Življenje

A

Lovim velike valove

Ko začne pihati zahodnik se na Korziki začenja velik žur. Valovi se povečajo in dosežejo razsežnosti, ko raje ostaneš na plaži kot bi šla v vodo, ker je tok vode, ki nese na odprto tako močan, da težko prideš nazaj na obalo. V vodo priti ni problem, najdeš luknjo med dvema valoma, težje je potem priplavati nazaj na kopno.

Kljub temu je to čas, ki ga z velikim navdušenjem izkoristim za body-surfing.
Všeč mi je tisti občutek lebdenja na valu, ko s telesom čutiš kdaj zaplavaš, kako ga ujameš in se nato na peni zapelješ vse do plaže.

Valovi me fascinirajo že od nekdaj.

Spomnim se, da sem kot majhna punčka komaj čakala poletje in z njim obisk morja ter lovljenje pene na plaži.

Zasvojili pa so me v Indiji, ko sem cele dneve preživljala na obali, kjer smo lovili valove.

Indijci so pravi umetniki v body-surfanju, kjer za desko uporabljaš samo svoje telo. To je ena od zelo starih in zahtevnih tehnik.

Bodysurfanje je umetnost in šport hkrati.

Surfanje bi v slovenščino pravilno prevedli kot deskanje, vendar pa deska za drsenje po valovih ni nujno surf, kot si ga ponavadi predstavljamo.

Deskanje se je razvijalo zadnjih 3500 let in na svojem začetku ni vsebovalo deske, kot jo poznamo danes. Eden najbolj popularnih stilov je bodyboarding. Pri tem ima deskar na nogah plavutke, uporablja pa kratko penasto desko, na katero nasloni le prsni koš.

Deskanje je v svojem bistvu drsenje skozi vodo zaradi potisne moči vala. Valovi na odprtem morju potujejo neovirano. Ko pa zadenejo ob podvodno oviro, ki je običajno dvigajoče se morsko dno, se mora energija nekako premikati naprej. Tako se val zlomi, kar ti omogoči, da val z veslanjem ujameš in v idealni situaciji s telesom drsiš na valu vse do plaže.

Na Havajih bodysurfanju pravijo he’e umauma (drsenje na prsih) medtem ko deskanju na deski pravijo he’e nalu (drsenje na valu). V Australiji body surfanje imenujejo tudi ‘body bashing’. V Braziliji pa mu pravijo ‘jacaré‘, kar bi lahko prevedli kot aligator.

Tale čas v juliju, ko se začne od poletnega solsticija proti Siriusovemu portalu dvigati energijski val je veščina deskanja nekaj, kar je lahko imenitna prispodoba za aktualno dogajanje.

To je čas, ko je najbolj pomembno to, da si v toku. Kajti, ko si v toku, je to tako, kot bi deskala na valu. Val se včasih zlomi nate, včasih ga zamudiš, včasih pa te sname z vala tvoja neiskrenost in pretvarjanje, ko hočeš ustreči nekomu, ugajati in se želiš prilagoditi drugim, da bi bil sprejeta, pa te val potegne v centrifugo in te povalja po pesku.

Takrat se ti lahko zgodi, da hlastaš za zrakom, da imaš usta polna peska in ničesar ne vidiš, vendar te slej ko prej izpljune ven in imaš možnost ujeti naslednji val.

Ampak drage moje tale val, ki prihaja je tako velik, da močno odsvetujem, da ga zamudite. Še bolj odsvetujem neiskrenost in pretvarjanje, ki bi vas utegnili potegniti pod tale val, ker bo pristanek v centrifugi lahko usoden.

Skratka, pripravi svojo desko. Greva deskat na najveličasnejšem valu našega življenja.

Če si gledala film o velikem valu, ne spomnim se točnega naslova, vem le, da obstaja plaža, kjer deskarji sveta lovijo največje valove na svetu, je tole opomnik. Kajti 27.7. se bomo povzpeli na enega od njih. Nahajamo se na plaži življenja in čakamo velike valove.

Tri-štiri-zdaj … si pripravljena!?

28.7.2018 bom vodila enodnevno druženje Odpiranje Portala, kjer bom podelila več o tem posebnem času, ko je stik s tvojo Žensko Dušo še posebej v ospredju. Več najdeš na spletni povezavi >>>tukaj<<<

In seveda ob tej priliki ne bo odveč, če obnovimo navodila za deskarje, ki so več kot le navodila za deskanje, so navodila za vse, ki deskamo v tem velikem oceanu, ki mu pravimo življenje.

Najdeš jih v članku na spletni povezavi http://divine.si/blog/deskanje/

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

container

Vsak potrebuje podporo

Po dolgi vožnji na morje, skozi neurja in veeeeliko vode na cesti, sem končno ob polnoči prispela na destinacijo. Utrujena in v pričakovanju mehke postelje sem parkirala avto in poklicala številko.

Bilo je tik na tem, da začne deževati in ko sem izpraznila vsebino prtljažnika na parkirišče se je vsulo. Razmišljala sem o tem, kako sem šla na pot tik preden je začelo padati in prispela v identično situacijo.

Pogovor tik pred spanjem je pospremilo začudenje ob tem, da toliko znanih ljudi, ki jim navzven »nič« ne manjka naredi samomor. Ko sva se s sestro pogovarjali o tej temi sem ugotovila, da resnično nisem na tekočem.
In da razen Avicii-ja za ostale sploh še nisem slišala. Ja res nisem iz tega sveta.

Ob tem sem se ponovno spomnila na vse preizkušnje, ki so v zadnjih mesecih del moje družine in dojela – ja, res, vsak potrebuje podporo.

Nikoli nisi prestar za podporo. V resnici nikoli nisi »dovolj star«, da podpore ne bi potreboval.
Še posebej takrat, ko se tvoji temelji tresejo, ko se vse spreminja je ta občutek, da imaš podporo ključnega pomena.

In zase vem, kako je, ko te podpore nimaš. Vem, kako je, ko si sam. In odvisen samo od sebe. Vem kako se počutiš, ko ni nikogar, ki biti povedal; Tukaj sem zate. Verjamem vate. Vem, da ti bo uspelo.

Ni treba, da si jogijska mojstrica, da bi razumela pomen prisotnosti in podpore v svojem življenju. Biti prisotna s tem, kar je, brez sojenja in razsojanja se sliši kot preprosta stvar, ki je hkrati ena najtežjih, ki jih enostavno moraš narediti.

Podpora ne pomeni, da lahko karkoli narediš za kogarkoli.
Podpora pomeni, da si prisotna in da si priča izkušnjam, čustvom, besedam, brez reakcije.
Podpora je notranji prostor umirjenosti, biti, ko samo si. Prisotna. Budna. Tukaj in zdaj.
In zase vem, da sem vedno znala držati prostor za tisto, kar se zliva vanj.

Hkrati pa sem pričakovala od mojega moškega, da bo znal držati prostor zame.

Dolgo časa mu nisem znala razložiti, kaj pravzaprav potrebujem takrat, ko izgubim stik s svojim kompasom. Ko sem vznemirjena, pretresena, preveč izčrpana, da bi zmogla držati prostor zase.

Potem je prišel trenutek, ko sem zmogla ubesediti, da je to, kar potrebujem njegova usmerjena pozornost. Ko je priča moji izkušnji, mojim čustvom, mojim besedam brez komentarjev in brez reakcije.

Ko je moški v svoji možatosti in drži prostor, se lahko sprostim v svoji ženstvenosti.
Prostor je kot posoda, sveta posoda v kateri lahko izkušam izvorne kvalitete svoje ženske duše; ljubezen, svobodo, milino, nežnost.
In ko nekdo stoji s teboj, ti je priča in drži posodo za tisto, česar ti še ne vidiš v sebi, je to sveto dejanje prepoznavanja, odslikave, ki ga potrebuje čisto vsako bitje na Zemlji.

Otrok potrebuje to posodo v kateri je ugledan v svoji edinstvenosti.
Ženska potrebuje to posodo, da je ugledana v svoji ženstvenosti.
Moški potrebuje to posodo, da je ugledan v svoji možatosti.

Vsak potrebuje podporo.
Potrebuje nekoga, ki ga vidi.
Nekoga, ki mu odslika kvalitete, ki so del njegove duše.
In če tega tvoji starši niso znali in zmogli, potrebuješ nekoga, ki to lahko naredi zate.

Ta odsev je pomemben. To je podpora, ki jo potrebuješ ne glede na starost.

Sprostitev, ki se zgodi, ko si ugledana točno takšna, kot si, brez sojenja in razsojanja je izjemna.
Ko veš, da te oseba na drugi strani čuti in vidi.

Ko držiš prostor za ljudi okoli sebe, jim to olajša življenje.

In pomembno je, da to skomuniciraš s svojim moškim.
Ko sta v sporu, ko napetost narašča in začutiš frustracijo v sebi je pomembno, da lahko rečeš; Potrebujem te, da držiš prostor za Naju.

Da si tukaj z menoj, cel. Ni potrebno, da karkoli rečeš. Ne potrebujem nasveta. Potrebujem te, da si z mano, cel.

Še bolje je, če je to vajin dogovor vnaprej.
Da mu poveš, da te takrat, ko postaneš sitna in zoprna, ko postaneš zajedljiva spomni, da si v tem trenutku tukaj in zdaj, namesto, da iščeš po preteklosti napake, česa ni naredil in kaj bi moral narediti.

To je za večino moških še posebej izziv, ker je njihova izkušnja, da takrat, ko postane napeto in neprijetno, zapustijo prostor in počakajo, da nevihta mine.

Izziv je v tem, da moški izbere, da ostane polno prisoten in pozoren takrat, ko bi najraje pobegnil.

Da bi lahko učinkovito držala prostor za kogarkoli moraš najprej vedeti, kakšen je občutek, ko ga držiš zase. Da se zavedaš občutka, osrediščenosti v svojem centru, pozornosti v svojem telesu. Popolna utelešenost je ključna.
Ko si utelešena, popolnoma tukaj in zdaj, si sproščena.

Izziv je v tem, da ostajaš v sproščenosti in prisotnosti takrat, ko si skupaj z nekom, ki je zakrčen in raztresen na tisoč koncev.

Zgledi vlečejo in precej lažje se je spustiti na nivo raztresenosti in zakrčenosti. Takoj, ko greš v branjenje, ko se poskušaš zaščititi pred nekom, si v ujemanju s to energijo zakrčenosti. Zakrčenost je preživetveni mehanizem, kjer svoj energijski prostor skrčiš in se pomanjšaš zavoljo preživetja. In ujemanje se zgodi na tak način, da ko se ti zakrčiš in pomanjšaš, bo oseba na drugi strani ravno tako šla v zakrčenost in reakcijo skozi preplavljanje s svojo energijo ali v energijsko penetracijo.

Če se v tistem, ko se vse skupaj dogaja, spomniš, da je potrebno globoko dihati in se sprostiti, s tem podariš darilo sprostitve in prostora osebi na drugi strani.
Namesto, da zavzameš prostor, ga ustvariš.

S tem ustvariš podporo.

In pomembno je razumeti, da s tem, ko ustvariš prostor, jo podpreš, narediš največ za osebo na drugi strani. Ne moreš je rešiti.

V resnici nihče ne more ničesar narediti namesto tebe.
Tudi, ko imaš na voljo podporo, je na tebi, da narediš svoj del.

Nihče te ne more rešiti.
Le ti lahko rešiš sama sebe.

Vedno pa lahko prosiš za pomoč.
Poveš na glas, kaj potrebuješ.
Brez pričakovanj, da bo pomoč prišla s strani osebe na katero si se obrnila in hkrati s polnim zaupanjem, da se bo pojavil nekdo, ki ti lahko pomaga.

Povej, ko potrebuješ objem, toplo besedo, spodbudo, pohvalo.
Izrazi se jasno, glasno in pogosto.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

O tem, kako bolje razumeti moške sem spisala eKnjigo, ki jo lahko prejmeš, če se prijaviš tukaj >>>.
Pripravila sem jo, ker sem zaradi nerazumevanja svojega moškega po 15 letih v odnosu skoraj odšla. In ker zate želim, da preden zabredeš v težave, poznaš 10 stvari, ki sem se jih v reševanju svojega odnosa naučila.

 

marjetici

Kako sem prosila za pomoč…

Vedno sem se imela za sposobno in neodvisno žensko, ki zmore vse sama. Seveda nisem potrebovala pomoči. Neodvisnost je v mojih očeh pomenila, da zmorem probleme reševati sama. Prositi za pomoč je bilo v mojih očeh znamenje šibkosti in nemoči.

V odnosu z moškim pa se mi je zdelo celo ponižujoče prositi za pomoč. Dokler nisem prišla do zavedanja in razumevanja, da je za moškega bistvenega pomena, da se počuti koristnega. Vendar sem kar nekaj časa potrebovala, da sem dala v prakso to, da sem svojemu moškemu povedala, da ga potrebujem in da je moj junak. Da sem opazila in mu pustila, da svojo ljubezen izraža skozi stvari, ki jih naredi zame.

In dooolgo časa nisem vedela, da je ravno to, da prosim za pomoč moj velik izziv.

Počasi je prišlo v moje zavedanje, da je nesposobnost, da prosim za pomoč povezana s strahom in sabotiranjem priložnosti, ki jih imam za svoj razcvet.

Soočanje z neprijetnimi občutki, ki so spremljali to, da prosim za pomoč so od mene terjali radikalno iskrenost do sebe.

Samoizpraševanje me je vodilo v globine  strahu pred zavrnitvijo, v jedro strahu pred besedico NE.

Vesolje pa ima izjemen smisel za humor kako te sooči ravno s stvarmi, ki ti predstavljajo največji izziv.
In tako sem bila pred dnevi soočena z neprijetno situacijo, ki je nisem mogla rešiti sama. Ugotovila sem, da potrebujem pomoč onkraj svoje ožje družine, kjer sem se že naučila, da izrazim kaj potrebujem. Tudi na glas.

Tokrat sem izčrpala notranje vire. Ugotovila sem, da potrebujem kovček, ki ustreza meram letalske družbe s katero potujemo na Irsko. Moji kovčki so bili predebeli. In ko sem zavlačevala s tem, da izrazim svojo potrebo v skupini žensk, kjer sem čutila, da bi lahko dobila pomoč, sem zamujala priložnosti.

Na nekem notranjem nivoju sem vedela, da sabotiram sebe. In spet sem se ujela v tistem znanem vzorcu, ko kar čakaš, da ti bo nekdo prebral misli in te bo rešil. Zagotovo poznaš zgodbo o princeski, ki čaka, da jo bo princ rešil.

Vedno znova me osupne, kako se ujamem v dinamike svojega notranjega otroka.

Ko čakam. In upam, da me bo kdo videl. In da bodo moje potrebe ugledane. Tako kot sem upala, da bodo ugledane, ko sem bila majhna.

S hčerko sem se pogovarjala ravno na to temo. Vendar še vedno nisem prepoznala, da to, kar ji govorim v resnici govorim sama sebi.

Bom že kako. Saj bomo, sem se tolažila.

Dnevi pa so kar tekli. In vedno bolj sem se počutila potisnjena v kot. Jezila sem se sama nad seboj, češ kaj zavlačujem in zakaj zaradi ene take majhne stvari delam takšno notranjo dramo.

Pa sem še kar čakala. In se opazovala. Vedela sem, da vse skupaj nekam pelje, čeprav še nisem jasno uzrla kam.

Strah pred zavrnitvijo s strani meni ljubih ljudi. To, da bi mi rekli NE me je vodilo v Pridno punčko. Kjer sem ustregla vsem okoli sebe. Drugi pol tega istega arhetipa je bil ta, da nisem prosila za pomoč. V tem, da sem bila pridna in da nisem ničesar potrebovala v zameno sem videla nekaj plemenitega. Hkrati pa sem vedno znova čutila izkoriščenost, ko sem se razdala čez vse meje in nisem poskrbela zase.

Kar je vključevalo tudi to, da nisem prosila za pomoč.

Moja Pridna punčka se je močno pokazala v odnosu do žensk in v poslovnem svetu. Kar me je vedno znova vodilo na tisto mesto, kjer sem se morala soočiti s svojim steklenim stropom, ki me je vedno znova ustavljal.
Zagotovo jih poznaš.
Tiste nepremagljive ovire, ki si jih v življenju vedno znova postavljaš nad seboj; strah da boš drugim v breme, strah da boš odvisna od drugih ali da boš nekomu drugemu odžrla njegov del, če boš povedala kaj potrebuješ.

Pogosto si mnenja, da bi stvari morala znati sama in zaradi težnje po perfekcionizmu, ki gre z roko v roki z mojo nevidnostjo sem se bala tega, da bom razkrita, da nečesa ne zmorem sama. Ali da nečesa ne znam.

Vsak ima svoje mehanizme, v katere se ujameš in v katerih se zaciklaš kot hrček na svojem kolesu.

Vendar tvoje potrebe nikamor ne gredo, še posebej tiste, ki so temeljne za tvoje preživetje.

In ena pomembnih stvari, ki sem jih odkrila v povezavi s potrebami je, da je to, da prosiš za pomoč nekaj sila ranljivega. V prvi vrsti je potrebno samozavedanje, da svoje potrebe odkriješ. Biti moraš prisotna s seboj, se poslušati in kot sem že rekla biti radikalno iskrena s seboj. Povedati si moraš resnico. In resnica je pogosto nekaj zelo ranljivega.

Terja srčnost, pogum, da jo podeliš. Vendar ravno ta ranljivost, da se odpreš in poveš, kaj potrebuješ vodi v povezanost in sodelovanje, v to, da ti je to, kar potrebuješ omogočeno in dano.

Ko se odpreš
in jasno poveš kaj potrebuješ je drugi povabljen v to, da ti to omogoči.
Vendar je na tebi, da to sprejmeš. In ravno sprejemljivost je velik izziv sodobne ženske.

Vendar se tukaj ne konča, kajti tudi takrat ko sprejmeš ni nujno, da si boš dovolila, da te to nahrani in napolni, da te pomoč, ki si jo prejela neguje od znotraj.

In to je tisti del, ki sem ga doživela včeraj, ko mi je prijateljica, ki sem jo vprašala za pomoč rekla JA valjda. Bila sem ganjena. Radostna. Čutila sem tisto notranje praznovanje ob dejstvu, da sem izrazila svojo potrebo na glas.

In ko sem dobila še nekaj odgovorov na mojo izraženo prošnjo sem dojela, kako veliko lahko dobiš s tem, ko izraziš to, kar potrebuješ. Seveda moraš najprej ti vedeti, to je prvi korak. Drugi korak je, da se jasno izraziš. Tretji je, da se odpreš za to, da to lahko vstopi v tvoj svet. Četrti je, da to sprejmeš, ko ti je dano. In peti je, da pustiš, da se te to dotakne, te nahrani, da vsrkaš občutke, ki jih ob tem čutiš.

Kaj boš pridobila s tem, ko boš prosila za pomoč?

  1. Omogočila si boš premik naprej. Namesto občutka ujetosti in zataknjenosti, ko ne veš, kako se premakniti naprej, boš začutila pretočnost, premikanje. Se spomniš tistega občutka, ko oklevaš ali bi segla ven iz sebe in prosila za pomoč? Iz lastne izkušnje ti povem, da ustvarjaš veliko stresa s tem, ko čakaš. Strah, zaskrbljenost in občutek ujetosti ustvarjajo toksično notranje okolje. Zato se počutiš tako osvobojeno, ko končno dopustiš, da vse steče, s tem, ko izraziš svojo potrebo. To pogosto opisujemo s prispodobo, da ti kamni padejo z ramen.
  2. Dobila boš priložnost za sodelovanje in soustvarjanje. Seveda ni nujno, da bo oseba na drugi strani rekla JA. Tudi ko sem sama vprašala, je bil odgovor najprej; če bi mi povedala včeraj, bi ti ga pripeljala, zdaj pa ni šans, ker je kovček na drugem koncu Slovenije. In v tistem trenutku se začutila obžalovanje, da sem tako dolgo zavlačevala. Vendar se je potem vse obrnilo in dobila sem kovček. Moje veliko spoznanje je bilo povezano s tem, da si ljudje želijo pomagati, če vedo kako. Da je to, da prosiš za pomoč za mnoge znak počaščenosti in da tudi ko prosiš za mnenje ali strokoven nasvet ljudje radi delijo svoje znanje in mnenje s teboj.
  3. Priložnost za rast in razcvet. Globoko ganjena sem bila ob tem, ko sem prosila za pomoč koliko žensk se mi je oglasilo in mi je ponudilo roko. Začutila sem toplino v sebi, ko sem se zavedla, na enem čisto novem nivoju, da nisem sama. Ponujena roka je vsakič priložnost za rast obeh vpletenih. Povezanost in hvaležnost, ki sta prisotni oplemenitita in bogatita življenje na obeh straneh. Opazuj kdo so tisti, ki so pripravljeni pomagati v tvoji okolici in kaj so pripravljeni narediti zate. Dovoli si, da občutiš hvaležnost in blaginjo, ki te obkroža.

Pogosto ti ni problem narediti nekaj za drugo osebo. Ko pa želi nekdo pomagati in nekaj narediti zate, pa kar pozabiš kako dober je občutek, ko lahko pomagaš.

To, da pomoč sprejmeš in dovoliš, da se te dotakne, te neguje.

In to negovanje te širi, omogoči ti, da sebe deliš z drugimi.

In s tem se vrneš nazaj v novo spiralo odpiranja, sprejemanja, negovanja in predaje toku življenja.

Več o tem kako prosiš za pomoč svojega moškega delim v spletnem programu Čas Zame.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Globoko verjamem, da ženska, ki si dovoli biti ženstvena, opolnomoči sebe in svojega moškega ter spreminja svet.
Vendar iz prve roke vem, da ne moreš biti ženstvena na hlapih energije.
Potrebuješ svoj »čas zame«, da bi utelesila svoj polni potencial in zaživela življenje in ljubezen o kateri sanjaš.
Več bom s teboj podelila v spletnem programu Čas Zame. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<

fun

Mrk prinaša priložnost za praznovanje…

Ženska sem. Potujem s cikli. Kajti življenje me je naučilo, da je potovanje s cikli narave najbolj modro, lahkotno in izjemno. Zato sem budna in poslušam, z vsemi svojimi čuti.

Ko me je tale vikend zajelo pred-mrkovsko razpoloženje, in je vse naenkrat začelo drveti niz brdo, sem vedela, da je resnično nekaj v zraku. Včeraj je bilo že rahlo neznosno, potem pa sem dojela, kaj je na stvari.
Čas je za upočasnitev.
Čas je za poslušanje navznoter.
Čas je za stik s seboj.

Vsesplošno je znano, da lunin mrk oznanja konec nekega obdobja. Je opomnik, da je pomembno praznovati.
Vikend je več kot primeren za praznovanje. Konec koncev je pred nami polna luna v Levu, ki te spomni na veličastnost in pomen tega, da se postaviš v središče svojega življenja.

Konec tedna te čaka deskanje. Ujeti bo potrebno tale val, ki bo precej visok. Za tiste, ki ste se spraševale kje je letos ta val, evo ga, prihaja.

Ob tem je potrebno vedeti, da je potrebno upočasniti. Kajti, če se premikaš še hitreje in vse hitreje, ne moreš ujeti tega vala. Potrebno se je sprostiti in odpreti, zajahati val, ga sprejeti v sebi, da bi te naslednjih 6 mesecev negoval in te vodil skozi Siriusova vrata v poletje.

Da bi se resnično lahko premaknila naprej, skozi nova vrata, ki se odpirajo na Valentinovo s sončevim mrkom, ko bo mlaj, moraš najprej resnično opustiti vse tisto, kar ti ne služi več.

S prvim februarjem se začne izdih mame Zemlje, ki skupaj z dogajanjem na nebu pomaga pri temu, da se boš ukvarjala s temami v povezavi s tem koliko v resnici ceniš sebe. In ali se imaš resnično rada, kajti to je edini način, da se resnično lahkotno in z radostjo uveljaviš v svetu.

Dejstvo je, da moraš biti najprej ti v stiku s seboj in resnično poznati sebe, da bi ti drugi sledili.

S svojim zgledom, s svojo svetlobo se dotikaš ljudi in spreminjaš svet.

Zapiranje poglavja, ki se vleče od leta 2008, je lahko izjemno stresno. Gre za opuščanje starega, da bi lahko naredila prostor za novo. Preobrazba ni nujno lepa ali blaga, lahko je silovita kot izbruh vulkana. In ognjevitost ti v teh dneh ne bo čisto nič pomagala, da bi se kaj lažje premikala skozi tole intenzivno dinamiko.

Mrk je pomemben premik v procesu življenja, ker ti odpre vrata na novo energijsko raven.
To je kot bi imela priložnost, da zapakiraš svoje premoženje in se preseliš na novo nadstropje v svoji stolpnici življenja. Lahko ti odpre popolnoma nove poti, smeri in spremeni tok tvojega življenja.

In ob tem je pomembno, da se zavedaš, da se vse dogaja zate in ne tebi.
Na kar še posebej rada pozabiš takrat, ko postane divje in ne dohajaš več sama sebe.
Da ne govorim kako imaš težave s tem, da povežeš konec s koncem.

Običajno te tovrstni premiki prestavijo točno tja, kjer moraš biti, kar ni nujno v skladu s tem, kje bi želela biti.

Morda se ti bo zdelo, da te energija potiska v smer, kamor si ne želiš, vendar mi verjemi, da upiranje ne bo kaj prida pomagalo. V tem potentnem času boš imela priložnost izkusiti, kako odprta si, kako sprejemljiva si in kako se zmoreš predati toku življenja, brez potrebe po nadziranju in kontroliranju, kar bo za mnoge svojevrsten izziv.

Karkoli je potrebno za premik naprej, se bo zgodilo.

In tukaj bo sodelovanje in soustvarjanje brez dvoma najboljša strategija. Saj veš, Lev je povezan s tem, da prevzameš polno odgovornost za svoje življenje in v tem času bo modro stopiti v svojo kraljevskost in sprejeti dejstvo, da si tukaj, da postaneš kraljica svojega dvora. Ti moraš prepoznati vrednost in veličastnost svojega vesolja in sesti na svoj notranji prestol.

Saj veš, Ti si ta ženska, ki jo čakaš.

Letošnji prvi lunin mrk nosi s seboj izjemen potencial vodenja in zaupanje vase bo brez dvoma v ospredju. Kajti, če želiš resnično zaživeti svoj polni potencial, se moraš zanesti nase.

Čas je, da ti postaneš Kraljica svojega dvora. In tega ne more nihče narediti namesto tebe. Na tebi je, da prepoznaš svojo edinstvenost, enkratnost, izjemnost in stopiš vanjo.

Zdaj je čas. Si drzneš?

Če si resnično pripravljena, da zajahaš ta val, te vabim v DivineFemme Akademijo, kjer bomo naslednjih 9 mesecev negovale tvojo žensko dušo. Da bi postala ta Ženska, ki ti je namenjeno, da si,  moraš v prvi vrsti prepoznati, da to kar počneš, ne deluje in se spustiti vase. Ob tem je podpora in to, da si prepoznana v svoji izjemnosti ključnega pomena, da bi se lahko porodila na novo in presegla iluzijo popolnega sveta.

Konec popotovanja v ciklu razcveta je vedno povezan s praznovanjem, kajti praznovanje sveta, takega kot je, sebe, točno tam kjer si, je bistvenega pomena za izpolnjujoče življenje, ki ga želimo živeti. Več najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Res je pomembno, da zajahaš ta prvi val, ki se zdaj dviga, da te bo peljal vse do poletja, ko bomo lovile nov val za deskanje na valovih življenja.

Želim ti izjemno deskanje!

Zapis iz leta 2016 o luninem mrku je na voljo tukaj >>>

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojim sijajem puščaš sled!

zima

Porajanje v Celoto

Noben Dragulj se ni rodil kot dragulj.
Vsakega je izjemen mojster brusilec oblikoval pod velikimi pritiski ob brusilno ploščo.
Ne, ni prijetno, vendar je neizbežno.
Vsi smo Dragulji v nastajanju.

Vsi vemo, da diamanti nastajajo pod izjemnimi pritiski v notranjosti Zemlje in pod pogoji, ki so nezamisljivo naporni, pogosto neznosni.
Rada rečem, da je vsaka Ženska izjemen, edinstven Dragulj.
Vsaka je neponovljiva in enkratna.

In vsako oblikujejo neznosni pritiski, velike sile, preobrazbe, da ne govorim o brušenju in poliranju, ki na koncu resnično razkrije ves njen sijaj.

V času velike krize, osebne krize, razpada sistema se pogosto počutiš nemočno, vendar moraš preseči vse te občutke, da bi postala zmagovalka.
Ta briljanten, izjemen, sijoči Dragulj.

Ko stopiš v proces preobrazbe, stopiš na pot Prebujenja, ki je tako kot DNK spirala, dvopasovno.

Zavesten premik iz lažnega jaza, ki si ga ustvarila skozi otroštvo in ti služi, v izvorni Jaz, je pravzaprav skoraj nemogoče, v kolikor ne razpustiš lažnega jaza. Dejstvo je, da lahko doživiš uvide, doživiš trenutke razsvetljenja, vendar dokler ne razpustiš neavtentičnega naboja tvojega lažnega jaza, tega ne moreš v polnosti zaživeti.

Rada rečem, da je tvoja pot v Celoto povezana z zavestnim zavedanjem tvojih korenin (psihološkega/osebnega aspekta, ki ovira razcvet tvoje prave narave) in vej tega istega drevesa (duhovni/transpersonalni aspekt uglaševanja s svojim izvornim Jazom), ki Jaz sem.

Preobrazba metulja je sijajna prispodoba za porajanje Sebe. Vstop v svoj izvorni Jaz, če tako izbereš (to ni nekaj, kar je samo-po-sebi umevno in se ne dogaja kar vsakomur), je vse prej kot sprehod.

Stari jaz-gosenica mora umreti. Spremeni se v kozmično juho v bubi, da bi se iz nje lahko oblikoval metulj.
Vendar to še ni vse. Iz zapredka se mora metulj še poroditi, kajti, če mu kdo od zunaj odpre zapredek, nikoli ne more zares poleteti, kajti njegova krila niso dobila potrebne energije in moči za vzlet.

In tukaj smo.
Eni še bube, eni v porajanju, nekaj pa je prekrasnih metuljev, ki so nam vsem zgled in navdih.

Vedno znova te metulj spomni, kam potuješ, kam si namenjena.

In stari jaz, stari načini, stari sistemi morajo razpasti, da bi se v tvojem življenju lahko oblikovali novi.
In to je resnica.

Ne moreš ostati v stari službi in biti hkrati uspešna podjetnica.
Moraš opustiti nekaj, da narediš prostor za nekaj novega.

Da ne govorim o starih čevljih, ki so resnično neudobni, ko postanejo premajhni.
Svoj stari jaz moraš pustiti za seboj, da bi lahko vstopila v to Žensko, za katero si se rodila, da postaneš.

In na poti te sila namere vedno sooči s tem, kar je v tebi zastarelo, nepotrebno, kar ti pravzaprav stoji na poti, da čisto zares postaneš ta Ženska, ki ti je namenjeno biti.

December je brez dvoma odprl Pandorino skrinjico. Toliko stvari se je zaključevalo in morda si želela narediti vse, kar ti v celem letu ni uspelo. Vendar je bilo veliko sporočilo tega posvečenega časa – Čas Zame. Počitek, ki ga ta zimski čas narekuje.

Ena od stvari, ki jo rada pozabiš je, kako hitro te, ko namero povabiš k soustvarjanju, sooči z vsem, kar ti stoji na poti, da tega še ne živiš.

In seveda to pomeni, da imaš hitro preveč na svojem pladnju.

V teh časih mnoge izkušamo razpad starih struktur, da bi lahko resnično vstopile v to Žensko za katero si se rodila, da si. In brez dvoma je tovrstna preobrazba vse prej kot prijetna, kljub temu, da je potrebna.

Ko si drzneš ostati v stiku s svojo Žensko Dušo, slediti svoji rdeči opečnati cesti, te to obogati, oplemeniti in resnično razkrije tvoj sijaj.

Zase vem, da so me zadnja leta močno obrusila. Vem, da so razkrila veliko sijaja. In vendar so pogosto taki mogočni energijski premiki, ki smo jim priča na nebu, znamenje notranjih premikov, ki jih enostavno moramo narediti.

Leto 2018 bo izjemno leto, ki bo hkrati intenzivno in polno daril.
Za okus nam je bil november 2017, ko se je v mojem življenju spet vse postavilo na glavo.

Mnogim bo težko, zato nikar ne pozabi na svoje majhne trike, velikih mojstrov;

1. Dihaj. Zavesno, globoko, trebušno. Ne pozabi dihati. Kajti pogosto takrat, ko si v stresu enostavno pozabiš na dihanje, ki postane plitvo in komaj zaznavno. Ustavi se. Globoko vdihni in izdihni. Vsaj trikrat.

2. Sprosti se. Pri tem ti dihanje pomaga. Sprostitev je ključnega pomena za čutenje, za doživljanje, za izkušanje. V resnici lahko stvari izkusiš samo, če si sproščena in odprta, sprejemljiva. Zato se ustavi in sprosti celo svojo telo. Kamor usmeriš pozornost, tja potuje energija. Sledi pozornosti po telesu in ga sproščaj.

3. Lepota. Nikar ne pozabi na lepoto. Lepota te odpre in navdihne. Opazuj oblake, opazi malenkosti na svoji poti, zaznaj lepoto v njegovih očeh ali v njenem nasmehu. Lepota je povsod okoli tebe. Nasmehni se. Začuti lepoto, opazi jo. Bodi Lepota.

4. Počivaj. Ženske potrebujemo počitek. Še posebej v teh napornih dneh si podari na tone počitka. Podari si trenutke. 60 sekund zadošča. Zapri oči. Umiri se. Počivaj!

Izkoristi ta izjemno naporen in hkrati potenten čas za premike, za tiste stvari s katerimi odlašaš že resnično dolgo. Naredi čiščenje nereda, pospravi omaro, uredi dokumente, uredi svojo glavo, začuti sebe.
Uporabi svojo intuicijo, sledi namigom, dopusti, da te vodi navdih.

15. januarja je mlaj v Kozorogu. To je izjemen čas za kreacijo. Ustvarjaš val, ki bo vplival na leta pred teboj. Izkoristi ta potenten čas za svojo preobrazbo, za porajanje Sebe na novo.

Čas Zame je ključnega pomena, da bi utelesila svoj polni potencial in zaživela življenje in ljubezen o kateri sanjaš.

Zato je ključnega pomena, da si v teh dneh, ne glede na svoj tempo, ne glede na vse dogajanje podariš čas.
Prisluhni svoji Ženski duši in njenem šepetanju. Razširi zavedanje Sebe v tem trenutku – ZDAJ!

To je čas za ponovno povezovanje, spoznavanje in utelešanje svojega izvornega Jaza, svojega Višjega Jaza skozi izvorne kvalitete tvoje Duše. V tem času so ti na voljo, vendar je na tebi, da upočasniš, se umiriš in se odpreš in sprejmeš to, kar ti je na voljo.

Izkoristi ta čas!

V soboto 13.1.2018 bomo v srčnem krogu naredile prakso Porajanja Sebe skozi kozmično maternico. Prakso, ki so jo poznale svečenice Egipta, Babilona, prakso, ki jo tvoja duša dobro pozna. In če začutiš klic svoje Ženske Duše, bo praksa na voljo v spletnem templju SIstar. Pofočkaš se lahko >>>tukaj<<<.

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu. Več najdeš na spletni strani www.divine.si

feet

Ko ti življenje potegne preprogo izpod stopal, imaš izbiro…

… boš nadaljevala ali odstopila?

Pisalo se je leto 2013, tik pred koncem leta, ko sem dobila mail odvetnika, da v enem od svojih programov kršim avtorske pravice.
Srce mi je padlo v pete in najraje bi izginila z obličja Zemlje.
Čutila sem ogenj, ki me je razjedal od znotraj. Jezo. Strah, Žalost.
Koktajl čustev me je vrgel iz tira. Popolnoma.

Počutila sem se kot zadnji izmeček na svetu. Kot prvorazredna goljufinja.
In za nameček sem tisti dan dobila kazen za parkiranje na coni za 15 minut.
To je bil dan, ko sem v svojem prostoru na Miklošičevi imela zadnje druženje.

Moj oče mi je vedno govoril, da takrat, ko ima hudič mlade, jih ima polno.

In to se je vedno izkazalo za resnično v mojem življenju.
Vedno, ko sem delala premike, so bili premiki tektonski. Ustvarjali so velike preskoke v mojem življenju.

Za pismo odvetnika se je izkazalo, da je bilo namenjeno ustrahovanju, ki je delovalo.
Potegnila sem se nazaj in se skrila. Spet. Vendar le za nekaj dni.
Pred tem sem bila sposobna svoje epizode skrivanja udejanjati cele mesece ali celo leta.

Enostavno se nisem postavila zase.

Danes, štiri leta kasneje, se zgodovina spet ponavlja. Preizkuša me, če sem vzela lekcijo.
Tokrat je pismo prišlo s sodišča.
In pred dnevi sem imela zadnje druženje v mojem Divine Templju za udeleženke moje DivineFemme akademije.
V nedeljo pa moj dragi odhaja na sever Evrope.

Naključje!?
Zame ne.
Preveč dobro poznam ta čuden humor, ki ga ima Bog ali Življenje ali Vesolje, kakor koli hočete.

Vem pa eno stvar.
Leto 2018 mi bo pokazalo, kje sem. Kajti to bo leto Moči/Sijaja, ki bo izpod preproge potegnilo vse, kar sem si uspela tja skriti. In vem, da bo še bolj pestro od leta 2017.

Vem pa tudi, da imam na voljo orodje, ki ga nameravam zelo zavestno uporabiti – Zavestno Kreacijo Leta. In da bom, tudi, če mi potegnejo preprogo izpod stopal ostala in nadaljevala.

Iz izkušenj namreč vem, da moraš, da bi resnično utelesila svojo zavestno Kreacijo, prevzeti drugačno miselno naravnanost.

In tukaj ne govorim o pozitivnih afirmacijah, ki jih dnevno ponavljaš.

V mislih imam ključno izbiro, ki kreira tvoje življenje.

Si v vojni ali v miru? V sebi! S seboj!?

Ali kreiraš iz strahu? Potem si v vojni s sabo in s svetom.
Kreiraš iz ljubezni? Potem v sebi čutiš mir.
Če kreiraš iz ljubezni, v sebi čutiš umirjenost, notranji mir, pomirjenost s seboj.
In tega se lahko naučiš. Zavestna kreacija iz ljubezni terja prakso.
Dnevno prakso.

Kreacija iz ljubezni, miline in lahkotnosti je mojstrenje. Resno.

To je kot bi želela postati glasbeni virtuoz.
In mnogi so razočarani, da ne uspejo igrati kot glasbeni virtuozi prvič, ko primejo v roke glasbilo zavestne kreacije.
Srečujem ljudi in iskreno, med njimi sem bila tudi sama, ki se občasno spomnijo na svoje glasbilo, postavijo svojo namero, povedo kaj si želijo in potem pustijo vse skupaj.

Sama iskreno menim, da k temu veliko prispeva velika zmeda okoli zakona privlačnosti in tega, da si stvari interpretiraš v tej smeri, da, ko enkrat poveš kaj hočeš, moraš samo še počakati, da ti Vesolje to prinese.
Poznano?

To, kar vedno znova prepoznavam je cikličnost, skozi katero se premikaš v svojem življenju. Zgodovina se ponavlja. Vse pride naokrog. Nič nikamor ne gre, dokler tega zavestno ne preobraziš.

Tvoja notranja pokrajina potrebuje negovanje. Skrb za sanje, ideje, ki rastejo v tebi terja pozornost in navdihnjeno akcijo. Potrebno je puliti plevel, hraniti zemljo, zalivati in s svojim notranjim soncem rastlinam pomagati, da rastejo. Iz semen, ki jih posadiš zrastejo močna drevesa, ki dajejo plodove le, če zanje skrbiš.

Stvari se zgodijo samo, če si budna, če opazuješ kaj se okoli tebe dogaja, če prepoznaš priložnosti, ki pridejo v tvoje življenje in jih zagrabiš, zajahaš ta val in se pelješ z njim.

Pogosto o kreaciji sanj govorimo kot o naročilu, kjer se tvoj avto, ki si ga naročila, kar sam pripelje na dovoz tvoje hiše ali pa ti nekdo podari ključe tvoje sanjske hiše.

Življenje me je naučilo, da je potrebno slediti namigom in priložnostim, ki te pripeljejo točno tja, kamor si želiš iti. Vendar to zahteva zaupanje na tvoji strani, pa tudi samospoštovanje in cenjenje sebe, sledenje sebi in svojim notranjim impulzom.

In to kar je največji izziv, so preizkušnje, ki se zgodijo, da ti vidiš, kje si, v svojem življenju.
Ovire so vedno tam z namenom.
Pokažejo ti, kaj ima potencial, da te na tvoji poti ustavi.
In od tebe je odvisno, za koliko časa.

Če še vedno bereš, zagotovo konec leta ali v začetku leta pišeš svoje želje.
Odpreš svoje srce in pišeš velike zgodbe.

Žal večina kmalu po novem letu pozabi na svoje želje.
Čarovnije je konec. In preplavijo te zgodbe vsakdana.

Pozabiš zalivati svoja semena. Pozabiš negovati in hraniti zemljo. S svojim notranjim soncem sijati na ta semena. Pozabiš na zalivanje teh semen z vodo pozitivne naravnanosti.
Enostavno začneš siliti semena, da naj že enkrat zrastejo.
Z nepotrpežljivostjo jih zbrskaš ven iz zemlje v razočaranju, da še niso skalila.
In namesto z ljubeznijo, svoja semena kreacije zalivaš s strahom.

Pomembno je, da kreiraš zavestno in celo leto skrbiš za svoja semena.
Kajti pomembno je, da skozi vse leto neguješ svoja semena. Mesečno, tedensko, dnevno.

Prezahtevno?

Hja nihče ni rekel, da je zavestna kreacija lahka stvar, pravzaprav jo lahko primerjamo s kmetovanjem.
Veliko potrpežljivosti in nežne skrbi za semena je potrebno, da vzklijejo in začnejo rasti, ter da jih neguješ v njihovi rasti. Potrebno se je nenehno naravnavati na izvorno vibracijo svoje kreacije.

Kaj ti lahko v tem procesu pomaga?

1) Najpomembnejša je zavezanost svoji kreaciji, da se resnično zavežeš temu, da boš naredila vse, kar je potrebno, da bodo tvoje sanje dozorele.
Ko so mi pred letom moji vodniki rekli, da je čas za izobraževanje na področju, ki ga ne maram in sem se mu vedno znova izogibala, so mi razložili, da je to potreben korak na poti moje rasti. Ni mi bilo lahko, upirala sem se in finančni vložek je bil prevelik za moj položaj v tistem trenutku, vendar sem se morala stegniti, kot sama rečem.
Kreacija od tebe pogosto zahteva, da presežeš same sebe in svoje udobje.
Gre za notranji preizkus ali si resnično zavezana temu, kar kreiraš. In zato se nikoli, nikoli ne smeš vdati!

2) Resnično je pomembno, da poznaš svoje srčne želje. Kajti velika je razlika med željami tvojega nižjega jaza, tvoje osebnosti ali ega ter željami, ki prihajajo iz duše, iz tvojega srca.
Tvoje strasti so pogosto tako preplavljajoče za nižji jaz, da jih enostavno daš na stranski tir.
Leto 2018 kliče po tem, da nehaš pisati »varne« želje, znane želje. Sanje so nekaj, kar te presega v vseh pogledih.
Ne veš kako se bodo uresničile in vendar jim slediš s srcem.
Sočne so in vedno znova v sebi najdeš energijo, da jim slediš.

3) Usmeri svojo energijo v eno do največ tri različne stvari. Kajti, če svojo energijo preveč razpršiš, se nobena od tvojih kreacij ne bo prijela in zrasla v veliko drevo!
Vzemi si čas in resnično razmisli, kaj je tista ena stvar, pod okriljem katere se krepijo tudi vse ostale in vso svojo energijo usmeri v eno željo.
Pomembno je, da se zavedaš, da je čiščenje starih stvari in osvobajanje energije ob koncu leta ključno za to, da ustvariš prostor in lahko vso svojo energijo, ki je na voljo, usmeriš v svojo srčno željo.

4) Vsak dan imaš priložnost za novo rast in razcvet! In pomembno je, da se v vsak dan zbudiš z vprašanjem; Kako so lahko stvari še boljše, kot so? Kaj vse je možno? 
Dnevno naravnavanje na tvoje sanje je ključnega pomena za kreacijo. Dnevna praksa je ključna!

5) Redno spremljanje rasti. Skrb za prst. Hranila. Puljenje zeli. Redno zalivanje kreacij je ključnega pomena. Zemlja razkriva ritme in cikle, ki jim je modro slediti. Da seješ ob pravem času in da nato žanješ, kar si posejala.
Pomembno pa je tudi, da ne pozabiš na počitek. Drugače se zlahka znajdeš v situacijah, kjer te zapeljuje izgorelost. Ne pozabi, redna akcija, redna skrb za svoje kreacije je ključna za uspeh!

6) Tisto, kar ljudi pogosto odvrne od srčnih želja, so stare navade, rutine, ki jih zvlečejo v udobje znanega. Pomembno je, da postaneš to, kar želiš biti.
Kreacija se vedno dogaja od znotraj navzven.
Najprej si v sebi to, kar delaš navzven in potem pride nagrada, da imaš to, kar si želiš. Vendar moraš začeti pri temu, da to si, v sebi. Praksa veščin, nenehno naravnavanje na izvorne dušne kvalitete v sebi, to so pomembni ključi za kreacijo v zunanjem svetu.
Vibracijsko ujemanje pomeni, da si že to, kar se nato razvije In pokaže v zunanjem svetu!

Saj vem. Ni ti všeč, da je toliko odvisno od tebe. In vendar je resnica, da ti kreiraš svoje življenje.
Če delaš kar delaš, boš dobila to, kar že imaš.

Zato te letos izzivam — sledi svojemu srcu, naravnaj se na svoj polni potencial, pojdi za tem, kdo si, v resnici in ne odnehaj.

Poveži se z ljudmi, ki te lahko podprejo v tem, da uresničiš svoje sanje, naredi si načrt kreacije, sledi namigom in redno poskrbi za svoj notranji vrt sanj.

Če čutiš ujemanje s tem, o čemer pišem, te vabim, da se mi pridružiš v Kreaciji Leta 2018 na sijoče ženstveni način. Da skupaj naredimo kvantni preskok, tako v zasebnem kot poslovnem življenju. Več najdeš na spletni povezavi tukaj…

Želim Ti, da si ustvariš sijajno 2018 in da se ti uresniči čisto vse, kar si boš zadala in v teh čarobnih dneh zapisala.
Želim ti izjemno kreacijo!

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.
DIVINE.SI

receiving

Temelj tvojega novega življenja…

Kreiraš svoje življenje iz strahu in pomanjkanja ali iz radosti in blaginje?
Kakšen je temelj na katerem si ustvarila svoje življenje?

Prvi temelj tvojega življenja običajno temelji na mehanizmih, ki si jih postavila v otroštvu. Temelj tvoje prve posode so vzorci in vse, kar je bilo del preteklih generacij. Temu pravim udomačevanje. Ustvariš persono, osebnost, da ustrezaš, da dobiš ljubezen in pozornost, ki sta nujno potrebna za preživetje.

Če si morala ljubezen staršev zaslužiti s pridnostjo, če so te imeli starši radi samo takrat, ko si zadovoljila njihova pričakovanja in zahteve, potem se še danes bojiš (verjetno nezavedno), da boš sprejeta samo, če boš popolna, če boš poskrbela za potrebe drugih oziroma če boš pozabila nase, na svoje potrebe in želje.

Če so te vzgajali s pogojevano ljubeznijo in je bila tvoja pridnost oz. delavnost merilo tvoje vrednosti, potem si dobila pohvalo in ljubezen kot kompenzacijo za svoje delovne dosežke. Ob neuspehu pa so bili starši razočarani in so te s kritiko razvrednotili.

Če se vrednotiš zgolj na osnovi priznanj za svoje dosežke, kar imenujejo tudi storilnostno samovredotenje, se to na zunaj kaže v obliki potrebe po popolnosti in izjemnosti. Značilna je izrazita občutljivost za kritiko, sram v primeru neuspeha in pretirana ustrežljivost. Pri vseh teh simptomih sem izdelala z odliko. Sedi 5.

Ko sem hodila po samem robu izgorelosti, sem začela spoznavati svoje preživetvene mehanizme. Moj strah pred tem, da bom zapuščena je bil tako močan, da sem se poskušala zaščititi s pretirano ustrežljivostjo. Nisem zmogla reči ne. Vedno znova sem si nalagala nove in nove obveznosti. Delala sem še več in pogosto obljubila več, kot sem bila sposobna narediti. Vse samo za to, da bi me imeli radi.

To je bil moj prvi temelj.

In če to ponazorim s prispodobo dveh hiš in selitve…

Prva hiša, ki jo v svojem življenju postaviš, je hiša osebnosti. Postaviš in oblikuješ jo na vrednotah, mnenjih, vzorcih drugih ljudi. Na njeno strukturo v prvi vrsti vplivajo tvoji starši oziroma skrbniki in druge avtoritete v tvojem življenju. Da bi ustrezala pričakovanjem drugih ljudi za voljo sprejetosti in preživetja, se prilagodiš in ustvariš hišo, ki je sicer lepa in ji na prvi pogled nič ne manjka, vendar je plitva, površinska, brez globine in intimnosti, po kateri v globini sebe hrepeniš. Urejena je po željah in priporočilih ter mnenju drugih ljudi.
In nekje v zgodnjih tridesetih se oglasi klic tvoje ženske duše, ki od tebe želi, da se preseliš.

Selitev v hišo, ki je urejena po tvojih željah in ki odseva tvojo edinstvenost in enkratnost, ter odslikava avtentičnost tega kdor ti si ni vedno pospremljena z navdušenjem.

Ene ženske se temu klicu nikoli ne odzovejo, ene ga preslišijo ali se delajo, da tega klica ne slišijo.

Tiste, ki pa slišijo in sledijo klicu svoje ženske duše, morajo zapustiti svojo staro hišo in se preseliti. Moja hči je to zelo slikovito opisala, ko je rekla, da moraš iti čez celo svojo staro hišo in stvari pospraviti. Zaključiti moraš stvari iz preteklosti, zavreči stvari, ki ti ne služijo več in to pospravljanje krame iz preteklosti je potrebno narediti, da ne vlečeš balasta s seboj v novo hišo.

Resnica je, da ga ne moreš vzeti s seboj.

In ko zapreš vrata stare hiše, greš na popotovanje. Greš v neznano.

Modro je, da imaš koordinate nove hiše oziroma njen naslov in ključ, da novo hišo lahko odkleneš.

Tvoja nova hiša simbolično predstavlja tvoj avtentični jaz, življenje, ki ga zgradiš na temelju avtentičnega jaza, svojih izvornih kvalitete in vrednot, ki podpirajo tvojo Žensko dušo. Tvoja duša ve, zakaj si tukaj. Tvoja duša ve, kaj je tvoja življenjska misija. Tvoja duša pozna tvoje Darilo, tvojo edinstvenost, je v stiku z modrostjo, ki je v tebi in čaka, da jo odkriješ in podeliš z ljudmi in s svetom.

Nekateri se tej selitvi upiramo. Zase lahko rečem, da sem leta opazovala nevihto, ki je nosila moje ime in ki je prišla in porušila mojo prvo hišo. Ker nisem posuašal. Ker nisem hotela slišati.

Ker sem vedno znova v sebi rekla NE stvarem, za katere sem vedela, da bi morala reči JA. In obratno. Prevečkrat sem rekla ja stvarem, za katere sem vedela, da je odgovor v meni ne.

Svoj drugi temelj sem postavljala, ker me je v to prisililo podiranje vsega, kar sem ustvarila.
Nisem vedela za kaj gre in temu procesu sem se dolgo časa upirala z vsemi štirimi.

Vendar je duša zmagala. Vedno zmaga.
In prepogosto se prebujamo skozi zlome, krize, bolečine in trpljenje, ker na lep način enostavno ne prisluhnemo temu, kar ima duša, da deli s tabo.

Od tega, kakšen je temelj tvojega življenja je odvisno, kako živiš, kako deluješ, se odzivaš, kaj te vodi, kakšne so tvoje izbire. Vedno imaš možnost, da izbiraš iz svojih preživetvenih mehanizmov persone ali pa iz avtentičnega dela tvoje Ženske Duše.

Kakšne so tvoje izbire?

O svojem popotovanju skozi pokrajino izgorevanja, kjer me je duša prebudila v vrednot, ki me polnijo in hranijo, več delim s teboj v zapisu >>>tukaj<<<

Več sem delila v svoji FB skupini Razcvet Ženske s Tajo Albolena. Pofočkaš se lahko >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

redfor

Njen mali živalski vrt…

Sedela sem in zrla v daljavo. Na zahodu se je sonce ravnokar potopilo nekje za hribi.

Nastopil je mrak, tisti čarobni čas med dnevom in nočjo, ki razkriva tisto, kar je očem nevidno.
Obred se je pravkar zaključil in vedno me gani, kako naravno je, ko se prah vrne mami Zemlji.
Prižgali smo svečke in potem je vsak odhitel za opravki.

Ne da bi hotela sem ostala sama. Na pokopališču.
Včasih me je bilo groza. Danes pa sem sedla na klopco in se potopila v kaos misli, ki so hitele vsaka na svojo stran, tako kot običajno hitijo ljudje okoli mene.

Opazovala sem travo in hribčke, majhne plamenčke sveč, ki so mežikali v mraku.
Razmišljala sem o tem, kako so sveče pravzaprav svetilniki za dušo, da sledi svetlobi na tisto mesto, kjer zbira koščke in spomine, ki jih nese s seboj na drugo stran.

Spomnila sem se, kako sem tisto jutro sanjala, da sedim z babico v jami ob ognju. Pripovedovala je zgodbe. Z menoj je delila modrosti in spoznanja. Svojo dediščino.
In v tistem sem dojela, kako dragoceno je, ko imaš čas prisluhniti, srkati in dopuščati, da te vse, kar izkušaš, plemeniti.

Pridružila se mi je sestrica in objeti sva zrli v plamene svečk.
Obujali sva spomine na najina druženja z babico. Na čas, ki sva ga preživljali z njo in dogodivščine, ki sva jih doživeli, ko sva bili sami z njo.

In potem se je spomnila, kako rada je bila babica lepo urejena.
Kako je še potem, ko je že težko hodila, še vedno hodila v visokih petah.
In četudi je šla samo v trgovino in na banko dvakrat na mesec, je vedno poskrbela, da je bila tipi top kot je temu rekla sama.

Moja babica je imela rada lepe stvari in ena od stvari, ki jo je oboževala, so bili čevlji.
S sestro sva se smejali prispodobi, da je imela doma pravi mali živalski vrt.
Še v tistih časih, ko se pri nas ni kaj dosti dobilo, je imela v Zagrebu šuštarja, ki ji je izdeloval čevlje po naročilu. In to iz kačje ali krokodilje kože, kar se nama je vedno zdelo malce grozljivo. Vendar se babica ni dala. Vedno je vedela kaj hoče in je to tudi dosegla.

Bila je prava upornica. In ni si pustila, da bi jo kdo prepričal v svoje.
Vedno je bilo po njeno.

Ko je ugotovila, da čevljev z visoko peto res ne more več nositi jih je želela podariti. Vendar njene majhne številke nobena ni spravila na nogo. Kar je bil pravzaprav sila dober izgovor, ker njenega živalskega vrta v resnici nobena ni želela imeti doma.

V tem mraku, ki se je počasi prevešal v večer, pa sva se šalili, da bi pravzaprav spomin na babico najlepše počastili, če bi šli po nakupih in to po čevlje.

Včasih res mislimo, da moramo stvari narediti perfektno in si ob tem zelo zagrenimo in zakompliciramo življenje.

Ena tistih stvari, ki me je v teh dneh najbolj ganila, je bil pogovor, ki sva ga z mami imele z na pogrebnem zavodu. Pogovarjali smo se o tem, kako opažajo, da imajo največje težave običajno ljudje, ki jih smrt preseneti in ki čutijo občutke krivde, ker s pokojnimi niso preživljali dovolj časa ali pa niso zaključili stvari.

Pogosto se ljudje zaradi slabe vesti poskušajo odkupiti. Vendar nobena količina sveč ali cvetja ne more pomiriti tega, kar je v tebi.

Kakšni so spomini, ki jih nosiš v sebi? Tvoji so.
In stvari vedno lahko presežeš in se z njimi pomiriš zgolj in samo v sebi.
Pogovor z osebo, ki je še živa, ti lahko pomaga. Ker vse kar je zamujeno se nikoli več ne vrne.

Zato je pomembno, da razčistiš stvari, ki jih čutiš, da jih moraš zdaj.
In da poveš stvari, ki jih želiš povedati še danes.
Ne čakaj na jutri.
Ker se hitro lahko zgodi, da boš čakala za vedno.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

sadness

Darilo Trenutka

V tem trenutku je samo tišina. Tišina, ki odpira portal za portalom in vodi v globino.
Smrt je moja vodnica.
Ustavila me je na mestu.
Terja mojo prisotnost.
Vodi me v lastno ranljivost.
Uči me spoštovanja.
Svetosti življenja.

Z menoj deli darilo prehoda.
Prehoda v novo življenje.
Prehoda, ki ga ne moreš doživeti, resnično izkusiti, če nisi zares prisotna.
Budna v danem trenutku.
Pa naj bo to prehod v tuzemsko življenje, ki ga izkušamo v obliki rojstva.
Ali pa prehod na drugo stran, ki ga izkušamo v obliki smrti.

Prehod na eno ali drugo stran te mavrice, ki ji pravimo življenje, te ustavi na mestu.
Kajti dragocenost trenutka, to darilo trenutka lahko ujameš le, če si zares popolnoma prisotna.
Smrt in rojstvo sta del iste zgodbe, ki ji pravimo življenje. Prihodi in odhodi.

Ko se ustaviš, imaš priložnost za največje darilo trenutka – čutenje.
Smrt te odpre za čutenje, izkušanje, doživljanje. To je darilo Zemlje.

To kar čutim v njeni prisotnosti je spokojnost, mir.
In v tem miru, v tej svetosti izkušnje… čutim.
Čutim žalost. Čutim izgubo.
Čutim minljivost življenja v vsej veličastnosti trenutka.

Samo en trenutek imam na voljo.
Kako ga bom oplemenitila?
Ga bom praznovala?
Izkusila v polnosti?
Ali zgolj preživela?

Bližje, ko ti smrt pride, bolj surovo, celo kruto je soočenje.
Zakaj si tukaj?
Kaj boš pustila?
Kakšne odtise boš pustila na planetu?

Darilo tega prehoda je izjemno. Spoznavam, da je moje darilo zaupanje vase. Vedno.
Da bi pustila sled moraš biti pogumna, drzna, srčna in brezmejno moraš zaupati vase. Tudi takrat, ko nihče drug ne zaupa vate.

Kot pravi moj dragi, je darilo podpore v tem, da te preizkusi ali boš zvesta sama sebi.
Boš sledila sebi tudi, če ne bo nikogar ob tebi?

Tvoja notranja gotovost ustvarja stabilnost in hkrati fleksibilnost.
Da ne glede na to, kaj se zgodi, zmoreš preživeti z milino, z gotovostjo, da ne glede na globine, v katere se podajaš, v svoji notranjosti nosiš vse, kar na tej poti potrebuješ.

Vse je že v tebi.
Zaupanje vase in v vse, kar je že v tebi.
Zaupanje v povezave, v vezi, ki te bogatijo, plemenitijo.
Kajti povezave so vedno dvosmerne. Ljubezen teče skozi povezave, ne glede na to na kateri strani mavrice se nahajaš.

Smrt pa je tista, ki te preizkusi… boš praznovala in spoštovala medsebojno povezanost in ljubezen. Boš ugledala vsa darila trenutkov stkana v tapiserijo skupaj preživetega časa?

Ali se boš namesto tega raje oklepala navezanosti na osebo. Navezanosti na podobo osebe.
Podoba je vedno projekcija tvojih pričakovanj, tvojih idealov, tvojih idej na nekoga drugega.
Smrt razkriva naravo povezanosti.
Navezanost na osebo je uničujoča, če osebo izgubiš. Občutek imaš, kot da si izgubila del sebe. Kajti tvoja projekcija na to osebo je tvoja energija, ki jo investiraš v podobo, ki jo ustvariš.
Ko imaš občutek, da je ta podoba umrla, s tem umira del tebe.

Če pa veš, da povezanost nikoli ne umre, povezanosti nikoli ni konec, te ni strah in ne obžaluješ ničesar.

Kar ne pomeni, da ne čutiš bolečine izgube. Žalosti ob vedenju, da je nikoli več ne boš objela. nikoli več začutila na ta zemeljski način.

V sebi čutim surovost, ranljivost, ki me odpira na načine, ki so neudobni, novi in od mene terjajo veliko sočutja do sebe.
Nežnosti. Mehkobe. Počitka.

Vem, to je Darilo.
Darilo trenutka.

Moj poklon.
Taja Albolena

sunset

Ljubi Sebe!

Zagotovo si bila v svojem življenju v stiku z dojenčkom. Že samo, ko pomisliš na malo bitje, se raznežiš in začutiš toploto pri srcu. Je res!?

Imam prijateljico, ki je pred kratkim rodila in imela sem priložnost držati v naročju malo bitje. Nežno, krhko, nemočno bitje, ki je hkrati tako veličastno, izjemno in modro. Otrok je bitje ljubezni.

Vsi smo začeli popotovanje svojega življenje kot mala bitja ljubezni.

In veliko nas je bilo v stiku z ljudmi, s starši, ki so bili ranjeni. Ki so bili ločeni od srca, od svoje prave narave, ločeni od sposobnosti, da bi v polnosti, zavestno podelili sebe z osebo na drugi strani. Da bi ustvarili zavesten, ljubeč odnos.

To kar potrebuje vsak otrok je ugledanost. Potrebuje nekoga, ki ga resnično vidi, takega kot je.

Vendar je malo otrok, ki so tega deležni. Ločenost, ki ji je otrok priča pri svojih starših, enostavno prekopira v svoj živčni sistem. To, da ni ugledan, da ni prepoznan kot božansko bitje ljubezni postane temeljna rana, ki jo nosi s seboj.
Lahko vse življenje, če tega ne prepozna in preobrazi v sebi.

Bolečina te ločenosti, bolečina izdaje samega sebe je najmočnejša ranjenost sodobnega človeka.
Zaradi nje enostavno ne verjameš, da si vredna ljubezni.

Zaradi nje pogosto sodiš, kritiziraš in sovražiš sebe.
Seveda to kategorično zanikaš, češ jaz že ne.
Vendar izkušnje govorijo drugače.

Kolikokrat si rekla NE in si mislila JA? In kolikokrat si rekle JA, ko si v resnici mislila NE?

Obstaja neskončno število načinov, kako zanikati, zanemariti, razvrednotiti in zapustiti samo sebe. In vsaj enega od teh načinov si izmojstrila do potankosti. Resnično obvladaš kako sebe pomanjšati, se ponižati, se zasramovati in zasmehovati.

Samo-kritika, sojenje sebe, sovraštvo do sebe, zanikanje sebe, zastrahovanje in nezaupanje sebi so del našega vsakdana.

Ko ne verjameš, da si vredna ljubezni, si poskušaš občutek lastne vrednosti kupiti v zunanjem svetu. Razprodajaš svoja darila, svoj sijaj, za občutek pomembnosti, uspešnosti ali preprosto zato, da bi čutila občutek ljubljenosti, zaželenosti in da bi imela pozornost, po kateri hrepeniš.

Naučila si se, da si cenjena le, če imaš stvari v zunanjem svetu; status, novo hišo, avto, drage počitnice, oblačila po zadnji modi, … Še vedno je lažje seči ven iz sebe in si nadeti še eno plast, še en ščit, še eno stvar, namesto, da bi si okrepila svoj notranji temelj.

V svojem dolgoletnem »delu na sebi« sem uspešno preigravala dva aspekta v sebe, ki sem ju prepoznala kot piedestale in kleti. Ali sem bila v samoljubju ali pa sem igrala vlogo žrtve.
In verjemi, da smo tako dobro udomačeni v ti dve vlogi, da smo nenehno na gugalnici v svojem življenju.

Vendar dokler ne ozavestiš kaj je v tebi, sploh ne veš, da si na tej gugalnici.

Ko si v samoljubju, projiciraš to, kar se skriva v tvoji notranjosti, česar ne prepoznavaš v sebi, to kar je Jung poimenoval “senca” na druge. V želji, da bi osvetlila sebe, se daješ na piedestal. Prepričuješ se, da ti gre super in da si zmagala. Ob tem pa v sebi čutiš praznino in nezadovoljstvo, ki ju sploh ne moreš zagrabiti.

In ko čutiš, da si v svojem življenju žrtev ljudi, okoliščin in stvari, se ta senca usmeri nazaj nate, kar povzroči, da sebe daš v klet. Ob tem se prepričuješ, da si zguba in da ti v življenju nič ne uspeva.

In kar naprej imaš veliko dela sama s seboj.
To je začarani krog v katerem vedno znova pristaneš na eni ali drugi strani.
Vse dokler se ne daš v srce.

Ko sebe in vse druge, pravzaprav ves svet, daš v srce, vse samo je.
Sojenje in razsojanje ni potrebno.
Ni dobrih in slabih stvari.
Vse samo je.
In ti samo si.

In tukaj se začne razvijati najpomembnejši odnos v tvojem življenju – odnos do sebe.
Ljubezen do sebe se razvija skozi prakso samoopazovanja, samozaupanja, sočutja do sebe in negovanja sebe.

Tukaj naj razjasnim, da negovanje sebe ni povezno z masažami, kopelmi, negovanje ni povezano s čimerkoli, kar lahko poješ, si namažeš nase ali si oblečeš.

Negovanje sebe je povezno s popolnim sprejemanjem sebe, točno take kot si.
Z vsemi svojimi plusi in minusi, z vso prtljago.

Negovanje sebe te spomni, da se ti ni treba ščititi pred negativnim, ker to “negativno” ni zunaj tebe, ampak je del tebe.
Negovanje sebe ti pokaže, da je vse kar vidiš zunaj sebe, v tebi.
Zato je najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, da se s temi stvarmi pomiriš in jih sprejmeš kot del sebe.

Negovanje sebe je povezano s povezovanjem, s sprejemanjem, namesto ločevanjem in kritiko.

Vsak trenutek svojega življenja imaš možnost izbire, da se izogibaš sebi, se ločuješ od sebe ali pa sprejmeš sebe in se naučiš ljubiti sebe. Brezpogojno.

Ljubiti sebe pomeni, da se v celoti sprejemaš. In ob tem se ti ni treba prepričevati, da “boš od jutri naprej” rekla NE vsem, ki kaj hočejo od tebe; ali da se boš v stilu navijaštva s pomočjo afirmacij spodbujala; super ti gre, uspešna si; ali pa da se odločiš, da boš jutri pa res shujšala, jedla bolj zdravo in se imela rada.

Ljubezen do sebe ni prepričevanje na miselni ravni.

Ko si tako iz dneva v dan lažeš in se prepričuješ kako bi moralo biti, si vedno bolj nesrečna, ker te nihče “tukaj noter” ne posluša in ker nihče nič ne naredi.

Vendar sebe ne moreš spremeniti od zunaj navznoter. Preobrazba se vedno zgodi v tvoji notranjosti.
Iz tebe navzven.

Najprej moraš ti biti ta ženska, ki ljubi sebe, da bi lahko to izkušala tudi v zunanjem svetu.

Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, kako smo ujeti v paradigmi pomanjkanja. Kjer moraš nekomu ali sebi vzeti, da lahko daš.
in to pogosto vodi v jemanje na silo, da bi lahko vsilila nekomu oziroma mu dala to, kar ti meniš, da potrebuje.

Paradigma blaginje je povezana z mojstrenjem sprejemanja.
Ničesar ni potrebno vzeti, ker vse že je.
Le odpreti se moraš in sprejeti.

In odpreti se ne moreš na silo, tako enostavno ne gre.
Ali si odprta ali pa zaprta.

In na silo se ne boš odprla, temveč se boš še bolj zaprla in zakrčila v sebi.

Sodobna ženska je pogosto v krču. Pozabila je, da je vredna vsega, kar ji je na voljo.
Počuti se ločena od same sebe in od sveta.

In če se spomnim same sebe, mi je čisto jasno, da enostavno ne moreš slišati navodila, ki pravi: ko ti je najhuje, se odpri in sprejmi, namesto da bi sledila instinktu, ki te hoče zapreti, kot školjko.

Samozavedanje je prvi korak na tej poti Razcveta. Kajti dokler ne veš, kaj počneš, tega ne moreš preseči.

In ne gre za to, da je potrebno karkoli spremeniti. Gre za to, da ozavestiš in to presežeš v sebi svojo izvorno rano. In da izbereš drugače.

Preseči je potrebno preživetvene mehanizme boja, bega in ignorance.
Potrebno se je odpreti in biti. Biti to, kar si.

Vendar to ni pasivnost. Pasivnost je polarnost z delovanjem, z aktivnostjo. Takrat, ko si srcu, greš s tokom. Nič ne delaš na silo. Sinhronost je jezik srca, ko si ob pravem času na pravem mestu in s pravimi ljudmi.

Večinoma smo bili kot otroci udomačeni v prepričanje, da je ljubiti druge dobro, ljubiti sebe pa sebično in narcistično. Če to zate drži, potem še vedno verjameš, da ljubiti sebe pomeni, da si sebična.

Vendar sebičnost in narcizem izhajata iz poveličevanja samega sebe, ki temelji na lastnih fantazijah in podcenjevanju drugih. Narcisoidno osebo, ki ima sebe na piedestalu, vodi zavist.
Zavist pa nima nič skupnega z ljubeznijo in je pravzaprav odsotnost ljubezni oziroma ločenost od nje.

Razumevanje je tukaj ključno, kajti dokler ne ozavestiš, kje si in kaj počneš sebi, tega ne moreš preobraziti, tudi če bi hotela. In vse se začne z vprašanjem; Kdo sem?

Živimo v družbi, ki nas je navadila, da je bolj udobno prebrati knjigo o desetih načinih, kako povzročiti, da se nekdo zaljubi vate, kot da ljubiš sebe in to deliš s svetom.

Od zunanjega sveta pričakuješ, da te bo sprejel, te imel rad, da bo poskrbel zate.
In pogosto se na trd način prebudiš v dejstvo, da ni nikogar, ki bi te imel rad, če najprej ne ljubiš same sebe.

Potrebno je izbrati, da razviješ odnos z najbolj pomembno osebo v svojem življenju, ki te nikoli ne bo zapustila, s sabo.
Kajti, ko enkrat ljubiš sebe, ti tega nihče ne more odvzeti.

In, ko se zavežeš ljubezni do sebe, je potrebno vedeti, da te bo Vesolje izzvalo ali boš vztrajala, ne glede na okoliščine. In ta test pride v obliki sence, ki se dvigne na površje.

Ko ljubiš sebe brezpogojno, ljubiš celo sebe, brez izjeme. In tako si takoj, ko se zavežeš temu, da sebe ljubiš brezpogojno, soočena z vsemi deli sebe, ki jih ne maraš, ki jih sodiš, kritiziraš in zavračaš.

Zakaj? Ker vsi deli Tebe želijo biti ljubljeni in sprejeti.

Test Vesolja ali beri same sebe je v tem, da je potrebno objeti vse dele sebe in ne samo “pozitivnih” delov sebe.
V očeh Vesolja ni negativnih in pozitivnih delov in to, da stopiš v polno moč svoje Duše pomeni, da se soočiš z vsemi deli sebe, ki jih sovražiš, zanikaš, zavračaš, nesprejemaš, od katerih se ločuješ.
In vendar nikamor ne grejo. Tukaj so in čakajo na tvojo brezpogojno ljubezen.

Objemi Sebe je spletno popotovanje, ki te vodi v globino sebe. Da odkriješ, kaj je tista temeljna rana zaradi katere se medsebojni konflikti in nerazumevanje ponavljajo v vseh zunanjih odnosih; s partnerjem, otroci, prijatelji, družino, v službi.

To je srečanje s tvojimi notranjimi zavezniki kot so notranji otrok, žrtev, prostitutka in saboter, ki so tvoji življenjski zavezniki. in vendar svojega zlatega dela ne razkrijejo, dokler nisi voljna objeti njihovo lekcijo senčnega dela.

In tukaj vse upiranje, praskanje, grizenje ne pomaga kaj dosti, le “kladivo”, kot temu slikovito pravi moja prijateljica, s katerim te tvoja Duša vedno znova preizkuša je vsakič, ko se soočiš z isto stvarjo, večje.

Več o spletnem programu Objemi Sebe najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

P.S: Brezplačno predavanje Ljubi Sebe ti je na voljo, če se pofočkaš na spletni povezavi tukaj…