Stiska
To čemur smo priča in še bomo v prihodnjih dneh, tednih in mesecih je zategovanje.
Na eni strani tehnosfera povečuje svoj vpliv in s tem zateguje zanko, na drugi strani kot posledica sistematičnega ustrahovanja in propagande ljudje čutijo vedno večjo nemoč.
Ko sem se pogovarjala s sorodnico, mi je rekla, da bo naredila vse kar pravijo, da pomaga, ker ne želi biti nemočna in prepuščena sama sebi brez pomoči.
Osupljivo mi je opazovati, kako se s privijanjem ukrepov povečuje bolečina.
In s tem v ospredje prihaja vse tisto, kar smo prej potiskali v podzavest, ker se je dalo.
Ko zanikaš boleče dele sebe, se ločuješ in nepozdravljene dele sebe skrivaš, ustvarjaš razdrobljenost v sebi.
Ko stvari tlačiš v senco, si v glavi, ker tam ne čutiš.
Zanikaš telo in občutke. In ti zatrti deli pridejo v ospredje ob nepravem času in na neprav način kot žival, ki je pobegnila iz kletke.
To imamo priložnost opazovati povsod okoli sebe.
Vendar vsak čas ponuja možnost za zdravljenje in prebujenje.
Vsak dan.
Stiska v sebi nosi semena priložnosti.
Priložnost za spoznavanje sebe.
Priložnost za sprejemanje delov v sebi, s katerimi si v boju.
Priložnost za premik onkraj znanega.
Vendar pritiska ne moreš odmeditirati stran ali ga s pozitivno držo in manifestacijo odstraniti.
Žal ali pa na srečo, kakor želiš to videti je tole čas, ki razkriva načine, s katerimi smo se poskušali izogniti bolečini.
In ko kladiva postajajo vedno večja, s tem raste tudi bolečina.
Ob tem je vedno bolj jasno, da z besedami Viktorja Frankla, kar daje svetlobo mora vzdržati gorenje.
Biti z vročino ognja ne pomeni samo, da sediš s težkimi stvarmi v meditaciji, temveč da greš vase, v samo jedro težkih stvari in da si intimna s tem, kar je tam, ne glede na to, kako strašljivo, travmatično, žalostno ali surovo je.
Celovitost, vitalnost in svoboda terjajo spust vase.
Da se spogledaš z zmaji v sebi.
Soočenje s travmami, bolečino in svojo lastno senco je tisto, kar te bo osvobodilo.
Vedno.
Zakaj?
Ker bo naredilo prostor.
In tole jesensko enakonočje opominja, da je potrebno narediti prostor.
Tako zunaj, kot znotraj.
In če v teh dneh čistiš dom, pisarno ali svojo notranjost, si uglašena s tem kar je v zraku.
Prizemljenost in utelešenost sta ključni, ko si v stiski.
Stiska vedno razkrije, kako pomemben je stik s telesom, s posodo, ki te drži.
In da je ta posoda čvrsta.
Telo je darilo.
Živeti v telesu je darilo.
V polnosti naseliti svoje telo in ob tem čutiti celovitost je darilo.
To kar dela tale čas in vse z njim je, da povzroča vedno večjo odtujenost od telesa.
Da nimaš stika s tem, kar čutiš.
Otopelost je vedno bolj prisotna.
In z njo apatija.
Razlog tiči v tem, da je prag bolečine pri ljudeh majhen in zato imamo raje rešitve, ki vodijo v otopelost.
Da otopiš bolečino, ne glede na trpljenje, ki ga to ustvari.
Otopelost ustvarjamo z odvisnostmi – karkoli, kar ti pomaga, da ne čutiš bolečine, pa naj bo to alkohol, droge, zdravila, hrana, internet, igre na srečo ali pa duhovnost.
Uporabiš karkoli, kar otopi tvoje čute, da ne čutiš.
Čas pa kliče po prizemljenosti, namesto odzemljenosti.
Kliče po soočanju z bolečino, namesto da se z njo bojuješ, pred njo bežiš ali pa ostajaš v otopelosti.
Ko greš ven iz otopelosti, ti postaja vedno bolj udobno v neudobju.
To potovanje pa terja ranljivost in razgaljenost, ki je vse prej kot udobna. Terja to, da objameš ranjenosti v sebi.
In k temu te vabi tale intenziven čas.
No, v resnici tole ni več povabilo, vleče te v situacije, ki prebujajo.
Slači te. Razgalja.
To pa terja močno posodo.
Da lahko zdržiš napetosti.
Zato je pomembno, da krepiš svoje telo in neguješ svojo Dušo.
Poskrbi zase.
In zanesi se nase.
Ko si v stiski, je modro, da…
1. Globoko dihaš. Ostani prisotna in utelešena.
2. Poiščeš nekoga, s komer se lahko pogovoriš, da izraziš in ubesediš to, kar čutiš. Da narediš prostor.
3. Prepoznaš, kaj je tvoja potreba in poskrbiš zanjo.
In saj veš, bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena