Zavestno starševsko

PainPleasure_Nithyananda

Ljubezen do Sebe

Ko se otrok rodi nima nobenih možnosti za preživetje, če zanj ne poskrbijo starši ali skrbniki.
In ena najpomembnejših potreb otroka je ljubezen.
Zato otroci razvijejo strategije kako dobiti vsaj minimalno količino ljubezni, ki jo potrebujejo dobesedno za preživetje.

In te strategije kako si pridobimo ljubezen niso zgolj otroške strategije.
Ko odrasteš jih neseš s seboj in deluješ po njih tudi, če se jih ne zavedaš.

To predstavlja osnovo s katero vstopaš v partnerske odnose in pogosto od partnerja pričakuješ, da bo izpolnil tvoje potrebe glede ljubezni. Kajti ljubezen povezuješ s preživetjem.
In ko si mnenja, da potrebuješ ljubezen, se v tebi zbudi mehanizem preživetja, ki operira v najstarejšem delu tvojih možganov.

In ko ti grozi, da boš izgubila ljubezen, ne moreš biti razumna glede tega, kajti oglasi se najstarejši del možganov, ki zaseže celotno kapaciteto možganov in tvoj logični razumski del ti ni več na voljo.
Zdaj deluješ iz strategij svojega otroka, ki si jih razvila v samem začetku svojega življenja.

Ljubezen do sebe je razumevanje, da si ljubezen. Kajti Jaz je ljubezen.

Gre za to, da objameš celo sebe, vse aspekte sebe, celoto.
Praksa ljubezni do sebe je da delaš stvari ob katerih se dobro počutiš, ki jih delaš rada. V katerih uživaš.
In to vsak dan.

Pomembno je, da imaš stvari, ki povzročijo, da se počutiš dobro, da si zadovoljna, srečna, radostna in ob katerih se počutiš pomirjujoče.
Kadar mi gre res slabo so moje dnevne prakse topla kopel, topel čaj, moja najljubša glasba … nežna sem s seboj.

Ljubezen do sebe je temelj za odpiranje tvojih darov, tvoje intuicije.

Pomembno je, da se prenehaš primerjati z drugimi in začneš brezpogojno ljubiti sebe, taka kot si.
Ljubi svoje telo. Ljubi svojo Dušo.

To kar opažam pri veliko ženskah in kar je bila dolgo časa moja hiba je bilo iskanje potrditve v zunanjem svetu. Iskanje ljubezni v zunanjem svetu.

Ženske zamenjujemo ljubezen z iskanjem odobravanja.

Dolgo časa sem verjela, da če bom shujšala, če bom bolj delovna, bolj pridna, bolj pametna, bolj lepa, bolj … karkoli, potem me bodo imeli radi, potem bom vredna ljubezni.

In ko iščeš diete, obliko telovadbe, ki bi ti pomagala postati boljša kot si v tem trenutku, s tem pravzaprav kažeš, da ne ljubiš sebe brezpogojno, kajti postavljaš si pogoje.
Rada se boš imela šele, ko boš shujšala, ko boš usvojili veščine, … ponavadi iščeš stvari okoli sebe, zunaj sebe, ki bi ti pomagale narediti nekaj v zvezi s tem.

Sama pravim, da je resnično čas, da se usmeriš navznoter. Ko gledaš okoli sebe in se primerjaš z drugimi, se sodiš v svoji glavi in si govoriš, da bi morala nekaj narediti v zvezi s tem … shujšati je verjetno najpogostejša napaka, ki jo ženske najdemo na sebi, s tem izražaš kako pogojna je tvoja ljubezen do sebe v resnici.

Ljubezen do sebe pomeni, da si ok, taka kot si.

Sprejemaš sebe. Čisto ok si, točno taka kot si.
Pravzaprav je resnica ta, da ne le, da si ok, lepa si taka kot si.

Ali lahko to sprejmeš? Ali se takoj v tvoji glavi oglasi tisti glas, ki začne naštevati razloge, zakaj to zate ne drži?

Pogosto se takrat, ko se odločiš, da se boš ljubila brezpogojno oglasi notranji otrok, tisti del tebe, ki v sebi nosi ranjenosti še iz otroštva, kajti želi si biti ljubljen in sprejet.
In takrat se pogosto pokaže to, da zgolj moč volje ne zadošča.

Stres tvojih ranjenosti te preplavi in posežeš po sladkarijah, po hrani, pijači, greš nakupovat ali se skriješ v svet zabave ali virtualni svet igric.

Skozi prakso sem ugotovila, da se je s tem delom sebe enostavno potrebno soočiti, če želiš napredovati, rasti, kajti vedno znova se ustavljaš na enih in istih zgodbah. Da si izigrana, izdana, nesprejeta, zlorabljena, zapuščena.

Smo energijska bitja. Kar misliš o sebi, pošiljaš iz sebe in to dobiš nazaj.

Rešitev? Ljubi sebe brezpogojno.

Nič od zunaj te ne more “popraviti” ali “spremeniti”.
V resnici lahko le v sebi najdeš zadovoljstvo, srečo, radost in izpolnjenost.

Čas je, da vzljubiš sebe, brez kakšnega posebnega razloga.
Ne rabiš razloga, da se ljubiš brezpogojno.
Tvoj obstoj zadošča.
Vse že imaš na voljo.
Ljubi se zdaj, taka kot si.
Brez potrebe, da bi morala biti 20 kg lažja ali manj siva, bolj polikana ali manj utrujena.

Več s teboj delim v spletnem programu Objemi Sebe. Opis najdeš tukaj…

Hvala, da si!

Taja Albolena

bottled_colorful_confetti

Ali otroci res potrebujejo meje?

Valeta 9.a razreda je ustvarila izjemno ozračje povezanosti in soustvarjanja, kajti skupina staršev je zadnji mesec ustvarjala program, oblikovala zasnovo, organizirala vse podrobnosti vključno s hrano in na koncu krasila in pripravljala dvorano tik pred dogodkom. Sledilo je še skupno kosilo, ko smo prostor naslednje jutro pospravili.

Valeta je bil presežek v vseh pogledih, najbolj pa smo se strinjali v eni točki – naši otroci so odrasli. Niso še čisto tam, ampak, ko smo jih opazovali, svečano napravljene, ko so prikorakali v dvorano, smo bili čisto vsi starši ponosni. Elegantni, srečni, iskrivih oči so vstopili v novo poglavje svojega življenja.

In ob enih zjutraj, ko smo zaključevali s programom je razrednik, po tem ko je dobil unikatno ročno izdelano knjigo z zgodbami otrok, svojo zahvalo zaključil z mislijo, da ni poanta v postavljanju meja otrokom. Če ti otroku daš vsebino, bo vsebina poskrbela za oblikovanje forme. S tem je sprožil debato o tem, ali sploh in kako otroku postaviti meje.

In spet me je spomnil na to, kako pomembno je razumevanje, da smo že vse, kar je. Ničesar ti ni treba dodati, spremeniti, naložiti, vse je že v tebi. Da ne moreš z nadzorovanjem in kontroliranjem od zunaj ničesar spremeniti. Ni šanse.

Otroka ne moreš spreminjati v najstniških letih. To so leta, ko je že oblikovan in se začenja zavedati te svoje forme, ki se oblikuje iz vsebine, ki mu je bila dana. V najstniških letih od 14-21 leta oblikujemo identiteto z vsemi njenimi maskami, pod katerimi skrijemo svoj pravi, izvorni jaz. Ali pa tudi ne, kajti ko se pogovarjam s svojo valetantko ugotavljam, da je izjemno zavedajoče se bitje, da je prebujena do stopnje, do katere sem sama prišla precej kasneje.

In vendar se udomačevanje, kot ga sama ljubkovalno imenujem začne že takoj, ko pridemo na planet. Vsebina je vse, s čimer starši polnimo svoje otroke in priznati je treba, da je sodobna družba polna “krame” v vseh pogledih. Sijoči, puhli, plastični predmeti, stres, pomanjkanje časa in energije, da bi otrokom namenili pozornost in ljubezen, jih pogosto prikujejo pred televizorje ali računalnike, ki so postale sodobne varuške.

Starši so pogosto tako izpraznjeni in nesrečni, depresivni in brezvoljni, da enostavno nimajo česa dati. In če je tvoj rezervoar ljubezni prazen, je ne moreš deliti. Pika.

In tako otroci soočeni z virtualnim svetom, ki jim ne daje vsebine, to praznino ustvarijo v sebi. In ko bi si želeli z otroci kasneje v najstniških letih deliti stvari, jih vključiti v dogajanje, pogosto ugotavljamo, da jim ne pridemo do živega in le pomagamo njihovo notranjo praznino polniti s “stvarmi”. Na ta način pomagamo ustvarjati odvisnosti, in te “stvari” postajajo vedno bolj dramatične in staršem čisto nič po godu; mamila, alkohol, seks.

Sodobna družba se ukvarja s težavami, ki jih kreira sama, kajti manjka ji vsebine in vsebino predstavljata ljubezen in zavest, ki prihajata od znotraj.

Starševstvo ni boj za oblast, boj kdo bo koga, kdo bo boljši.
Starševstvo ni postavljanje meja. Seveda je potrebno imeti medsebojne dogovore in zaveze, ki se jih držimo, vendar gre za sodelovanje, soustvarjanje in kreiranje. In to ni enkratno dejanje, to gradiš leta in leta, skozi vsebino.

In potem se srečujem z “odraslimi”, ki so še vedno ujeti v svojih otroških dramah, ki še vedno iščejo zunanjega starša, ki jih bo namenil pozornost in jih bo ljubil, brez zavedanja, da je potrebno prevzeti odgovornost za svoje življenje in vse kar kreiramo v njem. In spet smo pri istih mehanizmih kontrole in nadzora, ko poskušamo nadzirati druge ljudi in jih ukalupiti v naša prepričanja in naše paradigme.

Ljudje še vedno mislijo, da bo sprememba prišla od zunaj in da svet stoji na mladih. Veliko ljudi misli, da bodo mladi spremenili svet. In potem razočarani ugotavljajo, da ti mladi skrbijo le sami zase in ne za dobrobit sveta, da spreminjajo svoj mali svet in ne sveta v katerem živimo vsi.

Vsi čakajo te težko pričakovane spremembe, ki pa jih kar ni in ni. Življenje pa postaja vedno težje in napornejše kljub številnim “obližem” s katerimi si lajšamo to “prehodno” obdobje.

In odgovor se skriva v vsebini, po odgovore pa bo treba vase.

Preobrazba sistema in sveta je nekaj, kar se bo rodilo iz nas v svet. Nihče tega ne more narediti namesto vas. In tisti, ki čakajo, bodo čakali še dolgo, kajti fenomen rasti govori o treh stopnjah skozi katere potujemo in glede na to kje se nahajaš, je ustrezno temu oblikovana tvoja paradigma, tvoj pogled na svet.
V prvi fazi si odvisen od zunanjega sveta, v drugi fazi greš v neodvisnost in šele v tretji fazi postaneš del enosti, kjer se zavedaš, da si en delček v tem mozaiku življenja in da celotno življenje čaka nate, da prevzameš svoje mesto in doprineseš svoje unikatno, edinstveno darilo, ki ti si, v celoto.

Ko se enkrat zaveš, da si darilo Ti in da je darilo čisto vsak s katerim prihajaš v stik, gledaš na svet popolnoma z drugačnimi očmi. Čutiš se drugačnega in veš, da je svet odsev tvoje “vsebine”. In če si še vedno v fazi, kjer polniš notranjo praznino s stvarmi je tvoj svet, svet potrebe in odvisnosti.

In to v kakšnem svetu živite, je vaša in samo vaša izbira.

To ni enkratna izbira, kot mislijo mnogi. Gre za zbir vsakodnevnih izbir. Izbir, ki so del vsakega trenutka. Potrebna je odprtost v ta trenutek, zdaj.
Ste v odprtosti ali zaprtosti?
Ste svobodni ali ujeti?

Izbira je vaša in vašim izbiram botruje vsebina.
Kakšna je?
Poglejte vase!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena