Preobrazba

Butterfly

Darilo Celote…

Čas je izjemno intenziven in napetost, ki jo čutimo v zraku pogosto vpliva na naše odnose. In v tem viharju energij, čustev, občutenj in doživetij je izjemno pomembno prepoznati izjemno darilo, ki nam je dano. Sočutje je pot, preko katere izbiramo iz ljubezni in spoštovanja in ki nas vodi v prepoznavanje dragocenosti in izražanje hvaležnosti. Sočutje ni nekaj, kar narediš. Sočutje je stanje zavedanja, način Biti, ki ga izbereš, da postaneš. Sočutje je kvaliteta misli, občutkov in čustev. Misli brez pričakovanj in brez navezanosti na zunanje dejavnike. Občutkov brez pogojevanja. In čustev brez naboja polarnosti, ko nisi za ali proti, samo si.

Čas v katerem živimo je čas novih možnosti, novih izbir. In vsaka oseba na svetu šteje. Ko izbiraš iz sočutja, sidraš v ta svet nove možnosti, kajti občutenje sočutja v mrežo zavesti sidra nove možnosti, nove izbire. Vsakdo, ki se je voljan dovolj odpreti, da prepozna, da ima čisto v vsakem trenutku izbiro, kako se odzove na življenje, omogoči drugim posameznikom, da izbirajo iz te iste paradigme. Gre za dovoljevanje, da si kar si in da je vsak posameznik to, kar je. Da bi zasejali semena spremembe o kateri se toliko govori je potrebno utelesiti spremembo. Postati moramo ta ženska/moški, ki živi življenje v sočutju, ljubezni in polnosti, ne glede na to, kaj se okoli tebe dogaja. In nekdo mora biti prvi. Nekdo mora začeti. Se premakniti onkraj starih izbir, ki temeljijo na strahu, pomanjkanju, na tekmovalnosti in temu kdo bo imel več.

Paradigma blaginje je paradigma, kjer je dovolj, kjer izbiraš iz ljubezni in si onkraj sojenja, razsojanja in kritiziranja kdo je boljši ali slabši, kdo ima več ali manj, kdo je kriv in kdo ne. V paradigmi blaginje prevzemaš polno odgovornost za realnost, ki jo ustvarjaš, v polnem zavedanju, da ti izbiraš.

Izziv se vedno pojavi, ko tvoje izbire niso podprte s strani drugih in se znajdeš v svetu, kjer imaš občutek, da si sam. Posameznik mora imeti izjemno moč v sebi, mora imeti stik s svojo močjo, da zmore držati sebe, biti v stiku s sabo, da vidi onkraj tega kar je videti v tem trenutku, da lahko živi kot del tega sveta, brez da se izgubi v izkušanju sveta v katerem živi. In to vidim dnevno. Ko so ljudje okoli tebe negativno naravnani, ko izkušajo izgube, bolezni, preizkušnje, je pogosto izjemen izziv videti onkraj tega, kar se jim dogaja, čutiti sočutje in hkrati biti z njimi v tej njihovi izkušnji.

Rada rečem, da ni težko biti razsvetljen in srečen daleč stran od civilizacije, precej težje je biti uglašen s svojo izbiro, biti v tem istem zadovoljstvu, radosti in polnosti in biti hkrati mama, taxi služba, predavateljica, poslovna ženska, žena in ljubica. Da ne govorim o težavah, ki jih s teboj delijo tisti, ki so ti blizu, ki so ti dragi in ki jih neizmerno ljubiš. In tukaj je potrebno sočutje dati v prakso, vsak dan znova.

Ko pade dol letalo, poplave odnesejo nekomu hišo ali pa se zgodi kakšna druga katastrofa, je od vsakega posameznika odvisno kako se sooča z dogodki. Notranja avtomatika, ki pogosto narekuje naše odzive na zunanje okoliščine nas vse prepogosto vodi v to, da izbiramo boj, beg, da ignoriramo ali omedlevamo ob dogodkih, ki so vse prej kot prijetni. Vendar je vedno na nas ali izbiramo iz notranje avtomatike ali izbiramo zavestno.

Karma je postal zelo priročen izgovor skozi katerega odgovornost za dogodke v življenju ljudi ali v svojem življenju prelagamo na nekoga zunaj nas. Eden od obrambnih mehanizmov, ki jih imamo ljudje, ko smo soočeni z bolečimi dogodki je zanikanje, ko enostavno nočemo gledati, brati, videti, vedeti, slišati, kaj se dogaja. In potem pravijo, da so obdelali šok in so pomirjeni s tem kar se dogaja. Gre za način preživetja, ko se želiš izogniti šoku, nočeš, da bi stvari vplivale nate in zato izbereš ločitev od vsega. Zanikanje pogosto vodi v otopelost. Skozi upravičevanje in zelo dobre izgovore, ki jih imamo, se distanciramo od dogodkov, češ to se mene sploh ne tiče. Pogosto smo kot noji z glavo v pesku, nočemo vedeti in videti, raje vidimo, da ne vemo kaj se dogaja okoli nas. V svetu polarnosti v katerem živimo se ljudje največkrat postavljajo na strani; ali je dobro ali pa slabo. Vendar je izziv v tem, da vedno, ko zavzameš stran in nekaj označiš za pozitivno ali negativno ostajaš od tega ločen. V resnici si ne dopustiš, da bi začutil, kaj zaznavaš v sebi v povezavi s tem, kar se dogaja. Sojenje in delitev na dobro ali slabo je del ločevanja znotraj nas samih.

Gregg Braden pravi, da imamo kot bitja sočutja vedno imamo priložnost videti stvari onkraj tega kar je dobro in slabo v nekem dogodku. Skozi sočutje smo lahko priča dogajanju in si dopustimo, da začutimo, kaj so ljudje izkusili brez sojenja, razsojanja in potrebe po maščevanju. Ko si dopustiš, da čutiš, osvobojen polarnosti dobrega in slabega, čutiš kar čutijo oni. Ko si dovoliš čutiti in vendar prepoznavaš, da to ne bi bilo potrebno, če bi drugače izbrali kolektivno gledano. Gre za prepoznavanje situacije brez strahu in ločevanja, ko si žalosten in si dovoliš čutiti izgubo nečesa dragocenega, vseh teh življenj ljudi, njihove unikatnosti in posebnosti. Ko samo si v pričevanju in prepoznavanju tega kar je, lahko izbiraš, da izkusiš čustva iz pozicije moči lastne izbire, namesto iz reakcije in nemoči. Sočutje je tvoja izbira odziva, ki se rodi iz akcije in ne iz reakcije. S tem se krepi naša sposobnost sprejemljivosti.
Sami smo odgovorni za svoje odzive, ki so najbolj primerni za določeno situacijo.

Skozi namerno sočutje izbiraš kako se boš počutila, katera čustva bodo del tvoje izkušnje in kakšna bo kvaliteta tvojih misli v dani situaciji. Kot bitje sočutja imaš vedno priložnost, da vidiš onkraj dobrega in slabega, prav in narobe. Skozi sočutje lahko vidiš dejanje kot darilo Celote, očiščeno vseh sodb in pogojevanja. V tem procesu je precej bolj pomembno kdo si in kdo postajaš kot to kaj narediš. Sočutje je izbrana, namerna akcija namesto reakcija na dogajanje. Sočutje enostavno je. Ne pozna “moral bi” ali “ne bi smel” ali “to bi bilo bolje kot” pristopa. Enostavno je.

Ena od stvari, na katere nas ta čas tranzicije nenehno opominja in vedno bolj nas bo je, da je življenje brezmejno dragoceno. Izjemna dragocenost Biti nam je na voljo v vsakem trenutku in zgolj od nas je odvisno

Resnična izbira pride skozi sočutje. Pripravljenost, da sami izberemo svojo reakcijo in spremenimo strah v ljubezen je najmočnejša izbira, ki nam je na voljo. In to lahko naredimo skozi blagoslov. Blagoslov ustvari energetsko odprtost skozi katero vstopijo možnosti, nove priložnosti in darila življenja.

In v neprijetnih situacijah vedno svetujem blagoslavljanje kot način soočanja s tem, kar se dogaja. Vedno blagoslovim dogodek in vse vpletene, tiste, ki so žrtve dogajanja kot tudi tiste, ki so mučitelji ali povzročitelji tragedij. Ob tem pa ne pozabim na blagoslov sebe kot opazovalke. Blagoslavljanje je način preobrazbe, ko uporabiš svojo posodo in energijo, da svinec, težo dogajanja preobraziš v zlato duše. In alkimija je vedno zavesten proces.

Skozi blagoslavljanje začutiš darilo Celote. Zavedaš se, da je vse potreben del te izkušnje, ki ji pravimo Življenje. Ti izbiraš, kako se soočaš s stvarmi. Ti izbiraš v kakšnem svetu živiš. Ti izbiraš pomanjkanje ali blaginjo. Ti izbiraš sočutje ali sojenje. Ti izbiraš ljubezen ali strah. Vse to nam je vedno na izbiro. Zato izbiraj modro!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

happy_face

Pazi, kaj si želiš…

….ker utegneš točno to tudi dobiti. Poznano? Ali pa tisto o zarečenem kruhu…

Vedno znova, ko si dopustim, da izrazim svoje srčno hrepenenje, bi se kasneje najraje ugriznila v jezik, ker je pogosto soočanje z vsem “sranjem”, ki mi leži na poti tako zelo naporno, da bi se kar dol ulegla in ne več vstala. In seveda je namera izrečena v ojačanem polju še toliko močnejša. Zato se sploh ne čudim sosledju dogodkov, ki so me po našem Razcvetu in Pomladnem prebujanju vodili do tega mesta, kjer se trenutno nahajam. Globoko diham…

Velika večina žensk, ki pridejo k meni, pove, da delajo na sebi že dlje časa, da so poizkusile številne tehnike in so še vedno zataknjene v mehanizmu Odprem se – Zaprem se. In ta mehanizem poznam zelo, zelo od blizu. Vedno, ko pokažem kdo sem, ko se razkrijem in zasijem, se mi začne dogajati serija dogodkov, ki me je v preteklosti vodila v to, da sem se kot mala siva miš skrila v svojo luknjo in čakala, da vihar mine. Seveda sem si ga vedno znova poustvarjala, dokler nisem lepega dne dojela, da je tovrstno odpiranje-zapiranje eden od mojih mehanizmov preživetja.

Ko si končno upaš, da se pokažeš, da zasiješ, da razkriješ svoje potenciale in želiš to v polnosti živeti, se tisto pravo “delo” čisto zares šele začne in to le stežka dopovem ženskam, ki začenjajo odpirati svoj popek v cvet. Ko ženska zasije, je zelo običajno, da naleti na neodobravanje ljudi, za katere bi si najbolj želela, da jo podprejo. Vedno znova poslušam zgodbe žensk, ki so se zavezale temu, da bodo poskrbele zase, ljubile sebe, si podarile čas, namenile točno tisto, kar si želijo že leta in ko se dobro počutijo, ko se jim zdi, da so na konju začnejo doživljati neodobravanje s strani partnerja, prijateljic, staršev, otrok,… Spisek je neskončen. Ravno, ko jim v življenju dobro gre, se najde nekdo, ki jih “izda”. Tovrstna izdaja zaupanja je pogosto tako boleča, da se ženske potegnejo nazaj vase, da nehajo obiskovati aktivnosti, ki so jim pravzaprav pomagale prebuditi njeno ženstvenost, njen sijaj, ki ji pomagajo v širjenju, odpiranju, v razcvetanju.

Nihče ni rekel, da je razcvet prijeten proces, običajno ni. Običajno je prvi del prebujanja ženstvenosti, ko prihajaš v stik s seboj, najlažji, ohranjanje te odprtosti pa je mesto, kjer se pravo “delo” šele začen. Delo v narekovajih, kajti v resnici gre za negovanje sebe. Običajno je izziv številnih žensk, ki pridejo do mene, v neodobravanju okolice, nezaželeni pozornosti, ki prihaja iz okolice pogosto v obliki posmehovanja (Kakšna pa si?) ali zasmehovanja ter poniževanja, ki si ga velika večina žensk sploh ne more zamisliti.

Ko sem sama začenjala svoje popotovanje v sijanje in ko sem si končno dopustila, da moja ženstvenost pride v ospredje, sem bila deležna posmeha s strani prijateljic, ki sem jim sveto zaupala, nato poniževanja s strani partnerja v stilu razvajene pičke, ki me je sesulo v prafaktorje, vendar sem zelo kmalu dojela, da so vse to le preizkušnje na poti, ali bom ostala zvesta sebi in temu kdo jaz sem.

Ob tovrstnih reakcijah ljudi okoli mene v stilu; Kdo pa misliš, da si… ali pa; A zdaj si pa kar strokovnjakinja za vse živo… sem se večkrat, kot bi si želela, potegnila nazaj v svojo luknjo in se spremenila v sivo miško. Pogosto sem mesece ždela v tej svoji temni luknji in čakala, da vse skupaj mine. Upala sem, da me bodo ljudje pustili pri miru, če ne bom nikogar drezala in se bom držala ob strani. Resnica je vse prej kot to, kajti bolj, ko siješ, bolj si moteča, bolj vzburkaš svet s svojo prisotnostjo in bolj se “spravljajo” nate, če ne zmoreš držati svoje posode, svojega prostora.

In to je bila ena najbolj bolečih lekcij rasti, razcveta… držati sebe takrat, ko imaš občutek, da je ves svet proti tebi. In takrat, ko imaš občutek, da si na pravi poti, se vedno najde kdo, ki te “preizkusi” ali boš držala sebe, ali boš ostala zvesta sama sebi.

In tako se ženske, ki so na poti Razcveta pogosto znajdejo v situaciji, kjer jih nadira in zasmehuje mož, kjer jih prijateljice opravljajo, kjer jih sodelavke tožarijo in starši kar naenkrat nočejo več govoriti z njimi. Takrat, ko bi si najbolj od vsega želela, da te vsi pustijo na miru, bo brez dvoma vzniknila nova “bojna” fronta, s katero se bo potrebno soočiti. Ja, res bi si želela, da bi bilo vedno lažje, vendar bi lagala, če bi to rekla. Bolj, ko siješ, večje izzive imaš, ker vedno bolj bodeš v oči in edina stvar, ki jo lahko rečem je, da se moraš naučiti držati svojo posodo.

Pogosto me obupane ženske sprašujejo kaj naj naredijo, ko se nahajajo v tovrstnem viharju, pritožujejo se nad tem, da so mislile, da jih bo do ljudje zdaj pustili pri miru, ker so ja neškodljive, vendar so ravno zdaj postale še bolj moteče. Verjemi, da ščitenje pred xyz ne pomaga, nobena vrsta zapiranja ali oklepov ne pomaga. Bistvo je, da zmoreš biti to kar si, držati samo sebe in stati v viharju, tudi takrat, ko imaš občutek, da si sama in da so vsi proti tebi.

Večina žensk se ne zaveda, da s tem, ko zasijejo, postanejo svetilniki, ki osvetlijo suho, neplodno pokrajino moškega sistema in vznemirijo puščavo. Tako kot dež vznemiri puščavo in se kapljice odbijajo od suhe zemlje, sočno žensko svet pogosto zavrne in ključnega pomena je, da zmore ostati zvesta sama sebi in svoji ženstvenosti. Ženske smo se naučile živeti v puščavi moškega sveta – linearnem, fokusiranem svetu, ki je usmerjen na rezultate, dosežke, službo 8-5 in številna opravila, ki jih imamo. Brez dvoma se velika večina žensk ne zaveda kako ogromno ceno plačujemo za to, da delujemo v tem svetu. Izsušile smo svojo sočnost, zastrle svoj sijaj, ukrotile svojo divjost, zanikale svoje srčne želje, udomačile smo se, zato da ustrezamo pravilom patriarhata, ki vodi ta svet. Sodobna ženska se pogosto počuti ujetnica svojega lastnega življenja in ko želi pobegniti rutini, vedno znova izkuša občutke krivde, ker si je privoščila xyz.

Moja osebna izkušnja je, da ne glede na to, kako uspešno in kam pobegneš, nikoli ne moreš ubežati temu, da te okolica ne bi poskušala potegniti nazaj v povprečje, ko si enkrat drzneš, da pokukaš iz povprečja. Od vsake ženske je odvisno, kako uspešno zmore držati samo sebe in se soočati z vsemi ovirami, ki jih pravzaprav sama sebi postavlja na pot, da bi se preizkusila ali je resnično zavezana sebi in temu, da živi svoje sanje. In sama sem se pogosto razburjala, da je vse, kar si res želim, da me vsi pustijo pri miru, vendar me je moj navdih, želja, da delim stvari, želja po tem, da sem ta ženska, ki mi je namenjeno postati vodilo v to, da sem drezala v osja gnezda in bila tarča številnih napadov, posmeha, kritike. Življenje me je naučilo, da je umetnost življenja ravno v držanju svoje posode, v tem, da vse puščice, ki letijo proti tebi uporabiš v svojo korist. In to je del mojega učenja, znanja, ki ga delim z ženskami, ki si želijo resnično zasijati v svojem polnem potencialu in postati ta ženska, ki Ti je namenjeno postati.

Ja, strinjam se, biti moraš drzna. Pomembno je, da poznaš svojo dragocenost in se zavedaš, kakšno vrednost nosiš v sebi. Ključno je, da spoznaš svoje Darilo in si dopustiš, da svoj unikatni edinstveni Dragulj deliš z ljudmi in s svetom. Si drzneš pokukati vase? Si upaš objeti svojo dragocenost? Utelesiti svoj Sijaj? Na voljo je individualni mentorski program, kjer spoznaš kako držati sebe, se soočiti z izzivi na poti in se razcvetati v Žensko, ki ti je namenjeno postati. Več na povezavi tukaj…

Kaj je z zarečenim kruhom iz začetka tega zapisa? Moja namera na našem druženju Pomladno prebujanje je bila orgazmičnost. Nisem je izbrala zavestno, zletela mi je z jezika, ko smo izražale svojo namero za druženje. In oh my, če bi vedela, s čim me bo soočala in kaj vse bo potrebno pogledati zelo od blizu, bi si morda celo premislila. Moja velika sreča je v tem, da zmorem držati samo sebe in da imam take izjemne sestre, ki mi vsake toliko rečejo: “Taja, zmoreš, pojdi direktno noter!”  In grem … drzno – dragoceno – kot čisto prava diva.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

golden-color

Ti si Čudež!

Ena od izjav Oprah Winfrey, ki me vedno znova navdihuje, pravi: “To, da si tukaj, je čudež in tvoje resnično delo je, da to častiš.”

Resnica je, da si Čudež. Ko malo bolje pomislimo, kakšna je možnost, da pride do spočetja, koliko stvari se mora poklopiti, koliko ovir je na poti do ugnezditve, do tega, da bitje zraste in se rodi… to, da si tukaj, je čudež. Pika.

O tem je brez smisla razpravljati. To kar je pomembno pogledati bolj od blizu, pa je dejstvo ali to prepoznavaš, ali to v svojem življenju praznuješ? Ali znaš praznovati svoje življenje?

Ko gledam življenja žensk, s katerimi prihajam v stik, vedno znova vidim, da ne prepoznavajo dejstva, da so čudež. Ne, tudi sama ga nisem. Ne, nisem se zavedala tega, nisem prepoznavala tega, da sem čudež. In ker jaz nisem videla tega dejstva, ker je bilo to zame nevidno, sem bila vedno znova prepričana, da nisem dovolj. Nikoli nisem bila dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna in iz tega dejstva, da nisem dovolj, sem se primerjala z drugimi in tekmovala z drugimi za pozornost in ljubezen. Že kot majhna punčka. V to sem se udomačila.

To kar morate vedeti je, da imamo vsi ljudje potrebo po tem, da smo videni, uslišani, prepoznani. Ženske si želimo ljubeče pozornosti s strani moških, moški si želijo, da ženske vidijo in cenijo njihov trud, ki so ga vložili v delo. In da bi ženska lahko bila tista, ki s svojo svetlobo spreminja svet, rabi v prvi vrsti poskrbeti zase.

In mnoge ženske me v strahu vprašajo: “Ampak Taja, če poskrbim zase, potem sem sebična, a ni res? A ni poanta v tem, da se razdajam, da naredim vse, kar je v moji moči, da bodo ljudje okoli mene srečni in zadovoljni?”

Resnica je, da ne moreš dati tega, česar nimaš. Če ti nisi zadovoljna, izpolnjena, srečna, radostna, ljubeča s sabo, če tega ne čutiš v sebi, tega ne moreš deliti.  To kar je tvoje resnično delo kot ženske je, da prepoznaš od kje izvira tvoja moč. To kar je tvoje resnično delo je, da prepoznaš kdo si kot ženska in zakaj si tukaj!? To kar je tvoje resnično delo je, da objameš dejstvo, da rabiš biti izpolnjena, polna, da lahko sebe deliš s svetom. Kot polna posoda, deliš svojo smetano, ko si ti polna v sebi. Ko si polna, si vse kar si in sebe deliš s svetom.

Zakaj potem to ni tvoja vsakodnevna realnost? Vsaka od nas izbira, dnevno, kako kreiramo svoje življenje. Lahko ga kreiraš iz polnosti vsega ali iz pomanjkanja. In velika večina izbere pomanjkanje že takoj zjutraj, ko položijo nogi na tla iz postelje in se pritožijo, da niso dovolj spale, da dan nima dovolj ur, da jim zmanjkuje časa, denarja in da ne govorim o tem, kako jim zmanjkuje energije. Je tvoja realnost, realnost pomanjkanja, kjer nikoli ni dovolj in ti nisi nikoli dovolj?

Čudež si in to je resnica. Vendar drži tudi to, da si Kreator. V praksi to pomeni, da ti ustvarjaš svojo realnost in če ti verjameš, da živiš v svetu pomanjkanja, v svojem življenju po tretjem univerzalnem zakonu, kjer ima vsaka akcija svojo reakcijo, ustvarjaš točno to, v kar verjameš.

Ključno vprašanje je, ali si pripravljena na v zvezi s tem kaj spremeniti? Kajti svet se spremeni iz tebe navzven. Kako boš uporabila svoje življenje, čas, ki ga imaš na voljo? Za praznovanje polnosti življenja ali pritoževanje glede pomanjkanja? Tvoja izbira, vsak dan.

To, kar sem prepoznala leta 2009, ko sem dobila vizijo, da lahko s tem, ko postanemo najsrečnejše ženske na svetu, spremenimo svet, je dejstvo, da tega ne morem narediti namesto drugih. In če hočemo spremeniti svet, moramo spremeniti način razmišljanja, kako vidimo stvari, spremeniti moramo to, k čemer težimo v svojem življenju. Polnost ali pomanjkanje? K čemu težiš v svojem življenju?

Resnica je, da lahko spremenimo svet. Resnica je, da mora to narediti vsak pri sebi. Nihče ne more spremeniti sveta zate. In če se ne moreš povezati s tem, vedno znova izgubiš.

Kako boš torej uporabila svoj čas, svojo energijo in svoj denar, da boš v svojem življenju izkušala polnost, namesto pomanjkanja?

Odpiram nov krog v naši družbi, kjer se 40 dni uglašujemo na moč blaginje. Skozi spletna druženja razložim razliko med paradigmo pomanjkanja in paradigmo blaginje. Na voljo so dnevne prakse, ki te vedno znova spomnijo, da si čudež.

SI zraven?

Več na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

rain

Umetnost sprejemljivosti

Čutiš? Intenzivnost v zraku. Huh… dogaja.

Veselica v tem tednu se stopnjuje in vikend pred nami bo ju-hu. Resnično ju-hu. Iz sence se dvigajo skrivnosti. Vse pospešuje in priznam, če ne bi imela svojih sester za pogovore in predvsem, če ne bi imela alkemične posode, ki me drži v teh premikih, spoznanjih, soočanju s seboj, bi mi bilo precej težje. Brezmejno hvaležna sem za vsa orodja, ki jih imam na voljo, da se premikam skozi tole destrukcijo, tole razpadanje starih sistemov. Vprašanje je, kaj boste naredili z vsem kar se razkriva?

Iz vsega tega kaosa, razpadanja starega se poraja novo. Naše 22 dnevno popotovanje Porajanje Sebe mi je letos dalo okvire, posodo, da lahko potujem s tokom. Že decembra smo čistile stare strukture in postavljale novo posodo za dogajanje, ki smo mu priča. Dogajanje na nebu se preslikava na Zemljo in zahteva rast, razvoj, širjenje. Energije nas silijo, da odstranjujemo vse, kar nas ovira v razcvetu, rasti. In to lahko vedno naredite na dva načina; voljno, sami ali pa se bodo stvari zgodile na-silo. Smo kot v močnem vetru, ki piha vedno močneje in se pripravlja, da odnese vse naše navezave, pričakovanja, zamere, vse česar se močno oklepamo in smo mnenja, da brez tega ne moremo živeti. Vprašanje, ki se poraja je; ali ste voljni samo biti?

Najbolj nemodra izbira v teh dneh je upiranje. Umetnost sprejemljivosti je ključna v teh dneh, v tem obdobju. Življenje nas preizkuša ali smo voljni sprejeti vse, celega sebe, vključno s sojenjem, kritiko, zanikanjem, pomanjkanjem. Da ne govorim o tem, da je potrebno sprejeti svojo veličino, edinstvenost, enkratnost in edinstvenost. Če se upiraš temu, da se pokažeš v svoji dobri ali slabi luči bo tale vikend do mlaja v vodnarju še zelo zanimiv. V kolikor nisi voljna sprejeti svoje veličine, če jo zanikaš, se ločuješ od nje, bo tole dogajanje na nebu poskrbelo za to, da se bo potrebno soočiti z vsem, kar skrivaš v sebi.

Sama sem bila mnenja, da je to, da si majhna, nevidna siva miš – spodobno, zmerno, preprosto. Menila sem, da je edina alternativa temu nepriljubljenost. Verjela sem, da bom kaznovana, če bom veličastna, izjemna in samozavestna. Verjela sem, da je neprimerno, domišljavo, če sprejmem svojo veličino. Vedno znova sem si prizadevala, da bi bila nagrajena za svojo majhnost in nevidnost. Skrivala sem svojo moč, svoje talente in darove pred drugimi in pred seboj. Ločevala sem se sama od sebe in sem se tako navadila na to, da sem ločena, da sploh nisem poznala drugega načina. Umetnost sprejemljivosti me je začela osvobajati, kajti vedno bolj sem spoznavala, kje vse sem v upiranju sama v sebi in kaj vse je potrebno objeti, v meni. Voljnost, da sebe sprejmeš brez sojenja, obsojanja in razsojanja je umetnost. Pripravljenost, da objameš vse, celoto, celo sebe te pogosto izzove, sooči te. Veliko lažje se je skrivati, kot si povedati resnico. Resnica pogosto boli. Vendar se pogosto ne zavedamo, da je zanikanje sebe, zloraba sebe, le način, kako manipuliramo s seboj, kako kontroliramo same sebe.

Vprašanje je, ali si pripravljena objeti celo sebe? Sprejemanje pomeni, da si voljna sprejeti vse lepe dele sebe; vse talente, darove, svojo izjemnost, pa tudi tisti drugi del sebe, ki ga ne maraš. Sprejemljivost pomeni, da si voljna sprejeti vse, od vsakogar. Da sprejemaš tako komplimente in oboževanje kot tudi kritiko in zasmehovanje. In s tem, priznam sem imela veliko težav. Sprejemanje namreč ne pomeni, da se s tem strinjaš, da to izbiraš, pomeni, da se zavedaš, da je vse to del tebe in ti je na voljo, da to kadarkoli zavestno ali nezavedno sprejmeš. Več stvari ko se zavedaš, bolj zavestno lahko izbiraš.

Seveda te zdaj zanima, kako to narediš? Pravzaprav samo si. Sama temu pravim, da vse stvari daš v srce. Namesto piedestalov in kleti začneš negovati tisti sveto mesto v sebi, v svojem srcu, kjer samo si. Celota.

In če te zanima več o tem, kako biti ta celota, te vabim na spletno druženje, ki sem ga pripravila v tem vikendu z namenom, da te spomnim, da si ti zgled svoji hčerki. Prijaviš se tukaj…

Na to temo sem leta 2012 napisala članek, ki je še vedno aktualen in ga lahko prebereš na povezavi tukaj… Ženska, si zgled svoji hčerki!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 
CANDYLAND-ART

Ena pocukrana…

Saj vem, zdaj se sprašuješ kaj za vraga se skriva za naslovom? Drži? Ko takole poslušam ljudi pogosto slišim, ko se o hvaležnosti govori kot o eni idealni pocukrani realnosti, v kateri bi moral biti 100% srečen. Vse bi moralo biti sijajno in bleščeče. In ko naletim na kakšne novodobne navdušence, ki se narejeno nasmihajo in pocukrano govorijo, kot da je življenje ena sama pravljica, me ima, da bi ustavila planet in sestopila. Saj ne vem, kaj je bolj grozljivo ali tovrstna pocukranost, ob kateri ti je slabo ali vsakodnevno negodovanje in slaba volja ob kateri se tudi ne počutiš ravno najbolje.

Vendar si velika večina ljudi ravno hvaležnost pogosto razlaga kot takšno pocukrano prakso hipokrizije, kjer se navzven kažeš kot maksimalno lep in prijazen, za zaprtimi vrati pa letijo noži in sekire (brez dvoma ste že slišali za psihične napade, ki jih pogosto v energijskem telesu lahko vidimo v obliki nožev sli sekir). Ali pa si hvaležnost razlagamo v obliki aktivnosti, ki so nujno potrebne, da lahko govorimo o hvaležnosti, kot je pisanje dnevnika hvaležnosti ali hvaležnost zreducirana zgolj na večerno prakso zahvaljevanja. Osebno verjamem, da je hvaležnost način življenja. Ko enkrat prevzameš to držo hvaležnosti, te spremlja čisto povsod. Hvaležnost nam pomaga, da opustimo paradigmo pomanjkanja in revščine, ter se namesto na to, česar nimamo v svojem življenju, raje usmerimo na to, kar imamo in smo za vse, kar že je v naših življenjih hvaležni. Hvaležnost je ena tistih veščin, ki se je v mojem življenju izkazala za ključno, ko sem se znašla v situacijah, kjer bi se vdala ali bi obupala. Hvaležnost mi je pomagala, da sem presegla svoje omejeno gledanje na stvari in svet.

Praksa hvaležnosti nima čisto nobene zveze z zanikanjem svojih občutkov, tega kar v danem trenutku zaznavaš v sebi ali z insistiranjem na tem, da je potrebno v vsaki situaciji najti nekaj pozitivnega. Hvaležen si lahko tudi, ko se počutiš slabo, ko se počutiš ranjeno ali razočarano, res pa je, da ne moreš biti prav dolgo v tej energiji, ker ima hvaležnost to moč, da ti pomaga preseči žrtev, smiljenje sami sebi in prelaganje odgovornosti na druge.

Hvaležnost je pravzaprav dovoljenje, da se odpreš in da si iskrena s seboj.

Vse prepogosto poskušamo življenje pocukrati, ga narediti sijočega in čednega. Potrebno se je soočiti s tem, kar je gnilega v tvoji notrajosti, s tem, kar smrdi in kar boli. Hvaležnost ni način, da drek zaviješ v celofan in se dalaš, da diši. Potrebno si je priznati kje se nahajaš in začutiti bolečino. Ko bolečini nameniš pozornost, po kateri kliče, lahko prepoznaš blagoslov tega, da te je bolečina opozorila na, karkoli je že tisto, kar se skriva za njo. In to je nekaj, kar lahko praznuješ in za kar si lahko hvaležen tudi, ko ti ne gre najbolj rožnato.

Odsvetujem zanikanje, izogibanje ali preusmerjanje svoje pozornosti stran od bolečine, kajti bolečina ima svoj namen in opozarja nas na to, kar potrebuje našo pozornost in ljubezen. Edini način, da pozdravimo stvari je, da se premaknemo direktno skozi. In to vedno pomeni, da je potrebno stvari začutiti, jih občutiti, si jih priznati, se z njimi pomiriti v sebi. In ko objameš to, kar te boli, popusti tudi bolečina. Ravno zaradi tega nisem pristaš afirmacij. Pogosto vidim, da jih ljudje uporabljajo namesto aspirina ali obliža v upanju, da bo bolečina čimhitreje izginila. Afirmacije sicer preusmerijo tvojo pozornost drugam in s tem tudi energijo, vendar ne zdravijo bolečine. Treba se je soočiti s seboj in s tem, kar ti ni všeč, to sprejeti in objeti, in potem bolečina mine.

Seveda pa ob tem nimam v mislih nobenega valjanja v blatu, kar je pogosto priljubljen način tistih, ki se žrtvujejo za druge in spet čakajo na nekoga, ki jih bo odrešil. V mislih imam dopuščanje, da si. Da čutiš. Da živiš. In včasih se je potrebno tudi zjokati, se zdreti ali malce poskakati na mestu, ko te zagrabi, da bi tulil. Vem, jeza ni vedno prijetna, tudi na pogled. Vendar si je treba včasih dovoliti, da si jezna, besna. Ključ je v tem, da tega ne predajaš drugim v roke kot vroč kostanj, da jih ne kriviš, jim ne vzbujaš občutkov krivde, da je njihova krivda, da se ti počutiš kot se, ker to enostavno ni resnica. NIhče ni kriv za tvojo jezo. Tvoja jeza je tvoja odgovornost. Tvoj odziv je tvoja odgovornost. Nihče ne povzroči, da si ti neljubeča, ti izbereš, da odreagiraš neljubeče. Močna izjava? Ja res je. Vendar v tej pocukrani zgodbi tako radi prevzamemo 100% odgovornost za lepe in prijazne stvari. Vse ostalo pa raje pripišemo komu drugemu.

Sooči se s tem, kar čutiš in prevzemi odgovornost za to. Tvoje je. Če ti to čutiš, potem je 100% tvoje. In tvoja odločitev je, ali se valjaš v tem blatu in kriviš druge ali sprejmeš odgovornost, se soočiš z bolečino, jo objameš in greš naprej.

Hvaležnost ni puhla, prazna, plitka. Ne, hvaležnost te vodi v globine tvoje lastne Biti. Ko resnično odpreš srce in si hvaležen, te to poveže direktno s tvojim višjim jazom, s tvojo naddušo, kakorkoli želiš imenovati tisti neutelešeni del tvoje Biti, ki je del tebe in ga radi prestavljamo nekam tja gor, v nebesa.

Hvaležnost te bo vodila skozi jezo, bes, blato in zagrenjenost do tega, da resnično ceniš živlejnje in  vse, kar ti je dano. Čisto vsaka stvar, ki se ti je v življenju zgodila, te je vodila v ta trenutek, kjer si danes. Obdaja te tooooliko lepih stvari, toliko dobrote, toliko blaginje, vendar je pogosto sploh ne opazimo, ko drvimo skozi svoj vsakdan.

Čas je za upočasnitev. Čas je za umirjenost. Čas je za hvaležnost. V akciji, navdihnjeni akciji. In če čutiš, da je čas ter prepoznavaš, da bi ti skupnost žensk, ki delajo isto stvar skupaj koristila, se mi pridruži. Začnemo že v petek 28.11.2014. Več si lahko prebereš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

tightrope-970

Udobje neudobja

Poznaš to? Si že slišala? Da je ključno, da neudobje postane tvoje novo udobje?

Ko si dopustiš in resnično stopiš v svojo avtentičnost, da resnično si, to kdo ti si, slej ko prej komu stopiš na žulj.
In so ljudje, ki znajo to svoje neudobje ob tebi povedati na zelo glasen in obtožujoč način; češ, ti si kriva. Ali še bolje v odnosih se pogosto dogaja ta projekcija, ko ženske svoje neudobje z avtentičnostjo svojih moških pogosto sprejemamo s kritiko.

In priznam, kriva sem, kot sem dolga in široka, kar ni malo, ko sešteješ.

Moja šibka točka dolga leta je bila spolnost in moje neudobje z avtentičnostjo, ki mi jo je odslikaval moj dragi. In imela sem res lekcije takšne in drugačne na to temo, da sem dojela bistveno sporočilo, ki se imenuje ODPRTOST.

Odprtost je resnična največja lekcija in izziv ženske.
Kajti, ko si izzvana na področju, ki je tvoja šibka točka in to globoko v sebi veš, se silno rade naredimo za žrtev. In ja, jaz sem zeeeeelo dolgo igrala žrtev, čeprav se moj dragi ni hotel iti te igre z mano, in me je vsakič postavil na hladno s tem, ko mi je zelo direktno in konkretno serviral, kje so moje težave.
Da ne govorim o tem, kako globoko zapuščeno sem se počutila, ko se ni hotel igrati mojih igric.

In tega sem se lotevala na številne načine. Kot otroci smo razvili celo vrsto strategij, kako smo dobili ljubezen in pozornost takrat, ko nam je niso bili voljni dati prostovoljno.
Ne verjamete? Poglejte otroke.

Skozi notranjo avtomatiko smo naučeni, da se s tem, kar nam je neudobno in nam pravzaprav ni všeč najpogosteje borimo. In to pogosto zelo glasno. Zagovarjamo svoja stališča, citiramo statistiko in izkušnje drugih ljudi, upravičujemo in dokazujemo, da oseba na drugi strani vsekakor ne more imeti prav.

Je res, ali je res?
Definitivno kriva, priznam.
Dolgo časa sem se borila. In če to ni vžgalo, sem ubrala drugačno taktiko bežanja, ko sem se skrivala in sem naredila vse kar je bilo v moji moči, da bi pobegnila pred tem, kar me je seveda vztrajno zalezovalo. In potem sem ubrala drugo taktiko in se začela delati, da to ne obstaja, skratka zanikala sem obstoj tega kot noj z glavo v pesku. Iz prve roke močno odsvetujem, ker si narediš s tem, ko daš glavo v pesek brez dvoma več škode kot koristi.
In ko ni vžgalo čisto nič drugega, sem omedlela in se spustila v nezavest. In potem sem bila v nezavednem do naslednje lekcije, ki je še močneje udarila po moji betici (zahvala moji prijateljici, ki je to krasno ubesedila kot prispodobo kladiva, s katerim te tvoja duša vedno znova po glavi in od malega plastičnega, če nisi pri volji poslušati sčasoma prideš do macole ob kateri brez dvoma omedliš, vsaj za nekaj časa).
Je to poznano?

In dokler nisi resnično pripravljena, da se ustaviš in pogledaš od blizu kaj delaš, enostavno ponavljaš te avtomatske mehanizme, ki smo jih skozi vzgojo (beri kaznovanje in nagrajevanje) krasno usvojili v svojem otroštvu.

In da bi to svoje udomačevanje lahko presegli, je potrebno narediti prvi korak, ki se mu reče samozavedanje. Zavedati se je potrebno, kaj pravzaprav počneš. Dokler bežiš stran od sebe ali se boriš s seboj, nisi pri volji pogledati, kje se pravzaprav nahajaš. Da to lahko narediš, se je potrebno ustaviti.
To je prvi korak, da se ustaviš. In opazuješ.
Z besedami anatomije Razcveta Ženske, se je potrebno odpreti.

In ključ je v tem, da kljub vsemu kar se ti dogaja in predvsem ne glede na to, kako neudobno je to, kar se ti dogaja, ostajaš odprta in sprejemljiva.
In bodimo realne, to je včasih … kaj naj rečem … resnično neudobno.

In izziv časa v katerem živimo je v tem, da ti je udobno, ko ti je pravzaprav neudobno, se pravi, da ti je udobno v neudobju.

Kajti, ko si avtentičen, pristen, to kdo ti si v resnici, pogosto čutiš nelagodje tistih, ki tega ne zmorejo sprejeti. In ker si odprta, to čutiš, kot bi se dogajalo tebi. In takrat je izziv, da ostajaš v svoji avtentičnosti, da si to kdo ti si ne glede na to, da s tem tvegaš, da boš zavrnjena. In ko že govorimo o neudobju, to je resnično neudobno (iz prve roke).

Kajti veliko lažje je, in bodimo iskreni, tako smo naučeni iz otroštva, skratka udomačeni smo v to, da takrat, ko nam je neudobno, razprodamo svojo vrednost, svojo avtentičnost, svojo energijo zato, da bi bile sprejete. Poznano?

Ženske vedno znova razprodajamo same sebe, ker ne zmoremo biti v neudobju, ki ga s svojo avtentičnostjo izzovemo pri drugih ljudeh. In tukaj je praksa ključnega pomena. Ne glede na to, da se strinjaš z vsem, kar sem napisala, je izziv v tem, da naslednjič, ko boš v taki situaciji, namesto da se zapreš in skriješ, se narediš čisto majhno sivo miško (to je vloga, ki sem jo izmojstrila do perfekcije) ostajaš odprta.
In ker sem to dolga leta preigravala v sebi vem, kako prekleto neudobno je ostajati v odprtosti in biti to kar si tudi takrat, ko tvoj instinkt, ki izhaja iz naučene vloge ustrežljivke vpije, da se moraš prilagoditi, ustreči, biti “pridna”.

Veš kaj, priznam, izstopila sem iz tega kluba “pridnih” punčk, preveč utesnjujoče je, preveč je pričakovanj in stvari, ki bi jih morala in ki jih ne bi smela.
In ko sem bila v tej fazi osvobajanja sem naletela na svojo Podivjano žensko (senčnim delom Divje Ženske), s katero sem se morala spogledati in jo objeti v sebi, se z njo pomiriti, da sem lahko spoznala njen zlati del.

Moja Divja Ženska se je osvobodila in zdaj je moja Kali včasih tako močna, da se jo sama ustrašim, ko spregovori skozi mene in vendar si toliko zaupam, da ostajam odprta in enostavno dopustim temu toku energije, da steče skozi mene.
Zato draga ženska je ključnega pomena, da ojačaš svojo notranjo posodo, da upravljaš s svojo energijo in da ostajaš odprta na sredi viharja. Brez potrebe po umiku, brez potrebe po skrivanju in iskanju strehe. Da zmoreš biti tam, stati pokončno in na glas povedati, da je tvoja cena taka in da si vredna toliko, da ceniš sebe in svojo energijo, ki jo vložiš v to, kar delaš in če jim kaj ni všeč, naj si najdejo nekoga drugega.

Ker sem unikatna, edinstvena in neponovljiva. Ker tega nihče ne dela na tak način kot to delam jaz in ker zdaj končno cenim svoj čas in svojo energijo, da zmorem stati v neudobju in se počutim čisto udobno, ko v tišini čakam na odgovor z druge strani.

In čisto ok je, če je odgovor ja, kot je enako ok, če je odgovor ne, kajti vse, čisto vse je stvar izbire!

Bodi sijajno!

Taja Albolena

orion nebula

Razcvet Ženske prvo dejanje…

Vse od kar smo pričele aktivno soustvarjati video serijo Razcvet Ženske dnevno poslušam s strani žensk o izzivih s katerimi se soočajo v svojem življenju. In številne se ne zavedajo, da je obilica izzivov pravzaprav posledica njihove izbire, da stopijo v svoj Razcvet.

Ne vem od kje izhaja zelo romantična predstava večine ljudi, ki se ukvarjajo z duhovnimi temami (in ja med njimi sem bila dolgo časa tudi sama), da bi morala biti preobrazba prijetna. Konec koncev gosenica umre, se raztopi v kozmično juho iz katere nastane metulj in to umiranje gosenice je brez dvoma neudobno. In vendar večina ljudi, ki se odločijo in izberejo, da se podajo na pot Razcveta pričakuje, da bi se najmanj moralo razpreti nebo in dol bi moralo pasti vse, kar so si zaželeli, in to takoj. Ni res?

Večina nas ignorira osnovne zakone po katerih deluje Vesolje. Pravzaprav smo v svojem življenju tako trdno prepričani v to, da nam pripada to, kar smo izbrali, da hočemo diktirati Vesolju na kakšen način nam naj to prinese. Zagotovo poznate zablodo številnih privžencev “Skrivnosti”, ki vneto meditirajo in čakajo, da se bodo vreče denarja pojavile na njihovem pragu. Seveda bi jih moralo Vesolje dostaviti na dom.

Pogosto me osupne moja lastna ignoranca ob tem dejstvu, da vse to vem, ko pride do odločilnih trenutkov pa pogosto padem na izpitu in bom v nadaljevanju razložila kaj se dogaja pa tudi kako si lahko pomagamo. Najprej pa naj osvetlim zelo pomemben proces, ki se dogaja v vaši notranjosti ob vsaki želji, ki vznikne iz vašega srca. Prvi korak je vedno povezan z zavedanjem tega kaj si pravzaprav želimo. In že ob tem prvem koraku imamo številne ženske težave, ker si enostavno nismo voljne priznati, kaj si srčno želimo, ampak namesto tega raje poizvedujemo pri drugih, kaj si oni želijo in potem poskušamo ustreči, se prilagoditi ali pa kar ponotranjimo njihovo željo. In ko se zavemo, kaj si želimo, vedno nastopi drugi korak.

Drugi korak je povezan z izbiranjem. In seveda ne razlagam čisto nič novega, za vse tiste, ki se sprašujete kam to vodi. In vendar je v povezavi z izbiro ključnega pomena to, da smo zavezani svoji izbiri. Kajti vse prepogosto srečujem ljudi, ki ali se ne morejo odločiti in večino časa v svojem življenju preživijo v sivi coni med odločitvami, medtem ko njihovo dragoceno življenje teče mimo, ali pa se odločijo in že v naslednjem trenutku podvomijo v svojo izbiro in se iz nje potegnejo nazaj na “varno”. Zakaj na “varno”? Ker je premik iz udobja znanega v neznano vedno neudoben. In ena od pomembnih veščin, ki jih morate kot bitja v Razcvetu sprejeti je, da neudobje postane vaše novo udobje. Ko si na poti rasti, razcveta, širjenja, si vedno v neudobju. In vendar še vedno poslušam dnevno, kako mi ljudje razlagajo, samo še tole bo mimo, potem bo pa ok. Samo še tole prediham in potem bo vse po starem. Nikoli ne bo po starem. Enostavno ni možno. Ne gre. In prej, ko se boste v tem svetu v katerem živimo danes pomirili s tem dejstvom, da je neudobje del vsakdana in sprejeli, da neudobje postane vaše novo udobje, lažje vam bo.

In potem smo mnenja, da zdaj, ko smo se pa odločili, da uau, zdaj pa naj Vesolje končno že prinese to, kar smo naročili; novo partnerstvo, novo službo, več denarja,… In veselo v pričakovanju komaj čakamo, kaj se bo zgodilo. In veste, kaj se zgodi? Izgubite službo, ki jo imate, partnerstvo, ki ga imate razpade, zadnji denar plačate za nujno popravilo avta. Vesolje nam po pravilu začne servirati izzive.

In ker se večina ljudi ne zaveda tega, da je to naslednji korak v našem procesu preobrazbe se na tej stopnji začnejo pritoževati, kritizirati, soditi in splavijo svoje komaj začete projekte. Zakaj? Večina ljudi še vedno ne razume, da ne gre za to, kaj ti imaš ampak za to kdo ti si, ko to imaš v svojem življenju. In da bi postal “novi” jaz, je treba odložiti balast vsega kar trenutno nisi. Z drugimi besedami, vse kar ti je na poti, da bi resnično postal človek, ki to novo življenje živi, je potrebno sprejeti in objeti v sebi, se s tem pomiriti in Biti.

Še vedno pa se večina ljudi tega “čiščenja” ustraši in ne vidijo blagoslova v preobleki, ki pride v obliki težav, izzivov, razpada, bolečine. Še vedno trdim, da je kriza v kateri smo pravzaprav preoblečen blagoslov. In tisti, ki se bodo zmogli spogledati s svojimi “zmaji” v svojem življenju, jih objeti, predvsem pa v prvi vrsti stopiti direktno skozi, bodo zmagovalci.

Zakaj? Zato ker je to, s čimer nas ta kriza sooča naša žrtev. In ljudje obožujemo žrtev. Ljudje naravnost obožujejo vse izgovore, ki si jih povedo zakaj jim nekaj ni dano, omogočeno in zakaj ne morejo. In tukaj nastopi ignoranca o kateri sem govorila malo višje. Ko vstopimo v svojo vloge žrtve, smo prepričani, da se nam dogaja krivica. Vedno je po pravilu kriv nekdo zunaj nas. Vedno imamo v svojem življenju avtoriteto, ki nas nadzoruje, kajti le tako lahko lahko igramo svojo žrtev. In če ste mnenja, da ste se s svojo žrtvijo pomirili, pomislite še enkrat, kajti zagotovo vas čaka za naslednjim vogalom.

Žrtev je mnenja, da so vsi okoli nje krivi, da se stvari v njenem življenju odvijajo tako, kot se. In vsi drugi bi se morali spremeniti, da bi potem ona bila ok. Nadvse popularno je svojo moč dajati ljudem in okoliščinam, tudi stvarem npr. denarju, da nad nami izvaja nadzor in nas terorizira. In to je tako subtilno del našega življenja, da se tega sploh ne zavedamo. Ni brez razloga navodilo, da ne sodi drugega, kajti s tem mu daješ svojo energijo in sebe postaviš v vlogo žrtve, ki se ti to dogaja.

Verjetno eden izmed težjih korakov v mojem vsakodnevnem življenju je soočenje s seboj v tem, kako pogosto svojo moč dam drugim in se naredim žrtev. In osnova vseh programov DivineFemme je ravno učenje, kako postati Zvezda, kako biti v svojem notranjem centru. Da je ključno, da si ti središče svojega vesolja in da se zavedaš, da ti izbiraš in da se ti potem uglašuješ s svojo izbiro.

In kaj je tista ena stvar, ki vam lahko takrat, ko ste v svojem notranjem procesu čiščenja pomaga in kar sem v svojem življenju prepoznala kot najpomembnejšo stvar je, da se v svojem življenju obdate z ljudmi, ki vam bodo v tem obdobju spremembe pokazali pot, ker so jo sami že prehodili in vedo, v čem ste in kaj so potrebni koraki. To sem spoznala pred 5 leti, ko sem sama šla čez razpad svojega življenja in mi vsa pamet, ki sem si jo nabrala v vseh letih prej ni čisto nič koristila. Rada povem, da je bila Caroline Myss takrat moja mentorica in da brez njenih nasvetov in usmeritev verjetno danes ne bi bila tukaj kjer sem. Kajti če ne poiščemo pomoči takrat, ko smo v svojem procesu “čiščenja”, se vedno znova umaknemo, pobegnemo ven iz vsega tega in smo ponovno na začetku. Ni vprašanje tega, ali bomo ponovno soočeni s to izbiro, ker brez dvoma bomo, vprašanje je le kdaj bomo šli še en krog. In če vedno znova bežite iz svojih izzivov, ker se bojite vsega, kar vam je na poti, da resnično postanete oseba, ki živi vaše “sanjsko” življenje, nikoli ne pridete vanj. Ker se temu koraku soočanja z vsem, kar vam stoji na poti ne morete izogniti. Tudi če poskušate mimo tega izziva po levi ali desni, zgoraj ali spodaj. Edina pot vodi direktno skozi. Vprašanje je, če si upate na to popotovanje Vase? Premorete dovolj srčnosti, ljubezni do sebe, da se soočite sami s seboj in objemete vse dele samega Sebe?

In od takrat imam v svojem življenju številne mentorje, ki me vodijo in usmerjajo takrat, ko stopim na kakšno bombo resnice v svojem življenju in ne vem kam naprej. Resnica je, da sami ne moremo preseči te stopnje. Zakaj ne? Ker nimamo izkušnje, kako je videti na drugi strani, ko si čez. Če dovoliš nekomu, ki je prehodil to pot, da ti pokaže kako priti čez, je potovanje precej lažje, čeprav je še vedno precej drugačno od zgornjega mita, da bi vse moralo biti lahkotno in da bi nam moralo biti dano.

Nič se ne dogaja Tebi, vse se dogaja Zate! Kakšen blagoslov so vsi izzivi na naši poti običajno vidimo šele čez nekaj časa, ko “boga pogledamo v hrbet” in vidimo kaj nam je bilo podarjeno. Čisto vsak izziv te približa novemu Jazu, osebi, ki živi to, kar je tvoja srčna želaj. In če hočeš postati ta oseba, Biti to, se je potrebno soočiti z vsem, kar ti je na poti, da to postaneš.

In ker vem, kako težko je potovati sam, sem pripravila druženja za ženske, kjer se s svojimi izzivi soočimo skupaj.  Druga drugi odslikamo, delimo druga z drugo in se podpiramo v preobrazbah, ki smo jim priča. Najnovejše druženje je za ženske, ki so prepričane, da vse zmorejo same in s tem od sebe odrivajo to, po čemer najbolj hrepenijo Intimno partnerstvo, čustveno povezanost, dušni stik in harmoničen partnerski odnos. Več tukaj…

O ja, nismo še končali, o naslednjih korakih več v naslednjem prispevku.

Bodite v cvetju!

Taja Albolena

couple-holding-hands

Za tango sta potrebna dva

Ja, se že čuti, da se dogajajo spremembe na nebu, ki vedno bolj vplivajo na ljudi na Zemlji. Ne glede na to, da je astrologija veda, ki je ne obvladam, pa vsak mesec bolj opažam, kako ljudi “vrže” kakšen sprehod planetov na nebu. In zdaj že kakšen teden poslušam o ločevanju in nasilju v družinah in kako ljudem meče pokrovke v zrak in imajo vsega dovolj.

Približuje se prehod Marsa v skrivnostnega in globokega Škorpijona in ko gre ogenj v vodo … huh ja no, vse kar lahko rečem je, da se pošteno kadi. Poznavalci napovedujejo, da bo mars s seboj prinesel končne odločitve številnih, da se ločijo, da odidejo iz odnosov in situacij, ki jim ne služijo in jih bremenijo. To je čas globoke preobrazbe, ki nas sili v soočanje s seboj in s svojimi sencami.

In zakaj pišem o tem kaj se dogaja na nebu? Ker sem prejela nekaj vprašanj v povezavi s krajo energije in navezanostjo na stvari v našem življenju. V tem času, polnem izzivov namreč iz vaše notranje sence na površje prihajajo notranji “demoni”, vaše nepredelane stvari. In pomembno je, da veste, kaj vas čaka za vogalom. Kajti tisto, pred čemer bežite, vas vedno lovi.

In senca nam je vedno za petami. Ne moremo se je rešiti, jo odrezati, lahko jo poskušamo zanikati, vendar vsakič, ko svojo glavo damo ven iz peska ugotovimo, da je še vedno z nami. Edini način, kako se s senco lahko spoprimemo je, da se obrnemo k njej in jo sprejmemo. Seveda je to precej lažje reči kot narediti, vendar resnično, nimamo druge opcije. To kar smo kot duša izbrali, da bomo doživeli, bomo doživeli, lahko sicer gremo še en krog, vendar bo izkušnja naslednjič še večji izziv za soočenje.

Leta 1998 sem bila prvič noseča in takrat sem dojela, da se enostavno ne morem več slepiti, kako jaz “delam na sebi”, ker bom stvari, ki jih ne bom razrešila sama, predala naslednji generaciji.

To me je vodilo kot bojevnico na pohod in namesto bežanja pred svojimi sencami sem izbrala njihovo zalezovanje. Čisto v šamanskem slogu sem začela slediti sama sebi in svojim sencam in v letih do danes, sem se pomirila s številnimi med njimi. Ti deli mene niso nikamor šli, nisem jih odrezala, nisem se jih “rešila”, z njimi sem se spogledala v sebi in se pomirila z njimi, jih sprejela in objela v sebi. In verjemite, da je bilo soočenje s številnimi vse prej kot šala.

Podobno privlači podobno, to čemur namenjate svojo pozornost je del vaše izkušnje. Če imate v sebi nerazčiščene stvari, ki so skrite v vaši senci in sodite, obsojate ljudi, da so taki in taki, pravzaprav sodite sami sebe v tem delu, na katerega kažete s svojim prstom. V odnosih pogosto poslušam; moj mož je tak in tak in dela to in to, ne posluša me, ignorira me. In ko vprašam, kje je ženska do sebe takšna oziroma do koga je ona takšna, se pogosto brani, da ona pa že ni takšna. Senca. Vse tisto, česar ne vidite je neosvetljeno v vaši notranjosti oziroma je v senci. In dokler tega ne vidiš v sebi, so v tvojem življenju ljudje, ki ti kažejo točno te skrite dele tebe. Sooči se z njimi in sprejmi sebe.

In kraja energije? Nihče vam ne more nič vzeti, vse jim daste sami. Ko se razburjate, jih sodite, kritizirate jim namenjate svojo pozornost, tja teče vaša energija in to hranite. Ravno pred nekaj dnevi sem se zalotila, kako se še vedno pritožujem nad svojim bivšim, ki ga že 20 let nisem videla. In sem se kar na sredi stavka ustavila in dojela, da mu še vedno namenjam pozornost in pošiljam energijo točno s tem, ko se pritožujem, da kako me je zapustil. In sem se hitro ujela v nerazrešeni stvari, ki jo je bilo potrebno zaključiti v meni in se pomiriti z njo. Kajti v umetnosti upravljanja s svojo lastno energijo, se mi zdi pomembno, da zavestno izbiram, komu namenjam svojo pozornost in s tem energijo. Upravljanje z lastno energijo je nekaj kar učim ženske, kajti iz izkušenj vidim, da kljub temu, da smo mojstrice energijske ravni pogosto pojma nimamo kdo pije in kdo plača, da ne govorim o tem, kako grdo delamo z energijo v svojem življenju, kot svinja z biseri.

Za tango sta potrebna dva in tudi za odnos sta potrebna dva. Za krajo energije sta vedno potrebna dva eden igra žrtev, drugi pa vampirja, ki mu pije kri. Če nehate igrati žrtev, tudi vampirja ne boste več potrebovali, ker ne more plesati sam, bo našel drugo žrtev. In ne, ne morete ga spremeniti, dokler ne dojame, kaj počne, se ne bo spremenil. Spremenite lahko le sebe s tem, ko se sprejmete točno taki, kot ste.

Rešitev je vedno v tem, da v odnosih, ki vam predstavljajo izzive pogledate kakšno vlogo igrate. Kako vam služi, da ste v tem odnosu in igrate svojo vlogo? Kaj vas to uči? Kaj imate od tega? Ko to ugotovite in se s tem pomirite, tovrstni odnosi enostavno niso več potrebni.

Izziv je v iskrenosti s seboj. Da se ne slepite, da vi pa nimate težav in so za vse krivi drugi. Spomnite se, za tango sta potrebna dva in prevzemite odgovornost za svoj del. Nihče ni rekle da je enostavno ali lahko in je vse prej kot udobno, vendar nujno potrebno, če se želite osvoboditi in resnično zaživeti.

V DivineFemme Akademiji učim ženske o tem, kako postaviti svoje osebne meje in poskrbeti najprej zase, kajti to je tisto, kar je za žensko ključnega pomena, da ustvari živlejnje kot si ga želi na sijoče ženstven način. O energijski krogli in upravljanju s svojo lastno energijo veliko govorim, ker je skrb za svoj osebni prostor ena od pomembnih veščin, kajti vse se začne s tem, da naredimo prostor za nove stvari v našem življenju in jih sprejmemo.

Potrebno je počistiti staro, da naredimo prostor, da novo lahko vstopi.

Čas je, da zaživite svobodno! In to je vaša vsakodnevna izbira.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Pic-Goddess

Razcvet Boginje

Ko sem pred dvema letoma začela deliti svoje navdušenje o tem, kako postati najsrečnejša ženska na svetu sem vedno znova naletela na mlačen odziv žensk, ki bi si sicer želele postati najsrečnejše ženske na svetu, vendar je bil strah pred tem da bi ob tem zasenčile koga, se izpostavile enostavno prevelik za mnoge, da bi stopile v svojo najveličastnejšo verzijo same sebe.

Dve leti kasneje še vedno opazujem številne ženske, ki se skrivajo, ugajajo, ustežejo drugim in upajo, da jih bo ob vsem njihovem žrtvovanju za druge kdo opazil in jim dal to kar si srčno želijo, vendar so to tako dobro skrile same v sebi, da še same ne vedo več kaj si želijo. Kolektivno gledano smo postale ustrežljivke brez zavedanja kako močno smo ujete v tovrstne programe.

Ženske še vedno sabotiramo same sebe in ob tem čakamo na princa na belem konju, ki nas bo rešil. Da bi iz princese, ki čaka na svojega princa zrasle v Kraljice in si nato drznile stopiti v svojo notranjo Boginjo si upa le malokatera. In vendar sem pripravila program za tiste, ki si upate in ste se voljne spogledati s tem zakaj se skrivate in zakaj raje ostajate v povprečju, namesto da bi stopile v svojo Dharmo, v svoj dušni namen, svoje Darilo in to v polnosti zaživele tukaj in zdaj.

Na tej poti se je potrebno soočiti s petimi pomembnimi Resnicami:

Normalno/povprečno nima nobene zveze s tvojo Usodo

Če si vsaj malo kot jaz, potem v sebi čutiš nemir. Nemir ob katerem se zavedaš, da si tukaj z večjim namenom, kot ga živiš v tem trenutku. V sebi veš, da si tukaj z namenom, ki presega tvoje najbolj divje sanje. Tukaj si z namenom, da izraziš svoje Darilo, da ga polno utelesiš in živiš. In s tem, ko poskušaš ustrezati idejam drugih, ko se tlačiš v kalupe in modele uspeha in pričakovanj drugih ljudi ne služiš niti sama sebi niti svetu. Da ne govorim o tem, kako te izčrpava nenehno ugajanje in prilagajanje drugim. S tem ko jemljemo same sebi, da bi lahko dale drugim si ne delamo nobene usluge. Ključno je, da prepoznamo kako namesto paradigme jemanja in dajanja vstopiti v paradigmo sprejemanja in širjenja. Bolečina je vedno znak upiranja in tega, da ne živimo v skladu s svojo Resnico. bolečina je zaveznica, ki nam sporoči, da se skrivamo, smo z glavo v pesku in nočemo videti, vedeti, čutiti. Z besedami moje prijateljice; bolj ko se upiraš svoji Dharmi, svoji Usodi, večje je kladivo, ki ga Duša uporabi, da te z njim udari po glavi, ko nočeš poslušati kar ti ima za povedati in vsakič bolj boli, ker je kladivo vedno večje. Ključno je, da zaupamo svojemu notranjemu glasu, ki nas vodi v našo veličastnost in prvi korak je, da se odpremo in smo pripravljene sprejeti. Tvoja Usoda čaka nate. In verjemi mi, da je vse prej kot normalna ali povprečna. Nesporno dejstvo pa je, da od tebe zahteva veliko poguma. Vedi, da je to, da postaneš svoja najveličastnejša verzija sebe, najbolj nora in divja avantura tvojega življenja.

Nekoč je tukaj

Tisti tvoj nekoč, ko bom, če bom, … je tukaj. Resnično je.čas. Danes je tisti dan, ko kreiraš svoje življenje. Danes izbiraš. Samo danes imaš na voljo in zato ga izkoristi maksimalno. Takrat, ko si popolnoma prisotna v tem trenutku, tukaj, zdaj, lahko svoje življenje živiš optimalno … iz trenutka v trenutek. Ne glede na vse, kar se dogaja okoli tebe, svojo preobrazbo kreiraš iz tega trenutka, zdaj. Kaj izbiraš zase danes?

Kakšna je cena?

Pogosto se ne zavedamo tega, da ima čisto vse svojo ceno. Ni je brezplačne stvari na svetu, čisto vse plačamo. In vendar mi izbiramo kakšno ceno bomo plačali. mi smo tisti ki izbiramo kje, kako in kam bomo usmerili svoj čas, svojo energijo, svoj denar, svoj trud in s kom se bomo obdali. Ali se prodajamo pod ceno, ali cenimo svoj čas, denar in svojo energijo je popolnoma naša izbira. In arhetip prostitutke je pogosto na delu v našem življenju, ko ne znamo ceniti svojega časa, svoje energije in svojega denarja. Kakšno ceno plačujete danes?

Odgovori na klic

V sebi imamo brezžično povezavo s svojo Dušo. In kliče nas. In to čutiš v sebi. Dobivaš sporočila in namige. Vidiš znamenja na svoji poti. Včasih celo slišiš tihi šepet v svoji notranjosti, ki te drega. in vendar se tako pogosto obračamo stran in se zamotimo s tem, da smo “zaposleni” s celo kopico stvari, ki ne morejo počakati. Upamo, da bo ta tihi glas utihnil, da se bodo namigi prenehali. Upamo, da bo tisto globoko notranje nelagodje izginilo. In vendar nas ne zapusti. Kaj je potrebno, da boš rekla JA svojemu notranjemu klicu? Bolezen? Razpad zakona? Kako veliko kladivo bo morala uporabiti tvoja Duša, da boš voljna prisluhniti klicu? Macolo? Da se onesvestiš in ugotoviš, da si stisnjena v kot in ne moreš več ubežati temu? Ni treba, da je temu tako. Kaj je potrebno, da rečeš JA?

Dopusti si, da sprejmeš

Življenje si želi s teboj deliti izobilje. Najbolj naravna stvar na svetu je, da si želiš več. Rast, širjenje, razcvet je naravno stanje Biti. Tvoja duša si želi širitve in rasti, želi si tvojega Razcveta v polno moč tvoje Biti. Pozabila si, da se Univerzum izraža skozi Tebe. Pozabila si, da si pomemben del te igre, ki jo imenujemo Življenje, kajti TI si unikatna, edinstvena enkratna Kreacija Boga. In tukaj si, ker si Božanskost in Božansko skozi tebe izkuša in se izraža kot individualni vidik Božanskega. Dopusti si, da narediš prostor za to, kar potrebuješ. Da se odpreš za novo in to sprejmeš. In ob tem neguj sebe, ohrani stik s hvaležnostjo, ki bo odprla tvoje srce in te vodila v globine Življenja. Čas je, da si dopustiš in sprejmeš izobilje, ki ga življenje želi deliti s Teboj!

Več o umetnosti Razcveta Boginje na druženju na poletni solsticij. Več o Razcvetu Boginje tukaj…

Čas je zdaj. In svet čaka Nate!

Taja Albolena

rainbow-pick-up

To ni zame!

Verjamem, da ste se v življenju že srečali s situacijo, kjer ste nekoga klicali več kot enkrat, ko ste se z nekom lovili cele dneve, da bi se srečali ali pa ste večkrat poskušali stopiti v kontakt z nekom in ste na koncu zaključili; To ni zame! Kaj če bi vam povedala, da takšen zaključek pogosto izhaja iz našega zgornjega limita, ki smo ga postavili v svojem življenju in pravzaprav predstavlja samosabotažo?

Saboter je eden tistih aspektov našega notranjega sveta, ki se ga le malokdaj resnično zavedamo, v teh dnevih pa leze na površje na vseh področjih našega življenja. Morda vam gre res dobro na področju partnerstva in se počutite izjemno, ob tem pa se vam podirajo načrti in projekti v službi. Ali pa vam gre področje kariere odlično in so vaši odnosi na psu?

V svoji izkušnji sem ugotovila, da ko dosežemo limit tega, kar menimo, da nam je trenutno namenjeno, koliko dobrega lahko naenkrat doživimo, začnemo v svojem življenju sami sebe vleči navzdol in poskušamo ustvariti to, kar mnogi imenujejo “normalno” stanje. Pogosto je samosabotaža res očitna, ko ti uspe velik met v službi in prideš domov in prva stvar na tapeti prepir, ker si pozabil prinesti ali kupiti nekaj, kar si obljubil, da boš. Na-ključ-je? Seveda, na tak način sam sebe opozoriš, da si ven iz svoje cone udobja. V tvoji glavi se prižgejo rdeče lučke in nujno je treba narediti nekaj, da znižaš svoje dobro počutje. Ali pa imamo za sabo izjemen vikend v družbi otrok in partnerja in se nam na poti domov pokvari avto ali pa doma ugotovimo, da so nam sosedi polomili naše najljubše cvetje na gredici. Hmmm…

Pogosto ljudje razmišljajo le o žrtvi in temu kako so drugi krivi za to, da jim stvari ne uspevajo v življenju, pozabijo pa na to, kako sami poskrbijo, da jim ne uspe to, kar si želijo. Saj poznate tisti občutek, ko ste na pravi poti in ste navdušeni v sebi in kar naenkrat najdete nekaj, da začnete najedati sami sebe in se ustavite. Ali pa vam stvari res dobro tečejo in se naenkrat pojavijo strahovi, zagrabi te panika in začneš dvomiti v to, kar delaš? Kontradiktorno? Ste kdaj razmišljali o tem, zakaj se ljudje, ki jim uspe veliki met v življenju tako hitro vrnejo nazaj v stare tirnice? To se najbolj fenomenalno vidi pri tistih, ki so zadeli na lotu. Definitivno delajo na temu, da bi se vrnili nazaj v svojo cono udobja in ponavadi jim to uspe na vseh področjih v roku 2 let. Večina ne rabi takega časovnega okvira. S pomočjo kritike, sojenja, skrbi, prepirov, nezmožnostjo, da sprejmemo stvari za to poskrbimo dnevno. Da ne govorim o samokaznovanju in samozaščiti, s pomočjo katerih smo v nekaj trenutkih tam, kamor po svojih notranjih parametrih sodimo.

Preseganje notranjega praga uspeha, radosti, sreče in ljubezni, ki smo si ga postavili v otroštvu je vse prej kot enostavno in vendar se je potrebno soočiti s svojimi zgornjimi limiti, s svojimi pokrovkami, kot jih imenujem sama, če se želimo razcveteti in razširiti, ter utelesiti vse svoj potencial, ki ga imamo na voljo.

Samosabotaža je intimno povezana z našimi strahovi, ki vedno znova poskrbijo, da se vrnemo v znano notranjo klimo. In vse skupaj je povezano z epigenetiko, z vplivi iz okolja, ki v naši notranjosti vklapljajo in izklapljajo stikala naših genov. Zato, da se vklopijo določeni programi v naši notranjosti potrebujemo okoliščine, ki nam pomagajo razkriti, kaj vse se skriva v naši notranjosti. In pomanjkanje česarkoli v našem življenju vklopi odzive panike in strah, za katerega nam ni jasno od kje se je vzel.

Namesto, da se naslednjič, ko vas življenje takrat, ko ste pripravljeni narediti korak naprej ustavi, si raje razjasnite, kje sabitirate sami sebe, soočite se s svojimi nezavednimi mehanizmi samosabotaže in zaživite življenje, kot si ga želite. Kako? Prepoznajte kje se kritizirate ali sodite, kje ne sprejemate pohval in komplimentov, kje iščete spore in kako ste odvisni od skrbi v vašem življenju. Da bi lahko presegli svoje notranje odzive jih moramo najprej prepoznati in si jih priznati, da jih lahko presežemo in izberemo drugače.

Ključno je to, da se nehate kaznovati in kot temu slikovito pravim sama -pribijati na križ- v svoji notranjosti, ker ste že spet podlegli isti notranji avtomatiki, ki vas je zapeljala v sojenje in kritiziranje. V svoji dolgoletni praksi sem ugotovila, da ljudje pogosto zato, ker vemo, da ni “lepo” ali prijazno, če kritiziramo in sodimo ljudi okoli sebe namesto tega vso to jezo in z njo povezano energijo prelijemo vase in se jezimo nase, v svoji notranjosti. Implodiramo navznoter, namesto da eksplodiramo navzven in s tem poškodujemo sebe, navznoter.

Predstavljajte si kako bi bilo, če bi vsakič, ko ste izzvani imeli na voljo orodje, s pomočjo katerega bi ta čustveni naboj prelili v svoji notranjosti iz jeze v radost. Narava nam je dala orodje, kako lahko to naredimo v sebi s tem, da ujeto energijo osvobodimo in jo v sebi pretočimo tja, kamor želimo. Budnost in zavedanje je ključno, da to lahko naredimo kadarkoli.

In če potrebujete usmeritev in bolj podrobna navodila, vas vabim na vikend druženje DivineFlow, kjer bomo pogledali mehanizme, kako se stikala vklapljajo in tudi kako jih zavestno izklopimo in izberemo drugače. Skratka govora bo o tem, kako preseči svoje zgornje limite, kako jih dvigniti in se osvoboditi.

In ko boste naslednjič pred izzivom, kjer bi pred časom rekli; To ni zame! se ustavite za hip in poglejte, če morda ni posredi samosabotaža. In namesto, da se ustrašite izzivov, se podajte vanje, ustrezno opremljeni, seveda, z lučjo, da se s svojimi strahovi soočite in jih presežete. Vsak avanturist vam bo povedal, da se v ekstremne razmere ni modro podajati brez opreme in tudi tukaj je ustrezna oprema nujno potrebna, da se soočimo s tem, česar nas je najbolj strah. Luč zavesti, obilo ljubezni, radost in negovanje so osnovna oprema, ki jo na tej poti potrebujemo.

Izjemno potovanje vase vam želim v tem izjemnem času.

Taja Albolena