Arhetipi

Kako ustvarjamo nesrečno žensko v sebi?

Le redki se zavedajo ali sploh kdaj razmišljajo o tem, da smo biološko gledano del dveh generacij, kajti vsi smo bili že v telesih naših babic, v jajčnikih naših mam, takrat še zarodkov, kar pomeni, da smo fizično nekaj mesecev preživeli tudi v svoji babici. To pomeni, da ste fizično del vsaj dveh generacij in da so travme in vse kar se je tema dvema generacijama dogajalo je del vas. Seveda to ni omejeno le na dve generaciji, kajti tudi vaša mati je bila v svoji babici in njena mati tudi, kar pomeni, da je vse kar nosimo s seboj generacijsko pogojeno.
In cankarjanska mati ali mučenica je nedvomno del našega blueprinta, naše matrice, pa naj si to priznamo ali ne.

Imela sem srečanje na temo arhetipa matere in ko sem pripravljala srečanje, me je vrglo iz ” štumfov” zavedanje, kako globoko je ta arhetip mučenice pravzaprav del našega življenja. Nikoli prej si je nisem ogledala iz tega stališča in ko sem razmišljala o tem, kako je kolektivno nezavedno Slovenk oblikovano, mi je marsikaj postalo jasno.

Če vemo, da je mati tista, ki vpliva na prvih sedem let življenja deklice s svojim zgledom in tem kar počne nam zelo hitro postane jasno, od kod smo udomačene v arhetip žrtve in mučenice. In ker se sodobna generacija temu zelo upira, kar ne pomeni nujno, da smo to tudi presegle, smo kjer smo. Z mučenico se bojujemo in jo obsojamo in ji s tem seveda dajemo vso energijo, ki jo v ta boj usmerjamo. Pogosto namreč pozabljamo, da hranimo to, s čimer se ukvarjamo, pa naj bo pozitivno ali negativno. In ko takole opazujem koliko se določene ljudi v zadnjem času vlači po zobeh, mi je jasno, da so kjer so, ker imajo vso to energijsko podporo s strani ljudi, pa sploh nima veze, če je iz stališča ljudi označena kot negativna. Tisti, ki znajo z energijo pač znajo in jo uporabijo ne glede na predznak, ki ga ljudje postavljajo pred njo. Konec koncev je energija zgolj in samo energija, brez plusa ali minusa. Plus in minus sta naša percepcija, naš pogled na svet, energijo pa tja pošljemo ne glede na predznak.

In tako cankarjanska mati ustvarja sinove, ki so čustveno vezani nanjo, kajti skozi občutke krivde jim je vcepila misel, kako se je ona žrtvovala zanje in je v njihovih očeh svetnica. Sploh ne opazijo, kako podrejeni so in kako je to načrtno ustvarjeno s strani matere, ki si pravzaprav ne želi, da bi bil kdo v njeni okolici srečen. In ko gledamo njen odnos do hčere imamo pogosto občutek, da si z vsemi kripljami prizadeva za to, da bi bila hči nesrečna, kajti njena nesreča je mamina sreča. Videti je do konca izpirjeno, vendar nikar ne prehitevajmo. Vse to se dogaja nezavedno, in običajno se ženske tega ne zavedajo.

Pa pojdimo lepo po vrsti. V prvih sedmih letih mati preda svoji hčeri kako poskrbeti zase in negovati sebe in to stori ali pa tudi ne, vendar je dejstvo, da se v tem času otrok uči, kako negovati sebe. Če mati ne zna poskrbeti zase in otroka bolj ali manj vzgaja s kritiziranjem, pravzaprav ustvarja izjemno močan arhetip notranjega kritika, ki bo kasneje vstpil v ospredje. V obdobju med 7-14 let je oče tisti, ki naj bi potrdil ženski princip svoje hčere in če je oče odsoten in ne daje pozornosti svoji mali princeski, se bo razvila v žensko, ki je mnenja, da mora za vse poskrbeti sama, da itak nima pozornosti in podpore s strani moškega in pogosto je to ženska, ki ima kasneje v svojem življenju do moških zelo prezirljiv pogled. Ko je deklica stara 14 let naj bi doživela iniciacijo v ženski svet in v sodobnem svetu tega ne počnemo več zavestno. V procesu iniciacije naj bi mati hčeri prenesla svoje znanje in vedenje kaj pomeni biti ženska in mlada ženska naj bi se soočila s prehodom iz deklice v mlado žensko. V obdobju 14-21 let naj bi našla svoj avtentični jaz, kdo ona v resnici je. Vendar ji pogosto to ni omogočeno, še posebej, če ima za mati mučenico, ji bo onemogočila, da bi se mlada ženska osamosvojila.

In tako imamo pri 21 letih mlade ženske, ki pravzaprav ne vedo kdo so in kaj sploh hočejo v svojem življenju. Take, ki iščejo princa na belem konju in upajo, da jih bo vitez osvobodil te nočne more, kot je s poljubom zbudil Trnuljčico. Miti in pravljice imajo globlji vpliv na naša življenja kot si upamo priznati. In tako je ob vstopu v naslednje obdobje svojega življenja ta mlada ženska, ki ni doživela prve iniciacije v ženstvenost pravzaprav oropana velikega dela svoje psihe, kajti tisto česar ni zares spoznala sta arhetipa divje ženske in magične muze, pa tudi drzna diva je bolj podobna upornici in bojevnici kot resnični divi. In tako ženske vstopamo v partnerstva, se poročamo in imamo otroke brez da bi resnično znale poskrbeti zase in brez da bi imele stik s svojo kreativno energijo. Brez vedenja, kako ženska pravzaprav kreira vstopamo v moški svet moči in z njimi tekmujemo v doseganju ciljev. Upiramo se temu, da bi odrasle in ko doživimo z zamudo vstop v arhetip matere, se pogosto nerazčiščeni odnosi s prejšnjimi arhetiskimi energijami znotraj nas seštejejo v maščevanje in posesivnost usodne ženske, trpinčenje in kaznovanje pasje ženske ali “bitch” v originalu, kar se pokaže skozi mučenico, ki se žrtvuje za druge, poskrbi za otroke in moža, za dom in vse kar je nujno in na koncu nima časa zase. Ker je zagrenjena in nesrečna znotraj sebe s svojim nezadovoljstvom drži v šahu vse v svoji okolici, ki se na vse kriplje trudijo, da bi ji ne stali na poti, kajti to lahko pomeni, da bo svoj vihar stresla nanje.

Mučenica ni prevzela odgovornosti za svoj izbor partnerja in ima tako izgovor, da lahko igra svojo vlogo mučenice in žrtve v očeh otrok in drugih ljudi. Kajti ona, sposobna in ljubeča ženska je omožila moškega, ki je ni vreden in tako vsa bremena življenja padejo na njena ramena.
Usmiljenje drugih je tisto, kar jo napaja in zato ne bo spustila takega moškega, saj je potreben kot kulisa za njeno igro. Že na začetku poskrbi, da kastrira svojega moža kot moškega in po vsej verjetnosti je že v začetku izbrala moškega, ki je navezan na svojo mati in pravzaprav psihično odsoten.
Mučenica namesto brezpogojne ljubezni do otrok, naredi otroke odvisne od sebe, jih naveže nase in si jih skuša podrediti. Namesto podpore in sočutja ustvarja navezanosti in kritizira, saj si le tako lahko otroke podredi tudi ko so že dovolj stari, da bi živeli svoje življenje.

In ključno je razumevanje, kako je do tega prišla, kajti senčni aspekti prejšnjih arhetipov so jo pripeljali do senčnega aspekta matere. Ko sem si ogledala pot, mi je postalo jasno, da je to še kako del moje zgodovine in presenečena sem ugotovila, da je to zgodba, ki sem ji bila priča pri svojih babicah. To mi je omogočilo, da sem odpustila, in da z velikim sočutjem gledam na svoja starša, saj se zavedam kako veliko breme je bilo pravzaprav preloženo na njuna ramena. In seveda mi je jasno, zakaj sem se sama spustila v globoko spoznavanje s temi aspekti v sebi in zakaj je študij arhetipov ves čas zelo močno del mojega življenja, kajti ko sem prvič zanosila sem se zavezala temu, da svojega sranja in sranja svoje genetske linije ne želim predajati naprej. Tega vročega kostanja ne želim deliti naprej, vem, da ga moram pojesti sama.

In seveda so to težke stvari, seveda ima vsak svojo zgodovino, vendar je pomembno, da osvobodimo svojega notranjega otroka in mu dovolimo, da je to kar je, brez nahrbtnikov ranjenosti in bolečin vseh preteklih generacij. In vendar se nič ne zgodi samo od sebe. S svojimi senčnimi aspekti v sebi se je potrebno spogledati, si jih priznati kot svoje in tega nihče ne more narediti namesto vas. In tega ne moreš narediti v udobju. Običajno je to zelo neprijetno soočenje v naših življenjih, ki ga je potrebno storiti, če se želimo osvoboditi. In ni potrebno veliko filozofije okoli vsega skupaj, le ozavestiti je potrebno in izbrati nekaj novega v svoji notranjosti.

Vedno bolj se zavedam, kako pomemben je vpliv arhetipov v naših življenjih, saj so tisti zavezniki, ki nam odslikajo nas same. mi pa se lahko z njimi pomirimo ali pa se borimo z njimi ali jih zanikamo. Ključno je, da ozavestimo, katere arhetipe v sebi zanikamo ali se borimo z njimi in s tem povzročamo njihovo izražanje skozi senco.

Prvi korak je vedno ozaveščanje človekove psihe in sprejemanje arhetipov, ki nas vodijo na poti v zrelost.
Ženske moramo dojeti, da je ključnega pomena osredotočanje nase, da zaznamo same sebe, svoje potrebe in želje, da sebe damo na prvo mesto, da ozavestimo svoje talente in jih živimo.

V slovenskem prostoru se ženske moramo soočiti z arhetipsko lepo Urško, ki je bila zapeljivka, se soočiti s svojo Usodno žensko, ki je maščevalna, ki spletkari in razdvaja. Slovenke se globoko bojimo zapeljivk, ki bi prevzele našega moškega, ker nikoli nismosprejele darov magične Muze, ki nas uči umetnosti zapeljevanja, igranja in kreiranja tega, kar si želimo. Želimo si biti ženstvene, a se tega zelo bojimo, kar vodi v otopelost in globoko zanikanje tega dela naše notranjosti. Ker nočemo sprejeti darov tega aspekta, se nam to maščuje tako, da postanemo zafrustirane, depresivne, nezadovoljne ženske, ki so polne ljubosumja do tistih, ki si upajo sijati in uporabiti čare ženstvenosti. Skrito maščevanje in kaznovanje lepe ženske na Slovenskem ženske vršijo nad ženskami tako, da jo imajo za neumno lepotičko. In tako ustvarjamo trend večnih mladenk, ko si ženske ne upajo dozoreti, saj to pomeni premik v izgubo življenja in v mučenico, ki ne zna negovati, ne pozna brezpogojen ljubezni in sočutja do drugih ampak se hrani na usmiljenju, ki ga proizvaja v ljudeh.

Drage moje Ženske, vprašanje je samo ali ste pripravljene, da se ta zgodba zaključi z Vami, ali jo boste prenesle na naslednjo generacijo, na svoje otroke. Si želite postati najsrečnejša Ženska na svetu?
Izbira je vaša.

Namarie
Taja Albolena

 

Narcizem je le del naše rasti, čas je, da se premaknemo naprej

Ko govorimo o osebni moči, se je večina ljudi na svojem popotovanju skozi etape življenja ustavilo na narcizmu. Caroline Myss pravi, da smo na tej točki obstali tudi kolektivno. Narcizem je po definiciji pretirano ukvarjanje s seboj in če pogledamo okoli sebe kmalu ugotovimo, da se večina ljudi ukvarja z jaz sem in moje.

Seveda je po tem, ko se osvobodimo tistega, česar nočemo več nujno poiskati tisto, kar si želimo. In vendar se prepogosto v tem ustavimo in ne gremo v naslednjo fazo preseganja. Narcizem nam na neki točki pomaga. Ko ustvarjamo svojo osebnost, se odlepimo od družine in se upremo vsemu znanemu, nam pomaga, da popolnoma spremenimo svoj videz, morda celo ime. To nam da hrbtenico in podporo, da zmoremo sebe na novo poustvariti, si postaviti meje soočeni z odporom.
Spremembe v tej fazi narcizma nam pomagajo postaviti stopnico, da stopimo iz te zunanje preobrazbe v bolj pomemebno notranjo preobrazbo, na svoji poti. In vendar je ta faza narcizma za mnoge tako mamljiva, da se ujamejo v neskončno in nenehno ukvarjanje s sabo.
Narcizem je past, ki vodi v pogubo. Tisto, kar je pri narcizmu glavno vodilo je upravičenost. Do česa vse ste upravičeni, ker ste… ženska, moški, bolni, zapostavljeni, pomembni …

Veliko poguma je potrebnega, da se spogledaš z vsem, kar misliš, da ti pripada, ker si poročen, ker si v službi, ker si vzoren državljan…
Svet kot ga poznamo razpada ravno zaradi narcizma, ki ga ljudje ne prepoznavajo v sebi. Samozaverovanosti vase. Ko se vse vrti okoli mene, moje, jaz.

In v svoji najbolj skrajni obliki narcizem uporabljamo zato, da uničujemo druge, ker jim gre bolje od nas. Jih sodimo, obtožujemo, obrekujemo, kritiziramo.
In ravno ta energija je tista, ki nam pomaga, da uspešno uničujemo sebe. Nekje sem prebrala, da problem naše družbe sploh ni negativno razmišljanje, temveč sojenje, obsojanje in obrekovanje drugih. Kajti s tem sodiš, kritiziraš in obsojaš sam sebe v tem aspektu, ki ti ga kaže oseba na katero kažeš s prstom v svojem zunanjem svetu.
In tako ljudje uničujejo druge in s tem v temo potegnejo sebe. Vzamejo upanje drugim in ga s tem odvzamejo sebi.

Temna stran moči ima opraviti z uničenjem sebe. Ko mislite, da nimate tistega, kar ste želeli in ko ste prepričani, da bi vam drugi morali omogočiti, vam dati, poskrbeti za vas.

Ko so krivi vsi drugi, starši, ker so vas zamorili in uničili, partnerji, ker ne znajo poskrbeti za vas, delodajalci, ker vam ne dajo kar vam pripada.
Ustavite se in se vprašajte … do česa mislim, da sem upravičen?

V resnici niste upravičeni do ničesar, kajti čisto vse je vaša izbira in vaša odločitev. In sprejeti moramo polno odgovornost za to, kar smo. Kajti mi smo izbrali, da smo taki, kot smo. In ko se osredotočamo na to, kar nam ni všeč, dobimo še več tega, kar imamo.

Če hočemo naprej, če želimo evolucijo, moramo najprej dojeti, da to življenje ni o nas, da ne gre za to, da je nam fino in smo mi preskrbljeni in smo MI, MI, MI.
Ne. Gre za to, kaj naredimo za druge, gre za odpuščanje. Gre za pot, ki so nam jo pokazali mnogi veliki učitelji. In kot je rekel Jezus, pa ga mnogi nikoli niso razumeli; ko te udarijo nastavi še drugo lice. Kajti to življenje ni o tebi, gre za dar, ki teče skozi tebe in ga deliš z drugimi. Gre za to, da spustiš Vir skozi tebe. In ko si kanal, nisi pomemben TI, si samo kanal skozi katerega se udejanja nekaj, kar presega majhnost in nepomembnost.

In vendar moraš v čaščenje in skromnost, ponižnost in svetost, da si lahko neskončno velik in veličasten. In pot vodi skozi največje strahove, največjo temo in najmanjše ključavnice. In kot pravijo na vsakem letalu s katerim ste kadarkoli leteli, seveda morate najprej kisikovo masko nadeti sebi, da lahko pomagate drugim. Toda, ko si jo nadanete se vam ni treba več v neskončnost ukvarjati s sabo, takrat ste pripravljeni na to, da pomagate drugim. Evolucija pomeni preseči svoj narcizem in se predati misiji. Biti v služenju drugim in skozi to živeti radost, ljubezen in mir.

In vendar za večino to pomeni iti nazaj v suženjstvo in hkrati tudi ponižnost enačijo s ponižanjem. Kajti evolucija pomeni postati visoko učinkovito plemensko bitje. Evolucija zahteva od nas, da osebno moč zamenjamo za izvorno moč svoje duše ali empowerment. In veliko moramo odložiti, da smo lahko v svoji izvorni moči.
Ključno vprašanje je kot vedno, ali ste pripravljeni preseči sami sebe in svojo upravičenost?

Če vas zanima več na to temo in spoznati ostalih 6 senc s katerimi se moramo soočiti na svoji poti ste vabljeni na seminar Alkimija Duše konec meseca v Maribor. Spoznali bomo sedem senc in sedem milosti, ki nam pomagajo na poti duhovne rasti.

Namaste
Taja

Osebna mitologija

Naloga mitologije je, da nas prenese iz otroštva v zrelost, iz zrelosti v drugo otroštvo ali dobo modrosti in nato skozi temna vrata v onostranstvo. Joseph Campbell razlaga osebno mitologijo kot vrečo kenguruja, v kateri se mali kenguru razvija, dokler ni sposoben izplezati in sam hoditi. Tako so v drugi maternici, maternici z razgledom. Na mitologijo gleda kot na enakovreden organ za človeka. Potrebujemo jo, tako kot vrečar potrebuje vrečko, da bi se razvil iz stopnje nesposobnega mladiča na stopnjo, ko lahko zleze iz nje in se pokaže svetu.

Osebna mitologija je ta vreča, udobna, poznana, kajti v njej se razvijajo vaša čustva, dokler niste dovolj varni, da lahko oddidete. Živimo v svetu, ki je mitologijo raztrgala na koščke, jo ponižala in ji odvzela njeno pomembno vlogo negovalca. Mite smo razglasili za nesmisel in s tem svojim otrokom vzeli varnost, ki jo potrebujejo, da odrastejo.

Kaj je naša družba uspešno naredila je, da imamo veliko število prezgodnjih rojstev, ki niso diplomirali iz druge maternice. Brez mitologije se naša psiha porodi vsa popačena.

Waldorfska pedagogika mi nenehno daje potrditve zakaj je zastavljena tako kot je. Otroke vodi skozi mitologijo v zgodovino. Skozi roke v glavo. Skozi ritme v čutenje in občutenje sebe, samo zavedanje kdo jaz sem. Tisto kar otrokom vzamemo že takoj, ko lahko hodijo in se premikajo naokrog je njihov občutek, da so potrebni, da so pomembni. Zavijamo jih v vato in jim ne omogočimo, da si izborijo svojo pot na svobodo.

Se spomnite zgodbe o metulju in človeku, ki je opazoval zapredek in metulja, ki se je porajal iz njega. Ko ta človek v zgodbi tudi mi pogosto vzamemo nož in zapredek odpremo, da bi metulj -naš otrok- lažje zlezel iz njega. In ravno s tem mu odvzamamo to izkušnjo, to bolečino porajanja in osvobajanja in tako se metuljeva krila ne prekrvavijo in metulj nikoli zares ne poleti.
Ozrite se okoli sebe, se vam ne zdi, da se okoli vas plazi veliko metuljev s poškodovanimi krili in da le redki v vsej svoji lepoti poletijo? Morda pa je to le moja percepcija, kar je povsem v redu!

Šele sedaj se v polnosti zavedam darila, ki mi ga je dal moj oče s svojo avtoriteto, s svojo trdo roko in disciplino, ki mi jo je iz mojega takratnega stališča “vsilil”. Vedno mi je govoril, da bom že videla, ko bom imela svoje otroke, kako bom ravnala. In res sem že zelo zgodaj odkrila, da je naravno ravnovesje tisto, ki nas iz ene skrajnosti zaniha v drugo in da sem želela svojega otroka vzgajati v popolni svobodi. In vendar sem se zavedla tega, da ti otrok, ki nima meja zelo hitro zrase čez glavo in ga ne moreš najprej ne voditi in nato ne več obvladovati. Zato sem začela iskati srednjo pot in kmalu ugotovila, da otroci hočejo ne le meje, temveč tudi disciplino in red.
Otroci od nas, staršev, pričakujejo, da jim bomo znali postaviti ritem. Ritem hranjenja, ritem spanja, ritem oblačenja glede na letne čase in toploto zunaj. In če jih sprašujemo kaj bi radi v času do 14. leta, ko so se fiziološko sploh sposobni odločati zase,jih zelo zmedemo. Pri štirinajstih so namreč možgani razviti do te mere, da lahko začnejo uporabljati predele za pomnjenje in intelekt v polni meri. Takrat so pripravljeni sprejeti posledice svojih dejanj in prevzeti odgovornost za svoje življenje. In če tega ne delajo pred tem časom za njih starši, to vlogo izbire rade volje prevzamejo mediji, lepotna industrija, reklame, družba v kateri se otrok giblje.
Največje razkritje moje vloge starša je prišla skozi Godija Kellerja, ki mi je pred leti dal misliti, ko je na enem od seminarjev za starše dejal, da največji stres za otroke ustvarjamo starši s tem, ko svoje otroke sprašujemo ali jim je všeč šola, vrtec, obleka, prijatelj, hrana, ko jim dajemo na izbiro več stvari.
V svoji vlogi liberalnega starša sem svojim otrokom dala na izbiro kaj bodo jedli, kako bi se oblačili, kam bi radi šli in se nisem zavedala, da jim to povzroča stres, da jim to povzroča nelagodje in da to daje znotraj njih vtis da niso varni. Kajti če mamica ne ve, kaj bi rada, to pa je kriza, to je zanje strašljivo. In to je tisto, kar po mojem laičnem mnenju ustvarja apatijo in mnoge zdravstvene težave pri otrocih. Otroci hočejo meje, hočejo jasnost, hočejo občutek gotovosti, da njihovi starši vedo, kaj je dobro za njih, ne da sprašujejo njih, ki še nimajo razvitega čuta za dobrobit. Naš čut za lastno dobrobit je zakrnel, je potlačen, ker nam starši niso omogočili, da bi se razvil skozi njihovo vodenje.

In kaj je čut za dobrobit? Pove vam kdaj ste lačni, kdaj ste zaspani, kako se počutite. Znanstveno to imenujemo živčni sistem. Vse se prenaša po živcih, ki povzročijo, da se človek zaveda svoje konstitucije, gre za življenjski čut. Brez tega življenjskega čuta, čuta za dobrobit ne bi čutili bolečine. Gre za neke vrste obrambni sistem, ki nas opozori na nevarnost. In otrok tega čuta nima razvitega!
Učijo nas, naj se ne oprijemamo, naj bodimo dovzetni in vendar je vprašanje, ki je na mestu ali naša psiha to sploh zmore?

V zadnjem času se veliko govori o preobremenjenosti, o notranji izgorelosti in utrujenosti. Ste se kdaj vprašali od kje to izhaja? Živčni sistem prevaja inpulze iz okolice in če ga ne ojačamo, če torej ne razvijemo čuta za dobrobit, ne bo zmogel prevajati vsega, kar doživljamo. In zato pogosto pri ljudeh, ki se ne zmorejo soočati z bolečino, ki jim jo povzroča življenje, pride do živčnega zloma ali bolezni živčevja. Ne vem koliko poznate anatomijo, vendar so bolezni povezane z živci, kot je poškodba mielinske obvojnice, zelo boleče. Bolečina nas vedno opozarja, da nekaj ni v redu. Skozi občutke napora in bolečine se učimo. In vendar dandanes vsi stremimo k svobodi in k mislimo, da se lahko učimo in izkušamo stvari brez bolečine. Celotna družba je naravnana k ugodju, k udobju. In vendar, ko ti je udobno nimaš nobene želje, da bi rasel. Je vaša izkušnja drugačna? Jaz vem, da je vsakemu mojemu velikemu premiku v življenju botrovala velika bolečina, veliko razočaranje, nekaj, kar me je dobesedno vrglo iz moje zone udobja. In vendar se zavedam, da je tak moj način. Moj mož nima potrebe po taki poti, njegovi prehodi so manjši in bolj zložni in vendar skozi bolečino in napor, ki se mu izpostavlja skozi športne aktivnosti.
Se torej čudimo zakaj so športniki tisti, ki dojemajo velike modrosti skozi svojo jekleno disciplino, osredotočenost, napor in ritem, ki se ga držijo?

In vendar starši želimo vzgajati brez bolečine, brez discipline, brez osredotočenosti na to kar se mora, brez napora in brez ritma. Se potem čudimo, zakaj ustvarjamo generacije, ki nimajo ciljev, ne vidijo smisla v življenju in se čutijo izgubljeni v tej veliki juhi, ki ji pravimo življenje?
Godi mi je dal velik ključ, ko je z nami delil, da je za otroke varnost pred svobodo. In svobodo si morajo v času pubertete izboriti. Če jim starši ne postavimo meja in okvirov, si jih bodo skozi nevarnosti, adrenalinske športe in skrajnosti ustvarili sami. Vsakdo se rojeva skozi preizkušanje svojih zmožnosti.

Naš čut za življenje nas uči o bolečini in nam daje ključ, ki odpira vrata v dušo, v realnost našega višjega jaza. In ko se bolečini želimo izogniti, se izogibamo bolečini v vsakdanjem življenju in bolečini naše usode. Toliko se nas želi izogniti svoji usodi, ker je boleča. In vendar moramo uvideti, da je to naša izbira. Naša duša je izbrala pot naše rasti, našo usodo. In dandanes vsako bolečino zadrogiramo, imamo tablete za fizično bolečino, droge za čustveno bolečino, in drogo za mental – znanje, še več znanja, še več znanja. Samo da tega znanja ni potrebno izkusiti, kajti to bi utegnilo prinesti bolečino s seboj.

Tako nepovezani smo sami s seboj, da mislimo, da so strahovi nekaj napačnega, da jih ne smemo doživljati. In vendar je opazovanje pomemben del našega življenja. Opazovnje in sprejemanje. In vendar se pogosto sprejemanja učimo skozi upiranje, ko se nečemu upiramo zelo dolgo in je napetost resnično ogromna, se spustimo in sprejmemo s tem, ko rečemo, da se ne gremo več. Poznate to iz lastnega življenja?
Ta upor je potreben, zakaj pa več v naslednjem članku, ko se bom dotaknila egipčanske alkimije.

Če povzamem … danes se zavedam, kako pomembna je samovzgoja staršev. In da v resnici rabimo vzgojiti sebe, da bi lahko vodili otroke. Danes se zavedam resnice, ki jo poznam že dolgo, da smo starši samo vodniki svojim otrokom, da smo jim zgled, od katerega se učijo. In če mi nimamo vrednot, če mi ne cenimo sebe, kako naj to storijo naši otroci? Od kje?
Največje presenečenje od vsega, pa mi je prinesel čut za dotik, kajti čut za dotik je tisti, ki vam pomaga postaviti meje. Skozi čut za dotik se zaveš kje sem jaz in kje so drugi. In za otroka so starši njegova koža, skozi katero čuti svet, ki ga obdaja.

Danes sem hvaležna očetu za njegovo trdo roko, kajti zavedam se, da mi je s tem omogočil, da sem si izborila svojo svobodo. Da sem se drugič rodila iz maternice mitologije in da si danes dovolim biti metulj, ki jaz sem.

Bodite živopisani metulji in nehajte soditi svoje starše, začnite ceniti svojo svobodo in poletite čez prostrane širjave sveta, ki vas obdaja.

Neskončno uživajte!

Arhetip Zdravilca

Arhetip zdravitelja je verjetno eden najbolj “nevarnih” arhetipov, še posebej v sedanjem času. Vsi tisti, ki želite delati z ljudmi in z njimi deliti svojo strast zdravljenja, se prej ali slej srečate z njim. Arhetip zdravitelja se manifestira kot strast, da služite drugim v obliki popravljanja telesa, uma in duha. Izraža se skozi različne kanale, ne le na načine, ki jih klasično povezujemo s tem kaj lahko “naredimo” in ga lahko najdemo na vseh področjih življenja. Gre za sposobnost asistiranja ljudem v transformiranju njihove bolečine skozi proces zdravljenja. Kje je torej nevarnost? Zelo pogosto se ljudem zgodi, da pozabijo nase in pregorijo. In pozabijo na to, da je “NE” čisto kompleten stavek.

Zakaj želite biti zdravitelj? V zadnjem desetletju je term “zdravitelj” postal velik. Gre za trend, da je “cool”, če si zdravitelj. Pomembno je pogledati, kaj je motivacijska sila zaradi katere ste zdravitelj. Gre za to da želite biti po tem prepoznani ali resnično želite z ljudmi deliti svoje darove? Vaša osebnost se vplete v to. In pomembno je pogledati vase.

Mi smo tisti, ki spreminjamo svoje življenje. Ne pustite se zavesti sirenam globokih morja v vas samih. Ko stopite v svet arhetipov, se morate zavedati, da so precej večji od življenja, imajo moč in potenco, ki presega vaš jaz. Nikoli ne dovolite, da arhetip prevzame vaše življenje. Vi ste tisti, ki živite svoje življenje, ne živite življenja arhetipa. Zato globoko vdihnite in si recite, da ste večji od tega, kar prihaja skozi vas. Arhetip prihaja od znotraj in je informacija. Včasih najboljša informacija prihaja skozi vsebino, ki vam ni všeč in skozi njo se boste morali pregristi. To boste morali prebaviti. Pomembno je, da se soočite s stvarmi v sebi, s svojim “sranjem”, ki ga nočete videti. Gre za samo-zavedanje! Zato je modro pogledati vase!

In eden izmed najbolj zanimivih aspektov arhetipa zdravitelja je mit, da je zdravljenje služenje družbi in zato ne morete zaslužiti za svoje preživetje z zdravljenjem. Ta mit živi v ljudeh in na kolektivnem nivoju. Včasih ga ne prepoznate v sebi in vendar je pomembno da te mite razkrijete saj na ta način dobite nazaj energijo, ki ste jo investirali v prepričanje in mit.
Zato se vprašajte:
– “Kakšna so moja prepirčanja v povezavi s tem, da zaračunam za svoje usluge?” in “Kaj verjamem v zvezi z višino prihodka, ki ga lahko zaslužim?” Zapišite odgovore.
– Poslušajte se, kaj pripovedujete o denarju tako v osebnih kot poslovnih krogih. Zapišite si.
– Opazujte svoje občutke v povezavi z denarjem. Kako se počutite, ko ljudem poveste koliko računate za svoje usluge? Kaj čutite, ko razmišljate o finančnih obveznostih svojega posla? Zapišite občutke.
– Poglejte kako se obnašate finančno. Kako delate z denarjem v svoji praksi? Ali imate finančne cilje za svojo prakso? Če jih imate, kaj vam bo pomagalo da to dosežete?

Kako transformirati senčni arhetip zdravitelja?

– Zavedanje je nedvomno prvi korak v zdravljenju senc vaših arhetipov. Nekaj korakov, ki vam lahko pomagajo:
– Vaša namera naj bo, da pozdravite ta vzorec v vas samih. Blagoslovite sebe v vseh situacijah, ko ste se počutili slabo zaradi denarja v povezavi z vašo prakso zdravljenja.
– Poiščite vzorce, travme, ki so povezane z zdraviteljem in mitom o neprimernosti sprejemanja denarja. Soočite se s tem in to objemite, sprejmite!
– Izberite drugače kot je bila pretekla rutina! Začnite se obnašati kot nekdo, ki je uspešen in ima obilen pritok denarja skozi svojo prakso.

DIVINE.SI