Življenje

hope_by_analaurasam

Ko vse razpada…

… si izzvana, da držiš sebe.

Ko je videti, kot da vse razpada in se znajdeš na samem robu, kjer ni videti rešitve ali izhoda, si soočena z neznanim. Soočenje z neznanim te vrže ven iz cone udobja, ven iz rutine in to je čas neudobja, čas prenove, čas globokega zdravljenja.

Ko te življenje sooči z vojno, med nebom in zemljo, ki se odvija v tvoji notranjosti, je potrebna budnost, prisotnost in predvsem čustvena stabilnost.

Pomembno je, da zmoreš biti v stiku z vsem, kar je del tvojega notranjega sveta, s srcem, brez potrebe po zapiranju. Zmožnost, da ostajaš odprta, je predstavlja sam temelj prebujanja v ženstvenost. Voljnost, da si odprta, na voljo življenju – celoti življenja, je ključnega pomena za zavestno kreacijo. Resnična predanost je voljnost sprejeti vse, tako tisto, kar sodiš kot dobro, kot tudi tisto, kar sodiš kot slabo. Opustiti je potrebno svoje sodbe.

Bolj intimna, ko zmoreš biti s samim robom – da zmoreš stati v intenzivnosti dogajanja, brez da bi poškodovala sebe, več življenja čutiš v sebi, bolj osvobojena si, bolj se počutiš živo.

Ker smo pogosto tako ujete v svoji dnevni rutini in fiksni identiteti v sebi, potrebujemo velika “kladiva”, da nas zbudijo iz našega transa. In, ko nočemo prisluhniti življenju in temu, kar ima, da deli z nami, ko ignoriramo sporočila, kladiva postajajo vedno večja.

Kajti resnično damo stvari v prakso šele takrat, ko se nam v življenju vse podre. Ljudje imamo močno potrebo po gotovosti in fiksnih strukturah, vendar je v naravi življenja, da se spreminja. Vse okoli nas je neprestano v pretoku. Vse se spreminja. Vse je minljivo. In pogosto grabimo po znanem in želimo narediti stvari, ki so včasih delovale.

Pogosto nas življenje pripelje na sam rob, na mesto, kjer smo tik na tem, da bi se vdale v usodo, kot mnoge rade rečejo. In, ko smo na samem robu, je modro, da vstopimo v srce, se predamo, namesto, da delujemo.

Razpad tvojega sveta kot ga poznaš, od tebe zahteva močno notranjo posodo, ki te drži in notranjo držo sprejemljivosti, radovednosti in voljnosti, da se spustiš.

Zgodba v nadaljevanju to krasno predstavi…

“Nekoč je bila mlada bojevnica. Njen učitelj ji je povedal, da jo čaka boj s strahom. Ni si želela tega dvoboja. Zdel se ji je preveč agresiven; bilo je strašljivo, zdelo se je neprijazno. Vendar ji je učitelj povedal, da je to neizbežno in ji dal navodila za dvoboj.
Prišel je dan. Bojevnica je stala na eni strani in strah je stal na nasprotni strani. Bojevnica se je počutila resnično majhno in strah je bil videti velik in srdit. Oba sta imela vsak svoje orožje.
Bojevnica je zakorakala k strahu, se priklonila in vprašala, “Smem v boj s tabo?” Strah je rekel, “Hvala za izkazano spoštovanje, da me vprašaš za dovoljenje.”
Nato je mlada bojevnica rekla, “Kako te lahko porazim?” Strah je odvrnil, “Moje orožje je hitro govorjenje in zelo blizu tvojemu obrazu pridem. To te oslabi, ustvari živčnost v tebi, zato narediš karkoli ti rečem. Če ne narediš tega, kar ti rečem, nimam nobene moči. Lahko mi prisluhneš in lahko me spoštuješ. Lahko te celo prepričam. Vendar, če ne narediš tega, kar ti rečem, sem brez moči.”
Tako je bojevnica izvedela, kako poraziti strah. ” ― Pema Chödrön, When Things Fall Apart: Heart Advice for Difficult Times

Vse kar je v zadnjih dneh globoko zamajalo našo fiksno identiteto tega kdo smo in kaj imamo, je veliko kladivo, ki nas zbuja iz transa. Nič ne bo, kot je bilo včasih. Vse se spreminja. In ne glede na to, kaj ti šepetajo tvoji notranji strahovi ob dogajanju v zunanjem svetu, je na tebi, da izbereš.
Strah ti šepeta na tvoje uho in ali mu boš prisluhnila ali ne, je izbira, ki jo moraš izbrati v vsakem trenutku 24/7. Nihče je ne more opraviti namesto tebe. To je tvoja svobodna izbira.

Soočeni smo z mnogimi zgodbami, mnogimi idejami, mnogimi “resnicami” v teh dneh. In strah bolj kot karkoli drugega podpihuje zgodbe. Najbolj verjamemo temu, česar nas je najbolj strah. Namesto boja ali bega, namesto ignorance strahu je v teh časih na mestu, da se spoprijateljiš s svojim strahom. Namesto, da te paralizira, si raje oglej česa te je strah, kaj je zgodba, ki jo strah skriva v sebi… kaj je tukaj ZaTE.

Strah temelji na fiksnih predvidevanjih, na predpostavkah, ki so ti znane in poznane v tvojem živlejnju, na pomanjkanju akcije in predvsem na pomanjkanju zavedanja. Strah podpihuje ignoranca in nevednost.
Ko se soočiš s svojimi strahovi in z lučjo zavesti posiješ na meglo, ki jo strah ustvarja in izbereš, da si sočutna, najprej do sebe, strah izgubi svojo moč in učinkovitost.

To je čas za upočasnitev, pogled navznoter in pomembno vprašanje; Kdo jaz sem? Kdo moram biti, da bi živela v svetu, kjer želim živeti?
Vse se začne s tabo. Kako se ti počutiš v sebi?

Ko si v strahu, si v zakrčenosti, zaprtosti in majhnosti.
Ko si v ljubezni, se odpreš, da sprejmeš.

Kaj šepeta tvoj strah? Ga boš poslušala?

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

pearl

Biseri se porajajo iz največje bolečine…

Danes je eden tistih dni, ko bi vzela svoj meč in šla na okope. Ko bi branila sebe in bi v duhu svoje Amazonke še enkrat uničila vse, kar sem ustvarila. Tovrstno samouničenje sem v svojem življenju dala skozi že vsaj trikrat – zelo temeljito. Zato vem, kakšen je občutek, vem, kako se začne in vem kaj sledi. Moja pasja ženska je celo dopoldne preklinjala in besnela. V svojem notranjem besu sem razbila nekaj kozarcev tudi v zunanjem svetu.

Ne, ni prijetno. Vendar sem se v vseh letih naučila toliko o sami sebi, da vem, da bes pod seboj vedno skriva mojo globoko potrebo po nečem. In na meni je, da odkrijem kaj.
Jeza pod sabo vedno skriva nekaj, po čemer hrepeni tvoje srce.

In to, da sem se naučila sedeti s svojim neudobjem, s svojo jezo, vedno poraja najlepše bisere iz moje notranjosti.

To, da si dopustim, da sem ranljiva v svoji jezi, v svojem besu, v svoji nemoči, vedno znova razkriva stvari, ki so ujete v moji notranjosti in jih ne vidim.

Včasih sem se temu poskušala izogniti.
Včasih sem zanikala to, kar sem čutila.
Včasih sem ugajala drugim in šla v arhetip ustrežljivke v sebi.
Poskušala sem biti prijazna tudi, ko sem bila ranjena. Bolečina brez dvoma ni bila moja prva izbira. Prej bi rekla, da sem se ji poskušala izogniti in sem iskala ugodje.

Lahko si predstavljaš, kako presenečena sem bila, ko sem ugotovila, da sta bolečina in ugodje zgolj dve strani istega kovanca.
Ko govorimo o izvornih polarnostih, je ena od njih, ki jih izbere veliko ljudi polarnost bolečine in ugodja, kar v praksi pomeni, da v svojem življenju preigravaš ti dve stanji.
In v svetu polarnosti ne moraš imeti enega brez drugega.
Ko ju pogledamo čisto zares od blizu, ugotovimo, da gre za dve polarnosti trpljenja.

In ta izjava, draga moja, je zelo močna, vem.

Morda si mislila, da je ugodje povezano z mirom in radostjo.
Vendar, ko poskušamo dobiti ugodje skozi zunanji svet materije, to da iščemo srečo in mir zunaj sebe, vedno vodi v trpljenje.
Večina ljudi ugodje poišče v različnih oblikah zasvojenosti, pa naj bo to seks ali hrana, alkohol ali različne substance. Dejstvo je, da večina ljudi, ko jih boli glava in se želijo izogniti bolečini ter začutiti ugodje, poseže po aspirinu oziroma drugi obliki zdravila, ki bo ustavila nelagodje. V resnici nas ugodje ne pripelje nič bližje radosti in sreči, kot bolečina.
V resnici je celo tako, da se lažje osvobodiš iz te polarnosti, če si v bolečini, kot če si v navideznem udobju ugodja.

Saj poznaš tisto o zoni udobja, ko s stvarmi v resnici nisi zadovoljna, vendar, ker bi utegnilo biti še slabše, če karkoli spremeniš, raje ostajaš v znanem občutku udobja.

Ugodje, ki nam jih nudijo zunanje stvari vodijo v trpljenje zato, ker smo prepričani, da si moramo srečo in mir zaslužiti, dobiti nekaj od zunaj, kar nas bo naredilo celostne in celovite. Trpljenje izhaja iz prepričanja, da si občutek celostnosti in lastne identitete lahko pridobimo samo z zunanjimi stvarmi. In tukaj je izvor trpljenja za večino ljudi.

In da se razumemo, zato da bi se lahko osvobodila iz te polarnosti ne potrebuješ izkusiti vse bolečine in ugodja tega sveta.
Pomembno je prepoznavanje stvari točno takih kot so. Ko prepoznaš, da si v resnici želiš srečo in mir in da ti zunanje ugodje tega ne bo prineslo, se lahko osvobodiš.

V resnici dosežeš stanje osvoboditve takrat, ko lahko z enako mero nenavezanosti pogledaš tako na bolečino, kot na ugodje. Na ta način odtegneš projekcije vrednosti, ki jo daješ stvarem v zunanjem svetu, kar pomeni, da nehaš ustvarjati iluzijo in vidiš stvari take kot so. Torej nehaj soditi stvari kot pozitivne in negativne, dobre in slabe. Iz stališča enosti vse samo je. Je kar je.

Vendar, kaj nam bolečina in ugodje sporočata?

Bolečina je znak zastoja energije na fizičnem nivoju.
Bolečina na čustvenem nivoju se izraža kot strah.
Prepoznavanje, soočanje in opuščanje bolečih vzorcev iz preteklosti je nujno, če se želimo pozdraviti.

Znano je, da zastala čustva ustvarijo toksično okolje, ki vpliva na telesno biokemijo.
Dobro je, če imaš nekoga, ki potrdi tvojo bolečino. Pogosto je namreč oseba ranjena ne le zaradi samega doživetja, temveč tudi zaradi dejstva, da ni bilo nikogar, h komer bi se lahko varno zatekla, osebe, ki bi jo razumela in bi potrdila njeno resnico.
Bolečina je eden najpogostejših simptomov bolezni in poškodb. Občutimo jo kot neprijeten dražljaj, ki ga ljudje različno zaznamo in se nanj različno čustveno odzovemo.

Ugodje pa je definirano kot odsotnost bolečine.

Občutek miru in radosti pa nista del materialnega sveta. Enostavno sta v tebi. In ničesar ne moreš narediti, da bi bila mirna ali radostna. To že si, če si le dovoliš videti!

Kot je rekla lisica malemu princu: “Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.”

In bisere lahko vidiš samo s srcem.
Ranljivost občutenja ti pomaga videti bisere tvojega življenja.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

loveu

Ljubiti Sebe

Pogosto poslušam, kako je ljubezen do sebe najpomembnejša. In potem ljudje govorijo o ljubezni do sebe, vendar bolj ko poslušam, bolj čutim, da govorijo iz načitanosti, iz razuma, iz tega, kako naj bi bilo v idealnem svetu. In to zelo dobro poznam tudi sama, zelo od blizu.

Skozi življenjske izkušnje sem prepoznala, da ljubezen do sebe nima popolnoma nič skupnega s prostim časom, darili, razvajanjem ali stvarmi, ki si jih lahko omogočim. Ljubezen do sebe je nekaj, kar tvoje telo, duša, srce potrebujejo vsak trenutek, in ni nekaj, kar si podariš zgolj občasno.

Ljubezen do sebe je močno povezana s tem, da resnično poznaš sebe. Zavedanje tega, kdo si onkraj idealov, mask, persone in plasti zaščite, ki si jo ustvarila skozi udomačevanje. Pomembno je, da slečeš ideje tega, kdo misliš, da bi morala biti, kdo naj bi bila glede na usmeritve ljudi zunaj tebe, svojih najdražjih, prijateljic, partnerja, in si to, kdo ti v resnici si. Ne moreš ljubiti sebe in se delati, da določeni deli tebe enostavno ne obstajajo istočasno. To je tako, kot bi bila le na pol noseča, kar v praksi ni mogoče. Ali si, ali pa nisi.

Res je, da mnogi prvo polovico svojega življenja prespimo kot Trnuljčice, vendar slej ko prej v našem življenju nastopijo okoliščine, ki zahtevajo od nas, da se prebudimo.

Ljubezen do sebe je povezana z globokim zavedanjem, da si človeško Bitje, da se v življenju nahajaš točno na tem mestu, kjer si, z razlogom. Si na pravem mestu, s pravimi ljudmi in delaš prave stvari.
do sebe je povezana s samospoštovanjem, s prepoznavanjem globokih srčnih hrepenenj, s spoštovanjem globoke resnice, da tukaj nisi po nesreči, temveč z namenom.

Čisto vsako Bitje na tem planetu je tukaj zato, ker s svojo prisotnostjo prispeva k temu, da je svet boljše mesto za vse. Vsak od nas v sebi nosi edinstveno Darilo, ki je v tebi, da ga deliš z ljudmi in s svetom.

Oscar Wilde je nekoč rekel: “Ljubiti samega sebe je začetek vseživljenjske romance.”

Ljubiti sebe pomeni, da rečeš ja takrat, ko čutiš, da želiš reči JA. In da zmoreš reči ne, ko čutiš, da želiš reči NE. To je še posebej pomembno takrat, ko se ujamemo v znanem vzorcu ugajanja in tendence, da bi ustregle ljudem okoli sebe. Srčnost je potrebna, poleg stika s svojim Bitjem, da rečeš NE takrat, ko čutiš, da bi te privolitev vodila v neavtentičnost in igranje igre, ki je ne želiš igrati.

Ljubezen do sebe te vodi v samozavedanje, kjer je potrebno odložiti svoje maske, kjer je potrebno prepoznati, za čim se skrivam. Namesto skrivanja in ignoriranja je potrebna budnost, prisotnost v tem trenutku, zdaj. In če želiš ostati budna, je potrebna iskrenost do sebe. Potrebno si je povedati resnico o tem kdo sem, kako delujem in kako vplivam na ljudi ter svet, ki me obdaja s svojimi izbirami.

Pogosto preživimo prvo polovico svojega življenja ali pa vsaj nekaj desetletij v upanju, da nas bo nekdo ljubil brezpogojno in iščemo ljubezen pri ljudeh zunaj sebe. Dejstvo je, da kot otroci ne znamo ljubezni dati sami sebi, potrebujemo ljudi okoli sebe, da nam pokažejo, kaj pomeni biti ljubljen. Starši so tisto ogledalo, ki nam pokažejo, skozi izkušnje tisto, kar čutimo v sebi. In žal je pogosto tako, da čutimo eno stvar, na primer da je naša mama žalostna, vendar nam ona tega ne potrdi in zatrjuje, da je čisto ok. Ob tem naši občutki niso potrjeni in prihaja do neuglašenosti v notranjosti, kar povzroča zmedenost. Ker v tem najzgodnejšem obdobju bolj zaupamo avtoritetam zunaj sebe, kot sebi, to običajno pomeni, da zanikamo in zapustimo sebe, da bi preživeli.

Neprijetno spoznanje nekje v tridesetih našega življenja je povezano s tem, da v kolikor želiš biti srečna in izpolnjena v razmerju z nekom, moraš najprej spoznati sebe, sebe sprejeti in se ljubiti točno taka kot si. To pomeni, da je potrebno sprejeti v sebi tako vse tako-imenovane pozitivne kot tudi tiste negativne lastnosti in stvari v sebi. V sebi moraš najprej najti mir v duši ter strast do stvari, v katerih uživaš samo ti.

Pogosto se ljudje prodamo za pozornost iz zunanjega sveta, delamo stvari, v katerih pravzaprav ne uživamo, ostajamo v odnosih, v katerih pravzaprav sploh ne želimo biti. Zavračamo sebe, se ločujemo od tistega, kar nam veliko pomeni in se vedno znova zadovoljujemo z manj, kot si želimo in smo vredni. Rezultat je vedno trpljenje. In to, da delaš uslugo nekomu drugemu ter ob tem zapustiš sebe nima nobene zveze z ljubeznijo do sebe.

Ljubezen do sebe ni nekaj naključnega, ki se ti zgodi v življenju, ko se dovolj žrtvuješ, ko dovolj povoziš sebe, ko se dovoljkrat prilagodiš in ob tem zapustiš sebe in svoje srčne želje. Ljubezen do sebe je izbira v čisto vsakem trenutku tvojega življenja. Je zavestna praksa iskrenosti, sprejemanja sebe, skrbi zase, sočutja do sebe, zaupanja vase in predvsem sledenja svojemu srcu.

Ljubezen do sebe je zaveza sebi, da slediš izbiram, ki spoštujejo in častijo svetost tvoje duše.

Ženska izgubi stik s svojo ženstveno esenco, svoje izžarevanje, svojo svetlobo, se zapira vase in postane medla, ko se trudi z ugajanjem. Veliko žensk s katerimi prihajam v stik je otopelih, zaprle so se in ne čutijo niti sebe, niti drugih.

Ko ženska preneha spoštovati sebe in izgubi lastno vrednost, ter ljubezen do sebe, je stavba zapuščena, v njej ni duha, topline in svetlobe, zato postane kot zapor, iz katerega bi najraje pobegnila. Zato sploh ne preseneča, koliko žensk beži iz svojega telesa, svojega »doma« v sfere glave in uma in zato podleže samo obtoževanju, strahu in samodestrukciji.

Ko ženska ljubi sebe in objame v sebi zavedanje, da je ljubezen, postane njen dom palača.

Vse se začne s tem, da si poveš resnico. Samoizpraševanje je pomembna praksa, v kateri si navznoter postavljaš vprašanja in dopustiš, da iz notranjosti vzniknejo odgovori, ki si jih skozi avtomatsko pisanje lahko zapišeš. Podari si danes nekaj deset minut časa in si v miru postavi naslednja vprašanja;

Kaj so moje najgloblje srčne želje? Po čem hrepeni moja duša?
Če bi bilo čisto po moje, kaj bi počela v tem trenutku?
Kaj so moje sanje? Kaj bi si na koncu življenja želela, da se naredila?

Ne čakaj, naredi to zdaj!

Če ne veš kako, te vabim na brezplačno druženje Ljubi Sebe, ki je na voljo tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Članek je objavljen na spletni strani www.svetloba.si

h

Ženska potrebuje druge ženske…

Smo v napetih časih, ko se med ljudmi ustvarjajo močna mnenja, ko se ločujemo, ko delimo stvari na pozitivno in negativno, ko so eni dobri in drugi slabi. Vedno v času premikov, velikih sprememb se ustvarja kaos, kajti iz kaosa se poraja novo življenje. In vendar je ravno čas kaosa tisti, ki nas najbolj preizkusi. Preizkusi našo sposobnost, da stojimo s sabo in za sabo, da ostajamo zveste sebi in temu, kar navdihuje življenje.

Vsaka ženska je Darilo. Vsaka na ta planet prinaša svojo edinstveno, enkratno esenco ženstvenosti in izjemnega pomena je za celoten planet, da si v stiku s tem, kar te »prižge« od znotraj, kar navdihne tvoj dan in te vodi, da vsak dan vstaneš z navdušenjem In se premakneš v nov dan pred seboj.

Ko je svet okoli tebe v kaosu je ženska tisti svetilnik, ki vodi s svojim zgledom. To, da si to, kar si je največ, kar lahko narediš za svojega moškega, svojo družino, svoje otroke. Zvestoba sebi je ključnega pomena, kajti, ko si v stiku s seboj si mirna, preudarna, čutiš, dihaš, zdraviš s svojo prisotnostjo, samo s tem, ko si. Zato je spust v svoj notranji center izjemno pomemben.

Pomembno je razumeti razliko med zanikanjem, med ignoriranjem stvari okoli tebe in tem, da si v centru dogajanja, da se okoli tebe dogaja karkoli se dogaja in ti ostajaš čuječa, budna, v čutenju. Pomembno je, da se vedno znova spomniš, da si ljubezen, da si življenje, da si svetloba.

Ženska sem. In kot ženska globoko čutim. Ja čutim sočutje, čutim trpljenje, čutim bolečino. Vendar vem tudi, kako bistvenega pomena je za mojo dobrobit, da postavim mejo, da ustvarim svoj sveti prostor. Moja posoda, moj sveti prostor je nujno potreben, da se moja esenca lahko zliva skozi mene in da sem lahko Darilo za ljudi in za svet. Če nimaš meja, drugi zlahka vstopajo v tvoj energijski prostor. Ne gre za to, da drugi vdirajo vanj, gre za to, da ga pogosto zapustimo , ker želimo ugajati, se pomanjšamo, se skrčimo in skušamo skriti. Žal je tako, da če ti nisi voljna držati svojega prostora, ga namesto tebe ne bo nihče drugi. Ti si tista, ki mora poskrbeti zase.

V starih kulturah in številnih družbah sveta, ki jih pogosto imenujemo za primitivna, ženske dneve preživljajo skupaj, kajti še vedno se je ohranilo to vedenje, razumevanje, da je ženska tista, ki spomni drugo žensko, kaj pomeni biti ženska. Ženske so poskrbele za svojo žensko dušo tako, da so čas preživljale v družbi drugih žensk, kajti vedele so, da jih je to napolnilo. Skozi smeh in solze so si bile v oporo in skupaj so se premikale skozi življenjske preizkušnje, s katerimi jih je obdarilo življenje. Ženske smo druga drugi ogledalo. Enako je veljalo, da so moški preživljali svoj čas z drugimi moškimi v plemenu in s tem krepili svojo moškost.

Danes pa ženske hodijo v službe, ki jih sovražijo, cele dneve preživljajo z ljudmi, ki jih komaj poznajo in zatirajo svojo avtentično, izvorno žensko naravo, da bi se prilagodile, da bi ugajale in ustrezale idealom družbe, trendom in pop kulturi.

Videti je, kot da nimamo časa za tiste stvari, ki nas resnično »prižgejo« od znotraj, ki nas navdihnejo in navdušijo. In potem pridemo domov k družini in k svojemu moškemu ter v upanju, da je naš »najboljši« prijatelj, ki nas bo poslušal in nas imel rad take, kot smo, stresemo čustva, frustracije in svojo dramo nanj. Ob tem pozabljamo, da moški nimajo kapacitete, da se s tvojimi čustvi soočijo. Pozabljamo na dejstvo, da ne marajo kaosa in drame, ker ne vedo kaj naj s tem počnejo, kar v njih povzroča veliko stresa in je kot pravi moj dragi »travmatično«.

»Kako naj ti pomagam, ko pa sploh ne vem, kaj je problem?« pravijo številni moški. In zaradi pomanjkanja namena in pomena ženskih čustvenih izpadov se tovrstnim izkušnjam v bodoče raje v čim večji meri izognejo.

Ženske potrebujemo druge ženske. Resnično. Ker razumemo druga drugo, brez da sploh karkoli razlagamo. Ker ženske znamo brati med vrsticami, ker znamo biti prisotne in odprte druga z drugo. Precej bolj strastno partnerstvo imaš lahko s svojim moškim, če od njega ne pričakuješ, da bo prevzel vlogo tvoje prijateljice, sestre, mame, očeta in ljubimca. Ko si ti v svoji ženstvenosti je naravna polarnost, da je on lahko v svoji možatosti. Rada rečem, da ima ženska to sposobnost, da iz svojega moškega izvabi najboljše.

Kako nahraniti svojo žensko dušo?

1) Obdaj se z ženskami in dopusti, da v tebi navdihnejo različne aspekte ženstvenosti. Opazuj ženske in številne odtenke te mavrice ženstvenosti, ki se preigrava zunaj tebe in je del tvoje notranjosti. Odpri se. Druži se z ženskami. Premakni se v svoje telo in začuti sebe in začuti žensko na drugi strani. Dopusti, da te navdihnejo, da oživijo dele tebe, ki so zatrti v tebi.
Vsaka ženska je ogledalo, ki ti odslikava dele tebe. Vsaka ima v sebi vrednote, ki so pomembne. Tudi, če se ti na prvo žogo zdi, da ni nič vrednega v njej, poglej onkraj mask in si dovoli, da te presenetijo.
S tem, ko boš v sebi prepoznala raznolikost ženstvenosti boš s svojim moškim lahko delila večji spekter sebe in tako poskrbela za živost in strast v odnosu.

2) Ko si v medsebojni komunikaciji z ženskami, opazuj sebe, predvsem to, kdaj se ti želodec zaveže zaradi sojenja in strahu. Pomembno je, da zmoreš prepoznati in sprejeti tovrstna čustva, ki vznikajo v tvoji notranjosti. Ključno je, da zmoreš opustiti kritiziranje in obsojanje drugih, da zmoreš objeti vse dele sebe, ki so v svetu.
Ena največjih napak ženske, ki vodi v to, da iz svojega moškega izvabljamo najslabše je povezana ravno s kritiko in s sojenjem moškega. Moški ne mara kritike, to kar želi od tebe so koristne informacije, kaj lahko naredi zate, da te osreči še bolj.

Morda se ti upira, da bi čas preživljala v ženski družbi, vendar mi verjemi, da smo ženske lahko izjemno darilo druga drugi. To, da si v stiku z moškimi ne polni tvoje ženske duše. Ko si v stiku z ženskami to polni tvojo notranjo posodo oksitocina.
Ženske vseh tradicij, naše prednice so to vedele. Zato so številna opravila delale skupaj. Ne samo zaradi družbe, predvsem so druga drugi odslikale številne aspekte ženstvenosti, ki jih drugače ne bi prepoznale.

Ženska je v svoji naravi življenje, je gibanje energije, je živost. Pomembno je, da začutiš v sebi to živost, to strast, ta pretok čustev. In pomembno je tudi, da se zavedaš, da to ne pomeni, da moraš biti ves čas radostna in srečna. Pomeni, da si dovoliš čutiti, to kar je prisotno. Tudi jeza je živa, je energija v premiku, tudi strah je energija v premiku, pomembno je le, da ji pustiš, da se premakne skozi tebe, da je ne ustaviš, ne zatreš in zanikaš v sebi.

Zato se ozri okoli sebe, dovoli si, da opaziš ženske v svojem življenju. Poišči ženska druženja. Doslednost polnjenja svoje notranje posode zadovoljstva je ključnega pomena, zato močno svetujem ali tedenska ali mesečna druženja v ženskih krogih. Pogosto od žensk slišim, kako se s prijateljicami zbirajo v kroge in delijo to, kar se jim dogaja in tovrstni krogi so izjemna zadeva, ključno je, da se resnično počutiš polna in izpolnjena, ko žensko družbo zapuščaš. To, da se počutiš napolnjeno in srečno ti pove, da si se v družni napolnila.

Uživaj življenje in bodi živa!
Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

coelho_quote

Strah me je…

Priznam. Strah me je. Zelo.
Strah me je, da se bo svet v katerem živim, svet, ki mi kot ženski nudi enakopravnost, svobodo izražanja, drastično spremenil.

Strah me je »testosteronskih« mladcev, ki prihajajo v Evropo na višku svoje moči. Ja, bojim se, kaj to prinaša evropskim ženskam danes, jutri, v prihodnosti. Ko berem, poslušam o beguncih, o tem, kako se ustvarjajo polarnosti znotraj družbe, družine; kako so eni za, in drugi proti, me fascinira kako hitro lahko v družbi ustvariš kaos in neenotnost. Kako hitro znamo ljudje stopiti na eno ali drugo stran, ki je edina pravilna in spljuvati tiste na drugi strani.

Česa me je strah? Kamenjanja žensk, bičanja, posiljevanja zaradi tega, ker si dovolijo biti ženstvene. Ne, ni logično. Razum pravi, da je tem ljudem treba pomagati. Telo je v paniki. V svojem telesu čutim strah. Strah, ki je star stoletja, tisočletja, strah, da bo spet tako kot je bilo. Strah, da bo ženska spet samo telo, objekt v katerega se moški izprazni, stroj za rojevanje otrok. Celični spomin, ki prihaja nekje iz globin, se prebuja v meni. Sem nora?

Od vseh temnih čustev je strah najbolj zasramovan in obsojan. Strah povezujemo s šibkostjo, strahopetnostjo in nespametnostjo. Strah vidimo kot oviro do ljubezni, kreativnosti, poguma in moči.
Vendar je neustrašnost h kateri mnogi stremimo pravzaprav znamenje otopelosti. Otopelost ali ločevanje, ki ga pogosto v sebi ustvarimo, ko želimo ignorirati, ko zanikamo stvari, ki so del realnosti nas ovira, da bi resnično začutili ljubezen v sebi. Izogibanje strahu in čustvena otopelost sta značilna načina kako se soočamo s strahom v sodobni družbi. Ko postanemo otopele za strah, ko ne čutimo, smo nesrečne in to je sindrom sodobne družbe. Vse je kul, vse je ok, nič ne čutim.

Živimo v dobi zaskrbljenosti. In zaskrbljenost enačimo s strahom. Vendar gre za različni čustvi skrb in strah sta različna. Strah je del našega preživetvenega instinkta, je čustveni alarmni sistem, ki nam pove, da nekaj potrebuje našo takojšnjo pozornost. Namen strahu je, da premakne naš sistem v akcijo, da gremo v boj ali v beg. Strah je del tvojega življenja z namenom, da zaščiti življenje. Strah pravi; ustavi se, nevarnost je pred teboj pripravi se na boj ali beg. Strah sam po sebi ni problem. Problem nastopi, ko se poskušaš strahu izogniti.

Zato se mi v teh negotovih časih zdi izjemno pomembno, da zmoreš ostajati v stiku s seboj in čutiti to, kar čutiš. Da se ne zapreš, da ne greš v ignoranco. Ni si modro zatiskati oči pred tem, kar se dogaja. Vendar je hkrati izjemno pomembno, da ostajaš budna, da prisluhneš svoji notranjosti, da opazuješ, kaj to povzroči v tebi.

Pomembno je, da se soočiš s tem, kar je v tebi, da to prepoznaš in si to priznaš. Če čutiš strah, jezo, žalost, je pomembno, da se s tem soočiš v sebi, da tega ne poskušaš zanikati. Ignoranca nas vedno drago stane. Če si kot noj, z glavo v pesku in se delaš, da je vse ok, te utegnejo stvari presenetiti.

Nahajamo se v času med dvema mrkoma. V času, ki je izjemen, kajti iz naše notranjosti bo potegnil tako zlato, kot tudi sence. To je čas, da stopiš v stik s svojimi skritimi darovi, talenti in sposobnostmi. Hkrati pa se bo potrebno soočiti z vsem, kar ti ovira, da je to zakopano v senčnem delu v tebi. Vse, kar je zakopano v tvoji podzavesti se bo v teh dneh razkrivalo, kar utegne biti izjemno naporno. Vendar, tako kot sem se morala sama soočiti s svojim strahom pred posilstvi in dekadenco ženskih vrednot, vrednost družbe, katere del sem, se boš verjetno s svojimi demoni srečala v svoji notranjosti.

Umetnost je v tem, kako navigiraš svoje globoke notranje vode podzavesti. Umetnost je v tem, da ne preplavljaš svojega življenja s tem, kar se dogaja v tvoji notranjosti. Strah ima izjemno moč. V globinah dviga dvom vase, nezaupanje, zakrči ne le tvoje srce, celotno telo se skrči v poskusu, da bi se zaščitila. Ko te je strah, zapreš vrata ljubezni. Ustvariš zidove okoli sebe, oklepe okoli svojega srca in ščite, da bi zaščitila svoje Bitje. Izziv časa, ki je pred nami je brez dvoma v tem, da zmoreš ostajati odprta in sprejemljiva, kar je roko na srce, v tem času, precejšen izziv.

Eden od načinov, kako lahko navigiraš je s svojo namero. In namero lahko uporabiš v procesu preobrazbe, opuščanja vsega, kar ti ne služi več. Lahko je reči, da je potrebno opustiti vsa prepričanja in okoliščine, ki te omejujejo, vendar moraš najprej vedeti kaj je tisto, kar te omejuje v tebi. S strahom se moraš soočiti, da sploh veš, kaj je tisto, kar te plaši, da spoznaš mehanizme, ki so spodaj in predvsem, kaj je potreba, ki jo ta čustva skrivajo pod seboj, kajti to je edini način, da si to lahko zavestno podariš.

Strah lahko pod seboj skriva potrebo po varnosti in v tem primeru je ključno, da si ta občutek varnosti znaš nuditi v sebi, da ne poskušaš najti nadomestkov v zunanjem svetu. Dejstvo je, da lahko že jutri ne boš imela več stvari, ki ti danes nudijo varnost v zunanjem svetu; odnosa, službe, doma, vendar to ne pomeni, da varnosti v resnici ni. Varnost je kvaliteta, ki si jo lahko podariš v sebi. In to je ena tistih veščin, ki so v tem negotovem svetu nujno potrebne.

V tem času izzivov, ko se iz globin podzavesti dvigajo stari strahovi, ki niso nujno tvoji, lahko so na kolektivni ravni (ne pozabi, smo v obdobju med dvema mrkoma), je izjemno pomembno, da se zavedaš kje so tvoje meje. Da se ne skrčiš, da se ne pomanjšaš, da se ne skriješ, ker so stvari strašljive, ker je neprijetno ali neudobno to, kar se dogaja. In na drugi strani, da znaš upravljati s svojo energijo, da ne preplavljaš drugih s svojo energijo, s svojimi strahovi, s svojimi nepredelanimi stvarmi.

Pomembno je, da držiš svoj energijski prostor, o čemer sem pisala v zadnji številki Namarie, brez potrebe po oklepih, ščitih in zidovih. Bodi to, kar si, kajti v tem času kaosa v zunanjem svetu lahko najbolje služiš ljudem in svetu, če si to, kar si. Pomembno je, da stojiš v svoji energiji, držiš sebe in čutiš, da si ljubezen, da si življenje, da zaupaš sebi, da podpiraš najprej sebe.

Draga Ženska, če kdaj, potem je zdaj tvoja svetloba resnično potrebna. Potrebna si svetu s svojo vero, s svojim zaupanjem v svetost življenja. Pomembno je, da si točno to, kar si.
To je čas preizkušenj. Ali boš opravila ta izpit življenja ali padla na njemu je tvoja izbira.

Kot je lepo rekla ena mojih ljubih prijateljic, svečenica, na našem druženju čez vikend; Univerzum te ljubi skozi vse ovire, težave, probleme, ki jih izkušaš. Vse to ti je dano ker ve, da zmoreš. Zato je ključnega pomena, da prevzameš polno odgovornost zase, zato kar čutiš in doživljaš v sebi in se s tem pomiriš.

5 stvari, ki ti med mrkoma lahko pomagajo:

1. Globoko dihaj. Dihaj s trebuhom. Bodi v stiku s svojim centrom. Ko čutiš stres, preplavljenost, zakrčenost – DIHAJ!
2. Poskrbi zase. Dovolj spanja. Dovolj vode. Pravočasni obroki. Poskrbi, da si ti v dobri formi. Uporabi ženske duhovne prakse plesa, petja, praznovanja, da se napolniš od znotraj.
3. Ostani v stiku s svojimi srčnimi željami. Uporabi namero, da se uglasiš na to, kar si želiš, da je del tvojega življenja.
4. Hvaležnost. Ojačaj energijo hvaležnosti v svojem življenju. Poišči stvari, za katere si lahko hvaležna vsak dan.
5. Blagoslavljaj. Ne zatiskaj si oči pred tem, kar se dogaja. Prenehaj s sojenjem in razsojanjem kdo je kriv in kdo ne. Izjemno se me je dotaknila praksa, ki jo je podelil Gregg Braden; blagoslovi ljudi, ki so v stiski in trpijo. Blagoslovi tiste, ki jim to trpljenje povzročajo in blagoslovi sebe kot opazovalko.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

A

Najveličastnejše deskanje našega življenja

Sem že nekajkrat ponovila, pa bom spet povedala isto … pred nami je izjemen čas, izjemen… resnično.

Vse Vesolje nam pomaga pri tem, da se premaknemo. Vreme, potresi, premiki, vsi elementi nas podpirajo v tem, da se spustimo vase, ter z milino in negovanjem, z ljubeznivostjo in prijaznostjo sprejmemo vse dele Sebe. Samosprejemanje!

Samozavedanje je prvi korak na poti k sebi. Vedeti moraš kdo si. In spoznati tako svoje svetle, kot temne plati. O ja, ko gledam svet zunaj sebe, se mi včasih zdi, da grozljivke, ki jih nekateri tako radi gledajo na televiziji, kot tudi telenovele z vsemi romantičnimi kot tudi tistimi bolj pasje maščevalnimi deli, lahko vidim že kar pri sosedih.

In ob vsem, kar opažam, še vedno vidim ljudi, ki čakajo! Na kaj? Na koga?

V partnerstvih, v službah, ljudje čakajo.

Vendar je resnica taka, da te nihče ne bo prišel rešiti. Ni ga človeka, dogodka, situacije na svetu, ki bi te lahko rešila. Tokrat rešuješ le sama sebe. In kljub vsem knjigam, vsemu znanju, vsem člankom na internetu, je še vedno bolj udobno biti kjer si, ne glede na to, kako ti to kjer si, ni všeč, kot da bi voljno in predvsem zavestno sprejela odločitev za premik. Še vedno se upiramo, protestiramo, se borimo s svetom zunaj sebe. Še vedno bežimo pred tem, kar nam ni všeč. Še vedno smo kot noji, z glavo v pesku in čakamo, da bo ta nevihta šla mimo in bo potem vse po starem. Ali pa omedlevamo in smo nezavestni večino časa v svojem življenju.

Velika večina ljudi, ki jih srečujem, čaka. Čakajo, da se bodo vrnili stari dobri časi. Saj zavestno morda o tem ne govorijo, vendar med vrsticami prebereš, kako nezadovoljni so; zdravstvo, šolstvo, posel, denar,… Bodimo realni in si poglejmo kako se stvari dogajajo v tem trenutku.

Premikamo se iz trenutka v trenutek. Vsak trenutek šteje. In v tem trenutku se pripravljamo na najveličastnejše valove našega življenja.

Smo v času, ko se dviga val. Vsako leto konec julija se dvigne val, energijski val, na katerem lahko deskaš pozno v jesen radostno in z užitkom. Če ga zamudiš, se jeseni, “po dopustih” precej bolj trudiš, matraš, da nekako stvari ponovno zalaufajo. Verjetno poznaš situacijo iz prejšnjih let, sploh, če je dopust nekaj, kjer spustiš iz rok vse in nočeš vedeti, da tam zunaj obstaja svet, v katerem stvari tečejo naprej.

Verjetno si opazila, da se vse dogaja z izjemno hitrostjo, in da je hitrost nekaj, kar je zelo cenjeno v svetu v katerem živimo. Vendar je hitrost tudi nekaj, kar nas ženske izčrpa, in to zelo hitro. Brez dvoma potrebujemo počitek in ja, seveda obstaja čas za počitek in čas za aktivnost.

A ker smo ženske ciklična bitja je bistvenega pomena, da poznaš svoje cikle. V letnem ciklu je čas za počitek po tem, ko se Siriusova vrata zaprejo, po 8.8. in po 1.11. vse do 1.2. Ko to delim z ženskami pogosto slišim komentarje v stilu: “A zato meni konec leta, tam novembra vse dol pade in se ne poberem do februarja.” Ja, to je v ciklu mame Zemlje čas počitka. In avgust je mesec namenjen praznovanju življenja, praznovanju prve žetve, čas, ko se začne vdih mame Zemlje, ampak o tem bom v kakšnem drugem članku.

In da ne bo pomote, NE govorim o tem, da bi morali biti doma in delati. O ne. To kar je v tem času izjemnega pomena, pa naj bo to doma v bazenčku ali na peščeni plaži tropskega otočka je, da veš kam greš in da veš kaj potrebuješ. Da veš, kaj so tvoje srčne želje in da veš KAJ naj to gorivo, ta izjemno potentna energija, ki prihaja s Siriusa podpre. Vedeti moraš kdo si in zakaj si tukaj. Zapisati si moraš to in v teh dneh, ko se bo energija s polno luno, s SIriusovim vzhodom in energijo Leva potencirala, to resnično začutiti v sebi. Dopustiti moraš, da to steče skozi tebe in da se v sebi vsedeš na ta val in dopustiš, da te ta emocija, ta čustvena energija pelje.

Čas v katerem se nahajamo je brez primere. Izjemen je in pomembno je, da prepoznaš kaj je tisto, kar te navdihuje, kaj so tvoje srčne potrebe, tvoje sanje, kaj je tisto, s čimer boš letos sedla na to desko in zadeskala po tem valu, ki se dviga. Pridobiva na moči in soočil nas bo … ju-hu…

Kot vedno pri deskanju na velikih valovih je to lahko vožnja tvojega življenja ali pa te potegne v centrifugo in ne veš kje je kaj. Ne veš kje je dno in kje gladina in vsako leto opazujem številne deskarje, ki jih tale poletni val podrsa po pesku. Seveda so tudi taki, ki val zamudijo, ker je bolj udobno biti na “varnem” in sploh ne gredo v vodo.

Velika večina ve, da je voda povezana z emocijami, pa me zanima, kako je kaj tvoje čustveno življenje v zadnjih tednih, mesecih, v zadnjem letu?

Ni potrebe, da mi odgovarjaš, raje si iskreno povej, kje se nahajaš, kajti samozavedanje je vedno prvi korak na poti navznoter. Točka A na GPS-u, kje se nahajam, ok, kam želim iti … narišemo pot.

Premik naprej vodi skozi notranjost. In ko se zavemo kje se nahajamo in kaj so naše potrebe je naslednji korak sprejemanje. Pot najprej vodi navznoter skozi prijanost s sabo, samozaupanje, samoizražanje, negovanje sebe in to, da znaš poskrbeti zase in nato iz Tebe v svet. Potrebno je sprejeti in se odpreti za svoje Darilo, da bi to, kdo si v resnici lahko delila s svetom. Kajti Svet čaka nate!

Prihaja čas Genija, čas notranjega Angela, čas Višjega Jaza, kakorkoli ga želite poimenovati. Uteleša se, išče pot vate, da bi se skozi tebe lahko izrazil v svetu.

Planeti na nebu nas soočajo s starimi “jajci”. Dvigajo se nerazčiščene stvari in v tem času je ena najpomembnejših stvari, da znamo biti ljubeče same s seboj. Vesolje te sooča s tem, kje potiskaš, delaš stvari na silo, kje zlorabljaš samo sebe, kje izdajaš samo sebe, kje se prevaraš, kje se skrivaš, kje zanikaš svojo avtentičnost, kje zavračaš dele sebe in se ločuješ sama od sebe.

To ni udoben čas, vsaj za večino ne, skrajno neudobno je.

Surov čas je, ker nas sooča s tem, kar nočemo videti, vedeti, slišati ali čutiti.

In v tem času je ni bolj pomembne stvari kot to, da si v toku. Kajti, ko si v toku, je to tako, kot bi deskala na valu. Včasih se val zlomi nate, včasih ga zamudiš, včasih pa te sname z vala tvoja neiskrenost in pretvarjanje, ko hočeš ustreči nekomu, ugajati in se želiš prilagoditi drugim, da bi bil sprejeta, pa te val potegne vase in te povala po pesku. Takrat se ti lahko zgodi, da hlastaš za zrakom, da imaš usta polna peska in ničesar ne vidiš, vendar te slej ko prej izpljune ven in imaš možnost ujeti naslednji val.

Ampak drage moje tale val, ki prihaja je tako velik, da močno odsvetujem, da ga zamudite. Še bolj odsvetujem neiskrenost in pretvarjanje, ki bi vas utegnili potegniti pod tale val, ker bo pristanek v centrifugi lahko usoden.

Skratka, pripravi svojo desko. Gremo deskat na najveličasnejšem valu našega življenja.

Če si gledala film o velikem valu, ne spomnim se točnega naslova, vem le, da obstaja plaža, kjer deskarji sveta lovijo največje valove na svetu. 25.7. se bomo povzpeli na enega od njih. Nahajamo se na plaži življenja in čakamo velike valove. Tri-štiri-zdaj … si pripravljena!?

In seveda ob tej priliki ne bo odveč, če obnovimo navodila za deskarje, ki so več kot le navodila za deskanje, so navodila za vse, ki deskamo v tem velikem oceanu, ki mu pravimo življenje. Poglej onkraj besed in beri med vrsticami.

1. Strast je zakon

Najboljši deskarji ne zgubljajo časa s posedanjem na plaži v pogovorih o deskanju. Oni ljubijo vodo in so tam zunaj, na morju in čakajo na val. Popolnoma so predani deskanju s telesom, umom in duhom. Nekateri imajo na odbijačih svojih konjičkov nalepke z napisom “Strast je zakon.”

2. Brez izziva, ni talenta

Najboljši deskarji se nenehno priganjajo do limitov, preizkušajo nove gibe in lovijo večje valove, daljšo ježo in več kontrole. To pa pomeni več tveganja, nenehno izzivanje samega sebe in tistih okoli sebe in izpopolnjevanje vseh v procesu.

3. Pričakuj, da te bo odplaknilo z deske

Deskarji vedo, da se to, da te odplakne, zgodi dva do trikrat bolj pogosto, kot res odlična ježa. Osnovna ideja je, da se učiš iz tistih izkušenj, ko te je odplaknilo z deske in se zavedaš dejstva, da če igraš varno igro ne napreduješ.

4. Nikoli ne obrni hrbta Oceanu

Negotovost in nepredvidljivost spremembe sta točno takšna, kot tista, povezana z valovi oceana. Deskarji spoštujejo “tiste” valove in jih nikoli ne jemljejo kot samoumevne. Tudi najboljši svetovni deskarji se lahko utopijo ali jih poje morski pes, če niso zelo pozorni. Zato bodi pozorna, bodi budna. Samozavedanje je ključno!

5. Vedno opazuj horizont

Četudi je val, ki prihaja res ogromen in ti lahko nudi res dobro ježo na valu, bodi pozorna na to, kaj prihaja za njim. Sprememba lahko prinese val, ki ti bo nudil ježo življenja ali pa te bo poslal navzdol, da se razletiš v pesku.

6. Premakni se, preden premakne tebe

Da ujameš val, se moraš začeti premikati preden le-ta pride do tebe. Če čakaš predolgo časa, te bo prehitel in te pustil v centrifugi.

7. Nikoli ne deskaj sama

Deskarji vedo, da je pomembno imeti varovanje in podporo, če se zgodi kaj hujšega. Oni vedo, da z združevanjem moči, znanja in sredstev z drugimi lahko dobijo največ iz svoje strasti.

Torej soustvarjajmo. Sodelujmo.
Čas je, da se povežemo in deskamo skupaj.

Bodi ljubezen. Živi jo.
Bodi sprememba. Živi jo.
Bodi kar si. Živi sebe.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

loveu

Življenje je priložnost…

Življenje je edinstvena priložnost za to, da ga resnično zaživimo ali zgolj životarimo. Izbira je v vsakem primeru tvoja. Življenje je priložnost, da živiš, kot ti želiš.

Skoraj štiri desetletja sem preživela kot so hoteli drugi, v ugajanju in prilagajanju, kot so to od mene pričakovali drugi. Bolj specifično, kot sem mislila, da od mene pričakujejo drugi. In nato sem se prebudila. Prebudila sem se v zavedanje, da nisem srečna.

Prebudila sem se v zavedanje, da izčrpavam sebe na račun drugih. Da se razdajam, zato, da bi si zaslužila, da je zame poskrbljeno. Vedno znova sem se ujela v priprošnji “nekomu” tam zgoraj, zunaj mene, naj vendar poskrbi zame. “Bogu/Vesolju” sem naročala, kaj želim imeti, kot bi bilo vse skupaj en velik jedilnik iz katerega si naročiš to, kar bi jedel. Vedno znova sem upala, da bom dobila, kar potrebujem, brez, da bi čisto zares vedela, kaj je tisto, kar potrebujem.

Popolnoma me je streznilo spoznanje, da izčrpavam sebe, ugajam in se prilagajam, da si zaslužim, da obstajam.

Verjela sem, da si moram svoj obstoj zaslužiti.

Trdo delo, garanje, mučenje in trpljenje so bili moji načini, s katerimi sem si zaslužila svoj obstoj.

Upravičiti sem morala svoj obstoj vsak dan znova. In životarila sem v pričakovanju, da bo zame poskrbljeno.

Se prepoznaš? Ti je znano?

Kaj lahko narediš, ko nekaj takega prepoznaš v sebi? Na voljo imaš dve izbiri, lahko to potlačiš, zanikaš in se delaš, da to ne obstja, da se to ne tiče tebe, da je to nekaj, kar nima nobene zveze s teboj. Pravzaprav imaš v svetu avtomatičnega reagiranja na izbiro zanikanje, status quo, ko si kot noj z glavo v pesku in se delaš, da se to ne tiče tebe. Lahko se s tem boriš bolj ali manj neuspešno ali pa bežiš od tega. V svetu avtomatike si v boju, na begu ali v zanikanju. Druga izbira je, da se s tem spogledaš, da si priznaš to, kar vidiš, da to sprejmeš v sebi in objameš, ter izbereš zase drugače.

Življenje ti v čisto vsakem trenutku daje priložnost za izbiro… boš živela ali životarila. Izbira je v vsakem primeru zgolj in samo tvoja. In vsaka izbira je popolnoma legitimna. Nobena ni prava ali napačna, le da vsaka drugače vpliva na kvaliteto tvojega življenja.

Leta sem životarila. Leta sem verjela, da mi ni dovoljeno, da poskrbim zase, da moram živeti v služenju drugim in se razdajati. Danes mi je kristalno jasno, da sem “služenje” interpretirala, kot je to ustrezalo mojemu takratnemu mišljenju.  Verjela sem, da služenje pomeni, da narediš nekaj za nekoga… podnapisi v moji podzavesti so velevali, da to naredim na račun sebe. In seveda za podnapise nisem vedela.

Poskrbeti zase je ena velikih nejasnih, občutljivih področij v življenju številnih žensk, s katerimi prihajam v stik. Toliko svojega življenja smo pripravljene dati drugim v upanju, da bodo poskrbeli za nas. In še posebej v partnerstvu, vedno znova delamo stvari za moškega, tudi tiste, ki jih ne bi, v upanju, da bo za nas poskrbljeno. Vedno znova vzamemo sebi, da damo drugim, zanemarjamo sebe in svoje potrebe in smo na splošno mnenja, da je poskrbeti zase sebično. Želimo biti plemenite in se razdajamo, dokler ne pridemo do magične prelomnice 40, kjer se vse v notranjosti upre.

Ne. Ne grem se več.

To so besede številnih žensk, ki se ustavijo, pogosto pritisnejo na zavoro do konca, le da ugotovijo, da ne vedo, kako naprej.

Ko ugotoviš, da ti to ni všeč in se tega ne greš več, kako naprej? Številne ženske z menoj delijo: “Taja, vem, da tako, kot sem delala do sedaj, ne gre več. Vem, da me izčrpava, vem, da zanemarjam sebe. Ampak kaj zdaj? Kako naprej?”

Da bi naša ženska duša prevzela krmilo našega življenja, se moramo vzljubiti. Naučiti se moramo, kako ljubiti sebe – v celoti. Ljubezen je gorivo,  ki poganja življenje in kreacijo. Izbrati moraš, da ljubiš sebe, brezpogojno. Eden od pomembnih aspektov ljubezni do sebe je to, da poskrbiš zase, da najprej poskrbiš zase. Kajti le, ko je zate poskrbljeno, lahko poskrbiš za druge.

Takrat, ko si izčrpana, izmučena, prekurjena, izgorela, lahko deliš le to, kar je v tebi. Zato je najpomembnejša veščina sodobne ženske, da poskrbi zase. In tukaj se oglasijo notranji glasovi, ki pravijo, da si ne zaslužiš, da ni prav, da si sebična in pogosto jim podležemo.

Izziv je brez dvoma v em, da ti glasovi nikoli ne potihnejo. Modrost je v tem, kako se z njimi soočiti. Odnos je tisti, ki je tukaj ključen. Vzpostaviti je potrebno odnos s temi deli v sebi.

Leta sem poskušala s tem, da sem jih zanikala, da sem jih zatirala, jih kritizirala, se delala, da ne obstajajo, da so nevidni in vendar so bili še vedno z mano, v meni, prisotni. Rezanje, sekanje, zanikanje, so me le še bolj ranili. Dokler jim nisem pogledala v oči in dojela, moji so, lahko jih zavračam ali sprejmem. In drugi izjemno pomemben aspekt ljubezni do sebe je samosprejemanje.

Izkušnje so me vodile v spoznanje kako potovati skozi življenje v milosti in na popoln način. Tako, da ljubiš sebe. In svoje izkušnje na tem popotovanju, bom s teboj delila brezplačno v 13 dneh brezplačnega izziva Ljubi Sebe!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

hands

Mi smo tisti…

Hopi starešine sporočajo:

Mi smo tisti, ki jih čakamo!
Ljudem ste rekli, da je to Enajsta ura.
Sedaj pojdite nazaj in jim povejte, da je to ta Ura.

In da je nekaj stvari, o katerih je potrebno razmisliti:
Kje živiš?
Kaj delaš?
Kakšni so tvoji odnosi?
Si v pravi zvezi?
Kje je tvoja voda?

Spoznaj svoj vrt
Čas je, da izraziš svojo Resnico.
Ustvari svojo skupnost. Bodite dobri drug z drugim. In ne iščite zunaj sebe vodje.
To bi lahko bil dober čas!

Tam je reka, ki teče zelo hitro. Je tako hitra in mogočna, da bodo ljudje, ki jih bo strah. In oni, ki jih bo strah, se bodo poskušali držati obale. Občutili bodo, kot da bi jih raztrgalo na koščke in močno bodo trpeli.

Vedi, da ima reka cilj. Starešinei pravijo, da se moramo spustiti z obale in se odriniti v sredino reke. Imej oči odprte in drži glavo nad gladino. Poglej kdo je tukaj s teboj in praznuj.

V tem času v zgodivini, ne bomo ničesar jemali osebno. Še najmanj pa nas same. Kajti v trenutku, ko to naredimo, se naša duhovna rast in popotovanje ustavita.

Čas osamljenega volka je mimo. Zberite se,  povežite se skupaj!
Znebite se besede “boj” iz svojega vedenja in besednega zaklada.
Vse, kar delamo sedaj, mora biti narejeno na svet način in v praznovanju.

Mi smo tisti, na katere čakamo!

—The Elders Oraibi

Arizona Hopi Nation

tomatoes

O paradižnikih in vitezih…

Zgodba je banalna in na trenutke smešna in vendar ni. Nekdo nam je ukradel paradižnike, iz hladilnika v kampu. Bila sem jezna in prizadeta in ko sem se sama pri sebi razburjala zaradi paradižnikov, sem izgubila vso veselje, da bi pripravila večerjo, ki sem jo obljubila. Ko so moji prišli s sprehoda, sem razložila situacijo in razpredala naprej… kako sem jezna in ker ne vem kako stvar rešiti, komu se pritožiti, običajno stvar potlačim, zamerim in da je moj princip, da potem ne grem več tja, kjer se mi je kaj takega zgodilo. Moj dragi me je nekaj časa poslušal, gledal in nato vprašal: “Kaj pa če bi se drugi radi vrnili na to isto mesto?” In moj odgovor je kar zletel iz mene: “Potem boste šli pa sami!”

Odveč je razlagati, da sem s tem odgovorom pri njemu pritisnila na znane tipke, vendar sem ob vsem skupaj dojela nekaj izjemno pomembnega – moj nevidni otrok se boji posmehovanja. In ko smo temo razvijali naprej in je moja hči predlagala, da si to zapišem in razrešim pri sebi, je moj dragi prišel na brilijantno idejo – da moram k receptorki in njej povedati kaj se je zgodilo. Ob tem se je vse v meni uprlo, da ne, takega ponižanja pa že ne. Taka banalnost, kot je nekaj paradižnikov, pa že ne bo zabavala celega kampa. Ampak, je šel z mano, za moralno podporo in ker sem se obotavljala pred vrati recepcije, je vzel stvar v svoje roke in situacijo razložil on. In kot je napovedal, mi je odleglo, čeprav so se ob zgodbi v nemščini zabavali vsi v baru. Na koncu so ugotovili, da je šola, ki je v kuhinji, kjer je bil postavljen hladilnik, iz katerega so izginili paradižniki, pripravljala svoje obroke, očitno ob tem, ko so pospravljali svojo hrano, ko so zapuščali kamp, s sabo zapakirala še naše paradižnike. Ok, dobila sem odgovor, jeza je popustila, ostala pa je pomembna lekcija.

Čisto vsak dan, vsak trenutek našega vsakdana, smo izzvani. Izzvani so naši notranji deli, ki nikoli niso do konca pomirjeni, nikoli nikamor ne gredo in nikoli se jih ne “rešimo”. Moj nevidni otrok se še vedno kdaj čuti izdanega, pa čeprav zaradi paradižnikov, ki so zanj v načrtu, da preseneti najdražje s super večerjo, ki jo zna pripraviti samo magični otrok z vso svojo iskrivostjo, igrivostjo in čarovnijo, igrali pomembno vlogo. Kako hitro se lahko popoln večer prevesi v najhujšo nočno moro, ve čisto vsak med nami. In pogosto zamudimo lekcijo učenja, zavedanja sebe, budnosti, ko se trudimo stvari prikriti v sebi in se delamo, da je vse super.

Sploh ženske smo umetnice v tem, da si lažemo in si mečemo pesek v oči, da smo super in da je vse ok. Sebe vedno nesemo s seboj in pomembno je, da poznaš sebe, svoje šibke in močne strani. Pomembno je, da si priznaš, kje te čevelj žuli in nevidni otrok, če je močan v naši notranji strukturi, v naši matrici, se noče izpostavljati in noče stvari reševati. Vendar ima na drugi strani perfekcionista, ki ga vedno znova opominja, da ni dovolj dober, da bi moral stvari narediti takole in ne takole. In pogosto smo zaradi tega zagrenjeni in predvsem grenimo življenja vseh okoli sebe.

In kaj imajo paradižniki z vitezi?

Preden me je moj dragi pregnal do recepcije, kjer so mi podali najverjetnejši scenarij, sem se razburjala nad skupino dvajsetih+ mladcev, ki so v kampu pripravljali žur. Prisegla bi, da so pojedli moj paradižnik, ker so v hladilniku hladili svoje pivo. No, ko so mi povedali scenarij s šolarji, ki je bil, roko na srce bolj verjeten, sem jih blagoslovila prvič, vendar sem ostala na preži, ker je na tone testosterona in na litre alkohola napovedovalo druge vrste težave.

In ko sem se ponoči zbudila zaradi galame, smejanja in aktivnosti, ki so jih napovedovali redki ženski vzdihi čez ograjo, sem ležala budna kot sova in z grozo v sebi opazovala bolečino oskrunjenosti ženstvenosti, ki se je dvigovala v meni. Kako ženske ne cenimo svoje ženstvenosti, kolikokrat se razprodamo, da bi ustregle. Seveda ne vem, kakšne so bile ideje tistih nekaj deklet, ki so bile del zabave, vem pa, kaj se je ob vsem skupaj dogajalo v meni. Sledila sem dednim linijam svojih prednic in opazovala posilstva, bolečino izdaje in zlorab, nasilno penetriranje in jok deklet ob tem, ko so v spolnosti doživljale vse prej kot užitek. Notranja rana, ki se je odprla z otrokom se je samo še zasolila z ustrežljivko in s spoznanjem kako prekleto ustrežljive smo ženske do “vitezov”. Arhetipsko so moški med 14 in do zgodnjih 30-tih (različno pri različnih moških) v vlogi vitezov, kjer je glavni moto življenja žur, zabava in akcija. In v tej fazi, se moramo ženske pogosto prilagoditi, če hočemo biti del njihove igre. Viteza ne zanima resno partnerstvo, on želi izkušati, se zabavati in se imeti fino. In v tej fazi pogosto ženske, ker ne razumemo njihovega razvojnega procesa izgubljamo stik s seboj, ker smo se tako voljne prilagoditi.

Pogosto se sprašujem, in tudi to noč ni bilo čisto nič drugače, če bi bilo kaj drugače v mojem življenju, če bi v fazi vitezov vedela, za kaj gre in se ne bi poskušala tako močno podrediti, da bi bila del igre. In ja, to noč sem spoznala kako močno še vedno moškim – vitezom zamerim to, da na žensko gledajo kot na spolni objekt. Objektivizacija je najmočnejša ravno v tej fazi vitezov. Kasneje se moški bolj zavedajo vrednosti ženske v svojem življenju.

Skratka … paradižniki in vitezi… zakaj sploh pišem o tem?

Ker za razliko od nekaterih, ki so mnenja, da je moje življenje idealno, želim podeliti, da je moje življenje daleč od idealnega. Jezi me zloraba žensk, zloraba deklet, še vedno slišim čisto preveč zgodb o posilstvih v družinah, o zlorabah otrok. V današnji “idealni” družbi, kjer kar naprej poslušam, kako je vse ok in kako se bo vse rešilo, še vedno ne govorimo resnice. Ljudje si niso voljni povedati resnice in se tolažijo z afirmacijami v stilu; Vse je v najlepšem redu. In vse kar je treba je, da greš v “real” lajf tam zunaj in vidiš, da se še vedno dogajajo krivice, da so zlorabe še vedno del vsakdana in da je morda sosed pravkar posilil svojo 5 letno hčerko. Kaj naredimo? NIČ.

Zakaj ne?

Ker si raje zatiskamo oči, se pregovorimo, da saj ni nič hudega, če nam je nekdo vzel “paradižnike”, saj to je pa samo x evrov in da zaradi tega pa res ne bomo delali scene. Ker nas je preveč strah, da bi se izpostavili, ker nas je preveč strah, da bi si povedali resnico, da je svet v katerem živimo daleč od idealnega, da smo zaj***** sceno in da smo mi tisti, ki jih čakamo. Da samo ti v sebi in jaz v sebi, lahko naredimo pozitivno spremembo, pa ne s tem, da se prepričujemo v nekaj, kar ni res. Ne z laganjem sebi in s prepričevanjem, da je vse ok, ker ni. Potrebno se je spogledati s seboj in s svojimi težnjami, da sodimo, kritiziramo in s prstom kažemo na druge. Potrebno si je povedati resnico.

Ja, boli me. Ja, težko mi je. Ja, jezna sem. In se nato pomiriti s seboj. Ne zanikati stvari, se boriti z njimi ali bežati od njih. Iti direktno noter, si povedati resnico in se pomiriti s tem, v sebi, namesto, da skušamo spremeniti svet okoli nas.

Svet okoli nas nam vedno znova servira točno tisto, kar potrebujemo. Duša ustvarja igrišče točno za preizkušnje, ki jih potrebujemo, da se prebudimo in da zaživimo svoj izvorni, dušni potencial. Tudi, ko bi si želeli raj na Zemlji (in ravno pred kratkim sem brala resnico o raju na Zemlji, o lepih belih plažah, turkiznem morju in številnih otrocih, ki beračijo, da preživijo), nas življenje sooča s tem, s čimer se moramo soočiti. Vprašanje je le ali si pripravljen-a?

Čisto zares?

Odpri oči. In začni živeti!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

dragulj2.0

Poišči svoj dragulj

V svojem življenju gre vsaka ženska skozi pritiske, ki jo oblikujejo v njen edinstven in enkraten Dragulj. Ženske smo kot dragulji vseh velikosti in barv. Vsaka predstavlja edinstven, enkraten in neponovljiv Dragulj svetlobe.

Kar sem prepoznala skozi izkušnje je, da je Dragulj Ženske izčiščena esenca Ženske. Na notranji poti iskanja svojega dragulja, potujemo skozi arhetip princese na poti do kraljice. Princesa predstavlja energijo, ki je na poti h kraljici, a še ni tam. Ima moč, a je še ne zna uporabljati odgovorno. Joče, a ne na plemenit način. Ne zna se soočati s svojo bolečino in jo kreativno uporabljati. Uči se iz lastnih napak, je popustljiva, je lahkomiselna in se igra.
Kraljica pa je modra. Zaslužila si je svojo vedrost in sijaj, s tem ko je šla skozi vse svoje teste. Trpela je na poti in to jo je naredilo še lepšo. Dokazala je, da zna držati svoje kraljestvo skupaj. Postala je svoja vizija. Globoko neguje nekaj večjega kot je sama. Vlada z avtentično močjo. Kraljica obvlada igro življenja.
Ta rast iz princese v kraljico je radikalen proces, ki predstavlja spremembo v ključnih prepričanjih in vzorcih. Ženska mora sprejeti svojo strastno plat, dovoliti ljubezni iz svojega srca, dovoliti mora lepoti, da zasije iz nje.

Ko ženska spozna vse štiri aspekte dragulja, lahko stopi v Kraljico, ki predstavlja zlitje vseh štirih. Eden glavnih izzivov sodobne ženske je povezan s spoštovanjem in sprejemanjem same sebe, točno take kot je. Lastna vrednost in cenjenje sebe je pri številnih ženskah, ki jih srečujem šibka točka.Veliko lažje se spogledujemo s svojimi senčnimi aspekti in si prilaščamo senčne aspekte sebe, kot svetle, kar se mi včasih zdi izjemen paradoks človeštva. Veliko bolj se bojimo svetlobe kot teme in veliko raje se zadržujemo v peklu, kot v nebesih. Res je fascinantna človeška narava, čeprav mi da slutiti, da je ogromno tega povezano z našo udomačenostjo.

Arhetipsko gledano je tretja čakra povezana s spoštovanjem sebe in v prehodu iz enega nivoja zavesti na drugega moramo resnično preseči stare navade in rutine, če želimo narediti prehod v srce. In ta iniciacija prehoda v 3. čakro, je iniciacija v puberteti. Pri 14 letih, ko zapustimo domeno 2. čakre in imamo možnost, da se premaknemo na naslednji nivo zavesti je pred nami iniciacija iz otroka v mladega odraslega, ki s seboj prinaša zavedanje, da moramo odkriti svoj notranji dragulj v sebi, najti svoje talente in sposobnosti in začeti služiti širši skupnosti s tem, kar najraje počnemo, kar je res naše in v čemer maksimalno uživamo.

To kaj se običajno zgodi na tem prehodu je… ne poznam vaše zgodbe, vendar zgodba mnogih govori o zatiranju sebe, skrivanju svojih talentov, o sramu, osramočenosti, neodobravanju, nesprejetosti, o nespoštovanju, nezaupanju, necenjenju sebe. Številne ženske gredo tukaj v svojo sivo miško in se začnejo skrivati pred svetom. In ko sem se takole pogovarjala s prijateljico, ki mi je pripovedovala svojo zgodbo, mi je vseskozi prihajalo v ospredje naslednje; nihče te ne more zlorabiti bolj, kot zlorabljaš samo sebe. V trenutku, ko ta nekdo stopi čez tvojo mejo, do katere zlorabljaš sebe, in s tem prepoznaš zlorabo drugih, odkorakaš stran. Nihče te ne more ceniti bolj kot ceniš sama sebe, nihče te ne more spoštovati bolj, kot spoštuješ samo sebe in vedno si ceno postaviš tako visoko, kot ceniš sebe.Res fascinantno področje.

In kaj se zgodi, ko nismo iniciirani zavestno, s pričo, ki potrdi naš prehod? Pogosto nas iniciira življenje in ker ne vemo, da gre za iniciacijo, smo zelo nesrečni in žalostni, ko nam razpade življenje. In ker smo pozabili na cikle rasti in umiranja ter ponovnega rojstva, nas je strah sprememb.

Tako ženske zapademo v samouničevanje skozi depresije, odvisnosti in odnose, ki nam le odslikavajo naše samouničevalne težnje znotraj nas. Moški pa gredo v nasilje navzven, nasilje do drugih, pa naj bo fizično, psihično, čustveno ali mentalno.

Zato poglej globoko vase. Izkoplji svoj notranji dragulj in začni delati to, za kar si se rodila, kar si kot duša izbrala, da boš počela. Delaj to strastno, z navdušenjem in v služenju drugim, namesto zase. Soustvarjanje in sodelovanje, povezovanje so tiste kvalitete, ki jih moramo usvojiti. Zavihaj rokave in bodi to kar si. Ni treba ničesar narediti, samo bodi, kar ste. Saj vem, nad tem se velika večina žensk burno razburja, kaj pomeni samo Biti.

Na druženju čez vikend bomo govorile točno o tem. Pridruži se mi na Dragulju Ženske. Več o druženju tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja