Ali otroci res potrebujejo meje?
Valeta 9.a razreda je ustvarila izjemno ozračje povezanosti in soustvarjanja, kajti skupina staršev je zadnji mesec ustvarjala program, oblikovala zasnovo, organizirala vse podrobnosti vključno s hrano in na koncu krasila in pripravljala dvorano tik pred dogodkom. Sledilo je še skupno kosilo, ko smo prostor naslednje jutro pospravili.
Valeta je bil presežek v vseh pogledih, najbolj pa smo se strinjali v eni točki – naši otroci so odrasli. Niso še čisto tam, ampak, ko smo jih opazovali, svečano napravljene, ko so prikorakali v dvorano, smo bili čisto vsi starši ponosni. Elegantni, srečni, iskrivih oči so vstopili v novo poglavje svojega življenja.
In ob enih zjutraj, ko smo zaključevali s programom je razrednik, po tem ko je dobil unikatno ročno izdelano knjigo z zgodbami otrok, svojo zahvalo zaključil z mislijo, da ni poanta v postavljanju meja otrokom. Če ti otroku daš vsebino, bo vsebina poskrbela za oblikovanje forme. S tem je sprožil debato o tem, ali sploh in kako otroku postaviti meje.
In spet me je spomnil na to, kako pomembno je razumevanje, da smo že vse, kar je. Ničesar ti ni treba dodati, spremeniti, naložiti, vse je že v tebi. Da ne moreš z nadzorovanjem in kontroliranjem od zunaj ničesar spremeniti. Ni šanse.
Otroka ne moreš spreminjati v najstniških letih. To so leta, ko je že oblikovan in se začenja zavedati te svoje forme, ki se oblikuje iz vsebine, ki mu je bila dana. V najstniških letih od 14-21 leta oblikujemo identiteto z vsemi njenimi maskami, pod katerimi skrijemo svoj pravi, izvorni jaz. Ali pa tudi ne, kajti ko se pogovarjam s svojo valetantko ugotavljam, da je izjemno zavedajoče se bitje, da je prebujena do stopnje, do katere sem sama prišla precej kasneje.
In vendar se udomačevanje, kot ga sama ljubkovalno imenujem začne že takoj, ko pridemo na planet. Vsebina je vse, s čimer starši polnimo svoje otroke in priznati je treba, da je sodobna družba polna “krame” v vseh pogledih. Sijoči, puhli, plastični predmeti, stres, pomanjkanje časa in energije, da bi otrokom namenili pozornost in ljubezen, jih pogosto prikujejo pred televizorje ali računalnike, ki so postale sodobne varuške.
Starši so pogosto tako izpraznjeni in nesrečni, depresivni in brezvoljni, da enostavno nimajo česa dati. In če je tvoj rezervoar ljubezni prazen, je ne moreš deliti. Pika.
In tako otroci soočeni z virtualnim svetom, ki jim ne daje vsebine, to praznino ustvarijo v sebi. In ko bi si želeli z otroci kasneje v najstniških letih deliti stvari, jih vključiti v dogajanje, pogosto ugotavljamo, da jim ne pridemo do živega in le pomagamo njihovo notranjo praznino polniti s “stvarmi”. Na ta način pomagamo ustvarjati odvisnosti, in te “stvari” postajajo vedno bolj dramatične in staršem čisto nič po godu; mamila, alkohol, seks.
Sodobna družba se ukvarja s težavami, ki jih kreira sama, kajti manjka ji vsebine in vsebino predstavljata ljubezen in zavest, ki prihajata od znotraj.
Starševstvo ni boj za oblast, boj kdo bo koga, kdo bo boljši. Starševstvo ni postavljanje meja. Seveda je potrebno imeti medsebojne dogovore in zaveze, ki se jih držimo, vendar gre za sodelovanje, soustvarjanje in kreiranje. In to ni enkratno dejanje, to gradiš leta in leta, skozi vsebino.
In potem se srečujem z “odraslimi”, ki so še vedno ujeti v svojih otroških dramah, ki še vedno iščejo zunanjega starša, ki jih bo namenil pozornost in jih bo ljubil, brez zavedanja, da je potrebno prevzeti odgovornost za svoje življenje in vse kar kreiramo v njem. In spet smo pri istih mehanizmih kontrole in nadzora, ko poskušamo nadzirati druge ljudi in jih ukalupiti v naša prepričanja in naše paradigme.
Ljudje še vedno mislijo, da bo sprememba prišla od zunaj in da svet stoji na mladih. Veliko ljudi misli, da bodo mladi spremenili svet. In potem razočarani ugotavljajo, da ti mladi skrbijo le sami zase in ne za dobrobit sveta, da spreminjajo svoj mali svet in ne sveta v katerem živimo vsi.
Vsi čakajo te težko pričakovane spremembe, ki pa jih kar ni in ni. Življenje pa postaja vedno težje in napornejše kljub številnim “obližem” s katerimi si lajšamo to “prehodno” obdobje.
In odgovor se skriva v vsebini, po odgovore pa bo treba vase.
Preobrazba sistema in sveta je nekaj, kar se bo rodilo iz nas v svet. Nihče tega ne more narediti namesto vas. In tisti, ki čakajo, bodo čakali še dolgo, kajti fenomen rasti govori o treh stopnjah skozi katere potujemo in glede na to kje se nahajaš, je ustrezno temu oblikovana tvoja paradigma, tvoj pogled na svet.
V prvi fazi si odvisen od zunanjega sveta, v drugi fazi greš v neodvisnost in šele v tretji fazi postaneš del enosti, kjer se zavedaš, da si en delček v tem mozaiku življenja in da celotno življenje čaka nate, da prevzameš svoje mesto in doprineseš svoje unikatno, edinstveno darilo, ki ti si, v celoto.
Ko se enkrat zaveš, da si darilo Ti in da je darilo čisto vsak s katerim prihajaš v stik, gledaš na svet popolnoma z drugačnimi očmi. Čutiš se drugačnega in veš, da je svet odsev tvoje “vsebine”. In če si še vedno v fazi, kjer polniš notranjo praznino s stvarmi je tvoj svet, svet potrebe in odvisnosti.
In to v kakšnem svetu živite, je vaša in samo vaša izbira.
To ni enkratna izbira, kot mislijo mnogi. Gre za zbir vsakodnevnih izbir. Izbir, ki so del vsakega trenutka. Potrebna je odprtost v ta trenutek, zdaj.
Ste v odprtosti ali zaprtosti?
Ste svobodni ali ujeti?
Izbira je vaša in vašim izbiram botruje vsebina.
Kakšna je?
Poglejte vase!
Bodi Sijajno!
Taja Albolena