Življenje

stress

Odvisna od stresa

Dolgo časa mi ni bilo jasno zakaj ženska, ki hodi po robu izgorelosti in je preplavljena, čuti pomanjkanje in preobremenjenost, ne upočasni.
Življenje se ne ustavi zate. Ampak zakaj ti ne upočasniš in se ustaviš?
Zakaj voziš na hlape energije? Izčrpana, izpraznjena in v izgorevanju?
Ignoriraš simptome tvojega telesa. Ignoriraš notranje vodstvo in modrost.
Drviš skozi življenje, dokler se ne raztreščiš ob vznožju hriba na katerega si plezala.

Si se kdaj vprašala – zakaj?
Bolj, ko opazujem ženske v svojem življenju, tako zasebno kot poslovno in bolj zavestna, pozorna, budna sem v svojem življenju, bolj vidim, kako globoko je v tebi zakoreninjena navada, da se žrtvuješ za druge. Da vedno znova poskrbiš za druge, tudi, ko veš, da bi morala najprej poskrbeti zase.

Šele, ko zboliš, imaš opravičilo, da lahko počivaš.
Šele, ko je načeto tvoje zdravje, se ustaviš.
Ker se moraš, če želiš preživeti.

In danes vem, da to izhaja iz ženske narave skrbnice, varuhinje ljubezni, družine, plemena. Tako naravno je za žensko, da poskrbi za druge, da jih pogosto postavi pred svoje zdravje, dobrobit, svoje želje in svojo izpolnjenost. Vem pa tudi, da je to izkrivljen princip, ki ga je ženska vzela za svojega… da se razdaja čez vse meje. Zakaj?
Ker ne razume moške domene dajanja. In ker je pozabila na svojo žensko domeno tega, da deli iz svoje polne posode.

Sodobna ženska vedno znova vzame sebi, da bi dala drugim.

Upa, da se bo našel nekdo, ki ji bo dal dovoljenje, da se lahko ustavi. Čaka na dovoljenje iz okolice, da poskrbi za svoje potrebe, svoje želje in svoje sanje.
Vendar žal ta nekdo nikoli ne pride. Na tebi je, da se postaviš zase, se zaneseš nase in se pokažeš kot ženska, za katero si se rodila, da si.

Zakaj tega ne narediš?

Ker te je strah kritike, sojenja in razsojanja okolice. Ker se bojiš, da te bodo označili za sebično, za mrho, za prasico, ki misli samo nase.
Demoniziranje s strani okolice je rana, ki sodobni ženski preprečuje, da bi čisto zares šla za svojimi sanjami.

Sodobna ženska stres pogosto nosi kot medaljo časti. Ponosna je na to, kako malo spi, kako naporen vikend je za njo in kako zelo zaposlena je.

In dolgo časa nisem vedela, da si lahko dejansko zasvojena s stresom.
Da te stres dejansko omamlja in zaradi tega vedno znova ustvarjaš dramo v svojem življenju skozi zamujanje rokov, razburjanje zaradi obilice obveznosti in nore zasedenosti.
Ko sem prvič prišla do spoznanja, da sem odvisna od stresa, moram priznati, da me je to posedlo.

Zase bi namreč prisegla, da nisem odvisna, ker nikoli nisem kadila, pila kave, alkohola ali jemala drog. Ampak zadeta od stresa, hja no, to je bila pa čisto druga zgodba.

In kot pri vseh odvisnosti je tudi pri odvisnosti od stresa pomembno, da svojo odvisnost najprej prepoznaš in si jo priznaš. Kar je vse prej kot lahko.

Veš zakaj?

Ker družba spodbuja odvisnost od stresa. Zasedenost je namreč v glavi sodobne ženske ekvivalent pomembnosti. Če si vseskozi zasedena, to pomeni, da si pomembna.

Izziv je v tem, ker je stres biološki proces, ki naj bi telesu pomagal. Vendar kronični stres, ki ga sodobni svet in način življenja samo spodbuja, poskrbi, da hormon kortizol ostaja v obtoku. Ne samo, da to uničuje tvoje lase, kožo, srce in prebavni sistem, temveč te tudi zasvoji – in tako potrebuješ vedno več in več drame.

Zase vem, da sem ugotovila, da sem odvisna od stresa, ko me je moj dragi vprašal zakaj vedno znova v najinem odnosu ustvarjam dramo in zakaj moram takrat, ko postane lepo vse uničiti. To mi je dalo misliti in začela sem se opazovati.

Tako sem se ujela, kako sem se pred seminarjem dala na »obrate« s pomočjo glasbe. Bila sem osupla. In ko sem začela opazovati svoje telo sem ugotovila, da pogosto takrat, ko sem bila nerazpoložena, sitna in utrujena naredim nekaj, da me je vrglo na višje obrate. Aktivirala sem kortizol in adrenalin v svojem sistemu.

Sara Gottfied govori o tem, kako je kortizol nov krek (oblika kokaina), ki povzroči sitnost, povečuje telesno težo in povzroča notranja vnetja.
Znaki odvisnosti se kažejo v pretiranem deloholizmu, perfekcionizmu ali v kronični izčrpanosti zaradi razdajanja.

Kortizol je hormon, ki aktivira odziv boja ali bega in ima enostavno vlogo, da te reši, če si soočena z medvedom. Če te napade medved, kortizol poskrbi za dvig krvnega sladkorja, srčnega utripa in pošlje svežo kri v mišice za boj ali za beg na najbližje drevo.

Danes mnogi živijo v konstantni pripravljenosti za boj ali beg. Kortizol je tisti, ki vodi igro, kar vodi v neskončne sezname, pomanjkanje spanja, občutek utrujenosti in preplavljenosti, ko se ne moreš umiriti.

Dolgo časa nisem razumela zakaj bi bilo kaj narobe s tem, da sem oživela šele po deseti uri zvečer in potem kot nočna ptica pred računalnikom ždela vse do poznih jutranjih ur. Šele, ko sem Saro slišala govoriti o tem, kako je znak odvisnosti od stresa tudi to, da namesto, da bi ujela zadnji vlak ob deseti, narediš še eno službo, nočno, sem dojela, da je mogoče nekaj res na stvari.

Ja, bila sem ponosna na svojo storilnost. In nisem se zavedala, kako drago me je stala.
Ker telo ni narejeno, da tolerira visok nivo stresa, postaneš odvisna od visoke doze kortizola, ki organizira tvoje življenje po svoje.

Mislim, da me je najbolj osupnilo to, da je večina žensk, ki imajo diagnozo depresija v resnici odvisnih od stresa. Zakaj? Ker je visok kortizol povezan z nizkim seratoninom.
Ker kortizol skrči hipokampus, to je tisti del, ki skrbi za regulacijo čustev in spomin, lahko odvisnost od kortizola vpliva na nihanje v razpoloženju in težave s spominom.
Visok kortizol povzroči, da se maščoba nabira v blazinicah na trebuhu, ki se jih ne moreš znebiti. Viša pa ga tudi uživanje alkohola in kave.

Dobila pa sem tudi potrditev, zakaj mi tek nikoli ni dišal. Tek namreč povečuje nivo kortizola v telesu ženske.

Izziv pri zasvojenosti s stresom je v zanikanju. Seveda nočeš vedeti. Vendar znaki kot je pomanjkanje želje po spolnosti, utrujenost, nerazpoloženje, razdražljivost, kot tudi težava s tem, da bi shujšala kažejo na to, da bi bilo morda modro preveriti kako je s tvojimi hormoni.

To ni moje področje in zato ti svetujem, da se obrneš na koga, ki se s tem ukvarja.

To, kar opažam sama pa je, da zgolj fizična sanacija ne zadostuje.
Ker pri odvisnosti ni dovolj, da zgolj nehaš uživati substance.

Izziv, ki ga vidim v praksi je, da je odvisnost od stresa tako kot vse ostale odvisnosti v resnici pokazatelj tega, da se izogibaš sama sebi.

Kajti izgorevanje je v resnici močan opomnik, da si moraš povedati resnico in stopiti v stik s svojo Žensko Dušo. Duša je tista, ki te kliče k prebujenju in od vsake ženske je odvisno ali ta klic sliši ali presliši, kar jo vodi v izgorelost ali številne druge zdravstvene težave, ki so vse prepogosto klic k prebujenju.

Zase vem, da je bil to klic k negi moje Ženske Duše.

Nekaj, kar sem ob tem, da sem pridno delala na sebi, vedno znova dajala na stran.

Zato danes zelo dobro razumem, da ženski, ki je zasvojena s stresom ni lahko upočasniti.
Da pogosto res ne razume o čem govorim, ko razlagam o tem, kako pomembno je prisluhniti sama sebi, se opazovati in samo biti sama s seboj.

Če v sebi čutiš nemir in nestrpnost, potem je res težko samo biti s tem.
Raje bi nekaj naredila.
Ukrepala.
Rešila.

V kolikor čutiš, da si pripravljena, da narediš korak k sebi in si vzameš čas zase, te vabim, da se mi pridružiš v spletnem druženju Zdaj je čas Zame. Več si lahko preberiš na spletni povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko začneva soustvarjati življenje, za katero si se rodila, da ga živiš in se mi pridruži v spletnem druženju Zdaj je čas Zame. Globoko verjamem, da ženska, ki si dovoli biti ženstvena, opolnomoči sebe in svojega moškega ter spreminja svet. Vendar iz prve roke vem, da ne moreš biti ženstvena na hlapih energije.
Potrebuješ svoj »čas zame«, da bi utelesila svoj polni potencial in zaživela življenje in ljubezen o kateri sanjaš.
Več bom s teboj podelila v 8 tedenskem programu Zdaj je čas Zame. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

flicker

Čas je za blagoslove…

Tvoja Duša ve.
Pozna tvoj začetek.
Pozna tvoje potovanje in ve kaj vse te čaka na poti.

Duša pozna globine v katere lahko zaplava.
In ve, da takrat, ko je tvoja identiteta na preizkušnji, ko razpada to pomeni, da ustvarjaš prostor za novo.

Samo Ona te lahko vodi skozi najtežje preizkušnje v tvojem življenju.
Samo Ona pozna niti, ki jih tke v tkanino življenja.

In pride čas, ko te pokliče.
Ko terja, da se soočiš sama s seboj.
S tem kar je. S tem kdo si.
S tem zakaj delaš stvari kot jih delaš.

In čas v katerem smo terja od tebe, da vključiš svojo Dušo v svoje življenje.
Drugače ne boš preživela.
Če tvoja identiteta temelji samo na zunanjih stvareh nimaš niti najmanjše možnosti, da preživiš. Nemogoče.

Danes sva imeli z mojo hčerko zanimiv pogovor, ki je šel v tej smeri.
Govorili sva o tem, kako izgubljena se počutiš takrat, ko je tvoja identiteta oblikovana okoli nečesa zunanjega, pa naj bo to odnos, uspeh, znanje, lepota, kariera, otroci… karkoli, kar ti daje smisel in kar je tvoje sidro v življenju.

Ko to razpade, ko ugotoviš, da to ni tisto, kar te čisto zares polni in neguje, tvoj svet razpade. In kako ga sestaviš nazaj… ali temelji na notranjem vedenju in izkušanju, na poznavanju resnice ali zgolj na iluziji določa ali bo zopet vse razpadlo, da bi te prebudilo…
Kolikrat ti mora razpasti tvoje življenje v prafaktorje, da dojameš in se resnično zaveš tega, da je vse že v tebi?

Kolikokrat?

Gledam svet okoli sebe.
Naglica. In hlepenje po stvareh. Po doživetjih. Po izkušnjah.
Toliko iluzije. In toliko balasta.
Toliko plastike in lišpa.

Duša pa kot morska deklica sedi v globinah ob skrinji z zakladi in čaka, čaka da dojameš, da se zaveš, da je tam, že eone.

Res je, njen svet nima smisla in ni racionalen. In tega, kar te resnično nahrani ne morem ubesediti. Lahko ti samo pokažem. Te peljem tja. V njene globine. Po bisere.

In razliko lahko le občutiš.
V telesu.
V srcu.
V svoji Biti.

Ja, težko je tekmovati z bliščem iluzije. Videti je, kot da zmaguje.
Preusmerja pozornost v zunanji svet zdaj, ko je čas za spust v globine samega sebe.
In posledice čutiš šele takrat, ko potrebuješ energijo in podporo, pa je nimaš kje vzeti, ker so tvoji notranji vodnjaki suhi.
Ker je tvoja notranja pokrajina kot puščava.

Ja, kilometrina je tista, ki prinaša modrost. Vedenje.
Spoznanja. Ki te spominja na to, kar ti je bilo vedno na dosegu roke, pa tega nisi opazila.

Čas je za blagoslove.
Da jih prepoznaš.
Sprejmeš.
Da si pustiš, da te negujejo.

Blagoslov je, ko te vidi nekdo takrat, ko si v stiski. Ko si ugledana takrat, ko si v trpljenju. V bolečini.
Ko te nekdo ugleda in ti pove; Dobro ti gre.
Zmoreš.
Zanesi se nase.
Zaupaj vase.

Ko ti dušna sestra napiše sms v katerem te vpraša kako si, ker te čuti.
Ko dobiš pesem točno ob pravem času.

»Postati moramo tako sami, tako popolnoma sami, da se povlečemo v naš najbolj notranji jaz.
To je pot trpkega trpljenja. Vendar pa je potem naša osamljenost premagana, nismo več sami, saj odkrijemo, da je naš najbolj notranji jaz, Duh, neviden. In na enkrat se znajdemo v sredi sveta, pa vendar ne vznemirjeni zaradi njegove mnogoterosti, saj v globini svoje duše vemo, da smo eno z vsemi bitji.«
Hermann Hesse

Čas je za blagoslove.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko začneva soustvarjati življenje, za katero si se rodila, da ga živiš in se mi pridruži v spletnem druženju Ženski Val Kreacije. S teboj bom delila, zakaj je tako zelo pomembno, da že zjutraj zajahaš ta val, ki te vodi skozi tvoj dan. Ženska je ciklično bitje. Je bitje procesov. Potrebuje čas. Potrebuje čas zase. Da se uglasi s svojo žensko esenco. In pogosto si tega časa ne podari. To številne ženske vodi v izgorevanje, jih pušča nezadovoljne, neizpolnjene in vedno znova prazne. V spletnem druženju Ženski val Kreacije bom s teboj delila prvi korak, ki ga moraš narediti, če prepoznavaš, da si na poti v izgorelost, izgorevaš ali v sebi čutiš, da si izčrpana, utrujena, jezna in v bolečini. S teboj bom delila zakaj in kako izgorevaš in kaj lahko v zvezi s tem narediš.

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

redfor

Čas obnove je tu…

Jesen je čas, ko drevo odvrže liste.
Ko se življenjska sila usmeri navznoter, v nego korenin.

Včeraj sva imeli pogovor, ko je z menoj delila modrost drevesa… Drevo vse strupene snovi shrani v listje in nato jeseni listje odvrže. To je proces samoregeneracije. Vse kar ne potrebuje drevo jeseni odvrže in to gre v proces kompostiranja. Iz komposta bo nato ponovno vsrkalo tisto, kar potrebuje za rast.
V tem obdobju mirovanja, ko je v naravi vedno več teme, pa drevo okrepi korenine.
Požene jih v globine. Zdrav koreninski sistem je ključnega pomena , da drevo spomladi ponovno ozeleni.

Jesen je čas, ko te narava povabi navznoter. V globine.
Ko vse dela zate.
Za tvojo regeneracijo. Za tvoj počitek.
Za obnovo. Za to, da se boš lahko prenovila in se porodila na novo.

Izziv sodobnega človeka je, da si jemlje ta potentni čas teme in njen zdravilni učinek regeneracije, ki mu ga tema nudi.

Ko se pogovarjam z znanci vidim, da je ljudi strah teme.
In vendar je ravno tema tista, ki ti največ daje. Temni del leta je tisti, ki ti pomaga, da se obnoviš.
Tako kot je temni del meseca v ciklu ženske tisti, ki žensko najbolj pomlajuje in regenerira.
Kot je dnevni cikel teme tisti, kjer lahko največ narediš za svoje telo in njegovo obnovo.

Tema je čas, ko se telo obnovi, regenerira.

In ne le, da ne znamo izkoristiti tega temnega dela dneva, meseca ali leta, to je čas, ko se povozimo.
Čas, ko sodobna ženska odbrzi v delovanje in skozi hitrost izvaja nasilje nad svojim telesom.
In po letih, včasih desetletjih nasilja sama nad seboj, se čudi kako to, da ima težave z zdravjem, s hormoni, z nihanjem razpoloženja, z depresijo.

Osebno sem mnenja, da se nasilje, ki ga izvajamo navznoter le odslikava v nasilju, ki smo mu priča navzven. In edini način, da ga ustavimo je v zavedanju, da v zvezi s tem lahko in moramo nekaj narediti. Ne navzven, navznoter.

Oskrunjenost telesa je ena največjih bolečin sodobne ženske.
Pa ni od včeraj.
Že generacije, stoletja, če ne tisočletja ženska izkuša oskrunjenost svojega telesa.
In vse to je v tvojih celicah.
Vse to čaka, da se s tem spogledaš in to pozdraviš v sebi.

Nikamor ne bo šlo.
Vse bo počakalo.
Vsi imamo v sebi nezaključene stvari.
Vsak na svoj način doživlja oskrunitev nedolžnosti.

Ko je oskrunjena nedolžnost, tenkočutnost čutenja in izkušanja, je poškodovano zaupanje vase in zaupanje v tiste, ki bi morali bitje zaščiti pred zlom, pa ga niso.

Če je nedolžnost nepoznavanje zla, je oskrunjenost izkušnja v kateri ima zlo moč nad teboj. Ko nekdo uživa v tem, da trpiš. Ko se počutiš razčlovečenega.

In tega se sploh ne da opisati. Uničujoče je. Na več nivojih kot sploh lahko izraziš.
Doživljaš premaganost. In izločenost iz sveta čistih.
Ker se počutiš kontaminirano, umazano, izločeno in izgnano.

In ko ti ne verjameš vase, upaš da se bo našel nekdo, ki bo lahko verjel vate.
Ki bo lahko ugledal tisto, česar ti ne vidiš več.
Da bo onkraj vsega prepoznal lepoto, ki je še vedno živa.
In, ki bo lahko zate držal sveto posodo prisotnosti. Ogledalo, v katerem se boš lahko pogledala in pozdravila tisto, kar je bilo poškodovano.

Ker tega zdravljenja nihče ne more narediti namesto tebe.
Na tebi je, da ga narediš v svoji notranjosti.
Ja, oseba na drugi strani ti lahko drži prostor. Lahko ti je priča. Lahko ustvari sveti prostor v katerem se ti spogledaš s seboj, pozdraviš sebe.

In iz izkušenj vem, da sploh takrat, ko gre za boleče stvari, za stvari, kjer se čutiš premagana in dvomiš vase, potrebuješ varno mesto, kjer se lahko spustiš v globine sebe.

Jesen je čas, ki ti da na voljo prostor.
Ko drevje odvrže listje.
In te narava povabi, da ti opustiš vse tisto, kar ti ne služi več.
Da odvržeš nepotrebno.
In se spustiš vase, okrepiš svoje korenine za svojo rast in razcvet v prihodnosti.

To je čas za jesensko inventuro.
Da se spogledaš s seboj.
S sabo.

Golo. Iskreno.
Resnično.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

street

Živeti na polno namesto zgolj životariti…

Leta sem se skrivala.
Če dobro pomislim, sem se skrivala desetletja.
Izmojstrila sem se v umetnosti skrivanja.

Ko so ljudje pogledali v moje življenje, niso videli kako sem skrila neprijetne in težke stvari pred svetom.
Želela sem, da bi verjeli v to, da držim vse niti v svojih rokah.
Da zmorem sama.
Da imam popoln zakon, popolne otroke, popoln posel, da je vse popolno.
Jaz sem verjela v to. Kupila sem svojo lastno zgodbo.

In nekje vmes sem pozabila nase. Izgubila sem samo sebe.
Pozabila sem na svoje sanje.
Moja prijateljica je to opisala zelo popolno – zaprla sem se v škatlico za vžigalice.
Zaprla sem svoje srce.
In nekako shajala.

Najbolj grozno pri celi stvari je bilo to, da sem, po vseh standardih družbe, imela vse, kar si sploh lahko želiš. Imela sem vse – odnos, otroke, hišo, avto, posel. Ampak mene ni bilo nikjer.

Prezaposlenost in hitrost življenja sta mi pomagala pri skrivanju. Da se s tem, kako se počutim in kje sem, sploh nisem ukvarjala. Nenehno sem bila v pogonu.

In vsaka mama ve, da to takrat, ko so otroci majhni, sploh ni nobena umetnost. Vstaneš, si na avtopilotu – delaš, delaš, delaš – in zvečer padeš v posteljo. Kot bi te nekdo zjutraj vklopil in zvečer izklopil.

In dokler se nisem ustavila, je vse štimalo.

Rada rečem, da sem bila prepričana, da hitreje, ko bom vozila, bolj bom polnila svoj tank, kar ni bilo res. Nekje v sebi sem vedela, da se izčrpavam.
Vendar se nisem ustavila, ker sem hkrati vedela tudi, da bo vse, česar nisem imela časa čutiti, prišlo na površje, če se ustavim.

In potem je prišlo leto 2007 in potovanje v Egipt.
Jesen je bila, kot letos. V tretjem poizkusu sem končno uspela priti v Egipt.
Zlezel mi je pod kožo.
In danes vem zakaj – ker sem končno upočasnila.

Leta sem skrbela za druge in sebe dala na zadnje mesto. Verjela sem, da je to, da se odpovem sebi, plemenito.

V Hurgadi sem skozi pogovore o ženstvenosti uspela prebuditi tisti speči del v meni, ki je hrepenel po tem, da bi bilo zame poskrbljeno.
Prebudila sem svojo Trnuljčico.

Zadelo me je na polno, vendar takrat še nisem vedela, kaj.

In ko sem prišla domov, je bilo, kot bi mi nekdo odgrnil zaveso, ki je bila leta zagrnjena.
Naenkrat sem ugledala, da živim življenje, ki ga ne želim živeti.
Lahko sem si ogledala vse, kar ni bilo tako, kot bi si želela.
Nisem več hotela nazaj v stare tire in hkrati nisem znala drugače.
Če sem se prej trudila, da sem ustvarjala popolno podobo, sem tisto jesen spustila vse niti iz svojih rok.

In tako sem se neko jutro zbudila ob svojem moškem, ko me je zadelo na polno, da sem bolj moškinja od moškega samega.
In občutek ni bil dober.
Najraje bi pobegnila.
Se vdrla v zemljo.

Poznaš tisti občutek, ko stojiš pred ogledalom v svoji kopalnici in nimaš pojma kdo je oseba, ki te gleda nazaj?

Ja, trudila sem se biti ženska, vendar v resnici pojma nisem imela, kdo sploh sem!?

Kdo si?
Kdo si in zakaj si sploh tukaj?
To so bila vprašanja, ki so vznikala v moji notranjosti.
In nanje nisem imela odgovorov.
V meni je zevala praznina.
Izpraznjenost.

In v to praznino je leta 2009 zarezalo – bom ostala ali grem?
Po 15 letih skupnega življenja sva bila na razpotju.
Danes razumem, kako iz svoje notranje praznine nisem znala in nisem mogla ponuditi ničesar, kar bi bilo lepilo za katerikoli odnos v mojem življenju.

Pogosto sem bila nerazpoložena. Sitna. Včasih nesramna. Agresivna. Drugič cinična.
Bilo mi je vseeno.
Hrepenela sem po času, ki bi ga imela samo zase.
Druženje z ljudmi, ki so mi bili blizu, je od mene terjalo preveč energije, zato sem se raje držala sama zase.
Stvari so bile enostavno preveč intenzivne zame.
Odnosi so bili prenaporni.

Soočena z izčrpanostjo, globoko bolečino in sveto jezo sem bila soočena z nečim, kar ima danes ime – izgorevanjem.
In zabredla sem zelo globoko.

Vendar je morda ravno to rešilo kar se je rešiti dalo.
Bila sem v tisti fazi izgorevanja, ko nihaš med pretirano aktivnostjo in izčrpanostjo.
Ko vsake toliko udarijo občutki popolne ravnodušnosti. In spet drugič v nihanju razpoloženja začutiš tisto evforijo, ob kateri si mnenja, da lahko rešiš cel svet.

In tako sem se odločila, da ostanem.
NE zaradi drugih. Zaradi sebe.

Tisto jutro, ko sem stala v svoji kopalnici in v ogledalu gledala tujko, sem dojela, da je na meni, da odkrijem kdo sem.
In kaj je tisto, kar me tako zelo boli.
Vedela sem, da sem edina oseba, ki lahko v zvezi z vsem, kar sem čutila v sebi, nekaj naredi.
In vedela sem tudi, da sem v riti.

Razpad odnosa me je odprl. Moj oklep je razpadel.
Tako kot poje Leonard Cohen; “There is a crack in everything, that’s how the light gets in”.
Ta razpad je postal moj preboj.

Pojma nisem imela kam se podajam in kaj bo nastalo iz vsega.

Če bi me kdo takrat vprašal, kaj si želim in kaj potrebujem, bi mu naštela kaj si želim za otroke, za moj posel in za odnos. Mene ni bilo.
Odnosi so bili vir mojega stresa in hkrati bi naredila vse zanje.
Hkrati pa sem pozabila na najpomembnejši odnos mojega življenja – odnos s seboj.

To česar nisem vedela še leta po tem razpadu je, da sem bila zasvojena s stresom.
Stres je bil moja droga.
In stres sem ustvarjala s pretirano dramo v odnosih, pretirano skrbnostjo, žrtvovanjem za druge, ugajanjem in prilagajanjem. Bila sem ponosna na svojo prezaposlenost, ker je bila v mojih očeh odsev uspešnosti.
Storilnost je bila dolgo eden od mehanizmov, kako sem merila svoj uspeh.

Dokler nisem dojela, da mene v mojem življenju sploh ni.
Da ne obstajam.
In to je zarezalo globoko. Vse do živca.
In me prebudilo z vso surovostjo v zavedanje, da sem edina oseba, ki v zvezi s tem lahko nekaj naredi.

In danes sprašujem tebe: Si upaš pogledati v svoje življenje in kje sebe daješ na zadnje mesto?
Se skrivaš, kot sem se skrivala jaz?
Kaj so tvoje sanje?

Imaš tudi ti trenutke, ko stojiš v kopalnici in ne veš, kaj bi sama s seboj?
Se gledaš v ogledalo in ne prepoznaš odseva, ki te gleda nazaj?

To kar je del moje poklicanosti in kar srčno želim zate je, da prepoznaš svojo dragocenost, veličastnost, magičnost dejstva, da si Ženska.

Kaj te osrečuje?
Kaj te radosti?
Kaj te polni?
V čem uživaš?

Želim te spomniti na tvoje sanje. Na to, kar te radosti.
Leta 2010 sem imela vizijo, da bi spremenili svet dobesedno čez noč, če bi vsaka ženska postala najsrečnejša ženska na svetu. In danes vem, da je srečna in zadovoljna ženska tista, ki spreminja svet. In to želim zate.

Nič več skrivanja.
Nič več ‘V redu sem.’, ko v sebi čutiš, da umiraš na obroke.
Želim, da živiš.
Živiš na polno.

Si zraven?

V premiku iz preživetja v razcvet…

Vabim te v skupnost Varuhinje Ljubezni.
V spletni tempelj, kjer so na voljo članki, pogovori, rituali in več o tem kaj narediš takrat, ko se prebudiš v zavedanje, da si prerasla življenje, kot si ga živela do sedaj.
Kaj je naslednji korak?
Pofočkaj se >>>tukaj<<< in ostani v stiku z mano.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko začneva soustvarjati življenje, za katero si se rodila, da ga živiš in se mi pridruži v spletnem druženju Ženski Val Kreacije. S teboj bom delila, zakaj je tako zelo pomembno, da že zjutraj zajahaš ta val, ki te vodi skozi tvoj dan. Ženska je ciklično bitje. Je bitje procesov. Potrebuje čas. Potrebuje čas zase. Da se uglasi s svojo žensko esenco. In pogosto si tega časa ne podari. To številne ženske vodi v izgorevanje, jih pušča nezadovoljne, neizpolnjene in vedno znova prazne. V spletnem druženju Ženski val Kreacije bom s teboj delila prvi korak, ki ga moraš narediti, če prepoznavaš, da si na poti v izgorelost, izgorevaš ali v sebi čutiš, da si izčrpana, utrujena, jezna in v bolečini. S teboj bom delila zakaj in kako izgorevaš in kaj lahko v zvezi s tem narediš.

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

jesen

Čas za žetev

Polna luna pred nami je po napovedih mnogih nekaj posebnega. Luna povezana z žetvijo.
To je čas, ki razkriva vse kar je skrito v naših sencah, kot se razkriva tudi senca na kolektivnem nivoju.

In tokratna luna prinaša osvetlitev vsega kar si v tem letu posejala, kajti prihaja čas žetve.

Jesensko enakonočje je čas razumevanja, kaj te ločuje od Celote. Kaj so sprožilci, situacije, tiste stvari, ki prekinejo povezavo v tvoji notranjosti? Kaj je svinec, ki te vleče navzdol? Moraš ga odkriti, da ga lahko trensformiraš v zlato. Zlato je običajno skrito za največjimi strahovi in bolečinami tvojega življenja in žetev prinaša priložnost za vpogled v dragocenost, tvoj notranji zaklad, tvojo lastno vrednost, ki jo čutiš v sebi do sebe.

Jesensko enakonočje vsako leto odpira portale modrosti in razkriva starodavno znanje, ki nam je v tem času na voljo. Odpre se velika knjiga skrivnosti pod Sfingo in na voljo ti je vse, kar si želiš videti kot tudi tisto, kar si ne želiš videti v sebi.

In to se potencira vse do 30.10. ko se na noč čarovnic tančice med portali in vzporednimi svetovi popolnoma ne razpustijo in lahko vstopaš v katerokoli knjižnico svetih znanj.

Zdaj je čas ritualov.
Čas, ko je potrebno ustvariti sveti prostor za spust v svoje globine.
To je čas, ko se oglasijo hrepenenja srca, ki so pogosta tiha kot šepet.
Ujeti jih moraš, biti budna in prisluhniti.

To je čas ženstvenosti, ko te sveta ženstvenost kliče k prebujenju.
Pomembno je spoznati svojo intuitivno, čutno naravo in uporabiti svoje ženske moči za aktivno soustvarjanje z Duhom.

To je čas žetve, ki je aktivna. Vzeti moraš. Pobrati sadeže.
Čas akcije, ko je nujno potrebno iti s tokom, deskati na valovih življenja, namesto da poskušaš veslati proti toku.

Čas med polno luno in mlajem bo čas utelešanja svoje vizije in ustvarjanja novega sveta.
To je čas, ko se je potrebno povezati s svojimi potenciali in pripraviti zemljo za nova semena.

Pred nami je čas, ko bomo prisiljene pogledati svoje nedorečene zadeve.
V odprte in nedokončane stvari veliko bolj pozorno, kajti znamenje tehtnice, ki je pred vrati, bo odpirala številna nova vrata in tehtala tvoje življenje.

Jesen je tradicionalno čas žetve, pa ne le na zunanjih poljih, tudi na notranjih prostranstvih je potrebno iskreno pogledati vase in si priznati, kje se nahajam.
Žetev je skupek tvojih prizadevanj po izpolnitvi. Ženske to običajno asociiramo s tem kako srečne in zadovoljne smo, skozi občutek ljubezn. Moška izpolnjenost prihaja v obliki občutka uspešnosti in občutka svobode.
Pogled navznoter pa bo razkril kako izpolnjena se v resnici počutiš.

Osebno me je presenetila intenzivnost te lune, ki sovpada s številnimi drugimi dogajanji na nebu. Najbolj pa je izziv na področju ženstvenosti, sprejemanja sebe kot ženske, umeščanje svoje vloge v svoje življenje in predvsem v partnerstvu. Saj veš, da je Venera v retrogradnem gibanju na nebu v znamenju Škorpijona, ne!?

Na kolektivni ravni smo ženske soočene z valom, ki prinaša občutke ranjenosti, prizadetosti, izdanosti in prevaranosti, notranje občutke, da je tvoja tkanina življenja strgana in zato je v tem času izjemno pomembno, da si v stiku s seboj in da si priznaš stvari, namesto da jih zanikaš v sebi.
Zdaj ni čas za zanikanje bolečine. Nujno je, da sediš z njo in alkimiziraš notranji svinec v zlato. Kajti tvoja bolečina v sebi skriva najlepše dragulje. Verjemi, da res.

Kako dobra bo žetev v pogledu medsebojnih odnosov, intenzivnega občutenja povezanosti in intimnosti, stika duše z dušo se bo pokazalo v tem jesenskem obdobju. Nedvomno bo luna razkrivala številne stvari, vendar osebno menim, da je to šele uvod v intenzivno jesen, ki je pred nami.

Za september sem napovedala, da bo intenziven v soočanju s sprejemanjem odgovornosti za svoje življenje in polna luna bo izjemno intenzivno pritisnila ravno na ta tvoj notranji gumb. Kajti soočena boš tudi s svojo notranjo žrtvijo. Kje se žrtvuješ za druge in pa z drugim delom, ki stoji v paru z žrtvijo, s svojim notranjim sodnikom, ki kritizira in sodi. Ravno sojenje in obsojenje je največji uničevalec ljubezni v odnosu s seboj in v partnerskem odnosu.

Izjemno pomembna je budnost, da se zavedaš, kdaj eden ali drugi stopita v ospredje, kajti v medsebojnih odnosih se zelo hitro zaštrikamo v enem ali drugem notranjem arhetipu. Mesec pred nami je zelo intenziven. Zato bodi utelešena v svojem telesu, prisotna v svojem življenju in zbrana, namesto razpršena na tisoč koncev.

Dihanje pomaga in hvaležnost za vse kar imaš je še vedno prva izbira iz škatle orodij, ki jih imaš na voljo.

Čas je za Harmonijo. Za povezovanje. Za prepletanje niti v Celoto Biti.

Da objameš Celoto Sebe.

To je čas, ko se oglasi tvoja Duša, ki si želi v polnosti živeti, izkušati, se širiti in se izražati.
Gre za klic tvoje Biti, tvoja izvorne esence, tvojega sebstva, da bi se vrnila nazaj k sebi, nazaj domov.
Je klic k integraciji in edini namen je združevanje v Celoto, ki ti si.

Skozi proces Prebujenja moraš znati navigirati, da ne izgubiš stika s seboj. In vem, kako ti lahko v tem procesu povezovanja in integracije, da vzljubiš sebe in ustvariš ljubezenski odnos s seboj, pomagam.

V programu, kjer bom s teboj delila 9 pomembnih ključev s pomočjo katerih boš v polnosti zaživela kot Varuhinja Ljubezni. Prispevek je 197€. Moje Darilo je septembrsko srečanje v Salonu Srca, ki je uvod v naša srečanja. Več informacij najdeš na spletni strani http://divine.si/program/prebujenje.html

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v SVetu!

Taja Albolena

pogum

Imelo me je, da bi mu dala lekcijo…

Poznaš tisti občutek, ko se v tebi dvigne temperatura za nekaj stopinj, ko ti kri dobesedno zavre in bi nekoga najraje trikrat okoli ušes?

Ok to se mi ne zgodi prav pogosto, še posebej ne v okoliščinah, kjer so v igri ljudje, ki jih ne poznam.
Ampak pred dnevi smo bili na plaži in skupina mladeničev tam sredi dvajsetih, lahko že proti tridesetim je prišla na plažo opita. Glasno so komentirali in žurersko zasedli svoj prostor ob pomolu.

Fascinira me, ko opazujem, kako alkohol spreminja ljudi. Kako si dovolijo stvari, ki si jih trezni verjetno ne bi. Kako alkohol iz njih na površje povabi senčni del, kako začne senca opletati s svojo glavo in početi neumnosti. Stvari, ki se jih lahko, če te nekdo posname in ti posnetek kasneje spusti, ko si trezen, sramuješ ali jih vsaj obžaluješ.

Nazaj na pomol… to, kar me je pogrelo do vrelišča so bili komentarji enega od njih, ko je začel dekletom, ki so mimo družbe hodile v vodo vpiti; Pička daj pridi bližje, da te primem.

Imam visok prag tolerance ampak ob takšnih komentarjih in priložnostih bi pa mirne duše nekoga ubila. Ja, vem. Močna izjava. To je tisto, kar v meni dvigne mojo Morilko. »Dajte mi bazuko ali še boljše meč, da ga ubijem. Takoj na mestu. Zdajle.«

In ja, imelo me je, da bi odkorakala tja in mu dala lekcijo. Ker z žensko se tako ne pogovarja. In verjetno bi to naredila, če se v tistem trenutku ne bi v moji notranjosti razodela moja lekcija na to temo.

Veš, že leta delam s svojo Senco, ki se oglasi takrat, ko vidim tak prizor v svoji okolici. In zato zelo dobro razumem ples sence. Ko ena senca povabi drugo v ples.

In včasih sem na veliko plesala v takih plesih.
Tokrat pa sem bila opomnjena, da se tole dogaja zame.

In itak, da sem se začela kregati sama s seboj.
»Kako to misliš, da tale idiot tole počne zame. Daj, da ga ustrelim na mestu.«
V trenutku sem postala slabe volje in nerazpoloženje se je kot virus razneslo na vse tiste v moji bližini.

»Kako to, da noben nič ne naredi. In kako so lahko moški tako hladnokrvno mirni. Kako to, da je to vsem sprejemljivo?« sem imela notranji dvogovor.
In v tistem so tri dame v srednjih letih glasno komentirale druga drugi: »A misliš, da je bilo to namenjeno nam? A nismo fejst.«

V meni pa je še vedno vse vpilo. In najraje bi šla bruhat v vodo.
Res me je dalo na obrate. In bila sem milo rečeno razjarjena.
Nisem mogla dojeti, kako je mogoče, da je tovrstno obnašanje vsem sprejemljivo. In da nihče v zvezi s tem nič ne naredi.
Jaz sem čutila v sebi levinjo, ki hoče zaščititi svoje mladiče.
Na mojo veliko žalost imam dve nadebudni mladenki, ki pa ne kažeta, da bi se ju tovrstne pripombe dotaknile.

V tistem trenutku se mi je zdelo, da sem edina, ki ji je mar. In ki se ukvarja s tem.

In verjetno je bilo to resnica. Tega nikoli ne bom zares vedela.

Ob prvi priložnosti sem se odstranila iz tistega dela plaže in se premaknila na čisto drug konec.
Počutila sem se oskrunjeno in napadeno.
In ni mi bilo jasno zakaj sem tako močno odreagirala. Ne navzven, da se razumemo, navznoter, v sebi.

In kot sem rekla, se mi je razkril cel paket.
Prvič; Vse se dogaja zate. Ja, tole je bila moja lekcija. Moj ples. In dojela sem, kako nikoli ne bom mogla spremeniti sveta. Nikoli ne bom mogla spremeniti moških, da bi bolj spoštovali ženske.
Dojela sem, da je na meni, da spoštujem sebe kot žensko.
Ker z besedami mojega moškega; moški spoštuje žensko točno toliko, kot ona spoštuje sebe.
Dogodek je bil opomnik meni, da se spomnim, da se cenim.

Drugič; NI na meni, da kogarkoli poskušam spremeniti. Danes vem, da je alkohol za moškega način, kako poskuša upočasniti svet in preplavljenost z dogajanjem v njegovem življenju. Z alkoholom poskuša ustvariti mir, tišino in praznino. Odpre ventile. In ti ventili omogočijo senci, da pride v ospredje in se pokaže.
Ni na meni, da človeka sodim, da je idiot, ker je tak kot je ali pa da ga poskušam spremeniti. Vsak mora prevzeti odgovornost za svoje življenje. In tukaj sem morala jaz prevzeti odgovornost za svojo Morilko, ki bi ga kar fentala. In za svoj ranjeni del, ki se je počutil ogroženega zaradi njegovih izjav.

Tretjič;
moj dragi pravi, da pes, ki laja , ne grize. Da tisti, ki veliko govorijo ponavadi nimajo jajc, da kaj naredijo. Da iščejo pozornost pri tistih, ki so jim voljni dati energijo.
In to mi je dalo misliti. Globoko sem se zamislila ob tem kolikokrat še vedno hranim s svojo energijo tisto, kar me najbolj jezi. Kako v resnici ravno temu, kar me najbolj daje na obrate namenim največ svoje energije in pozornosti.
Dojela sem, da je na meni, da se zavem kaj hranim in enostavno zaprem pipo za tisto, česar ne želim podpirati.

Četrtič; Nikoli ne veš koga imaš na drugi strani. Po vsej verjetnosti je bila ta oseba ranjena na svoji strani, da je izbrala tako neustrezen (spet iz mojega vidika) način iskanja pozornosti in energije. Ranjeni otrok v njemu verjetno potrebuje ljubezen in pozornost in to, kar se je naučil v svojem otroštvu je bilo, da je pozornost dobil takrat, ko je delal neumnosti.
Oki lahko sem sočutna do tega otroka, ki išče nadomestnega starša.

Petič; Če tebe boli, potem je to tvoja lekcija. Če nihče drug ne odreagira, je to verjetno iz enega od dveh razlogov ali to ignorirajo ali pa jih res ne gane. Ker me je bolelo sem vedela, da je to moja bolečina in da je na meni, da se spogledam z njo v sebi. Kaj mi sporoča? Česa me uči? Kaj moram jaz objeti v sebi?

In šestič; na tebi je, da držiš svoj prostor. Vedno, ko imaš občutek, da je nekdo oskrunil tvoj prostor je to zato, ker si ga spustila blizu, ker ti je prišel do živega. Ker ti ne držiš svojega prostora. In to je bil zame trd oreh. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem vzela to lekcijo. Da takrat, ko sem izzvana najprej pogledam vase, če sem še vedno v sebi ali sem že zapustila svoj prostor, ker se počutim ogroženo. In vedno znova sebe vračam nazaj k sebi. V svoj center.

Skozi ta čisto vsakodnevni dogodek sem bila ponovno opomnjena, da je resnično vse v meni. Sodnik je v meni. Kritik je v meni. Morilka je v meni. Pasja ženska je v meni. Žrtev je v meni. Vse to je moje. In na meni je, da to prepoznam, si priznam, kar je roko na srce včasih zaj*ebano do konca in si to prisvojim. Ja tudi Pozerka je v meni. In Ranjeni otrok tudi. Cel paket.

Vse kar lahko rečem je, da imam srečo, da mi hitro kapne. In da imam na voljo orodja, da v zvezi s tem lahko tudi nekaj naredim.
Ker drugače bi se še vedno pacala v tisti slabi volji in nerazpoloženju v smislu; Kako so ljudje lahko takšni in zakaj se to dogaja meni.

Ja, lekcije imaš povsod. Za vsakim vogalom so. Na vsakem koraku so.
Ključno vprašanje pa je ali jih vidiš. Jih sploh hočeš videti? In Ali veš kako tovrstne v narekovajih »slabe« izkušnje pretopiš v zlato v svoji notranjosti. Da ugledaš lekcije, učenja, vzameš svojo moč nazaj in greš svojo pot pomirjena in radostna. Namesto, da človeka še dneve, tedne ali mesece nosiš s seboj, na hrbtu, kot ruksak.

Saj poznaš tisto zgodbo o dveh menihih, ki sta šla čez vodo…

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

A

Lovim velike valove

Ko začne pihati zahodnik se na Korziki začenja velik žur. Valovi se povečajo in dosežejo razsežnosti, ko raje ostaneš na plaži kot bi šla v vodo, ker je tok vode, ki nese na odprto tako močan, da težko prideš nazaj na obalo. V vodo priti ni problem, najdeš luknjo med dvema valoma, težje je potem priplavati nazaj na kopno.

Kljub temu je to čas, ki ga z velikim navdušenjem izkoristim za body-surfing.
Všeč mi je tisti občutek lebdenja na valu, ko s telesom čutiš kdaj zaplavaš, kako ga ujameš in se nato na peni zapelješ vse do plaže.

Valovi me fascinirajo že od nekdaj.

Spomnim se, da sem kot majhna punčka komaj čakala poletje in z njim obisk morja ter lovljenje pene na plaži.

Zasvojili pa so me v Indiji, ko sem cele dneve preživljala na obali, kjer smo lovili valove.

Indijci so pravi umetniki v body-surfanju, kjer za desko uporabljaš samo svoje telo. To je ena od zelo starih in zahtevnih tehnik.

Bodysurfanje je umetnost in šport hkrati.

Surfanje bi v slovenščino pravilno prevedli kot deskanje, vendar pa deska za drsenje po valovih ni nujno surf, kot si ga ponavadi predstavljamo.

Deskanje se je razvijalo zadnjih 3500 let in na svojem začetku ni vsebovalo deske, kot jo poznamo danes. Eden najbolj popularnih stilov je bodyboarding. Pri tem ima deskar na nogah plavutke, uporablja pa kratko penasto desko, na katero nasloni le prsni koš.

Deskanje je v svojem bistvu drsenje skozi vodo zaradi potisne moči vala. Valovi na odprtem morju potujejo neovirano. Ko pa zadenejo ob podvodno oviro, ki je običajno dvigajoče se morsko dno, se mora energija nekako premikati naprej. Tako se val zlomi, kar ti omogoči, da val z veslanjem ujameš in v idealni situaciji s telesom drsiš na valu vse do plaže.

Na Havajih bodysurfanju pravijo he’e umauma (drsenje na prsih) medtem ko deskanju na deski pravijo he’e nalu (drsenje na valu). V Australiji body surfanje imenujejo tudi ‘body bashing’. V Braziliji pa mu pravijo ‘jacaré‘, kar bi lahko prevedli kot aligator.

Tale čas v juliju, ko se začne od poletnega solsticija proti Siriusovemu portalu dvigati energijski val je veščina deskanja nekaj, kar je lahko imenitna prispodoba za aktualno dogajanje.

To je čas, ko je najbolj pomembno to, da si v toku. Kajti, ko si v toku, je to tako, kot bi deskala na valu. Val se včasih zlomi nate, včasih ga zamudiš, včasih pa te sname z vala tvoja neiskrenost in pretvarjanje, ko hočeš ustreči nekomu, ugajati in se želiš prilagoditi drugim, da bi bil sprejeta, pa te val potegne v centrifugo in te povalja po pesku.

Takrat se ti lahko zgodi, da hlastaš za zrakom, da imaš usta polna peska in ničesar ne vidiš, vendar te slej ko prej izpljune ven in imaš možnost ujeti naslednji val.

Ampak drage moje tale val, ki prihaja je tako velik, da močno odsvetujem, da ga zamudite. Še bolj odsvetujem neiskrenost in pretvarjanje, ki bi vas utegnili potegniti pod tale val, ker bo pristanek v centrifugi lahko usoden.

Skratka, pripravi svojo desko. Greva deskat na najveličasnejšem valu našega življenja.

Če si gledala film o velikem valu, ne spomnim se točnega naslova, vem le, da obstaja plaža, kjer deskarji sveta lovijo največje valove na svetu, je tole opomnik. Kajti 27.7. se bomo povzpeli na enega od njih. Nahajamo se na plaži življenja in čakamo velike valove.

Tri-štiri-zdaj … si pripravljena!?

28.7.2018 bom vodila enodnevno druženje Odpiranje Portala, kjer bom podelila več o tem posebnem času, ko je stik s tvojo Žensko Dušo še posebej v ospredju. Več najdeš na spletni povezavi >>>tukaj<<<

In seveda ob tej priliki ne bo odveč, če obnovimo navodila za deskarje, ki so več kot le navodila za deskanje, so navodila za vse, ki deskamo v tem velikem oceanu, ki mu pravimo življenje.

Najdeš jih v članku na spletni povezavi http://divine.si/blog/deskanje/

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

container

Vsak potrebuje podporo

Po dolgi vožnji na morje, skozi neurja in veeeeliko vode na cesti, sem končno ob polnoči prispela na destinacijo. Utrujena in v pričakovanju mehke postelje sem parkirala avto in poklicala številko.

Bilo je tik na tem, da začne deževati in ko sem izpraznila vsebino prtljažnika na parkirišče se je vsulo. Razmišljala sem o tem, kako sem šla na pot tik preden je začelo padati in prispela v identično situacijo.

Pogovor tik pred spanjem je pospremilo začudenje ob tem, da toliko znanih ljudi, ki jim navzven »nič« ne manjka naredi samomor. Ko sva se s sestro pogovarjali o tej temi sem ugotovila, da resnično nisem na tekočem.
In da razen Avicii-ja za ostale sploh še nisem slišala. Ja res nisem iz tega sveta.

Ob tem sem se ponovno spomnila na vse preizkušnje, ki so v zadnjih mesecih del moje družine in dojela – ja, res, vsak potrebuje podporo.

Nikoli nisi prestar za podporo. V resnici nikoli nisi »dovolj star«, da podpore ne bi potreboval.
Še posebej takrat, ko se tvoji temelji tresejo, ko se vse spreminja je ta občutek, da imaš podporo ključnega pomena.

In zase vem, kako je, ko te podpore nimaš. Vem, kako je, ko si sam. In odvisen samo od sebe. Vem kako se počutiš, ko ni nikogar, ki biti povedal; Tukaj sem zate. Verjamem vate. Vem, da ti bo uspelo.

Ni treba, da si jogijska mojstrica, da bi razumela pomen prisotnosti in podpore v svojem življenju. Biti prisotna s tem, kar je, brez sojenja in razsojanja se sliši kot preprosta stvar, ki je hkrati ena najtežjih, ki jih enostavno moraš narediti.

Podpora ne pomeni, da lahko karkoli narediš za kogarkoli.
Podpora pomeni, da si prisotna in da si priča izkušnjam, čustvom, besedam, brez reakcije.
Podpora je notranji prostor umirjenosti, biti, ko samo si. Prisotna. Budna. Tukaj in zdaj.
In zase vem, da sem vedno znala držati prostor za tisto, kar se zliva vanj.

Hkrati pa sem pričakovala od mojega moškega, da bo znal držati prostor zame.

Dolgo časa mu nisem znala razložiti, kaj pravzaprav potrebujem takrat, ko izgubim stik s svojim kompasom. Ko sem vznemirjena, pretresena, preveč izčrpana, da bi zmogla držati prostor zase.

Potem je prišel trenutek, ko sem zmogla ubesediti, da je to, kar potrebujem njegova usmerjena pozornost. Ko je priča moji izkušnji, mojim čustvom, mojim besedam brez komentarjev in brez reakcije.

Ko je moški v svoji možatosti in drži prostor, se lahko sprostim v svoji ženstvenosti.
Prostor je kot posoda, sveta posoda v kateri lahko izkušam izvorne kvalitete svoje ženske duše; ljubezen, svobodo, milino, nežnost.
In ko nekdo stoji s teboj, ti je priča in drži posodo za tisto, česar ti še ne vidiš v sebi, je to sveto dejanje prepoznavanja, odslikave, ki ga potrebuje čisto vsako bitje na Zemlji.

Otrok potrebuje to posodo v kateri je ugledan v svoji edinstvenosti.
Ženska potrebuje to posodo, da je ugledana v svoji ženstvenosti.
Moški potrebuje to posodo, da je ugledan v svoji možatosti.

Vsak potrebuje podporo.
Potrebuje nekoga, ki ga vidi.
Nekoga, ki mu odslika kvalitete, ki so del njegove duše.
In če tega tvoji starši niso znali in zmogli, potrebuješ nekoga, ki to lahko naredi zate.

Ta odsev je pomemben. To je podpora, ki jo potrebuješ ne glede na starost.

Sprostitev, ki se zgodi, ko si ugledana točno takšna, kot si, brez sojenja in razsojanja je izjemna.
Ko veš, da te oseba na drugi strani čuti in vidi.

Ko držiš prostor za ljudi okoli sebe, jim to olajša življenje.

In pomembno je, da to skomuniciraš s svojim moškim.
Ko sta v sporu, ko napetost narašča in začutiš frustracijo v sebi je pomembno, da lahko rečeš; Potrebujem te, da držiš prostor za Naju.

Da si tukaj z menoj, cel. Ni potrebno, da karkoli rečeš. Ne potrebujem nasveta. Potrebujem te, da si z mano, cel.

Še bolje je, če je to vajin dogovor vnaprej.
Da mu poveš, da te takrat, ko postaneš sitna in zoprna, ko postaneš zajedljiva spomni, da si v tem trenutku tukaj in zdaj, namesto, da iščeš po preteklosti napake, česa ni naredil in kaj bi moral narediti.

To je za večino moških še posebej izziv, ker je njihova izkušnja, da takrat, ko postane napeto in neprijetno, zapustijo prostor in počakajo, da nevihta mine.

Izziv je v tem, da moški izbere, da ostane polno prisoten in pozoren takrat, ko bi najraje pobegnil.

Da bi lahko učinkovito držala prostor za kogarkoli moraš najprej vedeti, kakšen je občutek, ko ga držiš zase. Da se zavedaš občutka, osrediščenosti v svojem centru, pozornosti v svojem telesu. Popolna utelešenost je ključna.
Ko si utelešena, popolnoma tukaj in zdaj, si sproščena.

Izziv je v tem, da ostajaš v sproščenosti in prisotnosti takrat, ko si skupaj z nekom, ki je zakrčen in raztresen na tisoč koncev.

Zgledi vlečejo in precej lažje se je spustiti na nivo raztresenosti in zakrčenosti. Takoj, ko greš v branjenje, ko se poskušaš zaščititi pred nekom, si v ujemanju s to energijo zakrčenosti. Zakrčenost je preživetveni mehanizem, kjer svoj energijski prostor skrčiš in se pomanjšaš zavoljo preživetja. In ujemanje se zgodi na tak način, da ko se ti zakrčiš in pomanjšaš, bo oseba na drugi strani ravno tako šla v zakrčenost in reakcijo skozi preplavljanje s svojo energijo ali v energijsko penetracijo.

Če se v tistem, ko se vse skupaj dogaja, spomniš, da je potrebno globoko dihati in se sprostiti, s tem podariš darilo sprostitve in prostora osebi na drugi strani.
Namesto, da zavzameš prostor, ga ustvariš.

S tem ustvariš podporo.

In pomembno je razumeti, da s tem, ko ustvariš prostor, jo podpreš, narediš največ za osebo na drugi strani. Ne moreš je rešiti.

V resnici nihče ne more ničesar narediti namesto tebe.
Tudi, ko imaš na voljo podporo, je na tebi, da narediš svoj del.

Nihče te ne more rešiti.
Le ti lahko rešiš sama sebe.

Vedno pa lahko prosiš za pomoč.
Poveš na glas, kaj potrebuješ.
Brez pričakovanj, da bo pomoč prišla s strani osebe na katero si se obrnila in hkrati s polnim zaupanjem, da se bo pojavil nekdo, ki ti lahko pomaga.

Povej, ko potrebuješ objem, toplo besedo, spodbudo, pohvalo.
Izrazi se jasno, glasno in pogosto.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

O tem, kako bolje razumeti moške sem spisala eKnjigo, ki jo lahko prejmeš, če se prijaviš tukaj >>>.
Pripravila sem jo, ker sem zaradi nerazumevanja svojega moškega po 15 letih v odnosu skoraj odšla. In ker zate želim, da preden zabredeš v težave, poznaš 10 stvari, ki sem se jih v reševanju svojega odnosa naučila.

 

marjetici

Kako sem prosila za pomoč…

Vedno sem se imela za sposobno in neodvisno žensko, ki zmore vse sama. Seveda nisem potrebovala pomoči. Neodvisnost je v mojih očeh pomenila, da zmorem probleme reševati sama. Prositi za pomoč je bilo v mojih očeh znamenje šibkosti in nemoči.

V odnosu z moškim pa se mi je zdelo celo ponižujoče prositi za pomoč. Dokler nisem prišla do zavedanja in razumevanja, da je za moškega bistvenega pomena, da se počuti koristnega. Vendar sem kar nekaj časa potrebovala, da sem dala v prakso to, da sem svojemu moškemu povedala, da ga potrebujem in da je moj junak. Da sem opazila in mu pustila, da svojo ljubezen izraža skozi stvari, ki jih naredi zame.

In dooolgo časa nisem vedela, da je ravno to, da prosim za pomoč moj velik izziv.

Počasi je prišlo v moje zavedanje, da je nesposobnost, da prosim za pomoč povezana s strahom in sabotiranjem priložnosti, ki jih imam za svoj razcvet.

Soočanje z neprijetnimi občutki, ki so spremljali to, da prosim za pomoč so od mene terjali radikalno iskrenost do sebe.

Samoizpraševanje me je vodilo v globine  strahu pred zavrnitvijo, v jedro strahu pred besedico NE.

Vesolje pa ima izjemen smisel za humor kako te sooči ravno s stvarmi, ki ti predstavljajo največji izziv.
In tako sem bila pred dnevi soočena z neprijetno situacijo, ki je nisem mogla rešiti sama. Ugotovila sem, da potrebujem pomoč onkraj svoje ožje družine, kjer sem se že naučila, da izrazim kaj potrebujem. Tudi na glas.

Tokrat sem izčrpala notranje vire. Ugotovila sem, da potrebujem kovček, ki ustreza meram letalske družbe s katero potujemo na Irsko. Moji kovčki so bili predebeli. In ko sem zavlačevala s tem, da izrazim svojo potrebo v skupini žensk, kjer sem čutila, da bi lahko dobila pomoč, sem zamujala priložnosti.

Na nekem notranjem nivoju sem vedela, da sabotiram sebe. In spet sem se ujela v tistem znanem vzorcu, ko kar čakaš, da ti bo nekdo prebral misli in te bo rešil. Zagotovo poznaš zgodbo o princeski, ki čaka, da jo bo princ rešil.

Vedno znova me osupne, kako se ujamem v dinamike svojega notranjega otroka.

Ko čakam. In upam, da me bo kdo videl. In da bodo moje potrebe ugledane. Tako kot sem upala, da bodo ugledane, ko sem bila majhna.

S hčerko sem se pogovarjala ravno na to temo. Vendar še vedno nisem prepoznala, da to, kar ji govorim v resnici govorim sama sebi.

Bom že kako. Saj bomo, sem se tolažila.

Dnevi pa so kar tekli. In vedno bolj sem se počutila potisnjena v kot. Jezila sem se sama nad seboj, češ kaj zavlačujem in zakaj zaradi ene take majhne stvari delam takšno notranjo dramo.

Pa sem še kar čakala. In se opazovala. Vedela sem, da vse skupaj nekam pelje, čeprav še nisem jasno uzrla kam.

Strah pred zavrnitvijo s strani meni ljubih ljudi. To, da bi mi rekli NE me je vodilo v Pridno punčko. Kjer sem ustregla vsem okoli sebe. Drugi pol tega istega arhetipa je bil ta, da nisem prosila za pomoč. V tem, da sem bila pridna in da nisem ničesar potrebovala v zameno sem videla nekaj plemenitega. Hkrati pa sem vedno znova čutila izkoriščenost, ko sem se razdala čez vse meje in nisem poskrbela zase.

Kar je vključevalo tudi to, da nisem prosila za pomoč.

Moja Pridna punčka se je močno pokazala v odnosu do žensk in v poslovnem svetu. Kar me je vedno znova vodilo na tisto mesto, kjer sem se morala soočiti s svojim steklenim stropom, ki me je vedno znova ustavljal.
Zagotovo jih poznaš.
Tiste nepremagljive ovire, ki si jih v življenju vedno znova postavljaš nad seboj; strah da boš drugim v breme, strah da boš odvisna od drugih ali da boš nekomu drugemu odžrla njegov del, če boš povedala kaj potrebuješ.

Pogosto si mnenja, da bi stvari morala znati sama in zaradi težnje po perfekcionizmu, ki gre z roko v roki z mojo nevidnostjo sem se bala tega, da bom razkrita, da nečesa ne zmorem sama. Ali da nečesa ne znam.

Vsak ima svoje mehanizme, v katere se ujameš in v katerih se zaciklaš kot hrček na svojem kolesu.

Vendar tvoje potrebe nikamor ne gredo, še posebej tiste, ki so temeljne za tvoje preživetje.

In ena pomembnih stvari, ki sem jih odkrila v povezavi s potrebami je, da je to, da prosiš za pomoč nekaj sila ranljivega. V prvi vrsti je potrebno samozavedanje, da svoje potrebe odkriješ. Biti moraš prisotna s seboj, se poslušati in kot sem že rekla biti radikalno iskrena s seboj. Povedati si moraš resnico. In resnica je pogosto nekaj zelo ranljivega.

Terja srčnost, pogum, da jo podeliš. Vendar ravno ta ranljivost, da se odpreš in poveš, kaj potrebuješ vodi v povezanost in sodelovanje, v to, da ti je to, kar potrebuješ omogočeno in dano.

Ko se odpreš
in jasno poveš kaj potrebuješ je drugi povabljen v to, da ti to omogoči.
Vendar je na tebi, da to sprejmeš. In ravno sprejemljivost je velik izziv sodobne ženske.

Vendar se tukaj ne konča, kajti tudi takrat ko sprejmeš ni nujno, da si boš dovolila, da te to nahrani in napolni, da te pomoč, ki si jo prejela neguje od znotraj.

In to je tisti del, ki sem ga doživela včeraj, ko mi je prijateljica, ki sem jo vprašala za pomoč rekla JA valjda. Bila sem ganjena. Radostna. Čutila sem tisto notranje praznovanje ob dejstvu, da sem izrazila svojo potrebo na glas.

In ko sem dobila še nekaj odgovorov na mojo izraženo prošnjo sem dojela, kako veliko lahko dobiš s tem, ko izraziš to, kar potrebuješ. Seveda moraš najprej ti vedeti, to je prvi korak. Drugi korak je, da se jasno izraziš. Tretji je, da se odpreš za to, da to lahko vstopi v tvoj svet. Četrti je, da to sprejmeš, ko ti je dano. In peti je, da pustiš, da se te to dotakne, te nahrani, da vsrkaš občutke, ki jih ob tem čutiš.

Kaj boš pridobila s tem, ko boš prosila za pomoč?

  1. Omogočila si boš premik naprej. Namesto občutka ujetosti in zataknjenosti, ko ne veš, kako se premakniti naprej, boš začutila pretočnost, premikanje. Se spomniš tistega občutka, ko oklevaš ali bi segla ven iz sebe in prosila za pomoč? Iz lastne izkušnje ti povem, da ustvarjaš veliko stresa s tem, ko čakaš. Strah, zaskrbljenost in občutek ujetosti ustvarjajo toksično notranje okolje. Zato se počutiš tako osvobojeno, ko končno dopustiš, da vse steče, s tem, ko izraziš svojo potrebo. To pogosto opisujemo s prispodobo, da ti kamni padejo z ramen.
  2. Dobila boš priložnost za sodelovanje in soustvarjanje. Seveda ni nujno, da bo oseba na drugi strani rekla JA. Tudi ko sem sama vprašala, je bil odgovor najprej; če bi mi povedala včeraj, bi ti ga pripeljala, zdaj pa ni šans, ker je kovček na drugem koncu Slovenije. In v tistem trenutku se začutila obžalovanje, da sem tako dolgo zavlačevala. Vendar se je potem vse obrnilo in dobila sem kovček. Moje veliko spoznanje je bilo povezano s tem, da si ljudje želijo pomagati, če vedo kako. Da je to, da prosiš za pomoč za mnoge znak počaščenosti in da tudi ko prosiš za mnenje ali strokoven nasvet ljudje radi delijo svoje znanje in mnenje s teboj.
  3. Priložnost za rast in razcvet. Globoko ganjena sem bila ob tem, ko sem prosila za pomoč koliko žensk se mi je oglasilo in mi je ponudilo roko. Začutila sem toplino v sebi, ko sem se zavedla, na enem čisto novem nivoju, da nisem sama. Ponujena roka je vsakič priložnost za rast obeh vpletenih. Povezanost in hvaležnost, ki sta prisotni oplemenitita in bogatita življenje na obeh straneh. Opazuj kdo so tisti, ki so pripravljeni pomagati v tvoji okolici in kaj so pripravljeni narediti zate. Dovoli si, da občutiš hvaležnost in blaginjo, ki te obkroža.

Pogosto ti ni problem narediti nekaj za drugo osebo. Ko pa želi nekdo pomagati in nekaj narediti zate, pa kar pozabiš kako dober je občutek, ko lahko pomagaš.

To, da pomoč sprejmeš in dovoliš, da se te dotakne, te neguje.

In to negovanje te širi, omogoči ti, da sebe deliš z drugimi.

In s tem se vrneš nazaj v novo spiralo odpiranja, sprejemanja, negovanja in predaje toku življenja.

Več o tem kako prosiš za pomoč svojega moškega delim v spletnem programu Čas Zame.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Globoko verjamem, da ženska, ki si dovoli biti ženstvena, opolnomoči sebe in svojega moškega ter spreminja svet.
Vendar iz prve roke vem, da ne moreš biti ženstvena na hlapih energije.
Potrebuješ svoj »čas zame«, da bi utelesila svoj polni potencial in zaživela življenje in ljubezen o kateri sanjaš.
Več bom s teboj podelila v spletnem programu Čas Zame. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<

stress

Nočem biti breme…

Od nekdaj sem mislila, da sem zahtevna. Nisem delila svojih potreb in želja, da ne bi bila zahtevna. Bila sem samostojna, vedno sem hotela dokazati, da bom zmogla sama, da nikogar ne potrebujem. Zmorem, je bila moja mantra.

Nisem želela, da bi koga skrbelo. Vedno sem se znašla. Od majhnega so o meni govorili: »Ona ne potrebuje pomoči. Ona se bo znašla.« Bila sem sposobna, samostojna… in tako zelo osamljena. Nisem vedela, da sem svoje srce obdala z oklepom, ki je poskrbel, da so vsi ostali zunaj. Nisem vedela, da sem ščitila samo sebe.

Bila sem odpadnik, nisem bila sprejeta, nisem pripadala, bila sem tako drugačna od svojih vrstnikov. In tako sem večino otroštva preživela zunaj dogajanja, pritisnjena na stran, z nosom na šipi, v opazovanju tistih, ki so bili notri, ki so se zabavali. Čutila sem osamljenost, izolacijo, bolečino v sebi.

Šla sem v dokazovanje, da zmorem. Potrudila sem se, da sem bila zabavna, dekle brez zgodbe, ki se vedno nasmehne in reče: »Vse je v redu, zmorem. Super sem, hvala.«. Dekle, ki jo preganjajo dvomi vase in ki je svoj največji kritik takoj, ko ostane sama.

Verjetno je tudi zaradi tega moje sedanje delo osredinjeno v povezanosti, intimnosti, ki je pravzaprav globoka povezanost, po kateri sem desetletja hrepenela. Moja velika rana je postala vir mojega največjega navdiha. Kajti v življenju vsake ženske pride čas, ko te tvoj oklep ne more več zaščititi. Pride trenutek, ko se ne moreš več pretvarjati. Čas, ko se moraš osvoboditi oklepa, ki stiska tvoje srce. Ko je potrebno prepoznati, da tvoje misli, tvoji občutki, tvoja zgodba štejejo. Da ti šteješ.

Pogosto se primerjamo z drugimi, s tistimi, ki so bili še bolj ranjeni in čakamo, da nam bo nekdo podal mero za bolečino, s katero bomo lahko ovrednotile ali smo vredne pomoči in ljubezni. Imela sem občutek, da nikoli ni dovolj in moja notranjost je vedno znova kričala; Nočem biti breme.

Dolgo časa mi ni bilo jasno od kje izhaja občutek, da sem ljudem v breme. Potem sem imela leta 2010 vizijo najsrečnejše ženske na svetu. Počasi se je sestavila zgodba, ki gre nekako takole; Kot otroci se zelo zgodaj naučimo, da, če je mama srečna, je srečen oče in smo srčni mi. Ko je mami srčna, se igra z menoj, se pogovarja z menoj, je ljubeča in prijazna. Vse, kar si otroci želijo so mir, ljubezen in harmonija. To potrebujejo, da se počutijo varno. In če tega ni, potem poskušajo to doseči s tem, da se trudijo biti boljši otroci.

Otrok je kot spužva, ki vsrkava svoje okolje na čustveni, fizični in intelektualni ravni. Ko je v njegovem okolju nekaj narobe, otrok to vsrka vse in je prepričan, da je z njim nekaj narobe. To poskuša popraviti. Trudi se biti še boljši, da bi dobil pozornost s strani starša. Ob tem se nauči, da ne glede na to, kaj počne, ne more rešiti težav, ki jih imajo njegovi starši. Seveda ni na otroku, da bi lahko rešil težave starša, vendar otrok tega ne ve. Zato poskuša naprej.

To kar otrok misli je: »Nekaj mora biti hudo narobe z mano. Gotovo me je nemogoče ljubiti.« Nase prevzame čustveno prtljago družine in v želji, ko bi le zmogel več, ustvari občutek, da je breme. Počuti se neljubljenega, nepomembnega, zapuščenega. In tako pogosto poskuša postati skrbnik v upanju, da bo s tem odložil občutek bremena, ter občutil, da je v življenju staršev pomemben, da je vključen, da je del družine. Tako otroci začnejo skrbeti za svoje starše, za mlajše brate in sestre, ter prevzemajo nase odgovornost, ki je kot otroci ne zmorejo.

Tako se rodi reševalka, ki rešuje druge, poskrbi zanje, na račun sebe. Pogosto dovoli drugim, da jo izkoristijo in jemljejo kot samo po sebi umevno in to celo spodbuja, da bi začutila, da je pomembna, da je povezana, da je del družine.

»Ampak res, ni treba,« sem bila vztrajna. »Bom sama,« sem pogosto odklanjala pomoč svojega moškega. Ko mi je ponudil, da mi pomaga, z vprašanjem, če pomije posodo, sem to interpretirala kot kritiko, češ da še nisem naredila vsega, sama. Nisem znala povedati, kaj potrebujem, ker me je bilo strah, da sem zahtevna in drugim v breme. To česar nisem slišala je, kako sem v svoji vnemi, da bi dokazala, da zmorem sama, zavračala ljudi in jim dajala občutek neljubljenosti, nepomembnosti in kako sem jih izključevala iz svojega življenja. Ti isti občutki so bili globoko vtisnjeni v moji notranjosti.

Seveda zgolj to, da sem odrasla, ni zagotovilo tega, da bi ugledala vzorce obnašanja, ki sem jih prevzela. Ponotranjeno sporočilo ostaja v tebi. Sami sebe vzgajamo na enak način, kot smo bili vzgajani. Zato sporočilo, da nisem dovolj dobra, ker tega nisem uspela rešiti, ostaja.

Občutki nevrednosti in nezadostnosti nikamor ne gredo. Negativnega sporočila ne moreš povoziti s tem, da si prigovarjaš, da je vse ok. Potrebno se je zazreti globoko vase in si povedati resnico. Soočenje z globoko zakoreninjenimi travmami v celičnem spominu in preobrazba le teh je potrebna, če želimo zaživeti drugačno življenje. To je pot preobrazbe, ki vodi v globino lastne Biti.

Ko sem si dopustila, da sem se odprla, sem dojela, da so ljudje okoli mene, ki želijo biti del mojega življenja. Ljudje, ki jih iskreno zanima, kdo sem. Ni jih zanimala tista zadržana ženska brez zgodbe. Želeli so spoznati žensko s sanjami in strahovi, upanjem in obžalovanjem, bolečino in ljubeznijo.

Dejstvo je, da si, ne glede na to, kje si v svoji zgodbi in kako je tvoja zgodba videti, pomembna. Tvoja bolečina je pomembna. Tvoj glas je pomemben. Tvoj obstoj je pomemben.

Kar želim podeliti s teboj je pomembna resnica; Vredna si. Vredna si, da živiš celoten spekter svoje Biti, da spoznaš tako svoj svetli, kot svoj temni del in vse odtenke vmes. Pomembno je, da osvetliš vsako senco v tvoji notranjosti. Kajti bolj, ko skušaš skriti sence v sebi, bolj se bojujejo s teboj in več tvoje energije dnevno namenjaš temu, da skrivaš dele same sebe.

Ravno ti deli, ki jih v sebi skrivaš, so tisti deli, ki ti onemogočajo, da v polnosti deliš sebe z ljudmi in s svetom. To so tisti deli, ki ti onemogočajo, da ugledaš sebe v vsej svoji veličastnosti in vrednosti. Enostavno ne moreš zasijati v polnosti, če skrivaš dele sebe v sebi.

In potem nekega dne odkriješ, da ko iskreno odgovoriš na vprašanje: »Kako si?« z iskrenim »Ušivo,« dobiš odgovor: »Jaz tudi«.

Največje darilo, ki ga nosiš v sebi, je tvoja zgodba. S tem, ko deliš svojo zgodbo, pomagaš ljudem odkrivati njihovo zgodbo. Ljudje smo pripovedovalci zgodb. Ja, bolečina je različna. Vendar nam je vsem skupno, da se kdaj na svoji poti znajdemo v tunelu in potujemo skozi temne in brezupne čase. In ravno podobnosti nas lahko rešijo, nam pomagajo, nam olajšajo popotovanje skozi notranjo čustveno pokrajino.

Tvoja izkušnja tega, kako si potovala skozi svoje izgube in bolečine pomagajo nekomu, ki se podaja skozi podobno izkušnjo. Si v so-čutenju in veš, kako se počutiš, ko si tam. Povezanost je naša osnovna potreba in to nas pritegne k nekomu, da izmenjamo izkušnje, da delimo svoje Darilo.

Ko deliš svojo zgodbo, odložiš oklepe okoli svojega srca. Ko deliš zgodbo, se osvobajaš bremena. Spoznaš, da si živa. Spoznaš, da so vsa občutenja tukaj z namenom, da jih izkusiš, tako radost kot strah, upanje, ljubezen, kot jeza.

Ti si Bit-je. Obstajaš. Prispevaš. Dihaš. Ljubiš. Čutiš. Si.

In zgolj dejstvo, da obstajaš, zadošča. Tvoj obstoj zadošča.

Zato dovoli svetu, da vidi Žensko z zgodbo, ki jo je vredno deliti.

Tvoja bolečina ni breme.

Ti nisi breme. Si Lučka, svetilnik, opomnik.

Si Ženska. Tukaj z namenom, da narediš pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.

Pokaži se. Bodi, kar SI!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

In skozi ta proces moraš znati navigirati, da ne izgubiš stika s seboj. In vem, kako ti lahko v tem procesu odlaganja ščitov, oklepov okoli tvojega srca, da vzljubiš sebe in ustvariš ljubezenski odnos s seboj, pomagam. V programu, kjer bom s teboj delila 9 pomembnih ključev s pomočjo katerih boš v polnosti zaživela kot Varuhinja Ljubezni.  Več informacij najdeš na spletni strani http://divine.si/program/prebujenje.html