Ženstvenost

HaWoman

Težko mi je bilo sprejeti, da je tako zelo veliko na ženski.

To mi pove skoraj vsaka ženska, ki pride k meni. Tudi sama sem imela izziv s tem, da sem sprejela, da je toliko na meni. Vendar brez dvoma drži, da ko je ženska srečna, so vsi okoli nje srečni. Ne zavedamo pa se, da se svet ne more v celoti izraziti, če se Ti ne izraziš v celoti. Narava je odvisna od tebe, da utelesiš svojo dušo. Pomanjšana človeška duša pomeni pomanjšano naravo. In tako kot narava hrepeni po tvoji utelešeni duši, tvoja ženska duša hrepeni po svetu v katerem se narava uteleša v polnosti in raznolikosti.

V življenju ženske pride dan, ko v sebi začuti globoko hrepenenje po tem, da prispeva, da pusti sled, da se dotakne ljudi in naredi pozitivno razliko. Vendar darilo, ki ga nosiš v sebi ni namenjeno temu, da rešiš svet. Bistvo je v tem, da to darilo spoznaš v sebi ter ga utelesiš. To, da odkriješ svoje edinstveno darilo je hkrati izjemna priložnost in na drugi strani izziv.

Izziv tukaj je, da boš morala zato, da resnično zaživiš kot ženska, za katero si se rodila, da si, opustiti vse, kar je lažnega v tvojem svetu.

To je neudobno in premik v neznano je nekaj, kar ne izbiramo zlahka. Klic v stik z žensko dušo v sodobnem svetu pride brez opozorila, brez pomoči starešine in brez rituala iniciacije, ki bi te vodil skozi, zato je pogosto videti, kot bi ti nekdo potegnil preprogo izpod stopal.

Vendar je to, da podariš darilo svoje ženske duše, največ, kar lahko narediš, da ljubiš druge in služiš svetu. Najti moraš to, kar je edinstveno in avtentično tvoje, da to ponudiš svetu, preden ga lahko narediš za boljše mesto.

Spust v globine svoje ženske duše je proces zdravljenja na najglobljem nivoju. In v sodobnem svetu smo pogosto brez vodstva, zaveznikov na poti, brez priprave in veščin, ki ti pomagajo skozi ta proces na popotovanju, kjer velika večina trpi in si želi pobegniti.

DivineFemme Akademija je sveta posoda preobrazbe. Ni le skupek praks in orodij, podpira način življenja, kjer raziskuješ svoje globine na sijoče ženstveni način in kjer so prakse pisane na tvojo žensko dušo.

Vodim te skozi zrelostni korak, da stopiš v stik s sabo, s svojo žensko dušo.

Veronika mi je pisala: »Vzgojena sem bila tako, da mi je bilo vedno naloženih preveč odgovornosti in dela. Pri meni je zagotovo prevladoval moški princip delovanja in res sem večino časa preživela v delovanju. Sedaj vem, da je bil to obrambni mehanizem, ki me je varoval pred čutenjem in občutenjem. Bila sem pretežno v levi možganski polovici v kateri je prevladoval razum. Ravno zato mi je struktura modulov akademije tako zelo pomembna.

Darilo akademije je bilo to, da sem začela spoznavati oz. se spogledovati s svojo žensko platjo, ki je bila prej v zanikanju.

Začela sem se soočati s svojimi potrebami, čustvi, ranjenostmi, željami,… Postala sem opazovalka sebe. Tokrat ne iz perspektive žrtve in ne s polnostjo lastnih obtoževanj.

Začela sem se spraševati kaj potrebujem, česa si želim, po čem hrepenim, kako se lahko negujem,..? In kar je najvažnejše, želje sem si začela tudi uresničevati.

Po plasteh so se zelo počasi začeli luščiti moji obrambni mehanizmi (tu so mi res predvsem zelo pomagala predavanja o notranjem otroku). Začela sem se povezovati s sabo. Postala sem bolj ”prisotna” osredotočena v svojem centru.

Do sebe sem postala razumevajoča, začela sem se poslušati, brez obtoževanj in se spoznavati na druge načine. Spustila sem veliko stvari in nehala delovati. Kar naenkrat sem samo bila – tiha opazovalka, ki ne komentira, ne nadira, se ne krega in ne deluje. To so res bile male zmage, ki pa so mi zelo olajšale življenje.

Postala sem priča sprememb, ki so se začele porajati v meni. Sedaj živim bolj zavestno. Učim se poslušati svoje telo in svoje srčne želje in potrebe. Učim se več delovati iz srca ne le iz glave. Sedaj se večkrat znam ustaviti in se vprašati zakaj me določene stvari še vedno iritirajo, je to res moja zgodba ali koga drugega. Mi drugi res nastavlja ogledalo in kaj mi želi povedati.

Zelo težko mi je bilo sprejeti, da je tako zelo veliko na ženski. S tem imam še vedno velike izzive. Vidim, pa tudi doma kako funkcionira naša družina in da če sem v redu jaz smo v redu vsi mi.

Zdaj se ne bojim več odkrivati sebe. Pravzaprav me vse to kar malo zabava, čeprav ne vedno. Ko se kje zataknem mi je umetnost ustaviti se in se vprašati kaj se sedaj dogaja. Kje in zakaj boli? Zdaj se ne zapiram več, niti ne grem v boj ali beg. Izzivi seveda še vedno so, samo moje reakcije so drugačne.

Tudi sina učim, kako naj čuti svoje telo, svoja občutenja. Sedaj si znam prisluhnit. Znam iti počivati, ko je telo utrujeno (to je zame nekaj povsem novega), znam si bolje prisluhniti in tudi če nisem v redu oz. ne naredim vseh stvari, ki so v planu, se ne obtožujem

Na plano, sicer še zelo subtilno in sramežljivo, prihajajo tudi moja intuicija in moje dušne kvalitete. Te vedno bolj prepoznavam in jih toplo pozdravljam. Predvsem v kreacijah prihodnosti jih želim spoznati še bolj in jih gojiti.

Zelo sem hvaležna, da se je partner na moje spremembe odziva pozitivno in da me pri tem podpira. Okolica se temu upira predvsem moja mama, ki ima velike težave z mano in me stalno poskuša potegniti v stara delovanja.

Zelo sem ponosna na to, da sem si pri 44 letih prvič v življenju dala naredit pramena v laseh in obiskala kozmetični salon, kjer so mi nalakirali nohte na nogah. Halooo?! Vem, da se to sliši bizarno a to so bili zame res tektonski premiki. Izpostaviti ženske atribute in postati ženska, če izhajaš iz družine, kjer so si želeli sina, ne hčerke je res velik korak.

Torej, postajam ženska, malo pozno a iz vsega srca. Počasi mi gre vedno bolje in pri tem uživam. Moj mož pa tudi.

Z akademijo in seminarji pri Taji sem se spogledovala že dolgo. Potem je prišel trenutek, ko sem si rekla, zdaj je prišel pravi čas in se brez obotavljanja prijavila na akademijo. Zelo velika motivacija za učenje mi je sin in spoznanje, da imam družino, v kateri nikakor ne želim ponavljati vzorcev in ”uspešnih” vzgojnih principov svojih staršev.

Z nekaj besedami lahko povzamem, da mi je bila akademija nad vsemi pričakovanji. Nisem vedela, da predavanjem sledijo prakse, tem pa še pisne skripte. Sem človek, ki potrebuje strukturo in na akademiji sem jo res dobila.

Predavanja so si zelo sistematično sledila in pričel se je spust v globine, poglobljen s praksami. Predavanja sem si presnela na mobilni telefon in jih poslušala na vseh mogočih krajih kadarkoli je le bilo možno. Lahko priznam, da je leto 2016 minilo v znamenju Taje in njenih predavanj. Definitivno.
Za nameček smo potem prejeli še dodatna predavanja, ki so bila resnično zelo velika darila.

Zelo dragocena so mi bila predavanja o ranjenostih notranjega otroka in o razcvetu ženske ter o razlikah med moškimi in ženskami. Ta predavanja se mi zdijo bazična in temeljna za vsakega, ki želi spoznati sebe.

Lahko rečem, da sem po opravljeni akademiji drugačna. Spoznala sem kako zelo malo vem o sebi in kako rada bi nadaljevala po tej poti k svoji biti, svojim kreativnostim, samozavesti,… Postajam ženska. Predvsem bolj zavestna, čuječa in veliko bolj (so)čutna do sebe – kar je zame povsem nov

Obisk akademije zelo toplo priporočam vsem ženskam sploh pa mamam, da lahko predajo svoje znanje naprej svojim otrokom.«

Če začutiš klic, Te vabim v našo družbo že 4.3.2017, ko se odpirajo vrata 9 mesečnemu negovanju Ženske Duše. Več najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

V veliko čast in veselje mi bo, da te vodim skozi porajanje sebe na sijoče ženstveni način.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu.
Ker vem, da Ženska s svojo svetlobo pusti sled.

odziv

Moški, ki razume žensko, ve…

…da je ženska dragocena, izjemna, edinstvena, enkratna in neponovljiva. Ne more je podrediti ali spremeniti, vsaj ne za dolgo.

Sir William Gerald Golding (1911–1993) pisatelj, ki je med drugim tudi Nobelov nagrajenec, je nekoč dejal: »Dekleta me pogosto vprašajo, zakaj knjiga Gospodar muh ne govori o kopici deklet? Zakaj sem pisal o fantih? Moj odgovor je, da sem bil nekoč majhen deček – bil sem brat, oče in nekoč bom dedek. Nikoli nisem bil sestra, mama ali babica. To je eden od odgovorov. Drugi pa je, da če bi pogledali človeška bitja, družbo kot tako, je skupina majhnih fantov precej bolj odsev pomanjšane verzije družbe, kot skupina deklet. Ne sprašujte me zakaj in to je pravzaprav grozljiva stvar, da jo izrečeš in verjetno me bodo do pekla, za zajtrk, preganjale ženske, ki govorijo o enakosti – vendar to nima nobene zveze z enakostjo. Osebno menim, da so ženske neumne, da se pretvarjajo, da so enake moškim. Ženske so mnogo boljše in so vedno tudi bile. Vendar ene stvari ne moreš narediti z žensko. Ne moreš vzeti kup deklet in jih spremeniti v dekleta, ki bi postale neka vrsta podoba civilizacije ali družbe. Druga stvar je, da knjiga ne govori o majhnih dečkih in dekletih, ker če pogledamo našo naravo, bi seks dvignil svojo prelepo glavo in nisem želel, da knjiga govori o seksu. Seks je preveč nepomembna stvar, da bi jo vpletel v zgodbo, kot je ta, ki govori o problematiki zla in tega, kako ljudje živijo skupaj v družbi, ne zgolj kot ljubimci ali možje in žene.«

Res je, ženske smo raznolike, smo kot vreme. Nismo enake moškim. Lahko se prilagodimo in pogosto se. Pomanjšamo se, zmanjšamo svoj sijaj, prilagodimo se, da bi ustrezale. Vendar smo v resnici zelo raznolike. In ne, ne moremo biti enake moškim, ker naša telesa poganjajo čisto drugi hormoni, kar ima za posledico popolnoma drugačno obnašanje, čustvovanje in številne druge stvari, o katerih običajno ne razmišljamo.

Dejstvo pa je, da smo ženske izjemno kreativna bitja. Pravijo, da karkoli daš ženski, bo to naredi večje. V poslu bo stvari naredila boljše. Če ji daš seme, ti rodi otroka. Če ji daš hišo, iz nje naredi dom. Če ji daš živila, iz njih ustvari okusen obrok hrane. Če ji daš nasmeh, ti podari srce. Pomnoži in poveča vse, kar ji je dano. Zato moraš biti pripravljen, da v primeru, če ji daješ “sranje”, prejmeš tono dreka.

Ženska je divja in ljubeča, strastna in nežna, močna in mehka, svobodna in zvesta. Vse to se skriva v njeni notranjosti. In to kar je najpomembnejša lekcija ženske je, da vse to najde v sebi, namesto, da to išče v zunanjem svetu.

Vse prepogosto iščemo ljudi, ki bi nam potrdili, da smo to, kar si želimo biti. Delamo stvari, se dokazujemo in borimo, da bi nam potrdili vrednost, izkazali spoštovanje in zaupanje.

Ob tem vse prepogosto pozabimo na svojo veličastnost in se poskušamo prilagoditi, se spremeniti v kup enakih avš, ki bi ustvarile podobo nove družbe. Žal boginja nikoli ne prilagodi sebe, da bi ustrezala in tukaj se ne bi mogla bolj strinjati z zapisom Goldinga na začetku.

Tvoj notranji ustroj ti tega ne bo dopustil. Lahko se prilagodiš, vendar te čaka prebujenje in lekcija iz avtentičnosti, ki ti jo vsak mesec servira tvoja Amazonka tik pred menstruacijo, v fazi PMS-a, ko se ti vse upre in se nočeš več iti znane igre. Vprašanje je le, ali ta klic prepoznaš ali ga raje zatreš s pomočjo zdravil.

In če ga vsak mesec ubijaš, te bo prebudil prehod v menopavzo, ko bodo hormoni zaplesali svoj bojevniški ples in v tebi prebudili tiste uspavane dele, ki si jih leta uspela držati pod pokrovko.

Na vsaki ženski je, da v sebi najde svojo dragocenost, svojo izjemnost, svojo edinstvenost in tega ne moreš narediti skozi posnemanje, s tem, da postaneš nekdo drug. Naučiti se moraš držati svoj prostor, praznovati svojo edinstvenost, negovati svojo edinstveno ženstvenost. To je tvoje delo.

Ne gre za delovanje, za tehnike in prijeme, ki se jih moraš držati. Gre za spoznavanje sebe, svoje edinstvenosti, svoje enkratnosti, da prepoznaš svoje talente in darove, da jih podeliš, da resnično zasiješ v vsej svoji lepoti in si ta Ženska, z velikim Ž, za katero si se rodila, da si.

Ti moraš Biti ta Ženska, ki živi življenje, kot si ga želiš. Najprej si to in potem imaš to. Namesto, da poskušaš izsiliti to, kar hočeš imeti.

In modro je, da to narediš na sijoče ženstveni način, namesto, da poskušaš skozi moške načine priti v stik s seboj. To je približno tako, kot bi želela svojo bolečino zlomljene kosti zmanjšati s tem, da nekoga drugega pelješ na urgenco, naj namestijo mavec njemu in ne tebi.

Bodi SIjajno!

Taja Albolena

S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojo svetlobo pustiš sled.

darilo

Moški mora osrečiti žensko…

Je res ali je res!?

Številne ženske bodo temu pritrdile. In včasih sem bila ena izmed njih. Pravzaprav smo ženske ujete v mitu, ki pravi, da bi nas moški moral osrečiti, kar nas naredi še bolj nesrečne. Ženske imamo do moških izjemna pričakovanja, hkrati pa svojih potreb ne znamo skomunicirati in pričakujemo od moških, da bi pač morali vedeti, kaj potrebujemo.

Pričakovanja so žal največji ubijalec strasti in harmonije v odnosu.
Pričakovanja izhajajo iz naših notranjih ranjenosti, ki smo jih dobile v svojem otroštvu. V odličnem članku s pomenljivim naslovom Nerazrešeno otroštvo lahko boli do smrti (delila sem ga v FB skupini DivineFemme), režiser Metod Pevec pripoveduje: »On me je najbolj oblikoval, samo njemu sem vse verjel. Bil je eden redkih ljudi, ki me je v otroštvu opazil, bil pozoren do mene in me razumel. Starši tega niso znali, ves čas so bili v nekaj vpreženi. Ko pa sem prišel k njemu, me je posadil na koleno in me z iskrenim zanimanjem vprašal: »Kaj je novega?« In ko sem mu povedal, se je čudil: »Ali je to mogoče?« Jaz pa sem kar rastel od sreče.«

Če s strani svojih staršev nismo bile ugledane, bomo ljubezen in pozornost iskale zunaj sebe, največkrat v odnosih. Od partnerja pričakujemo, da nam bo dal to, kar potrebujemo in česar nam starši niso dali ali pa ni bilo dovolj. Od tukaj pričakovanja, ki oblikujejo partnerske odnose.

Vse prepogosto si vzamemo čudežnost življenja in ne opazimo blaginje vsega, kar nam je na voljo, zaradi pričakovanj, kako bi stvari morale biti. Ena tistih stvari, ki najbolj zaznamuje življenje sodobne ženske je kontrola in nadzor, ki ga izvajamo nad seboj in nad drugimi.

Ženske nadziramo ljudi in okoliščine v svojem življenju, kontroliramo ljudi, da se nam slučajno ne bi ponovile boleče izkušnje. Ob tem se žal ne zavedamo, da je ravno togost in rigidnost kontrole tisto, kar nas najbolj poškoduje. Pričakovanja ubijejo živost in vitalnost. Ustavijo pretok življenjske energije v našem telesu, ki ga čutimo in doživljamo kot užitek. Pričakovanja ti odvzamejo občutek svobode.

Ko si toga, ne moreš biti hkrati tudi fleksibilna in odprta. Zapreš se.

Ravno zaradi pomanjkanja odprtosti in sprejemljivosti ženske ne pritegnejo k sebi moškega, ki si ga želijo. Rada rečem, da je ženska tista, ki iz moškega izvabi najboljše ali pa najslabše.

Srce ženske mora biti odprto za pretok ljubezni, da bi izkušala ljubezen, strast in užitek, ki si jo želi.

Ob tem ženske še vedno čakamo na moške, da nam bodo vse to dali. Čakamo, da bodo okoliščine prave, da bomo to lahko živele. Čakamo na moške, da bomo potrdili našo vrednost. Ne zavedamo se, da dokler sama ne vidiš svoje vrednosti, ga ni človeka, ki bi ti jo lahko odslikal. Vsaka je sama odgovorna, da ugleda svojo edinstvenost, enkratnost in neponovljivost, svojo izjemnost, veličastnost in čarobnost, namesto, da čaka na zunanji svet, da bo to potrdil.

Ženske čakamo na moške, da bodo ugledali našo vrednost, ki je same ne vidimo.
In sploh ne gre za to, da je ne vidijo, ker jo. Samo nam ni všeč kako nam to povedo. Ne verjamemo jim.

Ženska energija je po naravi odprta in sijoča. Po svoji naravi je magnetično privlačna. Moške pritegne energija ženstvenosti, ta sijaj ženske in ne mladost, videz, telo ali lep obraz.

Ko ženska sije, se moški ob njej počuti kot Moški z veliko začetnico. Želi si poskrbeti za svojo žensko, jo osrečiti še bolj, saj njeno izžarevanje izjemno ceni.

Moški vstopi v odnos z žensko zaradi njene energije. Ženska moškega navdihne, da je boljši moški.

Vendar ne glede na to, kako je moški navdušen nad svojo žensko na začetku, je pogosto ženska tista, ki se spremeni, da bi ustregla in v tem izgubi stik s svojo resnično ženstvenostjo. Pri moškem to pusti slab priokus in tiste iskrice, tisti žar, ki je bil prisoten na začetku zbledi in sčasoma izgine.

Rada rečem, da je ženska tako kot lučka, ki s svojim sijem greje okolico. Pritegne veščo, kot je slikovito poimenoval moške moj dragi, in vešča ostane pri lučki dokler lučka sveti. Potem pa je od posamezne vešče odvisno koliko časa bo ta toplina zadostovala, da bo vztrajal in čakal, da bi se lučka prižgala nazaj.

Slab priokus moškega ima veliko opraviti s temeljnim čustvenim nivojem ženske ali z drugimi besedami, kje je tvoje srce večino časa?

Moški hitro oceni, ko nekaj časa preživi z žensko, ali si želi z njo preživeti preostanek življenja ali ne. Če moški njeno čustveno stanje dojema kot naporno, če se ob njej počuti grozno glede sebe, kar se pogosto zgodi, ko ji poskuša pomagati po svojih najboljših močeh, jo razvedriti in se ona na to ne odziva, ko mu ne pokaže, da jo je osrečil, pa tudi nobene hvaležnosti, radosti ali nagrade za to, ko se trudi in poskuša poskrbeti zanjo, bo moški obupal in odšel. Ne more si pomagati.

Prijatelj je z menoj delil, da je bil na predstavitvi tik pred novim letom, kjer so bile v dvorani v glavnem ženske, razen dveh moških. Ko je bil čas za komentarje in vprašanja je vstal in komentiral: »Sam nimam nič proti temu, da ženske delajo na svoji ženski moči in raziskujejo svojo ženskost. Bi si pa želel, da bi ženske, ob tej moči, ki jo pridobivajo, pokazale tudi spoštovanje do moškega, prijaznost in nežnost. To pogrešam.«

V dvorani je nastala tišina, potem pa je završalo kot v čebelnjaku. Ženske so ga skoraj odnesle ven iz dvorane in komentarjev v smislu kaj si dovoli in kdo on misli da je, pa ni bilo konca.

Ko sem pred leti sama podelila to idejo, da je pomembno, da smo ženske prijazne in spoštljive do moških, na predavanju, so ženske protestno začele zapuščati prostor. Na trenutke sem imela občutek, da bi najraje ven odnesle mene.

Včeraj je prijateljica z menoj delila svojo zgodbo, kako je bila pred novim letom na praznovanju v krogu žensk, kjer so se vse pritoževale čez moške in jih kritizirale, da so nesposobni in da z njimi nimajo kaj početi.

Sodobna ženska od moškega pričakuje, da jo bo osrečil, hkrati pa ga za nagrado kritizira in se pritožuje česa ni naredil in predava o tem, kako bi to moral narediti.

Vsak se zna zaljubiti. Malo pa je takšnih, ki znajo ljubezen negovati za vedno. To ni nekaj samo-po-sebi-umevnega. To je umetnost. Odnos ni domena moškega. Moški ne išče odnosa, moški išče svetlobo ženske. Ženska je tista, ki išče odnos.

Ni na moškemu ali komerkoli drugemu, da te prepozna, da vidi tvojo vrednost, da te potrdi.

Ti moraš prepoznati kdo si in kaj je tvoje Darilo, ki ga prinašaš na ta planet.

Zato je ključnega pomena, da veš kako negovati svojo svetlobo. Da veš kako negovati ljubezen. In začne se s teboj. Ti moraš poznati svojo dragocenost. Ti moraš poznati svojo vrednost kot Ženska. In na tebi je, da jo prepoznaš in aktiviraš v sebi, da bi jo lahko delila z ljudmi in s svetom.

V spletnem programu Neguj Žensko v Sebi govorim o tem, kako. Več najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega.

DIVINE.SI

sisters

Svetovni dan sestrstva

Svetovni dan sestrstva praznujemo 5. oktobra. Gre za globalno praznovanje povezanosti vseh žensk kot dušnih sester. Gre za zavezo, da druga drugo podpiramo, negujemo in zaščitimo. Shakti Badhan je indijski praznik, ki je nastal kot odgovor na Rakhsha Badhan. Rakhsha Badhan se v Indiji praznuje avgusta, ko sestre privežejo sveto nit povezanosti na zapestje brata, kar simbolizira sestrsko ljubezen in molitev za dobrobit bratov.

All Ladies League so začele praznovati Shakti Badhan 5. oktobra, ki je edinstven način povezovanja žensk ne le v Indiji, temveč po vsem svetu.

Podpri svoje sestre s svojo brezpogojno ljubeznijo.

Gre za pobudo, da ženske namesto sovraštva, tekmovalnosti, sojenja, kritiziranja med ženskami spodbudimo dušno povezanost podpore, celovitosti, praznovanja, da stojimo druga z drugo in druga za drugo.

Dušno sestrstvo simbolizira pripadnost, povezanost, podporo, praznovanje druga druge, pomoč druge drugi v tem, da vsaka postane ta ženska, za katero se je rodila, da je.

Namesto individualizma, samozadostnega posameznika, dušno sestrstvo prinaša pomembno sporočilo, da sta pripadnost in povezovanje tisto, ki nas lahko popelje v drugačno prihodnost.

Sestrstvo ustvarja sveti prostor za zdravljenje

Spodbudi te, da se spustiš v globino svoje ženske duše in v sebi prepoznaš, kdo si in zakaj si tukaj.

Ženske znamo biti priča druga drugi s sočutjem. Vsaka potrebuje to, da je ugledana in da prepozna svojo dragocenost. Če nam starši niso dali tega prostora na voljo, je pomembno, da najdemo skupnost, v kateri smo ugledane in slišane, kjer čutimo podporo in varnost, da se resnično odpremo in smo ugledane take, kot smo.

Vsaka ženska na ta planet prinaša dragocene dragulje, vendar jih ne more podeliti z ljudmi in s svetom, dokler jih ne prepozna v svoji notranjosti in dokler sama resnično ne pozna in vidi sebe in svojega Darila.

Sodobna ženska pogosto išče potrditev v zunanjem svetu, saj je izgubila stik s svojo Shakti.

V družbi, v kakršni odrašča, sodobna ženska tega prostora ne dobi, zato pogosto potrditev išče v zunanjem svetu, saj je izgubila stik s svojo Shakti, življenjsko, žensko, kreativno energijo, ki je v njej.

Shakti je božanska ženska energija, kreativna sila in badhan pomeni povezava. Shakti Badhan nas spomni na povezanost s svojo žensko močjo, hkrati pa predstavlja povezanost med vsemi sestrami. in božansko ženstvenostjo, ki jo vsaka uteleša.

To je tudi čas, ko si ženske izmenjajo sveto zapestnico Shakti, nit, trakec, druga drugi ga zavežejo na zapestje kot simbol močne vezi povezanosti v sestrstvu, da poveča moč ženske v njeni notranjosti, da žensko, za katero se je rodila, da jo živi podeli z ljudmi in s svetom.

Zapestnica Shakti te spominja na Shakti, ki teče od ženske k ženski.
Peti oktober je dan, ko se ženske na različnih delih sveta družijo, si pomagajo in podelijo, kaj lahko naredijo druga za drugo in za svet.
Dušno sestrstvo nam omogoči, da začutimo druga drugo in da stopimo v celoto, ki jo vsaka nosi v globinah svoje duše

Pomembno je, da se spomnimo, da je v resnici vse Eno in je Eno v vsem, ni ločenosti.

Vendar je treba to prepoznati, ugledati v sebi, kajti stvari, ki jih ne vidiš, so zate nevidne, ne obstajajo, četudi so v tebi. Dejstvo je, da vsaka v sebi nosi ogromne potenciale, vendar je od tvoje sposobnosti, da jih prepoznaš in ugledaš, jih utelesiš in zaživiš, odvisno, ali bodo resnično uporabljeni in prepoznani od ljudi in sveta.

Šele ko si polna v sebi, lahko to, kar imaš, deliš iz presežka v sebi

Pomembno je, da je tvoj notranji vodnjak poln, da lahko podeliš stvari z drugimi. Dokler si ti v sebi prazna, je vse, kar lahko deliš z drugimi, ta praznina, ki zeva v notranjosti. In ta občutek notranje praznine smo se navadile polniti s stvarmi, z odvisnostmi od ljudi, substanc, aktivnosti. Vendar praznine nikoli ne moreš zares zapolniti. Nikoli ni dovolj in vedno čutiš pomanjkanje virov, energije in časa.

Ta globalni dan je kot dvig vala prizadevanj in vodstva, ki ga ženske prevzamejo na kolektivni ravni. Vsaka ženska, ki je v svoji raznolikosti del te pobude, prispeva h glasu Enosti, povezanosti, kjer je vse Eno in je Eno v vsem. Prav zaradi te močne simbolike sem povabila svoje dušne sestre, da podelijo svoj uvid, svojo izkušnjo sestrstva s teboj. In nastala je nova brezplačna videoserija Globine razcveta Ženske, kjer delimo svoje uvide in spoznanja, svoje zgodbe, navdihe in sočne podrobnosti, kam nas je sestrstvo vodilo v zadnjih dveh letih, odkar smo prvič stopile skupaj v pobudi razcveta Ženske. Več tukaj. >>

Anais Nin je nekoč izjavila, da je Ženska kot popek. Ko je bolečina tega, da si v njem, močnejša od strahu pred tem, da se razcvetiš, si pripravljena na razcvet. In zanimivo je, kako vstopamo v ta razcvet. Pogosto skozi bolečino razpada življenja, kot ga poznamo.

Tvoje dušne sestre so kot mreža, ki te ujame takrat, ko padeš.

In takrat so tvoje dušne sestre kot mreža, ki te ujame, ko padeš. Ob njih čutiš podporo, pripadnost, čutiš, da si sprejeta točno taka, kot si. In daleč od tega, da bi te dušne sestre ujčkale in ti pustile, da se smiliš sama sebi. Dušne sestre so ob tebi, da te spomnijo na tvojo zavezo sama sebi, da zaživiš kot ta Ženska, za katero si se rodila, da Si. Spomnijo te na potenciale, ki speči čakajo v tebi. Čakajo, da jih najdeš in zaživiš.

Srčna želja vsake soustvarjalke razcveta ženske je, da se nobena ženska nikoli ne bi počutila same. Da bi vsaka ženska imela vsaj eno dušno sestro.

Peti oktober je dan, ko druga drugo spominjamo, da v sebi nosimo moč ženstvenosti in da lahko darilo opolnomočenosti podelimo druga z drugo, tako da stojimo druga z drugo, druga ob drugi in druga za drugo.

Peti oktober je priložnost za vse ženske, da praznujejo svojo edinstveno ženskost in da z majhnimi gestami, kot je izmenjava zapestnice Shakti (trakec, zapestnica, ki si jo ženske podarjajo med seboj), pokažejo, kako pomembno je dušno sestrstvo.

To je čas za prebujanje sestrstva na vseh sferah, da se povežemo v duhu in duši kot Eno.

Svetovni dan sestrstva je dan, ki povezuje ženske in jih navdihuje, da skupaj soustvarjajo svet, ki ga vidijo v svojih vizijah. Da svoje edinstveno Darilo, talente, svojo žensko dušo podelijo z drugimi ženskami, ljudmi in svetom.

Si zraven?

Več o razcvetu najdeš na FB strani tukaj >>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Članek je objavljen na spletnem portalu Svetloba.si

jesen

Jesen je tu …

…in s tem se začenja letošnja žetev. To v osebnem življenju predstavlja pregled tega, kar ti je prineslo leto. Gre za neke vrste inventuro, vpogled vase, preden se spustimo v svoje globine skozi zimo.

Jesensko enakonočje odpira vrata v tisti čas leta, ko je ženska esenca v ospredju, ko prevzame krmilo v naravi in je jin v porastu. Vodi nas v notranje umirjanje in regeneracijo. In jesen je čas modrosti, ko poberemo sadove notranjega vedenja in se zavemo tega, kako smo oplemenitile svoje življenje.

Danes zjutraj me je zagrabil tisti navdih, ki ga potrpežljivo čakam, saj me odnese v globinsko čiščenje doma. Če sem se kaj naučila o svoji ženski naravi je to dejstvo, da skozi mesec in skozi leto potujem ciklično, v spiralah in da določenih stvari ni modro potiskati ali izsiliti. Tako je generalno čiščenje doma čakalo na čas po polni luni, na čas, ko nastopi jesen in je modro narediti prostor.

Vstopamo skozi portal jesenskega enakonočja, ki nas bo spomnil, kaj so stvari, ki so del našega življenja, pa nas ne izpolnjujejo več. Nastopa čas razgradnje in z njim v ospredje stopa naša Modra Ženska.

Jesen nas spomni, da je življenjska energija dragocena. Umetnost upravljanja s svojo energijo je v ospredju, saj nas preplavljenost z zunanjimi stimulansi pogosto odvrne od tega, kaj nam sporoča naša ženska duša.

Septembra nastopi čas lupljenja čebule ali v mojem jeziku razcveta, ko je pomembno, da smo voljne slediti Innani v podzemlje, v prvobitni ocean, ki v sebi skriva pomembna sporočila za lastni razcvet. Pot navznoter je povezana z odlaganjem vsega, kar nam na tej poti ne služi več, tako kot je Innana morala odložiti vse simbole osebnosti, da se je lahko spustila v sam center Biti. In to odlaganje brez dvoma v nas zbuja občutke strahu in negotovosti.

Na tej poti vsi potrebujemo pogum, moči srca, opogumljanje in podporo skupnosti. Jesen nas spomni na pomen skupnosti, podpore, deljenja medicine, povezanosti ob včasih strašljivem potapljanju v lastne globine.

Jesen te pocuka za rokav in ti reče; Počasi, še počasneje. Upočasnitev je brez dvoma potrebna, ko se začne potapljanje vase.

Spomni te tudi, da je potrebno stvari utelesiti, jih zaživeti in ne samo govoriti o njih. Že dolgo časa vem, da se vsako znanje spušča skozi vse nivoje tvoje Biti in da je fizični nivo zadnji, kjer se stvari prizemljijo. Običajno imamo tukaj največ težav, da resnično utelesimo in zaživimo, to kdor smo.. Ne glede na to, da se že dve desetljetji ukvarjam s prostori, sem v zadnjih letih resnično utelesila to modrost.

Če želiš izvajati duhovno alkimijo, potrebuješ posodo, trden temelj, kamor lahko sprejmeš.

Biti moraš magnetno privlačna, da bi lahko sprejela, kajti ti si magnet. In s tem se pogosto borimo, ko hočemo skozi projekcijo odgovornost za svoje življenje predati drugim. In da si v tem magnetizmu, v tej magnetni privlačnosti, da si v izžarevanju, potrebuješ posodo. Tvoja posoda je trden temelj, tvoj notranji prostor, kamor lahko sprejmeš. Kar je čisto logično. Prostor je ključen, če hočeš sprejeti.

V zunanjem smislu nam je to vsem jasno. V notranjem smislu pa niti ne. Narediti moramo prostor v svoji notranjosti, izprazniti skodelico, da bi jo lahko ponovno napolnile.

Tvoja osebna privlačnost, ta magnetizem, izžarevanje, izhaja iz maternice in tega, kako dobro znamo poskrbeti za to mesto v sebi. Iz maternice držimo v ravnovesju tako svoje energijsko telo, kot tudi svojo senco, vsa svoja telesa tudi svetlobna. Da bi lahko držala svoj osebni prostor, je dnevna praksa ključnega pomena. Dojela sem, kako pomembno je poznati do kje segaš, kje so meje tvojega energijskega telesa, da predvsem v medsebojnih sporih nisi kot tzunami, da s svojo energijo ne preplavljaš drugih in iz sebe projiciraš stvari v svet, temveč da znaš upravljati s svojo energijo.

In to je ključna praksa Utelešanja Ženstvenosti – upravljanje s svojo energijo. Da se zavedaš kaj počneš in da veš kako se hitro premikati iz stresa v radost.

V času v katerem se nahajamo, je ključnega pomena prevzemanje odgovornosti zase in za svojo energijo, da znamo biti v svojem energijskem telesu in upravljati s svojo energijo. Mojstrenje upravljanja s svojo energijo se začne v telesu in se nadaljuje skozi eterično telo, čustveno in mentalno telo, skozi svetlobna telesa, kar je ključnega pomena, da objameš svojo celoto, celo sebe.

V tem intenzivnem času je ključ v utelešenosti, da si tukaj in zdaj. In vse se začne z maternico.

Skozi izkušnje vidim, da ima sodobna ženska običajno težave na enem od štirih aspektov porajanja sebe.
Ali ne znamo pripraviti prostora, se sprostiti in odložiti vse, kar nam ne služi več.
Ali ne znamo sprejeti in s tem onemogočimo oploditev, da bi se seme zasejalo, zaradi pomanjkanja samospoštovanja.
Ali imamo težave s tem, da bi negovale in skrbele za svoje seme, da bi mu omogočile pogoje, da zraste v krepko drevo in kar naprej splavljamo ideje in projekte, ki jih najprej zasejemo.
Ali pa imamo težave s pričakovanji, kako bi se stvari morale zgoditi in se v zadnji fazi nočemo prepustiti toku življenja in “roditi”. Kajti v tem četrtem koraku je ključno, da imamo dovolj energije, da smo vitalne.

Pomembno je, da v tem trenutku pri sebi veš, kje se nahajaš in kaj lahko v zvezi s tem, kar prepoznavaš kot izziv ali oviro, narediš. V DivineFemme Akademiji žensko vodim skozi vse štiri korake, da bi se bolje zavedala sebe kot ženske, razumela sebe kot žensko, začutila sebe in utelesila, resnično izkusila, kaj pomeni biti ta ženska, za katero si se rodila. Več o programu, s katerim začenjamo na mlaj 1.10.2016 lahko prebereš tukaj…

Uživaj v indijanskem poletju in si ustvari si krasno jesen!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

szs

Carpe Diem!

Ljubezensko življenje je tisto področje, ki sodobni ženski povzroča največ težav. Ob tem opažam, da se pritožujejo tako ženske, ki so poročene, kot tiste, ki so v razmerju z moškim, pa tudi samske ženske. Partnerstvo je za sodobno žensko postalo vir bolečine, zmedenosti in trpljenja, ne glede na njen status. Ob tem večina žensk ve povedati, da čutijo kronično pomanjkanje pozornosti s strani moškega, pomanjkanje nežnosti, skrbnosti in naklonjenosti s strani moškega.

Ženske smo sploh fenomenalne, saj v odnosih pogosto v imenu tega, da bi izboljšale stvari, povečujemo bolečino sebi ali pa projiciramo stvari na partnerja. Zase vem, da sem v veliki vnemi in predvsem, ko sem začela prebirati knjige in poslušati seminarje, vsaj v prvi fazi na partnerski odnos projicirala tisto, kar mi je manjkalo, v upanju, da me bo odnos osrečil.

Takrat se še nisem zavedala, da ne moreš imeti tega, kar nisi voljna biti.

Ženske tako pogosto, ker ne čutimo radosti in izpolnjenosti, kaznujemo sebe ali pa kaznujemo partnerja na drugi strani. Pogosto se namesto, da bi bile hvaležne za tiste, ki jih ljubimo, nad njimi neprestano pritožujemo in jih kritiziramo v upanju, da se bodo spremenili.

V repertoarju številnih žensk, s katerimi sem v zadnjih desetih letih prišla v stik, sem prepoznala načine, kako skušamo stvari reševati; pritožujemo se, smo hladne, krivimo druge, se skrivamo, verbalno napadamo ali pa zadržujemo pozornost in odtegujemo ljubečo naklonjenost.

To česar se ne zavedamo pa je, da smo dobesedno programirane, da smo nesrečne. Od otroštva smo naučene, da je življenje polno žrtvovanja in da se moramo, da bi bili srečne odpovedovati temu, kar nas polni.

Naučijo nas, da dosegamo, se trudimo, namesto, da radostno izkušamo. Prepričane smo, da užitek ni rojstna pravica, temveč, da je nagrada za trdo delo, ki nam je dosegljiva le skozi časovno omejene počitnice, ki jih preživljamo daleč stran od našega resničnega življenja.

Zanimive poglede drugih ljudi slišim tudi skozi mnenja, da v kolikor nisi vsa zakrčena, da se ne trudiš dovolj. Ljudje pogosto mislijo, da bodo več iztisnili iz sebe, če bodo stisnili zobe in potrpeli. To, da bi našle energijo in pomen življenja v majhnih stvareh se mnogim zdi naivno, saj je doseganje tisto, ki ima v naši družbi veliko vrednost.

V družbi v kateri živimo je moralno bolj sprejemljivo, če se zanikaš in trpiš, kot da si srečna in uživaš.
Ob tem me vedno znova osupne dejstvo, da se to, kako obožujemo negativno se najbolj očitno pokaže ravno v partnerskih odnosih. Dva začneta skupaj, ker uživata v družbi drug z drugim. Ko pa odnos postane bolj »resen«, užitek kar naenkrat ni več na prvem mestu.

Povezanost v odnosu poskušamo ustvariti skozi skupno reševanje problemov, kar je skregano z logiko.

Seveda nam nihče ni povedal, da pozitivnega odziva ne bomo dobile z negativnimi prijemi. Da ne govorim o tem, da nismo imele ravno svetlega zgleda. Pogosto slišim, da so ženske imele čisto zgledno otroštvo, da nihče ni bil fizično nasilen. Vendar se ne zavedamo, da so bile in so še vedno odvzem ljubečega dotika, objema in poljuba, oblike kaznovanja, ki so jih naši najdražji in najljubši pogosto uporabili, ker si jih zavrnila in niso vedeli, kako se odzvati.

Pomanjkanje ljubeče naklonjenosti je bila kazen, ki nam je dala vedeti, da nismo vredne njihove ljubezni.

Seveda so bili lahko tudi namenoma hladni in neljubeči, tudi kritični, kar so bile kazni, ko nisi izpolnila njihovih pričakovanj. Dejstvo je, da so bile kazni način, da bi nas pripravili do tega, da stvari naredimo po njihovo. Zelo verjetno je, da sama sebe kaznuješ na zelo podoben način, ko nisi zadovoljna s tem, kako stvari stojijo.

Kaznovanje v nas ustvari tendenco, da se počutimo krive in osramočene. Same sebi dopovedujemo, da nismo dovolj dobre in kazen uporabimo kot obliko discipliniranja. Kaznujemo se s samoobtoževanjem, ko nismo zadovoljne s stvarmi in sploh ne pomislimo, da nam to, da vprežemo nezadostnost, ne bo dalo energije, ki jo potrebujemo, da bi stvari naredile bolje.

Če kaznuješ sebe, pa je zelo verjetno, da kaznuješ tudi svoje najbližje in najdražje tvojemu srcu, ko ne izpolnijo tvojih potreb ali pričakovanj. In ta nadvlada v ljubezni je nekaj, kar je bilo zame osebno nekaj najbolj bolečega.
Žal pot v srečo ne vodi skozi bolečino, odrekanje in žrtvovanje za druge. Kljub temu smo zavzele zanimivo stališče, da je to, kar zbližuje partnerja, pogovor o tem, kar ne deluje.

Verjamemo, da je ljubezen žrtvovanje.
Da je intimnost razkrivanje šibkosti.
In da je bližina povezana z deljenjem bolečine.
Dokazujemo ljubezen, namesto, da bi jo izkušale.
Osredotočamo se na doseganje in tako zelo se trudimo, da sploh ni nič čudnega, da je tako težko doseči, da bi partnerstvo delovalo.

Težava se brez dvoma skriva v tem, da smo se ženske, brez da bi se zavedale, ločile od delov sebe, ki so za strastno in ljubeče partnerstvo ključnega pomena.

Zaradi hitenja pogosto odmislimo svoje občutke. Usmerjene smo v doseganje, iskanje učinkovitosti in uspeha, nenehno priganjamo sebe.

Vendar ob tem pozabljamo na dejstvo, da ne moreš biti to, česar ne vidiš, česar ne ceniš, česar vrednosti ne prepoznavaš.

Trpljenje se začne vedno, ko nismo v stiku s svojim telesom in ne čutimo svojega telesa znotraj sebe. Ko smo ločene dlje časa, postanemo v tej otopelosti, ki jo izkušamo toge, rigidne.
Če je ločenost postala stvar navade in smo ji pustile, da se v naši notranjosti razrašča, bo to vplivalo na številna področja našega življenja, kar bo terjalo čas in predvsem doslednost, da bomo razvile nove navade.

Ženske smo se ločile od notranje modrosti, ustvarjamo omejitve, kako zaznavamo lepoto, izgubile smo občutek za zdrave meje in tekmujemo z drugimi.

Da bi bila srečna je pomembno, da si v stiku s tem, kar te napolni, v čem uživaš, kar te navdušuje in kaj je tvoja strast. Izmojstriti se moraš v tem, kaj te navdihuje, kaj ustvarja vitalnost in notranje zadovoljstvo.

Ključ je v tem, da smo voljne prebivati v vsaki krivulji svojega telesa.

Vzljubiti je potrebno sebe, svoje telo in v svoje življenje povabiti sočnost, strast in sijoče izžarevanje, ki je v tebi. To kar se zgodi, ko si v stiku s svojo notranjo ljubimko, s svojo Hetairo je, da se odpreš in se zmehčaš. Zasiješ.

Da bi bolj uživala v svojem življenju, se moraš naučiti, kako uživati. Ustvariti je potrebno nove navade, nove prakse v svojem življenju. Dnevne prakse so ključnega pomena, da ustvariš novo navado.

Osupljivo je, da ne povezujemo vitalnosti, energije, ki jo prejemamo iz dobrega počutja s tem, da smo voljne uživati v majhnih stvareh.

Užitek igra izjemno pomembno vlogo v tem, da živimo izpolnjujoče in osmišljeno življenje. Ko resnično spoznaš sebe in to v čem uživaš, si svobodna, da si to, kar si. Zasiješ.

S svojim sijem zdraviš ljudi in svet. Ženska, ki je odprta, sproščena je avtentična. S svojim sijem navdihne tudi tebe, da se odpreš in si to, kar si. In to je darilo dejstva, da si ženska

Zame osebno je bilo izjemno pomembno prepoznanje, kako ključnega pomena je, da najprej poskrbim zase, da jaz čutim polnost v sebi. In ta polnost, to, da je dovolj, delim s svojim partnerjem, s svojimi otroci, z ljudmi in s svetom.

In če želiš resnično pustiti sled, narediti resnično pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu, je ključnega pomena, da čutiš v sebi polnost. Kajti, ko čutiš to polnost v sebi, lahko iz tega, ker čutiš, da imaš dovolj deliš, neguješ ljudi okoli sebe, poskrbiš za to, da razvijaš in izboljšuješ svet, na katerem živiš.

Če čutiš, da ti lahko pomagam, najdeš najlednji korak na spletni povezavi tukaj…

Bodi SIjajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Worthit

Lekcija lastne vrednosti

Vsako leto je konec julija izjemen čas zdravljenja in srčnosti. Odpirajo se velika vrata navdiha, ki jih 22.7. za nas odpira Marija Magdalena, velika muza navdiha. Njena vloga je tudi, da nas spomni na dragocenost življenja in predvsem na to, kako pomembno je, da ženska vidi svojo vrednost, kot ženska.

Kar naprej poslušam o tem, kako imamo ženske težave v glavnem zato, ker se ne cenimo. Zato ženske, izkoristite ta čas, da se uglasite z vrednostjo, ki je že v vas. Če ne cenite sebe kot ženske, vas tudi ljudje zunaj vas ne cenijo. In zelo boleča lekcija številnih žensk, ki v tem času gredo na samostojno poslovno pot je tudi v tem, kako postaviti svojo ceno, kako ovrednotiti svoje delo.

Drage moje, vse se začne v notranjosti s tem, koliko cenite sebe. In to je čas, ko nas vse sili v to, da končno že enkrat vzamemo to lekcijo lastne vrednosti.

Svetujem, da dan začneš z dihanjem. Dihanje nas uči sprejemljivosti. Ključnega pomena je, da zmoremo upočaniti, globoko vdihniti in izdihniti, da začutimo življenje v svojem telesu.
Utelesi se.
Spusti svojo pozornost v center svojega telesa in si dopusti, da zaznaš notranje svetišče, zlato zvezdo, ki danes še posebej sije.

Vstopamo v čas plesa, v čas slavja in veselja … zato praznuj. 22.7. odpira vrata v čas levitve, ko se osvobajaš vsega starega, odlagaš staro kožo, da bi lahko vstopila v novo. Začuti to moč novega, moč prisotnosti tukaj in zdaj. Dopusti si, da čutiš!

Vdih je izjemno pomemben aspekt našega življenja.
Ko vdihnemo, se odpremo in pokažemo svojo voljnost, da sprejmemo.
In zdaj je čas, da sprejmeš.

Eno največjih razodetij mojega življenja je prišlo v obliki spoznanja, da do mene pride samo toliko, kolikor odprem vrata in sem pripravljena sprejeti. Potrebno je odpreti vrata in sprejeti celo sebe in blaginjo, ki nam je na voljo in čaka na to, da se odpreš in sprejmeš.

Umetnost sprejemljivosti je bila zame velika lekcija.

Ženska umetnost Izžarevanja je povezana z izjemno pomembnim dejavnikom in to je sposobnost, da se odpremo in da ostajamo odprte tudi, ko boli, tudi, ko je neudobno in neprijetno. Izziv je v tem, da se soočiš s svojimi notranjimi zmaji in jih presežeš, stopiš naprej, ne glede na vse, kar se dogaja v tebi. In verjemi, ni lahko, je pa nujno potrebno.

Polna luna v Kozorogu nam pomaga, da se levimo, da staro kožo, ki je postala premajhna enostavno pustimo za seboj. Pravijo, da najhitrejša pot vodi direktno skozi in ko smo soočene s starimi čustvenimi bolečinami je to, da sediš z njimi in jim pustiš, da ti pokažejo, kaj se skriva spodaj, sila neudobno, vendar nujno potrebno. Konec meseca se odpirajo Levja vrata, ko bomo vstopili v izjemno močno obdobje med 30.7. in 8.8. Vladavina Leva, v katerega vstopamo ravno na Magdalenin dan pa nas opominja na pomembnost tega, da zasijemo brez občutkov krivde, brez sramu, brez strahov, da bomo koga zasenčile ali da bomo komu v breme, če bomo preveč sijale. Pravzaprav sploh ne obstaja možnost, da bi sijale preveč.

Lev nam mežika in nas spodbuja, da zasijemo. Čas je, da aktiviraš svojo notranjo zvezdo, kar bomo tudi letos naredile na našem druženju Odpiranje Siriusovega portala.

Vstopamo v resnično izjemen čas, ko nam svetloba kaže pot, da pogledamo kje, na katerem področju v svojem življenju potrebujemo več samozavesti. Lev je namreč tisto astrološko znamenje, ki nam omogoči, da stopimo na oder svojega življenja in zasijemo brez strahu.

Marija Magdalena pa je tista, ki nas bo v tem dnevu 22.7. ponovno spomnila na brezpogojno ljubezen. Spomnila te bo, da v polnosti objameš sebe in se ljubiš brezpogojno.

Ženske smo umetnice samokritike in sojenja same sebe, glede tega kaj bi morale, česa ne bi smele, kaj bi lahko ali kaj bi bilo dobro. Pogosto smo tako krute same do sebe, da enostavno pozabimo na hvaležnost, prijaznost in ljubezen do sebe. Negovanje sebe je v tem času velika lekcija, še posebej za ženske. Če ne boš poskrbela zase, boš v tem času čutila stres, preobremenjenost, izčrpanost in izkušala boš razdajanje, ki bo le globlje vodilo v še več stresa, preobremenjenosti, izčrpanosti in notranje praznine.

Marija Magdalena je bila dolgo časa zanikana tudi zaradi svoje močne poveznosti s seksualnostjo in njene moči ženstvenosti, ki jo je polno živela. Vse Marije so bile finančno neodvisne in so v začetku njegove poti finančno podpirale Jeshuo, bile so visoke svečenice in imele so moč v svojih rokah, ki so jo ljudje poznali, zato so jih zaradi tega privilegija zaničevali in kasneje so to v religiji izkoristili v svojo prid in jih ožigosali za prostitutke. Vendar je v podtalnih krogih resnica o Mariji Magdaleni preživela tisočletja zaničevanja.

Lekcija lastne vrednosti je močno povezana ravno z Marijo Magdaleno, ki nam rzkriva štiri globoke ranjenosti, ki jih ženske sodobnega sveta še vedno nosimo v svojih celicah. Oskrunjenost svetosti telesa in materinstva, zanikanje svoje sposobnosti kreacije in demoniziranje ženske moči, zasramovanje telesa in užitka, izločenost in občutek nepoveznosti so štiri globoke rane ženske duše.

Ženska v sebi nosi strah, da bi jo, če bi si resnično dovolila biti magnetična, močna, sijoča, označili za cipo, prasico, čarovnico. Bojimo se oskrunjenosti, ki jo je bila tisočletja deležna boginja.

V globinah ženske duše se prebuja vedenje in modrost, ki jo je ta izjemna ženska ohranila za nas. Čas je, da prebudimo in obudimo to sveto znanje seksualnosti, povezanosti, soustvarjanja. Da se spomnimo, da smo življenje. In da je življenjska energija, ki teče skozi nas ista kot spolna energija in je ista kot kreativna energija, vse to je ena in ista energija, ki je del vseh nas.

Več o Mariji Magdaleni lahko prebereš na spletnem portalu DivineFemme v zapisu, ki ga najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

kissun

Prebudite svojo žensko moč

Zapisala : Mateja Blažič/revija Bodi zdrava
Objavljeno na njena.si

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti in ustvarjalka Akademije Divine Femme, ki vas v 9-mesečnem potovanju popelje na pot osupljive transformacije sebe kot ženske, pa tudi kot partnerice, ljubimke, mame. Razkrila nam je, zakaj ženske potrebujemo znanje o odnosih in odkrivanju svoje ženske moči, predvsem ker živimo v storilnostno naravnanem moškem svetu, v katerem nas ni nihče naučil, kako lahko zasijemo in uresničimo poslanstvo svoje duše.

Za kaj sploh gre pri razcvetu ženske?

Razcvet ženske temelji na spoznanjih iz prakse. Vse ženske v življenju potujemo skozi razcvet. Ženska je kot popek. Ko je bolečina tega, da si v njem, močnejša od strahu pred tem, da se razcvetiš, si pripravljena na razcvet. In zanimivo je, kako vstopamo v ta razcvet. Ženskam so povezovanje in s tem odnosi izjemno pomembni, zato se prilagajamo in se trudimo ustreči drugim. In ker imamo tudi zelo razvito intuicijo, jo uporabljamo za prepoznavanje želja drugih in jim pogosto damo to, kar potrebujejo, preden sploh izrazijo svoje želje. Smo skrbne, se razdajamo, potem pa večina pride do točke, ko prepoznajo, da so se razdale do mere, da ne vedo več, kdo so.

To čustveno prebujenje se običajno zgodi med 28. in 33. letom. V prehodu v trideseta leta se neko jutro zbudijo in ni jim jasno, kje so, kdo je zraven njih, kakšno življenje živijo. Zbudijo se v pomanjkanje čustvene povezanosti s seboj in ljudmi okoli sebe. To je izjemno dramatičen prehod v življenju ženske, tudi zame je bil.

Veliko jih okoli 33. leta ugotovi, da niso zadovoljne s tem, kar imajo, a kaj lahko naredijo? Do takrat si ustvarijo kariero ali družino, in ko se pojavi nezadovoljstvo, jim ni jasno, kaj ni prav, ker imajo vse, kar so želele. In od tod prihaja še večja zmedenost; kaj se dogaja, saj bi morala biti srečna, a od kod potem notranja praznina in nezadovoljstvo. Večina potlači to prebujenje, ker ne ve, kaj se dogaja. A do 40. leta vse bolj in bolj v ospredje stopa hrepenenje ženske duše po razcvetu.

Ko je pri 33. letih razpadlo moje življenje, čeprav sem imela po merilih družbe vse, kar sem želela, sem to krizo prepoznala kot drezanje duše, da se razcvetim. In v prvi fazi razcveta se moraš odpreti, narediti prostor za nove stvari. Čeprav se je glede na prtljago iz otroštva in prednic včasih strašljivo odpreti, ker se oklepamo doseženega, varnosti, statusa, je to nujno narediti. Varnost je ženski namreč izjemno pomembna, je ključna, in običajno to varnost iščemo prav v odnosih.

Kako pa je to pri samskih ženskah?

Izziv sodobne ženske je v tem, da je to osvobajanje ženske, ki ga je sprožilo gibanje feminizma, osvobodilo moški del v ženskah. Z zelo odločnimi koraki so stopile v moški svet. Ker pa imamo ženske sposobnost, da vse, česar se lotimo, res izmojstrimo, smo izmojstrile moški način delovanja. Tako smo v svetu tekmovalnosti, da dosežemo, kar si zamislimo, in gremo za tem. Ženske pa smo toliko vztrajne, trmaste, da ko se zavežemo nečemu, gremo pogosto čez sebe. To je glavni problem sodobnih žensk, ker se ne zavedamo, koliko nas to stane.

Ko deluješ v moškem svetu, ki ga poganja hormon testosteron. Ženske ga nimamo veliko v telesu. Zato večina žensk za vsakdanje rezultate živi na adrenalinu. Okoli 40. leta, če ne prej, pa zato izkušamo izgorelost, izčrpanost nadledvične žleze, imamo težave z delovanjem, depresijo. Pri ženski pri 40., ko začne hormonski sistem prehod v menopavzo, se to pozna na organih, boleznih rodil, prsi, boleznih srca in ožilja, izčrpanosti telesa, ki ne zmore dohajati, kar bi ženska želela. Izjemno bogato obdobje imaš lahko do 40. leta, a te vse počaka za vogalom.

Začne se z izjemnim občutkom osamljenosti, ko, čeprav imaš okoli sebe ogromno ljudi, uspešne ženske poročajo o osamljenosti, čustveni nepovezanosti, ne zmorejo ustvariti globoke intimnosti v katerem koli odnosu, po kateri hrepenijo. Ne le v partnerstvu, večina žensk, ki imajo težave s pomanjkanjem intimnosti v odnosih, deluje v svojem življenju na površini. Kajti v resnici je moški tisti, ki vodi v globino, potrebuješ ga, da te pelje v globino, sicer živiš plitko, prazno življenje. Ker hrepenimo po globinah, nam je težko, zato iščemo nadomestke, polnimo praznino s hrano, televizijo, odvisnostmi, ki nam pomagajo zapolniti praznino v sebi. Vse te stvari samo povečujejo nezadovoljstvo, občutke neizpolnjenosti.

Če ne prej, je ženska pri 42. močno soočena s tem, kaj je v življenju naredila zase, kaj je, kateri pečat je pustila v svetu. Štirideseto leto je prelomno, ker ti hormonski sistem ne dopusti več, da kar si prej spravljala pod pokrovko, še naprej skrivaš. Če nisi voljna slišati, trpi telo. Tu se začne, če se ne poslušaš, se to pozna na telesu.

Potem je nujno imeti moškega v življenju?

Moška esenca ustvari polarno nasprotje ženski esenci. Pogosto gremo v njihov svet, moško esenco izmojstrimo, žensko pa zapustimo. Toda dalajlama je rekel, da je zahodna ženska tista, ki bo rešila svet. Zakaj? Prvič, ker smo se osamosvojile in izmojstrile moško esenco in imamo zdaj možnost povezati ta svetova v sebi, da lahko, če stopimo v svoj ženski del, dosežemo harmonijo v sebi. Izziv je v tem, da v resnici ne poznamo ženskega načina delovanja, zato ne moremo ustvariti harmonije. Prav s tem, ko vstopimo v svojo žensko esenco, pa postanemo tudi zgled za moškega, kako lahko oni objamejo ženski del, animo v sebi.

Drugič pa drži, da imamo na zahodu možnost svobodne izbire in odločanja, da lahko v polnosti zaživimo svojo vizijo, namen, lahko dosežemo tisto, za kar smo se rodile, zato je na nas odgovornost, da to naredimo. Zakaj imeti moško esenco v življenju? Moški predstavlja zavest, ženska pa življenje. Izjemen izziv žensk je, ker je moški vedno tisti, ki penetrira materijo. Na fizični ravni v spolnosti moški penetrira žensko telo in na duhovni ravni zavest vedno penetrira, vstopa v materijo. Izjemno velik izziv je, ker se temu upiramo in tega nismo voljne sprejeti.

To je drugi korak v razcvetu, da moramo sprejeti oziroma prepoznati umetnost sprejemljivosti. Sprejemljivost ima na eni strani penetracijo, ta vidik moške zavesti, ki vstopa, da pa lahko vstopi, se mora ženska odpreti in sprejeti. Z možem sva se pogovarjala o tem, pa sem trdila, da ko moški osvaja žensko, mora on narediti nekaj zanjo, on pa je trdil, da to ne drži. Ko govorimo o začetkih odnosov, je vedno ženska tista, ki odpre vrata. Ni mi bilo jasno, ampak v resnici ženska povabi moškega, da vstopi v njen svet, naredi prostor za moškega. Če ga ne naredi, moški lahko vstopi samo na silo, česar pa običajno ne želijo.

Težava samskih žensk je, da so toliko v moški energiji, da se ne zmorejo odpreti in sprejeti, dovoliti moškemu, da vstopi. Kot pri magnetu se enaka pola odbijeta in se ne privlačita. Narava ženske je, da je sprejemljiva, se odpre in sprejema, izziv v sodobnem svetu pa, da bolj cenimo dajanje kot sprejemanje. Dajanje nam je vrlina, kar spet kaže na to, kako je moška paradigma bolj cenjena, ker je dajanje njen del. Dojela sem, da ima moška paradigma polarnost jemanja in dajanja. Ti moraš nekje vzeti, da lahko daš, in ženske smo izmojstrile to, da jemljemo sebi, da lahko dajemo drugim. Ženske jemljemo v svojem notranjem svetu energijo, denar, pozornost, da dajemo drugim, ker se tega ne zavedamo, pa se izčrpavamo. Ženska paradigma ima za osnovo sprejemanje; ti se moraš odpreti in sprejeti, da lahko deliš.

Če sva spet pri samskih ženskah … Ampak, ko to narediš, se ti pa ‘prilepi’ kaj, česar ne želiš, nefunkcionalni moški.

Odnos, ki ga imaš s svojim notranjim moškim, se odslikava v zunanjem moškem. Dokler ne pozdraviš odnosa z notranjim moškim, ki izvira v odnosu z očetom, boš ta odnos vedno znova preigravala v zunanjem svetu. Ciklu ne moreš uiti, lahko se le sprijazniš s svojimi notranjimi ranjenostmi, otroškimi strategijami, s katerimi si dobila pozornost očeta in ljubezen mame. Večina žensk v partnerstvih v prvi fazi predeluje otroške ranjenosti. Večino jezi, da ko se spustim in odprem in si dopustim, da sem, kar sem, je prva stvar, ki se zgodi, da v ospredje pridejo ranjenosti, nepredelane stvari, ki jih skrivamo v notranji senci. Ko se odpreš, ko rečeš ‘odločila sem se, da se bom sprejela, ljubila, negovala’, ko se odločimo, da bomo prijazne s seboj, na površje pride, kar je boleče, in s tem se ne moremo sprijazniti. To je naraven proces, ki poteka, ko si dopustiš, da se odpreš, sprejmeš ljubezen, iz tvoje notranjosti pride na površje, kar potrebuje ljubezen, sprejemanje.

Po prvi fazi zaljubljenosti sledi faza razčiščevanja oziroma zdravljenja, na površje pridejo ranjenosti, odnos z očetom, prejšnje zveze, bolečina ob tem pa zahteva, da temu nameniš pozornost in sprejmeš. Ker pa se tega bojimo in ne vemo, kako to sprejeti, saj nam rešitev ni bila predana s strani žensk v našem življenju, se zapremo, namesto da bi ostale odprte. Mehanizem ženske je, da se odpiramo in zapiramo. Nekaj, česar moški nikakor ne razumejo. Kaj se dogaja? V enem trenutku je prijazna in odprta, v naslednjem intimnosti in čustvene povezanosti ni več. Moj mož temu pravi, da je čustvena povezanost nekaj, kar zna ustvariti ženska, moški tega ne zna. Moški je v čustvenem svetu izgubljen, to ni njegova domena. Zato se moški umakne, ko začne ženska govoriti o čustvih, ker ne ve, kaj s tem početi, zanj je to nepotreben balast. Ženskam pa, ker gledamo na moške kot na poraščene ženske, nam enake, ni jasno, kako da tega ne razumejo, ne poslušajo. Moj mož to razlaga takole: če imamo vsi šum, ki moti notranjo praznino, ko začne ženska razlagati o svojih čustvih, to poveča šum v moškem življenju. To je tista situacija, ko te moški stekleno gleda in vidiš, da nima pojma, kaj se dogaja.

Izziv sodobne ženske se je naučiti komunicirati z moškim, prepoznati, kako smo si različni. Če želiš priti v njegov svet in mu res povedati, kaj potrebuješ, mu moraš to povedati na njegov način, da bo razumel. Izziv je v tem, da se v čustvih ženske izgubljamo. Ko je boleče in se čustveno prebudimo, ugotovimo, kako smo se v zaljubljenosti prilagodile moškemu, ker je bil tudi to izziv, ker toliko hrepenimo po odnosih, povezanosti, da smo se bile voljne prilagoditi.

Na začetku zveze poskušamo na primer ženske ugotoviti, kakšne so bile njegove prejšnje ženske, kaj ima najraje pri ženski, kaj si želi, in se začnemo prilagajati – in smo se voljne do te mere, da popolnoma zanikamo svoje življenje, prekinemo odnose s prijateljicami, menjamo službo, podobo, vse smo pripravljene narediti, samo da bi imele odnos. Ko pride faza prebujenja, se prebudi zamera v ženski, ker ugotovi, do kolikšne mere se je bila pripravljena prilagoditi in tega v čustvenem smislu ni dobila nazaj v enaki meri, kolikor je dala, se razdala. In ko imaš take izkušnje za seboj, take odnose, se velikokrat upiraš iti v odnos, ker je bolečina prevelika, da bi tvegala in šla vanj. Torej smo raje samske in rečemo ‘hvala lepa’. In vendar se vse začne v odnosu s seboj. Moja izkušnja je, da ne glede na to, kam greš, sebe in svoj paket neseš s seboj. Če imaš za seboj serijo bolečih neizpolnjujočih odnosov z isto rdečo nitjo, če tega ne transformiraš v sebi, vedno preigravaš isto zgodbo.

Velika bolečina samskih žensk je v odnosih, ki jih ne izpolnjujejo. V odnosih pričakujejo, da bi se moral spremeniti moški. A to je projekcija. V resnici moraš ti sprejeti pri sebi, kar te boli, žuli, kar je tisto, kar s seboj nosiš od otroštva in se s tem ne spogledaš, ker iz tega ustvarjaš vse odnose. Moje prebujenje se je zgodilo, ko sem bila prvič noseča. Spoznala sem, da ni dovolj, da delam na sebi, če vedno znova pogrnem na partnerstvu, na testih vsakodnevnega življenja, ker se nisem voljna spogledati s temi stvarmi in jih samo potlačim v sebi.

Če stvari ne rešiš v sebi, pa jih predaš naslednji generaciji. Moja motivacija je bila, da se vse to, pridobljeno s strani prednic vseh generacij, z menoj konča in tega ne želim predajati naprej. Vrgla sem se v raziskovanje. Vsakič, ko naletim na mino, ki je izjemno boleča, vztrajam in se spoprimem s tem. Eno od mojih spoznanj pri tem je tudi, da moramo nehati delati na sebi – za ženske je ključno, da želimo negovati sebe. Z moškega vidika smo nasilne nad seboj, ker hočemo z voljo stvari zaključiti, jih dokončati, ko stvari moramo narediti, to je treba rezati, na moški način pristopamo do sebe …

Ko sem začela delati z notranjim otrokom, sem opazila, koliko sem se ranila s tem načinom. Na silo, z voljo, ker sem se odločila, sem želela spreminjati stvari. A izziv v partnerstvih, ki jih gledam, je, da ko ženska zapre vrata, moški poskuša na silo vstopiti. Od tod nasilje; ko se ženska zapre, se lahko penetracija zgodi samo na silo. Ko je zaprta, zavest poskuša vstopati na silo.

Torej, ko se zapreš in se ne ukvarjaš več z odnosi, na vso silo pride nazaj nepredelano?

Gre za projekcijo. Ko si rečeš ‘zdaj se bom pa odprla in sprejela’, pridejo zanikani deli tebe. Instinktivni način, kako se s tem spoprijemamo, izhaja iz naših plazilskih možganov, iz načela preživetja, ki pozna štiri odzive: lahko se borimo s tem, bežimo, zmrznemo in damo glavo v pesek kot noj in se delamo, da to ne obstaja, torej to zanikamo ali omedlimo in smo nezavestni. Večinoma, ko smo soočeni s temi izzivi v sebi in jih projiciramo v svet, se soočamo skozi te štiri odzive. Ali se borimo s tem, grizemo, zbežimo, se nočemo ukvarjati s tem, gremo v odvisnosti, s katerimi polnimo praznino, ustvarjamo zaščito, da nekaj ne more do nas …

Velikokrat, ko polnimo ‘blazino’ s hrano, nam maščoba služi kot zaščita. To so obrambni mehanizmi, ki nam služijo, zato ne moreš shujšati, dokler se ne pomiriš s svojim notranjim otrokom. Lahko na silo poskušaš, a vedno znova vse pride nazaj, ker dokler ne pozdraviš vzroka, je to tvoj obrambni mehanizem, ki ti služi, in se boriš proti sebi. Napadaš sebe, hočeš si vzeti nekaj, kar potrebuješ, da te ščiti pred bolečino. Ali greš v zanikanje. To ne obstaja, to ni del mojega življenja. Ali v otopelost, da ne čutiš nič. Ampak potem tudi ne čutiš radosti v življenju. Ko se zapre za eno, se zapre vse.

Kaj pa preigravamo v energetskem smislu? Kako se čutimo v odnosih, kako delujemo?

Vse, pred čimer bežiš ali se boriš, vedno znova pritegneš v življenje. Vesolje ti daje izkušnje, ti pripelje ljudi, s katerimi imaš na duševni ravni dogovor, da ti pomagajo, da se prebudiš in vidiš, kar skrivaš v sebi. Če ne vzameš lekcije, greš še en krog, tvoja duša uporabi vse večje kladivo. Nekateri se nikoli ne zbudijo, gredo po poti bolezni in odidejo s planeta. Gre za energijsko ujemanje. Vse, kar je znotraj tebe, privlači v tvoje življenje, kar je v tebi.

Bistveno je, da moraš ti postati ta ženska, ki ima ta harmoničen odnos, ki si ga želiš v življenju. Postati, biti moraš ta ženska, ki ima vse, kar si želiš. V tem je največji izziv, ker nismo voljne postati ta ženska, ker se moraš za to soočati s seboj, narediti alkimijo notranjega svinca v zlato svoje duše. Se spoprijeti s strahovi, bolečinami, ki so del mehanizma, ki ti služi. Ni ti treba preigravati, moraš se zavedati tega, da je to del tvojega življenja, in sprejeti. To rada primerjam s tem, da imamo igrišče, na katerem igramo igro svojega življenja. Smo glavni igralec, kostumograf, režiser, producent, vse. Arhetipi na tvojem notranjem igrišču so tisti, ki jih ti izbiraš zavestno ali nezavedno. Lahko je v ospredju žrtev in skače v igre, lahko saboter, ker sabotiraš priložnosti zaradi svojih strahov, a je vse to tvoja izbira. Zavedno ali nezavedno, ampak je izbira. Ko govoriva o žrtvi, moraš stoodstotno sprejeti odgovornost za svoje življenje, za to, kar ustvarjaš, nehati igrati žrtev in namesto senčnega dela žrtve, ko so vsega krivi drugi, lahko v notranji alkimiji preobraziš svinec žrtve in začneš igrati zmagovalca. Zlati del žrtve je namreč zmagovalec … notranji zmagovalec, ki vedno znova postavlja sebe na prvo mesto in prevzema odgovornost za vse, kar ustvarja.

Moraš torej postati ženska, ki ima ta harmonični odnos s seboj.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da srečna Ženska sije. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

opl

Ko se te dotakne…

“Želela sem si nekaj spremeniti glede svojega oblačenja, poudariti svojo lepoto. Ko sem šla na srečanje Osebni podpis lepote, sem šla s pričakovanji, da bom vedela, katera so moja oblačila in s tem prepričala vse okrog sebe, kako sem sedaj drugačna, da me bodo sprejeli, da si bom kupila s tem pozornost, oz. pomembno mi je bilo kaj si drugi mislijo o meni.

Vse skupaj pa me je potem zelo presenetilo.
Peljalo me je v globine mene.
Srečala sem se s svojim elementom, s svojim poudarjenim arhetipom.
Ugotovila sem kako zelo si ga ne dovolim živeti, pokazati sebe. Prvič v skoraj petih desetletjih sem zares videla svoje oči… Prej sem mislila da so pač rjave in to je to…sedaj vem, da je v njih veliko več.

Čutim, da je vse to kar sem dobila samo moje in da me v resnici sedaj ne briga kaj si mislijo o meni drugi.
V tem kar vem sedaj in kako bom to uporabila je priložnost za negovanje mene. To je sedaj samo moje, moje, moje. Oblačila, ki jih bom sedaj izbirala in se z njimi dotaknila in objela sebe…to bo le zame.
Škoda, da vsega tega nisem vedela že prej.”

Lepota se te dotakne.
V sebi nosi globoko moč, ki poboža tvojo Dušo in te prebudi.
Poliže te po ušesu.
Pogladi tvoje lase.
Premakne te s svojo osupljivostjo in prefinjenosjo.

Lepota je tiha zaveznica, ki biva v globinah tvoje Duše.
Ko se zazre v tvoje oči, ne moreš umakniti pogleda.
Gane te. Se dotakne tistih delov, za katere sploh nisi vedela, da so v tebi.

Je ena tistih izvornih kvalitet, ki te vedno znova presune s svojo eleganco.
Z mehkobo, ki razkriva odtenke mavrice, ki jih vidiš prvič.
Z milino, ki ti približa globine tvoje ženske Duše.

Je lahka kot peresce in hkrati globoka kot žamet.
V sebi nosi intenzivnost ognja in pretočnost vode.
Povabi te na popotovanje, ki te spremeni za vedno.

Tisto presunljivo spoznanje, ki me je vodilo, da vsakič znova razkrivam njene pisane dvorane in jo delim z ženskami, je, da je na vsaki ženski, vsak trenutek, ali si pusti biti vidna kot ONA ali utiša svojo svetlobo, svojo izvorno esenco z barvo, ki je ne podpira, s teksturo ali vzorcem, ki jo skrije.

Lepota je strastna plesalka tanga in elegantna balerina, ki te povabi v ples, vsak dan znova.
Na tebi je, da izbereš, da je tvoj ples res tvoj, resničen, avtentičen, naraven, edinstven in samo tvoj, tvoj.

Vsak dan imaš vse s seboj.
Vsak dan imaš sebe v Sebi.
Vprašanje je le, ali je oblačilo, ki ga izbereš medij, ki razkrije tvojo svetlobo ali jo utiša.

Lepota je v Tebi.
Njen podpis je vse, kar je tvoj medij, da izraziš Sebe.

Šminka, nakit, čevlji, tvoja majhna “črna” oblekica, detajli, ki razkrivajo tvojo edinstvenost ali pa ustvarijo podobo, za katero ostajaš skrita.

Lepota. Mistična sopotnica vsakogar.
Tako razgaljena in hkrati tako intimno prikrita.
Vidna srcu in pogosto skrita očem.

Če ne izbereš, da siješ svojo izvorno svetlobo, skrivaš svoj Dragulj, svojo lepoto, svoj edinstveni Jaz.
To je izbira, ki jo imaš na voljo vsak dan.
In kot je spoznala ženska, ki je zapisala tekst na začetku tega zapisa, je skrivanje sebe boleče, naporno, utrujajoče. Precej več svoje dragocene življenjske energije porabiš, če se skrivaš, kot, če se pokažeš.

Vprašanje, ki si ga moraš postaviti je, ali je vredno?
Kakšna je cena, ki jo plačuješ, da tvoje Darilo ostaja skrito in nevidno ljudem ter svetu?

Bodi sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

happy

Močna, sijoča in ranljiva, hkrati…

Ja, to je misterij, s katerim se ukvarjajo številne ženske.
Na prvo žogo je videti nemogoče.

Vendar to velja le, če na moč gledaš skozi oči sodobne družbe, ki v slovarju slovenskega knjižnega jezika lahko prebere, da je moč:
1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov
2. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije
3. kar omogoča komu določeno dejavnost
4. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo
5. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri
Skratka povezujemo jo z delovanjem, produktivnostjo, aktivnostjo, rezultati in z voljo.

Ženska moč se skriva v njeni ranljivosti. Ena najbolj privlačnih stvari na ženski, po mnenju moških, je avtentičnost. Moški ji pravijo tudi, da je ženska naravna, da je to, kar je.
Brez skrivanja, brez prikrivanja in brez, da poskuša biti to, kar ni.

Vendar še vedno raje skrijemo sebe in se trudimo biti to, kar nikoli ne bomo … moški.

Namesto, da bi odkrile in izkoristile svoje danosti, svoje talente, se vedno znova poskušamo preoblikovati v nekaj, kar nismo. In za to plačujemo sila visoko ceno.
Vse nas počaka in na plano pride, če ne prej, ko hormonski koktajl na prehodu v menopavzo razkrije naše sanje najstnice, neuresničene, nedoživete avanture. Ob vsem tem se prebudijo tudi vse zamere, vsa jeza, bes, bolečina zanikanosti svoje ženske narave, kar žensko požene v neusmiljen vrtiljak občutkov krivde, pasivne agresije in bojevanja same s seboj.

Sodobo žensko je strah, da bi bila vidna…

Ker če si bo dovolila, da je vidna, bodo drugi morda videli to, česar noče pokazati.
In tako smo ujete v začarani krog skrivanja, ugajanja in prilagajanja.

“Taja, kaj naj naredim?” je jokala v telefon prijateljica, ki me je poklicala potem, ko je ugotovila, da ima njen mož mlajšo ljubico. Po krajšem molku se je iz nje vsul plaz gneva, ki ga je v sebi zadrževala desetletja. Jeza na moške, zamera možu, bes nase, na tone žalosti in tisto, kar je še posebej bodlo v oči je bilo srce parajoče spoznanje, da ne ve kdo je in kaj hoče.

“Sploh ne vem, kaj naj sama s seboj. Ne vem kaj bi rada. Vse, kr sem mislila, da je v mojem življenju pomembno, je zdaj tako nepomembno, da ti sploh ne morem povedati. Brez veze je.”

Kocine so se mi postavile pokonci, ko sem v njeni zgodbi podoživljala svojo. Zmedenost in obupno praznino ob spoznanju, da si leta živela za nekoga drugega, ki je živel zase.

Ja, to s čimer sem se morala v trenutkih lastnega razpada soočiti, je bilo dejstvo, da sem nevidna sama zase. Da ne vidim svoje dragocenosti in tega kdo v resnici sem.

To, da ugledaš sebe je največje darilo, ki si ga lahko podariš.

In ko sem to vsaj pribljižno začela razkrivati, sem dojela, kako naučene smo ženske, da se skrijemo. Skrivamo se za velikimi vzorci, močnimi barvami, prevelikimi oblačili ali ektremnimi detajli. Tista najbolj vsestransko sprejeta in priljubljena za skrivanje pa je brez dvoma minimalistična črna. Ženske smo umetnice v tem, da umetelno uporabljamo oblačila, nakit, frizuro, make-up zato, da se skrijemo. Leta smo porabile v ustvarjanju podobe, ki jo vsako jutro nadanemo nase in porabljamo ogromno energije, da ta zunanja podoba “štima”.

Ljudje te lahko pogledajo, vendar te v resnici sploh ne vidijo.

Lahko pohvalijo lep nakit ali dobro obleko, vendar se ljudje po tem, ko zapustiš prostor spomnijo le tega, kaj si nosila in ne vidijo Tebe. Če se make-up, frizura, oblačila ali dodatki pokažejo pred teboj, Ti izgineš.
Nevidna si.
Ne pustiš sledi, ki jo želiš pustiti. In to je boleče.

Ena velikih želja ženske je v tem, da bi svet pustila kot boljše mesto. Želimo si narediti pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu. Vendar tega ne moreš narediti, če se skrivaš.

Biti vidna pomeni, da se pokažeš s sijočimi in zloščenimi vsemi svojimi ploskvami svojega Dragulja. S tem, da si vidna, pride odgovornost. Prevzeti je potrebno odgovornost za življenje, ki ga ustvarjaš, za žensko, ki Ti postajaš.
Sprejeti moraš svojo vlogo vodje. In s tem pride tudi večji vpliv, ki ga imaš na druge.

Oblačila so tvoja druga koža, ki naj bi poudarila tvoje izžarevanje in ne pritegnila pozornost nase. Ti moraš poznati svojo izvorno esenco in svetlobo svoje izvorne esence, ki sije iz tebe v svet. To je edini način, da veš, kako jo poudariti in ji pomagati, da se izrazi na avtentičen, naraven način.

Ženska sije, o tem ni dvoma.
Vprašanje je le, ali si dovoliš, da si vidna ali ta sij raje skriješ?
In to je tvoja izbira vsak dan.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si