Življenje

feet

Ko ti življenje potegne preprogo izpod stopal, imaš izbiro…

… boš nadaljevala ali odstopila?

Pisalo se je leto 2013, tik pred koncem leta, ko sem dobila mail odvetnika, da v enem od svojih programov kršim avtorske pravice.
Srce mi je padlo v pete in najraje bi izginila z obličja Zemlje.
Čutila sem ogenj, ki me je razjedal od znotraj. Jezo. Strah, Žalost.
Koktajl čustev me je vrgel iz tira. Popolnoma.

Počutila sem se kot zadnji izmeček na svetu. Kot prvorazredna goljufinja.
In za nameček sem tisti dan dobila kazen za parkiranje na coni za 15 minut.
To je bil dan, ko sem v svojem prostoru na Miklošičevi imela zadnje druženje.

Moj oče mi je vedno govoril, da takrat, ko ima hudič mlade, jih ima polno.

In to se je vedno izkazalo za resnično v mojem življenju.
Vedno, ko sem delala premike, so bili premiki tektonski. Ustvarjali so velike preskoke v mojem življenju.

Za pismo odvetnika se je izkazalo, da je bilo namenjeno ustrahovanju, ki je delovalo.
Potegnila sem se nazaj in se skrila. Spet. Vendar le za nekaj dni.
Pred tem sem bila sposobna svoje epizode skrivanja udejanjati cele mesece ali celo leta.

Enostavno se nisem postavila zase.

Danes, štiri leta kasneje, se zgodovina spet ponavlja. Preizkuša me, če sem vzela lekcijo.
Tokrat je pismo prišlo s sodišča.
In pred dnevi sem imela zadnje druženje v mojem Divine Templju za udeleženke moje DivineFemme akademije.
V nedeljo pa moj dragi odhaja na sever Evrope.

Naključje!?
Zame ne.
Preveč dobro poznam ta čuden humor, ki ga ima Bog ali Življenje ali Vesolje, kakor koli hočete.

Vem pa eno stvar.
Leto 2018 mi bo pokazalo, kje sem. Kajti to bo leto Moči/Sijaja, ki bo izpod preproge potegnilo vse, kar sem si uspela tja skriti. In vem, da bo še bolj pestro od leta 2017.

Vem pa tudi, da imam na voljo orodje, ki ga nameravam zelo zavestno uporabiti – Zavestno Kreacijo Leta. In da bom, tudi, če mi potegnejo preprogo izpod stopal ostala in nadaljevala.

Iz izkušenj namreč vem, da moraš, da bi resnično utelesila svojo zavestno Kreacijo, prevzeti drugačno miselno naravnanost.

In tukaj ne govorim o pozitivnih afirmacijah, ki jih dnevno ponavljaš.

V mislih imam ključno izbiro, ki kreira tvoje življenje.

Si v vojni ali v miru? V sebi! S seboj!?

Ali kreiraš iz strahu? Potem si v vojni s sabo in s svetom.
Kreiraš iz ljubezni? Potem v sebi čutiš mir.
Če kreiraš iz ljubezni, v sebi čutiš umirjenost, notranji mir, pomirjenost s seboj.
In tega se lahko naučiš. Zavestna kreacija iz ljubezni terja prakso.
Dnevno prakso.

Kreacija iz ljubezni, miline in lahkotnosti je mojstrenje. Resno.

To je kot bi želela postati glasbeni virtuoz.
In mnogi so razočarani, da ne uspejo igrati kot glasbeni virtuozi prvič, ko primejo v roke glasbilo zavestne kreacije.
Srečujem ljudi in iskreno, med njimi sem bila tudi sama, ki se občasno spomnijo na svoje glasbilo, postavijo svojo namero, povedo kaj si želijo in potem pustijo vse skupaj.

Sama iskreno menim, da k temu veliko prispeva velika zmeda okoli zakona privlačnosti in tega, da si stvari interpretiraš v tej smeri, da, ko enkrat poveš kaj hočeš, moraš samo še počakati, da ti Vesolje to prinese.
Poznano?

To, kar vedno znova prepoznavam je cikličnost, skozi katero se premikaš v svojem življenju. Zgodovina se ponavlja. Vse pride naokrog. Nič nikamor ne gre, dokler tega zavestno ne preobraziš.

Tvoja notranja pokrajina potrebuje negovanje. Skrb za sanje, ideje, ki rastejo v tebi terja pozornost in navdihnjeno akcijo. Potrebno je puliti plevel, hraniti zemljo, zalivati in s svojim notranjim soncem rastlinam pomagati, da rastejo. Iz semen, ki jih posadiš zrastejo močna drevesa, ki dajejo plodove le, če zanje skrbiš.

Stvari se zgodijo samo, če si budna, če opazuješ kaj se okoli tebe dogaja, če prepoznaš priložnosti, ki pridejo v tvoje življenje in jih zagrabiš, zajahaš ta val in se pelješ z njim.

Pogosto o kreaciji sanj govorimo kot o naročilu, kjer se tvoj avto, ki si ga naročila, kar sam pripelje na dovoz tvoje hiše ali pa ti nekdo podari ključe tvoje sanjske hiše.

Življenje me je naučilo, da je potrebno slediti namigom in priložnostim, ki te pripeljejo točno tja, kamor si želiš iti. Vendar to zahteva zaupanje na tvoji strani, pa tudi samospoštovanje in cenjenje sebe, sledenje sebi in svojim notranjim impulzom.

In to kar je največji izziv, so preizkušnje, ki se zgodijo, da ti vidiš, kje si, v svojem življenju.
Ovire so vedno tam z namenom.
Pokažejo ti, kaj ima potencial, da te na tvoji poti ustavi.
In od tebe je odvisno, za koliko časa.

Če še vedno bereš, zagotovo konec leta ali v začetku leta pišeš svoje želje.
Odpreš svoje srce in pišeš velike zgodbe.

Žal večina kmalu po novem letu pozabi na svoje želje.
Čarovnije je konec. In preplavijo te zgodbe vsakdana.

Pozabiš zalivati svoja semena. Pozabiš negovati in hraniti zemljo. S svojim notranjim soncem sijati na ta semena. Pozabiš na zalivanje teh semen z vodo pozitivne naravnanosti.
Enostavno začneš siliti semena, da naj že enkrat zrastejo.
Z nepotrpežljivostjo jih zbrskaš ven iz zemlje v razočaranju, da še niso skalila.
In namesto z ljubeznijo, svoja semena kreacije zalivaš s strahom.

Pomembno je, da kreiraš zavestno in celo leto skrbiš za svoja semena.
Kajti pomembno je, da skozi vse leto neguješ svoja semena. Mesečno, tedensko, dnevno.

Prezahtevno?

Hja nihče ni rekel, da je zavestna kreacija lahka stvar, pravzaprav jo lahko primerjamo s kmetovanjem.
Veliko potrpežljivosti in nežne skrbi za semena je potrebno, da vzklijejo in začnejo rasti, ter da jih neguješ v njihovi rasti. Potrebno se je nenehno naravnavati na izvorno vibracijo svoje kreacije.

Kaj ti lahko v tem procesu pomaga?

1) Najpomembnejša je zavezanost svoji kreaciji, da se resnično zavežeš temu, da boš naredila vse, kar je potrebno, da bodo tvoje sanje dozorele.
Ko so mi pred letom moji vodniki rekli, da je čas za izobraževanje na področju, ki ga ne maram in sem se mu vedno znova izogibala, so mi razložili, da je to potreben korak na poti moje rasti. Ni mi bilo lahko, upirala sem se in finančni vložek je bil prevelik za moj položaj v tistem trenutku, vendar sem se morala stegniti, kot sama rečem.
Kreacija od tebe pogosto zahteva, da presežeš same sebe in svoje udobje.
Gre za notranji preizkus ali si resnično zavezana temu, kar kreiraš. In zato se nikoli, nikoli ne smeš vdati!

2) Resnično je pomembno, da poznaš svoje srčne želje. Kajti velika je razlika med željami tvojega nižjega jaza, tvoje osebnosti ali ega ter željami, ki prihajajo iz duše, iz tvojega srca.
Tvoje strasti so pogosto tako preplavljajoče za nižji jaz, da jih enostavno daš na stranski tir.
Leto 2018 kliče po tem, da nehaš pisati »varne« želje, znane želje. Sanje so nekaj, kar te presega v vseh pogledih.
Ne veš kako se bodo uresničile in vendar jim slediš s srcem.
Sočne so in vedno znova v sebi najdeš energijo, da jim slediš.

3) Usmeri svojo energijo v eno do največ tri različne stvari. Kajti, če svojo energijo preveč razpršiš, se nobena od tvojih kreacij ne bo prijela in zrasla v veliko drevo!
Vzemi si čas in resnično razmisli, kaj je tista ena stvar, pod okriljem katere se krepijo tudi vse ostale in vso svojo energijo usmeri v eno željo.
Pomembno je, da se zavedaš, da je čiščenje starih stvari in osvobajanje energije ob koncu leta ključno za to, da ustvariš prostor in lahko vso svojo energijo, ki je na voljo, usmeriš v svojo srčno željo.

4) Vsak dan imaš priložnost za novo rast in razcvet! In pomembno je, da se v vsak dan zbudiš z vprašanjem; Kako so lahko stvari še boljše, kot so? Kaj vse je možno? 
Dnevno naravnavanje na tvoje sanje je ključnega pomena za kreacijo. Dnevna praksa je ključna!

5) Redno spremljanje rasti. Skrb za prst. Hranila. Puljenje zeli. Redno zalivanje kreacij je ključnega pomena. Zemlja razkriva ritme in cikle, ki jim je modro slediti. Da seješ ob pravem času in da nato žanješ, kar si posejala.
Pomembno pa je tudi, da ne pozabiš na počitek. Drugače se zlahka znajdeš v situacijah, kjer te zapeljuje izgorelost. Ne pozabi, redna akcija, redna skrb za svoje kreacije je ključna za uspeh!

6) Tisto, kar ljudi pogosto odvrne od srčnih želja, so stare navade, rutine, ki jih zvlečejo v udobje znanega. Pomembno je, da postaneš to, kar želiš biti.
Kreacija se vedno dogaja od znotraj navzven.
Najprej si v sebi to, kar delaš navzven in potem pride nagrada, da imaš to, kar si želiš. Vendar moraš začeti pri temu, da to si, v sebi. Praksa veščin, nenehno naravnavanje na izvorne dušne kvalitete v sebi, to so pomembni ključi za kreacijo v zunanjem svetu.
Vibracijsko ujemanje pomeni, da si že to, kar se nato razvije In pokaže v zunanjem svetu!

Saj vem. Ni ti všeč, da je toliko odvisno od tebe. In vendar je resnica, da ti kreiraš svoje življenje.
Če delaš kar delaš, boš dobila to, kar že imaš.

Zato te letos izzivam — sledi svojemu srcu, naravnaj se na svoj polni potencial, pojdi za tem, kdo si, v resnici in ne odnehaj.

Poveži se z ljudmi, ki te lahko podprejo v tem, da uresničiš svoje sanje, naredi si načrt kreacije, sledi namigom in redno poskrbi za svoj notranji vrt sanj.

Če čutiš ujemanje s tem, o čemer pišem, te vabim, da se mi pridružiš v Kreaciji Leta 2018 na sijoče ženstveni način. Da skupaj naredimo kvantni preskok, tako v zasebnem kot poslovnem življenju. Več najdeš na spletni povezavi tukaj…

Želim Ti, da si ustvariš sijajno 2018 in da se ti uresniči čisto vse, kar si boš zadala in v teh čarobnih dneh zapisala.
Želim ti izjemno kreacijo!

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.
DIVINE.SI

wowitn

Temelj tvojega življenja…

Kreiraš svoje življenje iz strahu in pomanjkanja ali iz radosti in blaginje?
Kakšen je temelj na katerem si ustvarila svoje življenje?

Prvi temelj tvojega življenja običajno temelji na mehanizmih, ki si jih postavila v otroštvu. Temelj tvoje prve posode so vzorci in vse, kar je bilo del preteklih generacij. Temu pravim udomačevanje. Ustvariš persono, osebnost, da ustrezaš, da dobiš ljubezen in pozornost, ki sta nujno potrebna za preživetje.

Če si morala ljubezen staršev zaslužiti s pridnostjo, če so te imeli starši radi samo takrat, ko si zadovoljila njihova pričakovanja in zahteve, potem se še danes bojiš (verjetno nezavedno), da boš sprejeta samo, če boš popolna, če boš poskrbela za potrebe drugih oziroma če boš pozabila nase, na svoje potrebe in želje.

Če so te vzgajali s pogojevano ljubeznijo in je bila tvoja pridnost oz. delavnost merilo tvoje vrednosti, potem si dobila pohvalo in ljubezen kot kompenzacijo za svoje delovne dosežke. Ob neuspehu pa so bili starši razočarani in so te s kritiko razvrednotili.

Če se vrednotiš zgolj na osnovi priznanj za svoje dosežke, kar imenujejo tudi storilnostno samovredotenje, se to na zunaj kaže v obliki potrebe po popolnosti in izjemnosti. Značilna je izrazita občutljivost za kritiko, sram v primeru neuspeha in pretirana ustrežljivost. Pri vseh teh simptomih sem izdelala z odliko. Sedi 5.

Ko sem hodila po samem robu izgorelosti, sem začela spoznavati svoje preživetvene mehanizme. Moj strah pred tem, da bom zapuščena je bil tako močan, da sem se poskušala zaščititi s pretirano ustrežljivostjo. Nisem zmogla reči ne. Vedno znova sem si nalagala nove in nove obveznosti. Delala sem še več in pogosto obljubila več, kot sem bila sposobna narediti. Vse samo za to, da bi me imeli radi.

To je bil moj prvi temelj.

In če to ponazorim s prispodobo dveh hiš in selitve…

Prva hiša, ki jo v svojem življenju postaviš, je hiša osebnosti. Postaviš in oblikuješ jo na vrednotah, mnenjih, vzorcih drugih ljudi. Na njeno strukturo v prvi vrsti vplivajo tvoji starši oziroma skrbniki in druge avtoritete v tvojem življenju. Da bi ustrezala pričakovanjem drugih ljudi za voljo sprejetosti in preživetja, se prilagodiš in ustvariš hišo, ki je sicer lepa in ji na prvi pogled nič ne manjka, vendar je plitva, površinska, brez globine in intimnosti, po kateri v globini sebe hrepeniš. Urejena je po željah in priporočilih ter mnenju drugih ljudi.
In nekje v zgodnjih tridesetih se oglasi klic tvoje ženske duše, ki od tebe želi, da se preseliš.

Selitev v hišo, ki je urejena po tvojih željah in ki odseva tvojo edinstvenost in enkratnost, ter odslikava avtentičnost tega kdor ti si ni vedno pospremljena z navdušenjem.

Ene ženske se temu klicu nikoli ne odzovejo, ene ga preslišijo ali se delajo, da tega klica ne slišijo.

Tiste, ki pa slišijo in sledijo klicu svoje ženske duše, morajo zapustiti svojo staro hišo in se preseliti. Moja hči je to zelo slikovito opisala, ko je rekla, da moraš iti čez celo svojo staro hišo in stvari pospraviti. Zaključiti moraš stvari iz preteklosti, zavreči stvari, ki ti ne služijo več in to pospravljanje krame iz preteklosti je potrebno narediti, da ne vlečeš balasta s seboj v novo hišo.

Resnica je, da ga ne moreš vzeti s seboj.

In ko zapreš vrata stare hiše, greš na popotovanje. Greš v neznano.

Modro je, da imaš koordinate nove hiše oziroma njen naslov in ključ, da novo hišo lahko odkleneš.

Tvoja nova hiša simbolično predstavlja tvoj avtentični jaz, življenje, ki ga zgradiš na temelju avtentičnega jaza, svojih izvornih kvalitete in vrednot, ki podpirajo tvojo Žensko dušo. Tvoja duša ve, zakaj si tukaj. Tvoja duša ve, kaj je tvoja življenjska misija. Tvoja duša pozna tvoje Darilo, tvojo edinstvenost, je v stiku z modrostjo, ki je v tebi in čaka, da jo odkriješ in podeliš z ljudmi in s svetom.

Nekateri se tej selitvi upiramo. Zase lahko rečem, da sem leta opazovala nevihto, ki je nosila moje ime in ki je prišla in porušila mojo prvo hišo. Ker nisem posuašal. Ker nisem hotela slišati.

Ker sem vedno znova v sebi rekla NE stvarem, za katere sem vedela, da bi morala reči JA. In obratno. Prevečkrat sem rekla ja stvarem, za katere sem vedela, da je odgovor v meni ne.

Svoj drugi temelj sem postavljala, ker me je v to prisililo podiranje vsega, kar sem ustvarila.
Nisem vedela za kaj gre in temu procesu sem se dolgo časa upirala z vsemi štirimi.

Vendar je duša zmagala. Vedno zmaga.
In prepogosto se prebujamo skozi zlome, krize, bolečine in trpljenje, ker na lep način enostavno ne prisluhnemo temu, kar ima duša, da deli s tabo.

Od tega, kakšen je temelj tvojega življenja je odvisno, kako živiš, kako deluješ, se odzivaš, kaj te vodi, kakšne so tvoje izbire. Vedno imaš možnost, da izbiraš iz svojih preživetvenih mehanizmov persone ali pa iz avtentičnega dela tvoje Ženske Duše.

Kakšne so tvoje izbire?

O svojem popotovanju skozi pokrajino izgorevanja, kjer me je duša prebudila v vrednot, ki me polnijo in hranijo, več delim s teboj v zapisu >>>tukaj<<<

Več sem delila v svoji FB skupini Razcvet Ženske s Tajo Albolena. Pofočkaš se lahko >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

redfor

Njen mali živalski vrt…

Sedela sem in zrla v daljavo. Na zahodu se je sonce ravnokar potopilo nekje za hribi.

Nastopil je mrak, tisti čarobni čas med dnevom in nočjo, ki razkriva tisto, kar je očem nevidno.
Obred se je pravkar zaključil in vedno me gani, kako naravno je, ko se prah vrne mami Zemlji.
Prižgali smo svečke in potem je vsak odhitel za opravki.

Ne da bi hotela sem ostala sama. Na pokopališču.
Včasih me je bilo groza. Danes pa sem sedla na klopco in se potopila v kaos misli, ki so hitele vsaka na svojo stran, tako kot običajno hitijo ljudje okoli mene.

Opazovala sem travo in hribčke, majhne plamenčke sveč, ki so mežikali v mraku.
Razmišljala sem o tem, kako so sveče pravzaprav svetilniki za dušo, da sledi svetlobi na tisto mesto, kjer zbira koščke in spomine, ki jih nese s seboj na drugo stran.

Spomnila sem se, kako sem tisto jutro sanjala, da sedim z babico v jami ob ognju. Pripovedovala je zgodbe. Z menoj je delila modrosti in spoznanja. Svojo dediščino.
In v tistem sem dojela, kako dragoceno je, ko imaš čas prisluhniti, srkati in dopuščati, da te vse, kar izkušaš, plemeniti.

Pridružila se mi je sestrica in objeti sva zrli v plamene svečk.
Obujali sva spomine na najina druženja z babico. Na čas, ki sva ga preživljali z njo in dogodivščine, ki sva jih doživeli, ko sva bili sami z njo.

In potem se je spomnila, kako rada je bila babica lepo urejena.
Kako je še potem, ko je že težko hodila, še vedno hodila v visokih petah.
In četudi je šla samo v trgovino in na banko dvakrat na mesec, je vedno poskrbela, da je bila tipi top kot je temu rekla sama.

Moja babica je imela rada lepe stvari in ena od stvari, ki jo je oboževala, so bili čevlji.
S sestro sva se smejali prispodobi, da je imela doma pravi mali živalski vrt.
Še v tistih časih, ko se pri nas ni kaj dosti dobilo, je imela v Zagrebu šuštarja, ki ji je izdeloval čevlje po naročilu. In to iz kačje ali krokodilje kože, kar se nama je vedno zdelo malce grozljivo. Vendar se babica ni dala. Vedno je vedela kaj hoče in je to tudi dosegla.

Bila je prava upornica. In ni si pustila, da bi jo kdo prepričal v svoje.
Vedno je bilo po njeno.

Ko je ugotovila, da čevljev z visoko peto res ne more več nositi jih je želela podariti. Vendar njene majhne številke nobena ni spravila na nogo. Kar je bil pravzaprav sila dober izgovor, ker njenega živalskega vrta v resnici nobena ni želela imeti doma.

V tem mraku, ki se je počasi prevešal v večer, pa sva se šalili, da bi pravzaprav spomin na babico najlepše počastili, če bi šli po nakupih in to po čevlje.

Včasih res mislimo, da moramo stvari narediti perfektno in si ob tem zelo zagrenimo in zakompliciramo življenje.

Ena tistih stvari, ki me je v teh dneh najbolj ganila, je bil pogovor, ki sva ga z mami imele z na pogrebnem zavodu. Pogovarjali smo se o tem, kako opažajo, da imajo največje težave običajno ljudje, ki jih smrt preseneti in ki čutijo občutke krivde, ker s pokojnimi niso preživljali dovolj časa ali pa niso zaključili stvari.

Pogosto se ljudje zaradi slabe vesti poskušajo odkupiti. Vendar nobena količina sveč ali cvetja ne more pomiriti tega, kar je v tebi.

Kakšni so spomini, ki jih nosiš v sebi? Tvoji so.
In stvari vedno lahko presežeš in se z njimi pomiriš zgolj in samo v sebi.
Pogovor z osebo, ki je še živa, ti lahko pomaga. Ker vse kar je zamujeno se nikoli več ne vrne.

Zato je pomembno, da razčistiš stvari, ki jih čutiš, da jih moraš zdaj.
In da poveš stvari, ki jih želiš povedati še danes.
Ne čakaj na jutri.
Ker se hitro lahko zgodi, da boš čakala za vedno.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

sadness

Darilo Trenutka

V tem trenutku je samo tišina. Tišina, ki odpira portal za portalom in vodi v globino.
Smrt je moja vodnica.
Ustavila me je na mestu.
Terja mojo prisotnost.
Vodi me v lastno ranljivost.
Uči me spoštovanja.
Svetosti življenja.

Z menoj deli darilo prehoda.
Prehoda v novo življenje.
Prehoda, ki ga ne moreš doživeti, resnično izkusiti, če nisi zares prisotna.
Budna v danem trenutku.
Pa naj bo to prehod v tuzemsko življenje, ki ga izkušamo v obliki rojstva.
Ali pa prehod na drugo stran, ki ga izkušamo v obliki smrti.

Prehod na eno ali drugo stran te mavrice, ki ji pravimo življenje, te ustavi na mestu.
Kajti dragocenost trenutka, to darilo trenutka lahko ujameš le, če si zares popolnoma prisotna.
Smrt in rojstvo sta del iste zgodbe, ki ji pravimo življenje. Prihodi in odhodi.

Ko se ustaviš, imaš priložnost za največje darilo trenutka – čutenje.
Smrt te odpre za čutenje, izkušanje, doživljanje. To je darilo Zemlje.

To kar čutim v njeni prisotnosti je spokojnost, mir.
In v tem miru, v tej svetosti izkušnje… čutim.
Čutim žalost. Čutim izgubo.
Čutim minljivost življenja v vsej veličastnosti trenutka.

Samo en trenutek imam na voljo.
Kako ga bom oplemenitila?
Ga bom praznovala?
Izkusila v polnosti?
Ali zgolj preživela?

Bližje, ko ti smrt pride, bolj surovo, celo kruto je soočenje.
Zakaj si tukaj?
Kaj boš pustila?
Kakšne odtise boš pustila na planetu?

Darilo tega prehoda je izjemno. Spoznavam, da je moje darilo zaupanje vase. Vedno.
Da bi pustila sled moraš biti pogumna, drzna, srčna in brezmejno moraš zaupati vase. Tudi takrat, ko nihče drug ne zaupa vate.

Kot pravi moj dragi, je darilo podpore v tem, da te preizkusi ali boš zvesta sama sebi.
Boš sledila sebi tudi, če ne bo nikogar ob tebi?

Tvoja notranja gotovost ustvarja stabilnost in hkrati fleksibilnost.
Da ne glede na to, kaj se zgodi, zmoreš preživeti z milino, z gotovostjo, da ne glede na globine, v katere se podajaš, v svoji notranjosti nosiš vse, kar na tej poti potrebuješ.

Vse je že v tebi.
Zaupanje vase in v vse, kar je že v tebi.
Zaupanje v povezave, v vezi, ki te bogatijo, plemenitijo.
Kajti povezave so vedno dvosmerne. Ljubezen teče skozi povezave, ne glede na to na kateri strani mavrice se nahajaš.

Smrt pa je tista, ki te preizkusi… boš praznovala in spoštovala medsebojno povezanost in ljubezen. Boš ugledala vsa darila trenutkov stkana v tapiserijo skupaj preživetega časa?

Ali se boš namesto tega raje oklepala navezanosti na osebo. Navezanosti na podobo osebe.
Podoba je vedno projekcija tvojih pričakovanj, tvojih idealov, tvojih idej na nekoga drugega.
Smrt razkriva naravo povezanosti.
Navezanost na osebo je uničujoča, če osebo izgubiš. Občutek imaš, kot da si izgubila del sebe. Kajti tvoja projekcija na to osebo je tvoja energija, ki jo investiraš v podobo, ki jo ustvariš.
Ko imaš občutek, da je ta podoba umrla, s tem umira del tebe.

Če pa veš, da povezanost nikoli ne umre, povezanosti nikoli ni konec, te ni strah in ne obžaluješ ničesar.

Kar ne pomeni, da ne čutiš bolečine izgube. Žalosti ob vedenju, da je nikoli več ne boš objela. nikoli več začutila na ta zemeljski način.

V sebi čutim surovost, ranljivost, ki me odpira na načine, ki so neudobni, novi in od mene terjajo veliko sočutja do sebe.
Nežnosti. Mehkobe. Počitka.

Vem, to je Darilo.
Darilo trenutka.

Moj poklon.
Taja Albolena

sunset

Ljubi Sebe!

Zagotovo si bila v svojem življenju v stiku z dojenčkom. Že samo, ko pomisliš na malo bitje, se raznežiš in začutiš toploto pri srcu. Je res!?

Imam prijateljico, ki je pred kratkim rodila in imela sem priložnost držati v naročju malo bitje. Nežno, krhko, nemočno bitje, ki je hkrati tako veličastno, izjemno in modro. Otrok je bitje ljubezni.

Vsi smo začeli popotovanje svojega življenje kot mala bitja ljubezni.

In veliko nas je bilo v stiku z ljudmi, s starši, ki so bili ranjeni. Ki so bili ločeni od srca, od svoje prave narave, ločeni od sposobnosti, da bi v polnosti, zavestno podelili sebe z osebo na drugi strani. Da bi ustvarili zavesten, ljubeč odnos.

To kar potrebuje vsak otrok je ugledanost. Potrebuje nekoga, ki ga resnično vidi, takega kot je.

Vendar je malo otrok, ki so tega deležni. Ločenost, ki ji je otrok priča pri svojih starših, enostavno prekopira v svoj živčni sistem. To, da ni ugledan, da ni prepoznan kot božansko bitje ljubezni postane temeljna rana, ki jo nosi s seboj.
Lahko vse življenje, če tega ne prepozna in preobrazi v sebi.

Bolečina te ločenosti, bolečina izdaje samega sebe je najmočnejša ranjenost sodobnega človeka.
Zaradi nje enostavno ne verjameš, da si vredna ljubezni.

Zaradi nje pogosto sodiš, kritiziraš in sovražiš sebe.
Seveda to kategorično zanikaš, češ jaz že ne.
Vendar izkušnje govorijo drugače.

Kolikokrat si rekla NE in si mislila JA? In kolikokrat si rekle JA, ko si v resnici mislila NE?

Obstaja neskončno število načinov, kako zanikati, zanemariti, razvrednotiti in zapustiti samo sebe. In vsaj enega od teh načinov si izmojstrila do potankosti. Resnično obvladaš kako sebe pomanjšati, se ponižati, se zasramovati in zasmehovati.

Samo-kritika, sojenje sebe, sovraštvo do sebe, zanikanje sebe, zastrahovanje in nezaupanje sebi so del našega vsakdana.

Ko ne verjameš, da si vredna ljubezni, si poskušaš občutek lastne vrednosti kupiti v zunanjem svetu. Razprodajaš svoja darila, svoj sijaj, za občutek pomembnosti, uspešnosti ali preprosto zato, da bi čutila občutek ljubljenosti, zaželenosti in da bi imela pozornost, po kateri hrepeniš.

Naučila si se, da si cenjena le, če imaš stvari v zunanjem svetu; status, novo hišo, avto, drage počitnice, oblačila po zadnji modi, … Še vedno je lažje seči ven iz sebe in si nadeti še eno plast, še en ščit, še eno stvar, namesto, da bi si okrepila svoj notranji temelj.

V svojem dolgoletnem »delu na sebi« sem uspešno preigravala dva aspekta v sebe, ki sem ju prepoznala kot piedestale in kleti. Ali sem bila v samoljubju ali pa sem igrala vlogo žrtve.
In verjemi, da smo tako dobro udomačeni v ti dve vlogi, da smo nenehno na gugalnici v svojem življenju.

Vendar dokler ne ozavestiš kaj je v tebi, sploh ne veš, da si na tej gugalnici.

Ko si v samoljubju, projiciraš to, kar se skriva v tvoji notranjosti, česar ne prepoznavaš v sebi, to kar je Jung poimenoval “senca” na druge. V želji, da bi osvetlila sebe, se daješ na piedestal. Prepričuješ se, da ti gre super in da si zmagala. Ob tem pa v sebi čutiš praznino in nezadovoljstvo, ki ju sploh ne moreš zagrabiti.

In ko čutiš, da si v svojem življenju žrtev ljudi, okoliščin in stvari, se ta senca usmeri nazaj nate, kar povzroči, da sebe daš v klet. Ob tem se prepričuješ, da si zguba in da ti v življenju nič ne uspeva.

In kar naprej imaš veliko dela sama s seboj.
To je začarani krog v katerem vedno znova pristaneš na eni ali drugi strani.
Vse dokler se ne daš v srce.

Ko sebe in vse druge, pravzaprav ves svet, daš v srce, vse samo je.
Sojenje in razsojanje ni potrebno.
Ni dobrih in slabih stvari.
Vse samo je.
In ti samo si.

In tukaj se začne razvijati najpomembnejši odnos v tvojem življenju – odnos do sebe.
Ljubezen do sebe se razvija skozi prakso samoopazovanja, samozaupanja, sočutja do sebe in negovanja sebe.

Tukaj naj razjasnim, da negovanje sebe ni povezno z masažami, kopelmi, negovanje ni povezano s čimerkoli, kar lahko poješ, si namažeš nase ali si oblečeš.

Negovanje sebe je povezno s popolnim sprejemanjem sebe, točno take kot si.
Z vsemi svojimi plusi in minusi, z vso prtljago.

Negovanje sebe te spomni, da se ti ni treba ščititi pred negativnim, ker to “negativno” ni zunaj tebe, ampak je del tebe.
Negovanje sebe ti pokaže, da je vse kar vidiš zunaj sebe, v tebi.
Zato je najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, da se s temi stvarmi pomiriš in jih sprejmeš kot del sebe.

Negovanje sebe je povezano s povezovanjem, s sprejemanjem, namesto ločevanjem in kritiko.

Vsak trenutek svojega življenja imaš možnost izbire, da se izogibaš sebi, se ločuješ od sebe ali pa sprejmeš sebe in se naučiš ljubiti sebe. Brezpogojno.

Ljubiti sebe pomeni, da se v celoti sprejemaš. In ob tem se ti ni treba prepričevati, da “boš od jutri naprej” rekla NE vsem, ki kaj hočejo od tebe; ali da se boš v stilu navijaštva s pomočjo afirmacij spodbujala; super ti gre, uspešna si; ali pa da se odločiš, da boš jutri pa res shujšala, jedla bolj zdravo in se imela rada.

Ljubezen do sebe ni prepričevanje na miselni ravni.

Ko si tako iz dneva v dan lažeš in se prepričuješ kako bi moralo biti, si vedno bolj nesrečna, ker te nihče “tukaj noter” ne posluša in ker nihče nič ne naredi.

Vendar sebe ne moreš spremeniti od zunaj navznoter. Preobrazba se vedno zgodi v tvoji notranjosti.
Iz tebe navzven.

Najprej moraš ti biti ta ženska, ki ljubi sebe, da bi lahko to izkušala tudi v zunanjem svetu.

Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, kako smo ujeti v paradigmi pomanjkanja. Kjer moraš nekomu ali sebi vzeti, da lahko daš.
in to pogosto vodi v jemanje na silo, da bi lahko vsilila nekomu oziroma mu dala to, kar ti meniš, da potrebuje.

Paradigma blaginje je povezana z mojstrenjem sprejemanja.
Ničesar ni potrebno vzeti, ker vse že je.
Le odpreti se moraš in sprejeti.

In odpreti se ne moreš na silo, tako enostavno ne gre.
Ali si odprta ali pa zaprta.

In na silo se ne boš odprla, temveč se boš še bolj zaprla in zakrčila v sebi.

Sodobna ženska je pogosto v krču. Pozabila je, da je vredna vsega, kar ji je na voljo.
Počuti se ločena od same sebe in od sveta.

In če se spomnim same sebe, mi je čisto jasno, da enostavno ne moreš slišati navodila, ki pravi: ko ti je najhuje, se odpri in sprejmi, namesto da bi sledila instinktu, ki te hoče zapreti, kot školjko.

Samozavedanje je prvi korak na tej poti Razcveta. Kajti dokler ne veš, kaj počneš, tega ne moreš preseči.

In ne gre za to, da je potrebno karkoli spremeniti. Gre za to, da ozavestiš in to presežeš v sebi svojo izvorno rano. In da izbereš drugače.

Preseči je potrebno preživetvene mehanizme boja, bega in ignorance.
Potrebno se je odpreti in biti. Biti to, kar si.

Vendar to ni pasivnost. Pasivnost je polarnost z delovanjem, z aktivnostjo. Takrat, ko si srcu, greš s tokom. Nič ne delaš na silo. Sinhronost je jezik srca, ko si ob pravem času na pravem mestu in s pravimi ljudmi.

Večinoma smo bili kot otroci udomačeni v prepričanje, da je ljubiti druge dobro, ljubiti sebe pa sebično in narcistično. Če to zate drži, potem še vedno verjameš, da ljubiti sebe pomeni, da si sebična.

Vendar sebičnost in narcizem izhajata iz poveličevanja samega sebe, ki temelji na lastnih fantazijah in podcenjevanju drugih. Narcisoidno osebo, ki ima sebe na piedestalu, vodi zavist.
Zavist pa nima nič skupnega z ljubeznijo in je pravzaprav odsotnost ljubezni oziroma ločenost od nje.

Razumevanje je tukaj ključno, kajti dokler ne ozavestiš, kje si in kaj počneš sebi, tega ne moreš preobraziti, tudi če bi hotela. In vse se začne z vprašanjem; Kdo sem?

Živimo v družbi, ki nas je navadila, da je bolj udobno prebrati knjigo o desetih načinih, kako povzročiti, da se nekdo zaljubi vate, kot da ljubiš sebe in to deliš s svetom.

Od zunanjega sveta pričakuješ, da te bo sprejel, te imel rad, da bo poskrbel zate.
In pogosto se na trd način prebudiš v dejstvo, da ni nikogar, ki bi te imel rad, če najprej ne ljubiš same sebe.

Potrebno je izbrati, da razviješ odnos z najbolj pomembno osebo v svojem življenju, ki te nikoli ne bo zapustila, s sabo.
Kajti, ko enkrat ljubiš sebe, ti tega nihče ne more odvzeti.

In, ko se zavežeš ljubezni do sebe, je potrebno vedeti, da te bo Vesolje izzvalo ali boš vztrajala, ne glede na okoliščine. In ta test pride v obliki sence, ki se dvigne na površje.

Ko ljubiš sebe brezpogojno, ljubiš celo sebe, brez izjeme. In tako si takoj, ko se zavežeš temu, da sebe ljubiš brezpogojno, soočena z vsemi deli sebe, ki jih ne maraš, ki jih sodiš, kritiziraš in zavračaš.

Zakaj? Ker vsi deli Tebe želijo biti ljubljeni in sprejeti.

Test Vesolja ali beri same sebe je v tem, da je potrebno objeti vse dele sebe in ne samo “pozitivnih” delov sebe.
V očeh Vesolja ni negativnih in pozitivnih delov in to, da stopiš v polno moč svoje Duše pomeni, da se soočiš z vsemi deli sebe, ki jih sovražiš, zanikaš, zavračaš, nesprejemaš, od katerih se ločuješ.
In vendar nikamor ne grejo. Tukaj so in čakajo na tvojo brezpogojno ljubezen.

Objemi Sebe je spletno popotovanje, ki te vodi v globino sebe. Da odkriješ, kaj je tista temeljna rana zaradi katere se medsebojni konflikti in nerazumevanje ponavljajo v vseh zunanjih odnosih; s partnerjem, otroci, prijatelji, družino, v službi.

To je srečanje s tvojimi notranjimi zavezniki kot so notranji otrok, žrtev, prostitutka in saboter, ki so tvoji življenjski zavezniki. in vendar svojega zlatega dela ne razkrijejo, dokler nisi voljna objeti njihovo lekcijo senčnega dela.

In tukaj vse upiranje, praskanje, grizenje ne pomaga kaj dosti, le “kladivo”, kot temu slikovito pravi moja prijateljica, s katerim te tvoja Duša vedno znova preizkuša je vsakič, ko se soočiš z isto stvarjo, večje.

Več o spletnem programu Objemi Sebe najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

P.S: Brezplačno predavanje Ljubi Sebe ti je na voljo, če se pofočkaš na spletni povezavi tukaj…

 

radost

Razcvet pomeni, da živiš svoje življenje v polnosti…

Leta 2010 sem imela vizijo, da bi, če bi bila vsaka ženska najsrečnejša ženska na svetu, spremenile svet čez noč. Čutila sem močan navdih in navdušenje ob tem, da je stvar tako preprosta.
Hočemo spremeniti svet? Potem moramo biti me te ženske, ki to živijo.

Ob tem sem spoznala kako težka naloga je pred menoj… dopovedati ženskam, da stvar ni v delovanju, v tem kaj je potrebno narediti, temveč v čutenju, v tem, kako se ti počutiš in kdo si ti.

Danes, sedem let kasneje brez dvoma vidim širšo sliko tega, kar sem dobila kot navdih leta 2010.
Predvsem mi je jasno, da je tisti občutek, h kateremu stremimo, dobrobit na vseh področjih in ne le sreča.

Danes si vsi na tak ali drugačen način prizadevamo za srečo. In večina srečo še vedno išče v zunanjem svetu.
V stilu »ko bom imela novo službo, novega ljubimca, novo hišo, nov avto, potem bom pa srečna…«
In ta ‘potem’ nikoli ne pride. Vedno je še ena stvar, ki bi jo morala doseči, imeti ali narediti, da bi bila srečna.

Ko danes slišiš besedo »srečen« si predstavljaš pozitivno razmišljanje, dobro počutje in nasmejanost. Vendar je razumevanje sreče precej širše. Brez dvoma na srečo vpliva dobro počutje in zadovoljstvo v življenju.

Vendar zgolj sreča ni dovolj.

Eudaimonia (Greek: εὐδαιμονία [eu̯dai̯moníaː]), je grška beseda, ki jo prevajajo kot srečo ali dobro počutje. Vendar je razcvet, splošna dobrobit bližje temu, kar je v osnovi želel predati Aristotel.

Razcvet je tisto h čemur stremimo in kar si želimo.

To je tisto, kar želim prispevati na tem planetu, razcvet. Tudi zaradi tega sem leta 2014 naredila prvo video serijo Razcvet Ženske, kjer smo se družile in delile kaj razcvet pomeni nam, ženskam.

In ko sem raziskovala kaj razcvet čisto zares je, sem naletela na Aristotelov model cvetočega življenja.
Tisti, ki živi cvetoče življenje, živi dobro življenje.
Aristotel je bil prepričan, da je razcvet tisto, h čemur stremi vsak človek.
Ljudje smo fizična, čustvena, družabna in razumska bitja.
Razcvet v osnovi pomeni celovitost, kjer smo v razcvetu na vseh štirih področjih naše biti.

Razcvet je zlato merilo dobrobiti.

Razcvet temelji na celovitosti človeka, ki je aktiven na vseh petih ravneh svojega bivanja; fizični, čustveni, družabni, mentalni in duhovni ravni.

Pomembno je, da čutiš dobrobit v svojem fizičnem telesu. Zadovoljstvo, pozitivno razpoloženje in to v čemer uživaš je temelj dobrobiti na fizični ravni. Na fizični ravni je bistvo v mojstrenju veščin in talentov. Pomembno je, da prepoznavaš svoje dosežke in jih praznuješ.

Pogosto smo v gonji po več, tako ujete v doseganju in pridobivanju, da ne opazimo majhnih korakov, kjer se dnevno mojstrimo. Tisto kar je bistveno na tem nivoju je dnevna praksa, ki vodi v mojstrstvo. Ljudje si želimo pustiti sled. Želimo prispevati in ustvariti zapuščino, ki bo opazna. Vse to lahko naredimo le skozi aktivnost, skozi svoje fizično telo. Ves potencial tega kdo mi smo, je potrebno utelesiti in ga zaživeti, tukaj in zdaj.

Na čustveni ravni je dobrobit povezana z občutenjem in kultiviranjem pozitivnih čustev. 10 najpomembnejših pozitivnih čustev, sodeč po raziskavah Barbare Fredrikson so radost, hvaležnost, pomirjenost, upanje, navdih, čudenje, ljubezen. Pozitivna čustva te odprejo, razširijo tvoja obzorja, tvojo kapaciteto občutenja in kognitivne sposobnosti.
Nekje v našem razvoju je prišlo do tega, da smo se izgubili v prevodu, kar v praksi pomeni, da verjamemo, da nam bodo zunanje, materialne stvari omogočile, da bomo čutile to, kar lahko v resnici občutimo in najdemo le v sebi.
Ne potrebuješ zunanjih stvari, da bi čutila lepoto, ljubezen ali radost. Vse to ti je na voljo 24/7.

Osredotočenost misli
, da se potopimo v eno stvar, je sposobnost našega uma. Ko si v toku, ko te življenje posrka vase in delaš stvari v katerih uživaš, je kot bi se čas ustavil. Pomembno je, da poznaš katere so tiste notranje moči, ki se skrivajo v tebi. Tiste, ki jih skozi aktivnosti podeliš z ljudmi in s svetom in ob tem izgubiš občutek za čas. Kjer sebe podeliš z ljudmi in s svetom v polnosti, iz svoje notranje polnosti in ne iz praznine.

Ko v sebi čutiš pomanjkanje se trudiš, potiskaš in prej čutiš prisilo kot užitek. Dojela sem, da sem leta trpela in se mučila, da bi naredila stvari, kot sem si zamislila, namesto, da bi uživala v izkušanju trenutka, ki se nikoli ne bo vrnil.

Torej, kakšno življenje je cvetoče življenje?
Je prijetno, kjer se počutiš vključene v celoto, kjer tvoja prisotnost šteje, kjer si povezana s seboj in z drugimi in izmojstriš to, kar je tvoje darilo, da bi ga podelila z ljudmi in s svetom.

Dejstvo je, da takrat, ko čutiš razcvet nisi sama. Drugi ljudje so pomembni. Potrebuješ družbo ljudi.
Ljudje smo družabna bitja in ženskam je povezanost ključ do izpolnjujočega življenja.
Povezanost je temeljni element dobrobiti in za razcvet je občutek povezanosti izjemno pomemben.

Avtentični medsebojni odnosi
, ki temeljijo na iskrenosti, transparentnosti, stabilnosti, izpolnjenosti, kjer so prisotne toplina, ljubezen in varnost so temelj dobrobiti. Vendar se z njimi ne rodiš, ustvariš jih. In da bi jih ustvarila, potrebuješ orodja. Pa ne govorim o krampu in lopati, govorim o orodjih, kot so rituali, komunikacija, zmenki.

To, da imaš občutek, da prispevaš k življenju, da s tem kar počneš, delaš pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu, te izpolnjuje. To, da služiš nečemu večjemu od sebe, nečemu, kar te presega je bistvenega pomena za cvetoče življenje.
Vedno znova slišim s strani žensk, da si želijo spoznati svojo poklicanost, svoj namen v življenju. Zakaj sem tukaj? Kaj je tisto s čemer lahko prispevam in naredim pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu?
Tvoj življenjski namen predstavlja pomembno dimenzijo razcveta.

V svojem življenju si vseskozi v razcvetu, če si sproščena, odprta in sprejemljiva.

Razcvet se povečuje s tem, da se v svojem življenju osredotočiš na krepitev pozitivnega razpoloženja, občutka vključenosti v tok življenja, pomena in namena življenja, na avtentične medsebojne odnose in prispevek, ki ga narediš v življenju ljudi okoli sebe. Bistveno je to, da pustiš sled.

Če si pripravljena stopiti v svoj razcvet, Te vabim v spletni program Razcvet Ženske, kjer bom s teboj delila, kako ustvariti cvetoče življenje. Razcvet ni destinacija. Razcvet je stanje v katerem živiš in ki ga moraš vedno znova zavestno izbrati. Vedno znova moraš krepiti svoje korenine in pogovarjale se bomo o odprtosti, sproščenosti in sprejemljivosti, da bi v polnosti utelesila svoj polni kreativni potencial. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

P.S. O tem, kako bolje razumeti moške sem spisala eKnjigo, ki jo lahko prejmeš, če se prijaviš >>>tukaj<<<.
Pripravila sem jo, ker sem zaradi nerazumevanja svojega moškega po 15 letih v odnosu skoraj odšla. In ker zate želim, da preden zabredeš v težave, poznaš 10 stvari, ki sem se jih v reševanju svojega odnosa naučila.

smowoman

Očisti preteklost, naredi prostor za novo

Smo tik pred polno luno v Tehtnici, ki nas opominja na pomen ravnovesja in modrega razreševanja konfliktov v naših življenjih.

Polna luna je čas praznovanja.
Čas, ko so naša čustva vzburjena.
Čas, ko sta naša harmonija in notranji mir pogosto izzvana.

Sonce v Ovnu nam daje polno podporo v širjenju in rasti, vendar zahteva avtentičnost in iskrenost predvsem v odnosu do sebe. Medtem pa Tehtnica teži k ravnovesju v zunanjih odnosih.
In ta izziv se pogosto odslika v našem partnerstvu v obliki konfliktov, kajti oven ti bo dal pogum, da poveš svojo resnico, ki pa ni nujno, da bo sprejeta na drugi strani.
Na drugi strani pa lahko v tem času skleneš tudi izjemna zavezništva s tem, da poveš svojo resnico in se izraziš.

Izkoristi ta izjemen čas za druženje, zahvaljevanje, obdaj se z lepoto in vsem, kar te navdihuje.

Drama življenja se v tej pomlad odvija na vseh nivojih in mesec april nam ne daje prav nič miru in časa, za premislek ali umik. April je ognjen mesec premikanja. To je čas, ko je modro izkoristiti moč osredotočnja.  Tvoja pozornost usmerja tvojo energijo točno tja, kamor se osredotočaš. Jasnost je v tem času do Velike noči ključna beseda. Do takrat se je modro naravnati in usmeriti tja, kamor želiš, da se podaš v svojih odnosih.

Pomembno je, da razkriješ v sebi vse tendence žrtvovanja za druge, obžalovanja, zanikanja sebe, razočaranja, nevrednotenja sebe, kajti v nasprotnem primeru bodo one vodile tebe.

Eden velikih izzivov v tem času je cenjenje. Prepoznavanje vsega, za kar si lahko hvaležna. Hvaležnost je še vedno velik ključ za premike v tem času. Bodi hvaležni za vse kar je, brez pričakovanj in brez obžalovanj. Čas je, da se osvobodiš vseh starih paradigm, starih pogledov na stvari, tvoje notranje in zunanje krame.

Pomladansko čiščenje je v polnem teku. Izkoristi ta izjemen čas, ki te podpira v čiščenju vsega starega, kajti le tako lahko narediš prostor za novo.

Energijsko čiščenje prostora je v tem času do Velike noči idealno, pa naj bo to čiščenje Doma ali maternice, notranjega templja ženske.

Dom je pravzaprav most med notranjim in zunanjim Vesoljem.
In tako kot se spreminjamo same, tudi naš prostor kliče po spremembi.
Običajno si spremembe v prostoru zaželimo takrat, ko smo zaključile z nekim projektom in je namera, ki smo jo postavile v prostor, zaključena.

In v praksi je pomlad tisti čas v letu, ko s pomladnim enakonočjem vstopimo v novo leto, ko se življenje v polnosti začne izražati navzven.

V praksi opažam, da ljudje po tem, ko se v življenju ljudi zgodi velika sprememba začutijo močno željo po tem, da vse stvari v prostoru spremenijo. Začne se čistilna akcija, ko ljudje zamenjajo staro pohištvo, prepleskajo stene ali pa dom enostavno prodajo in se preselijo v nov prostor.

Ko se spremenimo običajno zamenjamo prostor, pa naj bo tako da se selimo ali ga prenovimo.
Kajti  prostor nas podpira v naši rasti in spremembah. In ko dosežemo neko namero, pri kateri nas je prostor podpiral, začutimo intuitivno željo po tem, da nekaj spremenimo, da gremo v nov krog rasti.

To je ritem spremembe, ki je del nas in pomembno je da mu znamo prisluhniti.
Običajno prostor postavimo z jasno namero, kaj želimo v življenju doseči, potem, ko to izpolnimo, pa pozabimo energijo v prostoru ponovno obnoviti.

Naš dom je sveti prostor, prav tako, kot je sveti prostor naše lastno telo.

Naš dom simbolično predstavlja nas same in dejstvo, da je v globljem pomenu dom le podaljšek nas samih. Odseva naše interese, želje, naša prepričanja, naša oklevanja, našega duha in našo strast. Ko stopimo v prostor, nam le-ta pripoveduje zgodbo o tem, kako se počutijo prebivalci sami s seboj in s svetom, ki jih obdaja.

Stara slovenska tradicija je bila, da so na veliko noč Dom prenovili, ga prezračili in hišni Devi kupili nekaj novega, kot simbol novega začetka, novega cikla, v katerega so vstpali.
Dom je bilo potrebno poškropiti s sveto vodo in zadimiti s kadilom, ob tem so vse stare energije zamenjali z novimi. In to tradicijo je modro ohraniti.
V tem izjemnem času zelo svetujem, da opravite energijsko čiščenje vašega Doma.

Ljubezen in hvaležnost sta močni energiji, ki se zapišeta v fizično okolje. To razkrivajo tudi raziskave dr. Emota, ki je skozi fotografiranje zamrznjenih vzorcev vode razkril, kako močno se energija čustev, kot je jeza ali radost, pokažeta v obliki kristalov fotografirane vode.
Te kvalitete v resnici naredijo iz hiše Dom.
In ravno zaradi tega je energijsko čiščenje prostora tako ključno.
Vsak prostor ima namreč svojo energijsko matrico, v katero se zapisujejo vse želje, ideje, vsa čustva in misli vseh, ki v njem bivajo ali živijo.
Ta matrico ob energijskem čiščenju dobesedno pretresemo in iz nje odstranimo vse, kar je nanjo naloženo.
Nato v to matrico postavimo vse, kar si želimo in kar nas podpira v tem, da to tudi dosežemo.
In to ni neka novodobna izmišljotina, dejstvo je, da imamo na Slovenskem dolgoletno tradicijo čiščenja in blagoslavljanja doma.

Čustva so kot programi, ki se zapišejo v matrico tako telesa kot prostora, hiše, našega Doma. In če želite odstraniti negativni naboj, oziroma ga uravnovesiti v nevtralno kvaliteto občutij, je pomembno, da opravite energijsko čiščenje. Dejstvo je, da ljudje vplivamo na svoje okolje in okolje nazaj vpliva na nas.
Ko se premikamo v življenju naprej in rastemo, pogosto pozabimo na vtise, ki smo jih pustili v prostorih in tako zlahka zdrnemo nazaj v stanja, za katera smo menili, da smo jih že prerasli. Vendar pa nas matrica vedno znova spomni nanje in tako se nam lahko zgodi, da se vedno znova vračamo v ene in iste probleme.

Osebno me fascinira, ko opazujem tovrstne zapise, ki vplivajo na podjetja, ki nasledijo propadla podjetja ali taka v težavah. Od njih poceni kupijo prostore skupaj z vso zgodovino in se kmalu znajdejo na podobni poti, ker je energijski zapis v prostoru ostal in jih ne podpira v njihovih namerah in vizijah.

Tako veliko modrosti preteklih generacij smo pozabili in mislimo, da smo pametnejši od narave.
Pogosto si otežujemo premikanje skozi življenje, ker ne cenimo in ne sledimo starodavnim modrostim.

Zato Ti v času te polne lune, ki te podpira v čiščenju vsega starega, polagam na srce – razčisti sama s seboj, opusti preteklost in naredi prostor za nove stvari. Pa naj bo to v osebnem življenju ali v domu. Oboje je povezano in se medsebojno podpira.

Tvoje telo je tvoj prvi Dom in tvoja hiša ali stanovanje je tvoj drugi Dom.
Osvobodi se krame in zaživi kot si sama najbolj želiš!

Pod okriljem polne lune v Tehtnici začenjam s spomladanskim čiščenjem zavesti. Pridruži se mi tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

Objavljeno na spletnem portalu svetloba.si

sad

Včasih moraš pobegniti pred svetom, da najdeš sebe.

Minljivi smo. In včasih pozabimo, kako krhko je človeško bitje.

Ženska. Moj letnik. Duhovna učiteljica. Samomor.
Dotaknilo se me je. Zelo.

Vem, da bo kak cinik rekel, da je vsak dan kar nekaj takih. Vem.

Resnica boli.
Zareže v globino in se te dotakne tam, kjer si najbolj ranljiva.
Vem, kako malo je v resnici potrebno, ko te boli, ko je nevzdržno, ko bi pobegnila, da pobegneš za vedno.

V sebi menimo, da smo močne, vendar je pogosto življenje tisto, ki nam pokaže, kako krhke smo v resnici. In v tej krhkosti je lepota. V tej lepoti je resnica.

Spet sem na begu. In vem, kako se to sliši… odrasla ženska, s svobodno voljo… Kako na begu?
Vendar globoko v sebi poznam razliko – zelo.

Desetletja sem na begu.
Na begu pred resnico.
Resnico o sebi.

Kot majhna deklica sem bežala v sanjski svet, v pravljice.
Res sem verjela, da me nekje čaka nekdo, ki me bo rešil.

Najprej sem mislila, da me bo rešil moj deda. Vendar je umrl, ko sem bila še deklič.
Bilo je, kot bi se moje sanje razblinile. Prvič.
Ostala sem s svojim vsakdanom, s prepiri in strahom, da bom postala otrok ločenih staršev.
Moj mehanizem, da sem preživela, je postal beg.
Beg od sebe in od sveta.

Postala sem pridna punčka, v upanju, da bo kaj drugače, če bom vse naredila prav.
Da bodo opazili, da me imajo.
Imela sem obdobje, ko sem si želela, da bi se mi kaj res hudega zgodilo, ker bi potem dojeli, da me imajo, da obstajam.

Moja strategija, ki sem jo do takrat že dobro razvila, je bila nevidnost.

Počutila sem se, kot da me sploh ne bi bilo, kot da sploh ne bi obstajala.
Nekomu tam zgoraj se je moje življenje zdelo pomembno. Čuvali so me, da se moje želje niso uresničile.

Hrepenela sem po bližini, po potrditvi, po tem, da bi bila vidna. Hkrati pa sem se ves čas zatekala v nevidnost in se skrivala.
Tudi tako, da sem bežala sama pred seboj.
Nepopolna perfekcioniska, vedno nezadovoljna s seboj.
Ne glede na vse svoje dosežke, moje življenje nikoli ni bilo popolno.
In še danes ni.

To k čemur stremimo, je svoboda. Osvobojenost spon življenja.
Vendar jim ne moremo ubežati.

V svoji notranjosti imamo dve naravi. Tisto človeško, ki stremi k preživetju in ki odreagira na stvari iz strahu. Ter tisto drugo, angelsko naravo, ki nas povezuje z duhom, ki izbira, da se odzove na stvari z ljubeznijo.
Tvoja angelska narava pozna občutek svobode.
Tvoja osebnost, ki stremi k preživetju, pozna le odsev svobode, ki jo išče v hitrih avtomobilih, potovanjih in velikih vsotah denarja.

Vsi bi bili angeli in vsi bi ta človeški del sebe izpustili, ga preskočili.
In dnevno se poskušamo izogniti svoji človeškosti.

Zapuščamo telo in hitimo v glavo.
Prepričane smo, da vse vemo.
Načitane smo in v teoriji nam je vse kristalno jasno.
V praksi pa, ko smo soočene s sramom, krivdo, strahom, žalostjo, jezo, ne vemo, kaj naj z vsem tem.
Ne čutimo. Ujete smo v otopelosti.

In vsake toliko nas resnica sooči s tem, kje se nahajamo.
In takrat imamo svobodno izbiro, kaj bomo izbrale.
Beg je vedno opcija. Težje je ostati in se soočiti s seboj.

Včasih pa se moraš umakniti, pobegniti pred svetom, da najdeš sebe.

Svoje zatočišče se našla pod veliko brezo, ki je ravno začela brsteti. Nežna zelena barva, ki se je svetlikala kot majhni dragulji, ko je sonce posijalo skozi listke, me je pomirjala. In globoko oceansko dihanje me je spomnilo na dejstvo, da imam telo.

Breza me je spomnila na dragocenost življenja in na njegovo krhkost.
Brste lahko uniči mraz. Nežni listki še nimajo moči, da bi v polnosti opravljali svoje delo. Ranljivi so. Tako kot je otrok.

Svojega notranjega otroka sem peljala na sprehod, v gozd.
Opazovali sva življenje in poslušali ptičje petje.
Potrebovala sem mir. Samoto. Čas zase.

In pogosto na svojih neskončnih seznamih, ne najdemo časa, za tiste redke trenutke dragocenosti, ko se potopimo v izkušanje, čutenje, doživljanje, tukaj in zdaj.

Minljivost je zadnja leta moja spremljevalka.
Opominja me, da življenje ni večno. Da je moja duša izbrala Darilo, ki ga nosim v sebi z namenom, da ga prepoznam in podelim.
In nikoli v resnici ne veš, kdaj je tista tvoja zadnja ura, zadnji dan,…

Smrt ženske, ki se je globoko dotaknila moje ženske duše, me je ponovno opomnila na to, da je življenje minljivo. Da je tudi moj čas tukaj, na tem modrem dragulju, določen. Da ni neskončen.

Vedno bolj ga cenim. Vidim dragocenost trenutkov. Bogastvo, ki nam je dano. In kako pomembno je, da to bogastvo prepoznamo. Da ga v polnosti zaživimo.

Objeti sebe v polnosti, biti celovita je moje popotovanje.
Vem, da še nisem tam.
“Dokler si tukaj, v telesu, tvoje popotovnaje ni zaključeno,” je nekoč podelila z menoj.
Vem, da je to popotovanje, kjer je cilj na prehodu na drugo stran.
Vem, da se nezadržno bliža.

Vem pa tudi, da imam še toliko, da podelim.
Toliko, da izkusim.
Toliko, da izrazim.

Življenje je resnično čudežno.
Izjemno je. In tako zelo dragoceno je.
Tako zelo dragoceno.
Tako zelo.

Članek na podobno temo, o tem, da si ljubezni ne moreš zaslužiti, najdeš tukaj…

Pripravila sem spletno druženje, o tem, kako objeti sebe. Vabim te, da se mi pridružiš.
Več najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

 

deklica

Veliko lažje bi bilo, če bi imela navodila za uporabo…

Nihče od nas se ne rodi z vodičem v rokah, ki bi nam omogočil uspešno in srečno življenje že od začetka. Skozi življenje s poizkušanjem spoznavamo, kaj deluje in kaj ne deluje. Skozi proces življenja ugotovimo tudi, da razcvet ali rast ni udobna, pogosto ravno zaradi tega, ker se moramo stegniti onkraj tega, kar nam je postalo udobno. In udobje se skriva v rutinah in navadah, ki so znane in zato udobne.

Rast onkraj cone udobja je nujen proces, ki spremlja evolucijo in od nas je odvisno ali smo se voljne sprostiti in sprejeti novosti, ali se bomo upirale in ob tem trpele. Rast je nujno potrebna v našem življenju, kajti vse stvari ali rastejo ali pa stagnirajo in umirajo.
Zato vedno znova govorim o tem, kako je zavestno sproščanje napetosti ključnega pomena za pretočnost, živost in s tem rast. Kamorkoli usmeriš svojo pozornost, tja teče energija in stvari se lahko sprostijo.

Zakrčenost je povezana s stresom, ki pomeni napetost, pritisk, obremenitev. Stres je odziv organizma na potencialno škodljiv dejavnik, ki je lahko zunanji (telesni napad, ropot, blisk) ali notranji (žalost, bolezen, pomanjkanje kisika ali glukoze v krvi). Ne glede na vrsto ogrožajočega dejavnika – stresorja pa se organizem nanj vedno odzove na enak način, z alarmno reakcijo.
Poznamo štiri reakcije; boj, beg (angl. fight or flight), zmrzni, kjer kot noj potisneš glavo v pesek in se delaš da to ne obstaja, ter četrto, kjer izgubiš zavest. Reakcija v organizmu steče vedno, kadar neko dogajanje ocenimo za ogrožajoče in to ne glede na to, ali smo pravkar opazili strupeno kačo, ali nas je razjezila nesposobnost mimo vozečega voznika, ali pa nas skrbi za otrokovo zdravje ali lastno službo.

Ko naši možgani prepoznajo neko dogajanje zunaj ali znotraj telesa, kot potencialno nevarno ali škodljivo, hipotalamus prek hipofize spodbudi nadledvični žlezi, da povečata izločanje hormonov (adrenalina, noradrenalina in kortizola).
Hormoni nato v telesu sprožijo niz dogajanj, ki telo pripravijo na “boj ali beg”: srce začne utripati hitreje in močneje, pospeši se dihanje in zviša krvni tlak, v kri se pospešeno sprošča “gorivo” za dodatno mišično delo (glukoza, maščobne kisline), hkrati pa se kri iz trenutno manj pomembnih delov telesa (kože, prebavil) usmeri v življenjsko pomembne organe in mišice, ki jih potrebujemo tako za boj kot tudi za beg.

Gre za zapleten sistem usklajenih reakcij, ki telo in duha pripravijo na čim učinkovitejšo obrambo pred grozečo nevarnostjo – v evoluciji se je izoblikoval za preživetje in čimprejšnjo ponovno vzpostavitev ravnotežja v telesu.

Vedno, ko smo v strahu za svojo iluzijo, ko se bojimo resnice, gremo v boj ali beg.

V našem telesu je okrog 680 mišic in ko dobijo ukaz, da naj se pripravijo na nevarnost (boj ali beg), večina njih to tudi stori in se skrčijo. Napete mišice se utrudijo in zato bolijo. To lahko povzroči različne težave: glavobol, bolečino v vratu, prsih, ramenih,… Vsak od nas ima najbolj občutljivi del telesa, kjer je napetost še posebej krčevita in le s težavo popusti. Pri nekaterih je to glava, pri drugih križ, pri tretjih pa kak drug del telesa.

Reakcija “boj ali beg” je signal, da smo v nevarnosti.

Gre za hitro reakcijo, kot da bi pritisnili na gumb, ki vključi delovanje simpatičnega živčnega sistema. Simpatični živčni sistem prevzame krmilo v roke in nadvlada parasimpatični sistem, ki je začasno zavrt. Simpatično živčevje nadzoruje večino telesnih notranjih organov. Je promotor stresa in nasprotuje učinkom parasimpatičnega živčevja, ki narekuje telesne funkcije v obdobjih mirovanja. Opisano delovanje velja le na splošno, v resnici pa so učinki obeh, simpatičnega in parasimpatičnega živčevja, veliko zapletenejši in prepleteni.

Zakrčenost na čustveni ravni in mentalni ravni, ko so ljudje v strahu, vpliva na fizični nivo, na naše telo in najbolj učinkovita stvar, ki jo lahko narediš je, da se sprostiš.

Večina ljudi se je stresa in zakrčenosti v preteklosti lotevala na tak način, da so enostavno svoj um zaposlili in s tem preusmerili svojo pozornost drugam. S tem so se sicer do neke mere znebili notranjega nemira, vendar ta rešitev deluje le na zavestni ravni. S preusmeritvijo pozornosti namreč potisnemo negativni naboj čustva globoko v nezavedno, na fizični ravni pa nadaljujemo z ustvarjanjem in stopnjevanjem le-te. Navidezno je površini sicer plast miru in harmonije, v globinah uma pa spi vulkan potlačenih negativnosti, ki bo prej ali slej eksplodiral v silovitem izbruhu.

Preusmerjanje pozornosti s težave drugam, je v resnici le beg pred problemom in ustvarja dodatni stres in nemir v notranjosti. V begu pa ni rešitve, s problemom se moramo soočiti. In zato je odprtost, ne glede na situacije ključnega pomena v času izzivov.
Pomembno je, da se soočimo s svojimi ranami v sebi, kajti drugače jih bo energija potencirala v naši notranjosti. Rane naše preteklosti, ki jih hranimo v svojem notranjem otroku, in smo jih potisnili globoko v svojo notranjost nam onemogočajo, da bi se premaknile čez to točko v svojem življenju. To je kot steklena streha ob katero vedno znova trčimo.

Pri sebi sem vedno znova opazovala, kako pomembno je, da soočim s svojo senco, s svojo notranjo temo, kajti v procesu duhovne alkimije lahko preobrazimo stvari šele, ko imamo na voljo posodo (element zemlje) in energijo, ter snov, ki jo želimo preobraziti (tvoj notranji svinec).

Vsakič, ko se v umu pojavi ranjenost, jo moramo opazovati, se z njo soočiti, in ji biti priča. Takoj, ko začnemo z opazovanjem katerekoli nečistosti (svinca), začne le ta izgubljati svojo moč. Opazovanje resničnosti, take kot dejansko je, s pomočjo opazovanja resnice, ki je znotraj nas, je izkušanje.

Praksa zavestne odprtosti in sprejemljivosti, namesto, da se zapreš, se skriješ ali pobegneš, je vedno, ko si soočena z izzivi, ključnega pomena. Praksa prevajanja energije, ki se ji najbolj upiraš, je ključna za odpiranje. Katerikoli energiji se upiraš, da bi se utelesila v tvojem telesu, se temu upiraš v drugih ljudeh. In po zakonu privlačnosti točno to pritegneš k sebi.

Rast vključuje sposobnost človeka, da začuti, kar čuti v sebi, stopi direktno v to, kar čuti, brez sojenja in razsojanja, brez da to poskuša odgnati ali spremeniti, da se premakne skozi in ostaja odprt. Zelo pomembno je prepoznati zakrčenost, togost, rigidnost in se sprostiti, če želiš resnično uživati v življenju.

Pretočnost je povezana z Bitjo in sila z osebnostjo. Pogosto poskušamo na silo doseči stvari, ki se nam zdijo logične in nam jih narekuje razum.

Pomlad je čas rasti. Je čas, ki nas spomni na to, da želimo narediti premik, da želimo napredovati. In pomembno je, da v sebi slediš toku energije, namesto da na silo potiskaš stvari.
Pomembno je, da se zmoreš odpreti in sprejeti to, kar ti življenje ponuja.

Odpri se in pozdravi pomlad, to energijo brbotanja, življenjsko energijo, ki se želi izraziti skozi tebe. Pozdravi svojo kreativnost in jo izrazi.

V kolikor čutiš, da želiš narediti premik, pa ne veš kako, Te vabim na spletno druženje Objemi Sebe, kjer s teboj delim orodja, kako se premakniti iz stagnacije, status quoja, v razcvet in rast. Več o spletnem druženju Objemi Sebe najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

moon

Sončev mrk je izziv dneva

Mrki so bili vedno opredeljeni kot mistični in nerazumljeni pojavi.
Znano je bilo, da se je v času mrkov dogajalo veliko, vse od naravnih katastrof, do nepredvidenih dogodkov, neverjetnih »naključij« in nesreč.

Naša izbira je, ali je to čas izjemnega porajanja novih stvari, čas, ko stopiš iz sence in resnično zasiješ ali raje izbereš, da se skriješ in čakaš, da napetost mine.

Zavezništvo med tremi planeti transformacije; Saturnom, Uranom, in Plutonom, skupaj z Marsom bo v času mrka izzivalo našo senco. Na voljo bo mogočen vpogled vase in vse kar lahko rečem je, da nas Vesolje tokrat ne bo spustilo skozi brez levitve. Tile mrki nam ponujajo idealno podlago za osebno preobrazbo.

To je čas, ko lahko zlahka izgubiš tla pod nogami in občutiš pomanjkanje volje do življenja. Potreben je močan notranji temelj in stabilnost v sebi, da zmoreš ostajati v stiku s sabo, tudi takrat, ko resnično čutiš pritisk iz vseh strani. Ti ustvarjaš svoje življenje skozi izbire. Ni res, da si žrtev okoliščin, ti kreiraš.

Sončev mrk bo v nedeljo 26.2.2017, njegov vpliv pa že čutimo. Zadnje dni že slišim, da ljudje ne morejo spati, so nemirni in težko dihajo. Pred nami je intenziven vikend. Pritisk je vztrajen in ne bo popusil. Kajti njegov namen je, da nas sooči s tem, s čimer se moramo soočiti sami v sebi. In zato je notranji vpogled vase v tem času najbolj modra izbira.

To je čas osvobajanja. Potrebno je narediti izbiro. Če ne boš skočila, Te bodo v stilu starih šamanskih tradicij potisnili čez ta rob v prepad in potem je vse odvisno od tvoje notranje trdnosti in stabilnosti, predvsem pa notranje osredotočenosti ali boš zdržala ali ne.
In žal je to čas, ko veliko ljudi odhaja s planeta, čas, ko napovedujejo nesreče, izgube, močne premike v neznano. Smrt je eden od izhodov iz situacije in pomembno je, da znamo ostati sočutni in umirjeni v teh kaotičnih časih.

Zelo pomembno je razumevanje, da nam Univerzum nič noče, da ni nikogar zunaj vas, ki bi si želel, da bi Te v tem trenutku uničil ali izbrisal s planeta. Vse se dogaja ZaTe in ne tebi, kot to običajno interpretiramo. Gre za popolno ureditev in Evolucijo, ki je na delu, kajti čas je tukaj in narediti je potrebno korak.

Čeprav so stvari videti kaotične je onkraj prvega vtisa vse tako kot mora biti in mi smo tisti, ki izbiramo, kaj kreiramo v svoja življenja.

Seveda ni enostavno, kajti to kar ta čas zahteva od vseh nas je vztrajnost in vedno vnovično zavestno izbiranje. Čas nas pritiska, da se spoznamo, da se sprejmemo, da se soočimo sami s seboj in tukaj ne bo popustilo, ne glede na to kako brcamo in se upiramo. Čas je, da sprejmemo in se pomirimo sami s seboj. Samo, če spoštujemo in cenimo proces, spremembo in same sebe, bomo nagrajene. To je resnično čas negovanja, namesto delovanja in dela na sebi. Pomembno je, da se sprostiš in začneš deskati na teh valovih življenja, namesto, da se oklepaš pomola.

In val, ki se dviga je veličasten in izjemen. Tak, kot ga pravi deskarji sanjajo vse življenje.

Zdaj imamo kot feniksi možnost, da se dvignemo iz pogorišča svojega življenja. Seveda, če si najprej dovolimo, da izgori vse, kar nam je znano. Potrebna je nenavezanost na karkoli. Oklepanje v tem času je, kot bi hoteli deskati na valovih življenja in bi se hkrati držali za palico na sredi oceana in se ne bi hoteli spustiti. To ne gre, ne moreš deskati in biti v toku, hkrati pa se oklepati znanega.

Premik v neznano je velik izziv in hkrati nujna stvar v tem trenutku.

In verjemi, nikoli nisi pripravljena na premik v neznano. Kajti življenje poskrbi za to, da te vrže v prepad brez aviona in tega potem gradiš med prostim padom. Ključna vrlina v tem letu je brez dvoma zaupanje vase. In tega si okrepiš tako, da se soočiš sama s seboj in objameš svojega notranjega otroka, ki je tisti del, ki drži zate kvaliteto varnosti in stabilnosti.

Najbolj modra stvar v teh dneh je upočasnitev, umiritev, stik s svojim centrom, globoko dihanje in samozavedanje. Prisotnost tukaj in zdaj, budnost in osrediščenost v centru so prakse, ki ti bodo res prav prišle.

Izziv tega časa pred nami je opuščanje vsega, kar nam ne služi več, da narediš prostor za novo. Mars bo v tem času poskrbel, da se bodo porajale nove stvari, novi projekti, na voljo bodo novi navdihi. Bistveno je, da se lahko temu odpreš in to sprejmeš. Objeti moramo ženstveno lastnost sprejemljivosti v sebi, da bi lahko voljno sprejele to, kar nam je namenjeno. In včasih sama sebe najbolj oviraš v tem, da bi resnično sprejela to, kar si želiš.

Pred vrati je sončev mrk, ki ga že čutimo in sončev mrk se odvija v Ribah, ki nam bo odpiral vrata v stik s svojimi čustvi. Sončev mrk usmeri pozornost na sebe. Zanikanje, izogibanje in sojenje drugih ne bo zmanjšalo napetosti in nemira, ki ga bodo povzročala nerešena čustva v tvoji notranjosti. Potrebno se bo soočiti s čustvi, jih sprejeti, objeti v sebi in se pomiriti s tem, kar vznika v notranjosti. Ribi je znamenje prepuščanja toku življenja, zato ni modro nadzirati ali plavati proti toku.

Globlji, ko je tvoj stik s tvojo notranjo naravo, bolj, ko si voljna pogledati vase in sprejeti to, kar vidiš v sebi, globljo povezanost čutiš z vsem, kar te obdaja, z ljudmi, naravo, stvarmi.

Že dolgo govorim o tem, da smo mi tisti, ki rojevamo novo dobo in ko me ljudje sprašujejo kje je zdaj ta nova doba, vedno znova pravim, da je v procesu porajanja, ker se tako upiramo in nočemo spustiti energije skozi.

Tale mrk bo z vso energijo, ki je prisotna močno potisnil, da se premknemo. Zato poslušaj in zaupaj temu, kar slišiš v svoji notranjosti. Nič se ne zgodi samo od sebe, naše aktivno sodelovanje in soustvarjanje je nujno potrebno. Razsvetljenje, ki je na poti, prihaja v obliki utelešenja svetlobe, ki se zliva skozi nas in tukaj so dopuščanje, sprejemljivost in negovanje nujno potrebni, da lahko dopustimo ta spust svetlobe skozi celično tkivo. Gre za to, da svetloba vstopa v senčne kotičke našega notranjega doma, našega bitja in razsvetljuje vse temne delčke v nas. Od nas je odvisno v kolikšni meri dopustimo svetlobi, da nas razsvetli in če se temu procesu upiramo se lahko pripravimo na kratke stike v živčnem sistemu, kar vodi do obilice kapi in infarktov v tem času. Tudi številne nesreče so posledica upiranja in zakrčenosti, zategnjenosti in ustvarjenih ovir v našem energijskem sistemu.

Zato je ključ sproščenost, pretočnost, da si v toku, da si dopustiš, da si fleksibilna, prilagodljiva. Novo življenje je na poti in čas je, da ga sprejmemo.

Sončev mrk je čas povezovanja, novosti v vašem življenju, ki jim moramo spustiti v naše življenje. Tokrat je naša podzavest razgaljena in to je lahko izjemno občutljiv čas, vendar je izziv v tem, da se ne umikaš in ne skrivaš, da ne greš v svoje stare zgodbe, znane mehanizme, rutine, kjer si se vedno uspela skriti. In verjemi, da te bo zbezalo ven iz luknje.

Globine v katere se spuščamo niso udobne, vendar nam prinašajo neslutena darila. Čas je, da se odpremo in jih sprejmemo, tudi če nas je strah. Tudi če boli. Bolečina je naša velika učiteljica, le nehati se moramo boriti z njo ali se skrivati pred njo. Vse kar želi od nas je, da ji prisluhnemo, da z njo ustvarimo stik, kajti stik je tisti po katerem hrepenimo, pa naj si to priznamo ali ne.

In naj zaključim s tem, da vpogledi vase in soočenja s sabo ne pomenijo osamljenosti ali izoliranosti, sploh ne. Družba, ljudje v tvojem življenju so izjemno darilo, kajti drug drugemu pomagamo odslikati stvari in to je izjemen blagoslov. Zato se v tem času nikar ne umikaj vase, dopusti si negovanje tudi s strani drugih. In če potrebuješ pomoč ali objem, povej ljudem okoli sebe, kaj potrebuješ. Vendar bodi pozorna na majhno podrobnost – brez pričakovanj, da bi morali karkoli narediti zate. In to je samo po sebi izziv, kajti pogosto ljudje menimo, da če smo že prosili, bi to morali dobiti. Razočaranja vedno vznikajo iz notranjega nerazumevanja, napačnih interpretacij, pričakovanj in ne zaradi planetov, ki so na svoji zvezdni poti pomnožili svoje delovanje.

Skratka iskrenost s sabo in do sebe bo v teh dneh zagotovo v ospredju.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu.
Ker vem, da Ženska s svojo svetlobo pusti sled.