Ženstvenost

Worthit

Ker si tega vredna!

Človeštvo se sooča z novo epidemijo, s krizo lastne vrednosti, ki je prerasla v krizo vseh vrednot in ogroža vse sisteme, ki jih je človeštvo postavilo. In ko se vprašamo kje v našem odraščanju smo bili najbolj izpostavljanju oblikovanju lastne identitete in s tem tudi določanju lastne vrednosti lahko brez dvoma rečem, da v puberteti. To je nedvomno eno najbolj ranljivih, krhkih in izjemnih prehodov skozi katere v življenju potujemo in tukaj se sesuje več sanj kot kjerkoli drugje.

Kar me je izjemno presenetilo in mi hkrati odprlo oči je dejstvo, da so naša spolna občutja, izkustva in izobrazba mladih deklet povezana s spolnimi, čustvenimi in telesnimi težavami odraslih žensk. In te težave se ponavadi pokažejo šele, ko ženska vstopi v drugo puberteto – menopavzo, ker gre takrat skozi podoben hormonski vulkan kot v prvi puberteti.

Kolektivno gledano zanikamo dekle, ki je polna strasti, živosti, energije, navdihov, intuicije in si želi odkriti svojo lepoto, se povezovati, čutiti, raziskovati, izkušati. Strah nas je te odprtosti, te živosti, te drznosti, ki jo izžarevajo mlada dekleta in zato ta aspekt ukrotimo. Ob tem pogosto pozabimo, da so semena samozavesti posejana prav v puberteti in pomanjkanje samozavesti resno vpliva na življenje odrasle ženske in jo ovira na vseh področjih njenega življenja. In vendar generacija za generacijo ženske poskrbimo, da mladim dekletom pristrižemo perutke in to pogosto zaradi ljubosumja in tekmovalnosti, ki ga izzove njihova mladostniška drznost in neustavljiva privlačnost, ki jo izžarevajo iz sebe. Takrat jo poskušamo prepričati in to pogosto na zelo subtilen način, da je strast, ta sočnost, vitalnost življenja, ta preplavljujoča čutnost nekaj, kar ni ok. Ob tem uničimo, zatrmo, ponižamo ta del v mladem dekletu, ki se pogosto upre in gre v ilegalo, začne ta del skrivati pred drugimi in kmalu na ta način ta del utone v pozabo v njeni notranjosti.

Na ta način ustvarjamo senco. Kajti ko je nekaj neprimerno, in je to potrebno skriti pred drugimi, to postane naš senčni del. Dejstvo je, da že stoletja sistematično, generacijo za generacijo ubijamo ta del v kolektivni psihi in vso to nasilje nad dekletom, ki ga dnevno izvajamo v svoji notranjosti tako ženske kot moški se navzven zrcali v nasilju, ki so ga deležna mlada dekleta v svetu. Žal je tako, da smo ubili v sebi ta del naivne, žive mladostnice, ki želi uživati in izkušati svet skozi vse svoje čute. To kar smo naučeni je, da užitek ni tema o kateri bi razpravljali in skozi ustrahovanje in zasramovanje nam je bil užitek do neke mere odvzet. Rezerviran je za redke trenutke in še takrat običajno ne uspemo prebuditi čistega užitka, ki ne bi bil onesnažen z občutki krivde ali sramu.

Ljudje smo pozabili kako uživati življenje, kako prebuditi vse svoje čute in uspešno zatremo vsako novo generacijo, ki želi to obuditi in to živeti. In tako ženske živimo nekako zatrto, skrito življenje, obremenjene s tem kaj je prav in kaj ne, kaj je primerno in kaj neprimerno vse tam do začetka menopavze, ko hormoni na površje potegnejo vse tisto, kar smo v puberteti zatrle. Naenkrat se ženske začnejo spraševati, kako to, da ne znam uživati življenja? Kdaj se je zgodilo to, da je moje življenje sestavljeno iz mučenja, garanja in odpovedovanja? V tem obdobju se ženske začnejo zavedati, da jim življenje spolzi med prsti in se odločijo, da hočejo spremembo. Po vsej sili hočejo nekaj narediti s svojim življenjem in zato se v teh letih ženske pogosto ločujejo, puščajo službe in začnejo kreirati novo življenje. Zamenjati hočejo vse s čemer niso zadovoljne in se odločijo, da bodo srečne. Vendar biti srečen ni nekaj kar bi lahko dobile s preprostim pritiskom na gumb in tako pogosto iz ene skrajnosti ženske vstopajo v drugo skrajnost. Pogosto pa enostavno obupajo in se vdajo ali pa se začnejo spopadati z zdravstvenimi težavami, ki jim odslikavajo to zatrto, ujeto energijo v njihovih telesih.

Zakaj bi čakale? Zakaj se ne bi osvobodile že prej? Zakaj? Ker si tega vredna!

Pomembno je, da znamo poiskati to notranje dekle v sebi in prenehamo z njenim zlorabljanjem, kritiziranjem in nasiljem nad njo. To nasilje do notranjega dekleta pogosto dobi zelo zanimivo ime Ustrežljivost, ko poskušamo ustreči vsakomur in vsem, da bi dobile potrditev, da smo dovolj dobre in vredne obstoja. Pogosto iščemo potrditev lastne vrednosti zunaj sebe in sploh ženske živimo v tem mitu o princu na belem konju, ki nas bo rešil in osrečil. In tako vse življenje čakamo na nekoga, ki nas bo potrdil in nam povedal, kako dobre in koliko smo vredne. Vendar ta dan nikoli ne pride in pogosto spolzi mimo nas celotno življenje brez da bi lahko rekle, da smo uživale v njem in da smo bile srečne, izpolnjene.

Moja izkušnja je, da je vsaka ženska tak dragulj in vendar le redki zažarijo in zasijejo v svojem polnem sijaju. Hvaležna sem, da imam to izjemno čast in privilegij, da opazujem številne dragulje, ki se oblikujejo, se osvobajajo odvečnega materiala in pred mojimi očmi zasijejo. In vedno znova spoznavam kakšna izjemna bitja smo. In vedno znova sem ponosna na to dejstvo, da sem Ženska. Hvaležna sem, da sem, kar sem, da sem Ženska.

Namarie

Taja Albolena

 

Notranja popotovanja

Obožujem potovanja. Potovanja me vedno znova soočijo z iniciacijami in s spremembo. In ker je sprememba edina stalnica v naših življenjih so mi popotovanja izjemno blizu. Rada imam spremembe, čeprav se vsakič na začetku upiram temu kar se dogaja, kajti osebnost v resnici ni najbolj navdušena nad spremembami, raje ima svoje navade in rutino. In ravno zato je preobrazba nekaj čemur se osebnost upre z vsemi razpoložljivimi sredstvi, medtem ko duša točno ve, da so preobrazbe samo del življenja. Samo so.

In tako so notranja popotovanja postala del mojega repertoarja, ko sem opustila tehnike in svojo željo po bližnjicah in hitrih spremembah. Ko sem dojela, da se je bolj modro kot iskati težave in brskati po vzorcih, raje usmeriti na življenje in biti. Takrat sem dojela žensko ciklično naravo in dejstvo, da ti življenje vedno prinese na površje in te sooči s stvarmi, ki so pripravljene na preobrazbo. In če se upiraš in nočeš dojeti, greš še en krog in ponovno prideš do istih stvari. Tako teče življenje. In ženska je življenje. Največja zloraba, ki sem jo počela sama sebi je bilo siljenje in posiljevanje same sebe, ko sem vedno znova izdala samo sebe in samozaupanje s tem, ko sem hotela stvari razrešiti takoj zdaj in na točno določen način. Kontrola in nadzor je nekaj, kar je ljubo naši osebnosti, saj ima tako občutek, da nadzira življenje. Vendar življenja ni moč nadzirati, življenje je kot ocean ali kot vreme … nenehno spreminjajoče se. In surfati na valovih življenja je veščina, ki jo je modro usvojiti.

Notranja popotovanja, ki jih vodim, nas učijo točno tega … surfanja na valovih življenja. Tri mesece in pol kolikor trajajo naša srečanja je tisti časovni okvir, ki ti omogoči, da pri sebi vidiš spremembo, ki se dogaja, ko stvari daješ v prakso. Dejansko dobiš potrditev, da si na pravi poti, medtem, ko hodiš po tej poti. In skupina ustvari alkemično posodo, v kateri se odvija proces preobrazbe. Ženske smo druga drugi v oporo in se podpiramo na popotovanju vase, ki ga doživljamo. Resnična vrednost notranjega popotovanja je v tem, da v treh mesecih in pol spremljaš svoj napredek, svoje spremembe in izkušaš to o čemer je govora, skozi svoje življenje. 14 dni med enim in drugim srečanjem je čas in prostor za opazovanje, za refleksijo in stvari, ki so del srečanja preizkušaš v praksi, nato pa se vračaš v skupino in na naslednjem srečanju potuješ še globlje vase. Ključna je praksa, izkušanje tega, kar je tema notranjega popotovanja v svojem vsakodnevnem življenju. Prakse, ki jih na srečanjih delamo so vsem udeleženkam na voljo, da jih vedno znova lahko ponovijo. Notranja popotovanja so oblikovana tako, da dejansko potuješ vsakič v nove globine, v samospoznavanje in samorazumevanje. In spuščanju v globine ali širjenju v širine ni nikoli konca. Ključ je vedno v praksah, da se naučiš kaj narediti, ko ti pride nasproti izziv s katerim se je potrebno soočiti, nekaj kar ti ni všeč.

Tri mesece je čas, v katerem vsi vidimo spremembe, prepoznamo kako smo se spremenili in kaj je drugače in tako se z vedno večjim zaupanjem poglabljamo vase, v stik s seboj, v sebi, hkrati pa dobivamo tudi potrditve v zunanjem svetu. To nas navduši, da resnično usvojimo dnevne prakse in vedno bolj živimo to, kar smo.

Začeti je potrebno na začetku, pri svojem notranjem otroku, pri lastni udomačenosti v navade in rutine, ki nam ne služijo več, vendar jih ohranjamo, ker so tako močno postale del naše vsakodnevne prakse. Sprejeti je potrebno to, kjer se trenutno nahajaš in to je začetek našega notranjega popotovanja. Nadaljujemo pa v adolescenci, kjer se oblikuje veliko naših pogledov na svet in življenje in kjer začrtamo svojo življenjsko pot.

Živimo v času, kjer je na voljo ogromno informacij. Vsi govorimo o tem, kam naj bi prišli, kakšni naj bi bili. To je večini popolnoma jasno. Vendar je treba do tja priti in navodil za uporabo ponavadi ne razumemo. Ko potujemo v neznano, ne vidimo poti, velikokrat tudi ne zaznamo, kako naj to, o čemur beremo, kar vemo, in kar nas navdušuje, uporabimo takrat, ko se znajdemo v situaciji, ki je boleča, ko smo prizadeti, žalostni, jezni.

To kar je moj del v tem procesu je, da vam pokažem kako stvari dati v prakso, da izkusite proces in ga lahko kadarkoli ponovite. Prakse so tiste, ki nam pomagajo pri preseganju starih navad in rutin, ki nam ne služijo več in nam grenijo življenje. Gre za izbiro. In izbiraš lahko le, ko se soočiš s stvarmi in prepoznaš, kaj je na voljo, med čem izbiraš. Del prakse je učenje, kako izbirati modro in kako razviti razsodnost, da veš kaj je modro in kaj ne. Utelešenost v telesu, popolna prisotnost, prizemljenost, biti v stiku s seboj so dnevne prakse. Ravno tako je vedno znova potrebno zavedanje, da ljubiš sebe in kaj popolno sprejemanje sebe čisto zares pomeni, da začutiš kaj ti je resnično všeč pri sebi in da znaš to vedno znova izbirati v svojem življenju. In to je le del veščin, ki jih na notranjih popotovanjih pridobite.

Samozavedanje in sprejemanje sebe, da veš kdo si in zakaj se tukaj je osnova vsem druženjim, ki jih pripravljam. Kajti moja vizija je preobrazba sveta kot ga poznamo. Moja vizija je živeti nebesa na zemlji. Moja vizija je, da vsaka ženska postane najsrečnejša ženska na svetu, kajti le tako lahko preobrazimo svet. In notranja popotovanja so moj prispevek k temu. Kajti ni je boljše stvari od številnih zgodb, ki jih na teh popotovanjih slišim, v stilu: “Taja, ko sem prišla sem bila zmedena, nesrečna, kregala sem se z možem, vpila na otroke, bila sem obupana in sploh nisem več vedela kaj naj naredim, da bi bilo moje življenje malo bolj znosno. Zdaj, tri mesece kasneje sem drug človek, imam se rada, vem kaj je tisto, kar me osrečuje, bolj prijazna sem in nasmejana. Pogovarjam se z možem, povem kaj me teži ali boli, otroci so bolj srečni, ker se midva ne kregava več toliko in opažam, da so se končno sprostili in so bolj radostni in odprti. Lažje shajam v službi in bolj sem hvaležna za vse kar se mi dogaja. Vem, da jaz kreiram svoj svet in vedno bolje mi gre.”

Za to je vredno živeti. Za to je vredno deliti. To je tisto, kar me vedno znova navduši, da delim stvari naprej.

Notranja popotovanja vodim dvakrat na leto – jesenski in spomladanski termin in novi termini so na voljo s februarjem. Vabljeni v našo družbo.

Več informacij na www.divine.si

Namarie

Taja

beautiful

Kadar ženska daje več, kot prejema v odnosu, bo vedno dobila manj.

Imela sem predavanje na temo poznavanje sebe kot ženske in na koncu sem imela občutek, da nisem v polnosti predstavila kako pomembno je razumevanje zgornje izjave, kar me je spodbudilo k temu, da na to temo napišem članek.

V odnosu z moškim ženske vedno izgubljamo, če preveč dajemo.
To je precej nenavadna izjava in vendar je popolnoma realna, če poznamo žensko naravo.

Ženske zaradi svoje hormonske naravnanosti v sebi vemo, da nas dajanje osrečuje. Ženska ob dajanju sprošča oksitocin v krvni obtok in njen naravni odziv na stres je, da je z ljudmi prijazna, da več daje.
Telo namreč ve, da je to njegov mehanizem, če daje bi se mogla po tem počutiti dobro.
Vsaka ženska ve, da ko se zaljubi in svobodno daje, da je to razdajanje povezano z občutkom ekstatičnosti, njen nivo stresa se zniža.

Naravna tendenca ženske je, da ko manj dobiva, več daje v odnosu z moškim. Še bolj se bo trudila, da bi dobila njegovo pozornost. In če menite, da to ni res, malo pokukajte v svoje življenje. Seveda pozornost lahko dobite na prijazen način ali pa malo manj prijazen način. Tudi, ko ste agresivne, razbijate stvari ali naredite nekaj kar veste, da bo vašega moškega razburilo to naredite zato, da bi dobile njegovo pozornost.
Ekstremni primer je ženska, ki moškega pripravi do tega, da je do nje agresiven, kajti vse ženske imamo globoko v sebi to hrepenenje po pozornosti in prisotnosti moškega.
In če ne gre zlepa, jo dobimo zgrda.

In tako v senčnem aspektu ženska dobiva pozornost s strani moškega iz njegove jeze in agresije. Kar je zelo izkrivljen in neprimeren način dobivanja pozornosti, vendar za žensko velja, da ne more živeti brez odnosa in povezanosti in ima raje kakršnokoli pozornost kot nobene. Vendar to ne napolni njene posode oksitocina, kajti v tem ni ljubezni.

Zato sem v predavanju toliko časa namenila temu, da se moramo naučiti, kako biti prijazne. To česar morda nisem dovolj poudarila je, da smo s tem, ko smo prijazne do drugih pravzaprav prijazne same do sebe.

Ženska v stresu se mora zavedati, da je nujno, da si zaradi potrebe po razdajanju tudi napolni svoj rezervoar s tem, da si dovoli in več prejema. Del sprejemanja je povezan s tem, da si dopustite in se postavite v situacije, kjer lahko več sprejmete, kjer se lahko sprostite, kjer vas nekdo sprejema, posluša in vidi, ali se vas dotika. Sebe obnovite v prvi vrsti s tem, da razumete dinamiko, ki jo hormon oksitocin ustvarja v vašem telesu.

Izziv dandanes je v tem, da ženska ne dobiva od moškega kar si želi, ker mu nenehno daje signale, da mu ni treba ničesar dajati. Ženska ne dobi, kar si želi, preprosto zaradi tega, ker moški meni, da je vse v redu, če je zanj poskrbljeno in dobi svojo nagrado, to kar potrebuje in nima nobene potrebe, da bi dal nazaj. Moški ne znajo brati podnapisov, beri slabe volje v tonu ženske, ki nekaj želi od njega, kot poriv, da bi moral v zvezi s tem karkoli narediti.
Moški želi, da mu jasno poveste kaj potrebujete od njega.

Tako ženske pridemo do točke, ko zamerimo, smo razburjene in svoje ljubezni nočemo dati, prenehamo čutiti ljubezen, oddajamo negativna sporočila in sčasoma ugotovimo, da ne pridemo do tega kar potrebujemo ne na en in ne na drug način. In tako se ženska odzove s kritiko, s tem da moškega sodi in mu kar naprej servira to, kar on ni naredil zanjo.

>Rešitev je, da se ženske naučimo novih veščin, ki jih pretekle generacije žensk niso potrebovale.
Ključ je v tem, da z moškim delimo stvari na način, da nas bo slišal.

Kritika pri moških ne deluje, kritika deluje v komunikaciji z drugo žensko, ki si bo to zapomnila, moški pa se ji bo skušal izogniti. Kar sliši on, ko se ženska pritožuje da je nikamor več ne pelje, da ji ne kupi rož je, je, da je ona nesrečna. Ob tem je razočaran in njegov stres se poveča in da bi si svoj nivo stresa znižal gre v stanje, kjer se izključi, nenehno pozablja, kaj so njene želje in potrebe, kaj je njej pomembno, kakšna radost zanj pomeni to, da poskrbi zanjo. Moški vse to pozabi, ko začne dobivati negativna sporočila gre enostavno v svojo jamo in se izključi. Zato je ključno kako skomunicirate svoje želje.

Kot prvo moški obožujejo ženske nasmehe in se raztopijo, če je ženska prijazna, ton glasu je za moškega izjemno pomemben znak. Če znate svoje želje izraziti na ljubeč in prijazen način, če svojega moškega naredite za junaka, bo z veseljem opravljal stvari za vas zaradi nagrade, ki jo prejme.

Zato se vedno spomnite, ko boste dale več, boste dobile manj.

Ko čutite, da ste manj, da ste izčrpane, vaš moški ni tisti, ki vas bo osrečil.
Prvi korak je, da se osrečite same, da same sebi daste to, kar potrebujete.
To je priložnost za razvajanje, da ljubite sebe, sprejmete sebe, da si vzamete čas za stvari, ki polnijo vaš rezervoar pa naj bo to obisk frizerja, delo na vrtu, masaža ali klepet s prijateljico. Ustvarite si morate čas, da napolnite svoj rezervoar oksitocina. Sprememba se mora zgoditi znotraj nas, kajti nihče nas ne more osrečiti zunaj nas kar je le eden od mitov, ki smo ga ženske sprejele; namreč da je moški tisti, ki nas bo osrečil.
Saj poznate zaključek v pravljicah, in živela sta srečno do konca svojih dni.

Kadarkoli dajete ljubezen svojemu partnerju, to niža stopnjo vašega stresa, vendar ne polni vaše posode, spremeniti moramo svoj način dajanja ljubezni tako, da dajanje ljubezni ne pomeni, da delati stvari zanj, temveč, da ga prosite, da on naredi stvari za vas.

S tem, ko ga boste prijazno prosile, da naredi nekaj za va,s boste naredile dve stvari hkrati; S tem ko ste ljubeče in prijazne do njega mu v resnici tudi dajete ljubezen. In ker on nekaj naredi za vas in ste voljne to sprejeti in mu pokazati, da ste opazile kaj je naredil, se boste ve čutile bolj ljubljene.

Ženske pogosto izhajamo iz predpostavke da tudi če mu rečem, bo pozabil in tako že v začetku rečemo stvari, ki naj jih naredijo z nejevoljnim glasom.

Zato je ključ v ljubečem in prijaznem tonu.
Npr. »Ljubi, prosim nesi smeti v kanto.
Naj bo jasno in jedrnato, prijazno in ljubeče. Ko opravi kar ste ga prosile z velikim nasmehom na obrazu rečete hvala. Tako dobi nagrado, ki jo želi in zaradi katere bo opravil kar ste ga prosile, četudi mu ni všeč. To je ena najbolj ljubečih stvari, ki jih lahko naredite za svoje moške in tako dajete ljubezen, ob tem pa prejemate ljubezen.

In to je veščina, ki jo je potrebno razviti, kajti ključ za žensko je, da postane sprejemljiva.

Namarie
Taja Albolena

Kako ustvarjamo nesrečno žensko v sebi?

Le redki se zavedajo ali sploh kdaj razmišljajo o tem, da smo biološko gledano del dveh generacij, kajti vsi smo bili že v telesih naših babic, v jajčnikih naših mam, takrat še zarodkov, kar pomeni, da smo fizično nekaj mesecev preživeli tudi v svoji babici. To pomeni, da ste fizično del vsaj dveh generacij in da so travme in vse kar se je tema dvema generacijama dogajalo je del vas. Seveda to ni omejeno le na dve generaciji, kajti tudi vaša mati je bila v svoji babici in njena mati tudi, kar pomeni, da je vse kar nosimo s seboj generacijsko pogojeno.
In cankarjanska mati ali mučenica je nedvomno del našega blueprinta, naše matrice, pa naj si to priznamo ali ne.

Imela sem srečanje na temo arhetipa matere in ko sem pripravljala srečanje, me je vrglo iz ” štumfov” zavedanje, kako globoko je ta arhetip mučenice pravzaprav del našega življenja. Nikoli prej si je nisem ogledala iz tega stališča in ko sem razmišljala o tem, kako je kolektivno nezavedno Slovenk oblikovano, mi je marsikaj postalo jasno.

Če vemo, da je mati tista, ki vpliva na prvih sedem let življenja deklice s svojim zgledom in tem kar počne nam zelo hitro postane jasno, od kod smo udomačene v arhetip žrtve in mučenice. In ker se sodobna generacija temu zelo upira, kar ne pomeni nujno, da smo to tudi presegle, smo kjer smo. Z mučenico se bojujemo in jo obsojamo in ji s tem seveda dajemo vso energijo, ki jo v ta boj usmerjamo. Pogosto namreč pozabljamo, da hranimo to, s čimer se ukvarjamo, pa naj bo pozitivno ali negativno. In ko takole opazujem koliko se določene ljudi v zadnjem času vlači po zobeh, mi je jasno, da so kjer so, ker imajo vso to energijsko podporo s strani ljudi, pa sploh nima veze, če je iz stališča ljudi označena kot negativna. Tisti, ki znajo z energijo pač znajo in jo uporabijo ne glede na predznak, ki ga ljudje postavljajo pred njo. Konec koncev je energija zgolj in samo energija, brez plusa ali minusa. Plus in minus sta naša percepcija, naš pogled na svet, energijo pa tja pošljemo ne glede na predznak.

In tako cankarjanska mati ustvarja sinove, ki so čustveno vezani nanjo, kajti skozi občutke krivde jim je vcepila misel, kako se je ona žrtvovala zanje in je v njihovih očeh svetnica. Sploh ne opazijo, kako podrejeni so in kako je to načrtno ustvarjeno s strani matere, ki si pravzaprav ne želi, da bi bil kdo v njeni okolici srečen. In ko gledamo njen odnos do hčere imamo pogosto občutek, da si z vsemi kripljami prizadeva za to, da bi bila hči nesrečna, kajti njena nesreča je mamina sreča. Videti je do konca izpirjeno, vendar nikar ne prehitevajmo. Vse to se dogaja nezavedno, in običajno se ženske tega ne zavedajo.

Pa pojdimo lepo po vrsti. V prvih sedmih letih mati preda svoji hčeri kako poskrbeti zase in negovati sebe in to stori ali pa tudi ne, vendar je dejstvo, da se v tem času otrok uči, kako negovati sebe. Če mati ne zna poskrbeti zase in otroka bolj ali manj vzgaja s kritiziranjem, pravzaprav ustvarja izjemno močan arhetip notranjega kritika, ki bo kasneje vstpil v ospredje. V obdobju med 7-14 let je oče tisti, ki naj bi potrdil ženski princip svoje hčere in če je oče odsoten in ne daje pozornosti svoji mali princeski, se bo razvila v žensko, ki je mnenja, da mora za vse poskrbeti sama, da itak nima pozornosti in podpore s strani moškega in pogosto je to ženska, ki ima kasneje v svojem življenju do moških zelo prezirljiv pogled. Ko je deklica stara 14 let naj bi doživela iniciacijo v ženski svet in v sodobnem svetu tega ne počnemo več zavestno. V procesu iniciacije naj bi mati hčeri prenesla svoje znanje in vedenje kaj pomeni biti ženska in mlada ženska naj bi se soočila s prehodom iz deklice v mlado žensko. V obdobju 14-21 let naj bi našla svoj avtentični jaz, kdo ona v resnici je. Vendar ji pogosto to ni omogočeno, še posebej, če ima za mati mučenico, ji bo onemogočila, da bi se mlada ženska osamosvojila.

In tako imamo pri 21 letih mlade ženske, ki pravzaprav ne vedo kdo so in kaj sploh hočejo v svojem življenju. Take, ki iščejo princa na belem konju in upajo, da jih bo vitez osvobodil te nočne more, kot je s poljubom zbudil Trnuljčico. Miti in pravljice imajo globlji vpliv na naša življenja kot si upamo priznati. In tako je ob vstopu v naslednje obdobje svojega življenja ta mlada ženska, ki ni doživela prve iniciacije v ženstvenost pravzaprav oropana velikega dela svoje psihe, kajti tisto česar ni zares spoznala sta arhetipa divje ženske in magične muze, pa tudi drzna diva je bolj podobna upornici in bojevnici kot resnični divi. In tako ženske vstopamo v partnerstva, se poročamo in imamo otroke brez da bi resnično znale poskrbeti zase in brez da bi imele stik s svojo kreativno energijo. Brez vedenja, kako ženska pravzaprav kreira vstopamo v moški svet moči in z njimi tekmujemo v doseganju ciljev. Upiramo se temu, da bi odrasle in ko doživimo z zamudo vstop v arhetip matere, se pogosto nerazčiščeni odnosi s prejšnjimi arhetiskimi energijami znotraj nas seštejejo v maščevanje in posesivnost usodne ženske, trpinčenje in kaznovanje pasje ženske ali “bitch” v originalu, kar se pokaže skozi mučenico, ki se žrtvuje za druge, poskrbi za otroke in moža, za dom in vse kar je nujno in na koncu nima časa zase. Ker je zagrenjena in nesrečna znotraj sebe s svojim nezadovoljstvom drži v šahu vse v svoji okolici, ki se na vse kriplje trudijo, da bi ji ne stali na poti, kajti to lahko pomeni, da bo svoj vihar stresla nanje.

Mučenica ni prevzela odgovornosti za svoj izbor partnerja in ima tako izgovor, da lahko igra svojo vlogo mučenice in žrtve v očeh otrok in drugih ljudi. Kajti ona, sposobna in ljubeča ženska je omožila moškega, ki je ni vreden in tako vsa bremena življenja padejo na njena ramena.
Usmiljenje drugih je tisto, kar jo napaja in zato ne bo spustila takega moškega, saj je potreben kot kulisa za njeno igro. Že na začetku poskrbi, da kastrira svojega moža kot moškega in po vsej verjetnosti je že v začetku izbrala moškega, ki je navezan na svojo mati in pravzaprav psihično odsoten.
Mučenica namesto brezpogojne ljubezni do otrok, naredi otroke odvisne od sebe, jih naveže nase in si jih skuša podrediti. Namesto podpore in sočutja ustvarja navezanosti in kritizira, saj si le tako lahko otroke podredi tudi ko so že dovolj stari, da bi živeli svoje življenje.

In ključno je razumevanje, kako je do tega prišla, kajti senčni aspekti prejšnjih arhetipov so jo pripeljali do senčnega aspekta matere. Ko sem si ogledala pot, mi je postalo jasno, da je to še kako del moje zgodovine in presenečena sem ugotovila, da je to zgodba, ki sem ji bila priča pri svojih babicah. To mi je omogočilo, da sem odpustila, in da z velikim sočutjem gledam na svoja starša, saj se zavedam kako veliko breme je bilo pravzaprav preloženo na njuna ramena. In seveda mi je jasno, zakaj sem se sama spustila v globoko spoznavanje s temi aspekti v sebi in zakaj je študij arhetipov ves čas zelo močno del mojega življenja, kajti ko sem prvič zanosila sem se zavezala temu, da svojega sranja in sranja svoje genetske linije ne želim predajati naprej. Tega vročega kostanja ne želim deliti naprej, vem, da ga moram pojesti sama.

In seveda so to težke stvari, seveda ima vsak svojo zgodovino, vendar je pomembno, da osvobodimo svojega notranjega otroka in mu dovolimo, da je to kar je, brez nahrbtnikov ranjenosti in bolečin vseh preteklih generacij. In vendar se nič ne zgodi samo od sebe. S svojimi senčnimi aspekti v sebi se je potrebno spogledati, si jih priznati kot svoje in tega nihče ne more narediti namesto vas. In tega ne moreš narediti v udobju. Običajno je to zelo neprijetno soočenje v naših življenjih, ki ga je potrebno storiti, če se želimo osvoboditi. In ni potrebno veliko filozofije okoli vsega skupaj, le ozavestiti je potrebno in izbrati nekaj novega v svoji notranjosti.

Vedno bolj se zavedam, kako pomemben je vpliv arhetipov v naših življenjih, saj so tisti zavezniki, ki nam odslikajo nas same. mi pa se lahko z njimi pomirimo ali pa se borimo z njimi ali jih zanikamo. Ključno je, da ozavestimo, katere arhetipe v sebi zanikamo ali se borimo z njimi in s tem povzročamo njihovo izražanje skozi senco.

Prvi korak je vedno ozaveščanje človekove psihe in sprejemanje arhetipov, ki nas vodijo na poti v zrelost.
Ženske moramo dojeti, da je ključnega pomena osredotočanje nase, da zaznamo same sebe, svoje potrebe in želje, da sebe damo na prvo mesto, da ozavestimo svoje talente in jih živimo.

V slovenskem prostoru se ženske moramo soočiti z arhetipsko lepo Urško, ki je bila zapeljivka, se soočiti s svojo Usodno žensko, ki je maščevalna, ki spletkari in razdvaja. Slovenke se globoko bojimo zapeljivk, ki bi prevzele našega moškega, ker nikoli nismosprejele darov magične Muze, ki nas uči umetnosti zapeljevanja, igranja in kreiranja tega, kar si želimo. Želimo si biti ženstvene, a se tega zelo bojimo, kar vodi v otopelost in globoko zanikanje tega dela naše notranjosti. Ker nočemo sprejeti darov tega aspekta, se nam to maščuje tako, da postanemo zafrustirane, depresivne, nezadovoljne ženske, ki so polne ljubosumja do tistih, ki si upajo sijati in uporabiti čare ženstvenosti. Skrito maščevanje in kaznovanje lepe ženske na Slovenskem ženske vršijo nad ženskami tako, da jo imajo za neumno lepotičko. In tako ustvarjamo trend večnih mladenk, ko si ženske ne upajo dozoreti, saj to pomeni premik v izgubo življenja in v mučenico, ki ne zna negovati, ne pozna brezpogojen ljubezni in sočutja do drugih ampak se hrani na usmiljenju, ki ga proizvaja v ljudeh.

Drage moje Ženske, vprašanje je samo ali ste pripravljene, da se ta zgodba zaključi z Vami, ali jo boste prenesle na naslednjo generacijo, na svoje otroke. Si želite postati najsrečnejša Ženska na svetu?
Izbira je vaša.

Namarie
Taja Albolena

 

Rojena sem, da sem Unikat

Leta sem iskala TO, kar iščemo vsi IZPOLNJENOST. Iskala sem jo povsod – zunaj sebe, kot to dela velika večina. Očara me dejstvo, da sem poizkusila mnogo stvari in vendar na koncu skesana odkrila … NE ne morem je kupiti, ne morem je obleči, ne morem je namazati nase in ni ga človeka na svetu, ki bi mi jo lahko dal. Izpolnjenost je stvar izbire in zavestno izbiraš lahko šele, ko si prevzel polno odgovornost za svoje življenje. Nihče ne more ničesar storiti zate ali namesto tebe, samo TI lahko dopustiš, da se zgodi ali pa NE dopustiš. Izbira je v obeh primerih samo Tvoja. In pomembno je razumevanje, da ne gre za mentalno izbiro, ko uporniško ali iz volje v sebi rečeš, da je pa to zdaj tako. Ni v glavi. Čutiš jo. Otipljiva je. Izbiraš namreč s svojim telesom, s svojim srcem.

Veliko lepih besed sem prebrala v zadnjih 20+ letih od kar sem stopila na svojo notranje popotovanje in vendar je tako malo tistih, ki te vodijo tja, kamor moraš iti, da najdeš izpolnjenost, po kateri hrepenimo vsi.

IN tako različni smo si. Moški jo najdejo v praznini. Ženske pa smo svet zase. Vse kar delim zadnji dve leti so moje izkušnje, moja bolečina, moja frustracija, ko sem spoznavala, kako globoko nesrečna sem bila v moškem svetu praznine. Ženska v moškem svetu svobode in praznine poskuša to praznino zapolniti – s stvarmi, s hrano, s substancami, z moškimi, z delom, z otroci, … In je v svojem neuspehu vedno znova ranjena. Pa ne le ranjena, zmedena, kajti po vseh parametrih družbe bi vendar vse kar je dosegla moralo zadostovati za to, da čuti izpolnjenost. Naučili so nas, da izpolnjenost dosežemo, da je potrebno zanjo nekaj narediti. In nič ne bi moglo biti dlje od resnice. In ko je ženske ranjena, vesno znova zapira vrata svojega srca za svet.

In svet, ki ga gledamo zunaj sebe smo ustvarili MI. In ženske s svojimi polomljenimi krili in ranjenimi srci vzgajajo naslednje generacije otrok in kreirajo svet, kjer ni nežnosti, kjer ni mehkobe, kjer ni ljubezni, ker je ne najdemo v sebi in je ne znamo dati SAME SEBI. Najprej sebi! In ker je ne najdemo v sebi, je ne moremo dati svetu, ne glede na to, kako srčno si to želimo.

Ženske 21. stoletja se bojimo odpreti, bojimo se ljubiti brezpogojno in se zapiramo vase. In v tej svoji šibkosti, ki jo čutimo v sebi, k sebi pritegujemo točno to, česar nas je strah, premoč, nadvlado, strah, bolečino, ranjenost, solze. In to vedno znova in znova in znova.

Ženska mora odkriti, da je Kreator, ki ustvarja. Ženske imamo v celični matrici to sposobnost kreacije. To je nekaj, kar nam je dano, je v nas. In vendar je potrebno to prepoznati, si priznati in zavestno izbrati, da bi lahko to svojo sposobnost tudi živele.

In ne govorite mi o motivaciji in o pozitivnem razmišljanju, ko moje srce krvavi ob tem, kako vedno znova ranim tiste, ki jih najbolj ljubim in kako vedno znova ranim sebe.
Šla sem skozi svojo fazo pozitivizma in afirmacij, skozi fazo motivacije, ko sem verjela, da te lahko nehko zunaj tebe nakuri, da si uspešen in lahko narediš karkoli želiš. Opazovala sem mojstre te igre, kako so za zaprtimi vrati svojo tehtnico vedno znova prevesili na drugo stran in svoje frustracije in bolečino zlili na tiste, ki so jim bili najbližje. Ko se trudiš biti pozitiven in super se vedno znova pokaže senčna plat, ki se hoče izraziti. In poznam to igro, boleča je. Zadala mi je mnogo globokih ran, ki jih nisem hotela videti do nedavnega.

Motivacija, ki izhaja iz volje, doseganja, ciljev, dokazovanja je nekaj, kar ženski ni pisano na kožo. Lahko jo usvoji, kajti ženske smo zelo dobre v učenju in povzemanju stvari, da zadovoljimo ljudi okoli sebe. Konec koncev smo udomačene, da zadovoljimo moške v svojem življenju. In vendar smo pozabile, ker nas niso poučili o tem, da nam to prinaša veliko trpljenja, kajti ženska izvorna matrica nima veze z doseganjem ali dokazovanjem, to je zapis moške matrice. In čas je, da ženske stopimo v svojo žensko matrico soustvarjanja, povezovanja, sodelovanja. Kjer ne dosegaš in ne deluješ ampak si to kar si.

In rodila si se, da si Unikat. Vsaka ženska je Unikat. Edinstvena si, enkratna, neponovljiva. In čas je, da začutiš to, po čemer hrepeniš … IZPOLNJENOST. Izpolnjenost v svoji polnosti, v svoji ljubezni, v gibanju, pretoku. Čas je, da objameš sebe, tako kot si in zaživiš svojo polnost.

In to je vizija DivineWoman Blueprint programa … izpolnjenost in to, da postaneš najsrečnejša Ženska na svetu. Vprašanje je samo, ali si boš dovolila, da se to zgodi TEBI.

Objemi sebe. Ljubi sebe. Bodi, kar si. Kajti ti si Božanskost, potopljena v Božanskost, ki sama sebe izkuša kot individualni vidik Božanskosti.

Namarie

Taja

P.S.:  Več o programu na spletni strani www.divine.si  in na FB strani
https://www.facebook.com/DivineWomanBlueprint 

happy

Ali lahko osrečiš nesrečno žensko?

Ko sem podprla zelo radikalno izjavo Dalaj Lame, da bomo zahodne ženske rešile svet, se mnogi moški in tudi ženske niso strinjali z menoj.Pa sem jim postavila vprašanje: “Ali lahko osrečiš nesrečno, nezadovoljno, depresivno žensko?”

Vsi vemo kako je to videti, zato sem pričakovala, da se bodo strinjali z menoj. Večina se je zaprepadeno strinjala z menoj, da ne moreš osrečiti nesrečne ženske. Pravzaprav je v takem primeru bolje, da nisi prisoten in se zato raje umaknejo, so se strinjali mnogi izmed vprašanih.

Če sem eno stvar res osvojila v svojem življenju je to Resnica, da moški ne more osrečiti ženske. In pika. Sploh ni debate. Tudi druga ženska ne more osrečiti nesrečne, nezadovoljne ženske. To lahko naredi le vsaka zase. Sama zase. In ko je srečna ženska, je z njo srečen ves svet! Mi verjamete?

Poglejte v svoj mali svet, v svojo družino in opazujte, kako se vedejo družinski člani, ko je mama nasrečna in zagrenjena? Vsak se skrije v svojo luknjo, da si le ne bi bili napoti. Premikajo se kot miške in vse je zakrčeno, stisnjeno, temno. In kako se vedejo takrat, ko je srečna in zadovoljna in žari? Ves svet žari skupaj z njo. Vsi so zadovoljni in srečni, da je le ona srečna.In od tukaj moj navdih, da moramo ženske najprej vzeti v roke same sebe in pri sebi narediti to spremembo. Ženske moramo najprej osrečiti same sebe, namesto da to pričakujemo od svojih moških, od svojih otrok, od svojih sodelavcev, prijateljev, od zunanjega sveta.

DivineFemme  je nastal z namenom, da Ti postaneš najsrečnejša Ženska na Svetu in narediš v svetu točno TO, kar je tvoja Misija, za kar si se rodila.
In če želiš živeti svojo misijo, moraš najprej osrečiti sama sebe.

Pet let sem rabila, da sem dojela, da je to, da se počutim kot najsrečnejša Ženska na Svetu ključ do izpolnjenosti, harmonije, polnosti mojega življenja, prijaznosti in ljubečnosti.
Sprememba v življenju ženske, ki je prevzela vso odgovornost za svoje življenje in svoje počutje je kot da bi nekdo prižgal Luč. In to vedo povedati vsi njeni najbližji.

Moški ne more osrečiti ženske, lahko pa jo naredi še bolj srečno. In to je točno tisto, kar je moje sporočilo.

Ženske so tiste, ki lahko in ki bodo spremenile Svet!
Iz sebe navzven.
In da bi to lahko naredile, morajo najprej osrečiti same sebe.
Seveda lahko to naredi vsaka sama, vendar je za to potreben čas – meni je vzelo pet let mojega življenja, da sem dojela in izmojstrila to, kar lahko s teboj delim v enem vikendu.

Trenutno nimamo vzornic, nimamo zgledov, redke so ženske, ki so v svoji polni moči ženske esence v sebi, in še te je potrebno iskati z lupo. Me smo tiste, ki bomo za zgled našim otrokom in kasnejšim generacijam.

Vprašanje je, ali si pripravljena na popolno preobrazbo?
Si pripravljena na to, da se zabavaš, uživaš, se radostiš in narediš nekaj samo zase?
Udomačili so nas, da ustrezamo, udomačili so nas, da sebe postavljamo na zadnje mesto, to so zgledi, ki smo jih imele me. Hočemo res tak zgled prenesti na naslednjo generacijo?

Jaz sem izbrala, da sem ZA spremembo, jaz sem to izbrala za svoje otroke in svoje vnuke, za vse otroke Sveta, saj želim, da se igrajo, da se zabavajo, da uživajo življenje in čutijo mir in izpolnjenost v sebi. In vem, da morem zato premakniti svojo rit in narediti vse kar je v moji moči, da to naredim najprej sama zase, kajti zgledi vlečejo.

Pa TI?

Pridruži se mi. Spoznaj sebe, spoznaj kaj je tisto, kar te izpolnjuje, spoznaj kaj te osrečuje in postani NAJSREČNEJŠA ŽENSKA NA SVETU.

Postani del gibanja DivineFemme

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

 

Maščevanje je sladko ali pač ne?

S prijateljico sva bili na čaju. Debata je tekla okrog izdaje, prevaranosti in kar naenkrat je kot iz topa izstrelila: “Veš, če bi me moj dragi prevaral, bi mu vrnila milo za drago. Dala bi se dol s ful dobrim tipom in uživala do konca.” Nekaj časa sem jo gledala brez besed, medtem, ko je v meni tekel monolog. Nisem tako prepričana, vsaj zase lahko rečem, da bi mi maščevanje v smislu milo za drago prineslo tisto zadovoljstvo, ki bi si ga v tistem trenutku želela. Pravzaprav vem, da tak obliž na rano ne bi bil prav zelo učinkovit. Pravzaprav bi bilo vse skupaj bolj podobno razsoljeni rani, ki še bolj skeli in peče.V svojem raziskovanju ženske narave sem prišla do zaključka, da je tisto po čemer najbolj hrepenimo ženske povezano z občutkom varnosti in globokim zaupanjem osebi, ki jo izberemo za partnerja. Moja izbira je globok, strasten odnos, kjer se lahko v celoti odprem in celo sebe delim s partnerjem. In če želim resnično uživati rabim na drugi strani občutek stabilnosti in zaupanja. Ženske smo tiste, ki si želimo odnose, moškim so pravzaprav bolj v oviro, kot v resnično veselje. Moški se poročajo zavoljo ženske, da bo ona srečna, če bi poslušali svojo naravo, bi verjetno ostali neporočeni.
Kajti moški bolj od vsega drugega ceni svobodo in izjemno nesrečen se počuti takrat, ko je ujet. Zato smo v krizi srednjih let priča toliko osvobajanju na moški strani, ko se želijo osvoboditi spon, ki jih vežejo.

In ženske? Če smo iskrene s seboj in poslušamo svoje srce je tisto kar nas najbolj izpolnjuje polnost. Polnost odnosov, polnost življenja. Če moške duši ujetost, potem je za ženske najbolj boleče, ko čutijo praznino. Ženske se v svoji bolečini zapirajo vase, se ločijo od vira, ki jih polni in se vedno bolj potapljajo v praznino, ki jih muči in boli. Ko v odnosu ostane samo prazna lupina in kaj deliti, to ženske spravlja ob pamet, čeprav ne znajo razložiti kaj je pravzaprav narobe.

Ko se moški umakne v svojo svobodo, v notranjo praznino to ženska zazna kot grožnjo, kajti kar naenkrat ni več prisoten z njo, čeprav je fizično ob njej. In ni je bolj seksi stvari za žensko kot je moški, ki je polno prisoten z njo, ne glede na vse, brez da umira od dolgočasja in se na koncu izklopi.
Ugotovila sem, da imajo moški v sebi gumb za vklop in izklop, ki ga ženske v svoji polnosti življenja nimamo. Ne znamo se izklopiti, le odrežemo se oziroma ločimo od toka življenja. Povezanost je namreč tisto, kar ženski daje ta občutek polnosti. Povezanost z vsemi aspekti življenja.

In zato menim, da maščevanje nikoli ni sladko, četudi se na prvi pogled zdi da je. Maščevanje pravzaprav povzroči notranjo bolečino, kajti s tem, ko hočeš raniti drugega, pravzaprav raniš samega sebe.

Rešitev v primeru izdaje marsikomu ni všeč in se mu zdi popolnoma neverjetna, vendar preverjeno lahko rečem, da edina pot ven iz bolečine in ranjenosti, ven iz sramu in maščevalnih nagibov vodi skozi sprejemanje. Ko zmoreš ljubiti ta del sebe, ki je to povzročil v tvojem življenju in ga sprejeti, v sebi, ne da poskušaš odpustiti drugim okoli tebe, ne gre za zunanji svet, gre za to, da sprejmeš v sebi, takrat ozdraviš sebe. Takrat presežeš samega sebe, v tem delu samega sebe, ki ti ga odslikava druga oseba.

Veliko se govori o ogledalih v zadnjem času vendar v resnici šele ob velikih izgubah, izdajah, velikih bolečinah v svojem življenju sam sebe postaviš na test ali boš zmogel preseči samega sebe ali boš podlegel bolečini ali sovraštvu v sebi.
Poligon naše rasti ni nekaj glamuroznega in razkošnega, je vsakodnevno življenje, je bitka za življenje, je izbira v vsakem trenutku. Nikoli ne veš, kje se bo pojavil tvoj naslednji učitelj in kako veliko mučenje te čaka, če ne boš sprejel lekcije, učenja, ki ti ga je prišel odslikati v tvoje življenje.

Rast nikoli ni udobna. Rast je izjemno neudobna. Seme mora predreti številne plasti zemlje in kamenja, da pokuka na plano in ko je zunaj se številne “nevarnosti”, ki ogrožajo njegovo rast še povečajo. Rast ni varna. Nikoli ni bila in nikoli ne bo. Včasih so kurili čarovnice, inkvizicija je preganjala tiste, ki so iskali vedenje in so želeli rasti in konec koncev so Jezusa križali, ker je želel rast. In vendar danes kurimo sami sebe in vedno znova se pribijamo na notranji križ, trpimo in se ranimo zgolj in samo zato, ker nismo pripravljeni opustiti navad in načinov delovanja, ki nam ne služijo več.

Nenavezanost je ključ duhovne rasti. In ko ti vzamejo vse v materialnem svetu spoznaš, kaj nenavezanost dejanko pomeni, če si voljan. Vendar ni potrebno, da vse izgubiš, nenavezanost lahko izmojstriš skozi popolno povezanot, popolno odprtost, popolno predanost življenju.
In takrat spoznaš, da je življenje sladko in grenko in da je oboje samo del te igre, ki jo igramo.

Na razmišljanje moje prijateljice nisem odgovorila. Bila sem modro tiho. Spoznala sem, da je včasih bolje stvari zadržati zase, kajti ne moreš prepričati prepričanega. Ne glede na to, kako rada imam ljudi okoli sebe, se zavedam, da vsak izbira zase. In čeprav pogosto opazujem boleče izbire in globoke ranjenosti, se ne čutim poklicana, da pomagam, če mi oseba ne pove, da si želi moje pomoči. Kajti moja lastna izkušnja je, da ko si prepričan v eno stvar, ga ni človeka na svetu, ki bi te prepričal v nasprotno, čeprav kasneje sam prideš do teh istih zaključkov. Vendar je rast pomembna in potrebna, da to modrost sploh lahko objameš v sebi in presežeš samega sebe.

Najpomembnejša stvar, ko govorimo o rasti se mi zdi ljubezen do sebe. Da se ljubiš v vseh delih samega sebe. In brezpogojna ljubezen je včasih velik izziv.

Namarie
Taja Albolena

Hočem nazaj svoja rožnata očala

Spravila me je v smeh, ko sva po dolgi dabati zaključili z njeno izjavo; I want my pink glasses back! Ja, rožnata očala. Kako radi imamo rožnata očala in kako težko jih odložimo. Zanikanje je tista rana srca, ki je sploh ne prepoznavamo kot ranjenost. Za večino je zanikanje nekaj normalnega. In vendar nas vodi v otopelost. Zanikanje sebe je podobno zadrževanju zraka. Sprva je čutiti neudobje, nato se zgodi panika, ko telo kriči po tem kar potrebuje. Če bi zanikali svojemu telesu zrak si lahko predstavljamo kam pridemo. Če pa si zanikamo svoje zadovoljstvo in tisto v čemer uživamo, pa pravzaprav v telesu ravno tako ustvarjamo stres, le da tega ne prepoznamo.

Zanikanje delov sebe je eden od hobijev velike večine ljudi na planetu. Večina meni, da bodo neprijetne stvari kar izginile same od sebe. In senca je ena tistih stvari za katero večina ljudi poskuša sebe okrog prinesti, ker jo zanikajo v svoji notranjosti. In zanikanje je izjemno subtilno.

Gledam na eni strani ljudi, ki se trudijo biti pozitivni. Vso svojo voljo usmerijo v doseganje pozitivnega pogleda na stvari in svet, ampak kvazi pozitivnost na eni strani se vedno pokaže skozi polarnost na drugi, ko potem v tistih najintimnejših odnosih seka ven senčna plat človeka. In ko sem bila priča posameznikom, ki so učili pozitivnost in pozitivno mišljenje, potem pa so doma res grdo delali s svojimi domačimi sem ugotovila, da to ni to. Ne moreš se pretvarjati da nekaj nisi in brez posledic iti mimo.

Sami sebe prinašamo na okrog s tem, ko zanikamo stvari v sebi, ko poskušamo skriti ali zanikati, da boli. Moj pogled na stvari je, da je nujno, da se potopiš direktno v stvari in greš v samo srce težave s katero se soočaš, direktno v strahove, direktno v skrbi in da pogledaš kaj je zadaj, kaj drži to stvar ujeto v tvojem energijskem sistemu. Kajti šele takrat si sposoben odločitve ali boš ostal ujet ali se boš osvobodil. Samo resnica osvobaja. In soočenje z resnico je nujno za rast.

In dejstvo je, da je velika večina pozabila, kako uživati v svojem življenju. Užitek je v sodobnem svetu omejen na spolnost, povsod drugje pa velja moto, da je trpljenje tisto, ki prinaša rezultate in da je potrebno garati. In vendar sem sama pri sebi ugotovila, da garanje prinaša le stres in ne zadovoljstva in radosti v moje življenje. In ko je telo preplavljeno s stresnimi hormoni, to omejuje pretok krvi po telesu, pretoki zastajajo in razpoloženje človeka gre globoko v podzemlje.

Hodim po mestu in opazujem ženske. Malokatera se smeji, večinoma so napete, v stresu, vidi se jim, da so zakrčene. Pogosto žalostne, v depresiji, rahlo sitne, napete, jezne. In ko se počutimo takole napete in v stresu pogosto posežemo po zunanjih stvareh, ki bi nas sprostile. Po nečem, kar bi pomagalo, da bi se počutila bolje. Take hitre rešitve pogosto vključujejo substance kot je kofein, nikotin, ostale substance na -in ter sladkor. Vse kar gre hitro v kri in zasvoji. In ker nosimo rožnata očala pogosto to upravičujemo sami pred seboj, češ da si zaslužiš to majhno pozornost, glede na to koliko garaš. Zanikanje, zanikanje.

In ker se po taki dozi substanc na -in, no saj niso vse na -in pa vendar, počutimo bolje, vsaj na kratek rok to hitro postane nova navada. Pozabimo, da je prenajedanje, opijanje, zakajanje ali kakršen koli drugačen način, da smo “high” pravzaprav otopelost. Ko narediš vse, da ne čutiš nelagodja ali bolečine v sebi. In bolj ko se zatekaš k hitrim rešitvam, bolj otopel postajaš, bolj ločen v sebi, bolj zanikaš samega sebe. In ko se navadiš na substance, ki ti pomagajo na hitro spremeniti razpoloženje, potrebuješ vedno več te snovi v sebi, da dosežeš enak učinek vznesenosti.

In vendar obstaja drugačen način življenja, brez rožnatih očal. Veliki večini ni všeč, ker zahteva odgovornost in prevzemanje odgovornosti zase v življenju in za svoje izbire. In zahteva pogum, da se potopiš v svojo notranjost in se soočiš s seboj brez zanikanja samega sebe.

Redna praksa zadovoljstva, tega v čemer resnično uživaš je nujno potrebna, če želimo v svojem življenju ustvariti radost. In ko enkrat poznaš mehanizme in načine, kako pomagati svojemu telesu, da čutiš zadovoljstvo in si brez potrebe po zunanjih substancah svojo pozornost usmerjaš v to, kar si resnično želiš. Poišči v sebi kaj je tisto kar te navdihuje, navdušuje in tega počni vedno več. In tako ti nikoli ne bo treba nazaj po svoja rožnata očala.

Potem je izjavila še tole; Veš s tabo sploh ni žur. Vzela si mi moja rožnata očala. Kako naj zdaj po vsem, kar si delila z menoj nataknem na nos svoja rožnata očala. Sploh ne morem. Ugotavljam, da je zanikanje same sebe bolj boleče kot to, da vidim da se zanikam in da sem otopela. In kaj zdaj?

V smehu sem jo povabila na druženje za ženske, kjer bom delila več o kreaciji, ženskih ciklih in užitku.

Namarie

Taja

Prebujenje

Ko se pogovarjam z ljudmi me pogosto preseneti to, kako ljudje mislimo, da bo hrepenenje naše duše potešeno skozi nekaj v zunanjem svetu – skozi dosežke kot so zaključen študij, boljša služba, več denarja, pravo telo, pravi odnos.
Smo družba, ki se peha za iluzijo izpolnitve notranjega hrepenenja v zunanjem svetu.
In pogosto so krize tiste, ki pravzaprav razkrijejo iluzijo, ki nas drži ujete v človeški školjki. Krize so nekaj, s čimer se ne moremo spopadati na razumskem nivoju, so nekaj pri čemer naš razum v popolnosti odpove, kajti kriza nima vzroka in posledice. Kriza vznikne iz hrepenenja duše po osvoboditvi in tega razum ne more dojeti.

Zunanja školjka ljudem služi kot zaščita pred svetom in prave zaklade pravzaprav skrivamo v sebi. Večina skriva svoje zlato, svoj pravi diamant pod plastjo človeške gline, tega zunanje plasti, persone, ki jo moramo razkriti in se z njo pomiriti, če hočemo odkriti svojo resnično vrednost – zlato naše duše.
Zunanja školjka vam preprečuje, da bi v sebi videli svojo svetlobo, svojo izvorno esenco, svojo moč, resnično vrednost. In vendar dokler nismo sposobni videti tega kdo pravzaprav smo v samem notranjem temelju, se zadovoljujemo s persono, ki jo poznamo, ki nam je domača, kar pogosto spremlja trpljenje.

Življenje nam nenehno postavlja na pot številne priložnosti, da se odpremo svoji božanski naravi. In pogosto se dogaja v času velike krize, da se odpremo, da si dopustimo vpogled v notranji svet. Vzpostavljanje intimnega odnosa z vsemi deli sebe je ključ da spoznamo celostnost tega kdo v resnici smo. Po 18 letih zavestnega ozaveščanja sebe lahko z gotovostjo rečem, da je edini način, da spremenite svet tako, da spremenite svoj pogled nanj in predvsem, da svoj fokus, svojo pozornost usmerite iz iskanja zadovoljitev zunaj sebe v zadovoljitev v sebi. Ključ je v soočenju tako s svetlobo kot s temo, zmagami kot izgubami, blagoslovi in razočaranji, ki so v resnici le prikriti blagoslovi.

Šele, ko bolečino sprejmete in objamete v sebi le-ta postane vaš duhovni zaveznik, ki navdihne nove začetke in vodi k osvoboditvi duše. Izzivi se na naši poti pojavljajo z enim samim namenom, da rastemo, da se obrnemo navznoter.

Krizam se lahko izognemo, če sami zavestno opravimo proces čiščenja svoje zavesti, kar ustvari most med notranjim in zunanjim svetom. Preko tega mostu pa se lahko vrnemo nazaj h globokemu namenu naše duše.

Kadar niste zadovoljni sami s seboj in se ne cenite v vas zazeva globoka praznina, ki je ne more zapolniti nič in nihče iz zunanjega sveta. In vendar ljudje skušamo ta občutek praznine zapolniti z odvisnostmi, pa naj bo to facebook, internet, nakupovanje, pornografija, kajenje, prenajedanje, substance, zdravila, igre na srečo ali zapravljanje. Ne glede na to kaj probavamo nič ne more zapolniti te notranje luknje. Gre za temno luknjo v nas, ki hoče več ljubezni, več denarja, več spoštovanja, več priznanja, več materialnih stvari. Več, še več in še več … Nikoli ni dovolj.

Ne glede na to, koliko ljudje imajo so pogosto čustveno čisto izčrpani in duhovno osiromašeni in ko ta lačni duh prevzame igro je ni stvari v zunanjem svetu, ki bi ga lahko zapolnile, zadovoljile. Ironično je pravzaprav, da ko si v popolni povezanosti z duhom, s svojo božansko esenco, zelo malo potrebuješ, saj imaš izpolnjenost in bogastvo v sebi.

Obstaja ena sama pot kako nahraniti tega lačnega duha v sebi, kako zapolniti to grozečo luknjo v sebi, to praznino in to je tako, da se obrnete k sebi in ga napolnite z ljubeznijo. Saj vem kako plehko se sliši in vendar vem iz lastne izkušnje, da je ni druge poti, kot navznoter, k svoji duši. Ko se povežemo z globljim namenom svoje duše lahko v svetu izrazimo to, kar je naše hrepenenje da damo, da delimo. Ko ste v pristni moči svoje duše, naravno čutite ljubezen, čutite tok življenja, sočutje, prijaznost tako do sebe kot tudi do ljudi in sveta. Takrat ste polni moči in samozaupanja da ste na pravem mestu in delate prave stvari. Takrat ste v služenju, ko delate to, kar najbolj odslikava in izraža najvišji potencial vaše duše. To je služenje v svojem pravem pomenu besede.

Skozi mnoge preizkušnje sem šla, da lahko sedaj z gotovostjo rečem, da vem kako vas lahko peljem skozi preizkušnje in iniciacijo vaše duše. Kako se prebuditi v svojo pristno moč in živeti svoj najvišji potencial. Kajti notranja popotovanja, ki sem jih sestavila so namenjena izkušanju, temu da resnično pridete v stik s sabo, prepoznate ovire v sebi, ki vam preprečujejo, da ste to kar ste. Premikamo se na nova ozemlja znotraj nas samih, za katera ni zemljevidov, kajti vodijo nas v neznano. Potrebno je veliko poguma, da se v ta neraziskana ozemlja podamo sami in zaupanje samemu sebi je eno izmed najpomembnejših veščin, ki si jih lahko na tej poti želite. Če potujete po tej poti s sopotniki, je veliko lažje. Dejstvo je, da vsak potuje sam in vendar sem prepoznala dragocenost druženja, da stojimo drug z drugim in drug ob drugem v tem soočanju s samim seboj. Zato so notranja in zunanja popotovanja, ki jih vodim, priložnost, da spoznate enakomisleče ljudi in se na to potovanje iz notranje krize odpravite v dobri družbi.

Šele, ko smo vzpostavili svoje meje, ko smo spoznali sebe smo pripravljeni na intimno partnerstvo, da smo v služenju drugim.

Ko se povežete s sabo v sebi izkusite to, kar je tako briljantno opisal Franz Kafka; Ni vam treba zapustiti sobe. Sedite za mizo in poslušajte. Ni vam treba poslušati, enostavno samo čakajte. V resnici sploh ni treba čakati, samo bodite mirni v svoji edinstvenosti. In svet se vam bo svobodno ponudil brez mask. Nima druge izbire. V ekstazi se bo valjal pred vašimi nogami.

Kajti v sebi nosimo vero in zaupanje v božanskost vsake duše in lahko opazujemo kako božansko odgovarja na individualni klic vsake duše na planetu. In če se lahko utišate v sebi in se osrediščite v svojem notranjem centru, boste slišali glas svoje duše, ki vam bo razkrila življenje onkraj vaših najbolj divjih sanj.
Kar sem ugotovila na svojem notranjem popotovanju je pravzaprav to, da ne moremo manifestirati svojih sanj, kajti manifestiramo lahko samo nam znane stvari. Ko se povežemo z glasom svoje duše in si dopustimo, da živimo svoj notranji klic, se premikamo onkraj znanega, zato sta vera in zaupanje naša zelo pomembna zaveznika na tej poti.

Življenje je resnično izjemen ples med notranjim in zunanjim, gre za popotovanje, ki si ga naša duša želi in ki ga pravzaprav potrebujemo. Kajti zunanje izkušnje potrebujemo, da se spomnimo, se učimo, da se razvijamo in rastemo. Vendar je za rast v zunanjem svetu nujna opora v notranjem svetu, drugače boste končali globoko razočarani in prazni. In če se osredotočite samo na notranji svet, razen, če ste izbrali življenje meniha ali nune ali ste svetnik, boste izkusili izoloranost, osamljenost in pomanjkanje.

Otrok Univerzuma ste, otrok ene pesmi, popone povezanosti z vsem kar je. In da resnično lahko izkusite življenje polnega zadovoljstva, izpolnjenosti, radosti in hvaležnosti morate sprejeti dejstvo, da ste del večje igre. Igre v kateri če zmagaš ti, zmagam tudi jaz in če zmagam jaz, zmagaš tudi ti. In če izgubiš, izgubim tudi jaz in če izgubim jaz, izgubiš tudi ti. V tej igri vzajemnosti, popolne povezanosti, odprtosti in pretoka so stave izjemno visoke in zmagovalci so redki, kajti za to, da lahko igrate to igro življenja, morate poznati pravila te igre.

Namarie
Taja Albolena

Prebudite se iz transa

Danes sem na facebooku prebrala prispevek sopotnice na poti luči, ki pravi, da se prebujamo iz religije, ki ji pravimo “new age” v dejstvo, da 2012 ne bo nič drugačno kot je naš danes, če mi ne bomo nekaj spremenili v sebi. Religija se definira po tem, da ima vernike.
Ja, včasih sem bila hud vernik, verjela sem v angele in v Boga in v mojstre, vse zunaj mene, tam nekje, zgoraj… kjerkoli že naj bi to bilo.
Potem sem se začela prebujati v sebi in sem dojela, da tam zgoraj ni ničesar, da je vse tukaj v meni. Tukaj in zdaj, v tem trenutku. Vse je v meni.
In da je vse kar moram narediti to, da opustim svojo navezanost na preteklost in se osvoboditi laži in “udomačenosti”. In tako “mic po mic” hodim po svoji poti. In v svojih molitvah ljubezni in luči molim, da se nas bo zbudilo čim več, kajti le iz sebe lahko spremenimo svet okoli sebe.

Včasih sem verjela, da ne morem živeti svoje dušne poti in prispevati, ker bom ponižana. Dolgo časa sem rabila, da sem to poimenovala, še posebej, ker sem si ustvarjala situacije, ki so vedno znova potrjevale to, da ko sem stopila naprej s svojimi idejami, sem bila ponižana. In seveda so bili dolgo časa za moj občutek ponižanosti krivi drugi.
In tako se izmojstrimo v tem, da se temu, kar boli, izogibamo, hkrati pa se znajdemo v začaranem krogu, kjer nas vse sili v to, da se izpostavimo in se izrazimo in ker imamo v sebi cel kup slabih izkušenj na to temo vedno znova stopimo na zavoro. Znano?

Dojela sem, da lahko iz tega stopim ven le na tak način, da to sprejmem za svoje. Jaz sem vir vseh izkušenj, ki jih doživljam. Jaz sem tista, ki izbiram. Nihče mi tega ne dela, ne življenje in ne drugi ljudje. In prepoznala sem ,da je bila moja izbira znotraj tega vzorca, da sem se vedno znova zadrževala, da sem se zaprla. Morala sem prevzeti polno odgovornost za svoje obnašanje, brez potrebe po tem, da bi se predala občutkom krivde, sojenja in obsojanja sebe ali drugih. Morala sem to videti kot svojo izbiro.
Bistvena razlika je, če rečeš, da ni prostora, da bi se ti lahko izrazil (preložiš odgovornost na nekoga zunaj sebe) ali pa jaz izbiram, da se ne izpostavim (ko v polnosti prevzemaš odgovornost zase in za svoje izbire). In to je bila čista resnica. Vendar resnico moraš poimenovati tukaj in zdaj, to sprejeti za svoje in potem to lahko spremeniš. In mene je ta resnica zelo bolela. Kot je rekel Jezus; poimenovanje te osvobodi. In res te osvobodi. Preverjeno!

Prepoznati je potrebno globljo resnico, resnico, ki nima veze z občutki zapuščenosti, prizadetosti, krivde, sojenja ali obsojanja. In kaj je globlja resnica, se boste vprašali? Leži v vaši duši, poznate jo v sebi, vendar morate ponovno vzpostaviti stik z njo, se je spomniti.

In verjemite mi, ko vam rečem, da tega ne morete narediti tako, da si ponavljate resnico drugega ali afirmacije, ko si nalagate nekaj od zunaj sebe, pa naj bodo občutki ali prepričanja. Meni ni pomagalo. Dokler si nisem bila pripravljena pogledati v oči in si priznati kdo sem in kakšne so moje izbire in jih zavestno izbrati drugače, se stvari niso bistveno spremenile, vsaj navznoter ne.

Dokler imamo v sebi vzorce delovanja, ki so del naše “udomačenosti” še iz otroštva, nas energije preplavijo kot ocean in nas potegnejo v občutke, ki so povezani z nemočjo, jezo, užaljenostjo, prizadetostjo. Ta energija nezavednega je tako močna, da rabimo včasih veliko notranje moči in nenehen stik s svojim notranjim staršem, ki nas vodi ven iz teh preplavljajočih občutkov, da zmoremo prepoznati, ozavestiti in spustiti.

Vaša pozornost je vaša energija, je gorivo, ki ga dajete…čemu? Kaj je tisto, kar hranite danes s svojo pozornostjo? Kaj je tisto, na kar se osredotočate? Kaj je tisto, kar izbirate?

Tako lahko se je osredotočati na to kar je danes okoli tebe, kar se ti je zgodilo včeraj, na to kdo te je prizadel in kako so te onemogočili, kdo je kriv, da si kjer si trenutno. Veliko težje je v vsem tem kaosu svojo pozornost osredotočati na svojo vizijo, na to, kaj čutiš v sebi, da je resnica. Veliko težje se je osredotočati na to kaj sem jaz in ne na to kaj so drugi in kakšni so in kaj so naredili. Ko opazujem svet imam včasih občutek, da je najljubši šport ljudi osredotočanje na druge, na državo, na starše, vse tiste, ki so krivi, da ste tukaj kjer ste. In s tem hranite s svojo energijo vse druge, samo sebe ne.

Kajti energija je energija, nima pozitivnega ali negativnega predznaka, tisti ki jo zna uporabiti, jo bo uporabil za to, da doseže kaj želi. Mi smo tisti, ki energiji, ki pride do nas damo predznak s tem, ko izberemo, kaj čutimo.

Paradigma evolucijskega partnerstva pravi, da se osredotočaš na najvišji možen potencial tvojega partnerja, da ga vedno znova spominjaš na to kdo je v resnici, kajti s tem soustvarjaš njegovo najveličastnejšo različico njega. In ob tem, ti je kristalno jasno kdo si ti in kaj je tvoja vizija, kaj je tvoja izbira. In s tem, ko podpiraš njega, podpiraš sebe. V zadnjem mesecu sem resnično izkusila, kaj pomeni biti eno z vsem. Ko si eno z vsem, si eno z vsemi ljudmi, z vsemi situacijami, dogodki, vse se dogaja tebi, le da v vzporednem vesolju. In potem ne moreš ničesar več kriviti za nič, ker je vse tvoje, vse si ti. In karkoli narediš komurkoli, narediš samemu sebi. Vse kritiziranje, vse spletke, vse delaš sebi. Vse se dogaja hkrati, vse je eno, le da mi vedno znova izbiramo drugo vzporedno realnost. Izbiramo jo, na tem je poudarek. In ko to resnično dojameš, se spremeniš, naenkrat dojameš, da se ti nič ne dogaja od zunaj, nihče ti ničesar ne dela, zunaj tebe, ti to izbiraš in zato je del tvoje realnosti.

In danes je čas, zdaj je čas, da se prebudite iz transa prelaganja odgovornosti na druge in si priznate kaj v resnici izbirate zase.
Ali izbirate zase, da ste zavrnjeni, zanikani, nevidni, ali izbirate zase, da ste brez podpore, osamljeni, osmešeni? Ali izbirate, da ste povezani, da ste sprejeti, da ste eno? Kaj izbirate zase? Kam investirate svojo življenjsko energijo?

Zavestno zavedanje, opazovanje in spreminjanje izbir… tja nas vodi pot … vase, v svojo notranjost.

Namaste
Taja