Preobrazba

golden-color

Ti si Čudež!

Ena od izjav Oprah Winfrey, ki me vedno znova navdihuje, pravi: “To, da si tukaj, je čudež in tvoje resnično delo je, da to častiš.”

Resnica je, da si Čudež. Ko malo bolje pomislimo, kakšna je možnost, da pride do spočetja, koliko stvari se mora poklopiti, koliko ovir je na poti do ugnezditve, do tega, da bitje zraste in se rodi… to, da si tukaj, je čudež. Pika.

O tem je brez smisla razpravljati. To kar je pomembno pogledati bolj od blizu, pa je dejstvo ali to prepoznavaš, ali to v svojem življenju praznuješ? Ali znaš praznovati svoje življenje?

Ko gledam življenja žensk, s katerimi prihajam v stik, vedno znova vidim, da ne prepoznavajo dejstva, da so čudež. Ne, tudi sama ga nisem. Ne, nisem se zavedala tega, nisem prepoznavala tega, da sem čudež. In ker jaz nisem videla tega dejstva, ker je bilo to zame nevidno, sem bila vedno znova prepričana, da nisem dovolj. Nikoli nisem bila dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna in iz tega dejstva, da nisem dovolj, sem se primerjala z drugimi in tekmovala z drugimi za pozornost in ljubezen. Že kot majhna punčka. V to sem se udomačila.

To kar morate vedeti je, da imamo vsi ljudje potrebo po tem, da smo videni, uslišani, prepoznani. Ženske si želimo ljubeče pozornosti s strani moških, moški si želijo, da ženske vidijo in cenijo njihov trud, ki so ga vložili v delo. In da bi ženska lahko bila tista, ki s svojo svetlobo spreminja svet, rabi v prvi vrsti poskrbeti zase.

In mnoge ženske me v strahu vprašajo: “Ampak Taja, če poskrbim zase, potem sem sebična, a ni res? A ni poanta v tem, da se razdajam, da naredim vse, kar je v moji moči, da bodo ljudje okoli mene srečni in zadovoljni?”

Resnica je, da ne moreš dati tega, česar nimaš. Če ti nisi zadovoljna, izpolnjena, srečna, radostna, ljubeča s sabo, če tega ne čutiš v sebi, tega ne moreš deliti.  To kar je tvoje resnično delo kot ženske je, da prepoznaš od kje izvira tvoja moč. To kar je tvoje resnično delo je, da prepoznaš kdo si kot ženska in zakaj si tukaj!? To kar je tvoje resnično delo je, da objameš dejstvo, da rabiš biti izpolnjena, polna, da lahko sebe deliš s svetom. Kot polna posoda, deliš svojo smetano, ko si ti polna v sebi. Ko si polna, si vse kar si in sebe deliš s svetom.

Zakaj potem to ni tvoja vsakodnevna realnost? Vsaka od nas izbira, dnevno, kako kreiramo svoje življenje. Lahko ga kreiraš iz polnosti vsega ali iz pomanjkanja. In velika večina izbere pomanjkanje že takoj zjutraj, ko položijo nogi na tla iz postelje in se pritožijo, da niso dovolj spale, da dan nima dovolj ur, da jim zmanjkuje časa, denarja in da ne govorim o tem, kako jim zmanjkuje energije. Je tvoja realnost, realnost pomanjkanja, kjer nikoli ni dovolj in ti nisi nikoli dovolj?

Čudež si in to je resnica. Vendar drži tudi to, da si Kreator. V praksi to pomeni, da ti ustvarjaš svojo realnost in če ti verjameš, da živiš v svetu pomanjkanja, v svojem življenju po tretjem univerzalnem zakonu, kjer ima vsaka akcija svojo reakcijo, ustvarjaš točno to, v kar verjameš.

Ključno vprašanje je, ali si pripravljena na v zvezi s tem kaj spremeniti? Kajti svet se spremeni iz tebe navzven. Kako boš uporabila svoje življenje, čas, ki ga imaš na voljo? Za praznovanje polnosti življenja ali pritoževanje glede pomanjkanja? Tvoja izbira, vsak dan.

To, kar sem prepoznala leta 2009, ko sem dobila vizijo, da lahko s tem, ko postanemo najsrečnejše ženske na svetu, spremenimo svet, je dejstvo, da tega ne morem narediti namesto drugih. In če hočemo spremeniti svet, moramo spremeniti način razmišljanja, kako vidimo stvari, spremeniti moramo to, k čemer težimo v svojem življenju. Polnost ali pomanjkanje? K čemu težiš v svojem življenju?

Resnica je, da lahko spremenimo svet. Resnica je, da mora to narediti vsak pri sebi. Nihče ne more spremeniti sveta zate. In če se ne moreš povezati s tem, vedno znova izgubiš.

Kako boš torej uporabila svoj čas, svojo energijo in svoj denar, da boš v svojem življenju izkušala polnost, namesto pomanjkanja?

Odpiram nov krog v naši družbi, kjer se 40 dni uglašujemo na moč blaginje. Skozi spletna druženja razložim razliko med paradigmo pomanjkanja in paradigmo blaginje. Na voljo so dnevne prakse, ki te vedno znova spomnijo, da si čudež.

SI zraven?

Več na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

rain

Umetnost sprejemljivosti

Čutiš? Intenzivnost v zraku. Huh… dogaja.

Veselica v tem tednu se stopnjuje in vikend pred nami bo ju-hu. Resnično ju-hu. Iz sence se dvigajo skrivnosti. Vse pospešuje in priznam, če ne bi imela svojih sester za pogovore in predvsem, če ne bi imela alkemične posode, ki me drži v teh premikih, spoznanjih, soočanju s seboj, bi mi bilo precej težje. Brezmejno hvaležna sem za vsa orodja, ki jih imam na voljo, da se premikam skozi tole destrukcijo, tole razpadanje starih sistemov. Vprašanje je, kaj boste naredili z vsem kar se razkriva?

Iz vsega tega kaosa, razpadanja starega se poraja novo. Naše 22 dnevno popotovanje Porajanje Sebe mi je letos dalo okvire, posodo, da lahko potujem s tokom. Že decembra smo čistile stare strukture in postavljale novo posodo za dogajanje, ki smo mu priča. Dogajanje na nebu se preslikava na Zemljo in zahteva rast, razvoj, širjenje. Energije nas silijo, da odstranjujemo vse, kar nas ovira v razcvetu, rasti. In to lahko vedno naredite na dva načina; voljno, sami ali pa se bodo stvari zgodile na-silo. Smo kot v močnem vetru, ki piha vedno močneje in se pripravlja, da odnese vse naše navezave, pričakovanja, zamere, vse česar se močno oklepamo in smo mnenja, da brez tega ne moremo živeti. Vprašanje, ki se poraja je; ali ste voljni samo biti?

Najbolj nemodra izbira v teh dneh je upiranje. Umetnost sprejemljivosti je ključna v teh dneh, v tem obdobju. Življenje nas preizkuša ali smo voljni sprejeti vse, celega sebe, vključno s sojenjem, kritiko, zanikanjem, pomanjkanjem. Da ne govorim o tem, da je potrebno sprejeti svojo veličino, edinstvenost, enkratnost in edinstvenost. Če se upiraš temu, da se pokažeš v svoji dobri ali slabi luči bo tale vikend do mlaja v vodnarju še zelo zanimiv. V kolikor nisi voljna sprejeti svoje veličine, če jo zanikaš, se ločuješ od nje, bo tole dogajanje na nebu poskrbelo za to, da se bo potrebno soočiti z vsem, kar skrivaš v sebi.

Sama sem bila mnenja, da je to, da si majhna, nevidna siva miš – spodobno, zmerno, preprosto. Menila sem, da je edina alternativa temu nepriljubljenost. Verjela sem, da bom kaznovana, če bom veličastna, izjemna in samozavestna. Verjela sem, da je neprimerno, domišljavo, če sprejmem svojo veličino. Vedno znova sem si prizadevala, da bi bila nagrajena za svojo majhnost in nevidnost. Skrivala sem svojo moč, svoje talente in darove pred drugimi in pred seboj. Ločevala sem se sama od sebe in sem se tako navadila na to, da sem ločena, da sploh nisem poznala drugega načina. Umetnost sprejemljivosti me je začela osvobajati, kajti vedno bolj sem spoznavala, kje vse sem v upiranju sama v sebi in kaj vse je potrebno objeti, v meni. Voljnost, da sebe sprejmeš brez sojenja, obsojanja in razsojanja je umetnost. Pripravljenost, da objameš vse, celoto, celo sebe te pogosto izzove, sooči te. Veliko lažje se je skrivati, kot si povedati resnico. Resnica pogosto boli. Vendar se pogosto ne zavedamo, da je zanikanje sebe, zloraba sebe, le način, kako manipuliramo s seboj, kako kontroliramo same sebe.

Vprašanje je, ali si pripravljena objeti celo sebe? Sprejemanje pomeni, da si voljna sprejeti vse lepe dele sebe; vse talente, darove, svojo izjemnost, pa tudi tisti drugi del sebe, ki ga ne maraš. Sprejemljivost pomeni, da si voljna sprejeti vse, od vsakogar. Da sprejemaš tako komplimente in oboževanje kot tudi kritiko in zasmehovanje. In s tem, priznam sem imela veliko težav. Sprejemanje namreč ne pomeni, da se s tem strinjaš, da to izbiraš, pomeni, da se zavedaš, da je vse to del tebe in ti je na voljo, da to kadarkoli zavestno ali nezavedno sprejmeš. Več stvari ko se zavedaš, bolj zavestno lahko izbiraš.

Seveda te zdaj zanima, kako to narediš? Pravzaprav samo si. Sama temu pravim, da vse stvari daš v srce. Namesto piedestalov in kleti začneš negovati tisti sveto mesto v sebi, v svojem srcu, kjer samo si. Celota.

In če te zanima več o tem, kako biti ta celota, te vabim na spletno druženje, ki sem ga pripravila v tem vikendu z namenom, da te spomnim, da si ti zgled svoji hčerki. Prijaviš se tukaj…

Na to temo sem leta 2012 napisala članek, ki je še vedno aktualen in ga lahko prebereš na povezavi tukaj… Ženska, si zgled svoji hčerki!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 
CANDYLAND-ART

Ena pocukrana…

Saj vem, zdaj se sprašuješ kaj za vraga se skriva za naslovom? Drži? Ko takole poslušam ljudi pogosto slišim, ko se o hvaležnosti govori kot o eni idealni pocukrani realnosti, v kateri bi moral biti 100% srečen. Vse bi moralo biti sijajno in bleščeče. In ko naletim na kakšne novodobne navdušence, ki se narejeno nasmihajo in pocukrano govorijo, kot da je življenje ena sama pravljica, me ima, da bi ustavila planet in sestopila. Saj ne vem, kaj je bolj grozljivo ali tovrstna pocukranost, ob kateri ti je slabo ali vsakodnevno negodovanje in slaba volja ob kateri se tudi ne počutiš ravno najbolje.

Vendar si velika večina ljudi ravno hvaležnost pogosto razlaga kot takšno pocukrano prakso hipokrizije, kjer se navzven kažeš kot maksimalno lep in prijazen, za zaprtimi vrati pa letijo noži in sekire (brez dvoma ste že slišali za psihične napade, ki jih pogosto v energijskem telesu lahko vidimo v obliki nožev sli sekir). Ali pa si hvaležnost razlagamo v obliki aktivnosti, ki so nujno potrebne, da lahko govorimo o hvaležnosti, kot je pisanje dnevnika hvaležnosti ali hvaležnost zreducirana zgolj na večerno prakso zahvaljevanja. Osebno verjamem, da je hvaležnost način življenja. Ko enkrat prevzameš to držo hvaležnosti, te spremlja čisto povsod. Hvaležnost nam pomaga, da opustimo paradigmo pomanjkanja in revščine, ter se namesto na to, česar nimamo v svojem življenju, raje usmerimo na to, kar imamo in smo za vse, kar že je v naših življenjih hvaležni. Hvaležnost je ena tistih veščin, ki se je v mojem življenju izkazala za ključno, ko sem se znašla v situacijah, kjer bi se vdala ali bi obupala. Hvaležnost mi je pomagala, da sem presegla svoje omejeno gledanje na stvari in svet.

Praksa hvaležnosti nima čisto nobene zveze z zanikanjem svojih občutkov, tega kar v danem trenutku zaznavaš v sebi ali z insistiranjem na tem, da je potrebno v vsaki situaciji najti nekaj pozitivnega. Hvaležen si lahko tudi, ko se počutiš slabo, ko se počutiš ranjeno ali razočarano, res pa je, da ne moreš biti prav dolgo v tej energiji, ker ima hvaležnost to moč, da ti pomaga preseči žrtev, smiljenje sami sebi in prelaganje odgovornosti na druge.

Hvaležnost je pravzaprav dovoljenje, da se odpreš in da si iskrena s seboj.

Vse prepogosto poskušamo življenje pocukrati, ga narediti sijočega in čednega. Potrebno se je soočiti s tem, kar je gnilega v tvoji notrajosti, s tem, kar smrdi in kar boli. Hvaležnost ni način, da drek zaviješ v celofan in se dalaš, da diši. Potrebno si je priznati kje se nahajaš in začutiti bolečino. Ko bolečini nameniš pozornost, po kateri kliče, lahko prepoznaš blagoslov tega, da te je bolečina opozorila na, karkoli je že tisto, kar se skriva za njo. In to je nekaj, kar lahko praznuješ in za kar si lahko hvaležen tudi, ko ti ne gre najbolj rožnato.

Odsvetujem zanikanje, izogibanje ali preusmerjanje svoje pozornosti stran od bolečine, kajti bolečina ima svoj namen in opozarja nas na to, kar potrebuje našo pozornost in ljubezen. Edini način, da pozdravimo stvari je, da se premaknemo direktno skozi. In to vedno pomeni, da je potrebno stvari začutiti, jih občutiti, si jih priznati, se z njimi pomiriti v sebi. In ko objameš to, kar te boli, popusti tudi bolečina. Ravno zaradi tega nisem pristaš afirmacij. Pogosto vidim, da jih ljudje uporabljajo namesto aspirina ali obliža v upanju, da bo bolečina čimhitreje izginila. Afirmacije sicer preusmerijo tvojo pozornost drugam in s tem tudi energijo, vendar ne zdravijo bolečine. Treba se je soočiti s seboj in s tem, kar ti ni všeč, to sprejeti in objeti, in potem bolečina mine.

Seveda pa ob tem nimam v mislih nobenega valjanja v blatu, kar je pogosto priljubljen način tistih, ki se žrtvujejo za druge in spet čakajo na nekoga, ki jih bo odrešil. V mislih imam dopuščanje, da si. Da čutiš. Da živiš. In včasih se je potrebno tudi zjokati, se zdreti ali malce poskakati na mestu, ko te zagrabi, da bi tulil. Vem, jeza ni vedno prijetna, tudi na pogled. Vendar si je treba včasih dovoliti, da si jezna, besna. Ključ je v tem, da tega ne predajaš drugim v roke kot vroč kostanj, da jih ne kriviš, jim ne vzbujaš občutkov krivde, da je njihova krivda, da se ti počutiš kot se, ker to enostavno ni resnica. NIhče ni kriv za tvojo jezo. Tvoja jeza je tvoja odgovornost. Tvoj odziv je tvoja odgovornost. Nihče ne povzroči, da si ti neljubeča, ti izbereš, da odreagiraš neljubeče. Močna izjava? Ja res je. Vendar v tej pocukrani zgodbi tako radi prevzamemo 100% odgovornost za lepe in prijazne stvari. Vse ostalo pa raje pripišemo komu drugemu.

Sooči se s tem, kar čutiš in prevzemi odgovornost za to. Tvoje je. Če ti to čutiš, potem je 100% tvoje. In tvoja odločitev je, ali se valjaš v tem blatu in kriviš druge ali sprejmeš odgovornost, se soočiš z bolečino, jo objameš in greš naprej.

Hvaležnost ni puhla, prazna, plitka. Ne, hvaležnost te vodi v globine tvoje lastne Biti. Ko resnično odpreš srce in si hvaležen, te to poveže direktno s tvojim višjim jazom, s tvojo naddušo, kakorkoli želiš imenovati tisti neutelešeni del tvoje Biti, ki je del tebe in ga radi prestavljamo nekam tja gor, v nebesa.

Hvaležnost te bo vodila skozi jezo, bes, blato in zagrenjenost do tega, da resnično ceniš živlejnje in  vse, kar ti je dano. Čisto vsaka stvar, ki se ti je v življenju zgodila, te je vodila v ta trenutek, kjer si danes. Obdaja te tooooliko lepih stvari, toliko dobrote, toliko blaginje, vendar je pogosto sploh ne opazimo, ko drvimo skozi svoj vsakdan.

Čas je za upočasnitev. Čas je za umirjenost. Čas je za hvaležnost. V akciji, navdihnjeni akciji. In če čutiš, da je čas ter prepoznavaš, da bi ti skupnost žensk, ki delajo isto stvar skupaj koristila, se mi pridruži. Začnemo že v petek 28.11.2014. Več si lahko prebereš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

tightrope-970

Udobje neudobja

Poznaš to? Si že slišala? Da je ključno, da neudobje postane tvoje novo udobje?

Ko si dopustiš in resnično stopiš v svojo avtentičnost, da resnično si, to kdo ti si, slej ko prej komu stopiš na žulj.
In so ljudje, ki znajo to svoje neudobje ob tebi povedati na zelo glasen in obtožujoč način; češ, ti si kriva. Ali še bolje v odnosih se pogosto dogaja ta projekcija, ko ženske svoje neudobje z avtentičnostjo svojih moških pogosto sprejemamo s kritiko.

In priznam, kriva sem, kot sem dolga in široka, kar ni malo, ko sešteješ.

Moja šibka točka dolga leta je bila spolnost in moje neudobje z avtentičnostjo, ki mi jo je odslikaval moj dragi. In imela sem res lekcije takšne in drugačne na to temo, da sem dojela bistveno sporočilo, ki se imenuje ODPRTOST.

Odprtost je resnična največja lekcija in izziv ženske.
Kajti, ko si izzvana na področju, ki je tvoja šibka točka in to globoko v sebi veš, se silno rade naredimo za žrtev. In ja, jaz sem zeeeeelo dolgo igrala žrtev, čeprav se moj dragi ni hotel iti te igre z mano, in me je vsakič postavil na hladno s tem, ko mi je zelo direktno in konkretno serviral, kje so moje težave.
Da ne govorim o tem, kako globoko zapuščeno sem se počutila, ko se ni hotel igrati mojih igric.

In tega sem se lotevala na številne načine. Kot otroci smo razvili celo vrsto strategij, kako smo dobili ljubezen in pozornost takrat, ko nam je niso bili voljni dati prostovoljno.
Ne verjamete? Poglejte otroke.

Skozi notranjo avtomatiko smo naučeni, da se s tem, kar nam je neudobno in nam pravzaprav ni všeč najpogosteje borimo. In to pogosto zelo glasno. Zagovarjamo svoja stališča, citiramo statistiko in izkušnje drugih ljudi, upravičujemo in dokazujemo, da oseba na drugi strani vsekakor ne more imeti prav.

Je res, ali je res?
Definitivno kriva, priznam.
Dolgo časa sem se borila. In če to ni vžgalo, sem ubrala drugačno taktiko bežanja, ko sem se skrivala in sem naredila vse kar je bilo v moji moči, da bi pobegnila pred tem, kar me je seveda vztrajno zalezovalo. In potem sem ubrala drugo taktiko in se začela delati, da to ne obstaja, skratka zanikala sem obstoj tega kot noj z glavo v pesku. Iz prve roke močno odsvetujem, ker si narediš s tem, ko daš glavo v pesek brez dvoma več škode kot koristi.
In ko ni vžgalo čisto nič drugega, sem omedlela in se spustila v nezavest. In potem sem bila v nezavednem do naslednje lekcije, ki je še močneje udarila po moji betici (zahvala moji prijateljici, ki je to krasno ubesedila kot prispodobo kladiva, s katerim te tvoja duša vedno znova po glavi in od malega plastičnega, če nisi pri volji poslušati sčasoma prideš do macole ob kateri brez dvoma omedliš, vsaj za nekaj časa).
Je to poznano?

In dokler nisi resnično pripravljena, da se ustaviš in pogledaš od blizu kaj delaš, enostavno ponavljaš te avtomatske mehanizme, ki smo jih skozi vzgojo (beri kaznovanje in nagrajevanje) krasno usvojili v svojem otroštvu.

In da bi to svoje udomačevanje lahko presegli, je potrebno narediti prvi korak, ki se mu reče samozavedanje. Zavedati se je potrebno, kaj pravzaprav počneš. Dokler bežiš stran od sebe ali se boriš s seboj, nisi pri volji pogledati, kje se pravzaprav nahajaš. Da to lahko narediš, se je potrebno ustaviti.
To je prvi korak, da se ustaviš. In opazuješ.
Z besedami anatomije Razcveta Ženske, se je potrebno odpreti.

In ključ je v tem, da kljub vsemu kar se ti dogaja in predvsem ne glede na to, kako neudobno je to, kar se ti dogaja, ostajaš odprta in sprejemljiva.
In bodimo realne, to je včasih … kaj naj rečem … resnično neudobno.

In izziv časa v katerem živimo je v tem, da ti je udobno, ko ti je pravzaprav neudobno, se pravi, da ti je udobno v neudobju.

Kajti, ko si avtentičen, pristen, to kdo ti si v resnici, pogosto čutiš nelagodje tistih, ki tega ne zmorejo sprejeti. In ker si odprta, to čutiš, kot bi se dogajalo tebi. In takrat je izziv, da ostajaš v svoji avtentičnosti, da si to kdo ti si ne glede na to, da s tem tvegaš, da boš zavrnjena. In ko že govorimo o neudobju, to je resnično neudobno (iz prve roke).

Kajti veliko lažje je, in bodimo iskreni, tako smo naučeni iz otroštva, skratka udomačeni smo v to, da takrat, ko nam je neudobno, razprodamo svojo vrednost, svojo avtentičnost, svojo energijo zato, da bi bile sprejete. Poznano?

Ženske vedno znova razprodajamo same sebe, ker ne zmoremo biti v neudobju, ki ga s svojo avtentičnostjo izzovemo pri drugih ljudeh. In tukaj je praksa ključnega pomena. Ne glede na to, da se strinjaš z vsem, kar sem napisala, je izziv v tem, da naslednjič, ko boš v taki situaciji, namesto da se zapreš in skriješ, se narediš čisto majhno sivo miško (to je vloga, ki sem jo izmojstrila do perfekcije) ostajaš odprta.
In ker sem to dolga leta preigravala v sebi vem, kako prekleto neudobno je ostajati v odprtosti in biti to kar si tudi takrat, ko tvoj instinkt, ki izhaja iz naučene vloge ustrežljivke vpije, da se moraš prilagoditi, ustreči, biti “pridna”.

Veš kaj, priznam, izstopila sem iz tega kluba “pridnih” punčk, preveč utesnjujoče je, preveč je pričakovanj in stvari, ki bi jih morala in ki jih ne bi smela.
In ko sem bila v tej fazi osvobajanja sem naletela na svojo Podivjano žensko (senčnim delom Divje Ženske), s katero sem se morala spogledati in jo objeti v sebi, se z njo pomiriti, da sem lahko spoznala njen zlati del.

Moja Divja Ženska se je osvobodila in zdaj je moja Kali včasih tako močna, da se jo sama ustrašim, ko spregovori skozi mene in vendar si toliko zaupam, da ostajam odprta in enostavno dopustim temu toku energije, da steče skozi mene.
Zato draga ženska je ključnega pomena, da ojačaš svojo notranjo posodo, da upravljaš s svojo energijo in da ostajaš odprta na sredi viharja. Brez potrebe po umiku, brez potrebe po skrivanju in iskanju strehe. Da zmoreš biti tam, stati pokončno in na glas povedati, da je tvoja cena taka in da si vredna toliko, da ceniš sebe in svojo energijo, ki jo vložiš v to, kar delaš in če jim kaj ni všeč, naj si najdejo nekoga drugega.

Ker sem unikatna, edinstvena in neponovljiva. Ker tega nihče ne dela na tak način kot to delam jaz in ker zdaj končno cenim svoj čas in svojo energijo, da zmorem stati v neudobju in se počutim čisto udobno, ko v tišini čakam na odgovor z druge strani.

In čisto ok je, če je odgovor ja, kot je enako ok, če je odgovor ne, kajti vse, čisto vse je stvar izbire!

Bodi sijajno!

Taja Albolena

ocean_sea_shell

Namen življenja je, da se prebudite!

Trenutno je večina žensk na svetu kot Trnuljčica v svojem globokem spanju.
Ženske hibernirajo in čakajo na rešitelja, princa na belem konju.
Ženske namreč rade čakamo na popolnega moškega, ki nas bo razumel in nam bo dal točno to, kar v tem trenutku potrebujemo, čeprav še same ne vemo, kaj to je. Ampak, če je on »pravi«, če je moja duša dvojčica, potem bo vedel, kaj mu je narediti.

Mit romantične ljubezni je iluzija.

Je čustveno programiranje, ki nam preda to iluzijo rešitelja, ki nas bo rešil.
Vedno, ko iščemo nekoga, ki nas bo rešil, odgovornost za svoje življenje predamo v roke nekomu drugemu. In s tem avtomatsko zanikamo sebe, verjamemo, da smo žrtev okoliščin, ljudi ali stvari.

Če od blizu pogledate zgodbe, ki imajo v središču mit romantične ljubezni, je povsod zgodba oblikovana okoli moškega, ki reši glavno junakinjo. Resnica je, da smo naučeni, kakšna čustva naj pričakujemo in jih poskušamo v svojem življenju poustvariti.
In ker ženske pogosto same ne vemo, kaj bi pravzaprav rade, svojo moč predajamo ljudem in okoliščinam zunaj sebe in čakamo.

In ob tem celotno Vesolje čaka na navodila.
Vse stoji.
Kot bi na daljincu pritisnile tipko Pavza.
Čakamo.

Skozi svoje delo z ženskami sem prepoznala, da ženske med 28. in 33. letom doživimo čustveno prebujenje, ki pa ga pogosto uspešno spregledamo.
Čakamo, da se bo zgodil nek čudež in nas bo nekdo odrešil.
Čeprav nas v praksi vse počaka in nam duša nato vsakih nekaj let potrka na naša notranja vrata.

Če ne prej je med 40. in 42. letom tisti čas, ko se je treba spogledati s tem, kar smo pri 33. spregledale.

Čustveno prebujenje se zgodi na izjemno zanimiv način, kajti ženske se v tem času dobesedno prebudimo iz iluzije. In ženske mi pogosto povedo, da se to zgodi nekako takole; Neko jutro sem se zbudila in tudi približno mi ni bilo jasno kdo je oseba v postelji z menoj in kdo so vsi ti majhni ljudje v sosednjem prostoru. Kot bi velik in pomemben del svojega življenja prespala. In v resnici ga prespiš, s tem, ko odgovornost in svojo moč daješ v roke ljudem okoli sebe.

Namen vsega mojega dela z ženskami je, da ustvarim varen prostor v katerem se ženska lahko prebudi iz svojih zgodb, pravljic in mitov. Prebudi iz svojega čakanja, da se bodo stvari zgodile same od sebe, iz čakanja na nekoga, ki jo bo odrešil.

Da bi začutila izpolnjenost v življenju, mora ženska izkusiti izpolnjenost sebe kot ženske.

Dejstvo je, da ženska enostavno ne more doseči izpolnjenosti v svojem življenju, če ne začuti izpolnjenosti svoje ženstvenosti oziroma pri moških svoje moškosti.
Odnos do svoje ženstvenosti je potrebno pozdraviti, da bi se lahko premaknila v svojo polno izpolnjenost.

Ko sem v zadnjih letih raziskovala več na to temo, sem dojela, kako pomembno se je pomiriti v sebi s svojim nasprotnim polom. Ženska se mora pomiriti s svojim moškim delom v sebi in moški se mora pomiriti s svojim ženskim delom.
In zato je Bog izumil odnose. Šalo na stran. Brez dvoma drži dejstvo, da so odnosi izjemno pomemben del našega življenja. Vesolje si prizadeva za to, da stvari združi v celoto.

Ne glede na to, kako močno hrepenimo po združenosti in celoti v sebi, drži tudi dejstvo, da se enako močno upiramo in pravzaprav bežimo iz čustvene povezanosti, ki jo od nas zahteva partnerstvo. Povezanost je naša sposobnost, da ustvarimo avtentična in vredna osebna partnerstva. Povezanost je pravzaprav esenca človeške izkušnje, pa naj gre za povezanost s seboj ali z drugimi ljudmi.

In če želimo resnično spoznati pomen povezanosti v svojih partnerstvih, moramo biti pripravljene na ranljivost, na sposobnost, da se odpremo življenju. Pomembno je, da razumemo empatijo, svojo ranljivost, občutke krivde in sramu, če želimo resnično ustvariti pristno povezanost v osebnih odnosih.

Odprtost je ključna lastnost ženske esence, ki se vedno odpira v razcvetu. Ranljivost je odprtost. Odprtost je naša sposobnost, da delimo celega sebe, tako lepe kot tudi tiste manj lepe dele sebe. In zato je empatija ključnega pomena, da zmoreš sprejeti in se pomiriti tako z lepimi deli sebe, kot tudi s tistimi deli, ki se jih sramuješ, za katere imaš občutek, da te smešijo, da so neumni in pravzaprav čisto nemogoči. Če poskušamo te dele sebe skriti ustvarjamo ločenost od delov sebe in s tem avtomatsko tudi v svojih osebnih odnosih.

Pozabile smo, da je povezanost tista, ki daje pomen našemu življenju.
In v prvi fazi se je potrebno povezati s seboj. Potrebno je prebuditi to življenjsko silo, ki je že v tebi, ki te vodi skozi življenje. Moč, da narediš vse potrebne korake, je že v tebi.
Vse kar je potrebno je, da izbereš, se odločiš in narediš korak.

To kar je izjemno pomembno, ko govorimo o tem, da živimo svoje sanje je, da moramo postati ta oseba, ki že živi svoje sanje. Oseba, ki je že v vibracijskem ujemanju s tem, kar si želiš izkusiti v svojem življenju. Rada rečem, da moraš postati kraljica, če želiš na drugi strani v svojem življenju imeti kralja. Prebuditi se moraš v to osebo, ki ti si. Biti moraš ta oseba, da v svoje življenje pritegneš okoliščine, dogodke, ki ti to potrdijo. Dokler si žrtev okoliščin, kreiraš to kar si.

In ta premik iz žrtve, ki čaka na svojega rešitelja, v osebo, ki živi svoje sanje običajno ni udoben. Tudi približno ni udoben, tudi od daleč ne. Preobrazba je vedno neudobna. Konec koncev se mora gosenica, da se preobrazi v metulja v vmesni fazi spremeniti v kozmično juho. In ob tem ena oblika življenja umre, da bi se lahko rodila druga oblika življenja. In v resnici umiramo, ko presegamo svoje stare dele, da naredimo prostor za to, da se lahko premaknemo v nove dele sebe. In tega se bojimo. Bojimo se te spremembe, zato se pogosto ne odločimo zanjo.

Vendar se spremembe izogibamo zaradi tega, ker se ne zavedamo, da smo v resnici spremenjeni zdaj. Zdaj smo ven iz resnice, ven iz integritete, ven iz avtentičnosti, svoje pristnosti tega kdo v resnici smo. Zaradi udomačenosti v vloge, ki smo jih v otroštvu prevzeli, smo kot školjke z nešteto plastmi biserovine, ki se je leta nalagala v naš notranjosti in otrdela našo školjko.

Pozabile smo svojo resnično, izvorno naravo in če želimo v svojem življenju izkusiti izpolnjenost, to celoto po kateri hrepenimo, bomo morale odložiti svoje lupine.

Ko se prebudimo, se zavemo, da smo čustvena bitja.
Zavemo se svojih potreb in svojih želja. Nekje globoko v sebi začutimo živost in željo po tem, da bi sledili svojim sanjam. Vedno imamo na izbiro, da se vrnemo v otopelost, da se zavlečemo nazaj v svojo školjko v upanju, da nas bo varovala pred nevihtami življenja. Vendar je dejstvo, da ta školjka nisi Ti.

Da bi školjko lahko odložila, jo je potrebno razgraditi, jo prepoznati, se soočiti z naloženimi plastmi. Ne moreš je zanikati ali enostavno zapustiti in upati, da se boš lahko na tak način vrnila v celoto svoje Biti. Življenje te sooči s tem, da je potrebno školjko v prvi fazi prepoznati, si priznati, da jo imaš in da je tvoja, da bi jo lahko skozi negovanje sebe in sprejemanje sebe, skozi spoštovanje, samozavedanje, cenjenje sebe in samozaupanje preobrazila skozi duhovno alkimijo, kjer se svinec osebnosti preobraža v zlato duše.

In tega običajno ne zmoremo sami. Preveč neudobno je. Preveč nevarno je. In zato iščemo mentorje, zato iščemo zavetje ženskih krogov, kjer imamo na drugi strani ženske, ki nas vidijo, slišijo in čutijo, take kot smo. Ki nas spodbujajo, da odlagamo in preobražamo te svoje plasti biserovine v svoji notranjosti. Kajti, če si tega ne damo, nas okolica zelo hitro potegne v stare zgodbe.

To je kot pri zdravljenem alkoholiku, ki mora ustvariti novo okolje, ko se vrne z odvajanja. Ključno je kdo ga obdaja, s kom se druži, kakšno je okolje v katerega se vrne. Če ni dovolj ojačan v sebi, če še ne zaupa dovolj sebi, potem ga bo vrnitev k svojim »pivskim« prijateljem stala njegove treznosti, kajti okolica ga bo potegnila nazaj v stare tirnice.

Pomembno je imeti v svojem življenju ljudi, skupino, ki te podpira, ki te spodbuja, da ojačaš svoje samozavedanje, samospoštovanje, samovrednotenje in samozaupanje. Kajti le tako, ko si vedno bolj to kdor ti si v resnici, s tem, ko se vrneš v svoje staro okolje in srečaš svoje »pivske« prijatelje Ti postaneš navdih njim, da spremenijo svoje življenje. Ti postaneš njihov svetilnik in s tem pomagaš drugim, da se vrnejo nazaj k sebi.

Zato je čas, da se prebudiš – zdaj!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

orion nebula

Razcvet Ženske prvo dejanje…

Vse od kar smo pričele aktivno soustvarjati video serijo Razcvet Ženske dnevno poslušam s strani žensk o izzivih s katerimi se soočajo v svojem življenju. In številne se ne zavedajo, da je obilica izzivov pravzaprav posledica njihove izbire, da stopijo v svoj Razcvet.

Ne vem od kje izhaja zelo romantična predstava večine ljudi, ki se ukvarjajo z duhovnimi temami (in ja med njimi sem bila dolgo časa tudi sama), da bi morala biti preobrazba prijetna. Konec koncev gosenica umre, se raztopi v kozmično juho iz katere nastane metulj in to umiranje gosenice je brez dvoma neudobno. In vendar večina ljudi, ki se odločijo in izberejo, da se podajo na pot Razcveta pričakuje, da bi se najmanj moralo razpreti nebo in dol bi moralo pasti vse, kar so si zaželeli, in to takoj. Ni res?

Večina nas ignorira osnovne zakone po katerih deluje Vesolje. Pravzaprav smo v svojem življenju tako trdno prepričani v to, da nam pripada to, kar smo izbrali, da hočemo diktirati Vesolju na kakšen način nam naj to prinese. Zagotovo poznate zablodo številnih privžencev “Skrivnosti”, ki vneto meditirajo in čakajo, da se bodo vreče denarja pojavile na njihovem pragu. Seveda bi jih moralo Vesolje dostaviti na dom.

Pogosto me osupne moja lastna ignoranca ob tem dejstvu, da vse to vem, ko pride do odločilnih trenutkov pa pogosto padem na izpitu in bom v nadaljevanju razložila kaj se dogaja pa tudi kako si lahko pomagamo. Najprej pa naj osvetlim zelo pomemben proces, ki se dogaja v vaši notranjosti ob vsaki želji, ki vznikne iz vašega srca. Prvi korak je vedno povezan z zavedanjem tega kaj si pravzaprav želimo. In že ob tem prvem koraku imamo številne ženske težave, ker si enostavno nismo voljne priznati, kaj si srčno želimo, ampak namesto tega raje poizvedujemo pri drugih, kaj si oni želijo in potem poskušamo ustreči, se prilagoditi ali pa kar ponotranjimo njihovo željo. In ko se zavemo, kaj si želimo, vedno nastopi drugi korak.

Drugi korak je povezan z izbiranjem. In seveda ne razlagam čisto nič novega, za vse tiste, ki se sprašujete kam to vodi. In vendar je v povezavi z izbiro ključnega pomena to, da smo zavezani svoji izbiri. Kajti vse prepogosto srečujem ljudi, ki ali se ne morejo odločiti in večino časa v svojem življenju preživijo v sivi coni med odločitvami, medtem ko njihovo dragoceno življenje teče mimo, ali pa se odločijo in že v naslednjem trenutku podvomijo v svojo izbiro in se iz nje potegnejo nazaj na “varno”. Zakaj na “varno”? Ker je premik iz udobja znanega v neznano vedno neudoben. In ena od pomembnih veščin, ki jih morate kot bitja v Razcvetu sprejeti je, da neudobje postane vaše novo udobje. Ko si na poti rasti, razcveta, širjenja, si vedno v neudobju. In vendar še vedno poslušam dnevno, kako mi ljudje razlagajo, samo še tole bo mimo, potem bo pa ok. Samo še tole prediham in potem bo vse po starem. Nikoli ne bo po starem. Enostavno ni možno. Ne gre. In prej, ko se boste v tem svetu v katerem živimo danes pomirili s tem dejstvom, da je neudobje del vsakdana in sprejeli, da neudobje postane vaše novo udobje, lažje vam bo.

In potem smo mnenja, da zdaj, ko smo se pa odločili, da uau, zdaj pa naj Vesolje končno že prinese to, kar smo naročili; novo partnerstvo, novo službo, več denarja,… In veselo v pričakovanju komaj čakamo, kaj se bo zgodilo. In veste, kaj se zgodi? Izgubite službo, ki jo imate, partnerstvo, ki ga imate razpade, zadnji denar plačate za nujno popravilo avta. Vesolje nam po pravilu začne servirati izzive.

In ker se večina ljudi ne zaveda tega, da je to naslednji korak v našem procesu preobrazbe se na tej stopnji začnejo pritoževati, kritizirati, soditi in splavijo svoje komaj začete projekte. Zakaj? Večina ljudi še vedno ne razume, da ne gre za to, kaj ti imaš ampak za to kdo ti si, ko to imaš v svojem življenju. In da bi postal “novi” jaz, je treba odložiti balast vsega kar trenutno nisi. Z drugimi besedami, vse kar ti je na poti, da bi resnično postal človek, ki to novo življenje živi, je potrebno sprejeti in objeti v sebi, se s tem pomiriti in Biti.

Še vedno pa se večina ljudi tega “čiščenja” ustraši in ne vidijo blagoslova v preobleki, ki pride v obliki težav, izzivov, razpada, bolečine. Še vedno trdim, da je kriza v kateri smo pravzaprav preoblečen blagoslov. In tisti, ki se bodo zmogli spogledati s svojimi “zmaji” v svojem življenju, jih objeti, predvsem pa v prvi vrsti stopiti direktno skozi, bodo zmagovalci.

Zakaj? Zato ker je to, s čimer nas ta kriza sooča naša žrtev. In ljudje obožujemo žrtev. Ljudje naravnost obožujejo vse izgovore, ki si jih povedo zakaj jim nekaj ni dano, omogočeno in zakaj ne morejo. In tukaj nastopi ignoranca o kateri sem govorila malo višje. Ko vstopimo v svojo vloge žrtve, smo prepričani, da se nam dogaja krivica. Vedno je po pravilu kriv nekdo zunaj nas. Vedno imamo v svojem življenju avtoriteto, ki nas nadzoruje, kajti le tako lahko lahko igramo svojo žrtev. In če ste mnenja, da ste se s svojo žrtvijo pomirili, pomislite še enkrat, kajti zagotovo vas čaka za naslednjim vogalom.

Žrtev je mnenja, da so vsi okoli nje krivi, da se stvari v njenem življenju odvijajo tako, kot se. In vsi drugi bi se morali spremeniti, da bi potem ona bila ok. Nadvse popularno je svojo moč dajati ljudem in okoliščinam, tudi stvarem npr. denarju, da nad nami izvaja nadzor in nas terorizira. In to je tako subtilno del našega življenja, da se tega sploh ne zavedamo. Ni brez razloga navodilo, da ne sodi drugega, kajti s tem mu daješ svojo energijo in sebe postaviš v vlogo žrtve, ki se ti to dogaja.

Verjetno eden izmed težjih korakov v mojem vsakodnevnem življenju je soočenje s seboj v tem, kako pogosto svojo moč dam drugim in se naredim žrtev. In osnova vseh programov DivineFemme je ravno učenje, kako postati Zvezda, kako biti v svojem notranjem centru. Da je ključno, da si ti središče svojega vesolja in da se zavedaš, da ti izbiraš in da se ti potem uglašuješ s svojo izbiro.

In kaj je tista ena stvar, ki vam lahko takrat, ko ste v svojem notranjem procesu čiščenja pomaga in kar sem v svojem življenju prepoznala kot najpomembnejšo stvar je, da se v svojem življenju obdate z ljudmi, ki vam bodo v tem obdobju spremembe pokazali pot, ker so jo sami že prehodili in vedo, v čem ste in kaj so potrebni koraki. To sem spoznala pred 5 leti, ko sem sama šla čez razpad svojega življenja in mi vsa pamet, ki sem si jo nabrala v vseh letih prej ni čisto nič koristila. Rada povem, da je bila Caroline Myss takrat moja mentorica in da brez njenih nasvetov in usmeritev verjetno danes ne bi bila tukaj kjer sem. Kajti če ne poiščemo pomoči takrat, ko smo v svojem procesu “čiščenja”, se vedno znova umaknemo, pobegnemo ven iz vsega tega in smo ponovno na začetku. Ni vprašanje tega, ali bomo ponovno soočeni s to izbiro, ker brez dvoma bomo, vprašanje je le kdaj bomo šli še en krog. In če vedno znova bežite iz svojih izzivov, ker se bojite vsega, kar vam je na poti, da resnično postanete oseba, ki živi vaše “sanjsko” življenje, nikoli ne pridete vanj. Ker se temu koraku soočanja z vsem, kar vam stoji na poti ne morete izogniti. Tudi če poskušate mimo tega izziva po levi ali desni, zgoraj ali spodaj. Edina pot vodi direktno skozi. Vprašanje je, če si upate na to popotovanje Vase? Premorete dovolj srčnosti, ljubezni do sebe, da se soočite sami s seboj in objemete vse dele samega Sebe?

In od takrat imam v svojem življenju številne mentorje, ki me vodijo in usmerjajo takrat, ko stopim na kakšno bombo resnice v svojem življenju in ne vem kam naprej. Resnica je, da sami ne moremo preseči te stopnje. Zakaj ne? Ker nimamo izkušnje, kako je videti na drugi strani, ko si čez. Če dovoliš nekomu, ki je prehodil to pot, da ti pokaže kako priti čez, je potovanje precej lažje, čeprav je še vedno precej drugačno od zgornjega mita, da bi vse moralo biti lahkotno in da bi nam moralo biti dano.

Nič se ne dogaja Tebi, vse se dogaja Zate! Kakšen blagoslov so vsi izzivi na naši poti običajno vidimo šele čez nekaj časa, ko “boga pogledamo v hrbet” in vidimo kaj nam je bilo podarjeno. Čisto vsak izziv te približa novemu Jazu, osebi, ki živi to, kar je tvoja srčna želaj. In če hočeš postati ta oseba, Biti to, se je potrebno soočiti z vsem, kar ti je na poti, da to postaneš.

In ker vem, kako težko je potovati sam, sem pripravila druženja za ženske, kjer se s svojimi izzivi soočimo skupaj.  Druga drugi odslikamo, delimo druga z drugo in se podpiramo v preobrazbah, ki smo jim priča. Najnovejše druženje je za ženske, ki so prepričane, da vse zmorejo same in s tem od sebe odrivajo to, po čemer najbolj hrepenijo Intimno partnerstvo, čustveno povezanost, dušni stik in harmoničen partnerski odnos. Več tukaj…

O ja, nismo še končali, o naslednjih korakih več v naslednjem prispevku.

Bodite v cvetju!

Taja Albolena

couple-holding-hands

Za tango sta potrebna dva

Ja, se že čuti, da se dogajajo spremembe na nebu, ki vedno bolj vplivajo na ljudi na Zemlji. Ne glede na to, da je astrologija veda, ki je ne obvladam, pa vsak mesec bolj opažam, kako ljudi “vrže” kakšen sprehod planetov na nebu. In zdaj že kakšen teden poslušam o ločevanju in nasilju v družinah in kako ljudem meče pokrovke v zrak in imajo vsega dovolj. Približuje se prehod Marsa v skrivnostnega in globokega Škorpijona in ko gre ogenj v vodo … huh ja no, vse kar lahko rečem je, da se pošteno kadi. Poznavalci napovedujejo, da bo mars s seboj prinesel končne odločitve številnih, da se ločijo, da odidejo iz odnosov in situacij, ki jim ne služijo in jih bremenijo. To je čas globoke preobrazbe, ki nas sili v soočanje s seboj in s svojimi sencami.

In zakaj pišem o tem kaj se dogaja na nebu? Ker sem prejela nekaj vprašanj v povezavi s krajo energije in navezanostjo na stvari v našem življenju. V tem času, polnem izzivov namreč iz vaše notranje sence na površje prihajajo notranji “demoni”, vaše nepredelane stvari. In pomembno je, da veste, kaj vas čaka za vogalom. Kajti tisto, pred čemer bežite, vas vedno lovi. In senca nam je vedno za petami. Ne moremo se je rešiti, jo odrezati, lahko jo poskušamo zanikati, vendar vsakič, ko svojo glavo damo ven iz peska ugotovimo, da je še vedno z nami. Edini način, kako se s senco lahko spoprimemo je, da se obrnemo k njej in jo sprejmemo. Seveda je to precej lažje reči kot narediti, vendar resnično, nimamo druge opcije. To kar smo kot duša izbrali, da bomo doživeli, bomo doživeli, lahko sicer gremo še en krog, vendar bo izkušnja naslednjič še večji izziv za soočenje.

Leta 1998 sem bila prvič noseča in takrat sem dojela, da se enostavno ne morem več slepiti, kako jaz “delam na sebi”, ker bom stvari, ki jih ne bom razrešila sama, predala naslednji generaciji. To me je vodilo kot bojevnico na pohod in namesto bežanja pred svojimi sencami sem izbrala njihovo zalezovanje. Čisto v šamanskem slogu sem začela slediti sama sebi in svojim sencam in v letih do danes, sem se pomirila s številnimi med njimi. Ti deli mene niso nikamor šli, nisem jih odrezala, nisem se jih “rešila”, z njimi sem se spogledala v sebi in se pomirila z njimi, jih sprejela in objela v sebi. In verjemite, da je bilo soočenje s številnimi vse prej kot šala.

Podobno privlači podobno, to čemur namenjate svojo pozornost je del vaše izkušnje. Če imate v sebi nerazčiščene stvari, ki so skrite v vaši senci in sodite, obsojate ljudi, da so taki in taki, pravzaprav sodite sami sebe v tem delu, na katerega kažete s svojim prstom. V odnosih pogosto poslušam; moj mož je tak in tak in dela to in to, ne posluša me, ignorira me. In ko vprašam, kje je ženska do sebe takšna oziroma do koga je ona takšna, se pogosto brani, da ona pa že ni takšna. Senca. Vse tisto, česar ne vidite je neosvetljeno v vaši notranjosti oziroma je v senci. In dokler tega ne vidiš v sebi, so v tvojem življenju ljudje, ki ti kažejo točno te skrite dele tebe. Sooči se z njimi in sprejmi sebe.

In kraja energije? Nihče vam ne more nič vzeti, vse jim daste sami. Ko se razburjate, jih sodite, kritizirate jim namenjate svojo pozornost, tja teče vaša energija in to hranite. Ravno pred nekaj dnevi sem se zalotila, kako se še vedno pritožujem nad svojim bivšim, ki ga že 20 let nisem videla. In sem se kar na sredi stavka ustavila in dojela, da mu še vedno namenjam pozornost in pošiljam energijo točno s tem, ko se pritožujem, da kako me je zapustil. In sem se hitro ujela v nerazrešeni stvari, ki jo je bilo potrebno zaključiti v meni in se pomiriti z njo. Kajti v umetnosti upravljanja s svojo lastno energijo, se mi zdi pomembno, da zavestno izbiram, komu namenjam svojo pozornost in s tem energijo. Upravljanje z lastno energijo je nekaj kar učim ženske, kajti iz izkušenj vidim, da kljub temu, da smo mojstrice energijske ravni pogosto pojma nimamo kdo pije in kdo plača, da ne govorim o tem, kako grdo delamo z energijo v svojem življenju, kot svinja z biseri.

Za tango sta potrebna dva in tudi za odnos sta potrebna dva. Za krajo energije sta vedno potrebna dva eden igra žrtev, drugi pa vampirja, ki mu pije kri. Če nehate igrati žrtev, tudi vampirja ne boste več potrebovali, ker ne more plesati sam, bo našel drugo žrtev. In ne, ne morete ga spremeniti, dokler ne dojame, kaj počne, se ne bo spremenil. Spremenite lahko le sebe s tem, ko se sprejmete točno taki, kot ste.

Rešitev je vedno v tem, da v odnosih, ki vam predstavljajo izzive pogledate kakšno vlogo igrate. Kako vam služi, da ste v tem odnosu in igrate svojo vlogo? Kaj vas to uči? Kaj imate od tega? Ko to ugotovite in se s tem pomirite, tovrstni odnosi enostavno niso več potrebni.

Izziv je v iskrenosti s seboj. Da se ne slepite, da vi pa nimate težav in so za vse krivi drugi. Spomnite se, za tango sta potrebna dva in prevzemite odgovornost za svoj del. Nihče ni rekle da je enostavno ali lahko in je vse prej kot udobno, vendar nujno potrebno, če se želite osvoboditi in resnično zaživeti.

V DivineFemme Akademiji učim ženske o tem, kako postaviti svoje osebne meje in poskrbeti najprej zase, kajti to je tisto, kar je za žensko ključnega pomena, da ustvari živlejnje kot si ga želi na sijoče ženstven način. O energijski krogli in upravljanju s svojo lastno energijo pa govorim tudi v druženju Dragulj Ženske, kjer je skrb za svoj osebni prostor ena od pomembnih veščin, ki jo predstavim, kajti vse se začne s tem, da naredimo prostor za nove stvari v našem življenju in jih sprejmemo. Potrebno je počistiti staro, da naredimo prostor, da novo lahko vstopi. Več o druženju tukaj …

Čas je, da zaživite svobodno! In to je vaša vsakodnevna izbira.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Pic-Goddess

Razcvet Boginje

Ko sem pred dvema letoma začela deliti svoje navdušenje o tem, kako postati najsrečnejša ženska na svetu sem vedno znova naletela na mlačen odziv žensk, ki bi si sicer želele postati najsrečnejše ženske na svetu, vendar je bil strah pred tem da bi ob tem zasenčile koga, se izpostavile enostavno prevelik za mnoge, da bi stopile v svojo najveličastnejšo verzijo same sebe.

Dve leti kasneje še vedno opazujem številne ženske, ki se skrivajo, ugajajo, ustežejo drugim in upajo, da jih bo ob vsem njihovem žrtvovanju za druge kdo opazil in jim dal to kar si srčno želijo, vendar so to tako dobro skrile same v sebi, da še same ne vedo več kaj si želijo. Kolektivno gledano smo postale ustrežljivke brez zavedanja kako močno smo ujete v tovrstne programe.

Ženske še vedno sabotiramo same sebe in ob tem čakamo na princa na belem konju, ki nas bo rešil. Da bi iz princese, ki čaka na svojega princa zrasle v Kraljice in si nato drznile stopiti v svojo notranjo Boginjo si upa le malokatera. In vendar sem pripravila program za tiste, ki si upate in ste se voljne spogledati s tem zakaj se skrivate in zakaj raje ostajate v povprečju, namesto da bi stopile v svojo Dharmo, v svoj dušni namen, svoje Darilo in to v polnosti zaživele tukaj in zdaj.

Na tej poti se je potrebno soočiti s petimi pomembnimi Resnicami:

Normalno/povprečno nima nobene zveze s tvojo Usodo

Če si vsaj malo kot jaz, potem v sebi čutiš nemir. Nemir ob katerem se zavedaš, da si tukaj z večjim namenom, kot ga živiš v tem trenutku. V sebi veš, da si tukaj z namenom, ki presega tvoje najbolj divje sanje. Tukaj si z namenom, da izraziš svoje Darilo, da ga polno utelesiš in živiš. In s tem, ko poskušaš ustrezati idejam drugih, ko se tlačiš v kalupe in modele uspeha in pričakovanj drugih ljudi ne služiš niti sama sebi niti svetu. Da ne govorim o tem, kako te izčrpava nenehno ugajanje in prilagajanje drugim. S tem ko jemljemo same sebi, da bi lahko dale drugim si ne delamo nobene usluge. Ključno je, da prepoznamo kako namesto paradigme jemanja in dajanja vstopiti v paradigmo sprejemanja in širjenja. Bolečina je vedno znak upiranja in tega, da ne živimo v skladu s svojo Resnico. bolečina je zaveznica, ki nam sporoči, da se skrivamo, smo z glavo v pesku in nočemo videti, vedeti, čutiti. Z besedami moje prijateljice; bolj ko se upiraš svoji Dharmi, svoji Usodi, večje je kladivo, ki ga Duša uporabi, da te z njim udari po glavi, ko nočeš poslušati kar ti ima za povedati in vsakič bolj boli, ker je kladivo vedno večje. Ključno je, da zaupamo svojemu notranjemu glasu, ki nas vodi v našo veličastnost in prvi korak je, da se odpremo in smo pripravljene sprejeti. Tvoja Usoda čaka nate. In verjemi mi, da je vse prej kot normalna ali povprečna. Nesporno dejstvo pa je, da od tebe zahteva veliko poguma. Vedi, da je to, da postaneš svoja najveličastnejša verzija sebe, najbolj nora in divja avantura tvojega življenja.

Nekoč je tukaj

Tisti tvoj nekoč, ko bom, če bom, … je tukaj. Resnično je.čas. Danes je tisti dan, ko kreiraš svoje življenje. Danes izbiraš. Samo danes imaš na voljo in zato ga izkoristi maksimalno. Takrat, ko si popolnoma prisotna v tem trenutku, tukaj, zdaj, lahko svoje življenje živiš optimalno … iz trenutka v trenutek. Ne glede na vse, kar se dogaja okoli tebe, svojo preobrazbo kreiraš iz tega trenutka, zdaj. Kaj izbiraš zase danes?

Kakšna je cena?

Pogosto se ne zavedamo tega, da ima čisto vse svojo ceno. Ni je brezplačne stvari na svetu, čisto vse plačamo. In vendar mi izbiramo kakšno ceno bomo plačali. mi smo tisti ki izbiramo kje, kako in kam bomo usmerili svoj čas, svojo energijo, svoj denar, svoj trud in s kom se bomo obdali. Ali se prodajamo pod ceno, ali cenimo svoj čas, denar in svojo energijo je popolnoma naša izbira. In arhetip prostitutke je pogosto na delu v našem življenju, ko ne znamo ceniti svojega časa, svoje energije in svojega denarja. Kakšno ceno plačujete danes?

Odgovori na klic

V sebi imamo brezžično povezavo s svojo Dušo. In kliče nas. In to čutiš v sebi. Dobivaš sporočila in namige. Vidiš znamenja na svoji poti. Včasih celo slišiš tihi šepet v svoji notranjosti, ki te drega. in vendar se tako pogosto obračamo stran in se zamotimo s tem, da smo “zaposleni” s celo kopico stvari, ki ne morejo počakati. Upamo, da bo ta tihi glas utihnil, da se bodo namigi prenehali. Upamo, da bo tisto globoko notranje nelagodje izginilo. In vendar nas ne zapusti. Kaj je potrebno, da boš rekla JA svojemu notranjemu klicu? Bolezen? Razpad zakona? Kako veliko kladivo bo morala uporabiti tvoja Duša, da boš voljna prisluhniti klicu? Macolo? Da se onesvestiš in ugotoviš, da si stisnjena v kot in ne moreš več ubežati temu? Ni treba, da je temu tako. Kaj je potrebno, da rečeš JA?

Dopusti si, da sprejmeš

Življenje si želi s teboj deliti izobilje. Najbolj naravna stvar na svetu je, da si želiš več. Rast, širjenje, razcvet je naravno stanje Biti. Tvoja duša si želi širitve in rasti, želi si tvojega Razcveta v polno moč tvoje Biti. Pozabila si, da se Univerzum izraža skozi Tebe. Pozabila si, da si pomemben del te igre, ki jo imenujemo Življenje, kajti TI si unikatna, edinstvena enkratna Kreacija Boga. In tukaj si, ker si Božanskost in Božansko skozi tebe izkuša in se izraža kot individualni vidik Božanskega. Dopusti si, da narediš prostor za to, kar potrebuješ. Da se odpreš za novo in to sprejmeš. In ob tem neguj sebe, ohrani stik s hvaležnostjo, ki bo odprla tvoje srce in te vodila v globine Življenja. Čas je, da si dopustiš in sprejmeš izobilje, ki ga življenje želi deliti s Teboj!

Več o umetnosti Razcveta Boginje na druženju na poletni solsticij. Več o Razcvetu Boginje tukaj…

Čas je zdaj. In svet čaka Nate!

Taja Albolena

rainbow-pick-up

To ni zame!

Verjamem, da ste se v življenju že srečali s situacijo, kjer ste nekoga klicali več kot enkrat, ko ste se z nekom lovili cele dneve, da bi se srečali ali pa ste večkrat poskušali stopiti v kontakt z nekom in ste na koncu zaključili; To ni zame! Kaj če bi vam povedala, da takšen zaključek pogosto izhaja iz našega zgornjega limita, ki smo ga postavili v svojem življenju in pravzaprav predstavlja samosabotažo?

Saboter je eden tistih aspektov našega notranjega sveta, ki se ga le malokdaj resnično zavedamo, v teh dnevih pa leze na površje na vseh področjih našega življenja. Morda vam gre res dobro na področju partnerstva in se počutite izjemno, ob tem pa se vam podirajo načrti in projekti v službi. Ali pa vam gre področje kariere odlično in so vaši odnosi na psu?

V svoji izkušnji sem ugotovila, da ko dosežemo limit tega, kar menimo, da nam je trenutno namenjeno, koliko dobrega lahko naenkrat doživimo, začnemo v svojem življenju sami sebe vleči navzdol in poskušamo ustvariti to, kar mnogi imenujejo “normalno” stanje. Pogosto je samosabotaža res očitna, ko ti uspe velik met v službi in prideš domov in prva stvar na tapeti prepir, ker si pozabil prinesti ali kupiti nekaj, kar si obljubil, da boš. Na-ključ-je? Seveda, na tak način sam sebe opozoriš, da si ven iz svoje cone udobja. V tvoji glavi se prižgejo rdeče lučke in nujno je treba narediti nekaj, da znižaš svoje dobro počutje. Ali pa imamo za sabo izjemen vikend v družbi otrok in partnerja in se nam na poti domov pokvari avto ali pa doma ugotovimo, da so nam sosedi polomili naše najljubše cvetje na gredici. Hmmm…

Pogosto ljudje razmišljajo le o žrtvi in temu kako so drugi krivi za to, da jim stvari ne uspevajo v življenju, pozabijo pa na to, kako sami poskrbijo, da jim ne uspe to, kar si želijo. Saj poznate tisti občutek, ko ste na pravi poti in ste navdušeni v sebi in kar naenkrat najdete nekaj, da začnete najedati sami sebe in se ustavite. Ali pa vam stvari res dobro tečejo in se naenkrat pojavijo strahovi, zagrabi te panika in začneš dvomiti v to, kar delaš? Kontradiktorno? Ste kdaj razmišljali o tem, zakaj se ljudje, ki jim uspe veliki met v življenju tako hitro vrnejo nazaj v stare tirnice? To se najbolj fenomenalno vidi pri tistih, ki so zadeli na lotu. Definitivno delajo na temu, da bi se vrnili nazaj v svojo cono udobja in ponavadi jim to uspe na vseh področjih v roku 2 let. Večina ne rabi takega časovnega okvira. S pomočjo kritike, sojenja, skrbi, prepirov, nezmožnostjo, da sprejmemo stvari za to poskrbimo dnevno. Da ne govorim o samokaznovanju in samozaščiti, s pomočjo katerih smo v nekaj trenutkih tam, kamor po svojih notranjih parametrih sodimo.

Preseganje notranjega praga uspeha, radosti, sreče in ljubezni, ki smo si ga postavili v otroštvu je vse prej kot enostavno in vendar se je potrebno soočiti s svojimi zgornjimi limiti, s svojimi pokrovkami, kot jih imenujem sama, če se želimo razcveteti in razširiti, ter utelesiti vse svoj potencial, ki ga imamo na voljo.

Samosabotaža je intimno povezana z našimi strahovi, ki vedno znova poskrbijo, da se vrnemo v znano notranjo klimo. In vse skupaj je povezano z epigenetiko, z vplivi iz okolja, ki v naši notranjosti vklapljajo in izklapljajo stikala naših genov. Zato, da se vklopijo določeni programi v naši notranjosti potrebujemo okoliščine, ki nam pomagajo razkriti, kaj vse se skriva v naši notranjosti. In pomanjkanje česarkoli v našem življenju vklopi odzive panike in strah, za katerega nam ni jasno od kje se je vzel.

Namesto, da se naslednjič, ko vas življenje takrat, ko ste pripravljeni narediti korak naprej ustavi, si raje razjasnite, kje sabitirate sami sebe, soočite se s svojimi nezavednimi mehanizmi samosabotaže in zaživite življenje, kot si ga želite. Kako? Prepoznajte kje se kritizirate ali sodite, kje ne sprejemate pohval in komplimentov, kje iščete spore in kako ste odvisni od skrbi v vašem življenju. Da bi lahko presegli svoje notranje odzive jih moramo najprej prepoznati in si jih priznati, da jih lahko presežemo in izberemo drugače.

Ključno je to, da se nehate kaznovati in kot temu slikovito pravim sama -pribijati na križ- v svoji notranjosti, ker ste že spet podlegli isti notranji avtomatiki, ki vas je zapeljala v sojenje in kritiziranje. V svoji dolgoletni praksi sem ugotovila, da ljudje pogosto zato, ker vemo, da ni “lepo” ali prijazno, če kritiziramo in sodimo ljudi okoli sebe namesto tega vso to jezo in z njo povezano energijo prelijemo vase in se jezimo nase, v svoji notranjosti. Implodiramo navznoter, namesto da eksplodiramo navzven in s tem poškodujemo sebe, navznoter.

Predstavljajte si kako bi bilo, če bi vsakič, ko ste izzvani imeli na voljo orodje, s pomočjo katerega bi ta čustveni naboj prelili v svoji notranjosti iz jeze v radost. Narava nam je dala orodje, kako lahko to naredimo v sebi s tem, da ujeto energijo osvobodimo in jo v sebi pretočimo tja, kamor želimo. Budnost in zavedanje je ključno, da to lahko naredimo kadarkoli.

In če potrebujete usmeritev in bolj podrobna navodila, vas vabim na vikend druženje DivineFlow, kjer bomo pogledali mehanizme, kako se stikala vklapljajo in tudi kako jih zavestno izklopimo in izberemo drugače. Skratka govora bo o tem, kako preseči svoje zgornje limite, kako jih dvigniti in se osvoboditi.

In ko boste naslednjič pred izzivom, kjer bi pred časom rekli; To ni zame! se ustavite za hip in poglejte, če morda ni posredi samosabotaža. In namesto, da se ustrašite izzivov, se podajte vanje, ustrezno opremljeni, seveda, z lučjo, da se s svojimi strahovi soočite in jih presežete. Vsak avanturist vam bo povedal, da se v ekstremne razmere ni modro podajati brez opreme in tudi tukaj je ustrezna oprema nujno potrebna, da se soočimo s tem, česar nas je najbolj strah. Luč zavesti, obilo ljubezni, radost in negovanje so osnovna oprema, ki jo na tej poti potrebujemo.

Izjemno potovanje vase vam želim v tem izjemnem času.

Taja Albolena

Butterfly

Saj je samo navada!

To pogosto slišim; Saj je samo navada. In pogosto zelo podcenjevalno gledamo na razvade, češ, saj jo lahko takoj spremenim, če hočem. Izziv je v tem, da v resnici nočemo spreminjati “utečenih” navad. In v tem je težava pri preobrazbi za večino ljudi. Ko delamo na spreminjanju prepričanj, če ne spremenimo svojih navad, nismo naredili ničesar. Sama sem dolgo časa delala s tehnikami za spreminjanje prepričanj in po nekaj letih ugotovila, da se grem mentalno masturbacijo na svojih možganih, moji tokokrogi pa so mirno ustvarjali znane odzive. Hmmmm. Resnica je, da nam niti pozitivno razmišljanje niti programi za ustvarjanje pozitivnih prepričanj ne pomagajo kaj dosti, kajti možgani so organ, ki se uči in je narejen tako, da se spremeni le skozi izkušanje.To mi je dalo misliti. In tako sem se od blizu spoznala s svojimi možgani. In njihovimi tokokrogi.

Ljudje imamo v svojih možganih utečene tokokroge. Pravzaprav je vsako čustvo, misel in dejanje tokokrog. Tokokrog je povezava v našem živčnem sistemu, ki podpira določen vzorec ali strategijo, ki jo imamo v svojem življenju. Možgani se do 7 leta naučijo, kako vse kar se nam v življenju dogaja povežejo oziroma asociirajo s strategijami in tokokrogi iz preteklosti. Ko se določena struna sproži, možgani poiščejo podobno izkušnjo, ki se je že zgodila in dvigne se stara strategija (v prejšnjem prispevku sem govorila o strategijah našega notranjega otroka), vaša navada, kako “odreagirate” na dražljaj. Možgani se odzovejo s svetlobno hitrostjo, gre za električne in kemične poti v možganih, ki oblikujejo vaše življenje. Če želimo spremembe v svojem življenju, moramo spremeniti svoja notranja stikala. Izziv je v tem, da ko razmišljamo o težavah in analiziramo stvari, ki se nam dogajamo, ko iščemo vzorce, v resnici ne spreminjamo tokokrogov, pogosto jih še krepimo.

Če pogledamo, kaj je pravzaprav tokokrog, nam bo hitro jasno kje tiči težava. Tokokrog je živčno vlakno, ki nosi informacijo kako se odzivamo na določen stresor. Gre za kemični in električni tok, ki določa ali se pomikamo skozi stres ali se v njemu zataknemo. In ta tokokrog vključuje čustveni proces, ki se zgodi najprej v obliki primerjave v možganih s preteklimi izkušnjami, šele v drugi fazi pride informacija do neokorteksa, našega miselnega dela možganov, kjer se poveže z mislimi in šele v drugi fazi lahko razmišljamo o tem kaj čutimo in kaj potrebujemo in temu sledi poravnava oziroma uskladitev.

Kadarkoli se nam v življenju zgodijo situacije, ki so za nas stresne, se vklopi tokokrog stresa, ki nas vodi v svojo črno luknjo. Kajti, ko se vključi tokokrog za stres, ustvari slabo razpoloženje, ki je kot odmev v čustvenih možganih lahko dneve ali tedna, celo leta. Težava z navadami je v tem, da sploh pri tistih navadah ali strategijah, ki nam povzročajo stres npr. občutek zapuščenosti, izdanosti, sproži v nas odziv najstarejšega dela možganov, plazilskega dela, ki pozna štiri odzive; beži, bori se, zmrzni ali da enostavno omedlimo.

In večina ljudi danes, ki so ujeti v stresu pomanjkanja na katerem koli področju, je glavo vtaknila v pesek kot noj in so v odzivu zmrznenosti. Nočejo vedeti, se delajo da težave ni in čakajo, da bo vse skupaj minilo. Slaba novica je, da stvari ne bodo minile same od sebe. Nevroni, ki se sprožajo skupaj, se vežejo skupaj, kar pomeni, da je pomembno, da zavestno preoblikujemo svoj živčni tokokrog. In izzivi, ki nam v zadnjih letih prihajajo v ospredje so del učenja, ki ga moramo usvojiti. Skozi izkušnje prepoznavam, da je potrebno stvari ozavestiti, jih razumeti, jih začutiti in izkusiti, da bi jih resnično lahko preobrazili. Velika večina ljudi pa se posveča zavedanju in razumevanju, izogiba pa se čutenja in izkušanja stvari. In tako ker se neuroni, ki se skupaj sprožajo vedno skupaj povežejo, ostajamo v negativnih izkušnjah, v tistih izkušnjah, ki nam ne služijo več tudi po tem, ko je jasno, ko smo ozavestili in razumemo, da nam to ne služi več. Vsakič, ko gremo še en krog in še en krog, se brazda v možganih poglobi in vedno več naše energije je ujete v tem tokokrogu, kar zahteva vedno več naše pozornosti. In zato je navada kot železna srajca, ki jo težko slečemo, če se je ne lotimo čez vse štiri nivoje Biti.

Vesolje nas sili, da stopimo na svojo pot, da začnemo deliti svoje darove in svoje talente z ljudmi in svetom. Začne s šepetom, ko nam potiho prišepetava in nas usmerja s sinhronimi dogodki, da slišimo pravo informacijo, v roke vzamemo pravo knjigo, preberemo točno pravo stvar (saj ne verjamete, da gre pri tem, da tole berete za na-ključ-je, kaj?). In če trmasto vztrajamo v svojih znanih odzivih in starih tokokrogih, nam začne pošiljati bolj konkretna sporočila glede tega, kaj bi bilo modro narediti, kako bi bilo modro stopiti na svojo pot. In če ne prisluhnemo sporočilom, začnemo dobivati lekcije. Še vedno gre za ista sporočila Univerzuma, pravzaprav tistega dela nas samih, ki ve bolje od nižjega, majhnega jaza, le da so ta sporočila zdaj glasnejša in vedno bolj neprijetna. Vsi poznamo lekcije, ki nam jih servira življenje in če se igramo noja in glavo trmasto tiščimo v pesek, začnemo ustvarjati kaos in kaos je tisti, ki vodi v razpad vsega znanega in krizo.

Nihče nas ne “zajebava”, le sami sebe nočemo poslušati in zato se nam zgodijo osebne krize, ko nočemo spustiti starih strategij in ustvariti nove navade. Kriza nastopi, ko nas življenje na polno sooči s tem, čemur smo se poskušali izogniti. Kot bi nas na polno povozil vlak ali tank. Prej ali slej v življenju spoznamo, pogosto na zelo trd način, da Univerzum vedno doseže svoje. In izziv je v sprejemanju, v sprejemljivosti, v tem, da se odpremo za to, kar nam Življenje sporoča.

Zato se spoglej s svojimi navadami in ustvari takšne, ki te podpirajo.

Namarie,

Taja Albolena