Preobrazba

Ali vedno znova dokazuješ, da zmoreš več in bolje

, 0 Comments

Priznam, poletje sem preživela zelo zaposlena. Veliko sem delala, veliko stvari sem podelila in vendar je to, kar vedno znova opažam pri sebi, in kar je novo zame, kako skozi uravnovešanje obveznosti in negovanja sebe, obveznosti pravzaprav niso breme, temveč vir iz katerega dobivam kreativno energijo, življenjsko energijo, ki me polni. Tako moje delo ni vir praznjenja, temveč polnjenja. In točno to je bila moja namera za to leto, da najdem ravnovesje v sebi. Kajti zame osebno je uspeh ravnovesje, da vidim in cenim dragocene trenutke vsakdana, povoham cvet, objamem otroke, ukradem poljub svojemu moškemu in vedno več časa preživljam v Biti. Tudi ko delam.

Močno verjamem v dejstvo, da je ženska varuhinja življenja. In ko gledam trend Superženske, ki zmore vse sama, ženske, ki je popolna mama, popolna žena, popolna poslovna ženska, se sploh ne čudim, kako zlahka v svoji preobremenjenosti pozabimo na stvari, ki so v življenju resnično pomembne.

Številne ženske, s katerimi se pogovarjam, mi povedo, da so bile v svojem življenju kot roboti. Zjutraj so se zbudile, se vključile in zvečer, ko so šle spat, so se izključile. Dokler se jim ni življenje sesulo; težave v partnerstvu, izguba službe, bolezen so stvari, ki so jih prebudile v zavedanje, da je neskončni seznam opravil, ki jo dnevno čakajo, vir stresa. Nikoli nismo dovolj uspešne, kljub temu, da ženske opravimo povprečno 26 opravil na dan. Saj vem, zdaj slišim številne ženske, ki so vzdihnile… samo. Brez dvoma jih opravim več kot 26.

Sodobna ženska je odločena, da bo dokazala da zmore več, da zmore bolje in predvsem, da je lahko dovolj. Dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna, dovolj… da je superženska. Sodobna ženska je na vsakem koraku soočena s tem, da je lahko več, da daje več, da zmore več, da dela več. Več kot polovica vseh žensk s katerimi prihajam v stik pravi, da nimajo časa zase. Kljub temu, da se zavedajo, kako jih to, da si ne podarijo časa zase omejuje v življenju. Ne glede na to, da vedo, kako bi jim koristilo in bi se bolje počutile, če bi si podarile čas zase, si ne morejo najti časa zase.
Zakaj? Ženske si danes predstavljajo, da pomeni »vzeti si čas zase« dan zase ali vsaj nekaj ur, kar pa večina sodobnih žensk enostavno ne zmore.

Res je, tudi sama sem mama, žena, poslovna ženska, kuharica in sobarica, perem, likam in občasno sem tudi taksi služba, sploh zdaj, ko gredo otroci ponovno v šolo in bomo spet krmarili med njihovimi obveznostmi, interesnimi dejavnostmi in mojimi. Zato vem, koliko organizacije je potrebno, da si podarim cel dan samo zase.

Pred dnevi sem se pogovarjala s prijateljico in sem ji razlagala, da je brez dvoma umetnost to, da najdem čas zase. Vendar vem kako ključnega pomena je zame, da si podarim čas, tudi če je to 10 minut zjutraj in 10 minut zvečer. Ugotovila sem, da 60 sekund čez dan, ko potrebujem stik s seboj zadošča, da se prenovim in napolnim.

In iz prve roke vem, kakšen izziv številnim ženskam predstavlja multi-tasking, sposobnost ženske, da dela več stvari hkrati. Pravzaprav gre za sposobnost pregleda nad prostorom, zaradi česar opaziš vse stvari, ki jih je treba narediti hkrati, naenkrat, kar je vir izjemnega stresa za mnoge ženske.

Ogromno žensk danes prepoznava, da so tik pred izgorelostjo in da vozijo na »hlape«, kot temu pravim sama. Številne ženske izjemno cenijo hitrost in so ponosne na to, da so preobremenjene, saj to enačijo z uspehom. Realnost je takšna, da svoje posode z gorivom ne polniš takrat, ko voziš na vso moč in s polno hitrostjo. Številne ženske so pozabile, da je potrebno občasno ustaviti na bencinski črpalki in napolniti svojo notranjo posodo ljubezni.

Čeprav drži, da ženske same sebe dnevno silimo v to, da moramo narediti več, k mitu o popolni ženski, ki pritiska na žensko, brez dvoma prispevajo tudi mediji in kozmetična ter modna industrija. Vendar kar 80% žensk v eni od evropskih raziskav priznava, da čutijo pritisk zaradi številnih pozitivnih sporočil o opolnomočenju ženske, ki so jih deležne na svojih FB straneh, v svojih spletnih predalih ali preko medijev.
Zakaj? Ker še ni tam, ker tega še ni dosegla, ker tega še ne živi. ker je trend pozitivnega razmišljanja in tega, da je ženska tista, ki bo rešila svet še ena od stvari, ki smo jo ženske dale na svoj neskončni seznam opravil in zdaj se kaznujemo vsakič, ko ne naredimo tega, kar bi po mnenju nekoga drugega morale narediti. In to sem to poletje opazovala tudi sama. Začutila sem, kako pomembno je, da držim samo sebe, da sem v stiku s seboj in s svojimi potrebami, ker drugače bi me hitro ven iz stika s sabo odpeljala številna priporočila in to kaj bi mogla, ter kako bi mogla delati stvari, ki jih dnevno opazim samo s tem, ko odprem svoj poštni predal.

Verjetno je vse skupaj še bolj pripomoglo k mojemu zavedanju, da ne gre za to, kaj vse delam in kaj vse ni morala narediti zase, temveč gre za to, da znam Biti s tem, kar je. Da enostavno sem tam kjer sem, s tem, kar me obkroža in začutim sebe. Da upočasnim, se sprostim in sem v trenutku. Da uživam v življenju točno tam, kjer se nahajam. Da znam ceniti dragocenost trenutka in na polno užijem lepoto tega, kar me obdaja.

Kako to dosežem?
Brez dvoma je najpomembnejša stvar, da sem prisotna tam kjer sem. Da sem cela tam kjer sem. To pomeni, da ne razmišljam o tem kaj bi morala ali pa kje sem ga usrala. Sem v tem trenutku, tukaj, zdaj. Brez razmišljanja o preteklosti ali prihodnosti. Saj poznaš rek Dalaj Lame: “Samo dva dneva sta v letu, ko ničesar ne moreš narediti. Eden se imenuje Včeraj in drugi Jutri. danes je pravi dan za ljubezen, da verjameš, delaš in predvsem živiš.”

Da si lahko v polnosti v tem trenutku je potrebno upočasniti. Ustaviti na »bencinski črpalki«, o kateri sem govorila zgoraj in opaziti lepoto, ki me obdaja.

Šele ko opaziš lepoto tega, kar te obdaja, lahko zaužiješ to lepoto, dopustiš, da te napolni, te izpolni in obnovi. Da se predaš trenutku in njegovi dragocenosti ter samo si.

Zato, da samo SI je dovolj 60 sekund. 60 sekund popolnega samozavedanja, samosprejemanja, cenjenja sebe in zaupanja vase. Gre za dnevno prakso.

Premik iz delovanja v Bit je nujno potreben za sodobno žensko. Da je polno prisotna tam, kjer je in da deli najboljši del sebe, z ljudmi in s svetom.

Ne moreš deliti tega, česar nimaš, najprej moraš ti Biti ta ženska, ki ti je namenjeno Biti.
Si pripravljena?

Danes je zadnji dan za prijave v DivineFemme Akademijo, kjer ženskam pokažem načine, kako prebuditi svojo ženstvenost, jo utelesiti in v polnosti zaživeti. Če si pripravljena, da se mi pridružiš, poglej kaj vse je vključeno v 12 mesečno druženje tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Se v tvojem življenju dogaja čustveno prebujenje?

, , 0 Comments

Pri ženski se na prehodu v 30. leta zgodi čustveno prebujenje, kar običajno pomeni velik notranji premik v razumevanju, izkušanju, čutenju in prepoznavanju Sebe in svojega mesta v svetu.

Prehod v 30-ta se običajno začne z nezadovoljstvom, ki kaže na pomembno dejstvo, da je ženska prerasla življenje, ki ga je živela skozi 20-ta leta.

Pogosto je premik povezan s pobegom iz okoliščin, v katerih se je ženska znašla, kar velikokrat vodi do drastičnih sprememb v življenju ženske kot so ločitev, selitev, zamenjava okolja ali prijateljic, sprememba zaposlitve.

Lahko bi rekla, da se zgodi pomembno preoblikovanje prioritet v življenju ženske.
Značilno je rastoče zavedanje, da ženska želi več od življenja.
Intenzivno nezadovoljstvo s trenutnimi okoliščinami pa žensko prebudi v zavedanje, da je čustveno bitje in ima čustvene potrebe.

Okoli 30-tega leta se v ženski zgodi čustveno prebujenje, ki s seboj prinaša sposobnost, da ženska začuti sebe, spozna sebe in prepozna namen svojega življenja.

Ženska v 20-tih je voljna, da se prilagaja in ugaja.
V svojih najstniških letih je oblikovala osebnost, ki zdaj vodi njeno življenje.
Najprej je bila deležna udomačevanja v domačem okolju skozi vzgojo, nato so jo oblikovali vplivi v šoli.
Sledilo je iskanje službe in partnerja, ustvarjanje družine.
Ženska v tem času živi po pravilih družbe, se podreja družbenim normam in nosi masko persone, ki jo je oblikovala.

V času med 28.-35.letom ženska začne prepoznavati, da je ujeta. Ujetost v kalup življenja, ki ga ustvarila, jo duši.
Začuti intenzivno željo po osvoboditvi, željo po tem, da bi bila to kar je – resnična, avtentična, Ženska.

V pogovorih, ki jih imam z ženskami pridemo do tega, kako frustrirajoče je spoznanje, da je tvoje “popolno” življenje, ki si ga ustvarila nekaj, kar te ne osrečuje.

Pogosto ljudje v njeni okolici preprosto ne morejo razumeti, kaj ji manjka, saj ima vendar vse; dom, družino, moža, službo.

In čustveno prebujenje v ženski ustvari silen kaos.

Vendar mu v sodobna družba ne posveča pozornosti in se le-ta zato zavleče v 40-ta leta, ko temu lahko damo nalepko kriza srednjih let.

Temna noč duše, kot so jo poimenovali mistiki, je življenjska kriza, ko imaš občutek izjemnega nezadovoljstva v življenju, ne glede na to, kako dobro ti gre in ne glede na vse tvoje dosežke.
Ob tem večina žensk čuti izjemne občutke krivde, kar poskušajo pri sebi omiliti s tem, da se primerjajo z ženskami, ki jim gre slabše od njih.

Pogosto ženska v tem obdobju sama sebe prepričuje, češ kaj se pritožuješ, saj ti gre vendar vse krasno.

Vendar se tukaj ženska ne more preslepiti ali pregovoriti ven iz dejstva, da je prerasla življenje, ki ga je živela do sedaj.

Izvorna esenca ženske se želi izraziti in to povzroča občutek izgubljenosti, zmedenosti in notranje praznine. Pričakovanja okolice in družbe so kar naenkrat brez pomena.
Želiš si nekaj drugega, pa ti ni čisto jasno kaj.

Bolj, ko je bila tvoja Bit zanikana in potisnjena na stran v tvojem življenju, bolj je ta prehod in z njim preoblikovanje tvojega življenja drastično. In če se temu še upiraš z vsemi štirimi, je prehod v srednja leta lahko resnično boleč.

Moje osebno prebujenje se je odvijalo v času od 31-35 leta, ko sem se prebujala v svoj jaz, se začela zavedati kdo jaz sem v resnici, ko sem se prebudila v svoje potrebe, v svoje občutke in nisem prav vedela, kaj naj zdaj počnem z njimi.
Navajena sem bila ugoditi drugim in spoznavanje s svojimi potrebami je bilo neudobno.
V tem času sem se spoznavala tudi s svojim namenom, zakaj sploh obstajam in to kar je ključno, je, da razumemo, da namen ni nekaj, kar intelektualno razumeš, gre za občutenje v telesu.

Namen je poravnava notranjega impulza individualnosti z zunanjimi aktivnostmi v svetu. In tukaj ni mogoče sklepati kompromisov. Namen gre z roko v roki s tvojim občutenjem avtentičnega Jaza, tvoje Biti in soustvarjanjem z ritmično kvaliteto lepote, skozi katero začutiš sebe in svet okoli sebe. Vsi trije elementi so ključnega pomena za razvoj celote. In ko se začneš spuščati v domeno svoje lastne individualnosti, se spuščaš v svojo notranjo temo.

Kriza ti omogoči preobrazbo.
Kriza pomeni točko preobrata.
Je čas bolečine, nevarnosti in hkrati velika priložnost.

Stres, ki spremlja osebno krizo žensko potisne v rast, v notranji razcvet, ki terja globoke vpoglede vase, soočenje s težavami, čiščenje starega in preseganje načinov, ki so nezadostni ali omejujoči.

Zgolj branje knjig ali občasno “delo na sebi”, vikend seminarji, duhovnost kot hobi enostavno ne zadoščajo, ko se premakneš skozi svojo osebno krizo.

Čustveno prebujenje običajno pospremi zavedanje, da te kariera ne izpolnjuje več, izguba službe, boleče partnerstvo, srce parajoča ločitev, težka zakonska kriza, želja po poroki pri samskih ali težave z zanositvijo… vsaka ženska ima čisto svoj skupek okoliščin, ki jo pripreljejo na rob, kjer se zgodi prebujenje, vpogled v svoje življenje, kjer ženska lahko vidi koščke sebe in jih poveže v Celoto na čisto nov način.

Kaj so štiri najbolj modre stvari, na katere bodi pozorna, ko se znajdeš v procesu čustvenega prebujenja?

1. Upočasnitev. Pomembno je, da se ustaviš in se začutiš. Dokler si v hitenju, v norem tempu vsakdana se ne moreš začutiti. Pogosto je naglica in prezaposlenost obrambni mehanizem s katerim si onemogočamo prebujenje. Zato se ustavi, začuti sebe. Začuti kje se nahajaš in kaj se ti dogaja.

2. Dopuščanje. Dopusti si, da si kjer si in da si kakršna si. Sprejmi to kdo si in bodi s tem zadovoljna. Zgolj skozi dopuščanje lahko dosežeš lahkotnost bivanja, obstoja. Večina stisk, frustracij in nezadovoljstva izhaja iz kontrole in nadzora situacij, ljudi in življenja.

3. Hvaležnost. Prepoznaj svojo edinstvenost, posebnost in neponovljivost. Bodi hvaleža za vse kar si, kar imaš in kar lahko delaš. Začni s sposobnostjo, da vidiš, slišiš, se dotikaš. Prepoznaj obilje stvari, za katere si lahko hvaležna.

4. Opazovanje. Samo bodi, brez presojanja, obsojanja, kritiziranja ali primerjanja z drugimi. Drugi ljudje so drugi ljudje. Nikoli ne moreš vedeti kaj je prav zanje, ker nisi v njihovih čevljih. Opazuj sebe, svoje občutke, dogajanje v svoji notranjosti. In ko prepoznaš, kaj čutiš v sebi se vprašaj; Kako je lahko še boljše?

Začne se s tem, da si prisotna sama s seboj in da začutiš sebe in to kje se nahajaš.
Povedati si moraš resnico in radikalna iskrenost je ključnega pomena za premik skozi ta tunel v katerem se znajdeš.
Orodja za premik skozi proces prebujenja delim v druženju Prebujenje in vabim te, da se mi pridružiš v potovanju nazaj k Sebi.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko začneva soustvarjati življenje, za katero si se rodila, da ga živiš. Prebujenje se zgodi, ko te življenje izzove, da opustiš svojo obrambno naravnanost, odložiš ščite, podreš zidove okoli svojega srca, izoliranost in osredotočenost zgolj na preživetje. Ko se oglasi tvoja Duša, ki si želi v polnosti živeti, izkušati, se širiti in se izražati. Gre za klic tvoje Biti, tvoja izvorne esence, tvojega sebstva, da bi se vrnila nazaj k sebi, nazaj domov. Prebujenje je klic k integraciji in edini namen je združevanje v Celoto, ki ti si. In skozi ta proces moraš znati navigirati, da ne izgubiš stika s seboj. In vem, kako ti lahko v tem procesu povezovanja in integracije, da vzljubiš sebe in ustvariš ljubezenski odnos s seboj, pomagam. Več o druženju si lahko prebereš na spletni strani >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

O paradižnikih in vitezih…

, 0 Comments

Zgodba je banalna in na trenutke smešna in vendar ni. Nekdo nam je ukradel paradižnike, iz hladilnika v kampu. Bila sem jezna in prizadeta in ko sem se sama pri sebi razburjala zaradi paradižnikov, sem izgubila vso veselje, da bi pripravila večerjo, ki sem jo obljubila. Ko so moji prišli s sprehoda, sem razložila situacijo in razpredala naprej… kako sem jezna in ker ne vem kako stvar rešiti, komu se pritožiti, običajno stvar potlačim, zamerim in da je moj princip, da potem ne grem več tja, kjer se mi je kaj takega zgodilo. Moj dragi me je nekaj časa poslušal, gledal in nato vprašal: “Kaj pa če bi se drugi radi vrnili na to isto mesto?” In moj odgovor je kar zletel iz mene: “Potem boste šli pa sami!”

Odveč je razlagati, da sem s tem odgovorom pri njemu pritisnila na znane tipke, vendar sem ob vsem skupaj dojela nekaj izjemno pomembnega – moj nevidni otrok se boji posmehovanja. In ko smo temo razvijali naprej in je moja hči predlagala, da si to zapišem in razrešim pri sebi, je moj dragi prišel na brilijantno idejo – da moram k receptorki in njej povedati kaj se je zgodilo. Ob tem se je vse v meni uprlo, da ne, takega ponižanja pa že ne. Taka banalnost, kot je nekaj paradižnikov, pa že ne bo zabavala celega kampa. Ampak, je šel z mano, za moralno podporo in ker sem se obotavljala pred vrati recepcije, je vzel stvar v svoje roke in situacijo razložil on. In kot je napovedal, mi je odleglo, čeprav so se ob zgodbi v nemščini zabavali vsi v baru. Na koncu so ugotovili, da je šola, ki je v kuhinji, kjer je bil postavljen hladilnik, iz katerega so izginili paradižniki, pripravljala svoje obroke, očitno ob tem, ko so pospravljali svojo hrano, ko so zapuščali kamp, s sabo zapakirala še naše paradižnike. Ok, dobila sem odgovor, jeza je popustila, ostala pa je pomembna lekcija.

Čisto vsak dan, vsak trenutek našega vsakdana, smo izzvani. Izzvani so naši notranji deli, ki nikoli niso do konca pomirjeni, nikoli nikamor ne gredo in nikoli se jih ne “rešimo”. Moj nevidni otrok se še vedno kdaj čuti izdanega, pa čeprav zaradi paradižnikov, ki so zanj v načrtu, da preseneti najdražje s super večerjo, ki jo zna pripraviti samo magični otrok z vso svojo iskrivostjo, igrivostjo in čarovnijo, igrali pomembno vlogo. Kako hitro se lahko popoln večer prevesi v najhujšo nočno moro, ve čisto vsak med nami. In pogosto zamudimo lekcijo učenja, zavedanja sebe, budnosti, ko se trudimo stvari prikriti v sebi in se delamo, da je vse super.

Sploh ženske smo umetnice v tem, da si lažemo in si mečemo pesek v oči, da smo super in da je vse ok. Sebe vedno nesemo s seboj in pomembno je, da poznaš sebe, svoje šibke in močne strani. Pomembno je, da si priznaš, kje te čevelj žuli in nevidni otrok, če je močan v naši notranji strukturi, v naši matrici, se noče izpostavljati in noče stvari reševati. Vendar ima na drugi strani perfekcionista, ki ga vedno znova opominja, da ni dovolj dober, da bi moral stvari narediti takole in ne takole. In pogosto smo zaradi tega zagrenjeni in predvsem grenimo življenja vseh okoli sebe.

In kaj imajo paradižniki z vitezi?

Preden me je moj dragi pregnal do recepcije, kjer so mi podali najverjetnejši scenarij, sem se razburjala nad skupino dvajsetih+ mladcev, ki so v kampu pripravljali žur. Prisegla bi, da so pojedli moj paradižnik, ker so v hladilniku hladili svoje pivo. No, ko so mi povedali scenarij s šolarji, ki je bil, roko na srce bolj verjeten, sem jih blagoslovila prvič, vendar sem ostala na preži, ker je na tone testosterona in na litre alkohola napovedovalo druge vrste težave.

In ko sem se ponoči zbudila zaradi galame, smejanja in aktivnosti, ki so jih napovedovali redki ženski vzdihi čez ograjo, sem ležala budna kot sova in z grozo v sebi opazovala bolečino oskrunjenosti ženstvenosti, ki se je dvigovala v meni. Kako ženske ne cenimo svoje ženstvenosti, kolikokrat se razprodamo, da bi ustregle. Seveda ne vem, kakšne so bile ideje tistih nekaj deklet, ki so bile del zabave, vem pa, kaj se je ob vsem skupaj dogajalo v meni. Sledila sem dednim linijam svojih prednic in opazovala posilstva, bolečino izdaje in zlorab, nasilno penetriranje in jok deklet ob tem, ko so v spolnosti doživljale vse prej kot užitek. Notranja rana, ki se je odprla z otrokom se je samo še zasolila z ustrežljivko in s spoznanjem kako prekleto ustrežljive smo ženske do “vitezov”. Arhetipsko so moški med 14 in do zgodnjih 30-tih (različno pri različnih moških) v vlogi vitezov, kjer je glavni moto življenja žur, zabava in akcija. In v tej fazi, se moramo ženske pogosto prilagoditi, če hočemo biti del njihove igre. Viteza ne zanima resno partnerstvo, on želi izkušati, se zabavati in se imeti fino. In v tej fazi pogosto ženske, ker ne razumemo njihovega razvojnega procesa izgubljamo stik s seboj, ker smo se tako voljne prilagoditi.

Pogosto se sprašujem, in tudi to noč ni bilo čisto nič drugače, če bi bilo kaj drugače v mojem življenju, če bi v fazi vitezov vedela, za kaj gre in se ne bi poskušala tako močno podrediti, da bi bila del igre. In ja, to noč sem spoznala kako močno še vedno moškim – vitezom zamerim to, da na žensko gledajo kot na spolni objekt. Objektivizacija je najmočnejša ravno v tej fazi vitezov. Kasneje se moški bolj zavedajo vrednosti ženske v svojem življenju.

Skratka … paradižniki in vitezi… zakaj sploh pišem o tem?

Ker za razliko od nekaterih, ki so mnenja, da je moje življenje idealno, želim podeliti, da je moje življenje daleč od idealnega. Jezi me zloraba žensk, zloraba deklet, še vedno slišim čisto preveč zgodb o posilstvih v družinah, o zlorabah otrok. V današnji “idealni” družbi, kjer kar naprej poslušam, kako je vse ok in kako se bo vse rešilo, še vedno ne govorimo resnice. Ljudje si niso voljni povedati resnice in se tolažijo z afirmacijami v stilu; Vse je v najlepšem redu. In vse kar je treba je, da greš v “real” lajf tam zunaj in vidiš, da se še vedno dogajajo krivice, da so zlorabe še vedno del vsakdana in da je morda sosed pravkar posilil svojo 5 letno hčerko. Kaj naredimo? NIČ.

Zakaj ne?

Ker si raje zatiskamo oči, se pregovorimo, da saj ni nič hudega, če nam je nekdo vzel “paradižnike”, saj to je pa samo x evrov in da zaradi tega pa res ne bomo delali scene. Ker nas je preveč strah, da bi se izpostavili, ker nas je preveč strah, da bi si povedali resnico, da je svet v katerem živimo daleč od idealnega, da smo zaj***** sceno in da smo mi tisti, ki jih čakamo. Da samo ti v sebi in jaz v sebi, lahko naredimo pozitivno spremembo, pa ne s tem, da se prepričujemo v nekaj, kar ni res. Ne z laganjem sebi in s prepričevanjem, da je vse ok, ker ni. Potrebno se je spogledati s seboj in s svojimi težnjami, da sodimo, kritiziramo in s prstom kažemo na druge. Potrebno si je povedati resnico.

Ja, boli me. Ja, težko mi je. Ja, jezna sem. In se nato pomiriti s seboj. Ne zanikati stvari, se boriti z njimi ali bežati od njih. Iti direktno noter, si povedati resnico in se pomiriti s tem, v sebi, namesto, da skušamo spremeniti svet okoli nas.

Svet okoli nas nam vedno znova servira točno tisto, kar potrebujemo. Duša ustvarja igrišče točno za preizkušnje, ki jih potrebujemo, da se prebudimo in da zaživimo svoj izvorni, dušni potencial. Tudi, ko bi si želeli raj na Zemlji (in ravno pred kratkim sem brala resnico o raju na Zemlji, o lepih belih plažah, turkiznem morju in številnih otrocih, ki beračijo, da preživijo), nas življenje sooča s tem, s čimer se moramo soočiti. Vprašanje je le ali si pripravljen-a?

Čisto zares?

Odpri oči. In začni živeti!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

Si princesa ali Kraljica svojega notranjega kraljestva?

, 3 Comments

Odraščala sem obdana s pravljicami, ki so vsaka po svoje opevale princese. Ja, nekje globoko v sebi, čisto po tiho, sem si želela, da bi bila tudi sama princeska. Še posebej, ker so princese vedno na koncu našle svojega princa. In leta sem se šalila na račun princa na belem konju. Priznam, ko sem spoznala kako se v življenju osebnostno razvija moški, me je zvilo. To je bilo še eno od tistih področij cinizma, ki se je izkazalo za ključno, če želiš resnično razumeti svoje odnose z moškimi. Vendar bom o tem ob kakšni drugi priložnosti. Danes bi želela s teboj podeliti, da je pred nami eden tistih ključni prehodov v letu, ko ima vsaka ženska priložnost, da v sebi izbere Kraljico.

Polna luna v kozorogu 2.7.2015 napoveduje, zelo zanimivo, povratek Kraljice. V Starseed astrology članku (ki ga najdeš na povezavi tukaj) lahko preberemo, da os 9° Kozoroga in 9° Raka prinaša celotno preteklost v sedanji trenutek, v življenje tukaj in zdaj, s posebnim poudarkom na določenih ženskih legendah kot so Kleopatra, Nefertari, Joan of Arc, Marija Magdalena in bolj sodobne kot je bila princesa Diana. To kar je izjemno zanimivo, če pogledamo to specifično os je, da s seboj brez dvoma prinaša neke vrste revolucijo. Negovanje sebe, svoje notranje ženske in povezovanje s skupnostjo enako mislečih žensk je v tem času izjemno blagodejno. Zakaj?

Ker je to polna luna, ki predstavlja kozmični portal, v alkimiji poznan kot “Bazen Kreacije.” Ta portal obsega kolektivni genetski bazen in polna luna v Kozorogu bo imela poseben vpliv na kvaliteto našega genetskega skladišča. Konec koncev je Kozorog tisti arhetip, ki s svojim vplivom deluje na prihodnjih 7 generacij. In Rak na drugi strani je zaščitnik družine in Doma. Polna luna, ki je pred vrati, bo na površje prinesla družinske slabosti, s katerimi se bo potrebno spogledati, si jih priznati in jih objeti. Konec julija vstopamo skozi Siriusov portal, ki je bil tradicionalno v Egiptu čas, ko so ženske praznovale svojo kraljevskost in veličastnost Biti.

Kot vedno, intuitivno sledim navdihom in vse kar lahko rečem je, da nam Saturn, ki je retrograden v Škorpijonu ni prav v nobeno pomoč, prej nasprotno, z velikim veseljem bo pripomogel k temu, da se bomo primorani soočili s senčnimi deli v sebi. In zanimivo bo opazovati moške, ker se arhetip njihove moškosti sooča s karmično vsebino, v katero mnogi niso voljni pogledati, vendar bo tokratna polna luna prinesla na površje marsikaj. Sama rada rečem, da se moški odzivajo na ženske v svojem življenju. In če je ženska v življenju moškega še vedno na ravni princese, bo moški po vsej verjetnosti še vedno pod vplivom svoje mame.

Vsaka ženska na določeni točki v svojem življenju pride v stik z delom v svoji notranjosti, ki ga arhetipsko imenujemo Kraljica. Kraljica je arhetip, ki vlada svojemu notranjemu kraljestvu. To, da izbereš in postaneš Kraljica svojega notranjega sveta je izbira, ki ni sama-po-sebi-umevna. Ne glede na to, kako romantično se sliši, je izbira, da odložiš tiaro in začneš nositi svojo nevidno krono zadovoljstva nekaj, kar zahteva zrelost. Potrebno je opustiti reagiranje na okolico in občutek, da si žrtev, ki ju zelo dobro pooseblja drugi arhetip v ženski notranjosti, ki ga imenujemo princesa. Kraljica prevzema polno odgovornost za svoje življenje in se zaveda, da je kreatorka svojega notranjega kraljestva.

In to, da si v svojem življenju vstopila v arhetip Kraljice ni nobeno zagotovilo, da si nalogo opravila do konca. Vsak trenutek lahko zdrsneš nazaj v energijo princeske, ki se pritožuje, tarna, si prizadeva, da bi jo vsi imeli radi in potrebuje dovoljenja s strani zunanjega sveta, da naredi, kar želi. To, da se vrneš nazaj v arhetip princese je tvoja izbira 24/7, vsak trenutek znova. Notranja princeska je v vsaki ženski in to, kar sama imenujem Prebujenje, je povezano s spoznanjem, da v kolikor ostaneš, kjer si, to v tvojem življenju povzroča vedno več kaosa in drame. Verjemi, govorim iz prve roke, ker sem sama zamižala najprej na eno oko in potem na obe, ko sem bila prvič soočena s tem, da se bo treba premakniti onkraj pričakovanja, da me bo v življenju nekdo reševal. In roko na srce, tukaj namišljeni princ na belem konju, ki ga čakaš, zelo prav pride.

Poglejmo arhetip princese bolj od blizu.

Princesa čaka na princa na belem konju in želi, da jo reši. Pa naj to pomeni pričakovanje, da jo bo moški osrečil, ali da bo zanjo naredil čisto vse na svetu. Ženska, ki je v svoji princeski upa, da jo bo moški rešil pred njo samo. To se močno kaže v pričakovanju, ki ga ženske pogosto gojimo do svojega moškega, da bo on točno vedel, kaj potrebujem v svojem življenju in bo poskrbel, da bom to tudi dobila, brez da bi sama jasno vedela, kaj si želim. V moji glavi je bilo trdno usidrano prepričanje, da če me ljubi, potem VE, kaj potrebujem bolj od mene same. Danes brez dvoma lahko z vso gotovostjo pritrdim dejstvu, da sem bila razvajena princeska, ki je upala, da bo princ poskrbel za njene potrebe od financ, udobja, varnosti, kariere (leta sem si skrivoma želela, da bi imela skupno podjetje in skupen posel), razvedrila in zabave (saj poznaš tisto prepričanje, da morava vse delati skupaj, ker je to izraz ljubezni). Ko mi je razvajenost pred leti očital moj mož, sem bila užaljena na kubik, ne samo na kvadrat. In o tem sem se na blogu že razpisala.

Princesa vedno znova čaka na dovoljenje, preden lahko naredi, kar želi. In priznam, tole je bilo eno tistih področij, ki me je spravljalo ob pamet. V času, ko sem bila jaz tista, ki je k hiši prinašala več denarja, kupovala stvari in plačevala račune, sem se vedno znova znašla v situaciji, ko sem moža spraševala za dovoljenje, če si s svojim denarjem lahko kupim nekaj, kar sem si želela. Noro. In šele, ko sem dojela razliko med princeso in kraljico sem dojela, kaj sem čisto zares počela. Prosila sem ga za dovoljenje, da živim življenje, ki sem si ga želela. In to delajo številne ženske.

Princesa potrebuje moškega, da ji pritrdi in ji pove, kako lepa je, kako izjemna je. Princesa je odvisna od mnenja svojega moškega. Princesa potrebuje pozornost, na tone pozornosti. In ne le s strani svojega moškega, tudi s strani prijateljic ali s strani svoje družine. Če te potrditve nima, enostavno ne vidi lastne vrednosti. Potrditev zunanjega sveta jo osreči, zaradi nje je vzhičena, omamljena in brez nje, se njen notranji svet potopi v temo. Pravzaprav gre za odvisnost od mnenja zunanjega sveta.

In seveda se v življenju princese vse vrti okoli nje. Ne razmišlja o tem, niti se ne zaveda, kako to, kar počne, vpliva na ljudi okoli nje. Ženska, ki je princesa, se ne zaveda, da se moški odziva nanjo in priznam, kriva sem toliko, kot sem dolga in široka. Moški so bili leta krivi za številne stvari, za katere nisem bila voljna prevzeti odgovornosti. Kajti princeska je center sveta in kot sem že rekla, se vse suče okoli nje. In ko princeska postane mama ter ostane princeska, tekmuje za pozornost s svojimi otroci. Verjetno mi ni treba v podrobnosti, kako je to videti…

Eno najbolj presenetljivih odkritij zame osebno, je bilo brez dvoma dejstvo, da za princeso nič ni dovolj. Princesa živi v strahu, da se bo njen notranji vodnjak presušil, da bo enostavno zmanjkalo vode. Zato pogosto gleda na življenje okoli sebe skozi primerjanje in tekmovalnost. Lepša je, bolj uspešna, pametnejša od xyz. Princesa si vedno najde nekoga, s komer se lahko primerja v svojem svetu nezadostnosti in njen najhujši strah, ki jo razjeda od znotraj je brez dvoma, da ni dovolj dobra.

Značilno za princeso je, da je videti razvajena, ker se osredotoča na to, česar nima, namesto na vse, s čimer jo je življenje obdarilo in blagoslovilo. Princesa brez dvoma izkuša pomanjkanje hvaležnosti. Ne ceni vložka ljudi in njihovih prizadevanj in zato princesa, v kolikor ni voljna vstopiti v vlogo Kraljice takrat, ko njen moški vstopi v vlogo Kralja, ostane sama. Moški zapusti žensko, za katero oceni, da je ne more osrečiti, ne glede na vse, kar je poizkusil. In ker princesa običajno ne vidi prizadevanj njenega “praktično” naravnanega moškega (za katerega je menjava gum na njenem avtu izraz ljubezni do nje) in se ne zaveda, da moški VSE dela za žensko, moškemu ne zna izraziti hvaležnosti, spoštovanja in vrednosti, ki jo ima zanjo.

Ker princesa obožuje, da je oboževana, se bo kolikor je to mogoče poskušala izogniti temu, da bi se osmešila. In to žensko, ki je v vlogi princese v njenem življenju omejuje na številnih področjih. Princesa ne tvega. Izogiba se situacijam, v katerih bi bila primorana v rast, ker bi to lahko vključevalo neuspeh. In zato je pogosto ženska v svojem življenju primorana, da se premakne onkraj tega nivoja na katerem se nahaja. Za številne ženske je premik v Kraljico nekaj, v kar jo prisili bolezen, razpad odnosa, ločitev, izguba službe. Šele izguba zunanje varnosti in vira pozornosti ter oboževanja žensko pogosto prisili v premik ali Prebujenje, kot sem to poimenovala sama.

Te zanima kaj pomeni, da bi Kraljica svojega življenja? Ostani v stiku z mano, tukaj sledi nadaljevanje …

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

Darilo Celote…

, 0 Comments

Čas je izjemno intenziven in napetost, ki jo čutimo v zraku pogosto vpliva na naše odnose. In v tem viharju energij, čustev, občutenj in doživetij je izjemno pomembno prepoznati izjemno darilo, ki nam je dano. Sočutje je pot, preko katere izbiramo iz ljubezni in spoštovanja in ki nas vodi v prepoznavanje dragocenosti in izražanje hvaležnosti. Sočutje ni nekaj, kar narediš. Sočutje je stanje zavedanja, način Biti, ki ga izbereš, da postaneš. Sočutje je kvaliteta misli, občutkov in čustev. Misli brez pričakovanj in brez navezanosti na zunanje dejavnike. Občutkov brez pogojevanja. In čustev brez naboja polarnosti, ko nisi za ali proti, samo si.

Čas v katerem živimo je čas novih možnosti, novih izbir. In vsaka oseba na svetu šteje. Ko izbiraš iz sočutja, sidraš v ta svet nove možnosti, kajti občutenje sočutja v mrežo zavesti sidra nove možnosti, nove izbire. Vsakdo, ki se je voljan dovolj odpreti, da prepozna, da ima čisto v vsakem trenutku izbiro, kako se odzove na življenje, omogoči drugim posameznikom, da izbirajo iz te iste paradigme. Gre za dovoljevanje, da si kar si in da je vsak posameznik to, kar je. Da bi zasejali semena spremembe o kateri se toliko govori je potrebno utelesiti spremembo. Postati moramo ta ženska/moški, ki živi življenje v sočutju, ljubezni in polnosti, ne glede na to, kaj se okoli tebe dogaja. In nekdo mora biti prvi. Nekdo mora začeti. Se premakniti onkraj starih izbir, ki temeljijo na strahu, pomanjkanju, na tekmovalnosti in temu kdo bo imel več.

Paradigma blaginje je paradigma, kjer je dovolj, kjer izbiraš iz ljubezni in si onkraj sojenja, razsojanja in kritiziranja kdo je boljši ali slabši, kdo ima več ali manj, kdo je kriv in kdo ne. V paradigmi blaginje prevzemaš polno odgovornost za realnost, ki jo ustvarjaš, v polnem zavedanju, da ti izbiraš.

Izziv se vedno pojavi, ko tvoje izbire niso podprte s strani drugih in se znajdeš v svetu, kjer imaš občutek, da si sam. Posameznik mora imeti izjemno moč v sebi, mora imeti stik s svojo močjo, da zmore držati sebe, biti v stiku s sabo, da vidi onkraj tega kar je videti v tem trenutku, da lahko živi kot del tega sveta, brez da se izgubi v izkušanju sveta v katerem živi. In to vidim dnevno. Ko so ljudje okoli tebe negativno naravnani, ko izkušajo izgube, bolezni, preizkušnje, je pogosto izjemen izziv videti onkraj tega, kar se jim dogaja, čutiti sočutje in hkrati biti z njimi v tej njihovi izkušnji.

Rada rečem, da ni težko biti razsvetljen in srečen daleč stran od civilizacije, precej težje je biti uglašen s svojo izbiro, biti v tem istem zadovoljstvu, radosti in polnosti in biti hkrati mama, taxi služba, predavateljica, poslovna ženska, žena in ljubica. Da ne govorim o težavah, ki jih s teboj delijo tisti, ki so ti blizu, ki so ti dragi in ki jih neizmerno ljubiš. In tukaj je potrebno sočutje dati v prakso, vsak dan znova.

Ko pade dol letalo, poplave odnesejo nekomu hišo ali pa se zgodi kakšna druga katastrofa, je od vsakega posameznika odvisno kako se sooča z dogodki. Notranja avtomatika, ki pogosto narekuje naše odzive na zunanje okoliščine nas vse prepogosto vodi v to, da izbiramo boj, beg, da ignoriramo ali omedlevamo ob dogodkih, ki so vse prej kot prijetni. Vendar je vedno na nas ali izbiramo iz notranje avtomatike ali izbiramo zavestno.

Karma je postal zelo priročen izgovor skozi katerega odgovornost za dogodke v življenju ljudi ali v svojem življenju prelagamo na nekoga zunaj nas. Eden od obrambnih mehanizmov, ki jih imamo ljudje, ko smo soočeni z bolečimi dogodki je zanikanje, ko enostavno nočemo gledati, brati, videti, vedeti, slišati, kaj se dogaja. In potem pravijo, da so obdelali šok in so pomirjeni s tem kar se dogaja. Gre za način preživetja, ko se želiš izogniti šoku, nočeš, da bi stvari vplivale nate in zato izbereš ločitev od vsega. Zanikanje pogosto vodi v otopelost. Skozi upravičevanje in zelo dobre izgovore, ki jih imamo, se distanciramo od dogodkov, češ to se mene sploh ne tiče. Pogosto smo kot noji z glavo v pesku, nočemo vedeti in videti, raje vidimo, da ne vemo kaj se dogaja okoli nas. V svetu polarnosti v katerem živimo se ljudje največkrat postavljajo na strani; ali je dobro ali pa slabo. Vendar je izziv v tem, da vedno, ko zavzameš stran in nekaj označiš za pozitivno ali negativno ostajaš od tega ločen. V resnici si ne dopustiš, da bi začutil, kaj zaznavaš v sebi v povezavi s tem, kar se dogaja. Sojenje in delitev na dobro ali slabo je del ločevanja znotraj nas samih.

Gregg Braden pravi, da imamo kot bitja sočutja vedno imamo priložnost videti stvari onkraj tega kar je dobro in slabo v nekem dogodku. Skozi sočutje smo lahko priča dogajanju in si dopustimo, da začutimo, kaj so ljudje izkusili brez sojenja, razsojanja in potrebe po maščevanju. Ko si dopustiš, da čutiš, osvobojen polarnosti dobrega in slabega, čutiš kar čutijo oni. Ko si dovoliš čutiti in vendar prepoznavaš, da to ne bi bilo potrebno, če bi drugače izbrali kolektivno gledano. Gre za prepoznavanje situacije brez strahu in ločevanja, ko si žalosten in si dovoliš čutiti izgubo nečesa dragocenega, vseh teh življenj ljudi, njihove unikatnosti in posebnosti. Ko samo si v pričevanju in prepoznavanju tega kar je, lahko izbiraš, da izkusiš čustva iz pozicije moči lastne izbire, namesto iz reakcije in nemoči. Sočutje je tvoja izbira odziva, ki se rodi iz akcije in ne iz reakcije. S tem se krepi naša sposobnost sprejemljivosti.
Sami smo odgovorni za svoje odzive, ki so najbolj primerni za določeno situacijo.

Skozi namerno sočutje izbiraš kako se boš počutila, katera čustva bodo del tvoje izkušnje in kakšna bo kvaliteta tvojih misli v dani situaciji. Kot bitje sočutja imaš vedno priložnost, da vidiš onkraj dobrega in slabega, prav in narobe. Skozi sočutje lahko vidiš dejanje kot darilo Celote, očiščeno vseh sodb in pogojevanja. V tem procesu je precej bolj pomembno kdo si in kdo postajaš kot to kaj narediš. Sočutje je izbrana, namerna akcija namesto reakcija na dogajanje. Sočutje enostavno je. Ne pozna “moral bi” ali “ne bi smel” ali “to bi bilo bolje kot” pristopa. Enostavno je.

Ena od stvari, na katere nas ta čas tranzicije nenehno opominja in vedno bolj nas bo je, da je življenje brezmejno dragoceno. Izjemna dragocenost Biti nam je na voljo v vsakem trenutku in zgolj od nas je odvisno

Resnična izbira pride skozi sočutje. Pripravljenost, da sami izberemo svojo reakcijo in spremenimo strah v ljubezen je najmočnejša izbira, ki nam je na voljo. In to lahko naredimo skozi blagoslov. Blagoslov ustvari energetsko odprtost skozi katero vstopijo možnosti, nove priložnosti in darila življenja.

In v neprijetnih situacijah vedno svetujem blagoslavljanje kot način soočanja s tem, kar se dogaja. Vedno blagoslovim dogodek in vse vpletene, tiste, ki so žrtve dogajanja kot tudi tiste, ki so mučitelji ali povzročitelji tragedij. Ob tem pa ne pozabim na blagoslov sebe kot opazovalke. Blagoslavljanje je način preobrazbe, ko uporabiš svojo posodo in energijo, da svinec, težo dogajanja preobraziš v zlato duše. In alkimija je vedno zavesten proces.

Skozi blagoslavljanje začutiš darilo Celote. Zavedaš se, da je vse potreben del te izkušnje, ki ji pravimo Življenje. Ti izbiraš, kako se soočaš s stvarmi. Ti izbiraš v kakšnem svetu živiš. Ti izbiraš pomanjkanje ali blaginjo. Ti izbiraš sočutje ali sojenje. Ti izbiraš ljubezen ali strah. Vse to nam je vedno na izbiro. Zato izbiraj modro!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Pazi, kaj si želiš…

, 0 Comments

….ker utegneš točno to tudi dobiti.
Poznano? Ali pa tisto o zarečenem kruhu…

Vedno znova, ko si dopustim, da izrazim svoje srčno hrepenenje, bi se kasneje najraje ugriznila v jezik, ker je pogosto soočanje z vsem “sranjem”, ki mi leži na poti tako zelo naporno, da bi se kar dol ulegla in ne več vstala. In seveda je namera izrečena v ojačanem polju še toliko močnejša.

Zato se sploh ne čudim sosledju dogodkov, ki so me po našem Razcvetu in Pomladnem prebujanju vodili do tega mesta, kjer se trenutno nahajam. Globoko diham…

Velika večina žensk, ki pridejo k meni, pove, da delajo na sebi že dlje časa, da so poizkusile številne tehnike in so še vedno zataknjene v mehanizmu Odprem se – Zaprem se.
In ta mehanizem poznam zelo, zelo od blizu.

Vedno, ko pokažem kdo sem, ko se razkrijem in zasijem, se mi začne dogajati serija dogodkov, ki me je v preteklosti vodila v to, da sem se kot mala siva miš skrila v svojo luknjo in čakala, da vihar mine. Seveda sem si ga vedno znova poustvarjala, dokler nisem lepega dne dojela, da je tovrstno odpiranje-zapiranje eden od mojih mehanizmov preživetja.

Ko si končno upaš, da se pokažeš, da zasiješ, da razkriješ svoje potenciale in želiš to v polnosti živeti, se tisto pravo “delo” čisto zares šele začne in to le stežka dopovem ženskam, ki začenjajo odpirati svoj popek v cvet.
Ko ženska zasije, je zelo običajno, da naleti na neodobravanje ljudi, za katere bi si najbolj želela, da jo podprejo.

Vedno znova poslušam zgodbe žensk, ki so se zavezale temu, da bodo poskrbele zase, ljubile sebe, si podarile čas, namenile točno tisto, kar si želijo že leta in ko se dobro počutijo, ko se jim zdi, da so na konju začnejo doživljati neodobravanje s strani partnerja, prijateljic, staršev, otrok,… Spisek je neskončen.

Ravno, ko jim v življenju dobro gre, se najde nekdo, ki jih “izda”.
Tovrstna izdaja zaupanja je pogosto tako boleča, da se ženske potegnejo nazaj vase, da nehajo obiskovati aktivnosti, ki so jim pravzaprav pomagale prebuditi njeno ženstvenost, njen sijaj, ki ji pomagajo v širjenju, odpiranju, v razcvetanju.

Nihče ni rekel, da je razcvet prijeten proces, običajno ni. Običajno je prvi del prebujanja ženstvenosti, ko prihajaš v stik s seboj, najlažji, ohranjanje te odprtosti pa je mesto, kjer se pravo “delo” šele začen.
Delo v narekovajih, kajti v resnici gre za negovanje sebe. Običajno je izziv številnih žensk, ki pridejo do mene, v neodobravanju okolice, nezaželeni pozornosti, ki prihaja iz okolice pogosto v obliki posmehovanja (Kakšna pa si?) ali zasmehovanja ter poniževanja, ki si ga velika večina žensk sploh ne more zamisliti.

Ko sem sama začenjala svoje popotovanje v sijanje in ko sem si končno dopustila, da moja ženstvenost pride v ospredje, sem bila deležna posmeha s strani prijateljic, ki sem jim sveto zaupala, nato poniževanja s strani partnerja v stilu razvajene pičke, ki me je sesulo v prafaktorje, vendar sem zelo kmalu dojela, da so vse to le preizkušnje na poti, ali bom ostala zvesta sebi in temu kdo jaz sem.

Ob tovrstnih reakcijah ljudi okoli mene v stilu; Kdo pa misliš, da si… ali pa; A zdaj si pa kar strokovnjakinja za vse živo… sem se večkrat, kot bi si želela, potegnila nazaj v svojo luknjo in se spremenila v sivo miško. Pogosto sem mesece ždela v tej svoji temni luknji in čakala, da vse skupaj mine.
Upala sem, da me bodo ljudje pustili pri miru, če ne bom nikogar drezala in se bom držala ob strani. Resnica je vse prej kot to, kajti bolj, ko siješ, bolj si moteča, bolj vzburkaš svet s svojo prisotnostjo in bolj se “spravljajo” nate, če ne zmoreš držati svoje posode, svojega prostora.

In to je bila ena najbolj bolečih lekcij rasti, razcveta… držati sebe takrat, ko imaš občutek, da je ves svet proti tebi. In takrat, ko imaš občutek, da si na pravi poti, se vedno najde kdo, ki te “preizkusi” ali boš držala sebe, ali boš ostala zvesta sama sebi.

In tako se ženske, ki so na poti Razcveta pogosto znajdejo v situaciji, kjer jih nadira in zasmehuje mož, kjer jih prijateljice opravljajo, kjer jih sodelavke tožarijo in starši kar naenkrat nočejo več govoriti z njimi.

Takrat, ko bi si najbolj od vsega želela, da te vsi pustijo na miru, bo brez dvoma vzniknila nova “bojna” fronta, s katero se bo potrebno soočiti. Ja, res bi si želela, da bi bilo vedno lažje, vendar bi lagala, če bi to rekla. Bolj, ko siješ, večje izzive imaš, ker vedno bolj bodeš v oči in edina stvar, ki jo lahko rečem je, da se moraš naučiti držati svojo posodo.

Pogosto me obupane ženske sprašujejo kaj naj naredijo, ko se nahajajo v tovrstnem viharju, pritožujejo se nad tem, da so mislile, da jih bo do ljudje zdaj pustili pri miru, ker so ja neškodljive, vendar so ravno zdaj postale še bolj moteče. Verjemi, da ščitenje pred xyz ne pomaga, nobena vrsta zapiranja ali oklepov ne pomaga. Bistvo je, da zmoreš biti to kar si, držati samo sebe in stati v viharju, tudi takrat, ko imaš občutek, da si sama in da so vsi proti tebi.

Večina žensk se ne zaveda, da s tem, ko zasijejo, postanejo svetilniki, ki osvetlijo suho, neplodno pokrajino moškega sistema in vznemirijo puščavo. Tako kot dež vznemiri puščavo in se kapljice odbijajo od suhe zemlje, sočno žensko svet pogosto zavrne in ključnega pomena je, da zmore ostati zvesta sama sebi in svoji ženstvenosti.

Ženske smo se naučile živeti v puščavi moškega sveta – linearnem, fokusiranem svetu, ki je usmerjen na rezultate, dosežke, službo 8-5 in številna opravila, ki jih imamo.

Brez dvoma se velika večina žensk ne zaveda kako ogromno ceno plačujemo za to, da delujemo v tem svetu.
Izsušile smo svojo sočnost, zastrle svoj sijaj, ukrotile svojo divjost, zanikale svoje srčne želje, udomačile smo se, zato da ustrezamo pravilom patriarhata, ki vodi ta svet. Sodobna ženska se pogosto počuti ujetnica svojega lastnega življenja in ko želi pobegniti rutini, vedno znova izkuša občutke krivde, ker si je privoščila xyz.

Moja osebna izkušnja je, da ne glede na to, kako uspešno in kam pobegneš, nikoli ne moreš ubežati temu, da te okolica ne bi poskušala potegniti nazaj v povprečje, ko si enkrat drzneš, da pokukaš iz povprečja.
Od vsake ženske je odvisno, kako uspešno zmore držati samo sebe in se soočati z vsemi ovirami, ki jih pravzaprav sama sebi postavlja na pot, da bi se preizkusila ali je resnično zavezana sebi in temu, da živi svoje sanje. In sama sem se pogosto razburjala, da je vse, kar si res želim, da me vsi pustijo pri miru, vendar me je moj navdih, želja, da delim stvari, želja po tem, da sem ta ženska, ki mi je namenjeno postati vodilo v to, da sem drezala v osja gnezda in bila tarča številnih napadov, posmeha, kritike. Življenje me je naučilo, da je umetnost življenja ravno v držanju svoje posode, v tem, da vse puščice, ki letijo proti tebi uporabiš v svojo korist. In to je del mojega učenja, znanja, ki ga delim z ženskami, ki si želijo resnično zasijati v svojem polnem potencialu in postati ta ženska, ki Ti je namenjeno postati.

Ja, strinjam se, biti moraš drzna. Pomembno je, da poznaš svojo dragocenost in se zavedaš, kakšno vrednost nosiš v sebi. Ključno je, da spoznaš svoje Darilo in si dopustiš, da svoj unikatni edinstveni Dragulj deliš z ljudmi in s svetom. Si drzneš pokukati vase? Si upaš objeti svojo dragocenost? Utelesiti svoj Sijaj? Na voljo je individualni mentorski program, kjer spoznaš kako držati sebe, se soočiti z izzivi na poti in se razcvetati v Žensko, ki ti je namenjeno postati.

Kaj je z zarečenim kruhom iz začetka tega zapisa? Moja namera na našem druženju Pomladno prebujanje je bila orgazmičnost. Nisem je izbrala zavestno, zletela mi je z jezika, ko smo izražale svojo namero za druženje. In oh my, če bi vedela, s čim me bo soočala in kaj vse bo potrebno pogledati zelo od blizu, bi si morda celo premislila.

Moja velika sreča je v tem, da zmorem držati samo sebe in da imam take izjemne sestre, ki mi vsake toliko rečejo: “Taja, zmoreš, pojdi direktno noter!” 
In grem … drzno – dragoceno – kot čisto prava diva.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

golden-color

Ti si Čudež!

, 0 Comments

Ena od izjav Oprah Winfrey, ki me vedno znova navdihuje, pravi: “To, da si tukaj, je čudež in tvoje resnično delo je, da to častiš.”

Resnica je, da si Čudež. Ko malo bolje pomislimo, kakšna je možnost, da pride do spočetja, koliko stvari se mora poklopiti, koliko ovir je na poti do ugnezditve, do tega, da bitje zraste in se rodi… to, da si tukaj, je čudež. Pika.

O tem je brez smisla razpravljati. To kar je pomembno pogledati bolj od blizu, pa je dejstvo ali to prepoznavaš, ali to v svojem življenju praznuješ? Ali znaš praznovati svoje življenje?

Ko gledam življenja žensk, s katerimi prihajam v stik, vedno znova vidim, da ne prepoznavajo dejstva, da so čudež. Ne, tudi sama ga nisem. Ne, nisem se zavedala tega, nisem prepoznavala tega, da sem čudež. In ker jaz nisem videla tega dejstva, ker je bilo to zame nevidno, sem bila vedno znova prepričana, da nisem dovolj. Nikoli nisem bila dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna in iz tega dejstva, da nisem dovolj, sem se primerjala z drugimi in tekmovala z drugimi za pozornost in ljubezen. Že kot majhna punčka. V to sem se udomačila.

To kar morate vedeti je, da imamo vsi ljudje potrebo po tem, da smo videni, uslišani, prepoznani. Ženske si želimo ljubeče pozornosti s strani moških, moški si želijo, da ženske vidijo in cenijo njihov trud, ki so ga vložili v delo. In da bi ženska lahko bila tista, ki s svojo svetlobo spreminja svet, rabi v prvi vrsti poskrbeti zase.

In mnoge ženske me v strahu vprašajo: “Ampak Taja, če poskrbim zase, potem sem sebična, a ni res? A ni poanta v tem, da se razdajam, da naredim vse, kar je v moji moči, da bodo ljudje okoli mene srečni in zadovoljni?”

Resnica je, da ne moreš dati tega, česar nimaš. Če ti nisi zadovoljna, izpolnjena, srečna, radostna, ljubeča s sabo, če tega ne čutiš v sebi, tega ne moreš deliti.  To kar je tvoje resnično delo kot ženske je, da prepoznaš od kje izvira tvoja moč. To kar je tvoje resnično delo je, da prepoznaš kdo si kot ženska in zakaj si tukaj!? To kar je tvoje resnično delo je, da objameš dejstvo, da rabiš biti izpolnjena, polna, da lahko sebe deliš s svetom. Kot polna posoda, deliš svojo smetano, ko si ti polna v sebi. Ko si polna, si vse kar si in sebe deliš s svetom.

Zakaj potem to ni tvoja vsakodnevna realnost? Vsaka od nas izbira, dnevno, kako kreiramo svoje življenje. Lahko ga kreiraš iz polnosti vsega ali iz pomanjkanja. In velika večina izbere pomanjkanje že takoj zjutraj, ko položijo nogi na tla iz postelje in se pritožijo, da niso dovolj spale, da dan nima dovolj ur, da jim zmanjkuje časa, denarja in da ne govorim o tem, kako jim zmanjkuje energije. Je tvoja realnost, realnost pomanjkanja, kjer nikoli ni dovolj in ti nisi nikoli dovolj?

Čudež si in to je resnica. Vendar drži tudi to, da si Kreator. V praksi to pomeni, da ti ustvarjaš svojo realnost in če ti verjameš, da živiš v svetu pomanjkanja, v svojem življenju po tretjem univerzalnem zakonu, kjer ima vsaka akcija svojo reakcijo, ustvarjaš točno to, v kar verjameš.

Ključno vprašanje je, ali si pripravljena na v zvezi s tem kaj spremeniti? Kajti svet se spremeni iz tebe navzven. Kako boš uporabila svoje življenje, čas, ki ga imaš na voljo? Za praznovanje polnosti življenja ali pritoževanje glede pomanjkanja? Tvoja izbira, vsak dan.

To, kar sem prepoznala leta 2009, ko sem dobila vizijo, da lahko s tem, ko postanemo najsrečnejše ženske na svetu, spremenimo svet, je dejstvo, da tega ne morem narediti namesto drugih. In če hočemo spremeniti svet, moramo spremeniti način razmišljanja, kako vidimo stvari, spremeniti moramo to, k čemer težimo v svojem življenju. Polnost ali pomanjkanje? K čemu težiš v svojem življenju?

Resnica je, da lahko spremenimo svet. Resnica je, da mora to narediti vsak pri sebi. Nihče ne more spremeniti sveta zate. In če se ne moreš povezati s tem, vedno znova izgubiš.

Kako boš torej uporabila svoj čas, svojo energijo in svoj denar, da boš v svojem življenju izkušala polnost, namesto pomanjkanja?

Odpiram nov krog v naši družbi, kjer se 40 dni uglašujemo na moč blaginje. Skozi spletna druženja razložim razliko med paradigmo pomanjkanja in paradigmo blaginje. Na voljo so dnevne prakse, ki te vedno znova spomnijo, da si čudež.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Umetnost sprejemljivosti

, 1 Comment

Čutiš? Intenzivnost v zraku. Huh… dogaja.

Veselica v tem tednu se stopnjuje in vikend pred nami bo ju-hu. Resnično ju-hu. Iz sence se dvigajo skrivnosti. Vse pospešuje in priznam, če ne bi imela svojih sester za pogovore in predvsem, če ne bi imela alkemične posode, ki me drži v teh premikih, spoznanjih, soočanju s seboj, bi mi bilo precej težje. Brezmejno hvaležna sem za vsa orodja, ki jih imam na voljo, da se premikam skozi tole destrukcijo, tole razpadanje starih sistemov. Vprašanje je, kaj boste naredili z vsem kar se razkriva?

Iz vsega tega kaosa, razpadanja starega se poraja novo. Naše 22 dnevno popotovanje Porajanje Sebe mi je letos dalo okvire, posodo, da lahko potujem s tokom. Že decembra smo čistile stare strukture in postavljale novo posodo za dogajanje, ki smo mu priča. Dogajanje na nebu se preslikava na Zemljo in zahteva rast, razvoj, širjenje. Energije nas silijo, da odstranjujemo vse, kar nas ovira v razcvetu, rasti. In to lahko vedno naredite na dva načina; voljno, sami ali pa se bodo stvari zgodile na-silo. Smo kot v močnem vetru, ki piha vedno močneje in se pripravlja, da odnese vse naše navezave, pričakovanja, zamere, vse česar se močno oklepamo in smo mnenja, da brez tega ne moremo živeti. Vprašanje, ki se poraja je; ali ste voljni samo biti?

Najbolj nemodra izbira v teh dneh je upiranje. Umetnost sprejemljivosti je ključna v teh dneh, v tem obdobju. Življenje nas preizkuša ali smo voljni sprejeti vse, celega sebe, vključno s sojenjem, kritiko, zanikanjem, pomanjkanjem. Da ne govorim o tem, da je potrebno sprejeti svojo veličino, edinstvenost, enkratnost in edinstvenost. Če se upiraš temu, da se pokažeš v svoji dobri ali slabi luči bo tale vikend do mlaja v vodnarju še zelo zanimiv. V kolikor nisi voljna sprejeti svoje veličine, če jo zanikaš, se ločuješ od nje, bo tole dogajanje na nebu poskrbelo za to, da se bo potrebno soočiti z vsem, kar skrivaš v sebi.

Sama sem bila mnenja, da je to, da si majhna, nevidna siva miš – spodobno, zmerno, preprosto. Menila sem, da je edina alternativa temu nepriljubljenost. Verjela sem, da bom kaznovana, če bom veličastna, izjemna in samozavestna. Verjela sem, da je neprimerno, domišljavo, če sprejmem svojo veličino. Vedno znova sem si prizadevala, da bi bila nagrajena za svojo majhnost in nevidnost. Skrivala sem svojo moč, svoje talente in darove pred drugimi in pred seboj. Ločevala sem se sama od sebe in sem se tako navadila na to, da sem ločena, da sploh nisem poznala drugega načina. Umetnost sprejemljivosti me je začela osvobajati, kajti vedno bolj sem spoznavala, kje vse sem v upiranju sama v sebi in kaj vse je potrebno objeti, v meni. Voljnost, da sebe sprejmeš brez sojenja, obsojanja in razsojanja je umetnost. Pripravljenost, da objameš vse, celoto, celo sebe te pogosto izzove, sooči te. Veliko lažje se je skrivati, kot si povedati resnico. Resnica pogosto boli. Vendar se pogosto ne zavedamo, da je zanikanje sebe, zloraba sebe, le način, kako manipuliramo s seboj, kako kontroliramo same sebe.

Vprašanje je, ali si pripravljena objeti celo sebe? Sprejemanje pomeni, da si voljna sprejeti vse lepe dele sebe; vse talente, darove, svojo izjemnost, pa tudi tisti drugi del sebe, ki ga ne maraš. Sprejemljivost pomeni, da si voljna sprejeti vse, od vsakogar. Da sprejemaš tako komplimente in oboževanje kot tudi kritiko in zasmehovanje. In s tem, priznam sem imela veliko težav. Sprejemanje namreč ne pomeni, da se s tem strinjaš, da to izbiraš, pomeni, da se zavedaš, da je vse to del tebe in ti je na voljo, da to kadarkoli zavestno ali nezavedno sprejmeš. Več stvari ko se zavedaš, bolj zavestno lahko izbiraš.

Seveda te zdaj zanima, kako to narediš? Pravzaprav samo si. Sama temu pravim, da vse stvari daš v srce. Namesto piedestalov in kleti začneš negovati tisti sveto mesto v sebi, v svojem srcu, kjer samo si. Celota.

Na to temo sem leta 2012 napisala članek, ki je še vedno aktualen in ga lahko prebereš na povezavi tukaj… Ženska, si zgled svoji hčerki!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Ena pocukrana…

, 0 Comments

Saj vem, zdaj se sprašuješ kaj za vraga se skriva za naslovom? Drži? Ko takole poslušam ljudi pogosto slišim, ko se o hvaležnosti govori kot o eni idealni pocukrani realnosti, v kateri bi moral biti 100% srečen. Vse bi moralo biti sijajno in bleščeče. In ko naletim na kakšne novodobne navdušence, ki se narejeno nasmihajo in pocukrano govorijo, kot da je življenje ena sama pravljica, me ima, da bi ustavila planet in sestopila. Saj ne vem, kaj je bolj grozljivo ali tovrstna pocukranost, ob kateri ti je slabo ali vsakodnevno negodovanje in slaba volja ob kateri se tudi ne počutiš ravno najbolje.

Vendar si velika večina ljudi ravno hvaležnost pogosto razlaga kot takšno pocukrano prakso hipokrizije, kjer se navzven kažeš kot maksimalno lep in prijazen, za zaprtimi vrati pa letijo noži in sekire (brez dvoma ste že slišali za psihične napade, ki jih pogosto v energijskem telesu lahko vidimo v obliki nožev sli sekir). Ali pa si hvaležnost razlagamo v obliki aktivnosti, ki so nujno potrebne, da lahko govorimo o hvaležnosti, kot je pisanje dnevnika hvaležnosti ali hvaležnost zreducirana zgolj na večerno prakso zahvaljevanja. Osebno verjamem, da je hvaležnost način življenja. Ko enkrat prevzameš to držo hvaležnosti, te spremlja čisto povsod. Hvaležnost nam pomaga, da opustimo paradigmo pomanjkanja in revščine, ter se namesto na to, česar nimamo v svojem življenju, raje usmerimo na to, kar imamo in smo za vse, kar že je v naših življenjih hvaležni. Hvaležnost je ena tistih veščin, ki se je v mojem življenju izkazala za ključno, ko sem se znašla v situacijah, kjer bi se vdala ali bi obupala. Hvaležnost mi je pomagala, da sem presegla svoje omejeno gledanje na stvari in svet.

Praksa hvaležnosti nima čisto nobene zveze z zanikanjem svojih občutkov, tega kar v danem trenutku zaznavaš v sebi ali z insistiranjem na tem, da je potrebno v vsaki situaciji najti nekaj pozitivnega. Hvaležen si lahko tudi, ko se počutiš slabo, ko se počutiš ranjeno ali razočarano, res pa je, da ne moreš biti prav dolgo v tej energiji, ker ima hvaležnost to moč, da ti pomaga preseči žrtev, smiljenje sami sebi in prelaganje odgovornosti na druge.

Hvaležnost je pravzaprav dovoljenje, da se odpreš in da si iskrena s seboj.

Vse prepogosto poskušamo življenje pocukrati, ga narediti sijočega in čednega. Potrebno se je soočiti s tem, kar je gnilega v tvoji notrajosti, s tem, kar smrdi in kar boli. Hvaležnost ni način, da drek zaviješ v celofan in se dalaš, da diši. Potrebno si je priznati kje se nahajaš in začutiti bolečino. Ko bolečini nameniš pozornost, po kateri kliče, lahko prepoznaš blagoslov tega, da te je bolečina opozorila na, karkoli je že tisto, kar se skriva za njo. In to je nekaj, kar lahko praznuješ in za kar si lahko hvaležen tudi, ko ti ne gre najbolj rožnato.

Odsvetujem zanikanje, izogibanje ali preusmerjanje svoje pozornosti stran od bolečine, kajti bolečina ima svoj namen in opozarja nas na to, kar potrebuje našo pozornost in ljubezen. Edini način, da pozdravimo stvari je, da se premaknemo direktno skozi. In to vedno pomeni, da je potrebno stvari začutiti, jih občutiti, si jih priznati, se z njimi pomiriti v sebi. In ko objameš to, kar te boli, popusti tudi bolečina. Ravno zaradi tega nisem pristaš afirmacij. Pogosto vidim, da jih ljudje uporabljajo namesto aspirina ali obliža v upanju, da bo bolečina čimhitreje izginila. Afirmacije sicer preusmerijo tvojo pozornost drugam in s tem tudi energijo, vendar ne zdravijo bolečine. Treba se je soočiti s seboj in s tem, kar ti ni všeč, to sprejeti in objeti, in potem bolečina mine.

Seveda pa ob tem nimam v mislih nobenega valjanja v blatu, kar je pogosto priljubljen način tistih, ki se žrtvujejo za druge in spet čakajo na nekoga, ki jih bo odrešil. V mislih imam dopuščanje, da si. Da čutiš. Da živiš. In včasih se je potrebno tudi zjokati, se zdreti ali malce poskakati na mestu, ko te zagrabi, da bi tulil. Vem, jeza ni vedno prijetna, tudi na pogled. Vendar si je treba včasih dovoliti, da si jezna, besna. Ključ je v tem, da tega ne predajaš drugim v roke kot vroč kostanj, da jih ne kriviš, jim ne vzbujaš občutkov krivde, da je njihova krivda, da se ti počutiš kot se, ker to enostavno ni resnica. NIhče ni kriv za tvojo jezo. Tvoja jeza je tvoja odgovornost. Tvoj odziv je tvoja odgovornost. Nihče ne povzroči, da si ti neljubeča, ti izbereš, da odreagiraš neljubeče. Močna izjava? Ja res je. Vendar v tej pocukrani zgodbi tako radi prevzamemo 100% odgovornost za lepe in prijazne stvari. Vse ostalo pa raje pripišemo komu drugemu.

Sooči se s tem, kar čutiš in prevzemi odgovornost za to. Tvoje je. Če ti to čutiš, potem je 100% tvoje. In tvoja odločitev je, ali se valjaš v tem blatu in kriviš druge ali sprejmeš odgovornost, se soočiš z bolečino, jo objameš in greš naprej.

Hvaležnost ni puhla, prazna, plitka. Ne, hvaležnost te vodi v globine tvoje lastne Biti. Ko resnično odpreš srce in si hvaležen, te to poveže direktno s tvojim višjim jazom, s tvojo naddušo, kakorkoli želiš imenovati tisti neutelešeni del tvoje Biti, ki je del tebe in ga radi prestavljamo nekam tja gor, v nebesa.

Hvaležnost te bo vodila skozi jezo, bes, blato in zagrenjenost do tega, da resnično ceniš živlejnje in  vse, kar ti je dano. Čisto vsaka stvar, ki se ti je v življenju zgodila, te je vodila v ta trenutek, kjer si danes. Obdaja te tooooliko lepih stvari, toliko dobrote, toliko blaginje, vendar je pogosto sploh ne opazimo, ko drvimo skozi svoj vsakdan.

Čas je za upočasnitev. Čas je za umirjenost. Čas je za hvaležnost. V akciji, navdihnjeni akciji. In če čutiš, da je čas ter prepoznavaš, da bi ti skupnost žensk, ki delajo isto stvar skupaj koristila, se mi pridruži v Sestrstvu.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Udobje neudobja

0 Comments

Poznaš to? Si že slišala? Da je ključno, da neudobje postane tvoje novo udobje?

Ko si dopustiš in resnično stopiš v svojo avtentičnost, da resnično si, to kdo ti si, slej ko prej komu stopiš na žulj.
In so ljudje, ki znajo to svoje neudobje ob tebi povedati na zelo glasen in obtožujoč način; češ, ti si kriva. Ali še bolje v odnosih se pogosto dogaja ta projekcija, ko ženske svoje neudobje z avtentičnostjo svojih moških pogosto sprejemamo s kritiko.

In priznam, kriva sem, kot sem dolga in široka, kar ni malo, ko sešteješ.

Moja šibka točka dolga leta je bila spolnost in moje neudobje z avtentičnostjo, ki mi jo je odslikaval moj dragi. In imela sem res lekcije takšne in drugačne na to temo, da sem dojela bistveno sporočilo, ki se imenuje ODPRTOST.

Odprtost je resnična največja lekcija in izziv ženske.
Kajti, ko si izzvana na področju, ki je tvoja šibka točka in to globoko v sebi veš, se silno rade naredimo za žrtev. In ja, jaz sem zeeeeelo dolgo igrala žrtev, čeprav se moj dragi ni hotel iti te igre z mano, in me je vsakič postavil na hladno s tem, ko mi je zelo direktno in konkretno serviral, kje so moje težave.
Da ne govorim o tem, kako globoko zapuščeno sem se počutila, ko se ni hotel igrati mojih igric.

In tega sem se lotevala na številne načine. Kot otroci smo razvili celo vrsto strategij, kako smo dobili ljubezen in pozornost takrat, ko nam je niso bili voljni dati prostovoljno.
Ne verjamete? Poglejte otroke.

Skozi notranjo avtomatiko smo naučeni, da se s tem, kar nam je neudobno in nam pravzaprav ni všeč najpogosteje borimo. In to pogosto zelo glasno. Zagovarjamo svoja stališča, citiramo statistiko in izkušnje drugih ljudi, upravičujemo in dokazujemo, da oseba na drugi strani vsekakor ne more imeti prav.

Je res, ali je res?
Definitivno kriva, priznam.
Dolgo časa sem se borila. In če to ni vžgalo, sem ubrala drugačno taktiko bežanja, ko sem se skrivala in sem naredila vse kar je bilo v moji moči, da bi pobegnila pred tem, kar me je seveda vztrajno zalezovalo. In potem sem ubrala drugo taktiko in se začela delati, da to ne obstaja, skratka zanikala sem obstoj tega kot noj z glavo v pesku. Iz prve roke močno odsvetujem, ker si narediš s tem, ko daš glavo v pesek brez dvoma več škode kot koristi.
In ko ni vžgalo čisto nič drugega, sem omedlela in se spustila v nezavest. In potem sem bila v nezavednem do naslednje lekcije, ki je še močneje udarila po moji betici (zahvala moji prijateljici, ki je to krasno ubesedila kot prispodobo kladiva, s katerim te tvoja duša vedno znova po glavi in od malega plastičnega, če nisi pri volji poslušati sčasoma prideš do macole ob kateri brez dvoma omedliš, vsaj za nekaj časa).
Je to poznano?

In dokler nisi resnično pripravljena, da se ustaviš in pogledaš od blizu kaj delaš, enostavno ponavljaš te avtomatske mehanizme, ki smo jih skozi vzgojo (beri kaznovanje in nagrajevanje) krasno usvojili v svojem otroštvu.

In da bi to svoje udomačevanje lahko presegli, je potrebno narediti prvi korak, ki se mu reče samozavedanje. Zavedati se je potrebno, kaj pravzaprav počneš. Dokler bežiš stran od sebe ali se boriš s seboj, nisi pri volji pogledati, kje se pravzaprav nahajaš. Da to lahko narediš, se je potrebno ustaviti.
To je prvi korak, da se ustaviš. In opazuješ.
Z besedami anatomije Razcveta Ženske, se je potrebno odpreti.

In ključ je v tem, da kljub vsemu kar se ti dogaja in predvsem ne glede na to, kako neudobno je to, kar se ti dogaja, ostajaš odprta in sprejemljiva.
In bodimo realne, to je včasih … kaj naj rečem … resnično neudobno.

In izziv časa v katerem živimo je v tem, da ti je udobno, ko ti je pravzaprav neudobno, se pravi, da ti je udobno v neudobju.

Kajti, ko si avtentičen, pristen, to kdo ti si v resnici, pogosto čutiš nelagodje tistih, ki tega ne zmorejo sprejeti. In ker si odprta, to čutiš, kot bi se dogajalo tebi. In takrat je izziv, da ostajaš v svoji avtentičnosti, da si to kdo ti si ne glede na to, da s tem tvegaš, da boš zavrnjena. In ko že govorimo o neudobju, to je resnično neudobno (iz prve roke).

Kajti veliko lažje je, in bodimo iskreni, tako smo naučeni iz otroštva, skratka udomačeni smo v to, da takrat, ko nam je neudobno, razprodamo svojo vrednost, svojo avtentičnost, svojo energijo zato, da bi bile sprejete. Poznano?

Ženske vedno znova razprodajamo same sebe, ker ne zmoremo biti v neudobju, ki ga s svojo avtentičnostjo izzovemo pri drugih ljudeh. In tukaj je praksa ključnega pomena. Ne glede na to, da se strinjaš z vsem, kar sem napisala, je izziv v tem, da naslednjič, ko boš v taki situaciji, namesto da se zapreš in skriješ, se narediš čisto majhno sivo miško (to je vloga, ki sem jo izmojstrila do perfekcije) ostajaš odprta.
In ker sem to dolga leta preigravala v sebi vem, kako prekleto neudobno je ostajati v odprtosti in biti to kar si tudi takrat, ko tvoj instinkt, ki izhaja iz naučene vloge ustrežljivke vpije, da se moraš prilagoditi, ustreči, biti “pridna”.

Veš kaj, priznam, izstopila sem iz tega kluba “pridnih” punčk, preveč utesnjujoče je, preveč je pričakovanj in stvari, ki bi jih morala in ki jih ne bi smela.
In ko sem bila v tej fazi osvobajanja sem naletela na svojo Podivjano žensko (senčnim delom Divje Ženske), s katero sem se morala spogledati in jo objeti v sebi, se z njo pomiriti, da sem lahko spoznala njen zlati del.

Moja Divja Ženska se je osvobodila in zdaj je moja Kali včasih tako močna, da se jo sama ustrašim, ko spregovori skozi mene in vendar si toliko zaupam, da ostajam odprta in enostavno dopustim temu toku energije, da steče skozi mene.
Zato draga ženska je ključnega pomena, da ojačaš svojo notranjo posodo, da upravljaš s svojo energijo in da ostajaš odprta na sredi viharja. Brez potrebe po umiku, brez potrebe po skrivanju in iskanju strehe. Da zmoreš biti tam, stati pokončno in na glas povedati, da je tvoja cena taka in da si vredna toliko, da ceniš sebe in svojo energijo, ki jo vložiš v to, kar delaš in če jim kaj ni všeč, naj si najdejo nekoga drugega.

Ker sem unikatna, edinstvena in neponovljiva. Ker tega nihče ne dela na tak način kot to delam jaz in ker zdaj končno cenim svoj čas in svojo energijo, da zmorem stati v neudobju in se počutim čisto udobno, ko v tišini čakam na odgovor z druge strani.

In čisto ok je, če je odgovor ja, kot je enako ok, če je odgovor ne, kajti vse, čisto vse je stvar izbire!

Bodi sijajno!

Taja Albolena

«< 3 4 5 6 7 >»