Zavestno starševsko

Zaključi svoje otroštvo za voljo svojih otrok…

, 0 Comments

Srečali sva se, ko je imela težave s ponavljajočimi slabostmi, ki so se pojavile vedno, ko je zaužila hrano. Bilo mi je jasno, da je težava povezana z negovanjem, bolj natančno s pomanjkanjem občutka za negovanje sebe.

Po pogovoru in temeljitem izpraševanju z moje strani je začela z menoj deliti svojo zgodbo, ki se me je globoko dotaknila.

»Veš pliškoti so mi zelo pri srcu. Še vedno imam rada njihovo mehkobo in prijaznost. Vsak moj pliško je vedno imel ime in svoj karakter. Ko sem bila majhna sem oboževala pliškote in spomnim se enega dogodka, ko sem enega svojih najljubših medvedov nesla s seboj v šolo.

Bilo mu je ime Mici. Bila je medvedka, ki me je vedno spomnila na mojega dedka, ker je bila njegovo darilo.
Ne samo, da so se moji sošolci norčevali iz mene, medvedka so mi izpulili iz rok, si ga med seboj podajali in ga pretepali.

Vsak udarec se čutila v sebi. Bilo je, kot bi pretepali mene. Počutila sem se ponižano, razvrednoteno, zlorabljeno in oskrunjeno. Bilo mi je grozno.

Vendar si nisem upala nikomur povedati, kaj se mi je zgodilo, da se mi ne bi še odrasli posmehovali, kako otročja sem, ker nosim medvedke v šolo. Enkrat prej me je moja mama poskušala potolažiti, ko sva ga pozabili doma, s tem, da mi je rekla, da sem zdaj pa že velika punca in da velike punce ne potrebujejo medvedkov. Ni razumela, da je bila Mici tista, ki mi je pomagala, da sem v sebi začutila nežnost in mehkobo, ki sem jo tako zelo potrebovala z njene strani.«

Ko sva nekaj časa sedeli v tišini, sem jo povabila, naj mi pove več o svoji mami.

»Moja mami je bila čisto normalna ženska in moja družina je bila čisto povprečna. Odraščala sem brez agresije, nasilja in pretepanja,« mi je zagotovila.

»Občasno se je zgodilo, sploh kadar se ji je mudilo, da me je pograbila za roko in odvlekla za sabo, ampak saj to se dogaja vsem, a ni tako!?«

»In kadar sem bila poredna me je po riti, ampak saj to ni nič takega, a ne!?«

Iskala je potrditev pri meni, jaz pa sem samo tiho sedela. Čutila sem njeno bolečino. In poznala sem vse izgovore, ki si jih tako radi povemo takrat, ko začutimo v sebi bolečino preteklosti, ki se začne plaziti kot senca nekje iz globin tvoje notranjosti.

Čutila sem njen sram, kako se plazi po njeni notranjosti in jo stiska. Sram, da govori o tem. Sram, da se ji je to zgodilo. Sram zaradi svojega obilnega telesa, v katerega se je skrila.

»Kaj čutiš v sebi?« sem jo vprašala.
»Sram me je. Sram moje nesposobnosti. Sram me je, da se mi to dogaja.«
»In kaj se skriva spodaj?« nisem odnehala.
»Strah, da bom zapuščena, da bom ostala sama, če bom povedala svojo resnico. In žalostna sem, ker se skrivam, ker vem, da sem se obdala s kilogrami zato, da bi se počutila varno. Veš, to kar si želim je, da bi imela kontrolo, da bi lahko nadzirala, kaj se dogaja okoli mene.«

Razložila sem ji, da se pogosto trudimo, da bi se počutile varno s tem, da nadziramo druge. In potem verjamemo, da so drugi odgovorni za naše počutje. Poskušamo kontrolirati druge, da bi se počutile varne in vredne.

»Veš, kaj čutim, da mi manjka?« je rekla. »Varnost.«

»Medvedka Mici je bila moj temelj varnosti. Ko so mi jo vzeli in jo pretepli je bilo, kot da bi mi vzeli varnost in jo razbili na tisoč koščkov. In ta punčka, ki se ji je to zgodilo, je še vedno v meni.«

Obrnila se je k meni in me pogledala s široko razprtimi očmi, ki so razkrivale strah, teror in bolečino, ki je bila še po vseh teh letih živa v njej.

Pogosto se nam skozi otroštvo zgodijo stvari, zaradi katerih se odločimo, da nikoli ne bomo takšni, kot so odrasli, ki nas obdajajo.
In potem se znajdemo v svojih 30-tih ali 40-tih in ugotavljamo, da smo vedno bolj takšni, kot so bili naši starši.
Tega se lahko lotevamo skozi boj s tem ali z bežanjem od tega, mnogi se tega lotevajo skozi ignoranco, ko se delajo, kot da to ne obstaja.

In potem se ti zgodi, da zjutraj v stresu zaradi naglice, ker se vam mudi, doma pozabite najljubšega medveda tvoje hčere, zaradi česar je ves čas vožnje do vrtca v avtu jok in po dobrih 30 minutah prepričevanja, ti popustijo živci, ker se ti mudi v službo in se odzoveš točno tako, kot se je tvoja mama: »Zdaj pa dovolj, nehaj s to dramo. Velika punca si in velike punce lahko preživijo en dan brez medveda. Pika.«

Pravkar se je odigrala tvoja drama, tvoja nezaključena zgodba, tvoja bolečina iz tvojega otroštva.

Tvoj notranji otrok nosi v sebi vse spomine, dogodke, travme, zlorabe, zanikanje, izdaje, občutke zapuščenosti, ki si jih doživljala kot otrok. Nikamor niso šle. Še vedno so v tebi. Tvoji strahovi, prepričanja in vedenje iz otroštva vplivajo na tvoje odraslo življenje.

Tvoj ranjeni del v tebi je tisti, ki uporablja substance, delo, spolnost, aktivnosti, da otopi občutek osamljenosti v sebi.
In eden od načinov, da otopiš svoje občutke je tudi hrana.

Tvoj ranjeni del ne ve, kako se soočiti s stvarmi in dogodki, brez, da jih vzameš osebno. Skozi jezo, obtoževanje, upiranje, zanikanje ali umikanje ta del v tebi upa, da se bo izognil ali kontroliral to, česar se boji.

In temu delu v sebi se ne moreš izogniti. Zasleduje te kot senca. In če želiš za svoje otroke drugačno otroštvo je modro, da te dele v sebi pozdraviš.

Odrasli se ne zavedamo, kako lahko pravzaprav katerokoli aktivnost uporabimo kot zaščito pred bolečino, ki jo čutimo v sebi.

Mnogi meditirajo, hodijo na številne seminarje, berejo knjige, imajo številne obveznosti, so zaposleni čez vse meje, hitijo in to uporabljajo kot zaščito proti svoji bolečini.
Meditacijo lahko uporabiš kot način za povezavo z virom ali pa kot izogibanje prevzemanju odgovornosti za svoja čustva.

Ko hočeš zaščititi sebe pred bolečino, zapreš svoje srce, da bi se izognila občutkom osamljenosti, nemoči, šibkosti, sramu. Vendar zapiranje srca vodi v še močnejšo osamljenost in praznino. In potem poskušamo ljubezen dobiti s kritiko, obtoževanjem, tihimi dnevi ali ustrežljivostjo in se čudimo, zakaj ne deluje.

Iz svoje ranjenosti ustvarjamo dominantne odnose, kjer se trudiš, da bi se izognila bolečini skozi nadziranje drugih. Poskušaš nadzirati načine kako bi dobila ljubezen od njih. In bolj, ko se trudiš dobiti ljubezen od drugih, bolj grozno se počutiš in bolj se trudiš z aktivnostmi, da bi se počutila bolje.

Gre za začarani krog.

Ob tem pozabljamo na očitno dejstvo, da vedno, ko sežeš ven iz sebe in iščeš odobravanje in ljubezen zunaj sebe, vedno, ko poskušaš nadzorovati čustva nekoga drugega do tebe, zavračaš sebe, zanikaš sebe, zapuščaš sebe.
To je kot bi rekla: »Ne bom prevzela odgovornosti zase in za to, kar čutim, hočem, da nekdo drug poskrbi zame.«

V resnici iščeš nadomestnega starša, ki bo poskrbel za tvojega notranjega otroka, ki je še vedno tam.

In to se najbolj kaže ravno v intimnih odnosih, kjer tvoj otrok hodi na zmenke, kjer tvoj otrok iz svojih otroških ranjenosti poskuša pripraviti osebo na drugi strani, da bi te imela rada in bi ti dala odobravanje, ki ga iščeš.

Skozi ranjeni del sebe vstopaš v odnose in iščeš nekoga, ki ti bo dal to, kar potrebuješ. Pritegneš ljudi, ki na enak način kot ti zavračajo sebe, ki so na identičnem nivoju tega kako ljubijo sebe.

Zato je ključnega pomena, da ti zaključiš svoje otroštvo, se naučiš ljubiti sebe, spoštovati sebe, ceniti sebe, če želiš, da ti ljudje to odslikajo. To kar daješ iz sebe se vedno vrača nazaj k tebi. To je zakon privlačnosti.

Podobno privlači podobno.

Če se vrnem na zgodbo na začetku… to kar sva ugotovili je, da je iskala nadomestnega starša pri meni. Hotela me je pripraviti k temu, da bi ji potrdila to, kar mi je pripovedovala. Iskala je potrditev svojih preživetvenih mehanizmov. Jaz pa sem videla onkraj tega, kar mi je govorila.

Prepoznala sem njeno ranjeno deklico, ki je bila preobčutljiva, preveč nežna, preveč skrbna in ki se je obdala s kilogrami, da ji kritika, pikrost in zloraba ne bi prišli do živega. Hrana je bil njen način, kako si je zagotovila otopelost, da ni čutila, da se je obvarovala. Vendar je ugotovila, da ji ta »ščit« ne služi.
In edina izbira, ki jo je poznala v sebi je bilo ali ščit ali pa zloraba.

To, da je prepoznala svojo ranjenost in prevzela odgovornost zanjo, da se je naučila ljubeče poskrbeti za svoje boleče občutke namesto, da se jim je izogibala, je bilo ključno za njeno boljše počutje in izgubo teže.

Zase lahko rečem, da sem se na to pot podala, ko sem dojela, da je to nujno potrebno, če ne želim svoje zgodbe predati naprej svojim otrokom.

Dejstvo je, da iz svoje praznine in zanikanja sebe ne moreš deliti ljubezni, ker je ti ne čutiš do sebe.
Dokler ne prepoznaš svojega ranjenega dela, ne moreš resnično zaživeti svojega izvornega jaza. Tvoj izvorni jaz se je umaknil na stran in čaka, da ga povabiš v ospredje skozi proces zdravljenja preteklosti. In to ni nekaj avtomatskega, kar se zgodi, ko si pripravljena, gre za izbiro, svobodno izbiro.

Če čutiš, da si pripravljena na stik s svojim izvornim jazom, te vabim v spletno druženje Objemi Sebe, kjer te bom v 13 tednih vodila skozi proces povezovanja s svojim izvornim Jazom. Več najdeš na spletni povezavi tukaj…

Ljubezen do Sebe se sliši zelo romantično, vendar je v resnici povezana s samozavedanjem, samosprejemanjem, cenjenjem sebe in zaupanjem vase. To so veščine, ki se jih moraš naučiti. Niso avtomatske in ne glede na to, kako dolgo čakaš, da pride pravi trenutek, nikoli ne bo prišel.

Ljubezen do Sebe je stvar svobodne izbire. Kar v praksi pomeni, da imaš vedno, vsak trenutek na izbiro ali ljubiš sebe ali ne. Članek na to temo najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

Taka si, kot tvoj oče…

, 0 Comments

… mi je rekel.

Zagotovo si že kdaj slišala kakšno primerjavo v tem stilu in veš, kaj to sproži v tvoji notranjosti.

»Samo delaš. Družina pri tebi ni na prvem mestu, ampak ti je posel bolj pomemben,« je nadaljeval.

Zabolelo me je, kot bi mi potisnil v srce ne le en nož, ampak toliko njih, da so dosegli čisto vsak kotiček srca.

Saj veš, kako se ti pred očmi zavrti film; skrbnost, kuhanje, oblačenje, pospravljanje, vožnja. Enostavno ni dovolj. Ne glede na to, kaj narediš nikoli ni dovolj.

In potem me je zadelo kot strela z jasnega, da itak nisem dobra mama.
Ker, če bi bila, potem …
Potem kaj!?

Nisem več slišala tega, kar je govoril. V moji notranjosti je vodstvo prevzel tisti notranji glas moje Perfekcionistke, ki mi je zrecitiral vse tiste dogodke, kjer nisem bila prisotna, ker sem imela stranko, seminar, ker sem delala.
In nihče ni tako glasen kot ona.
In nihče ne ve tako dobro, kam usmeriti kazalec, da mi pokaže, kako nepopolna sem.
Ubije me. V trenutku sem mrtva.

Barve v mojem življenju v trenutku izginejo in vitalnost odteče iz mojega telesa.
Ostane le še lupina, ko se po licih začnejo kotaliti krokodilje solze.
Vedno umrem. Pri živem telesu umrem.
Sivino napolni otopelost in tista obupna praznina. Ne obstajam.

Nimam dovoljenja, da obstajam, ker nisem dovolj dobra.

In temu sledi tisti notranji impulz boja. Ne bom se predala, ne bom kar otrpnila, nekaj moram narediti v zvezi s tem. Nekaj. Karkoli.
In eden od impulzov je boj za obstanek.
Dokazovanje, da zmorem.

Ko sama sebe ne vidiš, ne vidiš svoje vrednosti. Vedno znova se trudiš. In dokazuješ.
In ko si nevidna sama zase, čutiš notranjo šibkost, nemoč, čutiš, da si izven svojega centra.
Iščeš zunanjo potrditev. Iščeš nekoga, ki bi te videl. Sežeš v zunanji svet po potrditev.

Težava s sporočilom, da nisi dovolj je, da je zakodirano v tvoj živčni sistem in da verjameš, da je to tvoja resnica, čeprav je to resnica tvojih staršev, ki so jo ponotranjila.
Kot otrok se vedno znova obračaš k svojim staršem po potrditev, da si dovolj. In verjameš svojim staršem. Oni so tvoji velikani. Zakaj jim ne bi verjela?

Otrok se ne more zaščititi. Na starših je, da ga zaščitijo.

In ta glas starša, ponotranjimo. Postane glas tvoje Perfekcionistke, ki ti govori, da nisi dovolj dobra, lepa, pametna, uspešna. Da nikoli ne bo nič iz tebe. Da nisi vredna, da bi kdo poskrbel zate, ker si lena. Da te itak nihče ne mara.

To, česar po vsej verjetnosti ne veš, je, da se vsak otrok rodi s številnimi nepovezanimi živčnimi končiči v možganih, ki jih imenujemo nevroni. To, kar počnemo kot majhni otroci je, da ustvarjamo povezave med temi nepovezanimi nevroni. Tako se učimo.

Bolj, ko krepimo določene nevronske povezave, s ponavljanjem, močnejše so.
S ponavljanjem se učimo in namenoma krepimo želene živčne povezave.
To je sijajen sistem telesa, da se ni treba vedno znova učiti znanih stvari. Vendar se pojavi izziv, ko se v živčnem sistemu povežejo stvari, ki nam ne služijo.

Otrok se uči tako, da vidi sliko mačke in mu ob tem odrasli neštetokrat ponovijo, da je to mačka, tako možgani ustvarijo povezavo slike mačke z besedo mačka. Če pa je informacija napačna, npr. da ti ob sliki mačke vedno znova povedo, da gre za psa, pride do napačne povezave v možganih.

Če smo bili kot otroci ljubljeni in sprejeti takšni kot smo bili, smo se naučili, da smo ljubljeni in imamo v svojih živčnih povezavah to informacijo, da smo ljubezen.
Zaradi človeške narave in bolečin, ki so jih doživljali naši starši, pa so po vsej verjetnosti svoje pomanjkanje prenesli tudi na nas. Ljudje smo izjemno iznajdljivi in sporočila zbiramo skozi dejanja, zgled in zaključke potegnemo iz obnašanja ljudi okoli nas. Še posebej, ko smo majhni.

Tako so bile ustvarjene živčne povezave, ki po vsej verjetnosti še danes poganjajo tvoj notranji samogovor; tega ne znaš, ne zmoreš, nisi dovolj dobra, nisi ljubljena.

In to sporočilo, da nisi dovolj dobra, ni bilo vedno izgovorjeno. Pogosto dobimo tovrstno sporočilo skozi obračanje z očmi, težko tišino, globoke vzdihe, ki nam dajo vedeti, da je nekaj z nami hudo narobe. Tovrstna sporočila so del našega vsakdana in kot majhni otroci, se nismo znali zaščititi pred njimi. Enostavno sprejeli smo sporočila, jih vsrkali, kot gobe.

Dobra novica je, da lahko zaradi nevroplastičnosti naših možganov, svoje živčne povezave ustvarimo na novo.
Prvi korak je, da prepoznamo stare povezave, ki nam ne služijo več.
Temu pa sledi novo učenje, ki je vse prej kot enostavno. Od nas terja ponavljanje.
Tako, kot je otrok skozi ponavljanje ustvaril povezave v prvi fazi, jih lahko tudi odrasli. Vendar to terja ponavljanje, novo učenje, ki pa ne gre čez noč.

To je, kot bi ustvarjali nove avtoceste v svojih možganih. Energijo iz povezav, ki tečejo, moraš preusmeriti na kolovoze, ki jih ustvariš na novo. In potem s tem, ko vsak dan voziš po tem kolovozu, utrdiš cesto, jo razširiš. Z dnevnim osredotočanjem na nov kolovoz, ga sčasoma asfaltiraš, nato narediš dvopasovnico, pa štiripasovnico. Ves čas energijo iz starega tokokroga usmerjaš v novega s tem, ko mu namenjaš pozornost in vanj usmerjaš energijo.

Zato je tako, da stvari ne spremeniš čez noč.
Zato je v praksi tako, da te vedno znova okoliščine preizkusijo kje si in kako dobro so prevozne nove poti, pa tudi ali boš izbrala stare povezave ali namesto njih raje nove.

Zato govorim o tem, kako pomembne so dnevne prakse in to, da zavestno vedno znova, predvsem v situacijah, ki te izzovejo, izbiraš nove povezave v tvojem živčnem sistemu.

In to terja čas.
Terja budnost. Prisotnost, da opaziš, kaj se dogaja.
Terja prepoznavanje. Da ujameš ranjenost in jo zavestno presežeš s tem, ko izbereš novo zavezo, svoj novi dogovor.

In tega nikoli ni konec.
Tudi ko si mnenja, da si čez, te okoliščine, ljudje, ki so ti blizu, preverijo, kje si.

Danes to vem. In tudi, ko se oglasi moj nevidni otrok in takoj za njim moja Perfekcionistka, se hitro premikam skozi svojo notranjo čustveno pokrajino. Namesto dni, tednov in mesecev kujanja, zamer in bolečine, se znam v nekaj urah popolnoma pomiriti in v sebi izbrati to, kar želim izbrati.

In to želim za vsakogar, tudi zate. Kajti to je mesto iz katerega vznika svoboda, ljubezen, varnost.
Ko veš, da je vse v tebi in da si ti tista, ki izbira.

In res je, veliko delam. Vendar je družina še vedno na prvem mestu. Danes vem, da je bila tudi pri mojemu očetu, čeprav sem mu pogosto očitala to, da me je zapuščal, zaradi službe. Zdaj, ko poznam svoje notranje ranjenosti precej lažje pogledam od daleč in vidim širšo sliko. Danes vem, da sem v vsem tem času zmogla zelo pomembno stvar… Objeti sebe, sprejeti sebe, vzljubiti sebe. Celoto Sebe.

Če te zanima več, te vabim v program Objemi Sebe, kjer podelim, kako ustvariti nove notranje zaveze s seboj in vzljubiti sebe. Več najdeš na povezavi tukaj>>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled.

Darilo si Ti!

, , 0 Comments

Gotovo si že slišala to, da si Darilo Ti, pa ti morda ni zazvenelo kot resnica.
Vendar vem zagotovo, da si Darilo.

Danes sem imela težak dan. Enega tistih, ko bi najraje ustavila planet in sestopila.
Vse je šlo po svoje, nič po planu.

In ko sem zvečer sedela ob njej, mi je rekla: “Veš, všeč mi je junakinja. Želela bi si, da bi bila junakinja. Vendar jaz nisem pogumna.”

Obsedeli sva v tišini. Objela sem jo in ji zašepetala: “Veš, pogum v angleščini je courage in koren stare latinske besede cor – je latinska beseda za srce (courage). Pogum je srčnost. Srčnost pomeni, da imaš srce, si v sočutenju, da čutiš z drugimi in poveš svoje mnenje tako, da izraziš svoje srce. Zame si srčna, ker si upaš biti ranljiva in povedati kaj čutiš. Ker se ne ustrašiš in se postaviš za druge in poveš to, kar čutiš. Izjemno pogumna si.”

Obe sva jokali, ko mi je z nasmehom rekla: “Hvala, da si moja mami.”

Ženske se ne zavedamo, kakšno darilo smo.

Kolikokrat si blažilec med očetom in otrokom. Med moškim, ki je realen, konkreten in se ne zaveda, kako lahko rani otroka s svojim nastopom. Kolikrat posredujemo in blažimo udarce, se postavimo med otroka in avtoriteto, rešujemo, ko jih ranijo sovrstniki. Kolikrat jih stre tekmovalnost in primerjanje, dvomi vase in neizkušenost in smo mame tiste, ki tolažimo, bodrimo, razlagamo.

Darilo si. Brez dvoma drži.

In ko sva zaključili najin pogovor, sem ponovno dobila potrditev, kako pomembno je, da se soočam s svojimi ranjenostmi, da preobražam stvari v svoji notranjosti, da lahko držim ta sveti prostor za moje otroke, da sem lahko v alkemičnem laboratoriju skupaj z njima. Da sedim v talilnici, skupaj z njima, ko je težko in surovo in ko boli.

Da ne pobegnem, ko sem soočena s tem, kje sem ga usrala kot mama in kako sem jih ranila, ker nisem znala drugače.
Ko se soočam s tem, da sem jaz, zaradi pomanjkanja potrpežljivosti in predvsem pomanjkanja iskrenosti do sebe, povzročila toliko bolečine njima, ki bi jima prihranila vse in še več, če bi se dalo. In potem vidim lastno nemoč in svoje ranjenosti in sem soočena s tem ali se bom še miljontič kaznovala ali bom lahko sočutna s seboj in z njima.

Ja, darilo si.

In najpomembnejše vodilo, ki ti ga lahko predam iz svoje devetnajst letne prakse kot mama je… neguj sebe.
Poskrbi najprej zase.
Če ti nimaš energije na voljo, da si zadovoljna in srečna v sebi, če nimaš na voljo energije, da zavestno izbereš, kako se boš odzvala, da namesto reakcije lahko izbereš umirjenost in sočutje, boš delala stvari, ki jih boš kasneje obžalovala.
Najprej moraš ti poskrbeti zase, da lahko poskrbiš za druge.
Samo iz svoje notranje polnosti lahko deliš svoje Darilo z drugimi.

Prazna vreča ne stoji pokonci, biti moraš polna v sebi, da iz te polnosti lahko podeliš svoje Darilo z drugimi.

Brez dvoma si Darilo. To drži kot pribito.
To ali ga lahko deliš z drugimi ali ne, pa je odvisno od tega, ali imaš dovolj energije.

In energija ti je vedno na voljo, vprašanje je, ali jo vzameš in kje jo vzameš, ko jo potrebuješ. Zato vedno znova ponavljam, da so ključnega pomena prakse in doslednost, da si v dobri koži, da imaš dovolj energije za kreacijo tega, kar želiš.

In to se vedno pokaže konec leta, ko se usmerjamo na to, kaj bi želele ustvariti v novem letu in kaj si želimo zase, pa tudi za svoje otroke, družino, partnerstvo.

Da bi lahko ustvarila to, kar si želiš, potrebuješ energijo. Pa ne samo za kreacijo, potrebuješ jo tudi za nego vsega tega, kar si ustvarila. Ti moraš imeti dovolj energije na voljo, da držiš svoj sveti prostor in da držiš sebe, še posebej takrat, ko nisi dobro in bi svojo slabo voljo zlila na koga drugega. Žal so ponavadi to ravno tiste osebe, ki so ti najdražje; partner in otroci.

Iz dolgoletne prakse vem, da je osvobajanje ujete energije v starih zgodbah tisto, ki je lahko vir energije za to, kar kreiraš. Rada rečem, da vsako jutro, takoj, ko odpreš oči, 70-80% energije, ki ti je na voljo porabiš, da ohraniš pri življenju svoje stare vzorce, zgodbe in da ohranjaš povezavo s stvarmi, ki jih ima tvoja podzavest zabeleženo kot tvojo lastnino. Tudi, če gre za stvari, ki so v kleti tvoje mame ali na podstrešju tvoje prijateljice in jih že 20 let nisi videla. Tvoja podzavest ve, da so tam. In vsak dan vse to hraniš s svojo energijo.

In ker to vem, te letos vabim, da se osvobodiš in si povrneš ujeto energijo skozi 9 mesečni.program Divinefemme Akademije. Vabim Te, da se mi pridružiš. ker želim, da svoje Darilo, to kdo Ti si deliš s svojimi otroci, z ljudmi, ki jih imaš rada in s svetom. Več najdeš na povezavi tukaj >>>

Ker vem, da si Darilo!

Objemam te.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

 

Vse se dogaja ZaTe…

0 Comments

…in ne Tebi.

Seveda je lahko biti pameten takrat, ko je vse že za tabo. Takrat, ko si v situaciji, pa je lahko uničujoče.

Zasramovanje, poniževanje je nekaj, kar močno zareže v tvojo dušo in dogodki, ki so se nam zgodili, ko smo bili majhni so še vedno del naše notranjosti.

Ko sem bila majhna sem bila močnejše postave.
Moj oče je pravil, da sem buckasta.

Moji sošolci pa so me vedno znova zmerjali, da sem debela.
Na to sem pozabila, dokler moje mlajše hčerke niso začeli sošolci zbadati, da je debela.

Bila sem prizadeta, jaz sem se soočala s svojo travmo zasramovanja in s spomini, ki so bili tako boleči, da sem jih desetletja skrivala v svojih globinah.

Kot majhna punčka sem se počutila osramočena  zaradi česar sem se zaprla vase, se skrila, ker sem se počutila ničredno.

To je še desetletja kasneje vplivalo na mojo samopodobo, in vedno znova sem sabotirala priložnosti zato, da bi se pokazala.

Vedno, ko sem bila izpostavljena, sem naredila nekaj, da sem se osmešila ali pa sem se iz preventive raje umaknila in se skrila.

Zelo slabo sem prenašala kritiko in ko je kdo komentiral, da nekaj ni v redu s tem, kar sem delala, sem raje kar nehala, kot da bi tvegala, da bom ponovno osramočena.

In ko sem na roditeljskem sestanku želela o tem spregovoriti, sem se zjokala, nisem mogla govoriti, ker sem se jaz počutila tako zelo prizadeta.

Po pogovoru z mojo hčerko, ki je vse skupaj precej bolje prenašala kot jaz, sem dojela, da imam sama s tem večjo travmo, kot ona. Dojela sem, da se je to zgodilo Zame.

Vsi boleči dogodki so še vedno v nas, v njih je ujeta energija, dokler jih ne osvetlimo v svoji notranjosti.. Pomembno je, da jih pogledamo, osvetlimo, kajti ne moremo preobraziti nečesa, kar skrivamo sami pred seboj.

Začetek preobrazbe je vedno, da s svetlobo zavesti posiješ na to, kar je boleče. Potrebno se je soočiti s tem, kar drži tvojo energijo, na kar se na nezavedni ravni še vedno osredotočaš, kar te zaboli, ko prideš v stik z nekom, ki ima isto težavo.

Smisel tega ni v ranologiji, v ujčkanju svojih ran. Smisel je v tem, da to ugledaš, si priznaš, da je del tebe, da to lahko preobraziš in objameš v sebi. Pomembno se mi zdi, da ko to prepoznaš, da objameš svojega notranjega otroka, da tvoj starš, ki je v tebi pove resnico temu notranjemu otroku in ga pomiri. Pomembno je, da se zavedaš, da se ti ne bo opravičil nihče zunaj tebe. Nesmiselno je čakati, da nas bodo potrdili naši starši ali učitelji ali prijatelji, kdorkoli je bil tisti, ki nas je prizadel. Ponavadi ne dočakamo, da bi se nam opravičili.

Ko odrasteš, je na tebi, da poskrbiš za svojega notranjega otroka, za svoje potrebe, ki jih imaš. Osvobojeno energijo čustev, ki si jo osvobodila ob preobrazbi, uporabiš za ustvarjanje novega odnosa s seboj.

Na kakršen koli način to počneš je pomembno zavedanje, da se vse v življenju dogaja zate. Da te spomni, osvetli tisto, kar se skriva v tebi. Tvoja izbira pa je, kaj boš s tem naredila.

Modro je energijo, ki jo osvobodiš, usmeriti v to, kar ustvarjaš in si želiš zase.

Zakaj še ne delaš tega, kar si želiš? Odgovor se ti morda razkrije v članku kako si sama sebi največja ovira, na poti k sebi, ki ga lahko prebereš tukaj…

Kot pravi Lenja Faraguna, da ves shit življenja uporabiš zato, da ustvariš življenje, kot si ga želiš.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.
DIVINE.SI

Tvoja zgodba je zdravilo srca

, , 3 komentarji

Sedeli smo v učilnici in učiteljica je razlagala, kako so fantje in dekleta v najstniškem obdobju različni. Pokažejo se razlike v hormonskem sistemu. Pri fantih je testosteron hormon, ki fante sili v ščitenje ozemlja – ni več vstopa v njihovo sobo, dokazovanje svoje moči, drznost in tveganje. Dekleta postanejo bolj občutljiva, iščejo pozornost in želijo ustvarjati povezave, odnose s sovrstniki. To je bil več kot popoln uvod v izkušnjo, ki je sledila.

Zvečer je moja hči prišla do mene in začela; »Mami, če je nekdo čuden in izstopa, če ga okolica ne sprejema, a bi se moral prilagoditi, da bi bil sprejet?«

Hotela sem vedeti več o okoliščinah kako je čuden in zakaj izstopa, vizualno, z mišljenjem, idejami, potrebovala sem več informacij, da bi lahko objektivno povedala svoje mnenje. Izkazalo se je, da govori o sebi.

Globoko sem zadihala, ker sem čutila, da je nastopil tisti trenutek, ko se bova spogledali na čisto novem nivoju.
Z njo sem podelila zgodbo prijateljice, ki jo je z menoj delila taisti dan.

»Izzivi so zato, da rasteš,« je začela. »Vse se dogaja zate, če le lahko uvidiš. Vendar smo ženske enostavno prezahtevne same do sebe. Naj s teboj podelim, kako sem bila zaradi sijanja izločena iz družbe.«

Srce mi je poskočilo, saj to zgodbo še predobro poznam iz svojega življenja.

»Ko sem bila v vrtcu, stara nekje šest let, smo se jeseni šli tržnico. Vsak otrok je v vrtec prinesel sadež in potem smo se razdelili v tri skupine, dve skupini sta prodajali in ena je nakupovala. V moji skupini so bili v glavnem fantje in že takrat sem imela ideje, kako polepšat stvari, sadje zaviti v tulce papirja, tistim, ki so kupili več dati malo darilce. To je bilo 35 let nazaj, takrat nismo poznali popustov.

Naredili smo kovance iz papirja. Saj veš tiste, ki ji s svinčnikom prebarvaš na papir in izrežeš. Zabavala sem se, sijala sem, bila sem ustvarjalna, delila sem najboljši del sebe in resnično sem uživala v tem, da sem poskrbela za kupce. V naši skupini je bilo veliko veselja in dobro razpoloženje.

Vendar je bila zavist s strani deklet v drugi skupini močna in še danes ne vem, kaj se je zgodilo. Samo čutim, da sem si takrat prepovedala uživati, se zabavati. Tisto malo užitka, ki mi je dovoljeno, ki si ga dam, si ga dam skozi hrano. Ker je hrana povezana s preživetjem in je nujno potrebna, da preživim, si tukaj dovolim uživati. Na drugih področjih je užitek prepovedan.«

Nekaj časa sva sedeli v tišini. Potem je nadaljevala.

»Ljubezen se daje skozi hrano. Veš, tale moja oblazinjenost s kilogrami, ta mehkoba, mi je pomagala preživeti. Izbrala sem blazino maščobe, da se sploh preživela, da sem lahko ohranila svoj sijaj, zase. Ne za druge, zase.«

Obsedela sem, ganjena. Kajti čutila sem, da je to resnica, povezana s kilogrami številnih žensk.

Z njo sem delila: »A ni noro to, da se obdamo z več kilogrami zato, da bi preživele. In potem nas dnevno zasipavajo s sporočili, da bi morale shujšati in svoj preživetveni mehanizem razbiti. Še bolj nas silijo v to, da nimamo rade same sebe. Da se kaznujemo, da bi ustrezale trendom.«

»Veš,« je začela »najbolj smešno je, da z mojimi kilogrami nimam težav jaz sama. Vsi okoli mene imajo težave z njimi.«

Ko sem zaključila z zgodbo, je moja hči dvignila pogled in tiho začela: »Veš mami, to je tudi moja zgodba.«

Vedno sem vedela, da ni modro delati stvari na silo. Čakala sem, dolgo, na ta trenutek resnice. Ena mojih zavez je, da nikomur ne vsiljujem tega, kar vem. Ko nekdo potrebuje nasvet ali želi z menoj podeliti svojo zgodbo, sem tam. In nadvse hvaležna sem bila Vesolju, da je bil to eden redkih večerov, ko sem bila tam. Cela, prisotna, samo z njo. Imela sem čas.

»V prvem razredu, sem se družila s prijateljico, ki je bila dobra prijateljica tudi z drugimi in kmalu se je začela igra izključevanja med njimi, ko so se šle katera je dobra s katero in s katero so skregane.
Bila sem priča eni njihovi igri z žogo, ko so si podajale žogo in v igri eno od deklet na trdo prijele. Ko je klicala, naj ji nekdo pomaga, sem vstala in jo hotela rešiti prijema. Res sem hotela pomagati, nisem je hotela pustiti na cedilu.
Vendar me je zelo grobo zavrnila, naj se ne vmešavam v igro, ker me ni nihče povabil v igro.«

Čutila sem njeno stisko in jokala z njo, kajti še kako dobro sem poznala igro izključevanja in občutek osramočenosti, ki nastopi, ko se zaveš, da si vstopil v igro nepovabljen, občutek nezaželenosti, izločenosti in izobčenosti.

Jokala sem kot dež, ker je tako močno zadela na mojo občutljivo točko. Moj zapuščeni otrok, moja zapuščena punčka je tolikokrat čutila to isto igro zapuščenosti, zasramovanja, ko ostaneš sama in potem sama sebe zmelješ v prafaktorje, češ kaj mi je tega treba, zakaj sem sploh pristopila in hotela pomagati.

»Veš,« je rekla, »tako kot tvoja prijateljica, sem se tudi jaz zaprisegla, da se ne bom več vmešavala. Umaknila sem se in zapustila igro.«

Vendar je v življenju težava v tem, da te vse počaka. Dokler se s svojimi ranjenostmi nismo voljni spogledati, jih nosimo v sebi in po devetih letih sva se o tem lahko pogovorili. Devet let je to nosila v sebi. Moja prijateljica je svojo zgodbo v sebi nosila petintrideset let. Vendar zgodbe ne moreš osvoboditi čustvenega naboja, sramu, čustev, ki so ostala ujeta v zgodbi, dokler ne ozavestiš okvirov svoje zgodbe in začutiš tega, kar je bilo tam prisotno in kar je zamrznilo v teh okvirih.

Ta del ostaja del tebe. Nikamor ne gre. V tebi čaka, da se boš zmogla imeti dovolj rada, da boš držala prostor za to zgodbo, da se bo pokazala in da se boš z njo lahko soočila.

Nato sem jo vprašala, kaj jo je ta del, ta njena punčka, ki je bila zapuščena, ranjena, prizadeta naučil, kaj je bilo darilo tega dela?

»Veš, mami, zaščitila me je, da se nisem postavljala na strani, ko so se dekleta med seboj izločale, da sem bila nevtralna in si nisem ustvarjala sovražnikov.«

Smrkala sem kot majhen otrok, ko sem jo poslušala. Globoko ganjena ob zaupanju, ki mi ga je izkazala, srčnosti, njenemu pogumu, da se je spogledala s tem delom v sebi. Hvaležna za priložnost, da sem delila z njo zgodbo, ki je odprla njeno srce, njeno rano in ji pomagala pogledati vanjo. Da je lahko prepoznala delček sebe in ga objela z ljubeznijo.

»Ti si moj sonček,« sem začela. »Čisto vsaka oseba na ta planet prihaja s svojim edinstvenim, enkratnim Darilom, ki je samo tvoj. Počiva v tebi in na tebi je, da ga odkriješ in deliš z drugimi. Tvoja ranljivost, milina, sposobnost sočutja, povezanosti in bližine je velika dragocenost. Mnogi tega ne prepoznavajo kot Darilo, vendar je. Tvoja srčnost je brezmejna in to je Darilo. Nikoli ne skrij tega, da bi ustrezala okolici.

Ja, pomembno je, da poznaš svoje dragulje, svoje bisere in da skrbno izbiraš s kom jih deliš. Ne meči biserov svinjam, če ne vedo s čim imajo opravka. Skrbno izberi ljudi, ki te vidijo, ki te čutijo in vidijo vrednost tega, kar je v tebi. Vendar moraš najprej ti videti svojo dragocenost in vrednost, da jo lahko nato deliš.

Zahvali se svoji punčki, ki te je obvarovala, ki je skrila tvoj sij, da lahko danes z več modrosti in večjo skrbnostjo izbiraš s kom boš svoj sij delila. So ljudje in situacije, kjer je modro moč svojega sonca zmanjšati, včasih celo ustvariti noč, vendar nikoli ne ugasni svoje lučke. Ti si tista, ki upravljaš s svojim sijem, ti izbiraš s kom in kdaj lahko tvoje sonce zasije na polno.

Zato sij, Sonce moje, sij.«

Ko sva končali je sijala. Njene oči so žarele in vedela sem, da je osvobodila svoja bremena preteklosti. Toliko let sem čakala na primeren trenutek, na ta trenutek. In moja potrpežljivost je bila na mestu.

Ni modro siliti. Ni modro prehitevati. Nikogar ne moreš prisiliti v zdravljenje. Zdravljenje se zgodi, ko je na voljo sveti prostor, v katerem lahko prepoznaš svoj svinec. Na voljo moraš imeti energijo, da svinec osebnosti preobraziš v zlato Duše.

Ženske imamo v sebi to sposobnost, da ustvarimo srčni prostor, da čutimo z osebo na drugi strani, smo v so-čutenju, v sočutju. In s tem osebi na drugi strani damo možnost za preobrazbo, za zdravljenje. Nič ti ni treba narediti, ni potrebno delovanje, tehnika, nič.

Zadošča, da si. S svojo srčnostjo in prisotnostjo. Z globokim poslušanjem odpreš sveti prostor, v katerem se oseba počuti dovolj varno, da gre v svoj notranji proces preobrazbe. Aktivno poslušanje drži ta prostor. Je posoda, ker če ti nimaš nikogar, ki bi ti bil priča, ki bi te začutil in ugledal, ki bi držal ta prostor zate, zdravljenje ni mogoče.

Potrebuješ pričo. Potrebuješ nekoga, ki je odslikava, ki te čuti, ki ve, kaj čutiš ti. Srčnost ni v tem, da njihova bremena prevzameš nase, temveč v tem, da svoj sij deliš z njimi. Ta tvoja svetloba drži tebe, ustvarja posodo zate in na enak način drži osebo na drugi strani. Ti ustvariš prostor skozi svetlobo in svetloba nič ne naredi, samo je. V resnici ne narediš zdravljenja za nikogar.

Tvoja zgodba, osvobojena vseh sodb, razsodb, krivde, sramu, vse čustvene navlake, vseh plusov in minusov je tvoje zdravilo srca.

Zato zasij, draga Zvezda, zasij. To je tvoje Darilo. Zato si tukaj!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da vzljubijo sebe, začutijo zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

In živela sta srečno, do konca svojih dni…

, , 1 Comment

Dolgo časa sem verjela v mit romantične zaljubljenosti. Zagotovo poznaš konec vsake pravljice ali holywoodske limonade; In živela sta srečno do konca svojih dni. Le da v realnosti bolj malo ljudi živi skupaj srečno do konca svojih dni.

Zato sem se vrgla v raziskovanje… kaj je na stvari.
Zakaj so pari, ki preživijo skupaj celo življenje in zakaj se nekateri kljub temu, da se trudijo, hitro razidejo?

Prišla sem do spoznanja, da moraš, da bi razumela naravo ljubezni, poznati mehanizme v svojih možganih. Kajti anatomija ljubezni je brez dvoma čarobna.

Ljubezen se s časom spreminja in ni brez veze prispodoba, ki jo je predstavila Margaret Mead.
Pravi, da je pomembno, da greš v svojem življenju skozi tri zakone.
Prvi je namenjen seksu, drugi otrokom in tretji družabništvu, povezovanju in zlitju v celoto.

Tudi, če skozi vse tri potuješ z isto osebo, se odnos v vsakem zakonu spremeni.
Vsak zakon ti prinaša globlje razumevanje tega, kako močno se ljubezen spremeni.

Ko se ekstaza, intenzivnost zaljubljenosti ohladijo, vstopiš v fazo umirjene, tople, povezane ljubezni, kjer čutiš globoko zlitje s partnerjem.
In za tem občutenjem se skrivajo možgani in tvoja biologija.

Hormon oksitocin je tisti, ki telo umiri, sprosti in uravnovesi.
Oksitocin je odgovoren za zdravo in srečno partnerstvo, kot tudi starševstvo.

Pravzaprav je narava poskrbela, da, ko se pripraviš na starševstvo, telo poskrbi, da se partnerja povežeta, ustvarita skupno gnezdo v katerem čutita umirjenost, varnost in medsebojno čustveno povezanost.

Oksitocin v možganih in telesu povzroči izkušnjo, ki jo pogosto opisujemo kot brezpogojno ljubezen. Zato sploh ni nobeno naključje, da je oksitocin tisti hormon, ki je bistven v fazi poroda in materinstva.
Oksitocin namreč poskrbi za ljubečo povezanost z mamo.

Oksitocin v tvojem življenjih igra pomembno vlogo v partnerstvu.
Resnična predaja ženske moškemu je v spolnosti mogoča le, ko ženska čuti varnost in povezanost v sebi.

Oksitocin je tisti hormon, ki pomiri tvojo amigdalo in pravzaprav vse dele v možganih, ki sodelujejo v stresnem odzivu strahu. Hkrati pa oksitocin aktivira centre za povezovanje in ti pomaga, da se v družbi s sebi enakimi odlično počutiš.

Za dobrobit in tvoje dobro počutje je izjemno pomembno, da znaš v sebi pomiriti center za strah.

Brez dvoma je strah izjemnega pomena za tvoje preživetje, ko se znajdeš v nevarni situaciji.
Hkrati pa pogubno vpliva na tvoje odnose.
Ko si zaskrbljena in v strahu, ponavadi ne vidiš stvari jasno.
In nekoga lahko vidiš kot potencialno nevarnega, kljub temu, da nima nobenega namena, da bi te poškodoval.
Težava je brez dvoma v tem, da si na preži, da se zapreš in si v svoji notranji avtomatiki boja, bega ali zamrznitve, v ignoranci. Tvoj krvni obtok je preplavljen s stresnimi hormoni, kar te pogosto vodi v reakcije, ki jih kasneje obžaluješ.

In to velja tako v odnosu z otroci, kot s partnerjem.

Oksitocin je hormon, ki zniža nivo stresnih hormonov v tvojem sistemu, pomaga ti, da se sprostiš in se odpreš. Pomaga ti, da lahko prepoznaš prijaznost v ljudeh, s katerimi si v odnosu in da zmoreš zaupati, ter se z ljudmi povezati.

Zdravo telo sprošča oksitocin v odzivu na pozitivno povezavo, kot je npr. v ljubkovanju otroka ali v objemanju.
V taki situaciji se v možganih obeh udeleženih sprošča oksitocin, kar sprošča telo in ustvari okolje, v katerem lahko potekajo zdravilni in regenerativni procesi v telesu obeh.

Ker oksitocin pomiri tvojega plazilca v možganih (najstarejši del možganov), občutiš varnost, ljubečnost in povezanost.

Ena od pomembnih potreb, ki jo ljudje, imamo je povezanost, bližina s sočlovekom.

Ko si z nekom blizu in mu zaupaš, ob tem občutiš zadovoljstvo in radost. Res je, da je to ena od pomembnih potreb človeka, vendar to ni nekaj samo po sebi umevnega. Drži, da ima čisto vsak posameznik v sebi potencial za globoko povezanost, vendar sproščanje oksitocina ni avtomatika.

Gre za naučen odziv, ki ga morda v svojem otroštvu nisi razvila.

Oksitocin je hormon ljubezni, kot je kortizol hormon strahu in obe substanci močno vplivata na razvoj živčnih tokokrogov v tvojih možganih, na celoten živčni sistem in vse notranje organe posameznika.

Žal je tako, da določene izkušnje nosiš s seboj, ne glede na to, kam greš. Če si kot otrok izkusila travmo, bo to vplivalo na razvoj tvojih možganov in na tvoja pričakovanja do življenja.

Brez dvoma travme puščajo posledice tako v razvoju na telesni ravni, v delovanju možganov in predvsem v medsebojnih odnosih.

Kot starš nosiš veliko odgovornost za fizični in čustveni razvoj svojega otroka.

Otrok resnično vstopa na ta planet kot nepopisan list papirja in v prvih letih njegov živčni sistem prekopira odzive in informacije iz živčnega sistema matere, s katero biva v simbiozi.
V praksi to pomeni, da otrok čuti to, kar čuti mati, kot svoje.

Potrebno je prevzeti odgovornost za svoje odzive, za to, kar čutiš v sebi. In takrat, ko se znajdeš v težkih situacijah v svojem življenju, rada pozabiš, kako pomembno vlogo igraš v prvih treh letih življenja svojega otroka.

In odnos z otrokom, ter njegovi odzivi, brez dvoma vplivajo tudi na mamo.

Tvoja sposobnost, da pomiriš strah svojega otroka in ga naučiš, kako se lahko sam pomiri, je odvisna od tvoje sposobnosti kot mame, da to narediš najprej zase. V prvih letih življenja bo tvoj otrok odzrcalil strah, ki ga čutiš v določeni situaciji.

Samo takrat, ko si prisotna in se lahko odzoveš na dogodke v svojem življenju z ljubeznijo, se bo tvoj otrok naučil oksitocinskega odziva. To pomeni, da bo v svojem živčnem sistemu aktiviral tokokroge ljubezni namesto strahu.

“Ljubezen, s katero odraščamo, je redko resnična ljubezen. Običajno izhaja iz strahu.” — Bryan Post

Moja generacija je odraščala s prepričanjem naših staršev, da ljubezen vključuje šeškanje, kričanje, prisilo, kaznovanje, odrekanje in podobno, vendar gre pri vseh teh odzivih za strah, ki je preoblečen v “kvazi” ljubezen.

Ne glede na vse informacije, ki jih imam, sem se tudi sama v preteklosti vse prepogosto odzvala skozi strah. Še danes se mojstrim in zavestno vedno znova izbiram ljubezen. Najprej zase, saj vem, da s tem vplivam na svojo okolico.

Rada rečem, da je zadovoljna, radostna in ljubeča ženska vpliva na vse okoli sebe. Ljudje se uglasijo nanjo.

Vendar je izziv, s katerim se sodobna družba sooča v tem, da se borimo z ljubeznijo in si prizadevamo biti zaljubljeni, pogosto na silo, do te mere, da pravzaprav redko izkušamo resnično, brezpogojno ljubezen.
To brez dvoma izhaja iz tega, kar sem s teboj podelila nekaj vrstic višje, da enostavno nimamo izkušnje resnične, brezpogojne ljubezni.

Ljubezen je povezana z razumevanjem, sočutjem (čutenjem osebe na drugi strani), fleksibilnostjo, sprejemljivostjo, potrpežljivostjo in zvestobo. Brez dvoma takrat, ko si v ljubezni, čutiš tako radost, kot tudi bolečino, skrb in vznemirjenje. Vendar ta stanja ne trajajo dolgo, ko si v ljubezni. Hitro minejo.

V praksi to pomeni, da se boš, ne glede na vse izkušnje in razumevanje, razjezila na svoje otroke. Vendar boš v ljubezni izbrala razumevanje do sebe. Razumela boš, da je situacija v kateri si s svojim otrokom, v tvoji notranjosti aktivirala tvoj lasten strah.

Ne gre zato, kaj otrok naredi tebi, gre za to, kaj naredi zate. Ko prepoznaš, kaj se odvija v tvoji notranjosti, lahko izraziš svojo jezo brez sojenja, brez zasramovanja, brez kaznovanja svojega otroka. Zavedaš se, da ti je enostavno pokazal tvoj ranjeni del tebe.

V tem prepoznavanju boš lahko pomirila sebe in v svoji notranjosti ustvarila ujemanje z ljubeznijo, namesto s strahom.

Ob tem boš lahko ostala v stiku s svojim otrokom. In če ti ne bo uspelo ostati mirna in se pomiriti s stvarmi v sebi, tudi, če boš eksplodirala in se odzvala neprimerno, se boš lahko vrnila k svojemu otroku in se opravičila, ter popravila odnos.

Tvoja sposobnost, da popraviš odnos, tvojemu otroku pokaže, da se ljudje občasno razjezimo in razburimo, vendar to ne pomeni, da zaradi tega izgubimo ljubezen.

Zavestno starševstvo ni povezano s popolnostjo; gre za 100% prevzemanje odgovornosti zase in za svoje odzive, da si 100% prisotna v odnosu, budna in v opazovanju sebe.

Ko otroku s svojim zgledom pokažeš, da postavljaš meje glede na to, kaj je zanj/o najboljše in ne kot kaznovanje, se nauči vrednosti meje. In ko ostaneš v stiku in povezana tudi takrat, ko si dosledna v pravilih in mejah, ki si jih postavila, otrok izgradi svojo čustveno stabilnost ter poglobi povezanost v odnosu.

Zavestno starševstvo temelji na paradigmi, da najprej poskrbiš zase, poiščeš stvari, ki v tebi dvignejo nivo oksitocina in znižaš svoj stres, preden greš v akcijo.

Tvoja akcija iz umirjenosti in ljubečnosti, bo omogočila tvojemu otroku, da v sebi aktivira tokokroge ljubezni in ga bo pripravila na to, da bo kasneje v življenju sposoben sprejeti in deliti brezpogojno ljubezen z drugimi.

Preberi tudi članek Ljubiti se naučiš od mame tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Ljubiti se naučiš – od mame.

, 1 Comment

Ljubiti se naučiš po rojstvu, v prvih treh letih življenja, ko se tvoji možgani še razvijajo, od mame.

Predstavljaj si sebe kot novorojenčka. Tvoji možgani so kot nov računalnik. Strojna oprema je na voljo, da lahko nanjo naložiš veliko količino programske opreme. Vendar je na začetku potrebno naložiti programe. Če pozabiš naložiti program za obdelovanje zvoka, potem tvoj računalnik nikoli ne bo sposoben podpreti obdelave zvoka.
Če gre karkoli pri nalaganju programa narobe, se programska oprema ne bo naložila pravilno. Če na svoj računalnik dobiš virus, lahko enostavno neha delati.
Da ne govorim o težavah, ki nastanejo, ko dva programa nista medsebojno kompatibilna. Eden se ne bo naložil, dokler drugi ni izklopljen.
Imaš predstavo?

Oksitocinski odziv je eden od procesov, ki jih tvoji možgani potrebujejo, da se odzivajo na svet okoli tebe z zaupanjem in ljubeznijo. Gre za programsko opremo. In oksitocinski odziv se naloži v prvih treh letih tvojega življenja. Ta odziv, ki vpliva na tvojo sposobnost, da ljubiš in zaupaš ljudem okoli sebe, naložijo tvoji starši. Gre za proces, ki ga je mati narava oblikovala tako, da se začne že v času nosečnosti, nanj pomembno vpliva tako porod kot tudi prva leta življenja otroka.

Kot mati imaš moč in odgovornost, da vodiš razvoj zdravega oksitocinskega odziva v svojem otroku.

Dejstvo je, da se otrok ne rodi v celoti razvit. Intenzivno se razvija in raste še prva tri leta po rojstvu, tudi njegovi možgani. Vendar obstaja ključna razlika v načinu, kako se razvijajo otrokovi možgani. Medtem, ko ostali organi v glavnem rastejo in se krepijo, na razvoj možganov vplivajo izkušnje.

Skupine celic v možganih se odzivajo na izkušnje. In če se izkušnje ponavljajo, se iste skupine možganskih celic sprožajo v odzivu na izkušnjo. Ponavljanje povzroči, da se celice povezujejo in sprožajo v tokokrogih. Kako se naše možganske celice povezujejo v tokokroge ljubezni, je odvisno od naše izkušnje ljubezni v otroštvu. Dejstvo je, da se sčasoma tokokrogi avtomatično sprožijo v odzivu na izkušnjo. To je kot refleks.

Če je otrok izkušal veliko strahu in ne dovolj ljubezni, je njegov oksitocinski odziv šibek, medtem, ko je njegov odziv na strah premočan. Njegovi tokokrogi stresa so močni in nanje vplivajo travmatične in negativne izkušnje, ki jih je doživel. Te zgodnje izkušnje oblikujejo naš odnos do sveta in naša pričakovanja, kaj nam življenje lahko ponudi.

Če se oksitocinski odziv ni razvil pravilno morda nikoli ne boš resnično vedela, kaj pomeni ljubiti. Lahko se boš zaljubila, vendar ne boš ljubila. Lahko se boš poročila, vendar ne boš ljubila. Človek lahko umre, brez da bi sploh kdaj ljubil ali da bi začutil, kaj pomeni biti ljubljen.

Oksitocinski odziv, ki si ga oblikovala kot otrok, je še vedno v tebi, če ga nisi spremenila skozi novo izkušnjo.

Izziv številnih žensk je v tem, da se ne zavedajo, da se s tem odzivom niso rodile – oblikovale so ga. Gre za navado. Možgani te vedno znova silijo v isto znano izkušnjo. To razloži, zakaj si želimo stabilnega odnosa in harmonične medsebojne povezave, hkrati pa vedno znova pritegnemo partnerja, ki ni na voljo, je odsoten, ni navzoč, je nesramen, te zapušča ali ponižuje.

Če si bila del družine, kjer je bila jeza, kričanje in nasilje del vsakdana, je to del tvojih notranjih nevronskih tokokrogov. Ko srečaš osebo, ki je podobna temu, kar ti je znano, jo sprejmeš za svojo, ker je takšna, kot si ti. To razloži, zakaj sprejmemo v svoje življenje ljudi, ki so enako »ranjeni« kot so bili naši starši in z njimi še naprej preigravamo stare, znane igre.

Vsi programi so še vedno naloženi v tvoji strojni opremi, beri možganih, če teh navad nisi spremenila. In verjemi mi, delala sem celo vrsto tehnik, energijskih tretmajev, rezanja vezi, menjave programov, dokler nisem prišla do zame ključne informacije – svoj oksitocinski odziv lahko spremeniš samo skozi izkušnjo, novo izkušnjo.

Tega nihče ne more narediti zate. Gre za ustvarjanje nove navade. Prevezavo je potrebno narediti v svojih živčnih tokokrogih in tu nam gre nevroplastičnost možganov zelo na roko. V praksi to pomeni, da so možgani zelo fleksibilni in lahko nove živčne tokokroge ustvariš skozi nove izkušnje. Praksa, dnevna praksa, spreminja tvoje možganske tokokroge.

Ker so zgodnje izkušnje travme ustvarile tokokroge v naših možganih, se aktivirajo vsakič, ko samo diši po tem, da bi se travmatična izkušnja lahko ponovila. In to močno vpliva na naše medsebojne odnose. Vedno, ko smo v stresu, se ti tokokrogi vklopijo in ponovno zaženejo znane odzive.

Zato je tako težko preseči svojo otroško travmo zapuščenosti, nesprejetosti ali izdanosti.

Četudi v odnosu zaupaš večino časa, takrat, ko si v stresu, izkusiš strah pred nečim, čeprav ne veš pred čim točno. Lahko se vse življenje boriš s tem, da bi zaupala partnerju, enostavno zato, ker ljudi, ki so ti blizu asociiraš s strahom in zapuščenostjo, kar izhaja iz zgodnjih izkušenj. Tako enostavno ne zaupaš, da bi kdorkoli lahko poskrbel za tvoje potrebe in te zavaroval. Tvoj najzgodnejši spomin ti narekuje, da v kolikor želiš preživeti, si odvisna zgolj od sebe in ne pustiš nikomur, da bi poskrbel zate.

Seveda se vse to dogaja na nezavedni ravni, na nivoju možganske kemije. Ko si v strahu, tvoja amigdala ponori in daje signal za stresne hormone adrenalina in kortizola, da bi te obvarovala. To je tvoj preživetveni mehanizem, ki povozi racionalno razmišljanje, saj tvoji plazilski možgani dobesedno ugrabijo tvoj prefrontalni korteks in sposobnost razsodnosti. Običajno se prefrontalni korteks ukvarja s tem, da bi obrazložil čustveni kaos, ki nastane.

Namesto prepoznavanja, »O, ja, ta situacija me spominja na situacijo, ko sem bila še novorojenček,« v sebi izbereš, »Ta oseba mi je naredila tole, je rekla tole, kar je tako sovražno in boleče, da se moram braniti in ga odriniti stran.«

Lahko zdaj vidiš, zakaj se tolikokrat v svojem odnosu znajdeš v situaciji, ko tvoj partner reče nekaj popolnoma nedolžnega in naenkrat vse v tebi zavre. Dejstvo je, da se v stresu vedno vrnemo v svojo razvojno cono udobja. V stresu enostavno nisi več odrasla ženska. Vrneš se nazaj v otroštvo. Naenkrat si dvo- , tri-, štirileten otrok, ki doživlja isto izkušnjo zavrnitve, zlorabe, zapuščenosti.

Na tvojo veliko žalost, sploh če si starš, se ti to ne dogaja le s partnerjem in ostalimi odraslimi osebami. Ko se tvoj najstnik v prepiru odzove kot dvoletni otrok in te to spravi v stres, se tudi ti vrneš nazaj v svojega dvoletnega otroka. In zato sploh ne preseneča, da se vsakodnevni dogodki, kot je dogovarjanje glede obveznosti in urnika lahko spremenijo v užaljeno tuljenje, izbruhe jeze, besa ter togote.

Ključ za drugačen odziv je v tem, da prepoznaš svoj oksitocinski odziv.

Ker je oksitocin hormon, ki te pomiri, se lahko vrneš nazaj v svoj ljubeči odrasli jaz, v notranji jaz, ki lahko pomiri notranjega otroka. Zavestno starševstvo sebi je ključ za zavestno starševstvo otroku zunaj tebe. Pa ne le za starševstvo, tudi za zavestno partnerstvo. Zavestno starševstvo sami sebi, ti pomaga pozdraviti tvoj notranji odnos in ti pomaga v procesu rasti in razcveta.

Proces zdravljenja se začne, ko lahko vidiš svoj notranji odnos starša in otroka, takrat, ko si v izkušnji. Takrat, ko lahko v odnosu pogledaš onkraj jeze in strahu, ter pomagaš osebi na drugi strani priti nazaj v stanje umirjenosti in ljubezni. Gre za proces uglasitve.

Oksitocin pomiri tvojo amigdalo, zniža strah in zaskrbljenost ter ti pomaga, da se na umirjen in ljubeč način odzoveš na osebo na drugi strani.

V času, ko si vsi želimo povezanosti, miru in zaupanja drug v drugega, ko imamo občutek, da nam vse, po čemer hrepenimo, polzi skozi prste, je zavestno starševstvo sebe lahko tisti ključ, ki ga iščemo.

Oksitocin je namreč hormon povezanosti, zaupanja, darežljivosti in ljubezni. Vendar z oksitocinskim odzivom nismo rojeni. Naučiti se moramo ljubiti sebe. Če se želiš naučiti, kako ljubiti sebe in ustvariti globljo povezanost s sabo in z drugimi, si na pravem mestu.

V spletnem druženju Objemi Sebe bom podrobno razložila mehanizme in vodila zavestnega starševstva. Predstavila bom pet arhetipskih vlog, ki jih preigravamo v svojem življenju in kako lahko okrepimo svoj oksitocinski odziv. Več najdeš tukaj…

Nadaljevanje članka je na voljo tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Delno povzeto po raziskavah Susan Kuchinskas.

Zdaj ni čas za ločevanje in gradnjo zidov…

, 0 Comments

Ko se na kolektivni ravni začne dogajati kaos, je ena najbolj modrih stvari, ki jih lahko narediš, da ozavestiš, kje se končaš ti in kje se začnejo drugi. Ne, odgovor ni v ščitih in gradnji zidov. Pomembno pa je poznati in ozavestiti svoje osebne meje.

Ženske smo izjemno občutljive, kar se tiče energij. Pa ne le to, na drugi strani smo zelo prilagodljive. To je lahko usodna kombinacija, saj pogosto zato, da bi bile sprejete in bi ustregle, opustimo svoje osebne meje. Sama temu pravim, da odpremo vrata. Tako pogosto postanemo kot kanta za smeti za tuje energije, saj vsemu odpremo vrata in brez razmisleka sprejemamo stvari, ki pravzaprav sploh niso naše.
Težava je v tem, da ko enkrat odpreš vrata nečemu tega ne moraš zanikati ali se od tega ločiti, potrebno je to predelati v sebi. In ker se pogosto počutimo preobremenjene in preplavljene z energijami drugih menimo, da je odgovor v ščitenju in zaščiti pred xyz energijami.

Kaj so torej osebne meje in zakaj so pomembne, še posebej za ženske?

Osebna meja je povezana z jasno izraženo potrebo, ki spoštuje tebe in druge in je odraz tvojih vrednot. Osebna meja je kot nevidna meja v pesku med dvema človekoma, ki ustvarja medsebojno spoštovanje. Meje ne postaviš zaradi nekoga drugega. In meja ni ščit. Meja nima za namen, da osebi na drugi strani sporoča, kako lahko ali ne sme delati s tabo. Osebna meja označuje tvoj osebni prostor. Osebna meja je namenjena tebi, tvojemu občutku varnosti, zaščitenosti in negovanja. Tvoje meje označujejo tvoj osebni prostor in to je tvoj sveti prostor.

Osebna meja označuje prostor tvoje osebne moči. Označuje prostor, v katerem ti upravljaš s svojo energijo. Je prostor, kjer ti nadziraš dogajanje. Da bi resnično ozavestila svoj osebni prostor in svoje meje, moraš vedeti, zakaj meje sploh potrebuješ.

Osebna meja ti omogoči, da si to, kdo ti si, da delaš s svojo energijo, kar ti želiš, izbiraš, kar želiš, brez, da posegaš v prostor nekoga drugega. Rada rečem, da takrat, ko smo prizadete ali užaljene, zelo jasno pokažemo, v kolikšni meri spoštujemo sebe in drugo osebo, v kolikšni meri vrednotimo sebe in cenimo osebo na drugi strani.

Vedno, ko prestopimo svojo mejo in posežemo v osebni prostor nekoga drugega, s svojo energijo preplavljamo prostor druge osebe in pravzaprav izražamo nespoštovanje do te osebe. Na drugi strani pa se pogosto s strani avtoritet počutimo preplavljene in sklepamo kompromise same s seboj, se zmanjšamo, skrčimo, se poskušamo skriti in razprodajamo svoj osebni prostor za voljo nekoga drugega.

Osebne meje so ključnega pomena za medsebojne odnose. Vedno, ko bodisi preplavljamo druge s svojo energijo ali se poskušamo skriti in se zmanjšamo, ustvarjamo medsebojno odvisne odnose. V odnosih, kjer smo odvisni od mnenja druge osebe, čutimo kontrolo ali nadzor druge osebe ali pa se počutimo žrtev odnosa, enostavno ne moremo ustvarjati harmoničnega, še manj pa intimnega odnosa z osebo na drugi strani. Brez jasnega občutka za svoje meje, pogosto končamo v odvisniških odnosih, kjer se počutimo žrtve okoliščin ali ljudi zunaj sebe.

Vedno, ko se čutiš, da si žrtev odnosa, človeka ali okoliščin, ti to sporoča, da si opustila svoje osebne meje. Edini način, da nekdo oskruni tvoje meje je, da mu to dovoliš. Običajno to sporoča, da ti ne spoštuješ svojih osebnih meja. Vedno si ti odgovorna za svoje meje in za to ali neki osebi odpreš vrata in dovoliš, da vstopi v tvoj osebni prostor ali ne.

Tvoje osebne meje in veščina negovanja osebnih meja je zelo intimno povezana s tvojim notranjim arhetipom mame. Ti sporočaš ljudem okoli sebe, kako naj ravnajo s teboj, glede na to, kako ti ravnaš sama s seboj, v sebi. Prevzemanje odgovornosti zase je ključnega pomena in vedno, ko prestopiš svoje notranje meje omogočiš ljudem, da jih prestopijo na enak način v zunanjem svetu.

Ko usvojiš veščino postavljanja meja in držanja svojega prostora, kar je lekcija tvojega arhetipa mame, je na vrsti lekcija izražanja, ki je povezana z notranjim očetom. Pomembno je, da se naučiš komunicirati svoje potrebe in želje, brez sojenja in prelaganja odgovornosti na druge. Ko si voljna, da sprejmeš odgovornost, za to, kako se počutiš, je pomembno, da jasno izraziš kaj potrebuješ ali česar ne želiš.

Arhetip notranjega očeta ti nameni ljubečo pozornost ali pa te ošteva, kaznuje in kritizira. Obstajata dve vrsti komunikacije, verbalna in neverbalna. Ko se ti naučiš, da si nameniš ljubečo pozornost navznoter in jasno izraziš, kaj potrebuješ v zunanjem svetu, brez napora držiš in ohranjaš svoje osebne meje.

V odnosu zunaj tebe, se bo vedno odrazil tvoj notranji odnos in zato je ključnega pomena, da pozdraviš odnos s svojima notranjima staršema; mamo in očetom.

Zato, da prepoznaš, kje želiš postaviti nove meje, je ključnega pomena, da kot starš spoštuješ otrokovo pravico do tega, da se izrazi. Tvoj notranji otrok je povezan s kreativnostjo, radovednostjo, raziskovanjem in izkušanjem sveta in pomembno je, da tvoj starš omogoči tvojemu notranjemu otroku, da se izrazi. Poznati moraš svojo moč in svoje omejitve, da lahko učinkovito postaviš meje. Zato je tako pomembno, da resnično poznaš sebe.

Pogosto zamenjamo osebne meje za ograje, kar sem sama pri sebi prepoznala, ko sem pogledala razliko med občutenjem meje in ščitenjem, ki sem ga uporabljala v preteklosti. Ščiti so kot zidovi, ki jih gradimo med sabo in osebo na drugi strani v želji, da bi se zaščitili pred njo. Zidove postavljamo, ker se želimo skriti za njimi in poskušamo ločiti sebe od drugih ljudi, ker nas je strah posledic, če bi jasno izrazili svoje potrebe in želje, v odnosu s to osebo. Ograje niso meje, saj ustvarjajo zmedo, upor, izolacijo, ločenost in bolečino.

Takrat, ko gradiš zidove, se poskušaš izogniti soočenju in jasni komunikaciji, izmenjavi mnenj. Osebna meja te vedno sooči s tem, kar je prisotno. Vodi te k temu, da prepoznaš izzive, kjer ti je neudobno, saj to jasno kaže na potrebo, da na tem področju ali s to osebo jasno postaviš mejo. To v praksi pomeni, da moraš prepoznati pri sebi kaj potrebuješ in to skomunicirati na drugo stran. Zidovi pa te oddaljijo stran od soočenja, ustvarijo ločenost in na prvo žogo je pogosto videti, kot da smo stvar rešili. Vendar se v praksi vedno izkaže, da nas to, od česar se poskušamo ločiti, zasleduje.

Zato, da lahko jasno postaviš osebno mejo, je potrebno zelo dobro poznati sebe, svoje notranje omejitve in ranjenosti. To je edini način, da resnično ustvariš zdrave odnose, take, ki podpirajo medsebojno dobrobit. Vedno, ko se znajdeš v odnosu, kjer čutiš odvisnost od mnenja osebe, njegovega razpoloženja, to jasno kaže na potrebo po zdravih osebnih mejah. Postavljanje zdravih osebnih meja vodi v osebno srečo, zadovoljstvo, kar dramatično spremeni tudi medsebojne odnose.

In vsak odnos zunaj tebe je pravzaprav preslikava tvojega notranjega odnosa s seboj, zato je zdravljenje ranjenosti tvojega notranjega otroka in starša pri postavljanju osebnih meja ključnega pomena. Več o tem, kako postaviti zdrave meje, v zapisu na portalu Varuhinja.si

Veš, kaj je rekel Gandi; Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.
Danes bi dodala; Bodi mir, ki ga želiš videti v svetu.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Objemi otroka v Sebi

, , 0 Comments

Vsi ljudje v sebi nosimo notranjega otroka. Pogosto se ne zavedamo, kako močno je ta del v nas živ, ko odrastemo in v kolikšni meri oblikuje naše izbire in obnašanje v našem življenju. Vsi ljudje nosimo v sebi vse otroške arhetipe, kajti razvili smo jih skozi proces vzgoje, ki mu sama pravim “udomačevanje”, kajti skozi kaznovanje in nagrajevanje izoblikujemo strategije, po katerih v življenju običajno delujemo vse do smrti.

Še vedno me preseneča kako malo je zavedanja o tem, kako močno smo pogojeni s strani avtoritete v našem življenju in kako pogosto, kot sama rada rečem, pristanemo v kleti, ker smo nekoga v svojem življenju dali na piedestal.

Kot otroci smo bili vsi prizadeti, na tak ali drugačen način. Počutili smo se nevidne, čutili smo strah pred odraščanjem, verjeli smo v fantazije, bili smo zapuščeni in pogosto smo se počutili, kot da ne spadamo v družbo ali v družino. In vendar so naše ranjenosti močnejše v odnosu do vzorcev, ki so prišli po liniji očeta in po liniji naše mame. To je tisto, kar nas oblikuje in zaznamuje. In pogosto se v življenju bojujemo z vzorci, ki nas preganjajo in lovijo, vsake toliko pridejo naokrog in gremo z njimi še en krog.

Delo z arhetipi notranjega otroka nas osvobaja in nam omogoči, da v resnici odrastemo, kar sam čas in starost kot taka ne zagotavljata.

Nekateri ljudje v resnici nikoli ne odrastejo, da bi prevzeli polno odgovornost zase, ker je njihov notranji otrok še vedno neozaveščen in v reakciji na zunanje dogajanje. Seveda obstaja več načinov, kako lahko odrastemo in ni nujno, da preobražamo arhetip otroka direktno skozi delo s svojimi osebnimi arhetipi, da bi odrasli. Vendar je potrebno čustveno zorenje, proces preseganja samega sebe, rast, da bi to lahko naredili. Razumevanje arhetipov nam kljub vsemu omogoči, da skozi jezik simbolike pridobimo globlje razumevanje procesa in globlji vpogled vase.

Arhetipe notranjega otroka vedno preigravamo v svojih intimnih odnosih.

Če svojih stvari ne razrešimo, vse kar nam ni uspelo predelati v življenju, predamo naslednji generaciji. Že dolgo časa na svojih seminarjih razlagam o tem, kako s smrtjo starša brez dvoma prevzamemo vso nepredelano družinsko “kramo” in smo mi tisti, ki se moramo zdaj s tem spoprijeti, ker če nam ne bo uspelo, bomo paket predali svojim otrokom. Primeri nepredelanega arhetipa otroka so naši strahovi do avtoritet, npr. da se bojimo šefa, naš perfekcionizem, nezaupanje vase, iskanje pohvale v zunanjem svetu, kritika, preobremenjenost z delom, ker ne znamo reči ne.

Zase vem, da sem dolgo časa ob sporu s partnerjem doživljala močno stisko, ker sem se bala, da me bo zapustil, da bom ostala sama. In ko sem spoznala, da je zapuščeni otrok zelo močan arhetip v moji notranjosti, so se mi na mesto začele postavljati mnoge situacije iz mojega otroštva. Ali pa moj občutek, da sem nevidna in gnanje za perfekcionizmom, ker stvari nikoli niso bile dovolj dobre, ki se je kasneje izkazal, da izvira iz mojega nevidnega otroka.

Moje popotovanje življenja me je vodilo skozi številne preizkušnje, v katerih sem se vedno znova soočala z istimi ranjenostmi, dokler nisem dojela, da gre za vzorce.

In ko sem šla za svojimi otroškimi spomini, sem se v sebi soočila s svojo majhno punčko … Naio. Spoznala sem njen strah, potrebo po tem, da mora biti pridna, ubogljiva, lepo vzgojena, prijazna, spoštljiva do odraslih. Punčko,  ki je vse kar je čutila, vedno zatrla v sebi. Spoznala sem, kako sem se borila v sebi, da nisem bila jezna, pa žalostna, da sem zatrla strahove v sebi in skrivala svojo bolečino.

In vse to je ostalo v meni. Nikamor ni šlo, ko sem odrasla.

Spoznala sem, kako močno sem ostala ujeta v svojih otroških strategijah in ko sem bila noseča s prvo hčerko sem zelo jasno spoznala, da moram z vsem tem v sebi nekaj narediti, drugače bom svoje “sranje” samo predala naprej. In tako se je začelo »kidanje dreka«, kot temu pravim sama.

Spoznala sem, da sem se samo bolj ali manj uspešno naučila, kako potrebe in želje svojega notranjega otroka preslišati in da se s tem delom v sebi nisem v resnici pomirila. Borila sem se s stvarmi v sebi, se vedno znova sodila, kritizirala, trpinčila, mrcvarila in se, kot temu rada rečem, zelo uspešno “pribijala na križ”.

Danes ta deklica še vedno obstaja. Še vedno je stara pet let in govori, kriči vedno kadar preslišim njene neizpolnje potrebe in želje. Nikamor ni šla, še vedno je del mene. Edina razlika je v tem, da sem v intenzivnem spoznavanju same sebe začela negovati ta del v sebi in da sem zavestno izbrala, da postanem starš svojemu notranjemu otroku, namesto, da starša vedno znova iščem v zunanjem svetu.

Zanimivo je to, kako si s partnerji podajamo vroč kostanj. Kako se ta arhetip otroka, v ženski, prebudi vedno, ko je v situacijah, ki so nabite s čustvi. Ko je v vezi s partnerjem, ki ga ni nikoli doma, in se počuti osamljeno in zapuščeno, tako kot je bila v otroštvu priča očetu, ki ga ni bilo nikoli doma. In zato se ob vsakem konfliktu s partnerjem boji, da bo ostala sama, da jo bo partner zapustil, kot nekoč, ko so ji starši dejali, da je ne bodo imeli radi, če ne bo pridna, če ne bo nehala nagajati, če ne bo vsega pojedla ali hitro zaspala.

Ali pa da ima občutek, da je nevidna, ko mož najde čas za pijačo s prijatelji, kot ni bila vidna takrat, ko se je rodila mlajša sestrica, ko je navdušena želela s starši deliti svoje dogodke, pa niso imeli časa zanjo.

Glas tega ranjenega otroka pa se oglasi tudi v službi, ko je jezna nase, ker se ne zna postaviti zase, in ima občutek da je nepomembna in nesprejeta. Ker je kot otrok morala čutiti strahospoštovanje do staršev, vzgojiteljev, učiteljev in vseh drugih avtoritet. Tudi zato se ta deklica danes ne zna jeziti, postaviti zase, in je namesto tega pretirano ustrežljiva, vsa prestrašena in trepetajoča pred šefom.

Arhetipsko gledano imamo v sebi majhno deklico ali fantka, ki še vedno išče nadomestnega starša, ki nas spomni na naše temeljne potrebe po ljubezni, sprejetosti, varnosti, zaščitenosti. Vsakič, ko se sproži določena ranjenost v nas, ki je bila povzročena v našem otroštvu, se rane ob stresu, ki ga doživljamo ponovno odprejo in čutiti je, kot bi nanje ponovno nasuli sol.

Bolečina iz otroštva, iz naše otroške rane se vedno znova in znova preigrava v našem odraslem življenju, dokler travme ali rane ne pozdravimo v sebi.

Samo takrat, ko se soočimo s svojimi bolečinami v sebi, lahko prevzamemo odgovornost zase in naš notranji otrok odraste. V vseh letih, kar intenzivno delam z arhetipi, sem spoznala, kako pomembno je, da se tem delom sebe nehamo izogibati, da se nehamo boriti z njimi ali bežati pred njimi in si prizadevati za to, da bi te dele skrili sami pred seboj. Vse, kar boste skrili pred seboj, bodo vaši otroci okrepili v svojih živčnih tokokrogih.

Najbolj fascinantno je, kako se v novorojenčku v prvih 3 letih intenzivno in nato do njegovega 7 leta dogaja ta proces, v katerem njegov živčni sistem dobesedno prekopira živčne tokokroge svojih staršev, kako se vzorci iz staršev prenesejo na otroke. In zato je ključnega pomena, da znate negovati sebe in si dati to, kar si vaš notranji otrok želi, da znate postaviti meje svojemu notranjemu otroku in mu dati občutek varnosti, kajti le tako lahko vse to daste tudi svojemu zunanjemu otroku.

Največja dragocenost, ki jo starši lahko dajo svojemu otroku je, da so srečni in da so njihove rane zaceljene.

Kajti tudi če poskušate tovrstne stvari skriti, je narava poskrbela za to, da se vse prekopira, da se vse uravnovesi in harmonizira.

Če tega ne uspe ena generacija, vse počaka naslednjo.

In čas je, res je čas, da kolektivno prevzamemo odgovornost zase in za vse kar kreiramo. Da prenehamo z zamerami in s tem predajanjem vročega kostanja iz generacije v generacijo. Če vprašate mene, je »indigo« generacija o kateri se toliko govori, pravzaprav generacija tistih duš, ki smo izbrale, da prekinemo ta tok predajanja preteklosti naprej. Da smo izbrali, da to pozdravimo v sebi in enostavno nehamo predajati naprej to, kar je naše, da se s tem pomirimo in soočimo v sebi.

In to iz ljubezni do sebe, iz negovanja sebe iz sočutja sebe. Brez želje po nagradi ali strahu pred kaznijo, enostavno zato, ker si izbral. Ker lahko in ker zmoreš.

Kajti soočenje s svojim notranjim otrokom in zdravljenje sebe je naša izbira, je naša odgovornost.

Iz te moje globoke želje, da asistiram in vodim druge na tej poti, ki ni lahka, ki je boleča in včasih naporna je vzniknilo srečanje Objemi Sebe. Spletno druženje, ki nam pomaga, da se soočimo s tem, kar naša največja bolečina. Iz tega vznika ljubezen do odraslega sebe, in zavedanje, da je tvoja odločitev, da živiš srečno in izpolnjeno življenje zdaj.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Ljubezen do Sebe

, 1 Comment

Ko se otrok rodi nima nobenih možnosti za preživetje, če zanj ne poskrbijo starši ali skrbniki.
In ena najpomembnejših potreb otroka je ljubezen.
Zato otroci razvijejo strategije kako dobiti vsaj minimalno količino ljubezni, ki jo potrebujejo dobesedno za preživetje.

In te strategije kako si pridobimo ljubezen niso zgolj otroške strategije.
Ko odrasteš jih neseš s seboj in deluješ po njih tudi, če se jih ne zavedaš.

To predstavlja osnovo s katero vstopaš v partnerske odnose in pogosto od partnerja pričakuješ, da bo izpolnil tvoje potrebe glede ljubezni. Kajti ljubezen povezuješ s preživetjem.
In ko si mnenja, da potrebuješ ljubezen, se v tebi zbudi mehanizem preživetja, ki operira v najstarejšem delu tvojih možganov.

In ko ti grozi, da boš izgubila ljubezen, ne moreš biti razumna glede tega, kajti oglasi se najstarejši del možganov, ki zaseže celotno kapaciteto možganov in tvoj logični razumski del ti ni več na voljo.
Zdaj deluješ iz strategij svojega otroka, ki si jih razvila v samem začetku svojega življenja.

Ljubezen do sebe je razumevanje, da si ljubezen. Kajti Jaz je ljubezen.

Gre za to, da objameš celo sebe, vse aspekte sebe, celoto.
Praksa ljubezni do sebe je da delaš stvari ob katerih se dobro počutiš, ki jih delaš rada. V katerih uživaš.
In to vsak dan.

Pomembno je, da imaš stvari, ki povzročijo, da se počutiš dobro, da si zadovoljna, srečna, radostna in ob katerih se počutiš pomirjujoče.
Kadar mi gre res slabo so moje dnevne prakse topla kopel, topel čaj, moja najljubša glasba … nežna sem s seboj.

Ljubezen do sebe je temelj za odpiranje tvojih darov, tvoje intuicije.

Pomembno je, da se prenehaš primerjati z drugimi in začneš brezpogojno ljubiti sebe, taka kot si.
Ljubi svoje telo. Ljubi svojo Dušo.

To kar opažam pri veliko ženskah in kar je bila dolgo časa moja hiba je bilo iskanje potrditve v zunanjem svetu. Iskanje ljubezni v zunanjem svetu.

Ženske zamenjujemo ljubezen z iskanjem odobravanja.

Dolgo časa sem verjela, da če bom shujšala, če bom bolj delovna, bolj pridna, bolj pametna, bolj lepa, bolj … karkoli, potem me bodo imeli radi, potem bom vredna ljubezni.

In ko iščeš diete, obliko telovadbe, ki bi ti pomagala postati boljša kot si v tem trenutku, s tem pravzaprav kažeš, da ne ljubiš sebe brezpogojno, kajti postavljaš si pogoje.
Rada se boš imela šele, ko boš shujšala, ko boš usvojili veščine, … ponavadi iščeš stvari okoli sebe, zunaj sebe, ki bi ti pomagale narediti nekaj v zvezi s tem.

Sama pravim, da je resnično čas, da se usmeriš navznoter. Ko gledaš okoli sebe in se primerjaš z drugimi, se sodiš v svoji glavi in si govoriš, da bi morala nekaj narediti v zvezi s tem … shujšati je verjetno najpogostejša napaka, ki jo ženske najdemo na sebi, s tem izražaš kako pogojna je tvoja ljubezen do sebe v resnici.

Ljubezen do sebe pomeni, da si ok, taka kot si.
Sprejemaš sebe. Čisto ok si, točno taka kot si.
Pravzaprav je resnica ta, da ne le, da si ok, lepa si taka kot si.

Ali lahko to sprejmeš? Ali se takoj v tvoji glavi oglasi tisti glas, ki začne naštevati razloge, zakaj to zate ne drži?

Pogosto se takrat, ko se odločiš, da se boš ljubila brezpogojno oglasi notranji otrok, tisti del tebe, ki v sebi nosi ranjenosti še iz otroštva, kajti želi si biti ljubljen in sprejet.
In takrat se pogosto pokaže to, da zgolj moč volje ne zadošča.

Stres tvojih ranjenosti te preplavi in posežeš po sladkarijah, po hrani, pijači, greš nakupovat ali se skriješ v svet zabave ali virtualni svet igric.

Skozi prakso sem ugotovila, da se je s tem delom sebe enostavno potrebno soočiti, če želiš napredovati, rasti, kajti vedno znova se ustavljaš na enih in istih zgodbah. Da si izigrana, izdana, nesprejeta, zlorabljena, zapuščena.

Smo energijska bitja. Kar misliš o sebi, pošiljaš iz sebe in to dobiš nazaj.

Rešitev? Ljubi sebe brezpogojno.

Nič od zunaj te ne more “popraviti” ali “spremeniti”.
V resnici lahko le v sebi najdeš zadovoljstvo, srečo, radost in izpolnjenost.

Čas je, da vzljubiš sebe, brez kakšnega posebnega razloga.
Ne rabiš razloga, da se ljubiš brezpogojno.
Tvoj obstoj zadošča.
Vse že imaš na voljo.
Ljubi se zdaj, taka kot si.
Brez potrebe, da bi morala biti 20 kg lažja ali manj siva, bolj polikana ali manj utrujena.

Več s teboj delim v spletnem programu Objemi Sebe. Opis najdeš tukaj…

Hvala, da si!

Taja Albolena

1 2 3