Kreacija

glitter

Kreiraj z namero!

To, da povabiš silo namere k soustvarjanju je ključnega pomena, da se tvoje Kreacije udejanjijo. In če te je strah tvoje moči, boš svoje kreacije sabotirala s tem, da nikoli ne boš zavestno povabila sile namere v svojo igro. In zelo dobro vem, o čem govorim.

Ženske imamo zelo dobro intuicijo. Zelo dobro vemo, česa smo sposobne. In pogosto svojega potenciala ne živimo enostavno zato, ker nas je na smrt strah, kaj bi se zgodilo, če bi resnično v polnosti bile to, kar smo.

Vsi imamo dostop do polja neskončnih potencialov, iz katerega izbiramo semena, ki jih nato zasejemo v svoji notranjosti in jih negujemo s hranili, vodo, soncem in namero. Namera je sila, ki jo povabimo k soustvarjanju in je ne postavljamo. Priklic namere ustvari pot izpolnitve. Globoko v sebi vsi vemo, da vedno dosežeš, kar si zaželiš. Namera je sila, ki te kot val vodi k temu, kar kreiraš.

Sama vem, da me je bilo te sile strah. Zato je raje nisem klicala. Zato se je pogosto dogajalo, da sem pisala sezname svojih želja, ki jih nikoli nisem čisto zares negovala. Pogosto že v začetku nisem verjela, da je mogoče, da se uresničijo. Mnoge stvari sem si želela, pa si nisem niti upala prositi zanje. Skozi prakso sem dojela, da če ne povabim namere v igro, ostanem brez asistence Vesolja v tej igri.

Če ne povem jasno in glasno kaj potrebujem, skozi občutenje, tega ne morem dobiti. Občutki so jezik s katerim komuniciramo z namero. Če sem izgubljena in ne ustavim ter povprašam po poti, je velika verjetnost, da bom ostala izgubljena. Ko kreiramo stvari, še posebej v začetku leta je ključnega pomena, da v igro povabimo silo namere.

Eden od načinov, kako nameri vzamemo moč je, da vanjo ne verjamemo ali da smo mnenja, da smo od nje ločene, v stilu to deluje za druge, zame pa ne. In od namere se ločiš, ko si v otopelosti, ko si ne dopustiš, da jo začutiš.
Da bi namero resnično sprejela, moraš biti ta ženska, ki to, kar priklicuješ, tudi sprejema.
In tukaj sem sama sebe uspešno sabotirala leta, kaj leta, desetletja.
Enostavno nisem bila voljna biti ta ženska, videti svoje vrednosti, enkratnosti in veličastnosti, da sem vredna tega, kar sem si želela.

S tem, ko sebe ne vidiš kot vredne tega, kar si želiš, si sama sebi največja ovira na poti kreacije. Zato je bistvenega pomena, da zavestno kreiraš svoje leto in da veš, da moraš Ti postati ta ženska, ki živi to življenje, ki ga želiš živeti.

In to je bilo tisto, česar me je bilo na smrt strah.
Kaj bi bilo, če bi si čisto zares dopustila, da sem to kar sem!?

Zato je modro, ko priklicuješ namero upoštevati naslednje pomembne korake:

  1. Opusti ovire na poti.

Če ti sebe ne vidiš, kot vredne tega, kar si želiš, tega enostavno ne boš dobila. Če svoje želje pišeš v obliki … »Jaz sem vredna ljubezni.« v podnapisih lahko preberemo, da ti ne verjameš v to, da si vredna ljubezni in da sama sebe skušaš prepričati v to, da si vredna ljubezni. Iskrenost s seboj, ko pride do želja, je bistvenega pomena in namera se odziva na občutke, ki so v podnapisih. Pomembno je prepoznati, kaj so ovire v tebi, ki ti preprečujejo, da bi se počutila vredno ljubezni. Dokler so ovire v tebi, ne boš dopustila, da stvari pridejo k tebi.

  1. Bodi jasna.

Seneca je rekel, “Če ne veš, v katero pristanišče pluješ, noben veter ni ugoden.”
Jasnost in konkretnost je bistvenega pomena, ko h kreaciji povabiš namero. Bodi zelo jasna kaj je tvoja želja in hkrati voljna slediti namigom in sinhronostim, skozi katere se te namera usmerja tja, kamor si usmerila svojo ladjo. Ne pozabi, da je na dolgem potovanju potrebno ustaviti ladjo v več pristaniščih in da je včasih daljša pot skriti blagoslov na poti.

  1. Aktiviraj vse svoje čute.

Občutki so močno povezani s tvojimi čuti. Pomembno je, da si dopustiš, da aktiviraš vse svoje čute, da slišiš, vidiš, vonjaš, okušaš in se dotikaš tega, kar želiš, da postane tvoja nova realnost. Povečaj glasnost izkušnje skozi svoje notranje doživljanje z vsemi svojimi čuti. Tukaj je bistvenega pomena, da vključiš tudi svoj čut za sprejemljivost. Zato je senzualnost v kreaciji bistvenega pomena.

  1. Sledi svojemu srcu.

Vedno, ko povabimo namero k soustvarjanju se zgodijo sinhronosti, ki nas vodijo k temu, da je potrebno slediti srcu in narediti navdihnjeno akcijo. Zaupanje sebi in sledenje toku je ključnega pomena, da priložnosti, ki pridejo k tebi prepoznaš in jih udejanjiš. To kar si želiš, nikoli ne bo kar padlo v tvoje naročje, potreben bo premik. Dnevne prakse te bodo vsak dan vodile bližje tvoji kreaciji.

  1. Praznuj sinhronosti.

Na potovanju vedno dobimo majhne znake, ki kažejo na dejstvo, da smo na pravi poti. Pomembno je, da opazimo sinhronosti in jih znamo praznovati. Sinhronost je mesto, kjer namera vstopa v realnost. Pomembno je, da si budna, da si priča, da opazuješ in opaziš majhne znake, da si na pravi poti. Prakse hvaležnosti so izjemen blagoslov, kajti to je eden od načinov, kako počastimo in praznujemo sinhronosti, skozi hvaležnost zanje.

  1. Podpora sestrstva.

Ko priklicuješ namero v krogu žensk, ki jim zaupaš in skupaj z njimi zapičiš svojo zastavico v tla, imaš podporo enako mislečih. Če ena lahko spremeni realnost, potem skupina lahko premika gore. Ko s tistimi, ki jim zaupaš deliš, kaj kreiraš zase, imaš že takoj na začetku podporo. Več glav več ve in pogosto se najdejo ženske, ki imajo kontakte, navdihe, uvide, ki lahko že takoj na začetku predstavljajo pomembne sinhronosti in veter v jadra tvoji ladji.

  1. Dnevna praksa.

Vem, ta ti ni všeč. Meni tudi ni bila. Vendar je dejstvo, da je kreacija kot treniranje mišice. Zahteva dnevno prakso. Pomembno je, da se dnevno uglašuješ na svoje želje, da dnevno obnavljaš stik z namero. Dnevna praksa izgradi tvoje zaupanje in tvoje akcije postajajo vedno bolj samozavestno naravnane na tvoje sanje. Začni že takoj zjutraj, ko vstaneš. In zvečer dan zaključi s hvaležnostjo za vse sinhronosti, ki jih je prinesel dan.

Zapomni si, priklic namere ni enkratno dejanje, je dnevna praksa. In namera je ključnega pomena, če želiš, da se tvoje sanje uresničijo. Zaupaj vase in bodi vztrajna.

Pogosto pozabimo na dejstvo, da je potrebna doslednost, da se naše želje tudi udejanjijo. Doslednost pomeni, da vedno znova ravnaš po zastavljenih načelih, da si vztrajen, kar naprej.

Torej, kaj si želiš v življenju? Kakšno leto želiš ustvariti?

Te zanima več in želiš izvedeti več o tem, kako povabiti namero v igro? Prijavi se na spletno druženje Kreacija Leta 2016, kjer je eno celo druženje posvečeno nameri. Več najdeš tukaj…

V komentarjih podeli z menoj tvojo izkušnjo z namero!

Več o nameri najdeš v članku Moč namere tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

childholdinghand

Zdaj ni čas za ločevanje in gradnjo zidov…

Ko se na kolektivni ravni začne dogajati kaos, je ena najbolj modrih stvari, ki jih lahko narediš, da ozavestiš, kje se končaš ti in kje se začnejo drugi. Ne, odgovor ni v ščitih in gradnji zidov. Pomembno pa je poznati in ozavestiti svoje osebne meje.

Ženske smo izjemno občutljive, kar se tiče energij. Pa ne le to, na drugi strani smo zelo prilagodljive. To je lahko usodna kombinacija, saj pogosto zato, da bi bile sprejete in bi ustregle, opustimo svoje osebne meje. Sama temu pravim, da odpremo vrata. Tako pogosto postanemo kot kanta za smeti za tuje energije, saj vsemu odpremo vrata in brez razmisleka sprejemamo stvari, ki pravzaprav sploh niso naše.
Težava je v tem, da ko enkrat odpreš vrata nečemu tega ne moraš zanikati ali se od tega ločiti, potrebno je to predelati v sebi. In ker se pogosto počutimo preobremenjene in preplavljene z energijami drugih menimo, da je odgovor v ščitenju in zaščiti pred xyz energijami.

Kaj so torej osebne meje in zakaj so pomembne, še posebej za ženske?

Osebna meja je povezana z jasno izraženo potrebo, ki spoštuje tebe in druge in je odraz tvojih vrednot. Osebna meja je kot nevidna meja v pesku med dvema človekoma, ki ustvarja medsebojno spoštovanje. Meje ne postaviš zaradi nekoga drugega. In meja ni ščit. Meja nima za namen, da osebi na drugi strani sporoča, kako lahko ali ne sme delati s tabo. Osebna meja označuje tvoj osebni prostor. Osebna meja je namenjena tebi, tvojemu občutku varnosti, zaščitenosti in negovanja. Tvoje meje označujejo tvoj osebni prostor in to je tvoj sveti prostor.

Osebna meja označuje prostor tvoje osebne moči. Označuje prostor, v katerem ti upravljaš s svojo energijo. Je prostor, kjer ti nadziraš dogajanje. Da bi resnično ozavestila svoj osebni prostor in svoje meje, moraš vedeti, zakaj meje sploh potrebuješ.

Osebna meja ti omogoči, da si to, kdo ti si, da delaš s svojo energijo, kar ti želiš, izbiraš, kar želiš, brez, da posegaš v prostor nekoga drugega. Rada rečem, da takrat, ko smo prizadete ali užaljene, zelo jasno pokažemo, v kolikšni meri spoštujemo sebe in drugo osebo, v kolikšni meri vrednotimo sebe in cenimo osebo na drugi strani.

Vedno, ko prestopimo svojo mejo in posežemo v osebni prostor nekoga drugega, s svojo energijo preplavljamo prostor druge osebe in pravzaprav izražamo nespoštovanje do te osebe. Na drugi strani pa se pogosto s strani avtoritet počutimo preplavljene in sklepamo kompromise same s seboj, se zmanjšamo, skrčimo, se poskušamo skriti in razprodajamo svoj osebni prostor za voljo nekoga drugega.

Osebne meje so ključnega pomena za medsebojne odnose. Vedno, ko bodisi preplavljamo druge s svojo energijo ali se poskušamo skriti in se zmanjšamo, ustvarjamo medsebojno odvisne odnose. V odnosih, kjer smo odvisni od mnenja druge osebe, čutimo kontrolo ali nadzor druge osebe ali pa se počutimo žrtev odnosa, enostavno ne moremo ustvarjati harmoničnega, še manj pa intimnega odnosa z osebo na drugi strani. Brez jasnega občutka za svoje meje, pogosto končamo v odvisniških odnosih, kjer se počutimo žrtve okoliščin ali ljudi zunaj sebe.

Vedno, ko se čutiš, da si žrtev odnosa, človeka ali okoliščin, ti to sporoča, da si opustila svoje osebne meje. Edini način, da nekdo oskruni tvoje meje je, da mu to dovoliš. Običajno to sporoča, da ti ne spoštuješ svojih osebnih meja. Vedno si ti odgovorna za svoje meje in za to ali neki osebi odpreš vrata in dovoliš, da vstopi v tvoj osebni prostor ali ne.

Tvoje osebne meje in veščina negovanja osebnih meja je zelo intimno povezana s tvojim notranjim arhetipom mame. Ti sporočaš ljudem okoli sebe, kako naj ravnajo s teboj, glede na to, kako ti ravnaš sama s seboj, v sebi. Prevzemanje odgovornosti zase je ključnega pomena in vedno, ko prestopiš svoje notranje meje omogočiš ljudem, da jih prestopijo na enak način v zunanjem svetu.

Ko usvojiš veščino postavljanja meja in držanja svojega prostora, kar je lekcija tvojega arhetipa mame, je na vrsti lekcija izražanja, ki je povezana z notranjim očetom. Pomembno je, da se naučiš komunicirati svoje potrebe in želje, brez sojenja in prelaganja odgovornosti na druge. Ko si voljna, da sprejmeš odgovornost, za to, kako se počutiš, je pomembno, da jasno izraziš kaj potrebuješ ali česar ne želiš.

Arhetip notranjega očeta ti nameni ljubečo pozornost ali pa te ošteva, kaznuje in kritizira. Obstajata dve vrsti komunikacije, verbalna in neverbalna. Ko se ti naučiš, da si nameniš ljubečo pozornost navznoter in jasno izraziš, kaj potrebuješ v zunanjem svetu, brez napora držiš in ohranjaš svoje osebne meje.

V odnosu zunaj tebe, se bo vedno odrazil tvoj notranji odnos in zato je ključnega pomena, da pozdraviš odnos s svojima notranjima staršema; mamo in očetom.

Zato, da prepoznaš, kje želiš postaviti nove meje, je ključnega pomena, da kot starš spoštuješ otrokovo pravico do tega, da se izrazi. Tvoj notranji otrok je povezan s kreativnostjo, radovednostjo, raziskovanjem in izkušanjem sveta in pomembno je, da tvoj starš omogoči tvojemu notranjemu otroku, da se izrazi. Poznati moraš svojo moč in svoje omejitve, da lahko učinkovito postaviš meje. Zato je tako pomembno, da resnično poznaš sebe.

Pogosto zamenjamo osebne meje za ograje, kar sem sama pri sebi prepoznala, ko sem pogledala razliko med občutenjem meje in ščitenjem, ki sem ga uporabljala v preteklosti. Ščiti so kot zidovi, ki jih gradimo med sabo in osebo na drugi strani v želji, da bi se zaščitili pred njo. Zidove postavljamo, ker se želimo skriti za njimi in poskušamo ločiti sebe od drugih ljudi, ker nas je strah posledic, če bi jasno izrazili svoje potrebe in želje, v odnosu s to osebo. Ograje niso meje, saj ustvarjajo zmedo, upor, izolacijo, ločenost in bolečino.

Takrat, ko gradiš zidove, se poskušaš izogniti soočenju in jasni komunikaciji, izmenjavi mnenj. Osebna meja te vedno sooči s tem, kar je prisotno. Vodi te k temu, da prepoznaš izzive, kjer ti je neudobno, saj to jasno kaže na potrebo, da na tem področju ali s to osebo jasno postaviš mejo. To v praksi pomeni, da moraš prepoznati pri sebi kaj potrebuješ in to skomunicirati na drugo stran. Zidovi pa te oddaljijo stran od soočenja, ustvarijo ločenost in na prvo žogo je pogosto videti, kot da smo stvar rešili. Vendar se v praksi vedno izkaže, da nas to, od česar se poskušamo ločiti, zasleduje.

Zato, da lahko jasno postaviš osebno mejo, je potrebno zelo dobro poznati sebe, svoje notranje omejitve in ranjenosti. To je edini način, da resnično ustvariš zdrave odnose, take, ki podpirajo medsebojno dobrobit. Vedno, ko se znajdeš v odnosu, kjer čutiš odvisnost od mnenja osebe, njegovega razpoloženja, to jasno kaže na potrebo po zdravih osebnih mejah. Postavljanje zdravih osebnih meja vodi v osebno srečo, zadovoljstvo, kar dramatično spremeni tudi medsebojne odnose.

In vsak odnos zunaj tebe je pravzaprav preslikava tvojega notranjega odnosa s seboj, zato je zdravljenje ranjenosti tvojega notranjega otroka in starša pri postavljanju osebnih meja ključnega pomena. Več o tem, kako postaviti zdrave meje, si lahko prebereš tukaj…

Veš, kaj je rekel Gandi; Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.
Danes bi dodala; Bodi mir, ki ga želiš videti v svetu.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

A

Najveličastnejše deskanje našega življenja

Sem že nekajkrat ponovila, pa bom spet povedala isto … pred nami je izjemen čas, izjemen… resnično.

Vse Vesolje nam pomaga pri tem, da se premaknemo. Vreme, potresi, premiki, vsi elementi nas podpirajo v tem, da se spustimo vase, ter z milino in negovanjem, z ljubeznivostjo in prijaznostjo sprejmemo vse dele Sebe. Samosprejemanje!

Samozavedanje je prvi korak na poti k sebi. Vedeti moraš kdo si. In spoznati tako svoje svetle, kot temne plati. O ja, ko gledam svet zunaj sebe, se mi včasih zdi, da grozljivke, ki jih nekateri tako radi gledajo na televiziji, kot tudi telenovele z vsemi romantičnimi kot tudi tistimi bolj pasje maščevalnimi deli, lahko vidim že kar pri sosedih.

In ob vsem, kar opažam, še vedno vidim ljudi, ki čakajo! Na kaj? Na koga?

V partnerstvih, v službah, ljudje čakajo.

Vendar je resnica taka, da te nihče ne bo prišel rešiti. Ni ga človeka, dogodka, situacije na svetu, ki bi te lahko rešila. Tokrat rešuješ le sama sebe. In kljub vsem knjigam, vsemu znanju, vsem člankom na internetu, je še vedno bolj udobno biti kjer si, ne glede na to, kako ti to kjer si, ni všeč, kot da bi voljno in predvsem zavestno sprejela odločitev za premik. Še vedno se upiramo, protestiramo, se borimo s svetom zunaj sebe. Še vedno bežimo pred tem, kar nam ni všeč. Še vedno smo kot noji, z glavo v pesku in čakamo, da bo ta nevihta šla mimo in bo potem vse po starem. Ali pa omedlevamo in smo nezavestni večino časa v svojem življenju.

Velika večina ljudi, ki jih srečujem, čaka. Čakajo, da se bodo vrnili stari dobri časi. Saj zavestno morda o tem ne govorijo, vendar med vrsticami prebereš, kako nezadovoljni so; zdravstvo, šolstvo, posel, denar,… Bodimo realni in si poglejmo kako se stvari dogajajo v tem trenutku.

Premikamo se iz trenutka v trenutek. Vsak trenutek šteje. In v tem trenutku se pripravljamo na najveličastnejše valove našega življenja.

Smo v času, ko se dviga val. Vsako leto konec julija se dvigne val, energijski val, na katerem lahko deskaš pozno v jesen radostno in z užitkom. Če ga zamudiš, se jeseni, “po dopustih” precej bolj trudiš, matraš, da nekako stvari ponovno zalaufajo. Verjetno poznaš situacijo iz prejšnjih let, sploh, če je dopust nekaj, kjer spustiš iz rok vse in nočeš vedeti, da tam zunaj obstaja svet, v katerem stvari tečejo naprej.

Verjetno si opazila, da se vse dogaja z izjemno hitrostjo, in da je hitrost nekaj, kar je zelo cenjeno v svetu v katerem živimo. Vendar je hitrost tudi nekaj, kar nas ženske izčrpa, in to zelo hitro. Brez dvoma potrebujemo počitek in ja, seveda obstaja čas za počitek in čas za aktivnost.

A ker smo ženske ciklična bitja je bistvenega pomena, da poznaš svoje cikle. V letnem ciklu je čas za počitek po tem, ko se Siriusova vrata zaprejo, po 8.8. in po 1.11. vse do 1.2. Ko to delim z ženskami pogosto slišim komentarje v stilu: “A zato meni konec leta, tam novembra vse dol pade in se ne poberem do februarja.” Ja, to je v ciklu mame Zemlje čas počitka. In avgust je mesec namenjen praznovanju življenja, praznovanju prve žetve, čas, ko se začne vdih mame Zemlje, ampak o tem bom v kakšnem drugem članku.

In da ne bo pomote, NE govorim o tem, da bi morali biti doma in delati. O ne. To kar je v tem času izjemnega pomena, pa naj bo to doma v bazenčku ali na peščeni plaži tropskega otočka je, da veš kam greš in da veš kaj potrebuješ. Da veš, kaj so tvoje srčne želje in da veš KAJ naj to gorivo, ta izjemno potentna energija, ki prihaja s Siriusa podpre. Vedeti moraš kdo si in zakaj si tukaj. Zapisati si moraš to in v teh dneh, ko se bo energija s polno luno, s SIriusovim vzhodom in energijo Leva potencirala, to resnično začutiti v sebi. Dopustiti moraš, da to steče skozi tebe in da se v sebi vsedeš na ta val in dopustiš, da te ta emocija, ta čustvena energija pelje.

Čas v katerem se nahajamo je brez primere. Izjemen je in pomembno je, da prepoznaš kaj je tisto, kar te navdihuje, kaj so tvoje srčne potrebe, tvoje sanje, kaj je tisto, s čimer boš letos sedla na to desko in zadeskala po tem valu, ki se dviga. Pridobiva na moči in soočil nas bo … ju-hu…

Kot vedno pri deskanju na velikih valovih je to lahko vožnja tvojega življenja ali pa te potegne v centrifugo in ne veš kje je kaj. Ne veš kje je dno in kje gladina in vsako leto opazujem številne deskarje, ki jih tale poletni val podrsa po pesku. Seveda so tudi taki, ki val zamudijo, ker je bolj udobno biti na “varnem” in sploh ne gredo v vodo.

Velika večina ve, da je voda povezana z emocijami, pa me zanima, kako je kaj tvoje čustveno življenje v zadnjih tednih, mesecih, v zadnjem letu?

Ni potrebe, da mi odgovarjaš, raje si iskreno povej, kje se nahajaš, kajti samozavedanje je vedno prvi korak na poti navznoter. Točka A na GPS-u, kje se nahajam, ok, kam želim iti … narišemo pot.

Premik naprej vodi skozi notranjost. In ko se zavemo kje se nahajamo in kaj so naše potrebe je naslednji korak sprejemanje. Pot najprej vodi navznoter skozi prijanost s sabo, samozaupanje, samoizražanje, negovanje sebe in to, da znaš poskrbeti zase in nato iz Tebe v svet. Potrebno je sprejeti in se odpreti za svoje Darilo, da bi to, kdo si v resnici lahko delila s svetom. Kajti Svet čaka nate!

Prihaja čas Genija, čas notranjega Angela, čas Višjega Jaza, kakorkoli ga želite poimenovati. Uteleša se, išče pot vate, da bi se skozi tebe lahko izrazil v svetu.

Planeti na nebu nas soočajo s starimi “jajci”. Dvigajo se nerazčiščene stvari in v tem času je ena najpomembnejših stvari, da znamo biti ljubeče same s seboj. Vesolje te sooča s tem, kje potiskaš, delaš stvari na silo, kje zlorabljaš samo sebe, kje izdajaš samo sebe, kje se prevaraš, kje se skrivaš, kje zanikaš svojo avtentičnost, kje zavračaš dele sebe in se ločuješ sama od sebe.

To ni udoben čas, vsaj za večino ne, skrajno neudobno je.

Surov čas je, ker nas sooča s tem, kar nočemo videti, vedeti, slišati ali čutiti.

In v tem času je ni bolj pomembne stvari kot to, da si v toku. Kajti, ko si v toku, je to tako, kot bi deskala na valu. Včasih se val zlomi nate, včasih ga zamudiš, včasih pa te sname z vala tvoja neiskrenost in pretvarjanje, ko hočeš ustreči nekomu, ugajati in se želiš prilagoditi drugim, da bi bil sprejeta, pa te val potegne vase in te povala po pesku. Takrat se ti lahko zgodi, da hlastaš za zrakom, da imaš usta polna peska in ničesar ne vidiš, vendar te slej ko prej izpljune ven in imaš možnost ujeti naslednji val.

Ampak drage moje tale val, ki prihaja je tako velik, da močno odsvetujem, da ga zamudite. Še bolj odsvetujem neiskrenost in pretvarjanje, ki bi vas utegnili potegniti pod tale val, ker bo pristanek v centrifugi lahko usoden.

Skratka, pripravi svojo desko. Gremo deskat na najveličasnejšem valu našega življenja.

Če si gledala film o velikem valu, ne spomnim se točnega naslova, vem le, da obstaja plaža, kjer deskarji sveta lovijo največje valove na svetu. 25.7. se bomo povzpeli na enega od njih. Nahajamo se na plaži življenja in čakamo velike valove. Tri-štiri-zdaj … si pripravljena!?

In seveda ob tej priliki ne bo odveč, če obnovimo navodila za deskarje, ki so več kot le navodila za deskanje, so navodila za vse, ki deskamo v tem velikem oceanu, ki mu pravimo življenje. Poglej onkraj besed in beri med vrsticami.

1. Strast je zakon

Najboljši deskarji ne zgubljajo časa s posedanjem na plaži v pogovorih o deskanju. Oni ljubijo vodo in so tam zunaj, na morju in čakajo na val. Popolnoma so predani deskanju s telesom, umom in duhom. Nekateri imajo na odbijačih svojih konjičkov nalepke z napisom “Strast je zakon.”

2. Brez izziva, ni talenta

Najboljši deskarji se nenehno priganjajo do limitov, preizkušajo nove gibe in lovijo večje valove, daljšo ježo in več kontrole. To pa pomeni več tveganja, nenehno izzivanje samega sebe in tistih okoli sebe in izpopolnjevanje vseh v procesu.

3. Pričakuj, da te bo odplaknilo z deske

Deskarji vedo, da se to, da te odplakne, zgodi dva do trikrat bolj pogosto, kot res odlična ježa. Osnovna ideja je, da se učiš iz tistih izkušenj, ko te je odplaknilo z deske in se zavedaš dejstva, da če igraš varno igro ne napreduješ.

4. Nikoli ne obrni hrbta Oceanu

Negotovost in nepredvidljivost spremembe sta točno takšna, kot tista, povezana z valovi oceana. Deskarji spoštujejo “tiste” valove in jih nikoli ne jemljejo kot samoumevne. Tudi najboljši svetovni deskarji se lahko utopijo ali jih poje morski pes, če niso zelo pozorni. Zato bodi pozorna, bodi budna. Samozavedanje je ključno!

5. Vedno opazuj horizont

Četudi je val, ki prihaja res ogromen in ti lahko nudi res dobro ježo na valu, bodi pozorna na to, kaj prihaja za njim. Sprememba lahko prinese val, ki ti bo nudil ježo življenja ali pa te bo poslal navzdol, da se razletiš v pesku.

6. Premakni se, preden premakne tebe

Da ujameš val, se moraš začeti premikati preden le-ta pride do tebe. Če čakaš predolgo časa, te bo prehitel in te pustil v centrifugi.

7. Nikoli ne deskaj sama

Deskarji vedo, da je pomembno imeti varovanje in podporo, če se zgodi kaj hujšega. Oni vedo, da z združevanjem moči, znanja in sredstev z drugimi lahko dobijo največ iz svoje strasti.

Torej soustvarjajmo. Sodelujmo.
Čas je, da se povežemo in deskamo skupaj.

Bodi ljubezen. Živi jo.
Bodi sprememba. Živi jo.
Bodi kar si. Živi sebe.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

h

Moč namere

Ker smo na našem druženju Razcveta Ženske vse postavljale namero, bi želela deliti malo več o nameri. Večina nas govori o postavljanju namere in hkrati se pogosto ne zavedamo, da je namera sila. Univerzalna sila, ki jo usmerjamo.

Sila, ki nas sili v to, da vedno bolj postajamo ta ženska, za katero smo se rodile, da postanemo.

In to običajno pomeni, da, ko namero invociramo, jo prikličemo in jo usmerimo, naletimo na vse mogoče ovire na poti. Kajti smisel tega popotovanja je v tem, da nas namera sooči z vsem, kar same sebi postavljamo na pot, da še nismo ta najveličastnejša Ženska z velikim Ž.

Prvi korak je vedno, da se tej sili odpremo.
Samo, če jo povabimo v svoje življenje in z njo aktivno soustvarjamo, jo čutimo in se ji odpremo, lahko zavestno soustvarjamo z njo. To, da se povežemo z namero pomeni, da smo se povezale z življenjem. In Ženska je življenje, ki ga čutimo kot ljubezen in ki se izraža skozi sijanje, svetlobo.

Po zapisu Wayne Dyera ima namera sedem obrazov.
Prvi obraz je kreativnost.
Kajti kreativnost je sila, ki omogoči, da se stvari premikajo, da se rodijo. Ko si v stiku s kreativnostjo imaš navdihe, utrinke, ki jih nato udejanjaš skozi navdihnjene akcije. In vsaka navdihnjena akcija te vodi bliže k temu, da si vedno bolj ta Ženska, ki ti si.

Drugi obraz je prijaznost.
Karkoli soustvarjamo z namero raste, se razcveta in nam omogoča, da smo vedno bolj srečne in izpolnjene. Rada rečem, da je najpomembnejše vprašanje, ki bi si ga morale postavljati vedno znova in znova in ki nas poveže z našo namero; Kaj je najprijaznejša stvar na svetu, ki jo lahko naredim v tem trenutku zase?

Tretji obraz namere je ljubezen
.
Kajti namera je ljubeča sila, ki nas neguje. Vodi nas, da vzljubimo vse ovire, ki se nam pojavijo na poti. Ljubezen je tista, ki nas spodbuja, da sprejmemo. Če smo v jezi, sojenju, razsojanju, obsojanju, sovraštvu, srahu ali predsodkih, tam ne moremo uspevati in se razcvetati. Vedno znova se zapiramo in ne sprejmemo tega, kar nam je namenjeno. Ključno je vedno, da ljubiš to kar delaš, kajti le tako te namera vodi v to, da vedno bolj delaš to, kar ljubiš. Tukaj ni bližnjic.

Četrti obraz je lepota.
John Keats je zapisal, da je lepota resnica in resnica lepota in da je to vse, kar moramo na Zemlji vedeti. Lepota ima to sposobnost, da nas postavi v ta trenutek, tukaj in zdaj, kjer izkušamo ljubezen, prijaznost in kreativnost. Lepe misli vedno ustvarjajo lepo dušo. Ko si v toku in vidiš lepe stvari okoli sebe, si dopustiš negovanje in si v stiku s poljem namere.

Peti obraz namere je razcvet, širjenje, rast.

Namera vedno širi lepoto, ljubezen, prijaznost in kreativnost. Moč namere vedno širi, razkriva nova obzorja in nas sooča z več… Zaupaj širjenju, odpiranju in sprejemanju, kajti, ko ljubiš to kar delaš, se lahko širiš le v ljubezni in imaš vedno več prijaznosti in lepote v svojem življenju.

Šesti obraz namere je blaginja.
Blaginja je tvoje naravno stanje obstoja. Ustvarjena si bila v blaginji in blaginja ti je vedno na voljo, da jo izbereš. Potrebno jo je izbrati! Blaginja nima nobenega limita, potrebno se je odpreti, jo sprejeti, jo negovati in deliti. Blaginja je intimno povezana z razcvetom. Več o blaginji si lahko prebereš v članku tukaj…

Sedmi obraz namere je sprejemljivost.
Umetnost sprejemljivosti je tista, ki jo moramo osebno spoznati, če želimo v polnosti usmerjati in soustvarjati z namero. Sprejemljivost nam je vedno na voljo. Starodavna umetnost alkimije govori o tem, da so nam vsi elementi na voljo, da jih vpokličemo in soustvarjamo z njimi. Vendar je potrebna voljnost, da se odpremo, prepoznamo namero in sprejmemo. Namera se ne more odzvati, če je ne prepoznaš! Tvoja naloga ni, da se sprašuješ; Kako? Tvoja naloga je, da rečeš; JA! Voljnost, sprejemljivost je ključna.

In, ko jo sprejmemo, da soustvarjamo z njo zavestno, je nujno, da sprejmemo vse tiste dele sebe, ki pridejo v ospredje in zahtevajo našo pozornost, ljubezen, prijaznost, da uvidimo njihovo lepoto in jih objamemo, se pomirimo z njimi. Prijaznost je resnično ključna, ko se pojavijo senčni deli, strahovi, izzivi na poti.

Namero je potrebno negovati, svoje srčne želje, ki smo jih predale nameri. Potrebno se je vedno znova uglaševati z namero, jo vedno znova oživljati in ji dopustiti, da teče skozi naše življenje.

Zadnji del v razcvetu je, da sebe delimo s svetom. Bolj, ko se delimo, bolj, ko delimo svoje darove, bolj se odpiramo in bolj smo v sprejemanju. Predaja sili namere je ključnega pomena. Da zaupamo, da nas vodi. Da zmoremo ustvariti varno posodo v sebi, da sprejmemo vse dele sebe, ki se oglasijo in ki želijo našo pozornost. Da zmoremo spoštovati vse dele sebe. In da vidimo vrednost v čisto vseh aspektih sebe, tudi v tistih, ki jih sodimo kot “negativne”. Samozavedanje, samozaupanje, samospoštovanje in samovrednotenje so štirje stebri notranjega temelja, ki je osnova za razcvet.

Vedno se lahko odpreš še malo bolj, sprejmeš še malo več, se neguješ še malo bolj in se predaš, deliš sebe še malo več. To je razcvet, ki mu nikoli ni konca!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

happy

Ti si ta Ženska!

Dejstvo je, da moraš ti postati ta Ženska, ki živi to življenje, ki si ga želiš živeti. Tiste, ki me spremljate, ste to že večkrat slišale; Ti si ta Ženska!

Pomembno je, da prepoznaš, kako si ti kreirala svoje življenje do zdaj, kakšni so izzivi iz katerih si kreirala. Ti rabiš postati ta ženska, ki živi to življenje, ki si ga želiš. Ti si postavljaš na pot ovire, s katerimi se soočaš v svojem življenju, da ne živiš tega potenciala, ki ga nosiš v sebi. Ti si postavljaš ovire na pot.

Vsi si mislimo, da se bodo stvari v naših življenjih že nekako uredile. Vendar vedno znova vstopamo v isto zgodbo, če ne spremenimo scenarija svoje zgodbe. Ti moraš postati ta ženska, da se zgodba v tvojem življenju odvije na način, kot si si zastavila. In to se ne zgodi samo od sebe. Potrebno je tvoje aktivno soustvarjanje.

Dejstvo je, da v svoji notranjosti, v svojem živčnem sistemu nosiš zapise delovanja iz svojega otroštva. To so scenariji po katerih kreiraš svoje življenje. In dokler ne prepoznaš kakšen je ta scenarij po katerem trenutno igraš igro svojega življenja, tega ne moreš spremeniti. Dejstvo je, da v svoje življenje vedno pritegneš ljudi, s katerimi imaš dušni dogovor, da ti pomagajo razkriti te vzorce, ki ležijo v tvoji notranjosti. In vsi izzivi ti pravzaprav služijo, ker ti omogočajo, da rasteš.

Tudi sama sem naivno mislila, da se bodo stvari rešile same od sebe, vendar mi je življenje vedno znova soočalo s situacijami, ki so odpirale stare rane. Po definiciji norosti Alberta Einsteina, sem vedno znova delala iste stvari in pričakovala drugačne rezultate. Dokler nisem dojela, da rabim spremeniti scenarij. In to v svojem celičnem spominu.

Kaj je tisto, kar je igra, ki si jo igrala s svojimi starši in si jo v partnerstvu samo poustvarjala? Smisel partnerstva je v tem, da spoznaš sebe in pozdraviš sebe. V prvi fazi ti partner ustvari vse situacije, vloge, to igro, ki si jo preigravala s svojimi starši, ki so s teboj že iz otroštva, kar ti je tako boleče, da si to potisnila v svojo podzavest in se s tem pravzaprav nočeš ukvarjati. Vendar je dejstvo, da dokler se s tem nisi voljna soočiti, to prepoznati, si priznati in si povedati resnice v povezavi s tem, si na notranji avtomatiki in to vedno znova poustvarjaš v svojem življenju. Tudi če si nekaj časa samska in imaš občutek, da je to zdaj za tabo, se pogosto razkrije takoj, ko vstopiš v partnerski odnos (ok, res je, običajno traja 6 mesecev do leto), da se začnejo pojavljati stari izzivi, stare zgodbe. Vedno znova vidim pri ženskah s katerimi delam, kako tudi, če gredo iz enega odnosa, v naslednjem odnosu ponavljajo zgodbo. Ti ne moreš preseči nečesa, česar ne poznaš. TI lahko presežeš samo nekaj, kar si prepoznala in si si v zvezi s tem povedala resnico.

Pomembno je, da se soočiš s tem, kako si to zgodbo ustvarila in kaj so stvari, ki so boleče, moteče, da se soočiš z ranjenostmi, ki si jih v otroštvu že doživela.

Ženske zelo rade delamo na sebi. Rade imamo ta občutek, da se z nečim ukvarjamo, da delamo na sebi, da je to pa to. Občutek imamo, da je že to, da delamo na sebi, da se s tem ukvarjamo dovolj, da zadostuje to, da delamo afirmacije, da delamo prakse, da nekaj počnemo in se pravzaprav s tem zamotimo. Pogosto imamo občutek, da pa toliko delamo na sebi, da bi se pa to res moralo nekje poznati in si nismo voljne povedati resnice, da pogosto zamotimo sebe, da se ne bi soočile s tem, kar je resnično boleče in kar je resnično naša ranjenost. In to poznam iz lastne izkušnje. Sama sem se zavezala sebi, ko sem bila prvič noseča in sem prepoznala, da zdaj pa moram nehati z blefiranjem kako jaz delam na sebi, ker drugače bom to, česar nisem razrešila pri sebi, samo predala naprej.

Ženske smo bitja procesov in v svojem procesiranju pogosto ne prepoznamo, da dejansko delamo to, kar nam pogosto očitajo moški – mešamo zrak. Da same sebi mečemo pesek v oči in se prepričujemo, da kako me delamo na sebi, ko v resnici uporabljamo tabletke, da si lajšamo bolečino in ne gremo do vira bolečine, da bi odstranile tisto, kar povzroča bolečino.

To kar je moje delo z ženskami (in ja, dejstvo je, da sem tja najprej morala peljati samo sebe), je povezano s tem, da se soočimo s tem, kar si skrivamo, da si priznamo, kaj je bolečina, da si povemo resnico in se premaknemo naprej. Ženskam pomagam, da resnično zaprejo vrata svoji preteklosti in odprejo vrata na nov nivo v tej spirali, ki ji pravimo življenje. Vodim jih, da se premaknejo na nov nivo v svojem življenju. Ampak ti ne moreš zapreti vrat, dokler ne prepoznaš in si priznaš kje se trenutno nahajaš. Ne moreš iti na nov nivo, dokler ne zaključiš tega, kjer se nahajaš sedaj. Pogosto poskusimo, tudi sama sem poskušala na silo zapreti vrata. Vendar dokler ti ne prepoznaš, kje se nahajaš in si poveš resnico v povezavi s tem kje si, ne moreš zapreti vrat. Ne gre. Moraš biti iskrena s sabo, moraš si povedati resnico.

Vendar, če hočeš ti to preseči in začeti ustvarjati na novem nivoju, moraš to narediti zavestno. Drugače si na notranji avtomatiki, ki ti samo da občutek, da si nekaj naredila, vendar se vedno znova vračaš nazaj na začetek.In to kar prepoznavam jaz v svojem življenju je, da ta premik težko narediš sama. Zakaj? Ker smo umetnice v tem, da si skrivamo stvari. Če ti nekaj desetletij delaš na temu, da skrivaš stvari sama pred seboj, lahko stojiš direktno pred stvarjo, pa je ne vidiš. Ker si tako izmojstrila to, da enostavno ne prepoznaš tega, kar ti je boleče, ker imaš v sebi mehanizme kako sabotiraš samo sebe, zanikaš stvari, si skriješ to, kar ti je boleče in potem čakaš na ljudi okoli tebe, da te bodo rešili. Umetnice smo v zanikanju in skrivanju. Se ti začne nekaj kazati in si ustvariš dogodek, nekaj te zmoti in pozabiš to, zgubiš nit. Sabotiraš sebe.

In za premik na nov nivo potrebuješ nekoga, ki ve, kako iz enega nadstropja v drugega, kje so vrata. Ključavničarja! Se spomniš iz filma Matrica?

V svojem življenju sem prepoznala tudi to, da tvoje rane nikoli ne izginejo. Brazgotina ostane, tudi ko se zaceli. So del tvojega življenja. Vedno. Ja, ti lahko ozavestiš to, kako si igrala žrtev, kako si bila ranjena v občutku nesprejetosti vedno znova in znova, vendar ta arhetip v tebi, ki je povezan s to ranljenostjo, nikoli ne izgine. Tudi po tem, ko že poznaš te dele sebe, vsake toliko pridejo in te preizkusijo. Nikoli nimaš miru pred njimi, kar si pogosto želimo, da bi nas preteklost pustila pri miru. Žrtev je arhetipska vloga, ki je vedno v tebi. Sama rada rečem, da je tvoj timski igralec na rezervni klopi in nujno potrebno je, da se zavedaš, da nikoli nikamor ne bo šla. Vedno je del tebe, razlika je samo v temu ali si na notranji avtomatiki in je nočeš videti in se vklaplja in izklaplja glede na zunanje okoliščine ali pa jo ti zavestno izbereš oziroma ne izbereš v svojem življenju.

To je mojstrenje sebe. To je upravljanje s svojo energijo o kateri tako rada govorim. Ti izbiraš! In dajmo izbirati modro. In prijazno do sebe!

Kaj je ključnega pomena v tem procesu?

Prvič, da prepoznaš kje se nahajaš.
Drugič, da si poveš resnico v povezavi s tem, kdo ti si.
Tretjič, da neguješ sebe zato, da te tvoja posoda sploh lahko drži, da zmoreš sprejeti to, kar si prepoznala in si priznala.
Četrtič, da ostajaš zvesta sama sebi, da se zavežeš sebi, svoji resnici in izbiraš v svojem življenju v skladu z njo.

Vsaka ženska sama drži svojo posodo. Vsaka sama upravlja s svojo energijo. To lahko delaš nezavedno. Ali pa zavestno. Izbira je vedno in samo tvoja. In to kamor sama vodim ženske je v spoznavanje sebe, da se zavedaš, kje se nahajaš, kakšna ženska si v tem trenutku, da bi lahko postala ta ženska, ki živi to življenje, ki si ga želiš.

Ker ti ustvarjaš svoje življenje! In nihče tega ne more narediti namesto tebe.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

 

 

kreacija2015

Leto Blaginje

Blaginja je okupirala moje življenje. O tem sem popolnoma prepričana. Zanimivo je, kako me vedno bolj navdušuje, bolj ko se potapljam vanjo in spoznavam… pravzaprav sebe.

Do tega potapljanja v blaginjo, ki smo ga začele s 1.1. se sploh nisem zavedala, kako močno hrepenim po njej. Kot bi ubesedila iskanje svojega svetega grala. Vseskozi sem iskala blaginjo. Vse poti, ki sem jih prehodila so me vedno znova vodile v njene številne izraze in aspekte. V duhu pregleda leta sem se odločila, da pogledam svoje življenje skozi prizmo blaginje in njenih aspektov, ki jih prepoznavam, da so močno zaznamovali moje življenje. In če začutiš, te vabim, da se mi pridružiš v tem raziskovanju blaginje skozi štiri aspekte Biti, ki sem jih prepoznala v notranjosti Ženske. In moški, tudi vi imate v sebi svoj diamant, ki ima štiri unikatne aspekte; očeta, bojevnika, ljubimca in modreca; vsi štirje se udejanjajo skozi Boga, ki sije skozi center in predstavlja peti element tega diamanta.

Dragulj ženske pa sestavljajo: Gaia, Amazonka, Hetaira in Sofija, ki utrejo pot petemu aspektu Boginje. Skozi vse svoje življenje sem v ospredje postavljala celostnost, celoto, povezovanje. In iz tega mojega 20 letnega raziskovanja, opuščanja, povezovanja se je rodil Dragulj Ženske, ki meni osebno predstavlja bistvo, tisto srž, srce vsega mojega iskanja.

In popotovanje se vedno začne pri posodi, pri temelju, pri svetem prostoru. Naše telo je tempelj, je posoda za Duha. In pomembno je, da zmoremo poskrbeti za svoje telo, mu damo tisto, kar potrebuje. Eno od presenečenj preteklega leta zame osebno je bilo brez dvoma spoznanje, kako ključno je, da vem, kaj potrebujem, v vsakem trenutku. Varnost, zaščitenost in stabilnost struktur, ki jih v svojem življenju gradimo, kaže na to, kako pomembno je, da poznamo svoje potrebe in vrednote, ki nam nudijo ravno to stabilnost, zaščitenost in varnost v sebi. Ko sem potovala skozi svoje notranje ranjenosti in se spoznavala s svojimi različnimi aspekti notranjega otroka, sem vedno znova prepoznavala, kako pomembno je, da sama sebi postanem starš in da sama sebi dam ta notranji občutek varnosti, namesto, da ga iščem zunaj sebe. Lekcija leta 2014 zame je bilo brez dvoma upravljanje s svojo energijo in zavedanje, kako ključno je, da zavestno izbiram in kreiram to kar si želim, od znotraj navzven.

In ena od namer za leto 2014 je bil razcvet. V duhu prosperitete; dobrobiti, širjenja, rasti, radosti, sreče, zadovoljstva, sem vse to nekako alkimizirala v besedi razcvet. In se podala na popotovanje, ki me je vodilo v samo srce potencialov, novih spoznanj, večjega vpogleda, novih izkušenj, širjenja obzorij in moje posode. Razcvet me je vodil v razkrivanje tega, kako trdno se skrivam v popku in koliko poguma je potrebnega za to, da svoj popek razpreš in se razcvetiš. Začne se z enim lističem, ki mu sledijo vedno novi in novi, kar te vodi v občutek realiziranja svojih potencialov in raziskovanja vedno novih aspektov tvoje Biti. Vse to brez dvoma vodi v večjo povezanost in celostnost, v sprejemanje vseh aspektov svoje Biti. In sprejemanje sebe, tako tistih lepih, kot manj lepih delov sebe je globoko zaznamovalo moje leto 2014. Že več let govorim o tem, kako pomembno je prepoznavanje in zavedanje piedestalov in kleti, ki jih v življenju ustvarjamo, vendar sem v letu 2014 močno utelesila kaj pomeni, da ljudi, stvari in dogodke daješ v srce. Brez omejevanja ali siljenja, da samo si v sprejemanju tega kar JE.

Intimnost je tema, ki me je v letu 2014 čisto omrežila. Intimnost je tista globoka bližina, dušni stik, povezanost, ki te energetizira, ki poglablja tvoje odnose z ljudmi in ki omogoča avtentične in ljubeče partnerstvo. Intimnost je globoka ranljivost, ki odpira prostor za soočanje s kompleksnimi občutki in ti ponudi ogledalo, v katerem lahko še bolj celostno vidiš sebe. Intimnost me je vodila v globine mene same. Intimnost me neguje in brez dvoma pospešuje moj razcvet. Intimnost pripomore k občutku povezanosti, jasnosti in dobrobiti v življenju, kar me je brez dvoma vodilo v blagostanje. Kajti to, kar je ključnega pomena za intimnost je stik s sabo.

In najpomembnejše je bilo brez dvoma zaupanje sebi, prepoznavanje lastne vrednosti, sledenje sebi in svojim navdihom, ko so stvari postale neudobne. Brez dvoma je ena najpomembnejših veščin to, da svoje obnašanje, to kako se vedeš upravljaš od znotraj. In da bi to lahko naredila moraš poznati svoj namen, kdo si in zakaj si tukaj. Prijaznost in odločnost, osebna avtonomost in sposobnost, da postaviš meje so ključnega pomena. Zdrava kmečka pamet je tista, ki ti pomaga ločiti zrnje od plev, da veš kako in kdaj narediti akcijo, da si budna, prisotna in pozorna na znamenja, ki ti jih prinaša življenje. SInhronost v življenju se poveča takrat, ko si v stiku s seboj in potem prepoznaš valove, ki se dvigajo in ki te ali peljejo s seboj ali pa te povaljajo na dnu morja. Deskanje na valovih življenja je umetnost, ki jo je potrebno mojstriti vsak dan znova.

In zato sem za svojo glavno namero v letu 2015 izbrala ravno blaginjo. Blaginja meni osebno predstavlja izpolnjenost, polnost, dobrobit, celostnost, povezanost, vse tisto, kar mi v življenju največ pomeni. Ja, predstavlja tudi uspešnost, vendar je v mojem razumevanju uspešnost povezana s tvojo sposobnostjo upravljanja z vsemi vidiki svojega življenja in s tem, kako uspešno deskaš na svojem oceanu življenja in ne s tem koliko in kaj imaš. Blaginjo čutim kot mehko, nežno, blago energijo, tako, kot čutim tudi namero. Čutim, da delujeta z roko v roki, v soustvarjanju in se veselim vseh vpogledov in navdihov, ki jih leto 2015 prinaša s seboj.

In zato sem izbrala, da praznujem življenje, čisto vsak dan.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

prosperity

Blaginja

Statistični urad republike Slovenije o blaginji navaja; Blaginja danes ne pomeni le materialnih dobrin, ampak se nanaša tudi (ali predvsem) na človekovo počutje, bivanje, medsebojne odnose. Glavne vsebine, na katere moramo biti pozorni, ko govorimo o blaginji ljudi, so: življenjski standard v materialnem smislu, zdravje, izobrazba, osebna aktivnost, vključno z delom, volilna pravica in upravljanje, socialne vezi in odnosi, okolje ter varnost in nevarnost v materialnem in fizičnem smislu.

To je bila prva stvar, ki sem jo prebrala o blaginji. In se zamislila. Blaginja je v moje leto vstopila že pred leti, vendar ne pod tem imenom. Ker nisem vedela, kako prevesti to, kar sem čutila pod angleško besedo “prosperity”, sem jo prevajala dobesedno kot prosperiteto. Čeprav je bil to le približek, najboljši, kar sem jih lahko našla, sem čutila, da je to tisto, kar sem želela vnesti v svoje življenje. Prosperitas je latinska beseda za dobrobit, uspešnost, radost, razvoj in srečo. Sama sem jo čutila kot širjenje, razcvet, radost, izpolnjenost.

Ko sem pred leti začutila, da bogastvo ni tisto, za čemer naj se ženem, sem ostala nekako v “zraku”, med svetovi, nisem bila ne tam in ne tukaj. Gledala sem ljudi, delala za mnoge, za katere bi lahko rekli, da so bogati, vendar kljub vsemu bogastvu niso živeli v blaginji, temveč v pomanjkanju. Iz pomanjkanja so hoteli še več in še več in s tem se nisem mogla poistovetiti. Je bogastvo res pomenilo, da moram delati več, da bi imela več, da bi živela bolje?

Ko je moja ljuba prijateljica letos z menoj delila besedo blaginja, mi je bila takoj všeč. Tako blaga je in mila, tako ženstvena. Na začetku so mi nekateri rekli, da jo tako močno čutim samo zato, ker še ni izrabljena tako kot bogastvo, vendar sem sama, ko sem vse svoje raziskovanje zadnjih petih let na temo razlike med manifestacijo in kreacijo dala v strukturo, ki sem jo čutila za svojo, spoznala, da je blaginja precej več kot zgolj, da imaš. Zame je to stanje Biti.

Da si v blaginji, ti ni treba narediti čisto nič. Absurdno!? Morda. Vendar je čista resnica, da je blaginja že v tebi, v meni, v vsakem od nas. Ne rabiš se truditi, da bi jo dosegla, nikomur ti ni treba dokazovati, da si jo vredna. Blaginja enostavno je. Odsotnost blaginje na drugi strani prepoznavamo kot pomanjkanje. In kot sem delila že v prejšnjem odstavku, poznam kar nekaj bogatih ljudi, ki živijo v pomanjkanju.

Osebno sem se v svojem trudu, da bi bila bogata vedno znova znašla v notranji praznini, ki sem jo potem polnila s stvarmi. Ja, bila sem zelo uspešna v manifestiranju, tudi denarja, vendar sem vedno znova ostala brez vsega, ker v sebi nisem čutila polnosti temveč vedno znova pomanjkanje. Toliko kot sem dobila, toliko je šlo naprej. Hodila sem na izobraževanja na temo manifestacije, brala knjige, študirala, preizkušala, dokler se mi ni vse skupaj uprlo. O tem sem že pisala, večkrat. Leto 2009 je bilo zame prelomno v več pogledih. In prehodila sem dolgo pot do blaginje. Da imam zdaj zavedanje, razumevanje, da jo čutim in da jo tudi izkušam.

In zame osebno je blaginja tako nežna, mehka, tako blaga. Odpira mi vrata v svetost, v posvečenost, v blagoslove, v resnično vrednost. Izbiram jo, ker me poboža, ker poboža mojo dušo. in ker takrat, ko jo povabim k soustvarjanju vse poteka tako naravno. Samo je.

Končno sem dojela, da mi ni treba ločevati časa, ko uživam in časa, ko delam. V skladu s tem, kar sem zapisala na začetku je blaginja tista, ki povezuje, ki zbližuje, ki ustvarja srčni stik z drugim človekom.

Blaginja je tvoje notranje stanje Biti, ko v sebi čutiš izpolnjenost, notranjo polnost. Blagostanje predstavlja način, kako vrednotimo svoje življenje in v njem prepoznavamo srečo, zadovoljstvo z življenjem, polnost, radost, smiselnosti in izpolnjenost. Izražamo jo skozi kreativnost, umetnost, lepoto, senzualnost, zaznavanje, uživanje življenja, prisotnost v tem trenutku tukaj in zdaj.

In kot je danes moja druga prijateljica delila z menoj; Ko si polna, deliš iz te izpolnjenosti, ki jo čutiš v sebi. In vse kar deliš dobi noto srčnosti. To je blagost, ki jo siješ iz sebe v svet. In ta blagost se zapiše v čisto vse, česar se dotakneš – ko pripravljaš hrano, pospravljaš oblačila, čistiš hišo, pošiljaš maile, pišeš članke,… karkoli. S to blagostjo se ti dotikaš ljudi, brez napora. Ko delaš s svojo srčno noto, komuniciraš iz srca, si v blagosti, ti si blaginja. In to je tisto, v čemer jaz brezmejno uživam. To je tisto, kar polni mene in zaradi česar lahko tako ogromno stvari naredim. Ker delim sebe, delim to, kar navdihuje mene, polna sem in delim svojo srčno noto.

Drage moje soustvarjalke, hvala. Hvala, da delite z menoj, da lahko delim z vami, hvala, da ustvarjamo to posodo, ki nas drži, da blago, mehko in nežno potujemo skupaj skozi tole porajanje sebe. Leto 2015 je resnično leto blaginje, če tako izbereš. In potrebno je izbrati, kajti blaginja ni nekaj samo-po-sebi umevnega. Ni nekaj, kar ti pripada, kar moraš imeti, in ni nekaj kar lahko dosežeš. Blaginja ni nekaj, kar imaš, je to kdo ti si.

In sama vedno znova pravim, da moraš postati ta ženska, ki ima to, kar si želiš imeti. Saj veste, zakon privlačnosti. Ti si magnet, ki v svoje življenje privlači to, kdo ti si.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

happy-christmas

Izziv novoletnih zaobljub

Vsi poznamo novoletne zaobljube, ki jih sklenemo sami s seboj. Obljubimo si, da bomo bolj srečni, bolj uspešni, bolj zdravi, bolj … In navdušenje nas običajno drži kakšen mesec, pri nekaterih več, potem pa splahni, zaradi pomanjkanja volje in tako se vrnemo nazaj v stare preizkušene navade. V svojem dolgoletnem raziskovanju različnih tehnik sem ugotovila, da je tisto, kar nas običajno vrne nazaj v stare vzorce delovanja – navada. Dokler ne znamo preseči stare navade, tako, da vedno znova izbiramo novo, se slej ko prej vrnemo nazaj v stare tirnice, kajti to je tisto, kar nam je blizu, kar je udobno, ne glede na to, da nam ni najbolj všeč. Vendar je pri ljudeh še vedno tako, da ne marajo neznanega in se zato raje vračajo nazaj v znano, ki je udobno, četudi ni optimalno. Novo leto tako pogosto postane ponavljanje prejšnjih let in tako za mnoge še eno leto za katerega si želijo, da bi čimprej minilo.

Zadnji mesec smo navdušeno ugotavljali, da je leto 2015 leto pravice in leto blaginje. Po mojem osebnem mnenju bo to leto, ki bo pokazalo iz kje kreiramo, iz strahu ali iz ljubezni. Dejstvo je, da vedno sami kreiramo vse kar se nam dogaja v naših življenjih in priznam, včasih so te kreacije sila neudobne in strašljive. Vendar leto 2015 ni leto, ko bi čakali na kogarkoli zunaj nas, da nas bo rešil. Nasploh smo Slovenci nagnjeni k temu, da čakamo na rešitelja, nekoga, ki nas bo rešil in svoje oči upiramo v zunanji svet, v vlado, gospodarstvo, imamo velika pričakovanja do partnerjev, skratka iščemo nekoga zunaj sebe, ki nas bo odrešil. S tem sebe vedno znova postavljamo v pozicijo žrtve. Pričakujemo in se čutimo upravičene do tega, da nam nekdo pomaga.

Vsako leto vstopamo na silvestrovo čez polnoč z zavezo, da bo leto pred nami drugačno, da bo to “moje” leto. In potem se zbudimo 1.1., ko mnogi ugotavljajo, da ni nič drugače. Da ne govorim o tem, da je 2.1. prvi delovni dan, ko mnogi ugotavljajo, da ni čisto nič drugače. Isti šefi so še vedno sitni, stari sodelavci so še vedno tekmovalni, otroci so še vedno leni in ne vstanejo nič prej in tako slej ko prej enostavno odnehamo.

Kaj se je zgodilo z vsem navdušenjem iz začetka leta, se mnogi sprašujejo, ko leto nadaljuje svojo utirjeno pot?

Začeli smo z mnogimi dobrimi nameni in usmerjeno namero, nato pa se je nekaj zgodilo? Kaj?

Težava pri novo letni zaobljubi je pogosto v tem, da jo že v štartu postavimo na paradigmi tega, česar v prejšnjem letu nismo dosegli. Pričakovanja vedno temeljijo na preteklosti. Pričakovanja so dejstva, ki izhajajo iz preteklih izkušenj na podlagi katerih pričakujemo, da bi naj bilo … drugače. Vse tisto, kar se ni izšlo, kar se ni zgodilo, je tisto kar postavimo na vrh svojega seznama želja. In naši seznami želja so pogosto posledica naše želje, da bi si končno “uredili” svoje življenje.

Druga stvar je ta, da si sezname pišemo skozi osredotočanje na stvari v zunanjem svetu. Skratka, svoje sezname želja pogosto pišemo iz pomanjkanja. Pomanjkanja tega kar nimamo, kar bi želeli imeti in vidimo, da tega v tem trenutku nimamo. Iščemo kaj je tisto, kar nam manjka, česa nimamo in se osredotočamo na to, ob tem pa pozabimo, da je naša pozornost usmerjena na pomanjkanje in ne na blaginjo.

Tretje je to, da se ne zavedamo, da je leto 2012 resnično prineslo izjemno veliko spremembo v fokusu naše energije, ki ne podpira želja naše osebnosti in ega, temveč nas sili v to, da odkrijemo svoje srčne želje, želje naše duše. In te niso udobne. Naša duša ima pravzaprav tri želje; da se širimo oziroma rastemo, da se izražamo in da izkušamo ta svet v vsem njegovem izobilju. Kar pogosto pozabimo je, da namen s katerim smo tukaj ni, da bi si uredili udobno življenje, duša je izbrala, da se bomo soočili z vsem, kar nam je na poti, z vsemi ovirami, izzivi, ki nam preprečujejo, da bi vzpostaviti ravnovesje znotraj sebe. Potrebno se je soočiti z vsemi stvarmi, ki jih sami sebi postavljamo na pot, da še nismo ta oseba, ki živi življenje, ki si ga želimo živeti. V resnici je vse kar se dogaja popolno in prav nič ni narobe z nami ali našimi življenji, ničesar ni, kar bi morali “urediti”. In tega običajno ni lahko sprejeti. Vse se dogaja z božansko časovno usklajenostjo in lahko se borimo in cepetamo, poskušamo stvari izsiliti ali pa enostavno počakamo, da nam življenje prinese priložnosti.

Konec leta 2012 so mi moji vodniki predstavili izjemno zanimivo asociacijo življenja z deskanjem na valovih življenja in ob tem so me spomnili na pravila deskarjev, ki sem jih že pred leti našla nekje v svetovnem medmrežju. In ključno sporočilo je bilo, da moraš valove začutiti in biti odprt, v stiku, v toku, kajti drugače te val potegne pod sebe in te povalja v pesku. In, ko te povalja v pesku to ne pomeni, da zdaj nehaš z deskanjem na valovih. Ne, to vzameš kot nekaj, kar je del mojstrenja valov. In tako se vedno znova vračaš na svojo desko in se mojstriš v tem, da ostajaš na valovih in jezdiš z njimi.

Ena velikih lekcij leta 2014 zame osebno je umetnost sprejemljivosti. Sprejemljivost in voljnost, da sodeluješ z valovi in se ne boriš z njimi, ko te potegnejo podse in te povaljajo, da ne kuhaš zamere in se kar se da hitro vrneš na valove, je osnovno pravilo deskarjev. In tega se je potrebno naučiti v našem vsakodnevnem življenju.

Stvari lahko preobrazimo le takrat, ko si dopustimo in smo voljni, da se preobrazba zgodi. Kadarkoli usmerimo namero v nekaj, kar si želimo, to ustvari z besedami Abrahama – energijski vrtinec, ki pritegne energijo v skladu z našo namero, k nam. Ta vrtinec nas uglasi z vibracijo tega, kar je v skladu in povezavi s to našo namero, hkrati pa nam prinese na površje znotraj nas samih vse tisto, kar ovira to željo ali namero, da se uresniči. Naj to povem še enkrat na malo drugačen način. Sila namere je sila, ki te sooči z vsem, kar si sam postavljaš na pot, da še nisi ta oseba, ki ima in živi to življenje, ki si ga želiš. Velika večina odneha takoj, ko so soočeni s strahovi in odporom znotraj sebe, s stvarmi, s katerimi se je potrebno soočiti, da bi jih preobrazili. In večina se v taki situaciji zagozdi, kajti mnenja so, da bi moralo osredotočanje na želje prinesti točno to, kar si želijo.

Izziv je brez dvoma v tem, da nas prestraši dejstvo, da se moramo, preden bi lahko imeli to, kar si želimo, soočiti in preseči tiste dele sebe, ki sabotirajo, da bi to sploh imeli. Soočiti se je potrebno s svojimi strahovi.

Ljudje še vedno delujemo v paradigmi kontrole in nadzora, kjer hočemo, da se stvari dogajajo točno tako, kot smo si zamislili, kajti to je nekaj znanega. Takoj, ko nas življenje zapelje v domeno neznanega, kjer kontrola ni mogoča, kajti ne moreš nadzorovati oceana življenja, enostavno odnehamo.

Izziv za večino tistih, ki si postavijo novoletne zaobljube je, da se nehajo boriti in začnejo sprejemati. Šele, ko smo v dopuščanju, se lahko energetski vrtinec, ki smo ga ustvarili širi in pritegne k nam vse tisto, kar je uglašeno z njim. Seveda to pomeni tudi, da se z milostjo soočamo z vsem, kar ni usklajeno z njim in je trenutno del našega življenja.

Nedvomno je velika lekcija v tem to, da opustimo vse tisto, kar nas želi zapustiti in sprejmemo tisto, kar želi priti k nam. Narediti moramo prostor za nove stvari tako, da spustimo vse tisto, kar nam ne služi več. Zato je to, da dopustimo toku življenja, da opravlja to, kar opravlja najboljše, tisto, kar omogoči našim nameram, da se udejanjajo.

Kreacija je v domeni božanske ženske esence in je povezana z dopuščanjem, voljnostjo in sprejemljivostjo, ko smo v toku in dopustimo, da samo smo. In ja, seveda je modro, da smo jasni v tem, kaj so naše srčne želje in da gremo za njimi. Ob tem pa se zavedajte, da vas bo življenje soočilo z vsem, kar ni v skladu z njimi samo zato, da bi to lahko v sebi prepoznali, se s tem pomirili v sebi in nadaljevali svoje popotovanje. Bodite pripravljeni narediti vse kar je potrebno, da naredite prostor za čudeže.

Zavedajte se, da je življenje vaša kreacija in ob tem je potrebno prevzeti polno odgovornost za to, kar kreirate. To pomeni, da vam nihče nič ni naredi, kar ne bi bilo del dogovora med dušami, vse je vaša izbira. Če lahko to sprejmete in živite s tem, da kreirate tako izzive, kot čudeže v svojem življenju, ste na pravi poti.

V tem življenju ni žrtev, poražencev in zmagovalcev samo zato, da so. Vse je stvar izbire in potem življenje preizkusi ali si zavezan, da boš svojim srčnim željam sledil in jahal na valovih življenja ali te bo val potegnil podse in te povaljal v pesku. Na temo zavestne kreacije je na voljo vikend druženje Ustvari izjemno 2015, kjer je naša glavna tema razlika med zavestno kreacijo in manifestacijo. Več informacij je na voljo tukaj…

Želim vam, da je leto 2015 resnično vaše leto in da ustvarite vse kar si želite. Naj bo vaša ježa na valovih življenja prežeta z užitkom, radostjo in blaginjo. In naj se uresniči vse, kar ste izbrali zase!

In le vi veste, kaj to je, zato se obrnite vase in prepoznajte to v sebi.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

FeelU

Spoznaj sebe … v celoti!

Najpomembnejša faza v razcvetu sodobne ženske je oblikovanje individualnosti. Lepota cveta se razkriva popolnoma naravno. Individualnost pa je nekaj, kar moramo ženske ustvariti in okoli tega je napletenih veliko mitov. Da bi lahko ustvarile svojo individualnost, se moramo zavedati moči kreacije, ki počiva v naši notranjosti in sprejeti moramo polno odgovornost za svojo sposobnost kreacije. Zanimivo je, kako se ženske s tem, ko se izogibamo svoji moči kreacije ignoriramo svojo odgovornost, ki prihaja z njo. Individualnost ne pride sama od sebe, ni ti dana in ne more ti biti odvzeta. Individualnost je pot razvoja, je pot ljubezni. Individualnost je dejanje oblikovanja zavestnega zavedanja, ko ponotranjiš esenco vsakega trenutka, ki ga izkušaš, s svetostjo in ljubeznijo. Individualnost je osnova tvojega občutka zase kot tudi strukture tvojega življenja. Individualnost je kot vodnik, so principi po katerih izbiraš in se odločaš v življenju.

Izziv s katerim se srečamo je naša zataknjenost v individualizmu. Individualizem, ki je v sodobnem svetu v ospredju, je sestavljen iz enostranskega razvoja ega, naše samoljubnosti. Gre za ego, ki želi biti nekaj posebnega, drugačnega, unikatnega in je ljubosumen, ko so drugi v ospredju, ter se brani skozi tekmovalnost in avtoritativnost. Ego v tej obliki je šibek in se želi izolirati od drugih, in ne zaupa drugim. Iz tega kreiramo svoja življenja in pogosto ustvarjamo odnose, kjer tekmujemo s partnerji na drugi strani, se branimo pred njimi in se vedno znova zapiramo, da ne bi bile ranjene.

Starodaven rek “Spoznaj sebe”, si pogosto razlagamo kot poziv k temu, da se obrnemo nazaj vase, k sebi in stran od sveta. V svetu polarnosti v katerem živimo se izjemno radi ločujemo od enega dela sebe in preferiramo drugi del del sebe. In tako je v sodobnem svetu duhovnosti izjemno popularno, da se povezujemo s svojim višjim jazom in angeli in če se le da, se je potrebno ločiti od svojega nižjega jaza ali ega. Velika večina bi ta del sebe najraje odrezala, ga pustila nekje, skratka ločujemo se sami od sebe. In pogosto se sploh ne zavedamo kako močno s tem ranimo same sebe, ko se vedno znova poskušamo ločevati od tistih delov sebe, ki nam niso všeč. Ne zavedamo se, da vse vedno delamo same sebi. To kar je bistvo reka “Spoznaj sebe”, je samospoznavanje, kar v resnici pomeni spoznavanje, izkušanje, čutenje Celote, celega sveta, celega sebe.

In bistvo razcveta, bistvo razvoja je, da razvijemo celoto, celega sebe, kar ne pomeni, da katerikoli del sebe zanikamo, izdajamo, ranimo, zapustimo, se ločimo od njega, to pomeni, da objamemo vse dele sebe. In tudi, ko govorimo o egu je ključnega pomena, da znamo razviti zdrav ego, ki je popolnoma vključen v Celoto. To je lepo povedal že Goethe: “Ko človekova zdrava narava deluje kot celota, ko čuti, da živi v svetu kot veličastna, lepa, vredna celota, ko mu ta harmonija prinaša čisto, svobodno radost, potem bi Univerzum, če bi se lahko zavedal samega sebe, zajokal v zmagoslavju doseženega cilja in bi se čudil višinam, ki jih je sposobna in jih je dosegla njegova bit.” Da bi lahko zaživeli kot celota o kateri piše Goethe, je potrebno razviti zdravi ego, namesto da se poskušamo rešiti ega. Tukaj se pogosto razkriva naše nerazumevanje egoizma in ega. Egoizem je osredotočenost nase, samopomembnost. Razlika med egoizmom in zdravim egom je pravzaprav razlika med individualizmom in individualnostjo o kateri sem pisala v začetku članka.

Pri ženski se v tranziciji okoli 30 leta, ko se zgodi čustveno prebujenje običajno zgodi velik notranji premik v razumevanju, izkušanju, čutenju in prepoznavanju namena. To kar je povezano z individualnostjo in njenim prebujenjem je naš občutek za Jaz, čutenje in namen v življenju. Okoli 30 leta se v ženski zgodi čustveno prebujenje, ki s seboj prinaša sposobnost, da začutiš sebe, spoznaš sebe in prepoznaš namen svojega življenja. Moje osebno prebujenje se je odvijalo v času od 31-35 leta, ko sem se prebujala v svoj jaz, se začela zavedati kdo jaz sem v resnici, ko sem se prebudila v svoje potrebe, v svoje občutke in nisem prav vedela, kaj naj zdaj počnem z njimi, pa tudi v svoj namen.  Glavni izziv tega obdobja je bilo prepoznavanje razlike med občutki in čustvi, ko sem se mojstrila v upravljanju s svojo lastno energijo. Poleg tega pa sem intenzivno prepoznavala lepoto življenja, vsakega trenutka in se učila, kako samo biti.

V tem času pa sem se spoznavala tudi s svojim namenom, zakaj sploh obstajam in to kar je ključno, da razumemo je, da namen ni nekaj, kar intelektualno razumeš, gre za občutenje. Namen je poravnava notranjega impulza individualnosti z zunanjimi aktivnostmi v svetu. In tukaj ni mogoče sklepati kompromisov. Namen gre z roko v roki s tvojim občutenjem avtentičnega Jaza, tvoje Biti in soustvarjanjem z ritmično kvaliteto lepote, skozi katero začutimo sebe in svet okoli sebe. Vsi trije elementi so ključnega pomena za razvoj celote. In ko se začnemo spuščati v domeno svoje lastne individualnosti se spuščamo v svojo notranjo temo. V času med 28 -33 letom, ko pri ženski poteka ta intenziven proces, ki pa mu pogosto ne posvečamo pozornosti in se zato zavleče v 40-ta leta, ko ji lahko damo nalepko kriza srednjih let. Temna noč duše, kot so jo poimenovali mistiki je življenjska kriza, ko imaš občutek izjemnega nezadovoljstva v življenju, ne glede na to, kako dobro ti gre v življenju, in ne glede na vse svoje dosežke.

Namen duše ob tej življenjski krizi, ko je čutiti, da življenja enostavno ne moreš več živeti na enak način, kot si ga do zdaj je, da nas dobesedno obrne od znotraj navzven. Kriza nas opominja, da je čas, da postaneš zavestna celotnega sveta, namesto da si posameznica, ki se zaveda sveta na osnovi svojih individualnih potreb in želja. Namen našega življenja nima nobene zveze z individualizmom, s samoljubjem in tem kaj bomo dosegli kot posamezniki v svetu. Nobene zveze nima z našo potrebo po tem, da kontroliramo kdo smo. Namen od nas zahteva, da se predamo in opustimo vse, kar mislimo da smo in da bi morali narediti. To dejanje opuščanja postane naša nova navada in ne le enkratno dejanje. Paradoks namena je, da ne gre za razumevanje, temveč za aktivnost. Namen se razkriva skozi naše akcije! In naše akcije so del zunanjega sveta in ne naše notranjosti.

In to lahko potrdim iz prve roke. Pogosto povem, da je delo z ženskami nekaj, kar je izbralo mene in ne jaz tega dela. To je moj namen, ki ga razumsko nikoli ne bi izbrala. In vendar se je v moji tranziciji v 30tih letih skristaliziralo to, da me je duša soočila s tem, kar moja osebnost tudi slučajno ne bi izbrala. V procesu oblikovanja lastne individualnosti se mi je razkrilo kdo sem, kaj čutim in kaj je moj namen. In moj namen je da sem Luminari, da z zgledom vodim ženske, kako živeti svoje življenje na sijoče ženstven način. Na začetku sem brcala in se upirala, z leti sem se zmehčala in stopila v svojo vlogo, v svoj namen.

Namen pripada duši, je nekaj, kar nas pritegne, kar pogosto čutimo kot hrepenenje, kot nekaj pomembnega, ne za nas osebno, temveč za svet. Namen se razcveta v naši notranjosti in je potreba, ki jo čutimo, da v življenju naredimo nekaj pomembnega, nekaj s čimer prispevamo k dobrobiti sveta in človeštva. Da bi lahko svoj namen resnično dali v akcijo, moramo imeti razvit občutek Jaza, svojo individualnost, kajti brez te kreativne in občutene dimenzije individualnosti namena ne moremo začutiti kot pozitivno kvaliteto našega izkušanja sveta. Namesto tega se podamo na lov za namenom in zaradi pomanjkanja tega občutka za jaz, živimo v iluziji, da je namen neka neznana, misteriozna informacija, ki nam jo lahko dajo vedeževalci, astrologi ali psihoterapevti. Namen ni informacija, je impulz, ki te potegne tja, kamor se moraš premakniti. Izziv je v tem, da ga prepoznaš in mu slediš s polnim samozaupanjem. Namen lahko občutiš, in zahteva svoj organ, s katerim ga prepoznaš in to je srce. Srce je organ preko katerega občutimo namen.

In iz glave v srce se lahko premaknemo samo skozi občutenje telesa, skozi svoj notranji center. Za ženske velja, da se iz glave v srce lahko premaknemo le skozi maternico. Potrebno je začutiti lepoto in pomen svoje maternice, biti v maternici, da bi lahko skozi ta povečan občutek Jaza, svoje individualnosti začutila svoj namen.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

theglow1016a

Razcvet Ženske drugo dejanje

V zapisu, ki sem ga poimenovala prvo dejanje, sem delila tri korake v procesu preobrazbe, ki ga zahteva Razcvet, in danes bom zaključila še z dvema. Prvi korak je zavedanje, drugi korak je izbira, tretji korak je dnevna uglasitev na izbiro, ki jo povezujemo tudi s spremembo. Pravijo, da je sprememba edina stalnica v vesolju. In večina se nas sprememb boji. Bojimo se dejstva, da bo morda naša nova želja zahtevala od nas spremembo ali premik, ki ga nočemo narediti. In tako velika večina ljudi v svojem življenju vozi svoj avto z zategnjeno ročno.

Četrti korak je povezan s tem, da se prilagodimo spremembi in ta korak od nas zahteva tako spoštovanje življenja oziroma samega sebe kot vrednotenje, cenjenje samega sebe. In to je zopet en velik izziv v življneju ljudi. Prilagoditev spremembi običajno potegne za sabo številne premike, ki jih ne maramo, selitve, razhode, odločitve ki sledijo tistemu prvemu dejanju spremembe, ki nas je zadelo. Prilagoditev spremembi pomeni pogosto, da je potrebno zamenjati svojo garderobo, se izobraziti na področju, ki smo se mu upirali, pomeni, da delamo navdihnjene akcije, ki izražajo naše neomajno zaupanje v smer, v katero se premikamo. Ne pozabi; Nič se ne dogaja Tebi, vse se dogaja Zate! Še vedno nismo tam, še vedno smo v procesu, da postanemo oseba, ki živi to “sanjsko” življenje, ki smo izbrali.

V mojem osebnem življenju to pogosto pomeni, da mi Duša da navodilo, da naj grem na seminar, za katerega je potrebno zbrati precej več, kot zaračunam sama. V tujini se številke vrtijo v 1000-ih in izberem, da grem za navdihom, čeprav ne vem od kje bo prišel denar. Izziv je brez dvoma, da se moram stegniti v neznano. Zavedam se namreč, vedno bolj, da če hočem postati ženska, za katero sem izbrala da postanem, potem je nujno, da sledim navdihom, ne glede na to, kako strašljivi in neudobni so. In ena ključnih kvalitet,ki jih moramo razviti je samozaupanje. Vedno znova slišim Manco Košir, mojo trinajsto gostjo v Razcvetu Ženske, ki je z menoj delila modrost; “Veš,” je rekla, “večina ljudi danes čaka, da bodo zagledali boljšo priložnost in potem bodo spakirali in šli tja, kjer je boljše kot tukaj, kjer so. Vendar življenje ne deluje na tak način. Žal ne. Najprej moraš zapustiti stopnico, ki ti je znana in stopiti v neznano. In iz teme nezananega se dvigne stopnica, na katero stopiš. Potrebno je zaupati, da je zate vedno poskrbljeno.”

Še vedno se zelo živo spomnim trenutka, ko sem sedela v svoji dnevni sobi na tleh in ugotavljala, da sem tako globoko izgubila stik s seboj, da nisem več vedela kdo sploh sem. Bila sem na robu svojega Čustvenega prebujenja, ki me je vodilo v preobrazbo, na katero nisem bila pripravljena. In vendar je okoli 30-tega leta večina žensk soočena  s tem, kako živi po načelih drugih ljudi, kako je “udomačena” v ideje družbe. Udomačijo nas starši, družba, šola, okolica in ko ti ne veš, kdo si in kaj ti potrebuješ, kaj si ti želiš, Vesolje čaka. Če ni navodil je vse na ON-HOLD, vse čaka kakšna bodo navodila. Prva izbira je vedno; Ja hočem živeti in potem se začne. Ko ti spoznaš svojo vrednost, jo vidijo tudi drugi in so pripravljeni finančno izmenjati za to, kar je vredno za njih. Ampak vse se začne s prostitutko in soočanjem s tem, kje razprodajaš sebe. Kje si v ugajanju, ustrezanju, zadovoljevanju potreb drugih. Izpolnjenost, ki jo čutiš v sebi pride iz izpolnjenosti sebe kot ženske, če si ženska in za moške skozi izpolnjenost njegove moškosti.

In ko se vedno znova uglašujemo na to, kdo želimo postati, sčasoma to postanemo. To je proces rasti. Rast je peti korak. In vsi vemo, rast se ne zgodi čez noč. Rast je proces, ki pravzaprav traja vse življenje. Sama pravim, da se v Razcvetu odpiraš vedno bolj in bolj. In ko zrasteš na to novo stopnico je čas, da ponovno stopiš v neznano. Cikel Razcveta se nadaljuje naprej, nikoli mu ni konca.

Ko zadnje čase vedno glasneje slišim, kako bi morali svoje storitve dajati zastonj, ob tem razmišljam, kako zanimivo je dejstvo, da je na voljo brezplačna serija Razcvet Ženske, v kateri ženske delimo res veliko modrosti in ob tem, ko tako velikodušno delimo svoj čas in energijo… zastonj, se ljudje v isti sapi pritožujejo, da to ni dovolj. To me nekako spomni na tisto, da če nekomu daš prst potem hoče celo roko. Kar sem spoznala v svojem delu je, da ljudje le redko cenijo to kar jim je podarjeno. Kadar dobimo stvari brezplačno, nismo finančno ničesar vložili in zato ne čutimo vrednosti tega, kar nam je bilo podarjeno. Ko se osredotočamo na zunanji svet, na materialno, pogosto ne spoštujemo tega, kar nam je bilo dano, če to ni otipljivo (predmet, denar) in zato tega tudi ne sprejmemo.

In tukaj sem spet pri žrtvi o kateri sem govorila zadnjič. Največji fenomen žrtve je, da je mnenja, da je upravičena do stvari…brezplačno. Pomanjkanja spoštovanja, predvsem samospoštovanja, do sebe, do svojih darov, do svojih talentov je pogosto razlog, da ljudje ne naredijo potrebnega koraka v tem Razcvetu. In kaj je samospoštovanje? Sprejemanje sebe in drugih, takih kot so, brez potrebe po tem, da bi sebe ali druge spreminjali. To je spoštovanje.

Pa ti? Kaj ti izbiraš Zase?

Kje se ti ustaviš v tem procesu? Vedno znova? In znova?

Pomembno je, da prepoznaš, kje se nahajaš, kajti to je edino mesto, kjer lahko izbereš drugače in narediš premik. Zato začni kjer si in se premakni v svoj Razcvet!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena