Preobrazba

Mojstrstvo

Ves uspeh, ki ga opazujemo zunaj sebe je le odsev uspeha, ki ga doživlja eden od naših notranjih aspektov. Če vidiš srečnega očka je to odsev tvojega notranjega arhetipa očeta, ki je srečen. Če vidiš prijateljico, ki dobro izgleda je to tvoja notranja lepota, ki jo vidiš v njej. In namesto, da bi to objeli v sebi in bili hvaležni in veseli, ker nam je prinašalec sporočil prinesel tako izjemno sporočilo, ga sodimo, kritiziramo in smo ljubosumni. NA KOGA? Sami nase dragi moji. Sami nase. Ne ubijete nikogar zunaj sebe, samo sebe.
Je vredno?

Jaz izbiram hvaležnost in z velikim navdušenjem spremljam dosežke čisto vsakega od vas. Bravo!
Vse to namreč pomeni, da mi gre zelo dobro, kajti vsi deli mene, ki jih predstavljate so uspešni in hvaležna sem jim za to. Zato sem hvaležna vam, da mi odslikate moje notranje arhetipe tako v svetlih kot v senčnih straneh, kajti tako spoznavam samo sebe.
Danes sem z nepremičninskim agentom stala na ulici v mestu in kramljala o zelo zanimivih temah. Gospod me je presenetil s svojo razgledanostjo. Tako sva opazovala delavce, ki so kopali jamo za novo mestno pogruntavščino, podzemne smetnjake. In sem komentirala, kako včasih ne znamo biti hvaležni vsem tem ljudem, ki opravljajo dela, ki jih nam ni treba, ker jih opravijo oni za nas. Nedavno sem namreč globoko izkusila od kje izhaja naše nezadovoljstvo z življenjem in sploh z vsem. Iz našega prepričanja, da je samoumevno, da smo ljubljeni, da je samoumevno, da imamo ljubečega partnerja, pridne otroke, dobro službo, naša pričakovanja nas ubijajo. Nič ni samo po sebi umevno, tudi pravna država ne. Ljudje smo tisti, ki soustvarjamo VSE. In te odgovornosti za lastna življenja mnogi nočejo sprejeti. Kajti odgovornost za slabo plačo in skrhane medsebojne odnose je pač težko prevzeti nase, raje za to okrivimo druge, jih sodimo, obsojamo in linčamo.
Kdaj bomo spoznali, da vse to delamo sebi in samo sebi. Mi smo tisti, ki se obsojamo v tem aspektu, ki nam ga odslikava oseba na drugi strani, pa naj bo to partner, otrok ali uradnik v banki. Vse to sem JAZ v miljonti različici SEBE.

Pred časom mi je kolegica rekla, da se obračam po vetru in se non stop spreminjam, da ljudi zmedem s svojo nestanovitnostjo. Mar res? Jaz vidim le svoj pogum s katerim vstopam v svoje lastne senčne dele in v svojo luč in sem to kar sem v vseh svojih aspektih. Je to res tako obsojanja vredno? Jaz to gledam skozi svojo perspektivo. Zame je življenje eksperiment in delo v nastajanju. Dokler sem tukaj ni končano. In popolnost in predvidljivost nista del moje zgodbe, ne več, kajti vem, da je lepota v nepopolnosti in v nepredvidljivosti. In lepota je moj vodič. Vodi me v globine srca, v globine duše. In obožujem mističnost duše in poezijo Rumija, povezanost in prepredenost z nitmi Univerzuma. Vem, da sem nepopravljiv poet in romantik. Verjamem v dobroto, milino in nežnost, verjamem v integriteto, medsebojno spoštovanje in podporo, ki jo drug drugemu lahko damo. Ne razumem ljudi, ki potunkajo nekoga, da bi sami zrasli in ne razumejo, da s tem, ko s svojo roko tiščijo navzdol drugega tudi sebe znižajo.

Moje vodilo v življenju je naprej, samo naprej. Pogosto sem požrla bolečino izdaje in verjela, da zmorem preobražati bolečino za oba. Verjamem v sveto srce, ko ne udariš nazaj in v sebi preobraziš vse tisto, kar so drugi zlili nate, te obtožili, te razžalili, ponižali. Verjamem v svetost tega o čemer je govoril Jezus, v pot mistikov in preseganje tega sveta. Kajti nismo od tega sveta, tu smo samo zato, da izmojstrimo sebe.

Zato dragi moji prijatelji…čas je, da postanete mojstri :)

DIVINE.SI

Paradigma strahu

Danes zjutraj sem dobila navdih, kot mu pravim sama, navodilo, naj z vami delim nekaj o strahu.

Zadnje čase, pa ne le zadnje čase, že kar dolgo, dobivamo raznorazna sporočila, kanaliziranja, ki nas opozarjajo na to, da se stvari poslabšujejo, da človeštvo ne bo preživelo, da se je treba pripraviti na najhujše. In to naj bi bila kanalizirana sporočila vnebovzetih mojstrov. Sedaj pomislite še enkrat.

Ali resnično verjamete v to, da bi mojstri širili sporočila. ki temeljijo na strahu? Pomislite še enkrat!

Vnebovzeti mojstri so dvignili svojo zavest na raven božanske ljubezni. Običajno dajejo ljubeča sporočila, ki so nam v vzodbudo in pomoč na naši poti, ne glede na to, kako težka je. To niso bitja, ki bi vas v težkih časih ‘vzgajala’ z macolo ali s strahom.

Nesporno dejstvo je, da se vse spreminja in biti moram zelo jasna v eni malenkosti, ni res, da se spreminja svet. Spreminjamo se ljudje.
V resnici je svet le odsev tega, kar se dogaja v nas in zato spreminjanje sveta s svetom kot takim nima nobene veze.

Sprememba na kolektivni ravni zavesti je videti kot sprememba v svetu, vendar mora to spremembo narediti vsak oosameznik najprej v sebi, da se lahko odslika navzven. In da se razumemo, navzven se odlikavajo tako ‘pozitivne’ kot ‘negativne’ spremembe. In zopet naj razložim, zakaj sem dala pozitivno in negativno v navednice.

To je le naša perspektiva. V resnici nič ni pozitivno ali negativno, to je naša osebna ocena situacije, to so očala skozi katera gledamo na realnost okoli sebe. Naša izbira je, kako se bomo odzivali na zunanje dogodke. In zelo jasno bi nam moralo biti, da v resnici nič od zunaj ne more vplivati na vas, razen če je v vas in gledate samo svoj odsev v zunanjem svetu. Zato je tako nujno, da se soočite s svojimi temnimi stranmi.

Pred dnevi sem dobila zanimivo sporočilo Hatorjancev, ki si ga lahko ogledate na spletni strani www.tomkenyon.com Tom je eden tistih, ki živi v svoji integriteti in ve o čem govori. Potrdil mi je moje opažanje glede spreminjanja realnosti in kako manifestirati višje stanje zavesti in ne stvari.

Novodobna šola manifestacije se je zelo posvetila manifestaciji predmetov in stvari, ki naj bi nam naredili življenje lepše, bolj srečno in bili naj bi bolj zadovoljni. Eni najsrečnejših ljudi na planetu kar sem jih srečala nimajo kaj dosti ‘stvari’ in vendar živijo življenje zadovoljni in srečni. To mi je dalo misliti.

Zato sem se dala podučiti s strani delfinov in kitov, ki mimogrede obvladajo spreminjanje realnosti in kot jim Hatorjanci pravijo časovne preskoke med vzporednimi realnostmi. Pripravila sem seminar o manifestaciji, o časovnih preskokih, kako ustvariti realnost miru in radosti, ki bo konec avgusta. Kako biti v raju medtem, ko so vsi ostali v peklu in da čas in prostor nista linearna kot smo bili naučeni. O udomačevanju in kaj to pomeni za vse nas pa več naslednjič.

Realnost v kateri živi večina ljudi je prepojena s strahom.
Strah ima svoj namen in prostor.
Nesporno je pomemben del naše kreacije, kajti brez strahu ne bi mogli izkusiti ljubezni.

In vendar, čas je, da se zaveste, da je strah način, kako se z vami da manipulirati in vas usmerjati.

Ko si v ljubezni, si sam svoj. Ko si v strahu, si usmerjen navzven, iščeš vodstvo zunaj sebe in potrditve zunaj sebe. Čas je, da se zazrete vase, čeprav je tisto, s čimer se boste morali soočiti najprej vaša ranjenost. In vendar to moramo narediti. Sprejeti, si priznati in s tem stvari preobraziti. Temu ne moremo uiti.

Verjemite mi, vožnja bo vedno bolj razburljiva in vedno bolj zabavna.

Ko sem si pred 17 leti spremenila ime mi je bilo kristalno jasno nekaj, zamenjala sem realnost ali kot to imenujejo Hatorjanci, naredila sem časovni preskok med vzporednimi realnostmi. In vendar to ni pomenilo, da se mi ni bilo treba soočiti z vsem sranjem, ki sem ga izbrala za to življenje, da ga počistim in vsem izkušnjam, ki sem jih izbrala kot duša, da jih izkusim. Ja, nedvomno mi je bilo z novo vibracijo lažje, vendar zaradi spremembe realnosti nisem ničesar na svojem zemljevidu izpustila ali spremenila. Še vedno živim tukaj in sedaj. No seveda nedvomno drži, da svoje življenje usmerjamo s svojimi izbirami med vzporednimi realnostmi na osebni ravni non-stop.

Tokrat, dragi moji, pa stojimo pred isto izbiro kot mnogi pred nami, Inki, Tolteki, Atlanti, vsi tisti, ki so ‘zapustili’ planet, če sem bolj korektna, so zamenjali vzporedno realnost na kolektivni ravni. O tem je govora v Desetem spoznanju, tisti, ki ste morda brali knjigo.

Lahko rečem le, da je pred nami izjemen čas in vprašanje je le, kdo gre z nami v takoimenovano Novo Zemljo.
Jaz sem na vlaku pa vi?

Taja Albolena

Uravnovešanje elementov na Zemlji

Verjetno se boste strinjali z menoj, če rečem, da smo v zelo intenzivnem času.
Vsak ga doživlja po svoje, vsak skozi svojo lečo percepcije.
Eni skozi strah in stres, drugi skozi radost in navdušenje.

Znanstveniki so dokazali, da opazovalec vpliva na opazovano.
Vsak vidi svojo resnico, kajti vsak kreira tisto kar vidi.

Dejstvo je, da iz biti steče zavest in iz zavesti zavedanje, iz zavedanja se izlušči perspektiva in iz perspektive percepcija ali dojemanje, iz percepcije izhajajo prepričanja in iz prepričanj obnašanje, iz obnašanja dogodki, iz dogodkov podatki, iz podatkov dobimo misli, iz misli čustva, iz čustev izidejo izkušnje in izkušanje je naša realnost. Ko stvari transformiramo sežemo v čisto zavest, ki je luč, ki osvetli vse temne delčke in preobrazi vse naše aspekte, do realnosti.

Torej, edina pot vodi skozi tebe, in skozi mene, vsak mora to isto stvar narediti pri sebi.

Moja velika preizkušnja tega poletja je bilo zaupanje.
In sem dojela, da zaupanja ne moreš ustvariti tako, da poskušaš zunanje okoliščine narediti prav, imeti prave tehnike ali okoli sebe prave ljudi.

Zaupanje se lahko rodi le skozi tebe. Ko ga ti izkusiš v sebi, si to. Kajti zgornja linija ne gre v črti, temveč v krogu, ko izkusiš in to postane del realnosti, je to del tvoje biti. Tako božanskost samo sebe izkuša kot individualno vidik božanskosti.

Preobrazba se dogaja skozi 5 elementov in če opazujete dogajanje na Zemlji vam bo hitro jasno kaj nas čaka. Vse se je začelo z vodo, ko govorimo o prehodu. Iz vode je izšlo življenje in z vodo smo dobili prve preizkušnje. Spomnimo se na mehiški zaliv, izliv nafte in katastrofo, ki jo je to povzročilo. Po krogu petih elementov iz kitajske filozofije je voda tista, ki lahko gasi ogenj in če je Amerika začela z vodo, je Rusija nadaljevala z ognjem. In ogenj je tisti, ki tali kovino, kovina seka les in les črpa zemljo, zemlja pa je tista, ki zajezi vodo.

Ogenj je eden najmočnejših elementov transformacije. Ko nekaj ne moremo odpustiti iz svojega življenja je ogenj tisti element, ki bo prišel kot zadnja opcija in požgal tisto česar se oklepamo. V homeopatski medicini fazi zdravljenja vedno sledi reakcija na fizičnem nivoju, ponavadi gre za manifestacijo simptomov v materiji. Ali kot rada rečem je troedini proces akcija, reakcija, integracija. Tisto kar se je zgodilo na subtilnih nivojih se pripelje navzdol do materializacije zato, da to lahko odpustimo. In vsaka bolezen se pokaže, četudi v blažji obliki, da si jo priznamo in jo odpustimo.

Nedavno me je prijateljica vprašala, če je res potrebno, da se soočimo z vsemi svojimi neprijetnostmi in vso svojo temo, ali morda ne obstaja kaka bližnjica?

Ne, v resnici je ni. Edina bližnjica je tvoja pripravljenost, da se z vsem soočaš zelo hitro in odpuščaš s svetlobno hitrostjo.
Ampak čisto zares bližnjic ni. Vsi moramo skozi spremembo. Če se z njo nočemo soočiti nam jo odslika Vesolje, kajti vse kar nas obdaja je le eno veliko ogledalo nas samih, ampak da smo si na jasnem, to je naša manifestacija. Vse nesreče, vse tragedije se zgodijo z enim samim razlogom, to je pomoč.
Vem, izjemno močna izjava, ampak govorim iz lastnih izkušenj.

Strah ima v vaši realnosti konstruktivno vlogo, kajti stah ni bil ustvarjen, da bi vas mučil, temveč je del kreacije zato, da vam pomaga izkusiti ljubezen. Ko si ljubezen in si eno z ljubeznijo, torej si v biti, je ne moreš izkusiti v celoti, dokler ne postane tvoja realnost. In izkusiš jo lahko samo tako, da greš ven iz ljubezni in vidiš kaj ljubezen ni – in to je strah.

Prisotnost ljubezni lahko začutiš in izkusiš samo s strahom v ozadju. To je celoten point polarnosti, kajti skozi žensko telo se v resnici učimo izkušati moškost. In skozi moško telo se učimo izkušati ženskost.
To so mi dali arhetipi. Ko sem dojela, da je popolnoma moški arhetip tirana v resnici pomanjkanje stika z žensko mehkobo, ranljivostjo in negovanjem. Fascinantno :)

In vendar kot rada rečem, vse je stvar percepcije.
Meni je simbolno gledanje kot ga opisuje Caroline Myss zelo blizu.

Če se vrnemo k elementom in Rusiji – vse stare energije, ki so del arhetipske zavesti Rusije, vsi subtilni nivoji se preobražajo skozi ognjeno energijo in se na fizični ravni odpuščajo in preobražajo skozi fizični ogenj. Izjemno pomembno je, da držimo ta prostor za zdravljenje in obnovo tudi v sebi, kajti le iz svoje lastne izkušnje obupa in opustošenja, lahko stopimo v stik z globokim strahom pred spremembo in odpuščanjem vsega starega, kar simbolično predstavlajo vsi predmeti, ki nas obdajajo.
Gre za sposobnost dopuščanja, da stvari le so, brez obsojanja in to lahko storiš le, če si priznaš, da je del tega prisoten tudi v tvoji temi, v tvojem nezavednem. Kajti stvari se transformirano na kolektivnem nezavednem, vendar le skozi preobrazbo stvari na osebnem nezavednem nivoju. Vse je eno in eno v vsem.

Ne pozabimo, nahajamo se v izjemno močnem času.
Ta čas nosi v sebi vse potenciale in možnosti.
Še vedno je odprt siriusov portal, gledano astronomsko se na nebu dogajajo izjemne pozicije, Zemlja je ravnokar prešla v fazo vdiha in notranjega preobražanja, hkrati pa beležimo še obletnico eksplozije prve atomske bombe na Hirošimi (morda ravnokar zaključujemo krog preobrazbe, ki je se morda začel s kovinsko energijo?).

Čas je izjemen, vaša odločitev pa je, kaj boste v tem časovnem oknu storili v sebi in s seboj.

Želim vam radost:)

Taja Albolena

Biokemični procesi v čustvenem zdravljenju

Izjemno pomembno je, da se zavedamo, da nekatere oblike zdravljenja dejansko okrepijo negativne vzorce tako v možganih kot v telesu. Mednje spada večkratno oživljanje travme in iskanje zakopanih spominov.

Dejstvo je namreč, da kakršen koli hud stres, vključno s podoživljanjem preteklih bolečih spominov, dvigne raven hormona kortizola v telesu, kar izčrpava vaše nadledvične žleze. Gre za hormonsko okolje, ki povečuje verjetnost odlaganja vsakovrstnih, zlasti travmatičnih spominov, ki tečejo skozi amigdalo v možganih.
Ravno zaradi tega sem opustila prejšnje metode, ki sem jih uporabljala pri svojem delu in me je tako navdušil RPT. Kajti ni potrebno da poveš svojo zgodbo, zgodba je le tvoja paradigma, tvoja leča skozi katero gledaš na stvari. V resnici gre za simptom. Ki pa ga je potrebno, da se razumemo prav tako potrditi in mu dati priznanje, da obstaja kot del celote.

Če ste občutljivi in zelo sugestabilni, imate bogato domišljijo in hkrati v krvnem obtoku veliko kortizola (kot takrat, ko ste pod stresom), je zelo mogoče, da v možgane in v telo vnesete nove travmatične »spomine«, ki nimajo osnove v vaših preteklih izkušnjah.

Namesto tega gre za produkt trenutnega okolja, združenega z domnevami in podobami, ki jih lahko v vas projicira sicer dobronameren terapevt. To se lahko zgodi skozi sugestivno vprašanje kot npr. »Ali vas je posilil oče, ko ste bili stari tri leta?«. V vašem sugestibilnem biološkem stanju, vaši možgani vprašanje lahko sprejmejo kot dejstvo – »Oče me je posilil, ko sem bila stara tri leta.« – ne glede na to ali je to res ali ne. In ta scenarij se potem vtisne v vaš spomin kot travmatični spomin, s katerim se boste morali ukvarjati poleg vseh tistih, ki so na plan prišli sami.

Vendar ko smo majhni po tem istem vzorcu nastajajo travme, kajti ko otrok joka in je njegovo biokemično ravnovesje porušeno ali če je vznemirjen in je v stresu, pa se starš zadere nanj ali ga enkrat po riti, to za otroka pomeni veliko travmo. Pravkar je starš svojo čustveno projekcijo nezadovoljstva in razočaranja zaradi kakršnekoli situacije v službi prenesel na svojega otroka.

Udomačevanje kakor ga imenuje don Miguel Ruiz se dogaja na ta način, da odrasli iz okolice projicirajo svoje ideje in vzorce na otroke takrat, ko so le-ti v stresu. Zato pogosto opažam, da so travme za otroka nastale takrat, ko so starši svojim otrokom odtegnili ljubezen, podporo in nežnost. In da pogosto starši majhne otroke kaznujejo s tem, da jim ne dajo pozornosti, ko jo rabijo.

Na ta način se ustvarjajo travme, situacije s katerimi se je potrebno kasneje v življenju soočiti.

In vendar dejstvo je, da je travma še vedno le simptom, tako kot so čustva ali kot so misli. Samo po sebi se namreč postavlja vprašanje, kaj je tisto, kar je sprožilo nastanek travme? Travma namreč ni končna postaja.
Čustva so izjemno pomemben del nas, ki nas vodi in vendar je pod čustvi še nekaj, čemur telo, ko je v stresu ali strahu daje prednost.

Tisto kar moramo pogledati v izvoru je naša potreba po varnosti in zaščitenosti in potreba po preživetju. Gre za instinkte, ki so del naših možganov telesa. Skozi model trojnih možganov govorimo o R-kompleksu ali tako imenovanih reptiljanskih možganih.

In meni je spet malo več jasno.

Taja Albolena

abstract-2352687_1920

Premik paradigme

Vse, kar v življenju vpliva na nas, se tiho vtisne v naše nezavedno in sooblikuje sistem opazovanja, naše paradigme, naše zemljevide.
Paradigme so vir naše naravnanosti in vedenja, vir našega razmišljanja in delovanja, tudi naših odnosov z drugimi ljudmi. Paradígma najpogosteje pomeni vzorec delovanja v znanstvenem ali drugem raziskovanju. Izraz izvira iz grškega παράδειγμα, ki pomeni primer, model ali vzorec.

Premik paradigme se zgodi, ko se ljudje znajdejo v življenjski krizi in vidijo sebe v drugačni luči, ko prevzamejo novo vlogo npr. starša, direktorja, vodje. Nenadoma vidijo stvari v drugi luči, razmišljajo drugače, čutijo drugače in se vedejo drugače. Dejstvo je, da se lahko tedne, mesece ali celo leta mučimo z osebnostno etiko, prizadevajoč si, da bi spremenili svojo naravnanost in vedenje, pa se še zdaleč ne približamo pojavu spremembe, ki vznikne spontano, ko vidimo stvari drugače.

Paradigme imajo veliko moč, ker ustvarjajo leče. Skozi katere vidimo svet. Moč premika paradigme je bistvena moč velikanske spremembe, zgodi se lahko v trenutku ali pa skozi počasen in premišljen proces.

Tisto kar je drugače v generacijah, ki se utelešajo na Zemlji v zadnjih 60 letih je paradigma v katero se rojevajo. Stara paradigma duhovne rasti je bila zaznamovana s premikom energije, sile in substance ven iz forme.
Šlo je za staro šolo v kateri so v želji, da bi izmojstrili sebe, šli v templje ali v samostane, ven iz množice ljudi, ven iz polarnosti dobrega in slabega, v koncept nebes. In ker je vse eno in smo povezani s preteklostjo tako preko dedne zasnove, celičnega spomina in naše duše, smo vsi, ki smo trenutno na Zemlji šli čez ta proces in ga poznamo.

V sedanjo inkarnacijo pa smo prišli z novo motivacijo, z impulzom čiste zavesti, z novo namero. Ta nova smer je premik duha v materijo in ne stran od nje, gre za premik zavesti v materijo ali utelešenje duše v človeka. In vsak posameznik se v sebi srečuje in mora izmojstriti ta premik iz umika v osamo da bi našli sami sebe v obratno smer ko moramo iz notranjosti sebe izmojstriti sebe. Vsi se moramo soočiti s svojim iskanjem blaženosti in radosti zunaj sebe, s pričakovanji, da nam bodo drugi ljudje omogočili, da bomo izpolnjeni in se premakniti v novo paradigmo v kateri smo sami odgovorni zase in smo sami v sebi izpolnjeni in za to ne rabimo iti v templje ali samostane, kot pravi Caroline Myss smo mistiki brez samostanov.

In to je premik o katerem se pogovarjamo že dolgo, to zavestno zavedanje razkriva magični datum 2012.

Taja Albolena

abstract-2352687_1920

Ali iščete aspirin in obliž?

Že nekaj časa razlagam ljudem, da je vse stvar interpretacije. Da je vse, kar se dogaja okrog nas le stvar paradigme, načina, kako gledamo na stvari, izbire načel, ki jih preigravamo v svojem življenju.

Vendar se nikoli nisem zavedala, da se je moj premik moje paradigme, mojega notranjega zemljevida zgodil s tem, ko sem se začela namesto s tehnikami osebnostnega razvoja in osebnostne etike ukvarjati s sabo.
Osebnostna etika vam bo vedno znova povedala, da gotovo obstaja kakšna nova knjiga ali seminar, kjer ljudje na plan privlečejo vsa svoja čustva in kar bo ljudem s katerimi imate težave, pa naj bo vaša žena, mož ali otrok, lahko prijatelj ali sodelavec, pomagalo, da se bodo spremenili.

Večina ljudi išče obliž za svoj problem in ni pripravljena pogledati globlje v svojo notranjost, v svoja načela in svoje leč skozi katere gledajo na svet okrog sebe. Na neki točki se zaveš, da ti je dovolj zabavnih zgodbic, motivacijskih prijemov in praznih obljub, da nedvomno obstaja nekaj, kar bi moral bolj temeljito spoznati, nekaj znotraj mene, kar vpliva na način, kako vidim čas, življenje in lastno naravo.

Ljudje na tej točki hočejo vsebino, želijo si proces. In vsak proces ima svoje korake, ko ne moreš preskakovati stopnic na svoji poti. Če si na tretji stopnici in želiš na peto moraš najprej stopiti na četrto.

Tako sem spoznala načela značajske etike, ki temelji na na osnovni zamisli, da obstajajo temeljna načela, naravni zakoni, ki vladajo človeški razsežnosti. In tukaj vstopi delo – pa ne delovanje, gre za to, da se moramo spogledati s svojimi paradigmami, značajem in motivi. Da smo to, kar želimo videti v svetu okoli sebe. Moj proces se je skrčil na to kar imenujem trojni “P” prepoznavanje, priznavanje in preobrazba.

Osnovna paradigma dviga zavesti je, da se moraš spremeniti navznoter in tako potem odsevaš iz sebe navzven.
Na tej paradigmi temelji tudi vse moje delo in seminarji, ki jih oblikujem in soočanje s senco v sebi, spoznavanje naših notranjih arhetipskih vzorcev nedvomno sodi v novo paradigmo, ki jo mnogi imenujejo kar odznotraj-navzven.

Ta nova paradigma pomeni za mnoge ljudi dramatičen premik njihove paradigme, ki je pogojena z naučenimi vzorci iz naše družine in obstoječe družbene paradigme osebnostnega razvoja oziroma osebnostne etike. O tem nikoli zares nisem razmišljala in zato me je kot strela z jasnega zadelo spoznanje, da je osebnostni razvoj neločljivo povezan z našim nižjim jazom in egom. To je bilo spoznanje, ki se lahko kosa s tistim, ko sem dojela, da če manifestiraš v najvišje in najboljše dobro v resnici manifestiraš iz svoje sence, iz svojih strahov.

In kot pravi Aristotel: “Smo tisto, kar ponavljamo. Odličnost torej ni dejanje, ampak navada.”

Taja Albolena

Večna sprememba

Že prej se mi je dogajalo, da sem se zelo hitro prilagajala spremembam, sedaj pa se vse skupaj odvija skoraj s svetlobno hitrostjo.

Zanimivo je dejstvo, da bolj, ko si v skladu in v povezavi s svojim bitjem, bolj deluješ na svetlobni hitrosti, zato ker je ego tisti, ki te ustavlja in ovira na tvoji poti.
Pa ne zato ker bi bil zloben temveč zgolj zato, ker se mu vse dogaja preveč na hitro in mora izvesti neke vrste energetsko zanko, da pridobi na času, ki ga nima.

Večino ljudi je strah delovati s svetlobno hitrostjo, ker to pomeni da nimaš nadzora.
To je eden od razlogov zakaj ljudje sabotirajo takojšnja ozdravljenja.

Po eni strani vedo, da to pomeni resnično soočeneje sam s seboj v svoji notranjosti, kar pomeni, da si sam. Ko dojemaš in sprejemaš stvari v svoji notranjosti ni nikogar, ki bi potrdil to kar si videl in doživel.

Seveda pa se moramo ob tem, ko prejemamo duhovne vpoglede s hitrostjo svetlobe zavedati še nečesa, kar mistiki imenujejo duhovna lakomnost. To pomeni, da nikoli ne boste zadovoljni s tem, kar dobite, vedno boste hoteli več potrditev, več informacij, da bi se premaknili naprej.

Ker smo ljudje naučeni, da iščemo varnost, nikoli ni dovolj varno, da bi se podali v neznano.
In zato svojo voljo predamo nečemu zunaj sebe in ustvarimo odvisnosti, ki nas upočasnjujejo.
In odvisnost je lahko tudi nenehno branje knjig, obiskovanje semianrjev brez da bi z informacijami, ki jih zbiraš tudi kaj naredil, kot je zasvojenost s hrano ali s substancami kot so nikotin, kofein ali heroin.

Dejstvo je, da se stvari vedno manifestirajo od zgoraj navzdol, če upoštevamo tradicionalni model 7 čaker. Najprej vprašaš in na sedmi čakri dobiš odgovor, ki ga zaznaš na šesti, v jezik to prevedeš na peti in enostavno veš na četrti, na tretji deluješ in nato na spodnjih dveh to zaključiš. In je opravljeno. Takojšnje ozdravljenje pomeni da v kanalu ni nobenih omejitev, nobene zgodovine, nobenih povratnih zank v preteklost, ki ti mora potrditi to kar delaš.

V času v katerem smo se zavedamo, da ne gre več za to, da potrebujemo vodstvo, potrditve, da se premaknemo naprej. Potrebujemo čisto zaupanje, da smo lahko v služenju božanskemu v nas samih. Da lahko rečemo – tukaj sem, kaj naj storim danes. In to sami v sebi in ne nekomu zunaj sebe. To je predaja svoje volje božanski volji znotraj sebe.

In pomlad je že skoraj tukaj.

Taja Albolena

Zdravljenje na prepihu

Ko sem se sredi leta lani odločila in spremenila ime podjetju preko katerega delujem si niti v sanjah nisem predstavljala kaj to prinaša v moje življenje.

Božansko. Noro. Nepozabno. Nepredvidljivo.

Ljudje pogosto mislimo, da je osebnostna rast hobi.
Da lahko na rasti delamo od osmih do petih ali pa od petih do osmih, v našem prostem času, vendar temu ni tako, kar kmalu spoznajo vsi tisti, ki se podajo na pot Iskalcev luči.
Dejstvo je, da je duhovna rast način življenja.
Ali hodiš po tej poti zavestno ali pa se po njej pelješ nezavedno z zategnjeno ročno.

V resnici smo vsi, ki smo na zemlji tukaj zaradi rasti.
Razlika je le v tem, da se eni tega zavedamo, drugi pa se ne.

Druga reč, ki me zadnje dni spremlja je dejstvo, da mnogi, vključno z menoj do pred kakšnim tednom mislimo, da se lahko pozdravimo s tem, da raziskujemo, seciramo in podoživljamo svoje bolečine in trpljenje.
Trpljenje je zagotovo največja fascinacija, ki jo ljudje imamo in ko si ga pogledaš od bližje te popelje v fascinantne globine.

Večina nas išče razlog, vzrok za to, da nam gre v življenju kot nam gre, da nismo srečni, zadovoljni ali bogati. Nedvomno mora za to biti kriv nekdo drug in če nam uspe, da ga najdemo in kaznujemo, potem, smo prepričani, se bomo počutili bolje in življenje se nam bo spremenilo.

In tako gremo na iskanje, nam uspe celo najti vzrok in tistega, ki je “kriv” za vso našo nesrečo in ponavadi gremo še en krog. Nedvomno je arhetip žrtve tisti, ki ga največkrat potrdimo, in se v senčni plati s sodnikom, ki nas nenehno obtožuje za vse kar smo ali nismo naredili, zapletemo pogosto za vse življenje.

Vendar pa nam trpljenje pogosto tako dobro služi, da se nismo pripravljeni odpovedati temu, da nas ta in ta oseba ali dogodek pravzaprav vlečeta navzdol, da nam trpljenje povzroča izjemno težo, ki bi jo lahko kadarkoli odložili, če bi bila taka naša izbira. Vendar raje poskrbimo za to, da drugi plačujejo za to, kar so nam naredili, saj smo vendar upravičeni, da se nam ljudje posvečajo, da nam odstopijo prostor ali nas ujčkajo, ker se nam je v življenju zgodilo toliko groznih stvari in ker trpimo in nas boli. To je zgodba vsakega od nas in verjemite mi, vem iz lastne izkušnje. Eni si zmoremo priznati, za kaj gre, drugi pač ne. In vse je popolnoma ok. Stvar izbire pač.

Vendar pa je dejstvo, ki sem sama spoznala nedavno, da smo celotno paradigmo zdravljenja pravzaprav postavili na eni predpostavki, da obstaja en sam razlog zakaj smo bolni in če nam uspe najti ta razlog, ga odpraviti, potem bomo dobili nazaj svoje zdravje. Mnogi si govorimo, samo še tole prepričanje odstranim, pa sem na konju, samo še tale odnos popravim in potem bom ozdravljen, hkrati pa se nam odpirajo vedno nove in nove in nove fronte.

V resnici ne gre za to, kaj so nam naredili drugi temveč za to, kaj bi mi radi naredili njim, ker so nas razočarali, prizadeli, izigrali, kako bi jih mi radi prisilili v to, da priznajo, da so nas “zajebali”, da so naredili napako. In tudi če nam to uspe nismo zadovoljni, ker tega sigurno ne naredijo na način, ki bi bil za nas sprejemljiv in bi nas izpolnil.

In tako vedno znova in znova zastrupljamo sebe. To je tisto kar uničuje naše celično tkivo, smiljenje samemu sebi povzroči, da na koncu sovražimo sami sebe. Uničuje nas to, da drugim ni mar za nas, da jim je vseeno, če jih sovražimo in skozi to ves strup zlivamo nase, na svoje tkivo, na svoje telo. In slej ko prej se nam to začne kazati kot bolezen, fizične težave. Bolezen je samo reakcija na strup, ki ga ustvarjamo v sebi in to je zelo težko sprejeti in požreti.
Zdravljenje se pravzaprav ne more odviti na nivoju razuma, v naših glavah, lahko se zgodi šele takrat ko odpustimo.

In vendar vsi toliko govorimo o odpuščanju, kaj pa to v resnici pomeni?

Odpuščanje pomeni, da ste v situaciji, ko vas je nekdo prizadel, v situaciji v kateri bi navadno udarili nazaj, vendar ste se tokrat odločili, da tega preprosto ne boste naredili. Ko veste, da mu hočete to bolečino, ki vam jo je povzročil vrniti nazaj, vendar veste, da bi mu to povzročilo le še večjo bolečino. In zato ste se odločili, da boste to bolečino prevzeli nase in da jo boste spremenili v ljubezen. Da boste vi prevzeli to bolečino zato, da je drugi osebi ne bo treba. To je odpuščanje. In to je pot preobrazbe. To je pot, ki nam resnično pomaga, da se osvobodimo in da smo vedno bolj srečni.

Gre za odločitev, da se boste soočili s svojimi silami v sebi, tako s senčnimi kot s svetlimi in da boste izbrali svetle sile, v vsakem trenutku vedno znova in znova in znova.
Da boste skupaj z božanskim v sebi našli moč in milost, da boste odpustili.

In to je moja pot. Matrica človeškega duha je seminar, ki nas pelje v globine nas samih po tistem, ko smo sebe raztreščili, ko se je naše življenje sesulo, ko se sprašujemo; Zakaj se je to zgodilo meni? Zakaj sem ostal brez službe, oseb, doma? Zakaj? Šli bomo še stopnjo globje od tam, kjer nas pusti večina sodobnih metod terapije, kjer se ustavi večina zdravljenj.
Tokrat gremo v globino naše duše. Kajti, ko v materialnem svetu stvari ne funkcionirajo več, ko enostavno ne razumemo kaj se nam dogaja in zakaj, je čas, da gremo po odgovore v našo dušo. Ponovno se moramo spoznati od znotraj in iti v svoj notranji center skozi naše pečate, ki nam odpirajo vrata v nov svet, v novo zemljo, kot jo mnogi imenujejo.

Na tej poti moramo najprej objeti dejstvo, da nikoli nismo imeli moči. Da smo za stvari, ki so se nam dogajale krivili druge. Prevzeti moramo odgovornost za svoje življenje in predvsem biti iskreni sami s seboj. Morda prvič v našem življenju, kajti v tem, da resnico, ki jo intuitivno zaznamo prikrojimo svojim potrebam smo mojstri. Zato vas vabim, da spoznajte sile, ki ustvarjajo vašo realnost. Ne še eno metodo kako kopičiti še več stvari v svojem življenju in ustvarjati še več teže. Tokrat gremo težo z nas samih opuščati, jo predajati božanskemu v nas.

Spustili se bomo v mistično, kjer bomo ponovno spoznali svojo svetost in božanskost. Spoznali bomo to, po čemer večina hrepeni , vsaj iz svoje izkušnje lahko govorim – svetost moje biti, tega kar jaz sem v resnici.
JAZ SEM, KI SEM – BOŽANSKI.

In tega morda niste vedeli, tako kot sem se jaz v nevednosti spustila v božanskost. Božanskost te vedno vodi v transformacijo, v tisto temeljno, globoko notranjo preobrazbo. Zato DIVINE.SI.

Bodite v cvetju!
Taja Albolena

artsy

Temna noč je razpad identitete kot jo poznaš

Temna noč se začne takrat, ko v svoji zavestni ali nezavedni molitvi izraziš nekaj takega: “Želim biti eno z vsem, kar je.”
Takrat se začneš odklapljati od vsega, kar ti je bilo poznano.
Odklopiš se od zaščite, ki ti jo nudi tvoje “pleme” ali družina.
Nočeš več posrednika med seboj in virom.
Želiš biti biti eno z vsem, kar je.

Temna noč je cikel razpada, v katerem stari sistemi in identiteta razpadejo, da bi se iz tega lahko porodila nova identiteta.
Zakaj je to potrebno?

Če se želiš razširiti in utelesiti svoj potencial, ki ti je na voljo, je potrebno narediti prostor za novo.
V praksi to pomeni, da je potrebno odstaniti vse “iluzije” na vseh nivojih, tako fizičnem, kot čustvenem in psihološkem.
Temna noč je popotovanje skozi faze ločitve od plemenskega ali skupinskega uma.
To je edini način, da vzpostaviš popolnoma zavestno vez z božanskim.

Temna noč je nekaj, česar ne koreš odmeditirati stran ali narediti bolj lahkotno.
Vodi te v občutke izgubljenosti, neprizemljenosti in zapuščenosti.

Cikel temne noči je klic, da svojo duhovnost daš v prakso.
Ni nujno, da temna noč nastopi po intenzivni čustveni krizi, kot je npr. ločitev.
Nastopi takrat, ko si v sebi pripravljena na to, da se razširiš onkraj znanega.
KO se odpreš za potencial, ki se želi skozi tebe poroditi kot ti.

Pogosto se dogaja, da temna noč nastopi takrat, ko je oseba najbolj srečna in zadovoljna. Nenavadno?

Niti ne, saj gre običajno za zelo izjemen čas, ki ni nujno katastrofalen, ponudi pa priložnosti, da slišiš glas svojega notranjega vodstva. Gre za premik, ko ugotoviš, da si prerasla življenje kot si ga živela do takrat.
Da je potrebno preseči svoje preživetvene mehanizme in vzeti svojo moč nazaj.

Temna noč te pogosto vodi v to, da si vzameš več časa zase, da bereš, meditiraš, bolj ceniš svoje fizično telo kar vodi v vegetarijanstvo ali v potrebo po več gibanja. Hkrati s tem pa pričakuješ neko nagrado.
Ljudje imamo eno zelo zanimivo lastnost in sicer smo mnenja, da če živimo zdravo, če smo dobri, bi nas za to nekdo moral nagraditi, vsaj nekaj dobrega bi se nam moralo zgoditi. Ker se to ne zgodi to pogosto vodi v zlom konceptov in prepričanj v povezavi z božanskim, ki vedno vključuje tudi “neizgovorjena” pričakovanja do božanskega.

Temna noč je duhovna kriza, ko čutiš, da se nekaj v tebi poskuša prebuditi, vendar ne veš za kaj gre.

Kriza se pogosto začne z zavedanjem pomanjkanja pomena in namena.
Lahko čutiš neko globoko hrepenenje, ki ga ne morejo zadovoljiti zunanje, materialne stvari.
Drug simptom so nenavadni strahovi, ki so povezani z izgubo svoje lastne identitete ali jaza.
In tretji simptom je potreba po predanosti nečemu večjemu od sebe.

Gre za potrebo po povezanosti z virom, z vsem kar je.

Razlika med depresijo in duhovno krizo je v tem, da oseba nima motivacije, da bi za trenutno stanje krivila kogarkoli zunaj sebe. Namesto tega, se ljudje, ki vstopijo v krizo imenovano temna noč ega zavedajo, da je izvor krize v njih samih.

Temna noč te hočeš nočeš vodi v soočenje s temnimi aspekti v tvoji notranjosti. In potrebno jih je prepoznati in si jih priznati. To da se z njimi soočiš in jih objameš te bo vodilo iz krize.

Mnogi me vprašajo ok kdaj je tega konec?
Temna noč nima določenega trajanja. To ni projekt, ki ima svoj začetek, trajanje in konec. In na koncu je nagrada.
Temna noč je proces, ki se zaključi, ko si v drugačni uglasitvi znotraj sebe.

Temne noči ne moreš strateško načrtovati ali jo potiskati, da bi se zaključila.
KO vstopiš vanjo se odpreš za potencial, ki se želi skozi tebe poroditi kot ti.
In na tebi je, da narediš prostor za ta potencial.

Tvoj sistem mora ustvariti prostor za ta nov potencial.
Stvari je potrebno upravljati na drugačen način, da bi se ta potencial lahko utelesil.

Tisto kar je ključno je, da moraš biti voljna, da se premakneš v neznano brez pričakovanj, kako bi se stvari morale zgoditi.

Tisto, kar sem v svojih temnih nočeh, ko je razpadala moja identiteta spoznala je, da vsak razpad terja, da usvojiš nove prakse, da se soočiš s svojimi preživetvenimi mehanizmi. Eno od orodij, ki zagotovo pomaga je soočanje s seboj in alkimiziranje svojega svinca.
Druga pomembna praksa je hvaležnost in blagoslavljanje stvari. Je pa res, da je bilo to možno šele, ko sem dojela nekaj stvari o sebi in sem se že začela premikati iz svoje največje teme.

Morda ni zanemarljivo omeniti, da je bolezen pogosto katalizator duhovne preobrazbe.
Dejstvo je, da se boš morala soočiti z “lažnimi” bogovi.
To kar boš na svoji poti skozi temo potrebovala pa je vera, molitve in če se le da, nekoga, ki te bo razumel, ki bo vedel čez kaj potuješ in ti bo v tem prehodu v podporo.

Pomembno je vedeti, da se s tem aspektom slej ko prej srečamo vsi, ki smo na poti samo-spoznavanja, saj le skozi to, da prepoznamo in se soočimo s svojimi sencami, rastemo.

Temna noč se lahko dogaja na osebni ravni, ko potuješ skozi faze v svojem življenju.
Temna noč pa je lahko tudi kolektivna. Leta 2008 smo vstopili v meta cikel, ki nas bo soočil s kolektivnimi sencami in ranami, s katerimi se moramo pomiriti kot človeštvo za premik na globalni ravni.
In tukaj soustvarjamo vsi.

POmembno je, da se zavedaš, da je to proces in ne projekt in da bomo iz te faze kolektivne temne noči izstopili, ko bomo na nivoju sistemov opustili tiste, ki človeštvu ne služijo in morajo umreti, da bi narediti prostor za rojstvo novih bolj trajnostno vzdržnih sistemov.

V tem procesu se premikamo skozi šest faz, ki so enaki za osebno ali kolektivno temno noč.

Prva faza je faza Priprave.
Druga faza je faza Zaustavitve.
Tretja faza je faza Razpada.
Četrta faza je faza Negotovosti in niča
Peta faza je faza Nosečnosti ali gestacije.
Šesta faza je Porajanje novega.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Duhovna Alkimija

Pogosto sem se spraševala zakaj vedno znova, ne glede na to, kam zaidem pridem nazaj k temi, ki me hkrati odbija in privlači.

Na svojem zadnjem potovanju v London, prav zanimivo, da v London in ne recimo v Egipt :) , sem ugotovila kaj v bistvu duhovna alkimija sploh je.

Popotovanje v mojo notranjost me je peljalo okrog sveta v Indijo, pa na Bali, v Grčijo in Egipt, na Havaje in v Kalifornijo. Vendar v resnici nisem hotela videti in ta upor me je pripeljal tako daleč, da je tudi moj fizični vid sploh v zadnjih letih zelo pešal.
Moje veliko vprašanje se je glasilo; česa nočem videti?

Seveda vem, da so vsi odgovori v meni, toda kaj narediš, če te je strah videti kaj je zadaj, če meniš, da je bolj varno, da ne vidiš, kot da bi bil razočaran, prizadet in ranjen v samo bistvo svoje duše?
Dobro vprašanje.

Duhovna alkimija je sestavljena iz treh zelo pomembnih delov, ki so enaki tradicionalni alkimiji; posode, elementa, ki ga želiš transformirati in energije potrebne za izvedbo transformacije.
Egipčanska alkimija govori o razumevanju zavesti in zavedanju, to so bile glavne teme svetih šol misterijev. Egipčanska visoka alkimija je pot osebne transformacije in razsvetljenja.
Vendar, da bi lahko razsvetljenje dosegli, moramo najprej svojo notranjo nesnago, žlindro čustvenih stanj, v tradicionalni alkimiji svinca, spremeniti v očiščeno zlato.
Svinec je tisto, kar nas teži, nas drži nazaj in nam onemogoča, da bi BILI to kar smo in živeli v sedanjosti.

V tradicionalni alkimiji potrebujemo snov, posodo in energijo. Npr, če si želimo narediti čaj, potrebujemo posodo, ki drži vodo in ogenj, da vodo segrejemo. Alkemično vodo spremenimo v paro in s čajnimi lističi ustvarimo zdravljenje, ki ga imenujemo tudi aromaterapija.

V duhovni alkimiji je naša posoda zavedanje, snov za transformacijo so ovire naše zavesti kot so čustvena, psihološka in duhovna prepričanja, vibracije, ki nam onemogočajo biti tukaj in sedaj. Gorivo pa je povišano stanje zavesti. Ko npr. prepoznamo čustva, občutke ranjenosti , prizadetosti, ki nam ne služijo več in jih prinesemo v svoje zavedanje, prinesemo ogenj transformacijske zavesti, da nam asistira in transformira naše rane.

Samozavedanje nam omogoči, da v svojo posodo zavedanja postavimo snov, ki jo želimo transformirati in da z energijo naše biti vse skupaj transformiramo.
Neskončno sem srečna, ker se mi mozaik mojega popotovanja okoli sveta in vase združuje in povezuje v Eno in edino BItje.
JAZ SEM,KAR SEM … božanska.

Taja Albolena