Moje duhovno življenje sedaj zahteva: fill in the blank

Skozi iskreno odgovarjanje na zgoraj omenjena in vsa ostala sproti porajujoča se vprašanja tako delate inventuro in hkrati s tem spreminjate svoje življenje. Kajti uvidi in sporočila so ob takem globokem samo-vpogledu tako izjemno glokboka in izjemna, da si ne morete blefirati, da ne veste, ne vidite, ne slišite in vam ni čisto nič jasno. In naj ponovim, kar sem povedala na začetku, to niso naloge, to so priporočila. In inventuro delam tudi sama. Moja sicer traja že dobro leto in vendar, sem temeljita.

In ker vem, da prehajamo v tisti čas v letu, ko se ljudje zaradi naravne usmerjenosti navznoter, v katerega nas sili sam cikel narave, ki prehaja v fazo počitka in refleksije, počutijo zelo izgubljeno, čutijo težo in pomanjkanje povezanosti s svojim življenjem (zima je namreč čas globokih nezavednih premikov, ko nas majhne nepomembne stvari popolnoma vržejo iz tira) vam ponujem svojo roko.
Bodite v stiku, pošljite mi sporočilo kako napredujete, objavite svoj komentar in bodimo povezani.

Caroline pravi, da so pravi razlog za težo, ki jo čutimo in pomanjkanje povezanosti, ki jo v življenju izkušamo, prav ti nezavedni premiki, spreminjanje naših vrednot in ne majhne nepomembne stvari, ki jih kot tarče poiščemo v svojem zunanjem svetu. Ti premiki in spreminjanje vrednot, namena in pomena v našem življenju, ki spreminjajo notranjo dinamiko so substanca našega življenja in ta del nas zahteva nenehno pozornost.

In nostalgični občutki, ki jih čutimo vedno napovedujejo, da se nekaj zaključuje in da prihaja nekaj novega. In to je življenje – arhetipsko kolo tranzicije in preobrazbe se nenehno vrti v našem življenju. Vendar ali ne pomaga vsaj malo, ko vemo kako delati s tem kolesom?

Namaste
Taja…

Arhetip Zdravilca

Arhetip zdravitelja je verjetno eden najbolj “nevarnih” arhetipov, še posebej v sedanjem času. Vsi tisti, ki želite delati z ljudmi in z njimi deliti svojo strast zdravljenja, se prej ali slej srečate z njim. Arhetip zdravitelja se manifestira kot strast, da služite drugim v obliki popravljanja telesa, uma in duha. Izraža se skozi različne kanale, ne le na načine, ki jih klasično povezujemo s tem kaj lahko “naredimo” in ga lahko najdemo na vseh področjih življenja. Gre za sposobnost asistiranja ljudem v transformiranju njihove bolečine skozi proces zdravljenja. Kje je torej nevarnost? Zelo pogosto se ljudem zgodi, da pozabijo nase in pregorijo. In pozabijo na to, da je “NE” čisto kompleten stavek.

Zakaj želite biti zdravitelj? V zadnjem desetletju je term “zdravitelj” postal velik. Gre za trend, da je “cool”, če si zdravitelj. Pomembno je pogledati, kaj je motivacijska sila zaradi katere ste zdravitelj. Gre za to da želite biti po tem prepoznani ali resnično želite z ljudmi deliti svoje darove? Vaša osebnost se vplete v to. In pomembno je pogledati vase.

Mi smo tisti, ki spreminjamo svoje življenje. Ne pustite se zavesti sirenam globokih morja v vas samih. Ko stopite v svet arhetipov, se morate zavedati, da so precej večji od življenja, imajo moč in potenco, ki presega vaš jaz. Nikoli ne dovolite, da arhetip prevzame vaše življenje. Vi ste tisti, ki živite svoje življenje, ne živite življenja arhetipa. Zato globoko vdihnite in si recite, da ste večji od tega, kar prihaja skozi vas. Arhetip prihaja od znotraj in je informacija. Včasih najboljša informacija prihaja skozi vsebino, ki vam ni všeč in skozi njo se boste morali pregristi. To boste morali prebaviti. Pomembno je, da se soočite s stvarmi v sebi, s svojim “sranjem”, ki ga nočete videti. Gre za samo-zavedanje! Zato je modro pogledati vase!

In eden izmed najbolj zanimivih aspektov arhetipa zdravitelja je mit, da je zdravljenje služenje družbi in zato ne morete zaslužiti za svoje preživetje z zdravljenjem. Ta mit živi v ljudeh in na kolektivnem nivoju. Včasih ga ne prepoznate v sebi in vendar je pomembno da te mite razkrijete saj na ta način dobite nazaj energijo, ki ste jo investirali v prepričanje in mit.
Zato se vprašajte:
– “Kakšna so moja prepirčanja v povezavi s tem, da zaračunam za svoje usluge?” in “Kaj verjamem v zvezi z višino prihodka, ki ga lahko zaslužim?” Zapišite odgovore.
– Poslušajte se, kaj pripovedujete o denarju tako v osebnih kot poslovnih krogih. Zapišite si.
– Opazujte svoje občutke v povezavi z denarjem. Kako se počutite, ko ljudem poveste koliko računate za svoje usluge? Kaj čutite, ko razmišljate o finančnih obveznostih svojega posla? Zapišite občutke.
– Poglejte kako se obnašate finančno. Kako delate z denarjem v svoji praksi? Ali imate finančne cilje za svojo prakso? Če jih imate, kaj vam bo pomagalo da to dosežete?

Kako transformirati senčni arhetip zdravitelja?

– Zavedanje je nedvomno prvi korak v zdravljenju senc vaših arhetipov. Nekaj korakov, ki vam lahko pomagajo:
– Vaša namera naj bo, da pozdravite ta vzorec v vas samih. Blagoslovite sebe v vseh situacijah, ko ste se počutili slabo zaradi denarja v povezavi z vašo prakso zdravljenja.
– Poiščite vzorce, travme, ki so povezane z zdraviteljem in mitom o neprimernosti sprejemanja denarja. Soočite se s tem in to objemite, sprejmite!
– Izberite drugače kot je bila pretekla rutina! Začnite se obnašati kot nekdo, ki je uspešen in ima obilen pritok denarja skozi svojo prakso.

DIVINE.SI