Zavestno starševsko

par3

In živela sta srečno, do konca svojih dni…

Dolgo časa sem verjela v mit romantične zaljubljenosti. Zagotovo poznaš konec vsake pravljice ali holywoodske limonade; In živela sta srečno do konca svojih dni. Le da v realnosti bolj malo ljudi živi skupaj srečno do konca svojih dni.

Zato sem se vrgla v raziskovanje… kaj je na stvari.
Zakaj so pari, ki preživijo skupaj celo življenje in zakaj se nekateri kljub temu, da se trudijo, hitro razidejo?

Prišla sem do spoznanja, da moraš, da bi razumela naravo ljubezni, poznati mehanizme v svojih možganih. Kajti anatomija ljubezni je brez dvoma čarobna.

Ljubezen se s časom spreminja in ni brez veze prispodoba, ki jo je predstavila Margaret Mead.
Pravi, da je pomembno, da greš v svojem življenju skozi tri zakone.
Prvi je namenjen seksu, drugi otrokom in tretji družabništvu, povezovanju in zlitju v celoto.

Tudi, če skozi vse tri potuješ z isto osebo, se odnos v vsakem zakonu spremeni.
Vsak zakon ti prinaša globlje razumevanje tega, kako močno se ljubezen spremeni.

Ko se ekstaza, intenzivnost zaljubljenosti ohladijo, vstopiš v fazo umirjene, tople, povezane ljubezni, kjer čutiš globoko zlitje s partnerjem.
In za tem občutenjem se skrivajo možgani in tvoja biologija.

Hormon oksitocin je tisti, ki telo umiri, sprosti in uravnovesi.
Oksitocin je odgovoren za zdravo in srečno partnerstvo, kot tudi starševstvo.

Pravzaprav je narava poskrbela, da, ko se pripraviš na starševstvo, telo poskrbi, da se partnerja povežeta, ustvarita skupno gnezdo v katerem čutita umirjenost, varnost in medsebojno čustveno povezanost.

Oksitocin v možganih in telesu povzroči izkušnjo, ki jo pogosto opisujemo kot brezpogojno ljubezen. Zato sploh ni nobeno naključje, da je oksitocin tisti hormon, ki je bistven v fazi poroda in materinstva.
Oksitocin namreč poskrbi za ljubečo povezanost z mamo.

Oksitocin v tvojem življenjih igra pomembno vlogo v partnerstvu.
Resnična predaja ženske moškemu je v spolnosti mogoča le, ko ženska čuti varnost in povezanost v sebi.

Oksitocin je tisti hormon, ki pomiri tvojo amigdalo in pravzaprav vse dele v možganih, ki sodelujejo v stresnem odzivu strahu. Hkrati pa oksitocin aktivira centre za povezovanje in ti pomaga, da se v družbi s sebi enakimi odlično počutiš.

Za dobrobit in tvoje dobro počutje je izjemno pomembno, da znaš v sebi pomiriti center za strah.

Brez dvoma je strah izjemnega pomena za tvoje preživetje, ko se znajdeš v nevarni situaciji.
Hkrati pa pogubno vpliva na tvoje odnose.
Ko si zaskrbljena in v strahu, ponavadi ne vidiš stvari jasno.
In nekoga lahko vidiš kot potencialno nevarnega, kljub temu, da nima nobenega namena, da bi te poškodoval.
Težava je brez dvoma v tem, da si na preži, da se zapreš in si v svoji notranji avtomatiki boja, bega ali zamrznitve, v ignoranci. Tvoj krvni obtok je preplavljen s stresnimi hormoni, kar te pogosto vodi v reakcije, ki jih kasneje obžaluješ.

In to velja tako v odnosu z otroci, kot s partnerjem.

Oksitocin je hormon, ki zniža nivo stresnih hormonov v tvojem sistemu, pomaga ti, da se sprostiš in se odpreš. Pomaga ti, da lahko prepoznaš prijaznost v ljudeh, s katerimi si v odnosu in da zmoreš zaupati, ter se z ljudmi povezati.

Zdravo telo sprošča oksitocin v odzivu na pozitivno povezavo, kot je npr. v ljubkovanju otroka ali v objemanju.
V taki situaciji se v možganih obeh udeleženih sprošča oksitocin, kar sprošča telo in ustvari okolje, v katerem lahko potekajo zdravilni in regenerativni procesi v telesu obeh.

Ker oksitocin pomiri tvojega plazilca v možganih (najstarejši del možganov), občutiš varnost, ljubečnost in povezanost.

Ena od pomembnih potreb, ki jo ljudje, imamo je povezanost, bližina s sočlovekom.

Ko si z nekom blizu in mu zaupaš, ob tem občutiš zadovoljstvo in radost. Res je, da je to ena od pomembnih potreb človeka, vendar to ni nekaj samo po sebi umevnega. Drži, da ima čisto vsak posameznik v sebi potencial za globoko povezanost, vendar sproščanje oksitocina ni avtomatika.

Gre za naučen odziv, ki ga morda v svojem otroštvu nisi razvila.

Oksitocin je hormon ljubezni, kot je kortizol hormon strahu in obe substanci močno vplivata na razvoj živčnih tokokrogov v tvojih možganih, na celoten živčni sistem in vse notranje organe posameznika.

Žal je tako, da določene izkušnje nosiš s seboj, ne glede na to, kam greš. Če si kot otrok izkusila travmo, bo to vplivalo na razvoj tvojih možganov in na tvoja pričakovanja do življenja.

Brez dvoma travme puščajo posledice tako v razvoju na telesni ravni, v delovanju možganov in predvsem v medsebojnih odnosih.

Kot starš nosiš veliko odgovornost za fizični in čustveni razvoj svojega otroka.

Otrok resnično vstopa na ta planet kot nepopisan list papirja in v prvih letih njegov živčni sistem prekopira odzive in informacije iz živčnega sistema matere, s katero biva v simbiozi.
V praksi to pomeni, da otrok čuti to, kar čuti mati, kot svoje.

Potrebno je prevzeti odgovornost za svoje odzive, za to, kar čutiš v sebi. In takrat, ko se znajdeš v težkih situacijah v svojem življenju, rada pozabiš, kako pomembno vlogo igraš v prvih treh letih življenja svojega otroka.

In odnos z otrokom, ter njegovi odzivi, brez dvoma vplivajo tudi na mamo.

Tvoja sposobnost, da pomiriš strah svojega otroka in ga naučiš, kako se lahko sam pomiri, je odvisna od tvoje sposobnosti kot mame, da to narediš najprej zase. V prvih letih življenja bo tvoj otrok odzrcalil strah, ki ga čutiš v določeni situaciji.

Samo takrat, ko si prisotna in se lahko odzoveš na dogodke v svojem življenju z ljubeznijo, se bo tvoj otrok naučil oksitocinskega odziva. To pomeni, da bo v svojem živčnem sistemu aktiviral tokokroge ljubezni namesto strahu.

“Ljubezen, s katero odraščamo, je redko resnična ljubezen. Običajno izhaja iz strahu.” — Bryan Post

Moja generacija je odraščala s prepričanjem naših staršev, da ljubezen vključuje šeškanje, kričanje, prisilo, kaznovanje, odrekanje in podobno, vendar gre pri vseh teh odzivih za strah, ki je preoblečen v “kvazi” ljubezen.

Ne glede na vse informacije, ki jih imam, sem se tudi sama v preteklosti vse prepogosto odzvala skozi strah. Še danes se mojstrim in zavestno vedno znova izbiram ljubezen. Najprej zase, saj vem, da s tem vplivam na svojo okolico.

Rada rečem, da je zadovoljna, radostna in ljubeča ženska vpliva na vse okoli sebe. Ljudje se uglasijo nanjo.

Vendar je izziv, s katerim se sodobna družba sooča v tem, da se borimo z ljubeznijo in si prizadevamo biti zaljubljeni, pogosto na silo, do te mere, da pravzaprav redko izkušamo resnično, brezpogojno ljubezen.
To brez dvoma izhaja iz tega, kar sem s teboj podelila nekaj vrstic višje, da enostavno nimamo izkušnje resnične, brezpogojne ljubezni.

Ljubezen je povezana z razumevanjem, sočutjem (čutenjem osebe na drugi strani), fleksibilnostjo, sprejemljivostjo, potrpežljivostjo in zvestobo. Brez dvoma takrat, ko si v ljubezni, čutiš tako radost, kot tudi bolečino, skrb in vznemirjenje. Vendar ta stanja ne trajajo dolgo, ko si v ljubezni. Hitro minejo.

V praksi to pomeni, da se boš, ne glede na vse izkušnje in razumevanje, razjezila na svoje otroke. Vendar boš v ljubezni izbrala razumevanje do sebe. Razumela boš, da je situacija v kateri si s svojim otrokom, v tvoji notranjosti aktivirala tvoj lasten strah.

Ne gre zato, kaj otrok naredi tebi, gre za to, kaj naredi zate. Ko prepoznaš, kaj se odvija v tvoji notranjosti, lahko izraziš svojo jezo brez sojenja, brez zasramovanja, brez kaznovanja svojega otroka. Zavedaš se, da ti je enostavno pokazal tvoj ranjeni del tebe.

V tem prepoznavanju boš lahko pomirila sebe in v svoji notranjosti ustvarila ujemanje z ljubeznijo, namesto s strahom.

Ob tem boš lahko ostala v stiku s svojim otrokom. In če ti ne bo uspelo ostati mirna in se pomiriti s stvarmi v sebi, tudi, če boš eksplodirala in se odzvala neprimerno, se boš lahko vrnila k svojemu otroku in se opravičila, ter popravila odnos.

Tvoja sposobnost, da popraviš odnos, tvojemu otroku pokaže, da se ljudje občasno razjezimo in razburimo, vendar to ne pomeni, da zaradi tega izgubimo ljubezen.

Zavestno starševstvo ni povezano s popolnostjo; gre za 100% prevzemanje odgovornosti zase in za svoje odzive, da si 100% prisotna v odnosu, budna in v opazovanju sebe.

Ko otroku s svojim zgledom pokažeš, da postavljaš meje glede na to, kaj je zanj/o najboljše in ne kot kaznovanje, se nauči vrednosti meje. In ko ostaneš v stiku in povezana tudi takrat, ko si dosledna v pravilih in mejah, ki si jih postavila, otrok izgradi svojo čustveno stabilnost ter poglobi povezanost v odnosu.

Zavestno starševstvo temelji na paradigmi, da najprej poskrbiš zase, poiščeš stvari, ki v tebi dvignejo nivo oksitocina in znižaš svoj stres, preden greš v akcijo.

Tvoja akcija iz umirjenosti in ljubečnosti, bo omogočila tvojemu otroku, da v sebi aktivira tokokroge ljubezni in ga bo pripravila na to, da bo kasneje v življenju sposoben sprejeti in deliti brezpogojno ljubezen z drugimi.

Preberi tudi članek Ljubiti se naučiš od mame tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

heartlight

Ljubiti se naučiš – od mame.

Ljubiti se naučiš po rojstvu, v prvih treh letih življenja, ko se tvoji možgani še razvijajo, od mame.

Predstavljaj si sebe kot novorojenčka. Tvoji možgani so kot nov računalnik. Strojna oprema je na voljo, da lahko nanjo naložiš veliko količino programske opreme. Vendar je na začetku potrebno naložiti programe. Če pozabiš naložiti program za obdelovanje zvoka, potem tvoj računalnik nikoli ne bo sposoben podpreti obdelave zvoka.
Če gre karkoli pri nalaganju programa narobe, se programska oprema ne bo naložila pravilno. Če na svoj računalnik dobiš virus, lahko enostavno neha delati.
Da ne govorim o težavah, ki nastanejo, ko dva programa nista medsebojno kompatibilna. Eden se ne bo naložil, dokler drugi ni izklopljen.
Imaš predstavo?

Oksitocinski odziv je eden od procesov, ki jih tvoji možgani potrebujejo, da se odzivajo na svet okoli tebe z zaupanjem in ljubeznijo. Gre za programsko opremo. In oksitocinski odziv se naloži v prvih treh letih tvojega življenja. Ta odziv, ki vpliva na tvojo sposobnost, da ljubiš in zaupaš ljudem okoli sebe, naložijo tvoji starši. Gre za proces, ki ga je mati narava oblikovala tako, da se začne že v času nosečnosti, nanj pomembno vpliva tako porod kot tudi prva leta življenja otroka.

Kot mati imaš moč in odgovornost, da vodiš razvoj zdravega oksitocinskega odziva v svojem otroku.

Dejstvo je, da se otrok ne rodi v celoti razvit. Intenzivno se razvija in raste še prva tri leta po rojstvu, tudi njegovi možgani. Vendar obstaja ključna razlika v načinu, kako se razvijajo otrokovi možgani. Medtem, ko ostali organi v glavnem rastejo in se krepijo, na razvoj možganov vplivajo izkušnje.

Skupine celic v možganih se odzivajo na izkušnje. In če se izkušnje ponavljajo, se iste skupine možganskih celic sprožajo v odzivu na izkušnjo. Ponavljanje povzroči, da se celice povezujejo in sprožajo v tokokrogih. Kako se naše možganske celice povezujejo v tokokroge ljubezni, je odvisno od naše izkušnje ljubezni v otroštvu. Dejstvo je, da se sčasoma tokokrogi avtomatično sprožijo v odzivu na izkušnjo. To je kot refleks.

Če je otrok izkušal veliko strahu in ne dovolj ljubezni, je njegov oksitocinski odziv šibek, medtem, ko je njegov odziv na strah premočan. Njegovi tokokrogi stresa so močni in nanje vplivajo travmatične in negativne izkušnje, ki jih je doživel. Te zgodnje izkušnje oblikujejo naš odnos do sveta in naša pričakovanja, kaj nam življenje lahko ponudi.

Če se oksitocinski odziv ni razvil pravilno morda nikoli ne boš resnično vedela, kaj pomeni ljubiti. Lahko se boš zaljubila, vendar ne boš ljubila. Lahko se boš poročila, vendar ne boš ljubila. Človek lahko umre, brez da bi sploh kdaj ljubil ali da bi začutil, kaj pomeni biti ljubljen.

Oksitocinski odziv, ki si ga oblikovala kot otrok, je še vedno v tebi, če ga nisi spremenila skozi novo izkušnjo.

Izziv številnih žensk je v tem, da se ne zavedajo, da se s tem odzivom niso rodile – oblikovale so ga. Gre za navado. Možgani te vedno znova silijo v isto znano izkušnjo. To razloži, zakaj si želimo stabilnega odnosa in harmonične medsebojne povezave, hkrati pa vedno znova pritegnemo partnerja, ki ni na voljo, je odsoten, ni navzoč, je nesramen, te zapušča ali ponižuje.

Če si bila del družine, kjer je bila jeza, kričanje in nasilje del vsakdana, je to del tvojih notranjih nevronskih tokokrogov. Ko srečaš osebo, ki je podobna temu, kar ti je znano, jo sprejmeš za svojo, ker je takšna, kot si ti. To razloži, zakaj sprejmemo v svoje življenje ljudi, ki so enako »ranjeni« kot so bili naši starši in z njimi še naprej preigravamo stare, znane igre.

Vsi programi so še vedno naloženi v tvoji strojni opremi, beri možganih, če teh navad nisi spremenila. In verjemi mi, delala sem celo vrsto tehnik, energijskih tretmajev, rezanja vezi, menjave programov, dokler nisem prišla do zame ključne informacije – svoj oksitocinski odziv lahko spremeniš samo skozi izkušnjo, novo izkušnjo.

Tega nihče ne more narediti zate. Gre za ustvarjanje nove navade. Prevezavo je potrebno narediti v svojih živčnih tokokrogih in tu nam gre nevroplastičnost možganov zelo na roko. V praksi to pomeni, da so možgani zelo fleksibilni in lahko nove živčne tokokroge ustvariš skozi nove izkušnje. Praksa, dnevna praksa, spreminja tvoje možganske tokokroge.

Ker so zgodnje izkušnje travme ustvarile tokokroge v naših možganih, se aktivirajo vsakič, ko samo diši po tem, da bi se travmatična izkušnja lahko ponovila. In to močno vpliva na naše medsebojne odnose. Vedno, ko smo v stresu, se ti tokokrogi vklopijo in ponovno zaženejo znane odzive.

Zato je tako težko preseči svojo otroško travmo zapuščenosti, nesprejetosti ali izdanosti.

Četudi v odnosu zaupaš večino časa, takrat, ko si v stresu, izkusiš strah pred nečim, čeprav ne veš pred čim točno. Lahko se vse življenje boriš s tem, da bi zaupala partnerju, enostavno zato, ker ljudi, ki so ti blizu asociiraš s strahom in zapuščenostjo, kar izhaja iz zgodnjih izkušenj. Tako enostavno ne zaupaš, da bi kdorkoli lahko poskrbel za tvoje potrebe in te zavaroval. Tvoj najzgodnejši spomin ti narekuje, da v kolikor želiš preživeti, si odvisna zgolj od sebe in ne pustiš nikomur, da bi poskrbel zate.

Seveda se vse to dogaja na nezavedni ravni, na nivoju možganske kemije. Ko si v strahu, tvoja amigdala ponori in daje signal za stresne hormone adrenalina in kortizola, da bi te obvarovala. To je tvoj preživetveni mehanizem, ki povozi racionalno razmišljanje, saj tvoji plazilski možgani dobesedno ugrabijo tvoj prefrontalni korteks in sposobnost razsodnosti. Običajno se prefrontalni korteks ukvarja s tem, da bi obrazložil čustveni kaos, ki nastane.

Namesto prepoznavanja, »O, ja, ta situacija me spominja na situacijo, ko sem bila še novorojenček,« v sebi izbereš, »Ta oseba mi je naredila tole, je rekla tole, kar je tako sovražno in boleče, da se moram braniti in ga odriniti stran.«

Lahko zdaj vidiš, zakaj se tolikokrat v svojem odnosu znajdeš v situaciji, ko tvoj partner reče nekaj popolnoma nedolžnega in naenkrat vse v tebi zavre. Dejstvo je, da se v stresu vedno vrnemo v svojo razvojno cono udobja. V stresu enostavno nisi več odrasla ženska. Vrneš se nazaj v otroštvo. Naenkrat si dvo- , tri-, štirileten otrok, ki doživlja isto izkušnjo zavrnitve, zlorabe, zapuščenosti.

Na tvojo veliko žalost, sploh če si starš, se ti to ne dogaja le s partnerjem in ostalimi odraslimi osebami. Ko se tvoj najstnik v prepiru odzove kot dvoletni otrok in te to spravi v stres, se tudi ti vrneš nazaj v svojega dvoletnega otroka. In zato sploh ne preseneča, da se vsakodnevni dogodki, kot je dogovarjanje glede obveznosti in urnika lahko spremenijo v užaljeno tuljenje, izbruhe jeze, besa ter togote.

Ključ za drugačen odziv je v tem, da prepoznaš svoj oksitocinski odziv.

Ker je oksitocin hormon, ki te pomiri, se lahko vrneš nazaj v svoj ljubeči odrasli jaz, v notranji jaz, ki lahko pomiri notranjega otroka. Zavestno starševstvo sebi je ključ za zavestno starševstvo otroku zunaj tebe. Pa ne le za starševstvo, tudi za zavestno partnerstvo. Zavestno starševstvo sami sebi, ti pomaga pozdraviti tvoj notranji odnos in ti pomaga v procesu rasti in razcveta.

Proces zdravljenja se začne, ko lahko vidiš svoj notranji odnos starša in otroka, takrat, ko si v izkušnji. Takrat, ko lahko v odnosu pogledaš onkraj jeze in strahu, ter pomagaš osebi na drugi strani priti nazaj v stanje umirjenosti in ljubezni. Gre za proces uglasitve.

Oksitocin pomiri tvojo amigdalo, zniža strah in zaskrbljenost ter ti pomaga, da se na umirjen in ljubeč način odzoveš na osebo na drugi strani.

V času, ko si vsi želimo povezanosti, miru in zaupanja drug v drugega, ko imamo občutek, da nam vse, po čemer hrepenimo, polzi skozi prste, je zavestno starševstvo sebe lahko tisti ključ, ki ga iščemo.

Oksitocin je namreč hormon povezanosti, zaupanja, darežljivosti in ljubezni. Vendar z oksitocinskim odzivom nismo rojeni. Naučiti se moramo ljubiti sebe. Če se želiš naučiti, kako ljubiti sebe in ustvariti globljo povezanost s sabo in z drugimi, si na pravem mestu.

V spletnem druženju Objemi Sebe bom podrobno razložila mehanizme in vodila zavestnega starševstva. Predstavila bom pet arhetipskih vlog, ki jih preigravamo v svojem življenju in kako lahko okrepimo svoj oksitocinski odziv. Več najdeš tukaj…

Nadaljevanje članka je na voljo tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Delno povzeto po raziskavah Susan Kuchinskas.

mom

Objemi otroka v Sebi

Vsi ljudje v sebi nosimo notranjega otroka. Pogosto se ne zavedamo, kako močno je ta del v nas živ, ko odrastemo in v kolikšni meri oblikuje naše izbire in obnašanje v našem življenju. Vsi ljudje nosimo v sebi vse otroške arhetipe, kajti razvili smo jih skozi proces vzgoje, ki mu sama pravim “udomačevanje”, kajti skozi kaznovanje in nagrajevanje izoblikujemo strategije, po katerih v življenju običajno delujemo vse do smrti.

Še vedno me preseneča kako malo je zavedanja o tem, kako močno smo pogojeni s strani avtoritete v našem življenju in kako pogosto, kot sama rada rečem, pristanemo v kleti, ker smo nekoga v svojem življenju dali na piedestal.

Kot otroci smo bili vsi prizadeti, na tak ali drugačen način. Počutili smo se nevidne, čutili smo strah pred odraščanjem, verjeli smo v fantazije, bili smo zapuščeni in pogosto smo se počutili, kot da ne spadamo v družbo ali v družino. In vendar so naše ranjenosti močnejše v odnosu do vzorcev, ki so prišli po liniji očeta in po liniji naše mame. To je tisto, kar nas oblikuje in zaznamuje. In pogosto se v življenju bojujemo z vzorci, ki nas preganjajo in lovijo, vsake toliko pridejo naokrog in gremo z njimi še en krog.

Delo z arhetipi notranjega otroka nas osvobaja in nam omogoči, da v resnici odrastemo, kar sam čas in starost kot taka ne zagotavljata.

Nekateri ljudje v resnici nikoli ne odrastejo, da bi prevzeli polno odgovornost zase, ker je njihov notranji otrok še vedno neozaveščen in v reakciji na zunanje dogajanje. Seveda obstaja več načinov, kako lahko odrastemo in ni nujno, da preobražamo arhetip otroka direktno skozi delo s svojimi osebnimi arhetipi, da bi odrasli. Vendar je potrebno čustveno zorenje, proces preseganja samega sebe, rast, da bi to lahko naredili. Razumevanje arhetipov nam kljub vsemu omogoči, da skozi jezik simbolike pridobimo globlje razumevanje procesa in globlji vpogled vase.

Arhetipe notranjega otroka vedno preigravamo v svojih intimnih odnosih.

Če svojih stvari ne razrešimo, vse kar nam ni uspelo predelati v življenju, predamo naslednji generaciji. Že dolgo časa na svojih seminarjih razlagam o tem, kako s smrtjo starša brez dvoma prevzamemo vso nepredelano družinsko “kramo” in smo mi tisti, ki se moramo zdaj s tem spoprijeti, ker če nam ne bo uspelo, bomo paket predali svojim otrokom. Primeri nepredelanega arhetipa otroka so naši strahovi do avtoritet, npr. da se bojimo šefa, naš perfekcionizem, nezaupanje vase, iskanje pohvale v zunanjem svetu, kritika, preobremenjenost z delom, ker ne znamo reči ne.

Zase vem, da sem dolgo časa ob sporu s partnerjem doživljala močno stisko, ker sem se bala, da me bo zapustil, da bom ostala sama. In ko sem spoznala, da je zapuščeni otrok zelo močan arhetip v moji notranjosti, so se mi na mesto začele postavljati mnoge situacije iz mojega otroštva. Ali pa moj občutek, da sem nevidna in gnanje za perfekcionizmom, ker stvari nikoli niso bile dovolj dobre, ki se je kasneje izkazal, da izvira iz mojega nevidnega otroka.

Moje popotovanje življenja me je vodilo skozi številne preizkušnje, v katerih sem se vedno znova soočala z istimi ranjenostmi, dokler nisem dojela, da gre za vzorce.

In ko sem šla za svojimi otroškimi spomini, sem se v sebi soočila s svojo majhno punčko … Naio. Spoznala sem njen strah, potrebo po tem, da mora biti pridna, ubogljiva, lepo vzgojena, prijazna, spoštljiva do odraslih. Punčko,  ki je vse kar je čutila, vedno zatrla v sebi. Spoznala sem, kako sem se borila v sebi, da nisem bila jezna, pa žalostna, da sem zatrla strahove v sebi in skrivala svojo bolečino.

In vse to je ostalo v meni. Nikamor ni šlo, ko sem odrasla.

Spoznala sem, kako močno sem ostala ujeta v svojih otroških strategijah in ko sem bila noseča s prvo hčerko sem zelo jasno spoznala, da moram z vsem tem v sebi nekaj narediti, drugače bom svoje “sranje” samo predala naprej. In tako se je začelo »kidanje dreka«, kot temu pravim sama.

Spoznala sem, da sem se samo bolj ali manj uspešno naučila, kako potrebe in želje svojega notranjega otroka preslišati in da se s tem delom v sebi nisem v resnici pomirila. Borila sem se s stvarmi v sebi, se vedno znova sodila, kritizirala, trpinčila, mrcvarila in se, kot temu rada rečem, zelo uspešno “pribijala na križ”.

Danes ta deklica še vedno obstaja. Še vedno je stara pet let in govori, kriči vedno kadar preslišim njene neizpolnje potrebe in želje. Nikamor ni šla, še vedno je del mene. Edina razlika je v tem, da sem v intenzivnem spoznavanju same sebe začela negovati ta del v sebi in da sem zavestno izbrala, da postanem starš svojemu notranjemu otroku, namesto, da starša vedno znova iščem v zunanjem svetu.

Zanimivo je to, kako si s partnerji podajamo vroč kostanj. Kako se ta arhetip otroka, v ženski, prebudi vedno, ko je v situacijah, ki so nabite s čustvi. Ko je v vezi s partnerjem, ki ga ni nikoli doma, in se počuti osamljeno in zapuščeno, tako kot je bila v otroštvu priča očetu, ki ga ni bilo nikoli doma. In zato se ob vsakem konfliktu s partnerjem boji, da bo ostala sama, da jo bo partner zapustil, kot nekoč, ko so ji starši dejali, da je ne bodo imeli radi, če ne bo pridna, če ne bo nehala nagajati, če ne bo vsega pojedla ali hitro zaspala.

Ali pa da ima občutek, da je nevidna, ko mož najde čas za pijačo s prijatelji, kot ni bila vidna takrat, ko se je rodila mlajša sestrica, ko je navdušena želela s starši deliti svoje dogodke, pa niso imeli časa zanjo.

Glas tega ranjenega otroka pa se oglasi tudi v službi, ko je jezna nase, ker se ne zna postaviti zase, in ima občutek da je nepomembna in nesprejeta. Ker je kot otrok morala čutiti strahospoštovanje do staršev, vzgojiteljev, učiteljev in vseh drugih avtoritet. Tudi zato se ta deklica danes ne zna jeziti, postaviti zase, in je namesto tega pretirano ustrežljiva, vsa prestrašena in trepetajoča pred šefom.

Arhetipsko gledano imamo v sebi majhno deklico ali fantka, ki še vedno išče nadomestnega starša, ki nas spomni na naše temeljne potrebe po ljubezni, sprejetosti, varnosti, zaščitenosti. Vsakič, ko se sproži določena ranjenost v nas, ki je bila povzročena v našem otroštvu, se rane ob stresu, ki ga doživljamo ponovno odprejo in čutiti je, kot bi nanje ponovno nasuli sol.

Bolečina iz otroštva, iz naše otroške rane se vedno znova in znova preigrava v našem odraslem življenju, dokler travme ali rane ne pozdravimo v sebi.

Samo takrat, ko se soočimo s svojimi bolečinami v sebi, lahko prevzamemo odgovornost zase in naš notranji otrok odraste. V vseh letih, kar intenzivno delam z arhetipi, sem spoznala, kako pomembno je, da se tem delom sebe nehamo izogibati, da se nehamo boriti z njimi ali bežati pred njimi in si prizadevati za to, da bi te dele skrili sami pred seboj. Vse, kar boste skrili pred seboj, bodo vaši otroci okrepili v svojih živčnih tokokrogih.

Najbolj fascinantno je, kako se v novorojenčku v prvih 3 letih intenzivno in nato do njegovega 7 leta dogaja ta proces, v katerem njegov živčni sistem dobesedno prekopira živčne tokokroge svojih staršev, kako se vzorci iz staršev prenesejo na otroke. In zato je ključnega pomena, da znate negovati sebe in si dati to, kar si vaš notranji otrok želi, da znate postaviti meje svojemu notranjemu otroku in mu dati občutek varnosti, kajti le tako lahko vse to daste tudi svojemu zunanjemu otroku.

Največja dragocenost, ki jo starši lahko dajo svojemu otroku je, da so srečni in da so njihove rane zaceljene.

Kajti tudi če poskušate tovrstne stvari skriti, je narava poskrbela za to, da se vse prekopira, da se vse uravnovesi in harmonizira.

Če tega ne uspe ena generacija, vse počaka naslednjo.

In čas je, res je čas, da kolektivno prevzamemo odgovornost zase in za vse kar kreiramo. Da prenehamo z zamerami in s tem predajanjem vročega kostanja iz generacije v generacijo. Če vprašate mene, je »indigo« generacija o kateri se toliko govori, pravzaprav generacija tistih duš, ki smo izbrale, da prekinemo ta tok predajanja preteklosti naprej. Da smo izbrali, da to pozdravimo v sebi in enostavno nehamo predajati naprej to, kar je naše, da se s tem pomirimo in soočimo v sebi.

In to iz ljubezni do sebe, iz negovanja sebe iz sočutja sebe. Brez želje po nagradi ali strahu pred kaznijo, enostavno zato, ker si izbral. Ker lahko in ker zmoreš.

Kajti soočenje s svojim notranjim otrokom in zdravljenje sebe je naša izbira, je naša odgovornost.

Iz te moje globoke želje, da asistiram in vodim druge na tej poti, ki ni lahka, ki je boleča in včasih naporna je vzniknilo srečanje Objemi Sebe. Spletno druženje, ki nam pomaga, da se soočimo s tem, kar naša največja bolečina. Iz tega vznika ljubezen do odraslega sebe, in zavedanje, da je tvoja odločitev, da živiš srečno in izpolnjeno življenje zdaj.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

bottled_colorful_confetti

Ali otroci res potrebujejo meje?

Valeta 9.a razreda je ustvarila izjemno ozračje povezanosti in soustvarjanja, kajti skupina staršev je zadnji mesec ustvarjala program, oblikovala zasnovo, organizirala vse podrobnosti vključno s hrano in na koncu krasila in pripravljala dvorano tik pred dogodkom. Sledilo je še skupno kosilo, ko smo prostor naslednje jutro pospravili.

Valeta je bil presežek v vseh pogledih, najbolj pa smo se strinjali v eni točki – naši otroci so odrasli. Niso še čisto tam, ampak, ko smo jih opazovali, svečano napravljene, ko so prikorakali v dvorano, smo bili čisto vsi starši ponosni. Elegantni, srečni, iskrivih oči so vstopili v novo poglavje svojega življenja.

In ob enih zjutraj, ko smo zaključevali s programom je razrednik, po tem ko je dobil unikatno ročno izdelano knjigo z zgodbami otrok, svojo zahvalo zaključil z mislijo, da ni poanta v postavljanju meja otrokom. Če ti otroku daš vsebino, bo vsebina poskrbela za oblikovanje forme. S tem je sprožil debato o tem, ali sploh in kako otroku postaviti meje.

In spet me je spomnil na to, kako pomembno je razumevanje, da smo že vse, kar je. Ničesar ti ni treba dodati, spremeniti, naložiti, vse je že v tebi. Da ne moreš z nadzorovanjem in kontroliranjem od zunaj ničesar spremeniti. Ni šanse.

Otroka ne moreš spreminjati v najstniških letih. To so leta, ko je že oblikovan in se začenja zavedati te svoje forme, ki se oblikuje iz vsebine, ki mu je bila dana. V najstniških letih od 14-21 leta oblikujemo identiteto z vsemi njenimi maskami, pod katerimi skrijemo svoj pravi, izvorni jaz. Ali pa tudi ne, kajti ko se pogovarjam s svojo valetantko ugotavljam, da je izjemno zavedajoče se bitje, da je prebujena do stopnje, do katere sem sama prišla precej kasneje.

In vendar se udomačevanje, kot ga sama ljubkovalno imenujem začne že takoj, ko pridemo na planet. Vsebina je vse, s čimer starši polnimo svoje otroke in priznati je treba, da je sodobna družba polna “krame” v vseh pogledih. Sijoči, puhli, plastični predmeti, stres, pomanjkanje časa in energije, da bi otrokom namenili pozornost in ljubezen, jih pogosto prikujejo pred televizorje ali računalnike, ki so postale sodobne varuške.

Starši so pogosto tako izpraznjeni in nesrečni, depresivni in brezvoljni, da enostavno nimajo česa dati. In če je tvoj rezervoar ljubezni prazen, je ne moreš deliti. Pika.

In tako otroci soočeni z virtualnim svetom, ki jim ne daje vsebine, to praznino ustvarijo v sebi. In ko bi si želeli z otroci kasneje v najstniških letih deliti stvari, jih vključiti v dogajanje, pogosto ugotavljamo, da jim ne pridemo do živega in le pomagamo njihovo notranjo praznino polniti s “stvarmi”. Na ta način pomagamo ustvarjati odvisnosti, in te “stvari” postajajo vedno bolj dramatične in staršem čisto nič po godu; mamila, alkohol, seks.

Sodobna družba se ukvarja s težavami, ki jih kreira sama, kajti manjka ji vsebine in vsebino predstavljata ljubezen in zavest, ki prihajata od znotraj.

Starševstvo ni boj za oblast, boj kdo bo koga, kdo bo boljši.
Starševstvo ni postavljanje meja. Seveda je potrebno imeti medsebojne dogovore in zaveze, ki se jih držimo, vendar gre za sodelovanje, soustvarjanje in kreiranje. In to ni enkratno dejanje, to gradiš leta in leta, skozi vsebino.

In potem se srečujem z “odraslimi”, ki so še vedno ujeti v svojih otroških dramah, ki še vedno iščejo zunanjega starša, ki jih bo namenil pozornost in jih bo ljubil, brez zavedanja, da je potrebno prevzeti odgovornost za svoje življenje in vse kar kreiramo v njem. In spet smo pri istih mehanizmih kontrole in nadzora, ko poskušamo nadzirati druge ljudi in jih ukalupiti v naša prepričanja in naše paradigme.

Ljudje še vedno mislijo, da bo sprememba prišla od zunaj in da svet stoji na mladih. Veliko ljudi misli, da bodo mladi spremenili svet. In potem razočarani ugotavljajo, da ti mladi skrbijo le sami zase in ne za dobrobit sveta, da spreminjajo svoj mali svet in ne sveta v katerem živimo vsi.

Vsi čakajo te težko pričakovane spremembe, ki pa jih kar ni in ni. Življenje pa postaja vedno težje in napornejše kljub številnim “obližem” s katerimi si lajšamo to “prehodno” obdobje.

In odgovor se skriva v vsebini, po odgovore pa bo treba vase.

Preobrazba sistema in sveta je nekaj, kar se bo rodilo iz nas v svet. Nihče tega ne more narediti namesto vas. In tisti, ki čakajo, bodo čakali še dolgo, kajti fenomen rasti govori o treh stopnjah skozi katere potujemo in glede na to kje se nahajaš, je ustrezno temu oblikovana tvoja paradigma, tvoj pogled na svet.
V prvi fazi si odvisen od zunanjega sveta, v drugi fazi greš v neodvisnost in šele v tretji fazi postaneš del enosti, kjer se zavedaš, da si en delček v tem mozaiku življenja in da celotno življenje čaka nate, da prevzameš svoje mesto in doprineseš svoje unikatno, edinstveno darilo, ki ti si, v celoto.

Ko se enkrat zaveš, da si darilo Ti in da je darilo čisto vsak s katerim prihajaš v stik, gledaš na svet popolnoma z drugačnimi očmi. Čutiš se drugačnega in veš, da je svet odsev tvoje “vsebine”. In če si še vedno v fazi, kjer polniš notranjo praznino s stvarmi je tvoj svet, svet potrebe in odvisnosti.

In to v kakšnem svetu živite, je vaša in samo vaša izbira.

To ni enkratna izbira, kot mislijo mnogi. Gre za zbir vsakodnevnih izbir. Izbir, ki so del vsakega trenutka. Potrebna je odprtost v ta trenutek, zdaj.
Ste v odprtosti ali zaprtosti?
Ste svobodni ali ujeti?

Izbira je vaša in vašim izbiram botruje vsebina.
Kakšna je?
Poglejte vase!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena