Življenje

street

Živeti na polno namesto zgolj životariti…

Leta sem se skrivala.
Če dobro pomislim, sem se skrivala desetletja.
Izmojstrila sem se v umetnosti skrivanja.

Ko so ljudje pogledali v moje življenje, niso videli kako sem skrila neprijetne in težke stvari pred svetom.
Želela sem, da bi verjeli v to, da držim vse niti v svojih rokah.
Da zmorem sama.
Da imam popoln zakon, popolne otroke, popoln posel, da je vse popolno.
Jaz sem verjela v to. Kupila sem svojo lastno zgodbo.

In nekje vmes sem pozabila nase. Izgubila sem samo sebe.
Pozabila sem na svoje sanje.
Moja prijateljica je to opisala zelo popolno – zaprla sem se v škatlico za vžigalice.
Zaprla sem svoje srce.
In nekako shajala.

Najbolj grozno pri celi stvari je bilo to, da sem, po vseh standardih družbe, imela vse, kar si sploh lahko želiš. Imela sem vse – odnos, otroke, hišo, avto, posel. Ampak mene ni bilo nikjer.

Prezaposlenost in hitrost življenja sta mi pomagala pri skrivanju. Da se s tem, kako se počutim in kje sem, sploh nisem ukvarjala. Nenehno sem bila v pogonu.

In vsaka mama ve, da to takrat, ko so otroci majhni, sploh ni nobena umetnost. Vstaneš, si na avtopilotu – delaš, delaš, delaš – in zvečer padeš v posteljo. Kot bi te nekdo zjutraj vklopil in zvečer izklopil.

In dokler se nisem ustavila, je vse štimalo.

Rada rečem, da sem bila prepričana, da hitreje, ko bom vozila, bolj bom polnila svoj tank, kar ni bilo res. Nekje v sebi sem vedela, da se izčrpavam.
Vendar se nisem ustavila, ker sem hkrati vedela tudi, da bo vse, česar nisem imela časa čutiti, prišlo na površje, če se ustavim.

In potem je prišlo leto 2007 in potovanje v Egipt.
Jesen je bila, kot letos. V tretjem poizkusu sem končno uspela priti v Egipt.
Zlezel mi je pod kožo.
In danes vem zakaj – ker sem končno upočasnila.

Leta sem skrbela za druge in sebe dala na zadnje mesto. Verjela sem, da je to, da se odpovem sebi, plemenito.

V Hurgadi sem skozi pogovore o ženstvenosti uspela prebuditi tisti speči del v meni, ki je hrepenel po tem, da bi bilo zame poskrbljeno.
Prebudila sem svojo Trnuljčico.

Zadelo me je na polno, vendar takrat še nisem vedela, kaj.

In ko sem prišla domov, je bilo, kot bi mi nekdo odgrnil zaveso, ki je bila leta zagrnjena.
Naenkrat sem ugledala, da živim življenje, ki ga ne želim živeti.
Lahko sem si ogledala vse, kar ni bilo tako, kot bi si želela.
Nisem več hotela nazaj v stare tire in hkrati nisem znala drugače.
Če sem se prej trudila, da sem ustvarjala popolno podobo, sem tisto jesen spustila vse niti iz svojih rok.

In tako sem se neko jutro zbudila ob svojem moškem, ko me je zadelo na polno, da sem bolj moškinja od moškega samega.
In občutek ni bil dober.
Najraje bi pobegnila.
Se vdrla v zemljo.

Poznaš tisti občutek, ko stojiš pred ogledalom v svoji kopalnici in nimaš pojma kdo je oseba, ki te gleda nazaj?

Ja, trudila sem se biti ženska, vendar v resnici pojma nisem imela, kdo sploh sem!?

Kdo si?
Kdo si in zakaj si sploh tukaj?
To so bila vprašanja, ki so vznikala v moji notranjosti.
In nanje nisem imela odgovorov.
V meni je zevala praznina.
Izpraznjenost.

In v to praznino je leta 2009 zarezalo – bom ostala ali grem?
Po 15 letih skupnega življenja sva bila na razpotju.
Danes razumem, kako iz svoje notranje praznine nisem znala in nisem mogla ponuditi ničesar, kar bi bilo lepilo za katerikoli odnos v mojem življenju.

Pogosto sem bila nerazpoložena. Sitna. Včasih nesramna. Agresivna. Drugič cinična.
Bilo mi je vseeno.
Hrepenela sem po času, ki bi ga imela samo zase.
Druženje z ljudmi, ki so mi bili blizu, je od mene terjalo preveč energije, zato sem se raje držala sama zase.
Stvari so bile enostavno preveč intenzivne zame.
Odnosi so bili prenaporni.

Soočena z izčrpanostjo, globoko bolečino in sveto jezo sem bila soočena z nečim, kar ima danes ime – izgorevanjem.
In zabredla sem zelo globoko.

Vendar je morda ravno to rešilo kar se je rešiti dalo.
Bila sem v tisti fazi izgorevanja, ko nihaš med pretirano aktivnostjo in izčrpanostjo.
Ko vsake toliko udarijo občutki popolne ravnodušnosti. In spet drugič v nihanju razpoloženja začutiš tisto evforijo, ob kateri si mnenja, da lahko rešiš cel svet.

In tako sem se odločila, da ostanem.
NE zaradi drugih. Zaradi sebe.

Tisto jutro, ko sem stala v svoji kopalnici in v ogledalu gledala tujko, sem dojela, da je na meni, da odkrijem kdo sem.
In kaj je tisto, kar me tako zelo boli.
Vedela sem, da sem edina oseba, ki lahko v zvezi z vsem, kar sem čutila v sebi, nekaj naredi.
In vedela sem tudi, da sem v riti.

Razpad odnosa me je odprl. Moj oklep je razpadel.
Tako kot poje Leonard Cohen; “There is a crack in everything, that’s how the light gets in”.
Ta razpad je postal moj preboj.

Pojma nisem imela kam se podajam in kaj bo nastalo iz vsega.

Če bi me kdo takrat vprašal, kaj si želim in kaj potrebujem, bi mu naštela kaj si želim za otroke, za moj posel in za odnos. Mene ni bilo.
Odnosi so bili vir mojega stresa in hkrati bi naredila vse zanje.
Hkrati pa sem pozabila na najpomembnejši odnos mojega življenja – odnos s seboj.

To česar nisem vedela še leta po tem razpadu je, da sem bila zasvojena s stresom.
Stres je bil moja droga.
In stres sem ustvarjala s pretirano dramo v odnosih, pretirano skrbnostjo, žrtvovanjem za druge, ugajanjem in prilagajanjem. Bila sem ponosna na svojo prezaposlenost, ker je bila v mojih očeh odsev uspešnosti.
Storilnost je bila dolgo eden od mehanizmov, kako sem merila svoj uspeh.

Dokler nisem dojela, da mene v mojem življenju sploh ni.
Da ne obstajam.
In to je zarezalo globoko. Vse do živca.
In me prebudilo z vso surovostjo v zavedanje, da sem edina oseba, ki v zvezi s tem lahko nekaj naredi.

In danes sprašujem tebe: Si upaš pogledati v svoje življenje in kje sebe daješ na zadnje mesto?
Se skrivaš, kot sem se skrivala jaz?
Kaj so tvoje sanje?

Imaš tudi ti trenutke, ko stojiš v kopalnici in ne veš, kaj bi sama s seboj?
Se gledaš v ogledalo in ne prepoznaš odseva, ki te gleda nazaj?

To kar je del moje poklicanosti in kar srčno želim zate je, da prepoznaš svojo dragocenost, veličastnost, magičnost dejstva, da si Ženska.

Kaj te osrečuje?
Kaj te radosti?
Kaj te polni?
V čem uživaš?

Želim te spomniti na tvoje sanje. Na to, kar te radosti.
Leta 2010 sem imela vizijo, da bi spremenili svet dobesedno čez noč, če bi vsaka ženska postala najsrečnejša ženska na svetu. In danes vem, da je srečna in zadovoljna ženska tista, ki spreminja svet. In to želim zate.

Nič več skrivanja.
Nič več ‘V redu sem.’, ko v sebi čutiš, da umiraš na obroke.
Želim, da živiš.
Živiš na polno.

Si zraven?

V premiku iz preživetja v razcvet…

Vabim te v skupnost Varuhinje Ljubezni.
V spletni tempelj, kjer so na voljo članki, pogovori, rituali in več o tem kaj narediš takrat, ko se prebudiš v zavedanje, da si prerasla življenje, kot si ga živela do sedaj.
Kaj je naslednji korak?
Pofočkaj se >>>tukaj<<< in ostani v stiku z mano.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko začneva soustvarjati življenje, za katero si se rodila, da ga živiš in se mi pridruži v spletnem druženju Ženski Val Kreacije. S teboj bom delila, zakaj je tako zelo pomembno, da že zjutraj zajahaš ta val, ki te vodi skozi tvoj dan. Ženska je ciklično bitje. Je bitje procesov. Potrebuje čas. Potrebuje čas zase. Da se uglasi s svojo žensko esenco. In pogosto si tega časa ne podari. To številne ženske vodi v izgorevanje, jih pušča nezadovoljne, neizpolnjene in vedno znova prazne. V spletnem druženju Ženski val Kreacije bom s teboj delila prvi korak, ki ga moraš narediti, če prepoznavaš, da si na poti v izgorelost, izgorevaš ali v sebi čutiš, da si izčrpana, utrujena, jezna in v bolečini. S teboj bom delila zakaj in kako izgorevaš in kaj lahko v zvezi s tem narediš.

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

jesen

Čas za žetev

Polna luna pred nami je po napovedih mnogih nekaj posebnega. Luna povezana z žetvijo.
To je čas, ki razkriva vse kar je skrito v naših sencah, kot se razkriva tudi senca na kolektivnem nivoju.

In tokratna luna prinaša osvetlitev vsega kar si v tem letu posejala, kajti prihaja čas žetve.

Jesensko enakonočje je čas razumevanja, kaj te ločuje od Celote. Kaj so sprožilci, situacije, tiste stvari, ki prekinejo povezavo v tvoji notranjosti? Kaj je svinec, ki te vleče navzdol? Moraš ga odkriti, da ga lahko trensformiraš v zlato. Zlato je običajno skrito za največjimi strahovi in bolečinami tvojega življenja in žetev prinaša priložnost za vpogled v dragocenost, tvoj notranji zaklad, tvojo lastno vrednost, ki jo čutiš v sebi do sebe.

Jesensko enakonočje vsako leto odpira portale modrosti in razkriva starodavno znanje, ki nam je v tem času na voljo. Odpre se velika knjiga skrivnosti pod Sfingo in na voljo ti je vse, kar si želiš videti kot tudi tisto, kar si ne želiš videti v sebi.

In to se potencira vse do 30.10. ko se na noč čarovnic tančice med portali in vzporednimi svetovi popolnoma ne razpustijo in lahko vstopaš v katerokoli knjižnico svetih znanj.

Zdaj je čas ritualov.
Čas, ko je potrebno ustvariti sveti prostor za spust v svoje globine.
To je čas, ko se oglasijo hrepenenja srca, ki so pogosta tiha kot šepet.
Ujeti jih moraš, biti budna in prisluhniti.

To je čas ženstvenosti, ko te sveta ženstvenost kliče k prebujenju.
Pomembno je spoznati svojo intuitivno, čutno naravo in uporabiti svoje ženske moči za aktivno soustvarjanje z Duhom.

To je čas žetve, ki je aktivna. Vzeti moraš. Pobrati sadeže.
Čas akcije, ko je nujno potrebno iti s tokom, deskati na valovih življenja, namesto da poskušaš veslati proti toku.

Čas med polno luno in mlajem bo čas utelešanja svoje vizije in ustvarjanja novega sveta.
To je čas, ko se je potrebno povezati s svojimi potenciali in pripraviti zemljo za nova semena.

Pred nami je čas, ko bomo prisiljene pogledati svoje nedorečene zadeve.
V odprte in nedokončane stvari veliko bolj pozorno, kajti znamenje tehtnice, ki je pred vrati, bo odpirala številna nova vrata in tehtala tvoje življenje.

Jesen je tradicionalno čas žetve, pa ne le na zunanjih poljih, tudi na notranjih prostranstvih je potrebno iskreno pogledati vase in si priznati, kje se nahajam.
Žetev je skupek tvojih prizadevanj po izpolnitvi. Ženske to običajno asociiramo s tem kako srečne in zadovoljne smo, skozi občutek ljubezn. Moška izpolnjenost prihaja v obliki občutka uspešnosti in občutka svobode.
Pogled navznoter pa bo razkril kako izpolnjena se v resnici počutiš.

Osebno me je presenetila intenzivnost te lune, ki sovpada s številnimi drugimi dogajanji na nebu. Najbolj pa je izziv na področju ženstvenosti, sprejemanja sebe kot ženske, umeščanje svoje vloge v svoje življenje in predvsem v partnerstvu. Saj veš, da je Venera v retrogradnem gibanju na nebu v znamenju Škorpijona, ne!?

Na kolektivni ravni smo ženske soočene z valom, ki prinaša občutke ranjenosti, prizadetosti, izdanosti in prevaranosti, notranje občutke, da je tvoja tkanina življenja strgana in zato je v tem času izjemno pomembno, da si v stiku s seboj in da si priznaš stvari, namesto da jih zanikaš v sebi.
Zdaj ni čas za zanikanje bolečine. Nujno je, da sediš z njo in alkimiziraš notranji svinec v zlato. Kajti tvoja bolečina v sebi skriva najlepše dragulje. Verjemi, da res.

Kako dobra bo žetev v pogledu medsebojnih odnosov, intenzivnega občutenja povezanosti in intimnosti, stika duše z dušo se bo pokazalo v tem jesenskem obdobju. Nedvomno bo luna razkrivala številne stvari, vendar osebno menim, da je to šele uvod v intenzivno jesen, ki je pred nami.

Za september sem napovedala, da bo intenziven v soočanju s sprejemanjem odgovornosti za svoje življenje in polna luna bo izjemno intenzivno pritisnila ravno na ta tvoj notranji gumb. Kajti soočena boš tudi s svojo notranjo žrtvijo. Kje se žrtvuješ za druge in pa z drugim delom, ki stoji v paru z žrtvijo, s svojim notranjim sodnikom, ki kritizira in sodi. Ravno sojenje in obsojenje je največji uničevalec ljubezni v odnosu s seboj in v partnerskem odnosu.

Izjemno pomembna je budnost, da se zavedaš, kdaj eden ali drugi stopita v ospredje, kajti v medsebojnih odnosih se zelo hitro zaštrikamo v enem ali drugem notranjem arhetipu. Mesec pred nami je zelo intenziven. Zato bodi utelešena v svojem telesu, prisotna v svojem življenju in zbrana, namesto razpršena na tisoč koncev.

Dihanje pomaga in hvaležnost za vse kar imaš je še vedno prva izbira iz škatle orodij, ki jih imaš na voljo.

Čas je za Harmonijo. Za povezovanje. Za prepletanje niti v Celoto Biti.

Da objameš Celoto Sebe.

To je čas, ko se oglasi tvoja Duša, ki si želi v polnosti živeti, izkušati, se širiti in se izražati.
Gre za klic tvoje Biti, tvoja izvorne esence, tvojega sebstva, da bi se vrnila nazaj k sebi, nazaj domov.
Je klic k integraciji in edini namen je združevanje v Celoto, ki ti si.

Skozi proces Prebujenja moraš znati navigirati, da ne izgubiš stika s seboj. In vem, kako ti lahko v tem procesu povezovanja in integracije, da vzljubiš sebe in ustvariš ljubezenski odnos s seboj, pomagam.

V programu, kjer bom s teboj delila 9 pomembnih ključev s pomočjo katerih boš v polnosti zaživela kot Varuhinja Ljubezni. Prispevek je 197€. Moje Darilo je septembrsko srečanje v Salonu Srca, ki je uvod v naša srečanja. Več informacij najdeš na spletni strani http://divine.si/program/prebujenje.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v SVetu!

Taja Albolena

pogum

Imelo me je, da bi mu dala lekcijo…

Poznaš tisti občutek, ko se v tebi dvigne temperatura za nekaj stopinj, ko ti kri dobesedno zavre in bi nekoga najraje trikrat okoli ušes?

Ok to se mi ne zgodi prav pogosto, še posebej ne v okoliščinah, kjer so v igri ljudje, ki jih ne poznam.
Ampak pred dnevi smo bili na plaži in skupina mladeničev tam sredi dvajsetih, lahko že proti tridesetim je prišla na plažo opita. Glasno so komentirali in žurersko zasedli svoj prostor ob pomolu.

Fascinira me, ko opazujem, kako alkohol spreminja ljudi. Kako si dovolijo stvari, ki si jih trezni verjetno ne bi. Kako alkohol iz njih na površje povabi senčni del, kako začne senca opletati s svojo glavo in početi neumnosti. Stvari, ki se jih lahko, če te nekdo posname in ti posnetek kasneje spusti, ko si trezen, sramuješ ali jih vsaj obžaluješ.

Nazaj na pomol… to, kar me je pogrelo do vrelišča so bili komentarji enega od njih, ko je začel dekletom, ki so mimo družbe hodile v vodo vpiti; Pička daj pridi bližje, da te primem.

Imam visok prag tolerance ampak ob takšnih komentarjih in priložnostih bi pa mirne duše nekoga ubila. Ja, vem. Močna izjava. To je tisto, kar v meni dvigne mojo Morilko. »Dajte mi bazuko ali še boljše meč, da ga ubijem. Takoj na mestu. Zdajle.«

In ja, imelo me je, da bi odkorakala tja in mu dala lekcijo. Ker z žensko se tako ne pogovarja. In verjetno bi to naredila, če se v tistem trenutku ne bi v moji notranjosti razodela moja lekcija na to temo.

Veš, že leta delam s svojo Senco, ki se oglasi takrat, ko vidim tak prizor v svoji okolici. In zato zelo dobro razumem ples sence. Ko ena senca povabi drugo v ples.

In včasih sem na veliko plesala v takih plesih.
Tokrat pa sem bila opomnjena, da se tole dogaja zame.

In itak, da sem se začela kregati sama s seboj.
»Kako to misliš, da tale idiot tole počne zame. Daj, da ga ustrelim na mestu.«
V trenutku sem postala slabe volje in nerazpoloženje se je kot virus razneslo na vse tiste v moji bližini.

»Kako to, da noben nič ne naredi. In kako so lahko moški tako hladnokrvno mirni. Kako to, da je to vsem sprejemljivo?« sem imela notranji dvogovor.
In v tistem so tri dame v srednjih letih glasno komentirale druga drugi: »A misliš, da je bilo to namenjeno nam? A nismo fejst.«

V meni pa je še vedno vse vpilo. In najraje bi šla bruhat v vodo.
Res me je dalo na obrate. In bila sem milo rečeno razjarjena.
Nisem mogla dojeti, kako je mogoče, da je tovrstno obnašanje vsem sprejemljivo. In da nihče v zvezi s tem nič ne naredi.
Jaz sem čutila v sebi levinjo, ki hoče zaščititi svoje mladiče.
Na mojo veliko žalost imam dve nadebudni mladenki, ki pa ne kažeta, da bi se ju tovrstne pripombe dotaknile.

V tistem trenutku se mi je zdelo, da sem edina, ki ji je mar. In ki se ukvarja s tem.

In verjetno je bilo to resnica. Tega nikoli ne bom zares vedela.

Ob prvi priložnosti sem se odstranila iz tistega dela plaže in se premaknila na čisto drug konec.
Počutila sem se oskrunjeno in napadeno.
In ni mi bilo jasno zakaj sem tako močno odreagirala. Ne navzven, da se razumemo, navznoter, v sebi.

In kot sem rekla, se mi je razkril cel paket.
Prvič; Vse se dogaja zate. Ja, tole je bila moja lekcija. Moj ples. In dojela sem, kako nikoli ne bom mogla spremeniti sveta. Nikoli ne bom mogla spremeniti moških, da bi bolj spoštovali ženske.
Dojela sem, da je na meni, da spoštujem sebe kot žensko.
Ker z besedami mojega moškega; moški spoštuje žensko točno toliko, kot ona spoštuje sebe.
Dogodek je bil opomnik meni, da se spomnim, da se cenim.

Drugič; NI na meni, da kogarkoli poskušam spremeniti. Danes vem, da je alkohol za moškega način, kako poskuša upočasniti svet in preplavljenost z dogajanjem v njegovem življenju. Z alkoholom poskuša ustvariti mir, tišino in praznino. Odpre ventile. In ti ventili omogočijo senci, da pride v ospredje in se pokaže.
Ni na meni, da človeka sodim, da je idiot, ker je tak kot je ali pa da ga poskušam spremeniti. Vsak mora prevzeti odgovornost za svoje življenje. In tukaj sem morala jaz prevzeti odgovornost za svojo Morilko, ki bi ga kar fentala. In za svoj ranjeni del, ki se je počutil ogroženega zaradi njegovih izjav.

Tretjič;
moj dragi pravi, da pes, ki laja , ne grize. Da tisti, ki veliko govorijo ponavadi nimajo jajc, da kaj naredijo. Da iščejo pozornost pri tistih, ki so jim voljni dati energijo.
In to mi je dalo misliti. Globoko sem se zamislila ob tem kolikokrat še vedno hranim s svojo energijo tisto, kar me najbolj jezi. Kako v resnici ravno temu, kar me najbolj daje na obrate namenim največ svoje energije in pozornosti.
Dojela sem, da je na meni, da se zavem kaj hranim in enostavno zaprem pipo za tisto, česar ne želim podpirati.

Četrtič; Nikoli ne veš koga imaš na drugi strani. Po vsej verjetnosti je bila ta oseba ranjena na svoji strani, da je izbrala tako neustrezen (spet iz mojega vidika) način iskanja pozornosti in energije. Ranjeni otrok v njemu verjetno potrebuje ljubezen in pozornost in to, kar se je naučil v svojem otroštvu je bilo, da je pozornost dobil takrat, ko je delal neumnosti.
Oki lahko sem sočutna do tega otroka, ki išče nadomestnega starša.

Petič; Če tebe boli, potem je to tvoja lekcija. Če nihče drug ne odreagira, je to verjetno iz enega od dveh razlogov ali to ignorirajo ali pa jih res ne gane. Ker me je bolelo sem vedela, da je to moja bolečina in da je na meni, da se spogledam z njo v sebi. Kaj mi sporoča? Česa me uči? Kaj moram jaz objeti v sebi?

In šestič; na tebi je, da držiš svoj prostor. Vedno, ko imaš občutek, da je nekdo oskrunil tvoj prostor je to zato, ker si ga spustila blizu, ker ti je prišel do živega. Ker ti ne držiš svojega prostora. In to je bil zame trd oreh. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem vzela to lekcijo. Da takrat, ko sem izzvana najprej pogledam vase, če sem še vedno v sebi ali sem že zapustila svoj prostor, ker se počutim ogroženo. In vedno znova sebe vračam nazaj k sebi. V svoj center.

Skozi ta čisto vsakodnevni dogodek sem bila ponovno opomnjena, da je resnično vse v meni. Sodnik je v meni. Kritik je v meni. Morilka je v meni. Pasja ženska je v meni. Žrtev je v meni. Vse to je moje. In na meni je, da to prepoznam, si priznam, kar je roko na srce včasih zaj*ebano do konca in si to prisvojim. Ja tudi Pozerka je v meni. In Ranjeni otrok tudi. Cel paket.

Vse kar lahko rečem je, da imam srečo, da mi hitro kapne. In da imam na voljo orodja, da v zvezi s tem lahko tudi nekaj naredim.
Ker drugače bi se še vedno pacala v tisti slabi volji in nerazpoloženju v smislu; Kako so ljudje lahko takšni in zakaj se to dogaja meni.

Ja, lekcije imaš povsod. Za vsakim vogalom so. Na vsakem koraku so.
Ključno vprašanje pa je ali jih vidiš. Jih sploh hočeš videti? In Ali veš kako tovrstne v narekovajih »slabe« izkušnje pretopiš v zlato v svoji notranjosti. Da ugledaš lekcije, učenja, vzameš svojo moč nazaj in greš svojo pot pomirjena in radostna. Namesto, da človeka še dneve, tedne ali mesece nosiš s seboj, na hrbtu, kot ruksak.

Saj poznaš tisto zgodbo o dveh menihih, ki sta šla čez vodo…

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

A

Lovim velike valove

Ko začne pihati zahodnik se na Korziki začenja velik žur. Valovi se povečajo in dosežejo razsežnosti, ko raje ostaneš na plaži kot bi šla v vodo, ker je tok vode, ki nese na odprto tako močan, da težko prideš nazaj na obalo. V vodo priti ni problem, najdeš luknjo med dvema valoma, težje je potem priplavati nazaj na kopno.

Kljub temu je to čas, ki ga z velikim navdušenjem izkoristim za body-surfing.
Všeč mi je tisti občutek lebdenja na valu, ko s telesom čutiš kdaj zaplavaš, kako ga ujameš in se nato na peni zapelješ vse do plaže.

Valovi me fascinirajo že od nekdaj.

Spomnim se, da sem kot majhna punčka komaj čakala poletje in z njim obisk morja ter lovljenje pene na plaži.

Zasvojili pa so me v Indiji, ko sem cele dneve preživljala na obali, kjer smo lovili valove.

Indijci so pravi umetniki v body-surfanju, kjer za desko uporabljaš samo svoje telo. To je ena od zelo starih in zahtevnih tehnik.

Bodysurfanje je umetnost in šport hkrati.

Surfanje bi v slovenščino pravilno prevedli kot deskanje, vendar pa deska za drsenje po valovih ni nujno surf, kot si ga ponavadi predstavljamo.

Deskanje se je razvijalo zadnjih 3500 let in na svojem začetku ni vsebovalo deske, kot jo poznamo danes. Eden najbolj popularnih stilov je bodyboarding. Pri tem ima deskar na nogah plavutke, uporablja pa kratko penasto desko, na katero nasloni le prsni koš.

Deskanje je v svojem bistvu drsenje skozi vodo zaradi potisne moči vala. Valovi na odprtem morju potujejo neovirano. Ko pa zadenejo ob podvodno oviro, ki je običajno dvigajoče se morsko dno, se mora energija nekako premikati naprej. Tako se val zlomi, kar ti omogoči, da val z veslanjem ujameš in v idealni situaciji s telesom drsiš na valu vse do plaže.

Na Havajih bodysurfanju pravijo he’e umauma (drsenje na prsih) medtem ko deskanju na deski pravijo he’e nalu (drsenje na valu). V Australiji body surfanje imenujejo tudi ‘body bashing’. V Braziliji pa mu pravijo ‘jacaré‘, kar bi lahko prevedli kot aligator.

Tale čas v juliju, ko se začne od poletnega solsticija proti Siriusovemu portalu dvigati energijski val je veščina deskanja nekaj, kar je lahko imenitna prispodoba za aktualno dogajanje.

To je čas, ko je najbolj pomembno to, da si v toku. Kajti, ko si v toku, je to tako, kot bi deskala na valu. Val se včasih zlomi nate, včasih ga zamudiš, včasih pa te sname z vala tvoja neiskrenost in pretvarjanje, ko hočeš ustreči nekomu, ugajati in se želiš prilagoditi drugim, da bi bil sprejeta, pa te val potegne v centrifugo in te povalja po pesku.

Takrat se ti lahko zgodi, da hlastaš za zrakom, da imaš usta polna peska in ničesar ne vidiš, vendar te slej ko prej izpljune ven in imaš možnost ujeti naslednji val.

Ampak drage moje tale val, ki prihaja je tako velik, da močno odsvetujem, da ga zamudite. Še bolj odsvetujem neiskrenost in pretvarjanje, ki bi vas utegnili potegniti pod tale val, ker bo pristanek v centrifugi lahko usoden.

Skratka, pripravi svojo desko. Greva deskat na najveličasnejšem valu našega življenja.

Če si gledala film o velikem valu, ne spomnim se točnega naslova, vem le, da obstaja plaža, kjer deskarji sveta lovijo največje valove na svetu, je tole opomnik. Kajti 27.7. se bomo povzpeli na enega od njih. Nahajamo se na plaži življenja in čakamo velike valove.

Tri-štiri-zdaj … si pripravljena!?

28.7.2018 bom vodila enodnevno druženje Odpiranje Portala, kjer bom podelila več o tem posebnem času, ko je stik s tvojo Žensko Dušo še posebej v ospredju. Več najdeš na spletni povezavi >>>tukaj<<<

In seveda ob tej priliki ne bo odveč, če obnovimo navodila za deskarje, ki so več kot le navodila za deskanje, so navodila za vse, ki deskamo v tem velikem oceanu, ki mu pravimo življenje.

Najdeš jih v članku na spletni povezavi http://divine.si/blog/deskanje/

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

container

Vsak potrebuje podporo

Po dolgi vožnji na morje, skozi neurja in veeeeliko vode na cesti, sem končno ob polnoči prispela na destinacijo. Utrujena in v pričakovanju mehke postelje sem parkirala avto in poklicala številko.

Bilo je tik na tem, da začne deževati in ko sem izpraznila vsebino prtljažnika na parkirišče se je vsulo. Razmišljala sem o tem, kako sem šla na pot tik preden je začelo padati in prispela v identično situacijo.

Pogovor tik pred spanjem je pospremilo začudenje ob tem, da toliko znanih ljudi, ki jim navzven »nič« ne manjka naredi samomor. Ko sva se s sestro pogovarjali o tej temi sem ugotovila, da resnično nisem na tekočem.
In da razen Avicii-ja za ostale sploh še nisem slišala. Ja res nisem iz tega sveta.

Ob tem sem se ponovno spomnila na vse preizkušnje, ki so v zadnjih mesecih del moje družine in dojela – ja, res, vsak potrebuje podporo.

Nikoli nisi prestar za podporo. V resnici nikoli nisi »dovolj star«, da podpore ne bi potreboval.
Še posebej takrat, ko se tvoji temelji tresejo, ko se vse spreminja je ta občutek, da imaš podporo ključnega pomena.

In zase vem, kako je, ko te podpore nimaš. Vem, kako je, ko si sam. In odvisen samo od sebe. Vem kako se počutiš, ko ni nikogar, ki biti povedal; Tukaj sem zate. Verjamem vate. Vem, da ti bo uspelo.

Ni treba, da si jogijska mojstrica, da bi razumela pomen prisotnosti in podpore v svojem življenju. Biti prisotna s tem, kar je, brez sojenja in razsojanja se sliši kot preprosta stvar, ki je hkrati ena najtežjih, ki jih enostavno moraš narediti.

Podpora ne pomeni, da lahko karkoli narediš za kogarkoli.
Podpora pomeni, da si prisotna in da si priča izkušnjam, čustvom, besedam, brez reakcije.
Podpora je notranji prostor umirjenosti, biti, ko samo si. Prisotna. Budna. Tukaj in zdaj.
In zase vem, da sem vedno znala držati prostor za tisto, kar se zliva vanj.

Hkrati pa sem pričakovala od mojega moškega, da bo znal držati prostor zame.

Dolgo časa mu nisem znala razložiti, kaj pravzaprav potrebujem takrat, ko izgubim stik s svojim kompasom. Ko sem vznemirjena, pretresena, preveč izčrpana, da bi zmogla držati prostor zase.

Potem je prišel trenutek, ko sem zmogla ubesediti, da je to, kar potrebujem njegova usmerjena pozornost. Ko je priča moji izkušnji, mojim čustvom, mojim besedam brez komentarjev in brez reakcije.

Ko je moški v svoji možatosti in drži prostor, se lahko sprostim v svoji ženstvenosti.
Prostor je kot posoda, sveta posoda v kateri lahko izkušam izvorne kvalitete svoje ženske duše; ljubezen, svobodo, milino, nežnost.
In ko nekdo stoji s teboj, ti je priča in drži posodo za tisto, česar ti še ne vidiš v sebi, je to sveto dejanje prepoznavanja, odslikave, ki ga potrebuje čisto vsako bitje na Zemlji.

Otrok potrebuje to posodo v kateri je ugledan v svoji edinstvenosti.
Ženska potrebuje to posodo, da je ugledana v svoji ženstvenosti.
Moški potrebuje to posodo, da je ugledan v svoji možatosti.

Vsak potrebuje podporo.
Potrebuje nekoga, ki ga vidi.
Nekoga, ki mu odslika kvalitete, ki so del njegove duše.
In če tega tvoji starši niso znali in zmogli, potrebuješ nekoga, ki to lahko naredi zate.

Ta odsev je pomemben. To je podpora, ki jo potrebuješ ne glede na starost.

Sprostitev, ki se zgodi, ko si ugledana točno takšna, kot si, brez sojenja in razsojanja je izjemna.
Ko veš, da te oseba na drugi strani čuti in vidi.

Ko držiš prostor za ljudi okoli sebe, jim to olajša življenje.

In pomembno je, da to skomuniciraš s svojim moškim.
Ko sta v sporu, ko napetost narašča in začutiš frustracijo v sebi je pomembno, da lahko rečeš; Potrebujem te, da držiš prostor za Naju.

Da si tukaj z menoj, cel. Ni potrebno, da karkoli rečeš. Ne potrebujem nasveta. Potrebujem te, da si z mano, cel.

Še bolje je, če je to vajin dogovor vnaprej.
Da mu poveš, da te takrat, ko postaneš sitna in zoprna, ko postaneš zajedljiva spomni, da si v tem trenutku tukaj in zdaj, namesto, da iščeš po preteklosti napake, česa ni naredil in kaj bi moral narediti.

To je za večino moških še posebej izziv, ker je njihova izkušnja, da takrat, ko postane napeto in neprijetno, zapustijo prostor in počakajo, da nevihta mine.

Izziv je v tem, da moški izbere, da ostane polno prisoten in pozoren takrat, ko bi najraje pobegnil.

Da bi lahko učinkovito držala prostor za kogarkoli moraš najprej vedeti, kakšen je občutek, ko ga držiš zase. Da se zavedaš občutka, osrediščenosti v svojem centru, pozornosti v svojem telesu. Popolna utelešenost je ključna.
Ko si utelešena, popolnoma tukaj in zdaj, si sproščena.

Izziv je v tem, da ostajaš v sproščenosti in prisotnosti takrat, ko si skupaj z nekom, ki je zakrčen in raztresen na tisoč koncev.

Zgledi vlečejo in precej lažje se je spustiti na nivo raztresenosti in zakrčenosti. Takoj, ko greš v branjenje, ko se poskušaš zaščititi pred nekom, si v ujemanju s to energijo zakrčenosti. Zakrčenost je preživetveni mehanizem, kjer svoj energijski prostor skrčiš in se pomanjšaš zavoljo preživetja. In ujemanje se zgodi na tak način, da ko se ti zakrčiš in pomanjšaš, bo oseba na drugi strani ravno tako šla v zakrčenost in reakcijo skozi preplavljanje s svojo energijo ali v energijsko penetracijo.

Če se v tistem, ko se vse skupaj dogaja, spomniš, da je potrebno globoko dihati in se sprostiti, s tem podariš darilo sprostitve in prostora osebi na drugi strani.
Namesto, da zavzameš prostor, ga ustvariš.

S tem ustvariš podporo.

In pomembno je razumeti, da s tem, ko ustvariš prostor, jo podpreš, narediš največ za osebo na drugi strani. Ne moreš je rešiti.

V resnici nihče ne more ničesar narediti namesto tebe.
Tudi, ko imaš na voljo podporo, je na tebi, da narediš svoj del.

Nihče te ne more rešiti.
Le ti lahko rešiš sama sebe.

Vedno pa lahko prosiš za pomoč.
Poveš na glas, kaj potrebuješ.
Brez pričakovanj, da bo pomoč prišla s strani osebe na katero si se obrnila in hkrati s polnim zaupanjem, da se bo pojavil nekdo, ki ti lahko pomaga.

Povej, ko potrebuješ objem, toplo besedo, spodbudo, pohvalo.
Izrazi se jasno, glasno in pogosto.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

O tem, kako bolje razumeti moške sem spisala eKnjigo, ki jo lahko prejmeš, če se prijaviš tukaj >>>.
Pripravila sem jo, ker sem zaradi nerazumevanja svojega moškega po 15 letih v odnosu skoraj odšla. In ker zate želim, da preden zabredeš v težave, poznaš 10 stvari, ki sem se jih v reševanju svojega odnosa naučila.

 

marjetici

Kako sem prosila za pomoč…

Vedno sem se imela za sposobno in neodvisno žensko, ki zmore vse sama. Seveda nisem potrebovala pomoči. Neodvisnost je v mojih očeh pomenila, da zmorem probleme reševati sama. Prositi za pomoč je bilo v mojih očeh znamenje šibkosti in nemoči.

V odnosu z moškim pa se mi je zdelo celo ponižujoče prositi za pomoč. Dokler nisem prišla do zavedanja in razumevanja, da je za moškega bistvenega pomena, da se počuti koristnega. Vendar sem kar nekaj časa potrebovala, da sem dala v prakso to, da sem svojemu moškemu povedala, da ga potrebujem in da je moj junak. Da sem opazila in mu pustila, da svojo ljubezen izraža skozi stvari, ki jih naredi zame.

In dooolgo časa nisem vedela, da je ravno to, da prosim za pomoč moj velik izziv.

Počasi je prišlo v moje zavedanje, da je nesposobnost, da prosim za pomoč povezana s strahom in sabotiranjem priložnosti, ki jih imam za svoj razcvet.

Soočanje z neprijetnimi občutki, ki so spremljali to, da prosim za pomoč so od mene terjali radikalno iskrenost do sebe.

Samoizpraševanje me je vodilo v globine  strahu pred zavrnitvijo, v jedro strahu pred besedico NE.

Vesolje pa ima izjemen smisel za humor kako te sooči ravno s stvarmi, ki ti predstavljajo največji izziv.
In tako sem bila pred dnevi soočena z neprijetno situacijo, ki je nisem mogla rešiti sama. Ugotovila sem, da potrebujem pomoč onkraj svoje ožje družine, kjer sem se že naučila, da izrazim kaj potrebujem. Tudi na glas.

Tokrat sem izčrpala notranje vire. Ugotovila sem, da potrebujem kovček, ki ustreza meram letalske družbe s katero potujemo na Irsko. Moji kovčki so bili predebeli. In ko sem zavlačevala s tem, da izrazim svojo potrebo v skupini žensk, kjer sem čutila, da bi lahko dobila pomoč, sem zamujala priložnosti.

Na nekem notranjem nivoju sem vedela, da sabotiram sebe. In spet sem se ujela v tistem znanem vzorcu, ko kar čakaš, da ti bo nekdo prebral misli in te bo rešil. Zagotovo poznaš zgodbo o princeski, ki čaka, da jo bo princ rešil.

Vedno znova me osupne, kako se ujamem v dinamike svojega notranjega otroka.

Ko čakam. In upam, da me bo kdo videl. In da bodo moje potrebe ugledane. Tako kot sem upala, da bodo ugledane, ko sem bila majhna.

S hčerko sem se pogovarjala ravno na to temo. Vendar še vedno nisem prepoznala, da to, kar ji govorim v resnici govorim sama sebi.

Bom že kako. Saj bomo, sem se tolažila.

Dnevi pa so kar tekli. In vedno bolj sem se počutila potisnjena v kot. Jezila sem se sama nad seboj, češ kaj zavlačujem in zakaj zaradi ene take majhne stvari delam takšno notranjo dramo.

Pa sem še kar čakala. In se opazovala. Vedela sem, da vse skupaj nekam pelje, čeprav še nisem jasno uzrla kam.

Strah pred zavrnitvijo s strani meni ljubih ljudi. To, da bi mi rekli NE me je vodilo v Pridno punčko. Kjer sem ustregla vsem okoli sebe. Drugi pol tega istega arhetipa je bil ta, da nisem prosila za pomoč. V tem, da sem bila pridna in da nisem ničesar potrebovala v zameno sem videla nekaj plemenitega. Hkrati pa sem vedno znova čutila izkoriščenost, ko sem se razdala čez vse meje in nisem poskrbela zase.

Kar je vključevalo tudi to, da nisem prosila za pomoč.

Moja Pridna punčka se je močno pokazala v odnosu do žensk in v poslovnem svetu. Kar me je vedno znova vodilo na tisto mesto, kjer sem se morala soočiti s svojim steklenim stropom, ki me je vedno znova ustavljal.
Zagotovo jih poznaš.
Tiste nepremagljive ovire, ki si jih v življenju vedno znova postavljaš nad seboj; strah da boš drugim v breme, strah da boš odvisna od drugih ali da boš nekomu drugemu odžrla njegov del, če boš povedala kaj potrebuješ.

Pogosto si mnenja, da bi stvari morala znati sama in zaradi težnje po perfekcionizmu, ki gre z roko v roki z mojo nevidnostjo sem se bala tega, da bom razkrita, da nečesa ne zmorem sama. Ali da nečesa ne znam.

Vsak ima svoje mehanizme, v katere se ujameš in v katerih se zaciklaš kot hrček na svojem kolesu.

Vendar tvoje potrebe nikamor ne gredo, še posebej tiste, ki so temeljne za tvoje preživetje.

In ena pomembnih stvari, ki sem jih odkrila v povezavi s potrebami je, da je to, da prosiš za pomoč nekaj sila ranljivega. V prvi vrsti je potrebno samozavedanje, da svoje potrebe odkriješ. Biti moraš prisotna s seboj, se poslušati in kot sem že rekla biti radikalno iskrena s seboj. Povedati si moraš resnico. In resnica je pogosto nekaj zelo ranljivega.

Terja srčnost, pogum, da jo podeliš. Vendar ravno ta ranljivost, da se odpreš in poveš, kaj potrebuješ vodi v povezanost in sodelovanje, v to, da ti je to, kar potrebuješ omogočeno in dano.

Ko se odpreš
in jasno poveš kaj potrebuješ je drugi povabljen v to, da ti to omogoči.
Vendar je na tebi, da to sprejmeš. In ravno sprejemljivost je velik izziv sodobne ženske.

Vendar se tukaj ne konča, kajti tudi takrat ko sprejmeš ni nujno, da si boš dovolila, da te to nahrani in napolni, da te pomoč, ki si jo prejela neguje od znotraj.

In to je tisti del, ki sem ga doživela včeraj, ko mi je prijateljica, ki sem jo vprašala za pomoč rekla JA valjda. Bila sem ganjena. Radostna. Čutila sem tisto notranje praznovanje ob dejstvu, da sem izrazila svojo potrebo na glas.

In ko sem dobila še nekaj odgovorov na mojo izraženo prošnjo sem dojela, kako veliko lahko dobiš s tem, ko izraziš to, kar potrebuješ. Seveda moraš najprej ti vedeti, to je prvi korak. Drugi korak je, da se jasno izraziš. Tretji je, da se odpreš za to, da to lahko vstopi v tvoj svet. Četrti je, da to sprejmeš, ko ti je dano. In peti je, da pustiš, da se te to dotakne, te nahrani, da vsrkaš občutke, ki jih ob tem čutiš.

Kaj boš pridobila s tem, ko boš prosila za pomoč?

  1. Omogočila si boš premik naprej. Namesto občutka ujetosti in zataknjenosti, ko ne veš, kako se premakniti naprej, boš začutila pretočnost, premikanje. Se spomniš tistega občutka, ko oklevaš ali bi segla ven iz sebe in prosila za pomoč? Iz lastne izkušnje ti povem, da ustvarjaš veliko stresa s tem, ko čakaš. Strah, zaskrbljenost in občutek ujetosti ustvarjajo toksično notranje okolje. Zato se počutiš tako osvobojeno, ko končno dopustiš, da vse steče, s tem, ko izraziš svojo potrebo. To pogosto opisujemo s prispodobo, da ti kamni padejo z ramen.
  2. Dobila boš priložnost za sodelovanje in soustvarjanje. Seveda ni nujno, da bo oseba na drugi strani rekla JA. Tudi ko sem sama vprašala, je bil odgovor najprej; če bi mi povedala včeraj, bi ti ga pripeljala, zdaj pa ni šans, ker je kovček na drugem koncu Slovenije. In v tistem trenutku se začutila obžalovanje, da sem tako dolgo zavlačevala. Vendar se je potem vse obrnilo in dobila sem kovček. Moje veliko spoznanje je bilo povezano s tem, da si ljudje želijo pomagati, če vedo kako. Da je to, da prosiš za pomoč za mnoge znak počaščenosti in da tudi ko prosiš za mnenje ali strokoven nasvet ljudje radi delijo svoje znanje in mnenje s teboj.
  3. Priložnost za rast in razcvet. Globoko ganjena sem bila ob tem, ko sem prosila za pomoč koliko žensk se mi je oglasilo in mi je ponudilo roko. Začutila sem toplino v sebi, ko sem se zavedla, na enem čisto novem nivoju, da nisem sama. Ponujena roka je vsakič priložnost za rast obeh vpletenih. Povezanost in hvaležnost, ki sta prisotni oplemenitita in bogatita življenje na obeh straneh. Opazuj kdo so tisti, ki so pripravljeni pomagati v tvoji okolici in kaj so pripravljeni narediti zate. Dovoli si, da občutiš hvaležnost in blaginjo, ki te obkroža.

Pogosto ti ni problem narediti nekaj za drugo osebo. Ko pa želi nekdo pomagati in nekaj narediti zate, pa kar pozabiš kako dober je občutek, ko lahko pomagaš.

To, da pomoč sprejmeš in dovoliš, da se te dotakne, te neguje.

In to negovanje te širi, omogoči ti, da sebe deliš z drugimi.

In s tem se vrneš nazaj v novo spiralo odpiranja, sprejemanja, negovanja in predaje toku življenja.

Več o tem kako prosiš za pomoč svojega moškega delim v spletnem programu Čas Zame.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Globoko verjamem, da ženska, ki si dovoli biti ženstvena, opolnomoči sebe in svojega moškega ter spreminja svet.
Vendar iz prve roke vem, da ne moreš biti ženstvena na hlapih energije.
Potrebuješ svoj »čas zame«, da bi utelesila svoj polni potencial in zaživela življenje in ljubezen o kateri sanjaš.
Več bom s teboj podelila v spletnem programu Čas Zame. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<

stress

Nočem biti breme…

Od nekdaj sem mislila, da sem zahtevna. Nisem delila svojih potreb in želja, da ne bi bila zahtevna. Bila sem samostojna, vedno sem hotela dokazati, da bom zmogla sama, da nikogar ne potrebujem. Zmorem, je bila moja mantra.

Nisem želela, da bi koga skrbelo. Vedno sem se znašla. Od majhnega so o meni govorili: »Ona ne potrebuje pomoči. Ona se bo znašla.« Bila sem sposobna, samostojna… in tako zelo osamljena. Nisem vedela, da sem svoje srce obdala z oklepom, ki je poskrbel, da so vsi ostali zunaj. Nisem vedela, da sem ščitila samo sebe.

Bila sem odpadnik, nisem bila sprejeta, nisem pripadala, bila sem tako drugačna od svojih vrstnikov. In tako sem večino otroštva preživela zunaj dogajanja, pritisnjena na stran, z nosom na šipi, v opazovanju tistih, ki so bili notri, ki so se zabavali. Čutila sem osamljenost, izolacijo, bolečino v sebi.

Šla sem v dokazovanje, da zmorem. Potrudila sem se, da sem bila zabavna, dekle brez zgodbe, ki se vedno nasmehne in reče: »Vse je v redu, zmorem. Super sem, hvala.«. Dekle, ki jo preganjajo dvomi vase in ki je svoj največji kritik takoj, ko ostane sama.

Verjetno je tudi zaradi tega moje sedanje delo osredinjeno v povezanosti, intimnosti, ki je pravzaprav globoka povezanost, po kateri sem desetletja hrepenela. Moja velika rana je postala vir mojega največjega navdiha. Kajti v življenju vsake ženske pride čas, ko te tvoj oklep ne more več zaščititi. Pride trenutek, ko se ne moreš več pretvarjati. Čas, ko se moraš osvoboditi oklepa, ki stiska tvoje srce. Ko je potrebno prepoznati, da tvoje misli, tvoji občutki, tvoja zgodba štejejo. Da ti šteješ.

Pogosto se primerjamo z drugimi, s tistimi, ki so bili še bolj ranjeni in čakamo, da nam bo nekdo podal mero za bolečino, s katero bomo lahko ovrednotile ali smo vredne pomoči in ljubezni. Imela sem občutek, da nikoli ni dovolj in moja notranjost je vedno znova kričala; Nočem biti breme.

Dolgo časa mi ni bilo jasno od kje izhaja občutek, da sem ljudem v breme. Potem sem imela leta 2010 vizijo najsrečnejše ženske na svetu. Počasi se je sestavila zgodba, ki gre nekako takole; Kot otroci se zelo zgodaj naučimo, da, če je mama srečna, je srečen oče in smo srčni mi. Ko je mami srčna, se igra z menoj, se pogovarja z menoj, je ljubeča in prijazna. Vse, kar si otroci želijo so mir, ljubezen in harmonija. To potrebujejo, da se počutijo varno. In če tega ni, potem poskušajo to doseči s tem, da se trudijo biti boljši otroci.

Otrok je kot spužva, ki vsrkava svoje okolje na čustveni, fizični in intelektualni ravni. Ko je v njegovem okolju nekaj narobe, otrok to vsrka vse in je prepričan, da je z njim nekaj narobe. To poskuša popraviti. Trudi se biti še boljši, da bi dobil pozornost s strani starša. Ob tem se nauči, da ne glede na to, kaj počne, ne more rešiti težav, ki jih imajo njegovi starši. Seveda ni na otroku, da bi lahko rešil težave starša, vendar otrok tega ne ve. Zato poskuša naprej.

To kar otrok misli je: »Nekaj mora biti hudo narobe z mano. Gotovo me je nemogoče ljubiti.« Nase prevzame čustveno prtljago družine in v želji, ko bi le zmogel več, ustvari občutek, da je breme. Počuti se neljubljenega, nepomembnega, zapuščenega. In tako pogosto poskuša postati skrbnik v upanju, da bo s tem odložil občutek bremena, ter občutil, da je v življenju staršev pomemben, da je vključen, da je del družine. Tako otroci začnejo skrbeti za svoje starše, za mlajše brate in sestre, ter prevzemajo nase odgovornost, ki je kot otroci ne zmorejo.

Tako se rodi reševalka, ki rešuje druge, poskrbi zanje, na račun sebe. Pogosto dovoli drugim, da jo izkoristijo in jemljejo kot samo po sebi umevno in to celo spodbuja, da bi začutila, da je pomembna, da je povezana, da je del družine.

»Ampak res, ni treba,« sem bila vztrajna. »Bom sama,« sem pogosto odklanjala pomoč svojega moškega. Ko mi je ponudil, da mi pomaga, z vprašanjem, če pomije posodo, sem to interpretirala kot kritiko, češ da še nisem naredila vsega, sama. Nisem znala povedati, kaj potrebujem, ker me je bilo strah, da sem zahtevna in drugim v breme. To česar nisem slišala je, kako sem v svoji vnemi, da bi dokazala, da zmorem sama, zavračala ljudi in jim dajala občutek neljubljenosti, nepomembnosti in kako sem jih izključevala iz svojega življenja. Ti isti občutki so bili globoko vtisnjeni v moji notranjosti.

Seveda zgolj to, da sem odrasla, ni zagotovilo tega, da bi ugledala vzorce obnašanja, ki sem jih prevzela. Ponotranjeno sporočilo ostaja v tebi. Sami sebe vzgajamo na enak način, kot smo bili vzgajani. Zato sporočilo, da nisem dovolj dobra, ker tega nisem uspela rešiti, ostaja.

Občutki nevrednosti in nezadostnosti nikamor ne gredo. Negativnega sporočila ne moreš povoziti s tem, da si prigovarjaš, da je vse ok. Potrebno se je zazreti globoko vase in si povedati resnico. Soočenje z globoko zakoreninjenimi travmami v celičnem spominu in preobrazba le teh je potrebna, če želimo zaživeti drugačno življenje. To je pot preobrazbe, ki vodi v globino lastne Biti.

Ko sem si dopustila, da sem se odprla, sem dojela, da so ljudje okoli mene, ki želijo biti del mojega življenja. Ljudje, ki jih iskreno zanima, kdo sem. Ni jih zanimala tista zadržana ženska brez zgodbe. Želeli so spoznati žensko s sanjami in strahovi, upanjem in obžalovanjem, bolečino in ljubeznijo.

Dejstvo je, da si, ne glede na to, kje si v svoji zgodbi in kako je tvoja zgodba videti, pomembna. Tvoja bolečina je pomembna. Tvoj glas je pomemben. Tvoj obstoj je pomemben.

Kar želim podeliti s teboj je pomembna resnica; Vredna si. Vredna si, da živiš celoten spekter svoje Biti, da spoznaš tako svoj svetli, kot svoj temni del in vse odtenke vmes. Pomembno je, da osvetliš vsako senco v tvoji notranjosti. Kajti bolj, ko skušaš skriti sence v sebi, bolj se bojujejo s teboj in več tvoje energije dnevno namenjaš temu, da skrivaš dele same sebe.

Ravno ti deli, ki jih v sebi skrivaš, so tisti deli, ki ti onemogočajo, da v polnosti deliš sebe z ljudmi in s svetom. To so tisti deli, ki ti onemogočajo, da ugledaš sebe v vsej svoji veličastnosti in vrednosti. Enostavno ne moreš zasijati v polnosti, če skrivaš dele sebe v sebi.

In potem nekega dne odkriješ, da ko iskreno odgovoriš na vprašanje: »Kako si?« z iskrenim »Ušivo,« dobiš odgovor: »Jaz tudi«.

Največje darilo, ki ga nosiš v sebi, je tvoja zgodba. S tem, ko deliš svojo zgodbo, pomagaš ljudem odkrivati njihovo zgodbo. Ljudje smo pripovedovalci zgodb. Ja, bolečina je različna. Vendar nam je vsem skupno, da se kdaj na svoji poti znajdemo v tunelu in potujemo skozi temne in brezupne čase. In ravno podobnosti nas lahko rešijo, nam pomagajo, nam olajšajo popotovanje skozi notranjo čustveno pokrajino.

Tvoja izkušnja tega, kako si potovala skozi svoje izgube in bolečine pomagajo nekomu, ki se podaja skozi podobno izkušnjo. Si v so-čutenju in veš, kako se počutiš, ko si tam. Povezanost je naša osnovna potreba in to nas pritegne k nekomu, da izmenjamo izkušnje, da delimo svoje Darilo.

Ko deliš svojo zgodbo, odložiš oklepe okoli svojega srca. Ko deliš zgodbo, se osvobajaš bremena. Spoznaš, da si živa. Spoznaš, da so vsa občutenja tukaj z namenom, da jih izkusiš, tako radost kot strah, upanje, ljubezen, kot jeza.

Ti si Bit-je. Obstajaš. Prispevaš. Dihaš. Ljubiš. Čutiš. Si.

In zgolj dejstvo, da obstajaš, zadošča. Tvoj obstoj zadošča.

Zato dovoli svetu, da vidi Žensko z zgodbo, ki jo je vredno deliti.

Tvoja bolečina ni breme.

Ti nisi breme. Si Lučka, svetilnik, opomnik.

Si Ženska. Tukaj z namenom, da narediš pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.

Pokaži se. Bodi, kar SI!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

In skozi ta proces moraš znati navigirati, da ne izgubiš stika s seboj. In vem, kako ti lahko v tem procesu odlaganja ščitov, oklepov okoli tvojega srca, da vzljubiš sebe in ustvariš ljubezenski odnos s seboj, pomagam. V programu, kjer bom s teboj delila 9 pomembnih ključev s pomočjo katerih boš v polnosti zaživela kot Varuhinja Ljubezni.  Več informacij najdeš na spletni strani http://divine.si/program/prebujenje.html

fun

Mrk prinaša priložnost za praznovanje…

Ženska sem. Potujem s cikli. Kajti življenje me je naučilo, da je potovanje s cikli narave najbolj modro, lahkotno in izjemno. Zato sem budna in poslušam, z vsemi svojimi čuti.

Ko me je tale vikend zajelo pred-mrkovsko razpoloženje, in je vse naenkrat začelo drveti niz brdo, sem vedela, da je resnično nekaj v zraku. Včeraj je bilo že rahlo neznosno, potem pa sem dojela, kaj je na stvari.
Čas je za upočasnitev.
Čas je za poslušanje navznoter.
Čas je za stik s seboj.

Vsesplošno je znano, da lunin mrk oznanja konec nekega obdobja. Je opomnik, da je pomembno praznovati.
Vikend je več kot primeren za praznovanje. Konec koncev je pred nami polna luna v Levu, ki te spomni na veličastnost in pomen tega, da se postaviš v središče svojega življenja.

Konec tedna te čaka deskanje. Ujeti bo potrebno tale val, ki bo precej visok. Za tiste, ki ste se spraševale kje je letos ta val, evo ga, prihaja.

Ob tem je potrebno vedeti, da je potrebno upočasniti. Kajti, če se premikaš še hitreje in vse hitreje, ne moreš ujeti tega vala. Potrebno se je sprostiti in odpreti, zajahati val, ga sprejeti v sebi, da bi te naslednjih 6 mesecev negoval in te vodil skozi Siriusova vrata v poletje.

Da bi se resnično lahko premaknila naprej, skozi nova vrata, ki se odpirajo na Valentinovo s sončevim mrkom, ko bo mlaj, moraš najprej resnično opustiti vse tisto, kar ti ne služi več.

S prvim februarjem se začne izdih mame Zemlje, ki skupaj z dogajanjem na nebu pomaga pri temu, da se boš ukvarjala s temami v povezavi s tem koliko v resnici ceniš sebe. In ali se imaš resnično rada, kajti to je edini način, da se resnično lahkotno in z radostjo uveljaviš v svetu.

Dejstvo je, da moraš biti najprej ti v stiku s seboj in resnično poznati sebe, da bi ti drugi sledili.

S svojim zgledom, s svojo svetlobo se dotikaš ljudi in spreminjaš svet.

Zapiranje poglavja, ki se vleče od leta 2008, je lahko izjemno stresno. Gre za opuščanje starega, da bi lahko naredila prostor za novo. Preobrazba ni nujno lepa ali blaga, lahko je silovita kot izbruh vulkana. In ognjevitost ti v teh dneh ne bo čisto nič pomagala, da bi se kaj lažje premikala skozi tole intenzivno dinamiko.

Mrk je pomemben premik v procesu življenja, ker ti odpre vrata na novo energijsko raven.
To je kot bi imela priložnost, da zapakiraš svoje premoženje in se preseliš na novo nadstropje v svoji stolpnici življenja. Lahko ti odpre popolnoma nove poti, smeri in spremeni tok tvojega življenja.

In ob tem je pomembno, da se zavedaš, da se vse dogaja zate in ne tebi.
Na kar še posebej rada pozabiš takrat, ko postane divje in ne dohajaš več sama sebe.
Da ne govorim kako imaš težave s tem, da povežeš konec s koncem.

Običajno te tovrstni premiki prestavijo točno tja, kjer moraš biti, kar ni nujno v skladu s tem, kje bi želela biti.

Morda se ti bo zdelo, da te energija potiska v smer, kamor si ne želiš, vendar mi verjemi, da upiranje ne bo kaj prida pomagalo. V tem potentnem času boš imela priložnost izkusiti, kako odprta si, kako sprejemljiva si in kako se zmoreš predati toku življenja, brez potrebe po nadziranju in kontroliranju, kar bo za mnoge svojevrsten izziv.

Karkoli je potrebno za premik naprej, se bo zgodilo.

In tukaj bo sodelovanje in soustvarjanje brez dvoma najboljša strategija. Saj veš, Lev je povezan s tem, da prevzameš polno odgovornost za svoje življenje in v tem času bo modro stopiti v svojo kraljevskost in sprejeti dejstvo, da si tukaj, da postaneš kraljica svojega dvora. Ti moraš prepoznati vrednost in veličastnost svojega vesolja in sesti na svoj notranji prestol.

Saj veš, Ti si ta ženska, ki jo čakaš.

Letošnji prvi lunin mrk nosi s seboj izjemen potencial vodenja in zaupanje vase bo brez dvoma v ospredju. Kajti, če želiš resnično zaživeti svoj polni potencial, se moraš zanesti nase.

Čas je, da ti postaneš Kraljica svojega dvora. In tega ne more nihče narediti namesto tebe. Na tebi je, da prepoznaš svojo edinstvenost, enkratnost, izjemnost in stopiš vanjo.

Zdaj je čas. Si drzneš?

Če si resnično pripravljena, da zajahaš ta val, te vabim v DivineFemme Akademijo, kjer bomo naslednjih 9 mesecev negovale tvojo žensko dušo. Da bi postala ta Ženska, ki ti je namenjeno, da si,  moraš v prvi vrsti prepoznati, da to kar počneš, ne deluje in se spustiti vase. Ob tem je podpora in to, da si prepoznana v svoji izjemnosti ključnega pomena, da bi se lahko porodila na novo in presegla iluzijo popolnega sveta.

Konec popotovanja v ciklu razcveta je vedno povezan s praznovanjem, kajti praznovanje sveta, takega kot je, sebe, točno tam kjer si, je bistvenega pomena za izpolnjujoče življenje, ki ga želimo živeti. Več najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Res je pomembno, da zajahaš ta prvi val, ki se zdaj dviga, da te bo peljal vse do poletja, ko bomo lovile nov val za deskanje na valovih življenja.

Želim ti izjemno deskanje!

Zapis iz leta 2016 o luninem mrku je na voljo tukaj >>>

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojim sijajem puščaš sled!

zima

Porajanje v Celoto

Noben Dragulj se ni rodil kot dragulj.
Vsakega je izjemen mojster brusilec oblikoval pod velikimi pritiski ob brusilno ploščo.
Ne, ni prijetno, vendar je neizbežno.
Vsi smo Dragulji v nastajanju.

Vsi vemo, da diamanti nastajajo pod izjemnimi pritiski v notranjosti Zemlje in pod pogoji, ki so nezamisljivo naporni, pogosto neznosni.
Rada rečem, da je vsaka Ženska izjemen, edinstven Dragulj.
Vsaka je neponovljiva in enkratna.

In vsako oblikujejo neznosni pritiski, velike sile, preobrazbe, da ne govorim o brušenju in poliranju, ki na koncu resnično razkrije ves njen sijaj.

V času velike krize, osebne krize, razpada sistema se pogosto počutiš nemočno, vendar moraš preseči vse te občutke, da bi postala zmagovalka.
Ta briljanten, izjemen, sijoči Dragulj.

Ko stopiš v proces preobrazbe, stopiš na pot Prebujenja, ki je tako kot DNK spirala, dvopasovno.

Zavesten premik iz lažnega jaza, ki si ga ustvarila skozi otroštvo in ti služi, v izvorni Jaz, je pravzaprav skoraj nemogoče, v kolikor ne razpustiš lažnega jaza. Dejstvo je, da lahko doživiš uvide, doživiš trenutke razsvetljenja, vendar dokler ne razpustiš neavtentičnega naboja tvojega lažnega jaza, tega ne moreš v polnosti zaživeti.

Rada rečem, da je tvoja pot v Celoto povezana z zavestnim zavedanjem tvojih korenin (psihološkega/osebnega aspekta, ki ovira razcvet tvoje prave narave) in vej tega istega drevesa (duhovni/transpersonalni aspekt uglaševanja s svojim izvornim Jazom), ki Jaz sem.

Preobrazba metulja je sijajna prispodoba za porajanje Sebe. Vstop v svoj izvorni Jaz, če tako izbereš (to ni nekaj, kar je samo-po-sebi umevno in se ne dogaja kar vsakomur), je vse prej kot sprehod.

Stari jaz-gosenica mora umreti. Spremeni se v kozmično juho v bubi, da bi se iz nje lahko oblikoval metulj.
Vendar to še ni vse. Iz zapredka se mora metulj še poroditi, kajti, če mu kdo od zunaj odpre zapredek, nikoli ne more zares poleteti, kajti njegova krila niso dobila potrebne energije in moči za vzlet.

In tukaj smo.
Eni še bube, eni v porajanju, nekaj pa je prekrasnih metuljev, ki so nam vsem zgled in navdih.

Vedno znova te metulj spomni, kam potuješ, kam si namenjena.

In stari jaz, stari načini, stari sistemi morajo razpasti, da bi se v tvojem življenju lahko oblikovali novi.
In to je resnica.

Ne moreš ostati v stari službi in biti hkrati uspešna podjetnica.
Moraš opustiti nekaj, da narediš prostor za nekaj novega.

Da ne govorim o starih čevljih, ki so resnično neudobni, ko postanejo premajhni.
Svoj stari jaz moraš pustiti za seboj, da bi lahko vstopila v to Žensko, za katero si se rodila, da postaneš.

In na poti te sila namere vedno sooči s tem, kar je v tebi zastarelo, nepotrebno, kar ti pravzaprav stoji na poti, da čisto zares postaneš ta Ženska, ki ti je namenjeno biti.

December je brez dvoma odprl Pandorino skrinjico. Toliko stvari se je zaključevalo in morda si želela narediti vse, kar ti v celem letu ni uspelo. Vendar je bilo veliko sporočilo tega posvečenega časa – Čas Zame. Počitek, ki ga ta zimski čas narekuje.

Ena od stvari, ki jo rada pozabiš je, kako hitro te, ko namero povabiš k soustvarjanju, sooči z vsem, kar ti stoji na poti, da tega še ne živiš.

In seveda to pomeni, da imaš hitro preveč na svojem pladnju.

V teh časih mnoge izkušamo razpad starih struktur, da bi lahko resnično vstopile v to Žensko za katero si se rodila, da si. In brez dvoma je tovrstna preobrazba vse prej kot prijetna, kljub temu, da je potrebna.

Ko si drzneš ostati v stiku s svojo Žensko Dušo, slediti svoji rdeči opečnati cesti, te to obogati, oplemeniti in resnično razkrije tvoj sijaj.

Zase vem, da so me zadnja leta močno obrusila. Vem, da so razkrila veliko sijaja. In vendar so pogosto taki mogočni energijski premiki, ki smo jim priča na nebu, znamenje notranjih premikov, ki jih enostavno moramo narediti.

Leto 2018 bo izjemno leto, ki bo hkrati intenzivno in polno daril.
Za okus nam je bil november 2017, ko se je v mojem življenju spet vse postavilo na glavo.

Mnogim bo težko, zato nikar ne pozabi na svoje majhne trike, velikih mojstrov;

1. Dihaj. Zavesno, globoko, trebušno. Ne pozabi dihati. Kajti pogosto takrat, ko si v stresu enostavno pozabiš na dihanje, ki postane plitvo in komaj zaznavno. Ustavi se. Globoko vdihni in izdihni. Vsaj trikrat.

2. Sprosti se. Pri tem ti dihanje pomaga. Sprostitev je ključnega pomena za čutenje, za doživljanje, za izkušanje. V resnici lahko stvari izkusiš samo, če si sproščena in odprta, sprejemljiva. Zato se ustavi in sprosti celo svojo telo. Kamor usmeriš pozornost, tja potuje energija. Sledi pozornosti po telesu in ga sproščaj.

3. Lepota. Nikar ne pozabi na lepoto. Lepota te odpre in navdihne. Opazuj oblake, opazi malenkosti na svoji poti, zaznaj lepoto v njegovih očeh ali v njenem nasmehu. Lepota je povsod okoli tebe. Nasmehni se. Začuti lepoto, opazi jo. Bodi Lepota.

4. Počivaj. Ženske potrebujemo počitek. Še posebej v teh napornih dneh si podari na tone počitka. Podari si trenutke. 60 sekund zadošča. Zapri oči. Umiri se. Počivaj!

Izkoristi ta izjemno naporen in hkrati potenten čas za premike, za tiste stvari s katerimi odlašaš že resnično dolgo. Naredi čiščenje nereda, pospravi omaro, uredi dokumente, uredi svojo glavo, začuti sebe.
Uporabi svojo intuicijo, sledi namigom, dopusti, da te vodi navdih.

15. januarja je mlaj v Kozorogu. To je izjemen čas za kreacijo. Ustvarjaš val, ki bo vplival na leta pred teboj. Izkoristi ta potenten čas za svojo preobrazbo, za porajanje Sebe na novo.

Čas Zame je ključnega pomena, da bi utelesila svoj polni potencial in zaživela življenje in ljubezen o kateri sanjaš.

Zato je ključnega pomena, da si v teh dneh, ne glede na svoj tempo, ne glede na vse dogajanje podariš čas.
Prisluhni svoji Ženski duši in njenem šepetanju. Razširi zavedanje Sebe v tem trenutku – ZDAJ!

To je čas za ponovno povezovanje, spoznavanje in utelešanje svojega izvornega Jaza, svojega Višjega Jaza skozi izvorne kvalitete tvoje Duše. V tem času so ti na voljo, vendar je na tebi, da upočasniš, se umiriš in se odpreš in sprejmeš to, kar ti je na voljo.

Izkoristi ta čas!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.

>>> Ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

feet

Ko ti življenje potegne preprogo izpod stopal, imaš izbiro…

… boš nadaljevala ali odstopila?

Pisalo se je leto 2013, tik pred koncem leta, ko sem dobila mail odvetnika, da v enem od svojih programov kršim avtorske pravice.
Srce mi je padlo v pete in najraje bi izginila z obličja Zemlje.
Čutila sem ogenj, ki me je razjedal od znotraj. Jezo. Strah, Žalost.
Koktajl čustev me je vrgel iz tira. Popolnoma.

Počutila sem se kot zadnji izmeček na svetu. Kot prvorazredna goljufinja.
In za nameček sem tisti dan dobila kazen za parkiranje na coni za 15 minut.
To je bil dan, ko sem v svojem prostoru na Miklošičevi imela zadnje druženje.

Moj oče mi je vedno govoril, da takrat, ko ima hudič mlade, jih ima polno.

In to se je vedno izkazalo za resnično v mojem življenju.
Vedno, ko sem delala premike, so bili premiki tektonski. Ustvarjali so velike preskoke v mojem življenju.

Za pismo odvetnika se je izkazalo, da je bilo namenjeno ustrahovanju, ki je delovalo.
Potegnila sem se nazaj in se skrila. Spet. Vendar le za nekaj dni.
Pred tem sem bila sposobna svoje epizode skrivanja udejanjati cele mesece ali celo leta.

Enostavno se nisem postavila zase.

Danes, štiri leta kasneje, se zgodovina spet ponavlja. Preizkuša me, če sem vzela lekcijo.
Tokrat je pismo prišlo s sodišča.
In pred dnevi sem imela zadnje druženje v mojem Divine Templju za udeleženke moje DivineFemme akademije.
V nedeljo pa moj dragi odhaja na sever Evrope.

Naključje!?
Zame ne.
Preveč dobro poznam ta čuden humor, ki ga ima Bog ali Življenje ali Vesolje, kakor koli hočete.

Vem pa eno stvar.
Leto 2018 mi bo pokazalo, kje sem. Kajti to bo leto Moči/Sijaja, ki bo izpod preproge potegnilo vse, kar sem si uspela tja skriti. In vem, da bo še bolj pestro od leta 2017.

Vem pa tudi, da imam na voljo orodje, ki ga nameravam zelo zavestno uporabiti – Zavestno Kreacijo Leta. In da bom, tudi, če mi potegnejo preprogo izpod stopal ostala in nadaljevala.

Iz izkušenj namreč vem, da moraš, da bi resnično utelesila svojo zavestno Kreacijo, prevzeti drugačno miselno naravnanost.

In tukaj ne govorim o pozitivnih afirmacijah, ki jih dnevno ponavljaš.

V mislih imam ključno izbiro, ki kreira tvoje življenje.

Si v vojni ali v miru? V sebi! S seboj!?

Ali kreiraš iz strahu? Potem si v vojni s sabo in s svetom.
Kreiraš iz ljubezni? Potem v sebi čutiš mir.
Če kreiraš iz ljubezni, v sebi čutiš umirjenost, notranji mir, pomirjenost s seboj.
In tega se lahko naučiš. Zavestna kreacija iz ljubezni terja prakso.
Dnevno prakso.

Kreacija iz ljubezni, miline in lahkotnosti je mojstrenje. Resno.

To je kot bi želela postati glasbeni virtuoz.
In mnogi so razočarani, da ne uspejo igrati kot glasbeni virtuozi prvič, ko primejo v roke glasbilo zavestne kreacije.
Srečujem ljudi in iskreno, med njimi sem bila tudi sama, ki se občasno spomnijo na svoje glasbilo, postavijo svojo namero, povedo kaj si želijo in potem pustijo vse skupaj.

Sama iskreno menim, da k temu veliko prispeva velika zmeda okoli zakona privlačnosti in tega, da si stvari interpretiraš v tej smeri, da, ko enkrat poveš kaj hočeš, moraš samo še počakati, da ti Vesolje to prinese.
Poznano?

To, kar vedno znova prepoznavam je cikličnost, skozi katero se premikaš v svojem življenju. Zgodovina se ponavlja. Vse pride naokrog. Nič nikamor ne gre, dokler tega zavestno ne preobraziš.

Tvoja notranja pokrajina potrebuje negovanje. Skrb za sanje, ideje, ki rastejo v tebi terja pozornost in navdihnjeno akcijo. Potrebno je puliti plevel, hraniti zemljo, zalivati in s svojim notranjim soncem rastlinam pomagati, da rastejo. Iz semen, ki jih posadiš zrastejo močna drevesa, ki dajejo plodove le, če zanje skrbiš.

Stvari se zgodijo samo, če si budna, če opazuješ kaj se okoli tebe dogaja, če prepoznaš priložnosti, ki pridejo v tvoje življenje in jih zagrabiš, zajahaš ta val in se pelješ z njim.

Pogosto o kreaciji sanj govorimo kot o naročilu, kjer se tvoj avto, ki si ga naročila, kar sam pripelje na dovoz tvoje hiše ali pa ti nekdo podari ključe tvoje sanjske hiše.

Življenje me je naučilo, da je potrebno slediti namigom in priložnostim, ki te pripeljejo točno tja, kamor si želiš iti. Vendar to zahteva zaupanje na tvoji strani, pa tudi samospoštovanje in cenjenje sebe, sledenje sebi in svojim notranjim impulzom.

In to kar je največji izziv, so preizkušnje, ki se zgodijo, da ti vidiš, kje si, v svojem življenju.
Ovire so vedno tam z namenom.
Pokažejo ti, kaj ima potencial, da te na tvoji poti ustavi.
In od tebe je odvisno, za koliko časa.

Če še vedno bereš, zagotovo konec leta ali v začetku leta pišeš svoje želje.
Odpreš svoje srce in pišeš velike zgodbe.

Žal večina kmalu po novem letu pozabi na svoje želje.
Čarovnije je konec. In preplavijo te zgodbe vsakdana.

Pozabiš zalivati svoja semena. Pozabiš negovati in hraniti zemljo. S svojim notranjim soncem sijati na ta semena. Pozabiš na zalivanje teh semen z vodo pozitivne naravnanosti.
Enostavno začneš siliti semena, da naj že enkrat zrastejo.
Z nepotrpežljivostjo jih zbrskaš ven iz zemlje v razočaranju, da še niso skalila.
In namesto z ljubeznijo, svoja semena kreacije zalivaš s strahom.

Pomembno je, da kreiraš zavestno in celo leto skrbiš za svoja semena.
Kajti pomembno je, da skozi vse leto neguješ svoja semena. Mesečno, tedensko, dnevno.

Prezahtevno?

Hja nihče ni rekel, da je zavestna kreacija lahka stvar, pravzaprav jo lahko primerjamo s kmetovanjem.
Veliko potrpežljivosti in nežne skrbi za semena je potrebno, da vzklijejo in začnejo rasti, ter da jih neguješ v njihovi rasti. Potrebno se je nenehno naravnavati na izvorno vibracijo svoje kreacije.

Kaj ti lahko v tem procesu pomaga?

1) Najpomembnejša je zavezanost svoji kreaciji, da se resnično zavežeš temu, da boš naredila vse, kar je potrebno, da bodo tvoje sanje dozorele.
Ko so mi pred letom moji vodniki rekli, da je čas za izobraževanje na področju, ki ga ne maram in sem se mu vedno znova izogibala, so mi razložili, da je to potreben korak na poti moje rasti. Ni mi bilo lahko, upirala sem se in finančni vložek je bil prevelik za moj položaj v tistem trenutku, vendar sem se morala stegniti, kot sama rečem.
Kreacija od tebe pogosto zahteva, da presežeš same sebe in svoje udobje.
Gre za notranji preizkus ali si resnično zavezana temu, kar kreiraš. In zato se nikoli, nikoli ne smeš vdati!

2) Resnično je pomembno, da poznaš svoje srčne želje. Kajti velika je razlika med željami tvojega nižjega jaza, tvoje osebnosti ali ega ter željami, ki prihajajo iz duše, iz tvojega srca.
Tvoje strasti so pogosto tako preplavljajoče za nižji jaz, da jih enostavno daš na stranski tir.
Leto 2018 kliče po tem, da nehaš pisati »varne« želje, znane želje. Sanje so nekaj, kar te presega v vseh pogledih.
Ne veš kako se bodo uresničile in vendar jim slediš s srcem.
Sočne so in vedno znova v sebi najdeš energijo, da jim slediš.

3) Usmeri svojo energijo v eno do največ tri različne stvari. Kajti, če svojo energijo preveč razpršiš, se nobena od tvojih kreacij ne bo prijela in zrasla v veliko drevo!
Vzemi si čas in resnično razmisli, kaj je tista ena stvar, pod okriljem katere se krepijo tudi vse ostale in vso svojo energijo usmeri v eno željo.
Pomembno je, da se zavedaš, da je čiščenje starih stvari in osvobajanje energije ob koncu leta ključno za to, da ustvariš prostor in lahko vso svojo energijo, ki je na voljo, usmeriš v svojo srčno željo.

4) Vsak dan imaš priložnost za novo rast in razcvet! In pomembno je, da se v vsak dan zbudiš z vprašanjem; Kako so lahko stvari še boljše, kot so? Kaj vse je možno? 
Dnevno naravnavanje na tvoje sanje je ključnega pomena za kreacijo. Dnevna praksa je ključna!

5) Redno spremljanje rasti. Skrb za prst. Hranila. Puljenje zeli. Redno zalivanje kreacij je ključnega pomena. Zemlja razkriva ritme in cikle, ki jim je modro slediti. Da seješ ob pravem času in da nato žanješ, kar si posejala.
Pomembno pa je tudi, da ne pozabiš na počitek. Drugače se zlahka znajdeš v situacijah, kjer te zapeljuje izgorelost. Ne pozabi, redna akcija, redna skrb za svoje kreacije je ključna za uspeh!

6) Tisto, kar ljudi pogosto odvrne od srčnih želja, so stare navade, rutine, ki jih zvlečejo v udobje znanega. Pomembno je, da postaneš to, kar želiš biti.
Kreacija se vedno dogaja od znotraj navzven.
Najprej si v sebi to, kar delaš navzven in potem pride nagrada, da imaš to, kar si želiš. Vendar moraš začeti pri temu, da to si, v sebi. Praksa veščin, nenehno naravnavanje na izvorne dušne kvalitete v sebi, to so pomembni ključi za kreacijo v zunanjem svetu.
Vibracijsko ujemanje pomeni, da si že to, kar se nato razvije In pokaže v zunanjem svetu!

Saj vem. Ni ti všeč, da je toliko odvisno od tebe. In vendar je resnica, da ti kreiraš svoje življenje.
Če delaš kar delaš, boš dobila to, kar že imaš.

Zato te letos izzivam — sledi svojemu srcu, naravnaj se na svoj polni potencial, pojdi za tem, kdo si, v resnici in ne odnehaj.

Poveži se z ljudmi, ki te lahko podprejo v tem, da uresničiš svoje sanje, naredi si načrt kreacije, sledi namigom in redno poskrbi za svoj notranji vrt sanj.

Če čutiš ujemanje s tem, o čemer pišem, te vabim, da se mi pridružiš v Kreaciji Leta 2018 na sijoče ženstveni način. Da skupaj naredimo kvantni preskok, tako v zasebnem kot poslovnem življenju. Več najdeš na spletni povezavi tukaj…

Želim Ti, da si ustvariš sijajno 2018 in da se ti uresniči čisto vse, kar si boš zadala in v teh čarobnih dneh zapisala.
Želim ti izjemno kreacijo!

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.
DIVINE.SI