Zaključi svoje otroštvo za voljo svojih otrok…
Srečali sva se, ko je imela težave s ponavljajočimi slabostmi, ki so se pojavile vedno, ko je zaužila hrano. Bilo mi je jasno, da je težava povezana z negovanjem, bolj natančno s pomanjkanjem občutka za negovanje sebe.
Po pogovoru in temeljitem izpraševanju z moje strani je začela z menoj deliti svojo zgodbo, ki se me je globoko dotaknila.
»Veš pliškoti so mi zelo pri srcu. Še vedno imam rada njihovo mehkobo in prijaznost. Vsak moj pliško je vedno imel ime in svoj karakter. Ko sem bila majhna sem oboževala pliškote in spomnim se enega dogodka, ko sem enega svojih najljubših medvedov nesla s seboj v šolo.
Bilo mu je ime Mici. Bila je medvedka, ki me je vedno spomnila na mojega dedka, ker je bila njegovo darilo.
Ne samo, da so se moji sošolci norčevali iz mene, medvedka so mi izpulili iz rok, si ga med seboj podajali in ga pretepali.
Vsak udarec se čutila v sebi. Bilo je, kot bi pretepali mene. Počutila sem se ponižano, razvrednoteno, zlorabljeno in oskrunjeno. Bilo mi je grozno.
Vendar si nisem upala nikomur povedati, kaj se mi je zgodilo, da se mi ne bi še odrasli posmehovali, kako otročja sem, ker nosim medvedke v šolo. Enkrat prej me je moja mama poskušala potolažiti, ko sva ga pozabili doma, s tem, da mi je rekla, da sem zdaj pa že velika punca in da velike punce ne potrebujejo medvedkov. Ni razumela, da je bila Mici tista, ki mi je pomagala, da sem v sebi začutila nežnost in mehkobo, ki sem jo tako zelo potrebovala z njene strani.«
Ko sva nekaj časa sedeli v tišini, sem jo povabila, naj mi pove več o svoji mami.
»Moja mami je bila čisto normalna ženska in moja družina je bila čisto povprečna. Odraščala sem brez agresije, nasilja in pretepanja,« mi je zagotovila.
»Občasno se je zgodilo, sploh kadar se ji je mudilo, da me je pograbila za roko in odvlekla za sabo, ampak saj to se dogaja vsem, a ni tako!?«
»In kadar sem bila poredna me je po riti, ampak saj to ni nič takega, a ne!?«
Iskala je potrditev pri meni, jaz pa sem samo tiho sedela. Čutila sem njeno bolečino. In poznala sem vse izgovore, ki si jih tako radi povemo takrat, ko začutimo v sebi bolečino preteklosti, ki se začne plaziti kot senca nekje iz globin tvoje notranjosti.
Čutila sem njen sram, kako se plazi po njeni notranjosti in jo stiska. Sram, da govori o tem. Sram, da se ji je to zgodilo. Sram zaradi svojega obilnega telesa, v katerega se je skrila.
»Kaj čutiš v sebi?« sem jo vprašala.
»Sram me je. Sram moje nesposobnosti. Sram me je, da se mi to dogaja.«
»In kaj se skriva spodaj?« nisem odnehala.
»Strah, da bom zapuščena, da bom ostala sama, če bom povedala svojo resnico. In žalostna sem, ker se skrivam, ker vem, da sem se obdala s kilogrami zato, da bi se počutila varno. Veš, to kar si želim je, da bi imela kontrolo, da bi lahko nadzirala, kaj se dogaja okoli mene.«
Razložila sem ji, da se pogosto trudimo, da bi se počutile varno s tem, da nadziramo druge. In potem verjamemo, da so drugi odgovorni za naše počutje. Poskušamo kontrolirati druge, da bi se počutile varne in vredne.
»Veš, kaj čutim, da mi manjka?« je rekla. »Varnost.«
»Medvedka Mici je bila moj temelj varnosti. Ko so mi jo vzeli in jo pretepli je bilo, kot da bi mi vzeli varnost in jo razbili na tisoč koščkov. In ta punčka, ki se ji je to zgodilo, je še vedno v meni.«
Obrnila se je k meni in me pogledala s široko razprtimi očmi, ki so razkrivale strah, teror in bolečino, ki je bila še po vseh teh letih živa v njej.
Pogosto se nam skozi otroštvo zgodijo stvari, zaradi katerih se odločimo, da nikoli ne bomo takšni, kot so odrasli, ki nas obdajajo.
In potem se znajdemo v svojih 30-tih ali 40-tih in ugotavljamo, da smo vedno bolj takšni, kot so bili naši starši.
Tega se lahko lotevamo skozi boj s tem ali z bežanjem od tega, mnogi se tega lotevajo skozi ignoranco, ko se delajo, kot da to ne obstaja.
In potem se ti zgodi, da zjutraj v stresu zaradi naglice, ker se vam mudi, doma pozabite najljubšega medveda tvoje hčere, zaradi česar je ves čas vožnje do vrtca v avtu jok in po dobrih 30 minutah prepričevanja, ti popustijo živci, ker se ti mudi v službo in se odzoveš točno tako, kot se je tvoja mama: »Zdaj pa dovolj, nehaj s to dramo. Velika punca si in velike punce lahko preživijo en dan brez medveda. Pika.«
Pravkar se je odigrala tvoja drama, tvoja nezaključena zgodba, tvoja bolečina iz tvojega otroštva.
Tvoj notranji otrok nosi v sebi vse spomine, dogodke, travme, zlorabe, zanikanje, izdaje, občutke zapuščenosti, ki si jih doživljala kot otrok. Nikamor niso šle. Še vedno so v tebi. Tvoji strahovi, prepričanja in vedenje iz otroštva vplivajo na tvoje odraslo življenje.
Tvoj ranjeni del v tebi je tisti, ki uporablja substance, delo, spolnost, aktivnosti, da otopi občutek osamljenosti v sebi.
In eden od načinov, da otopiš svoje občutke je tudi hrana.
Tvoj ranjeni del ne ve, kako se soočiti s stvarmi in dogodki, brez, da jih vzameš osebno. Skozi jezo, obtoževanje, upiranje, zanikanje ali umikanje ta del v tebi upa, da se bo izognil ali kontroliral to, česar se boji.
In temu delu v sebi se ne moreš izogniti. Zasleduje te kot senca. In če želiš za svoje otroke drugačno otroštvo je modro, da te dele v sebi pozdraviš.
Odrasli se ne zavedamo, kako lahko pravzaprav katerokoli aktivnost uporabimo kot zaščito pred bolečino, ki jo čutimo v sebi.
Mnogi meditirajo, hodijo na številne seminarje, berejo knjige, imajo številne obveznosti, so zaposleni čez vse meje, hitijo in to uporabljajo kot zaščito proti svoji bolečini.
Meditacijo lahko uporabiš kot način za povezavo z virom ali pa kot izogibanje prevzemanju odgovornosti za svoja čustva.
Ko hočeš zaščititi sebe pred bolečino, zapreš svoje srce, da bi se izognila občutkom osamljenosti, nemoči, šibkosti, sramu. Vendar zapiranje srca vodi v še močnejšo osamljenost in praznino. In potem poskušamo ljubezen dobiti s kritiko, obtoževanjem, tihimi dnevi ali ustrežljivostjo in se čudimo, zakaj ne deluje.
Iz svoje ranjenosti ustvarjamo dominantne odnose, kjer se trudiš, da bi se izognila bolečini skozi nadziranje drugih. Poskušaš nadzirati načine kako bi dobila ljubezen od njih. In bolj, ko se trudiš dobiti ljubezen od drugih, bolj grozno se počutiš in bolj se trudiš z aktivnostmi, da bi se počutila bolje.
Gre za začarani krog.
Ob tem pozabljamo na očitno dejstvo, da vedno, ko sežeš ven iz sebe in iščeš odobravanje in ljubezen zunaj sebe, vedno, ko poskušaš nadzorovati čustva nekoga drugega do tebe, zavračaš sebe, zanikaš sebe, zapuščaš sebe.
To je kot bi rekla: »Ne bom prevzela odgovornosti zase in za to, kar čutim, hočem, da nekdo drug poskrbi zame.«
V resnici iščeš nadomestnega starša, ki bo poskrbel za tvojega notranjega otroka, ki je še vedno tam.
In to se najbolj kaže ravno v intimnih odnosih, kjer tvoj otrok hodi na zmenke, kjer tvoj otrok iz svojih otroških ranjenosti poskuša pripraviti osebo na drugi strani, da bi te imela rada in bi ti dala odobravanje, ki ga iščeš.
Skozi ranjeni del sebe vstopaš v odnose in iščeš nekoga, ki ti bo dal to, kar potrebuješ. Pritegneš ljudi, ki na enak način kot ti zavračajo sebe, ki so na identičnem nivoju tega kako ljubijo sebe.
Zato je ključnega pomena, da ti zaključiš svoje otroštvo, se naučiš ljubiti sebe, spoštovati sebe, ceniti sebe, če želiš, da ti ljudje to odslikajo. To kar daješ iz sebe se vedno vrača nazaj k tebi. To je zakon privlačnosti.
Podobno privlači podobno.
Če se vrnem na zgodbo na začetku… to kar sva ugotovili je, da je iskala nadomestnega starša pri meni. Hotela me je pripraviti k temu, da bi ji potrdila to, kar mi je pripovedovala. Iskala je potrditev svojih preživetvenih mehanizmov. Jaz pa sem videla onkraj tega, kar mi je govorila.
Prepoznala sem njeno ranjeno deklico, ki je bila preobčutljiva, preveč nežna, preveč skrbna in ki se je obdala s kilogrami, da ji kritika, pikrost in zloraba ne bi prišli do živega. Hrana je bil njen način, kako si je zagotovila otopelost, da ni čutila, da se je obvarovala. Vendar je ugotovila, da ji ta »ščit« ne služi.
In edina izbira, ki jo je poznala v sebi je bilo ali ščit ali pa zloraba.
To, da je prepoznala svojo ranjenost in prevzela odgovornost zanjo, da se je naučila ljubeče poskrbeti za svoje boleče občutke namesto, da se jim je izogibala, je bilo ključno za njeno boljše počutje in izgubo teže.
Zase lahko rečem, da sem se na to pot podala, ko sem dojela, da je to nujno potrebno, če ne želim svoje zgodbe predati naprej svojim otrokom.
Dejstvo je, da iz svoje praznine in zanikanja sebe ne moreš deliti ljubezni, ker je ti ne čutiš do sebe.
Dokler ne prepoznaš svojega ranjenega dela, ne moreš resnično zaživeti svojega izvornega jaza. Tvoj izvorni jaz se je umaknil na stran in čaka, da ga povabiš v ospredje skozi proces zdravljenja preteklosti. In to ni nekaj avtomatskega, kar se zgodi, ko si pripravljena, gre za izbiro, svobodno izbiro.
Če čutiš, da si pripravljena na stik s svojim izvornim jazom, te vabim v spletno druženje Objemi Sebe, kjer te bom v 13 tednih vodila skozi proces povezovanja s svojim izvornim Jazom. Več najdeš na spletni povezavi tukaj…
Ljubezen do Sebe se sliši zelo romantično, vendar je v resnici povezana s samozavedanjem, samosprejemanjem, cenjenjem sebe in zaupanjem vase. To so veščine, ki se jih moraš naučiti. Niso avtomatske in ne glede na to, kako dolgo čakaš, da pride pravi trenutek, nikoli ne bo prišel.
Ljubezen do Sebe je stvar svobodne izbire. Kar v praksi pomeni, da imaš vedno, vsak trenutek na izbiro ali ljubiš sebe ali ne. Članek na to temo najdeš na povezavi tukaj…
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si