Življenje

redheadq

Tega dne nikoli več ne bo.

Poznaš tisti trenutek, ko upočasniš in imaš občutek, da se vse okoli tebe ustavi?

Vikend je bil tak trenutek zame. Vsak trenutek znova me je opomnil; tega trenutka nikoli več ne bo. Tukaj je zate. Na tebi je, da ga opaziš, sprejmeš, preden odrvi v pozabo.

Vsak trenutek je eden manj, vsaka sekunda je sekunda manj, vsak dih je dih manj v tvojem dragocenem življenju. Kolikokrat se ustaviš in se resnično zaveš tega dejstva?

Sedela sem z mojim dragim v Yugo kafani na božičnem semnju in poslušala jugo hite. Opazovala sem mojega moškega in ujela trenutek hvaležnosti. Da je, da obstaja. Da je z menoj, da ta trenutek svojega življenja deli z menoj. Ujela sem njegov pogled in v njem naklonjenost, ljubezen, tisto neopisljivo blaženost, mehkobo, hvaležnost, srečo.

Vse tisto, kar sem leta iskala zunaj sebe, kar sem leta zahtevala, da mi izrazi, pove, da deli z menoj.
Ujela sem trenutek, ga zadržala, vdihnila in začutila.
Trenutek, ki je bil in je odšel. Trenutek, ki bi se izgubil v množici številnih drugih, brez moje budnosti, prisotnosti in voljnosti, da ga prepoznam, ga priznam in sem priča izobilju, ki ga nudi trenutek.

Trenutek, ki pride, je, in potem ga ni več.

Vsak trenutek je eden manj. Nikoli več se ne bo vrnil. V trenutku sem dojela, kako brez pomena je žalovati za vsemi trenutki, ki so že minili in kako ključnega pomena je biti s tem trenutkom. In s tem trenutkom. In s tem trenutkom. Biti, tukaj in zdaj.

Samo Bodi!

Mantra, ki sem jo dobila pred leti s strani mojega notranjega vodstva. Samo bodi, v tem trenutku, tukaj in zdaj.

Ko si dopustiš upočasnitev, opazovanje vsakega trenutka posebej, začutiš hvaležnost, blaginjo, čutiš dobrobit trenutka v katerem si. Začutiš, kako je oklepanje preteklosti, kot bi metala dragulje sedanjosti stran. Kako je osredotočanje na zamere in jezo uničevanje blagoslovov tega trenutka in kako je iskanje tega, česar misliš, da nimaš, jalovo početje.

Vse že je tukaj in zdaj.
VSe ti je na voljo.
Nehaj iskati ljubezen zunaj sebe. Postani ljubezen.
Nehaj iskati pogum. Bodi pogum.

Samo Bodi!

Za trenutek se ujamem v otožnosti in obžalovanju vseh trenutkov, ki so bili in so za vedno odšli. Vsakega diha, ki sem ga vdihnila, pa ga v resnici nisem izkusila. Vsake sekunde, ki me je soočila z lepoto življenja, pa je nisem prepoznala in je za vedno odšla.

Tega dne nikoli več ne bo.
Tukaj je zate, zdaj.
Kaj boš naredila z njim?

Ga boš opazila? Sprejela? Ga objela?

Ali bo zdrsnil mimo tebe kot že milijone njih pred njim?

Tvoja izbira je in samo tvoja, ali zmoreš prepoznati blagostanje v katerem živiš, lepoto, ki ti je na voljo, milost, ki se zliva v tvoje življenje v tem trenutku.

Vse je tukaj, ZaTe.
Vse ti je na voljo, zdaj.

Kajti že v naslednjem trenutku tega ne bo več.
Že v naslednji sekundi te, ki je zdaj tukaj, ne bo več.
In tega diha, ki ga jemlješ v tem trenutku, ne bo več.

Zato se ustavi. Začuti sladkobo tega diha, tega pogleda, tega trenutka.
Živi v tem trenutku, zdaj.

Brez obžalovanja, brez slabe vesti.
Samo Bodi.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega. Več najdeš na www.divine.si

sisters

Svetovni dan sestrstva

Svetovni dan sestrstva praznujemo 5. oktobra. Gre za globalno praznovanje povezanosti vseh žensk kot dušnih sester. Gre za zavezo, da druga drugo podpiramo, negujemo in zaščitimo. Shakti Badhan je indijski praznik, ki je nastal kot odgovor na Rakhsha Badhan. Rakhsha Badhan se v Indiji praznuje avgusta, ko sestre privežejo sveto nit povezanosti na zapestje brata, kar simbolizira sestrsko ljubezen in molitev za dobrobit bratov.

All Ladies League so začele praznovati Shakti Badhan 5. oktobra, ki je edinstven način povezovanja žensk ne le v Indiji, temveč po vsem svetu.

Podpri svoje sestre s svojo brezpogojno ljubeznijo.

Gre za pobudo, da ženske namesto sovraštva, tekmovalnosti, sojenja, kritiziranja med ženskami spodbudimo dušno povezanost podpore, celovitosti, praznovanja, da stojimo druga z drugo in druga za drugo.

Dušno sestrstvo simbolizira pripadnost, povezanost, podporo, praznovanje druga druge, pomoč druge drugi v tem, da vsaka postane ta ženska, za katero se je rodila, da je.

Namesto individualizma, samozadostnega posameznika, dušno sestrstvo prinaša pomembno sporočilo, da sta pripadnost in povezovanje tisto, ki nas lahko popelje v drugačno prihodnost.

Sestrstvo ustvarja sveti prostor za zdravljenje

Spodbudi te, da se spustiš v globino svoje ženske duše in v sebi prepoznaš, kdo si in zakaj si tukaj.

Ženske znamo biti priča druga drugi s sočutjem. Vsaka potrebuje to, da je ugledana in da prepozna svojo dragocenost. Če nam starši niso dali tega prostora na voljo, je pomembno, da najdemo skupnost, v kateri smo ugledane in slišane, kjer čutimo podporo in varnost, da se resnično odpremo in smo ugledane take, kot smo.

Vsaka ženska na ta planet prinaša dragocene dragulje, vendar jih ne more podeliti z ljudmi in s svetom, dokler jih ne prepozna v svoji notranjosti in dokler sama resnično ne pozna in vidi sebe in svojega Darila.

Sodobna ženska pogosto išče potrditev v zunanjem svetu, saj je izgubila stik s svojo Shakti.

V družbi, v kakršni odrašča, sodobna ženska tega prostora ne dobi, zato pogosto potrditev išče v zunanjem svetu, saj je izgubila stik s svojo Shakti, življenjsko, žensko, kreativno energijo, ki je v njej.

Shakti je božanska ženska energija, kreativna sila in badhan pomeni povezava. Shakti Badhan nas spomni na povezanost s svojo žensko močjo, hkrati pa predstavlja povezanost med vsemi sestrami. in božansko ženstvenostjo, ki jo vsaka uteleša.

To je tudi čas, ko si ženske izmenjajo sveto zapestnico Shakti, nit, trakec, druga drugi ga zavežejo na zapestje kot simbol močne vezi povezanosti v sestrstvu, da poveča moč ženske v njeni notranjosti, da žensko, za katero se je rodila, da jo živi podeli z ljudmi in s svetom.

Zapestnica Shakti te spominja na Shakti, ki teče od ženske k ženski.
Peti oktober je dan, ko se ženske na različnih delih sveta družijo, si pomagajo in podelijo, kaj lahko naredijo druga za drugo in za svet.
Dušno sestrstvo nam omogoči, da začutimo druga drugo in da stopimo v celoto, ki jo vsaka nosi v globinah svoje duše

Pomembno je, da se spomnimo, da je v resnici vse Eno in je Eno v vsem, ni ločenosti.

Vendar je treba to prepoznati, ugledati v sebi, kajti stvari, ki jih ne vidiš, so zate nevidne, ne obstajajo, četudi so v tebi. Dejstvo je, da vsaka v sebi nosi ogromne potenciale, vendar je od tvoje sposobnosti, da jih prepoznaš in ugledaš, jih utelesiš in zaživiš, odvisno, ali bodo resnično uporabljeni in prepoznani od ljudi in sveta.

Šele ko si polna v sebi, lahko to, kar imaš, deliš iz presežka v sebi

Pomembno je, da je tvoj notranji vodnjak poln, da lahko podeliš stvari z drugimi. Dokler si ti v sebi prazna, je vse, kar lahko deliš z drugimi, ta praznina, ki zeva v notranjosti. In ta občutek notranje praznine smo se navadile polniti s stvarmi, z odvisnostmi od ljudi, substanc, aktivnosti. Vendar praznine nikoli ne moreš zares zapolniti. Nikoli ni dovolj in vedno čutiš pomanjkanje virov, energije in časa.

Ta globalni dan je kot dvig vala prizadevanj in vodstva, ki ga ženske prevzamejo na kolektivni ravni. Vsaka ženska, ki je v svoji raznolikosti del te pobude, prispeva h glasu Enosti, povezanosti, kjer je vse Eno in je Eno v vsem. Prav zaradi te močne simbolike sem povabila svoje dušne sestre, da podelijo svoj uvid, svojo izkušnjo sestrstva s teboj. In nastala je nova brezplačna videoserija Globine razcveta Ženske, kjer delimo svoje uvide in spoznanja, svoje zgodbe, navdihe in sočne podrobnosti, kam nas je sestrstvo vodilo v zadnjih dveh letih, odkar smo prvič stopile skupaj v pobudi razcveta Ženske. Več tukaj. >>

Anais Nin je nekoč izjavila, da je Ženska kot popek. Ko je bolečina tega, da si v njem, močnejša od strahu pred tem, da se razcvetiš, si pripravljena na razcvet. In zanimivo je, kako vstopamo v ta razcvet. Pogosto skozi bolečino razpada življenja, kot ga poznamo.

Tvoje dušne sestre so kot mreža, ki te ujame takrat, ko padeš.

In takrat so tvoje dušne sestre kot mreža, ki te ujame, ko padeš. Ob njih čutiš podporo, pripadnost, čutiš, da si sprejeta točno taka, kot si. In daleč od tega, da bi te dušne sestre ujčkale in ti pustile, da se smiliš sama sebi. Dušne sestre so ob tebi, da te spomnijo na tvojo zavezo sama sebi, da zaživiš kot ta Ženska, za katero si se rodila, da Si. Spomnijo te na potenciale, ki speči čakajo v tebi. Čakajo, da jih najdeš in zaživiš.

Srčna želja vsake soustvarjalke razcveta ženske je, da se nobena ženska nikoli ne bi počutila same. Da bi vsaka ženska imela vsaj eno dušno sestro.

Peti oktober je dan, ko druga drugo spominjamo, da v sebi nosimo moč ženstvenosti in da lahko darilo opolnomočenosti podelimo druga z drugo, tako da stojimo druga z drugo, druga ob drugi in druga za drugo.

Peti oktober je priložnost za vse ženske, da praznujejo svojo edinstveno ženskost in da z majhnimi gestami, kot je izmenjava zapestnice Shakti (trakec, zapestnica, ki si jo ženske podarjajo med seboj), pokažejo, kako pomembno je dušno sestrstvo.

To je čas za prebujanje sestrstva na vseh sferah, da se povežemo v duhu in duši kot Eno.

Svetovni dan sestrstva je dan, ki povezuje ženske in jih navdihuje, da skupaj soustvarjajo svet, ki ga vidijo v svojih vizijah. Da svoje edinstveno Darilo, talente, svojo žensko dušo podelijo z drugimi ženskami, ljudmi in svetom.

Si zraven?

Več o razcvetu najdeš na FB strani tukaj >>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Članek je objavljen na spletnem portalu Svetloba.si

sunset

Čas zame…

Sedim na samotni plaži in gledam sonce, ki počasi drsi proti obzorju. Poslušam valove morja, ki se zlivajo na obalo in veter, ki jih peni. Hladno je, čeprav sonček še vedno oblizuje mojo kožo. Sama sem. Končno pet minut samo zame.

Ženske potrebujemo čas samo zase. Potrebujemo čas, da občutimo polnost življenja, ki mu lahko prisluhnemo le, ko upočasnimo. Potrebno je upočasniti, da sedemo, zapremo oči in se potopimo v svoj notranji svet.

Potrebujemo odmik od svojih neskončnih seznamov, zahtevnih otrok, partnerjev, ki se jim ves čas prilagajamo.

To je ena tistih presenetljivih ugotovitev, do katerih sem prišla, ko sem končno sprejela, da moj dragi potrebuje svoj umik, umik v samoto, v praznino in tišino. Takrat sem dojela, kako različno dojemava ta čas vsak zase. On se v tem času izprazni, ustvari prostor, v katerem stopi v stik s svojimi prioritetami v življenju, s svojimi vrednotami in s svojo misijo. Jaz pa potrebujem čas zase, da se napolnim, da začutim življenje, svetlobo, polnost energije in vsega, kar me obdaja.
Zame je to čas vdiha, zanj je to čas izdiha.

Ob tem sem dojela tudi, kako sem ves čas kot blažilec med otroci in mojim možem, kako ves čas posredujem in kako naporno je to. Ko on gre, se vse umiri. Ko je prisoten, smo vseskozi v akciji.

Ženske smo ves čas na preži, ali morda kdo potrebuje našo pomoč.
Zato se včasih enostavno moramo umakniti in svoji reševalki reči; Dovolj je, draga, zdaj je čas zame.

In za to ni potrebno veliko časa ali umik daleč stran od civilizacije. Ženske smo pogosto mnenja, da potrebujemo zato, da se umirimo in povežemo s seboj veliko časa, vendar to ne drži.
V praksi sem ugotovila, da 60 sekund zadošča, vse ostalo je bonus.

Sedim na plaži in čakam sončni zahod. Ravno sem odložila moža, da je šel po svojih opravkih in se peljem v svoj začasni Dom, da poskrbim za otroke. Ampak tale ura je samo moja.
Čas zame, ko sem sama s seboj, z vetrom, s soncem, z valovi, s peskom, ki boža moja bosa stopala s svojo toploto.

Preprosto uživam v času s seboj.

Lahko bi sedela kjerkoli. Spominjam se, ko sem takole sedela na plaži v Egiptu, pa v Indiji, na Baliju, na Havajih in danes v Franciji. Ne glede na to, kje sem, je občutek isti – globina, polnost, mir.
Povsod sem si podarila to dragoceno darilo, časa zame.
Ker sem dragocena in ker vem, da samo, če poskrbim najprej zase, lahko radostna, z lahkotnostjo in s hvaležnostjo poskrbim za druge.

Preden sem se pred dvema urama odpravila na pot, sem opazovala mamo, kako je poskrbela za svojega otroka in je zanj naredila stvari, ki bi jih lahko naredil sam. Čez čas se je vidno utrujena in izčrpana razburjala nanj zaradi malenkosti.

Še predobro vem, kako je, ko si na hlapih energije in upaš, da bo kdo opazil, kako obupno si potrebna počitka, pa tega nihče ne vidi.
Enostavno te ne slišijo in predvsem ti ne slišiš same sebe, dokler ne obležiš, ne zboliš ali se poškoduješ.
Dokler te življenje ne ustavi tako, da potegne ročno.

Danes vem, kako pomembno je, da upočasniš.
Pomembno je, da se naučiš, da ustaviš na bencinski črpalki in se napolniš z lepoto, tišino, z mirom.
Ženska se mora napolniti s tem, kar jo nahrani, od znotraj.
S polnim rezervoarjem lahko odbrziš nazaj po opravkih.

Zato sem oblikovala 60 sekund za Ritual, gibanje, kjer ženske spomnim na to, da preverjeno v praksi 60 sekund zadošča, da se napolniš in se prenoviš.

Vprašanje je le, ali si jih boš podarila?

Več o gibanju 60 sekund z Ritual si lahko prebereš, če se prijaviš na http://divine.si/darilo/ritual.html
Vsak mesec ob mlaju je na voljo nov ritual in to brezplačno.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da srečna ženska sije. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

bthcake

Dan, ko praznuješ svoj obstoj…

Priznam, sem ena tistih, ki svojega rojstnega dne ni pričakovala s prevelikim navdušenjem. Vsako leto me je presenetilo obvestilo FaceBooka, da praznujem svoj rojstni dan. Voščila, ki sem jih prejela kljub temu, da sem okoli datuma zelo skrivnostna, sem vedno znova začutila kot ganljiva in segla so mi do srca.

Potem pa me je letos, ko je zopet prišel moj dan, prešinilo… skrivam se. Spet je na delu moj nevidni otrok. Spet zanikam svoj obstoj. Dojela sem, da je rojstni dan tisti dan, ko praznuješ svoj obstoj.

Rojstni dan je pravzaprav praznovanje življenja. In življenje bi morali v polnosti živeti. Pa ne le za rojstni dan, vsak dan.

Mojega ne-praznovanja ni določal strah pred staranjem ali obremenjenost s številkami, temveč enostavno ne-prepoznavanje moje vrednosti in cenjenje dejstva, da mi je bilo na ta dan podarjeno življenje. To je bilo nekaj samo-po-sebi-umevnega, sploh nisem prepoznavala pomembnosti tega dejstva.

Zato zdaj bereš ta zapis, kajti do mojega rojstnega dneva, pred nekaj dnevi, se tega nisem zavedala, pa naj se sliši še tako nemogoče. Pri mojih 42 me je zadelo, da je čas za praznovanje mojega obstoja.

Dejstvo je, da je tvoja izbira, kot je tudi moja izbira, da na rojstni dan gledaš kot na dan, ko praznuješ svoj obstoj.

Zdaj pomisli, kako bi bilo, če bi vsak dan živela, kot da je tvoj rojstni dan vsak dan?

Si drzneš pogledati nazaj in se spomniti svojega najboljšega rojstnega dne, ter si zamisliti, da bi vsak dan preživljala radostno, nasmejano, da bi prejemala darila, voščila in dobre želje s strani tvojih najdražjih?

Pogosto nam rojstni dan uničijo ravno pričakovanja, ki jih imamo v sebi, tiste tihe in neizražene potrebe, ki tlijo globoko v naši notranjosti, vendar si jih ne upamo izraziti. Ženske pogosto pričakujemo od svojih moških, da je ujel tista rahla namigovanja ali pa malo bolj konkretne namige glede darila, vendar ob tem pozabljamo, da moški niso specialisti za detajle, kot smo ženske.

Pred dnevi je svojo izkušnjo z menoj podelila prijateljica, ki je svojemu možu priredila zabavo za okroglo obletnico in vanjo vključila podrobnosti celega dvajsetletnega skupnega obdobja. Zbirala je podrobnosti, tiste redke dragulje, ko ji je mož zaupal, kaj mu je v življenju veliko pomenilo in ga je presenetila. Zdaj nekje v globini sebe upa, da bo mož to naredil zanjo, ker jo ima rad.

Kar ne pomeni, da se moški ne potrudijo za nas, brez dvoma se, vendar pogosto ne na način, kot bi si želele me. In tako lahko popolnoma nenamenoma uničiš svoj dan s tem, da se pritožuješ, da so pozabili nate, da ti nihče ni čestital, da moraš pospravljati hišo in da ti ni nihče prinesel rož. Meni osebno zelo poznano.

Pogosto pričakujemo, da bi v sivini vsakdana rojstni dan moral biti nekako poseben, moral bi izstopati, biti radosten in potem vse skupaj uničimo z eno pripombo, kritiko ali pričakovanjem.

To je čas za refleksijo…

To je nekako tako kot pregled leta, ki ga začneš že v začetku decembra. Se spomniš, kako sem konec leta govorila o tem, da je pomembno, kako zaključiš leto? (Naj te spomnim s člankom, ki ga najdeš tukaj…) No, tvoj rojstni dan je zaključek tvojega osebnega leta in predstavlja začetek novega cikla. Več o teh ciklih sem predstavila v članku, ki ga najdeš tukaj…

Pogled v to, kje se nahajaš in kaj ti je leto prineslo je močan opomnik, kako rasteš in s premikaš v svojem življenju.

To pa je tudi čas, ko pogledaš nazaj in prepoznaš, kaj je tisto, za kar si hvaležna.

Če bi bil tvoj rojstni dan danes, kaj je tisto, za kar bi bila hvaležna v svojem življenju?

Vsak dan prejemamo številna darila. Potrebno pa je upočasniti in jih opaziti. Pogosto tako hitro vozimo skozi svoje življenje, da sploh ne prepoznamo stvari, za katere smo lahko hvaležne. Ko enkrat začutimo hvaležnost, in praksa hvaležnosti postane naša dnevna praksa, je ta tok hvaležnosti nekaj, kar postane stalnica našega življenja.

To je tudi čas, ko je potrebno biti odprta in sprejemljiva. Številne ženske se ne zavedajo, da veliko večino svojega življenja preživljajo v moški domeni dajanja. Rojstni dan je tista priložnost, kjer lahko zavestno prakticiraš sprejemanje in vsako darilo, vsako voščilo resnično sprejmeš. Da bi lahko sprejela, se moraš odpreti, kar je ena najbolj ranljivih stvari, ki jih je potrebno narediti. Vendar brez odpiranja ni sprejemanja.

Zato se vprašaj – kaj je potrebno narediti ali opustiti, da bi postala bolj sprejemljiva?

Pomemben del sprejemljivosti je povezan s tem, da se odpreš in poveš, kaj je tisto, kar si želiš. Letos sem ves april na vprašanja kaj si želim, odgovarjala z ne vem. Dokler ni prišel moj dan in sem dojela, kako sem sabotirala svoje želje in se spet zadovoljila z manj, kot bi si želela. Poskrbela sem za vse druge in sem odpovedala vikend na morju, ki sem ga želela preživeti z družino, ker me je moj dragi prepričal, da bo itak kmalu prvi maj in da bomo takrat šli na morje.

Kakšno dediščino ustvarjaš skozi svoje življenje?

Ob tem, da sem raje poslušala svojega moža kot sebe, sem spet zapustila samo sebe in svoje želje. Moje opravičilo je bilo vedno; saj res, kaj se pa grem. Spet hočem biti nekaj posebnega in spet sem draga, ker se ne zadovoljim z nečim majhnim. Ob tem sem se spet spomnila na vse tiste ljudi, ki so mi v mojem življenju to povedali na glas. Vendar sem se bila tokrat pripravljena spogledati s svojo senco.

Jutro mojega rojstnega dne je prineslo veliko razočaranje, ko me je mož vprašal, če bom s hčerko pospravila njeno sobo. Ne, rojstni dan ni bil dan, ko bi si želela pospravljati hišo. Dojela sem, da jaz ne vidim svoje vrednosti, svoje dragocenosti, da jaz ne vidim dediščine, ki jo s svojim življenjem ustvarjam.

Jaz ne vidim sebe. Dojela sem, da sem nevidna sama zase in da ne vidim vrednosti mojega obstoja.

Pozabila sem na dejstvo, da s tem, kdo sem in kar vem, delam pozitivno razliko v življenju moje družine, ljudi in na svetu.

Tako sem najprej vse svoje zbrala na kup in jim povedala česa nočem, kaj bi želela in ob številnih solzah sem zmogla biti prisotna, držati sebe, se premakniti skozi vse to, kar učim ženske, ki prihajajo k meni in prepoznati dragulj, ki se je skrival spodaj.

Dojela sem, da skozi vse svoje delo ustvarjam zapuščino. In stvari je potrebno utelesiti. Ker je vse medsebojno povezano, vsak posameznik vpliva na ljudi v svoji okolici. Rojstni dan je idealna priložnost, da pogledaš na dediščino, ki jo s svojim življenjem ustvarjaš.

Kar ne pomeni, da je rojstni dan tisti dramatičen dan, ko gre vse narobe. Vendar je dejstvo, da se nas še vedno veliko skriva, da igramo majhno igro in ob tem upamo, da nas bo nekdo odkril. Tvoj rojstni dan je priložnost, da prepoznaš svojo vrednost, svojo dragocenost, da prepoznaš, kako s svojim obstojem spreminjaš svet.

Brez dvoma mi je to letos uspelo in v svoje novo leto vstopam bogatejša za nova spoznanja in novo milino, ki sem jo odkrila, da ne govorim o hvaležnosti, ki jo ob čutim.

Ker vem, da moj obstoj zadošča.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

glitter

Kreiraj z namero!

To, da povabiš silo namere k soustvarjanju je ključnega pomena, da se tvoje Kreacije udejanjijo. In če te je strah tvoje moči, boš svoje kreacije sabotirala s tem, da nikoli ne boš zavestno povabila sile namere v svojo igro. In zelo dobro vem, o čem govorim.

Ženske imamo zelo dobro intuicijo. Zelo dobro vemo, česa smo sposobne. In pogosto svojega potenciala ne živimo enostavno zato, ker nas je na smrt strah, kaj bi se zgodilo, če bi resnično v polnosti bile to, kar smo.

Vsi imamo dostop do polja neskončnih potencialov, iz katerega izbiramo semena, ki jih nato zasejemo v svoji notranjosti in jih negujemo s hranili, vodo, soncem in namero. Namera je sila, ki jo povabimo k soustvarjanju in je ne postavljamo. Priklic namere ustvari pot izpolnitve. Globoko v sebi vsi vemo, da vedno dosežeš, kar si zaželiš. Namera je sila, ki te kot val vodi k temu, kar kreiraš.

Sama vem, da me je bilo te sile strah. Zato je raje nisem klicala. Zato se je pogosto dogajalo, da sem pisala sezname svojih želja, ki jih nikoli nisem čisto zares negovala. Pogosto že v začetku nisem verjela, da je mogoče, da se uresničijo. Mnoge stvari sem si želela, pa si nisem niti upala prositi zanje. Skozi prakso sem dojela, da če ne povabim namere v igro, ostanem brez asistence Vesolja v tej igri.

Če ne povem jasno in glasno kaj potrebujem, skozi občutenje, tega ne morem dobiti. Občutki so jezik s katerim komuniciramo z namero. Če sem izgubljena in ne ustavim ter povprašam po poti, je velika verjetnost, da bom ostala izgubljena. Ko kreiramo stvari, še posebej v začetku leta je ključnega pomena, da v igro povabimo silo namere.

Eden od načinov, kako nameri vzamemo moč je, da vanjo ne verjamemo ali da smo mnenja, da smo od nje ločene, v stilu to deluje za druge, zame pa ne. In od namere se ločiš, ko si v otopelosti, ko si ne dopustiš, da jo začutiš.
Da bi namero resnično sprejela, moraš biti ta ženska, ki to, kar priklicuješ, tudi sprejema.
In tukaj sem sama sebe uspešno sabotirala leta, kaj leta, desetletja.
Enostavno nisem bila voljna biti ta ženska, videti svoje vrednosti, enkratnosti in veličastnosti, da sem vredna tega, kar sem si želela.

S tem, ko sebe ne vidiš kot vredne tega, kar si želiš, si sama sebi največja ovira na poti kreacije. Zato je bistvenega pomena, da zavestno kreiraš svoje leto in da veš, da moraš Ti postati ta ženska, ki živi to življenje, ki ga želiš živeti.

In to je bilo tisto, česar me je bilo na smrt strah.
Kaj bi bilo, če bi si čisto zares dopustila, da sem to kar sem!?

Zato je modro, ko priklicuješ namero upoštevati naslednje pomembne korake:

  1. Opusti ovire na poti.

Če ti sebe ne vidiš, kot vredne tega, kar si želiš, tega enostavno ne boš dobila. Če svoje želje pišeš v obliki … »Jaz sem vredna ljubezni.« v podnapisih lahko preberemo, da ti ne verjameš v to, da si vredna ljubezni in da sama sebe skušaš prepričati v to, da si vredna ljubezni. Iskrenost s seboj, ko pride do želja, je bistvenega pomena in namera se odziva na občutke, ki so v podnapisih. Pomembno je prepoznati, kaj so ovire v tebi, ki ti preprečujejo, da bi se počutila vredno ljubezni. Dokler so ovire v tebi, ne boš dopustila, da stvari pridejo k tebi.

  1. Bodi jasna.

Seneca je rekel, “Če ne veš, v katero pristanišče pluješ, noben veter ni ugoden.”
Jasnost in konkretnost je bistvenega pomena, ko h kreaciji povabiš namero. Bodi zelo jasna kaj je tvoja želja in hkrati voljna slediti namigom in sinhronostim, skozi katere se te namera usmerja tja, kamor si usmerila svojo ladjo. Ne pozabi, da je na dolgem potovanju potrebno ustaviti ladjo v več pristaniščih in da je včasih daljša pot skriti blagoslov na poti.

  1. Aktiviraj vse svoje čute.

Občutki so močno povezani s tvojimi čuti. Pomembno je, da si dopustiš, da aktiviraš vse svoje čute, da slišiš, vidiš, vonjaš, okušaš in se dotikaš tega, kar želiš, da postane tvoja nova realnost. Povečaj glasnost izkušnje skozi svoje notranje doživljanje z vsemi svojimi čuti. Tukaj je bistvenega pomena, da vključiš tudi svoj čut za sprejemljivost. Zato je senzualnost v kreaciji bistvenega pomena.

  1. Sledi svojemu srcu.

Vedno, ko povabimo namero k soustvarjanju se zgodijo sinhronosti, ki nas vodijo k temu, da je potrebno slediti srcu in narediti navdihnjeno akcijo. Zaupanje sebi in sledenje toku je ključnega pomena, da priložnosti, ki pridejo k tebi prepoznaš in jih udejanjiš. To kar si želiš, nikoli ne bo kar padlo v tvoje naročje, potreben bo premik. Dnevne prakse te bodo vsak dan vodile bližje tvoji kreaciji.

  1. Praznuj sinhronosti.

Na potovanju vedno dobimo majhne znake, ki kažejo na dejstvo, da smo na pravi poti. Pomembno je, da opazimo sinhronosti in jih znamo praznovati. Sinhronost je mesto, kjer namera vstopa v realnost. Pomembno je, da si budna, da si priča, da opazuješ in opaziš majhne znake, da si na pravi poti. Prakse hvaležnosti so izjemen blagoslov, kajti to je eden od načinov, kako počastimo in praznujemo sinhronosti, skozi hvaležnost zanje.

  1. Podpora sestrstva.

Ko priklicuješ namero v krogu žensk, ki jim zaupaš in skupaj z njimi zapičiš svojo zastavico v tla, imaš podporo enako mislečih. Če ena lahko spremeni realnost, potem skupina lahko premika gore. Ko s tistimi, ki jim zaupaš deliš, kaj kreiraš zase, imaš že takoj na začetku podporo. Več glav več ve in pogosto se najdejo ženske, ki imajo kontakte, navdihe, uvide, ki lahko že takoj na začetku predstavljajo pomembne sinhronosti in veter v jadra tvoji ladji.

  1. Dnevna praksa.

Vem, ta ti ni všeč. Meni tudi ni bila. Vendar je dejstvo, da je kreacija kot treniranje mišice. Zahteva dnevno prakso. Pomembno je, da se dnevno uglašuješ na svoje želje, da dnevno obnavljaš stik z namero. Dnevna praksa izgradi tvoje zaupanje in tvoje akcije postajajo vedno bolj samozavestno naravnane na tvoje sanje. Začni že takoj zjutraj, ko vstaneš. In zvečer dan zaključi s hvaležnostjo za vse sinhronosti, ki jih je prinesel dan.

Zapomni si, priklic namere ni enkratno dejanje, je dnevna praksa. In namera je ključnega pomena, če želiš, da se tvoje sanje uresničijo. Zaupaj vase in bodi vztrajna.

Pogosto pozabimo na dejstvo, da je potrebna doslednost, da se naše želje tudi udejanjijo. Doslednost pomeni, da vedno znova ravnaš po zastavljenih načelih, da si vztrajen, kar naprej.

Torej, kaj si želiš v življenju? Kakšno leto želiš ustvariti?

Te zanima več in želiš izvedeti več o tem, kako povabiti namero v igro? Prijavi se na spletno druženje Kreacija Leta 2016, kjer je eno celo druženje posvečeno nameri. Več najdeš tukaj…

V komentarjih podeli z menoj tvojo izkušnjo z namero!

Več o nameri najdeš v članku Moč namere tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

hope_by_analaurasam

Ko vse razpada…

… si izzvana, da držiš sebe.

Ko je videti, kot da vse razpada in se znajdeš na samem robu, kjer ni videti rešitve ali izhoda, si soočena z neznanim. Soočenje z neznanim te vrže ven iz cone udobja, ven iz rutine in to je čas neudobja, čas prenove, čas globokega zdravljenja.

Ko te življenje sooči z vojno, med nebom in zemljo, ki se odvija v tvoji notranjosti, je potrebna budnost, prisotnost in predvsem čustvena stabilnost.

Pomembno je, da zmoreš biti v stiku z vsem, kar je del tvojega notranjega sveta, s srcem, brez potrebe po zapiranju. Zmožnost, da ostajaš odprta, je predstavlja sam temelj prebujanja v ženstvenost. Voljnost, da si odprta, na voljo življenju – celoti življenja, je ključnega pomena za zavestno kreacijo. Resnična predanost je voljnost sprejeti vse, tako tisto, kar sodiš kot dobro, kot tudi tisto, kar sodiš kot slabo. Opustiti je potrebno svoje sodbe.

Bolj intimna, ko zmoreš biti s samim robom – da zmoreš stati v intenzivnosti dogajanja, brez da bi poškodovala sebe, več življenja čutiš v sebi, bolj osvobojena si, bolj se počutiš živo.

Ker smo pogosto tako ujete v svoji dnevni rutini in fiksni identiteti v sebi, potrebujemo velika “kladiva”, da nas zbudijo iz našega transa. In, ko nočemo prisluhniti življenju in temu, kar ima, da deli z nami, ko ignoriramo sporočila, kladiva postajajo vedno večja.

Kajti resnično damo stvari v prakso šele takrat, ko se nam v življenju vse podre. Ljudje imamo močno potrebo po gotovosti in fiksnih strukturah, vendar je v naravi življenja, da se spreminja. Vse okoli nas je neprestano v pretoku. Vse se spreminja. Vse je minljivo. In pogosto grabimo po znanem in želimo narediti stvari, ki so včasih delovale.

Pogosto nas življenje pripelje na sam rob, na mesto, kjer smo tik na tem, da bi se vdale v usodo, kot mnoge rade rečejo. In, ko smo na samem robu, je modro, da vstopimo v srce, se predamo, namesto, da delujemo.

Razpad tvojega sveta kot ga poznaš, od tebe zahteva močno notranjo posodo, ki te drži in notranjo držo sprejemljivosti, radovednosti in voljnosti, da se spustiš.

Zgodba v nadaljevanju to krasno predstavi…

“Nekoč je bila mlada bojevnica. Njen učitelj ji je povedal, da jo čaka boj s strahom. Ni si želela tega dvoboja. Zdel se ji je preveč agresiven; bilo je strašljivo, zdelo se je neprijazno. Vendar ji je učitelj povedal, da je to neizbežno in ji dal navodila za dvoboj.
Prišel je dan. Bojevnica je stala na eni strani in strah je stal na nasprotni strani. Bojevnica se je počutila resnično majhno in strah je bil videti velik in srdit. Oba sta imela vsak svoje orožje.
Bojevnica je zakorakala k strahu, se priklonila in vprašala, “Smem v boj s tabo?” Strah je rekel, “Hvala za izkazano spoštovanje, da me vprašaš za dovoljenje.”
Nato je mlada bojevnica rekla, “Kako te lahko porazim?” Strah je odvrnil, “Moje orožje je hitro govorjenje in zelo blizu tvojemu obrazu pridem. To te oslabi, ustvari živčnost v tebi, zato narediš karkoli ti rečem. Če ne narediš tega, kar ti rečem, nimam nobene moči. Lahko mi prisluhneš in lahko me spoštuješ. Lahko te celo prepričam. Vendar, če ne narediš tega, kar ti rečem, sem brez moči.”
Tako je bojevnica izvedela, kako poraziti strah. ” ― Pema Chödrön, When Things Fall Apart: Heart Advice for Difficult Times

Vse kar je v zadnjih dneh globoko zamajalo našo fiksno identiteto tega kdo smo in kaj imamo, je veliko kladivo, ki nas zbuja iz transa. Nič ne bo, kot je bilo včasih. Vse se spreminja. In ne glede na to, kaj ti šepetajo tvoji notranji strahovi ob dogajanju v zunanjem svetu, je na tebi, da izbereš.
Strah ti šepeta na tvoje uho in ali mu boš prisluhnila ali ne, je izbira, ki jo moraš izbrati v vsakem trenutku 24/7. Nihče je ne more opraviti namesto tebe. To je tvoja svobodna izbira.

Soočeni smo z mnogimi zgodbami, mnogimi idejami, mnogimi “resnicami” v teh dneh. In strah bolj kot karkoli drugega podpihuje zgodbe. Najbolj verjamemo temu, česar nas je najbolj strah. Namesto boja ali bega, namesto ignorance strahu je v teh časih na mestu, da se spoprijateljiš s svojim strahom. Namesto, da te paralizira, si raje oglej česa te je strah, kaj je zgodba, ki jo strah skriva v sebi… kaj je tukaj ZaTE.

Strah temelji na fiksnih predvidevanjih, na predpostavkah, ki so ti znane in poznane v tvojem živlejnju, na pomanjkanju akcije in predvsem na pomanjkanju zavedanja. Strah podpihuje ignoranca in nevednost.
Ko se soočiš s svojimi strahovi in z lučjo zavesti posiješ na meglo, ki jo strah ustvarja in izbereš, da si sočutna, najprej do sebe, strah izgubi svojo moč in učinkovitost.

To je čas za upočasnitev, pogled navznoter in pomembno vprašanje; Kdo jaz sem? Kdo moram biti, da bi živela v svetu, kjer želim živeti?
Vse se začne s tabo. Kako se ti počutiš v sebi?

Ko si v strahu, si v zakrčenosti, zaprtosti in majhnosti.
Ko si v ljubezni, se odpreš, da sprejmeš.

Kaj šepeta tvoj strah? Ga boš poslušala?

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

pearl

Biseri se porajajo iz največje bolečine…

Danes je eden tistih dni, ko bi vzela svoj meč in šla na okope. Ko bi branila sebe in bi v duhu svoje Amazonke še enkrat uničila vse, kar sem ustvarila. Tovrstno samouničenje sem v svojem življenju dala skozi že vsaj trikrat – zelo temeljito. Zato vem, kakšen je občutek, vem, kako se začne in vem kaj sledi. Moja pasja ženska je celo dopoldne preklinjala in besnela. V svojem notranjem besu sem razbila nekaj kozarcev tudi v zunanjem svetu.

Ne, ni prijetno. Vendar sem se v vseh letih naučila toliko o sami sebi, da vem, da bes pod seboj vedno skriva mojo globoko potrebo po nečem. In na meni je, da odkrijem kaj.
Jeza pod sabo vedno skriva nekaj, po čemer hrepeni tvoje srce.

In to, da sem se naučila sedeti s svojim neudobjem, s svojo jezo, vedno poraja najlepše bisere iz moje notranjosti.

To, da si dopustim, da sem ranljiva v svoji jezi, v svojem besu, v svoji nemoči, vedno znova razkriva stvari, ki so ujete v moji notranjosti in jih ne vidim.

Včasih sem se temu poskušala izogniti.
Včasih sem zanikala to, kar sem čutila.
Včasih sem ugajala drugim in šla v arhetip ustrežljivke v sebi.
Poskušala sem biti prijazna tudi, ko sem bila ranjena. Bolečina brez dvoma ni bila moja prva izbira. Prej bi rekla, da sem se ji poskušala izogniti in sem iskala ugodje.

Lahko si predstavljaš, kako presenečena sem bila, ko sem ugotovila, da sta bolečina in ugodje zgolj dve strani istega kovanca.
Ko govorimo o izvornih polarnostih, je ena od njih, ki jih izbere veliko ljudi polarnost bolečine in ugodja, kar v praksi pomeni, da v svojem življenju preigravaš ti dve stanji.
In v svetu polarnosti ne moraš imeti enega brez drugega.
Ko ju pogledamo čisto zares od blizu, ugotovimo, da gre za dve polarnosti trpljenja.

In ta izjava, draga moja, je zelo močna, vem.

Morda si mislila, da je ugodje povezano z mirom in radostjo.
Vendar, ko poskušamo dobiti ugodje skozi zunanji svet materije, to da iščemo srečo in mir zunaj sebe, vedno vodi v trpljenje.
Večina ljudi ugodje poišče v različnih oblikah zasvojenosti, pa naj bo to seks ali hrana, alkohol ali različne substance. Dejstvo je, da večina ljudi, ko jih boli glava in se želijo izogniti bolečini ter začutiti ugodje, poseže po aspirinu oziroma drugi obliki zdravila, ki bo ustavila nelagodje. V resnici nas ugodje ne pripelje nič bližje radosti in sreči, kot bolečina.
V resnici je celo tako, da se lažje osvobodiš iz te polarnosti, če si v bolečini, kot če si v navideznem udobju ugodja.

Saj poznaš tisto o zoni udobja, ko s stvarmi v resnici nisi zadovoljna, vendar, ker bi utegnilo biti še slabše, če karkoli spremeniš, raje ostajaš v znanem občutku udobja.

Ugodje, ki nam jih nudijo zunanje stvari vodijo v trpljenje zato, ker smo prepričani, da si moramo srečo in mir zaslužiti, dobiti nekaj od zunaj, kar nas bo naredilo celostne in celovite. Trpljenje izhaja iz prepričanja, da si občutek celostnosti in lastne identitete lahko pridobimo samo z zunanjimi stvarmi. In tukaj je izvor trpljenja za večino ljudi.

In da se razumemo, zato da bi se lahko osvobodila iz te polarnosti ne potrebuješ izkusiti vse bolečine in ugodja tega sveta.
Pomembno je prepoznavanje stvari točno takih kot so. Ko prepoznaš, da si v resnici želiš srečo in mir in da ti zunanje ugodje tega ne bo prineslo, se lahko osvobodiš.

V resnici dosežeš stanje osvoboditve takrat, ko lahko z enako mero nenavezanosti pogledaš tako na bolečino, kot na ugodje. Na ta način odtegneš projekcije vrednosti, ki jo daješ stvarem v zunanjem svetu, kar pomeni, da nehaš ustvarjati iluzijo in vidiš stvari take kot so. Torej nehaj soditi stvari kot pozitivne in negativne, dobre in slabe. Iz stališča enosti vse samo je. Je kar je.

Vendar, kaj nam bolečina in ugodje sporočata?

Bolečina je znak zastoja energije na fizičnem nivoju.
Bolečina na čustvenem nivoju se izraža kot strah.
Prepoznavanje, soočanje in opuščanje bolečih vzorcev iz preteklosti je nujno, če se želimo pozdraviti.

Znano je, da zastala čustva ustvarijo toksično okolje, ki vpliva na telesno biokemijo.
Dobro je, če imaš nekoga, ki potrdi tvojo bolečino. Pogosto je namreč oseba ranjena ne le zaradi samega doživetja, temveč tudi zaradi dejstva, da ni bilo nikogar, h komer bi se lahko varno zatekla, osebe, ki bi jo razumela in bi potrdila njeno resnico.
Bolečina je eden najpogostejših simptomov bolezni in poškodb. Občutimo jo kot neprijeten dražljaj, ki ga ljudje različno zaznamo in se nanj različno čustveno odzovemo.

Ugodje pa je definirano kot odsotnost bolečine.

Občutek miru in radosti pa nista del materialnega sveta. Enostavno sta v tebi. In ničesar ne moreš narediti, da bi bila mirna ali radostna. To že si, če si le dovoliš videti!

Kot je rekla lisica malemu princu: “Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.”

In bisere lahko vidiš samo s srcem.
Ranljivost občutenja ti pomaga videti bisere tvojega življenja.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

loveu

Ljubiti Sebe

Pogosto poslušam, kako je ljubezen do sebe najpomembnejša. In potem ljudje govorijo o ljubezni do sebe, vendar bolj ko poslušam, bolj čutim, da govorijo iz načitanosti, iz razuma, iz tega, kako naj bi bilo v idealnem svetu. In to zelo dobro poznam tudi sama, zelo od blizu.

Skozi življenjske izkušnje sem prepoznala, da ljubezen do sebe nima popolnoma nič skupnega s prostim časom, darili, razvajanjem ali stvarmi, ki si jih lahko omogočim. Ljubezen do sebe je nekaj, kar tvoje telo, duša, srce potrebujejo vsak trenutek, in ni nekaj, kar si podariš zgolj občasno.

Ljubezen do sebe je močno povezana s tem, da resnično poznaš sebe. Zavedanje tega, kdo si onkraj idealov, mask, persone in plasti zaščite, ki si jo ustvarila skozi udomačevanje. Pomembno je, da slečeš ideje tega, kdo misliš, da bi morala biti, kdo naj bi bila glede na usmeritve ljudi zunaj tebe, svojih najdražjih, prijateljic, partnerja, in si to, kdo ti v resnici si. Ne moreš ljubiti sebe in se delati, da določeni deli tebe enostavno ne obstajajo istočasno. To je tako, kot bi bila le na pol noseča, kar v praksi ni mogoče. Ali si, ali pa nisi.

Res je, da mnogi prvo polovico svojega življenja prespimo kot Trnuljčice, vendar slej ko prej v našem življenju nastopijo okoliščine, ki zahtevajo od nas, da se prebudimo.

Ljubezen do sebe je povezana z globokim zavedanjem, da si človeško Bitje, da se v življenju nahajaš točno na tem mestu, kjer si, z razlogom. Si na pravem mestu, s pravimi ljudmi in delaš prave stvari.
do sebe je povezana s samospoštovanjem, s prepoznavanjem globokih srčnih hrepenenj, s spoštovanjem globoke resnice, da tukaj nisi po nesreči, temveč z namenom.

Čisto vsako Bitje na tem planetu je tukaj zato, ker s svojo prisotnostjo prispeva k temu, da je svet boljše mesto za vse. Vsak od nas v sebi nosi edinstveno Darilo, ki je v tebi, da ga deliš z ljudmi in s svetom.

Oscar Wilde je nekoč rekel: “Ljubiti samega sebe je začetek vseživljenjske romance.”

Ljubiti sebe pomeni, da rečeš ja takrat, ko čutiš, da želiš reči JA. In da zmoreš reči ne, ko čutiš, da želiš reči NE. To je še posebej pomembno takrat, ko se ujamemo v znanem vzorcu ugajanja in tendence, da bi ustregle ljudem okoli sebe. Srčnost je potrebna, poleg stika s svojim Bitjem, da rečeš NE takrat, ko čutiš, da bi te privolitev vodila v neavtentičnost in igranje igre, ki je ne želiš igrati.

Ljubezen do sebe te vodi v samozavedanje, kjer je potrebno odložiti svoje maske, kjer je potrebno prepoznati, za čim se skrivam. Namesto skrivanja in ignoriranja je potrebna budnost, prisotnost v tem trenutku, zdaj. In če želiš ostati budna, je potrebna iskrenost do sebe. Potrebno si je povedati resnico o tem kdo sem, kako delujem in kako vplivam na ljudi ter svet, ki me obdaja s svojimi izbirami.

Pogosto preživimo prvo polovico svojega življenja ali pa vsaj nekaj desetletij v upanju, da nas bo nekdo ljubil brezpogojno in iščemo ljubezen pri ljudeh zunaj sebe. Dejstvo je, da kot otroci ne znamo ljubezni dati sami sebi, potrebujemo ljudi okoli sebe, da nam pokažejo, kaj pomeni biti ljubljen. Starši so tisto ogledalo, ki nam pokažejo, skozi izkušnje tisto, kar čutimo v sebi. In žal je pogosto tako, da čutimo eno stvar, na primer da je naša mama žalostna, vendar nam ona tega ne potrdi in zatrjuje, da je čisto ok. Ob tem naši občutki niso potrjeni in prihaja do neuglašenosti v notranjosti, kar povzroča zmedenost. Ker v tem najzgodnejšem obdobju bolj zaupamo avtoritetam zunaj sebe, kot sebi, to običajno pomeni, da zanikamo in zapustimo sebe, da bi preživeli.

Neprijetno spoznanje nekje v tridesetih našega življenja je povezano s tem, da v kolikor želiš biti srečna in izpolnjena v razmerju z nekom, moraš najprej spoznati sebe, sebe sprejeti in se ljubiti točno taka kot si. To pomeni, da je potrebno sprejeti v sebi tako vse tako-imenovane pozitivne kot tudi tiste negativne lastnosti in stvari v sebi. V sebi moraš najprej najti mir v duši ter strast do stvari, v katerih uživaš samo ti.

Pogosto se ljudje prodamo za pozornost iz zunanjega sveta, delamo stvari, v katerih pravzaprav ne uživamo, ostajamo v odnosih, v katerih pravzaprav sploh ne želimo biti. Zavračamo sebe, se ločujemo od tistega, kar nam veliko pomeni in se vedno znova zadovoljujemo z manj, kot si želimo in smo vredni. Rezultat je vedno trpljenje. In to, da delaš uslugo nekomu drugemu ter ob tem zapustiš sebe nima nobene zveze z ljubeznijo do sebe.

Ljubezen do sebe ni nekaj naključnega, ki se ti zgodi v življenju, ko se dovolj žrtvuješ, ko dovolj povoziš sebe, ko se dovoljkrat prilagodiš in ob tem zapustiš sebe in svoje srčne želje. Ljubezen do sebe je izbira v čisto vsakem trenutku tvojega življenja. Je zavestna praksa iskrenosti, sprejemanja sebe, skrbi zase, sočutja do sebe, zaupanja vase in predvsem sledenja svojemu srcu.

Ljubezen do sebe je zaveza sebi, da slediš izbiram, ki spoštujejo in častijo svetost tvoje duše.

Ženska izgubi stik s svojo ženstveno esenco, svoje izžarevanje, svojo svetlobo, se zapira vase in postane medla, ko se trudi z ugajanjem. Veliko žensk s katerimi prihajam v stik je otopelih, zaprle so se in ne čutijo niti sebe, niti drugih.

Ko ženska preneha spoštovati sebe in izgubi lastno vrednost, ter ljubezen do sebe, je stavba zapuščena, v njej ni duha, topline in svetlobe, zato postane kot zapor, iz katerega bi najraje pobegnila. Zato sploh ne preseneča, koliko žensk beži iz svojega telesa, svojega »doma« v sfere glave in uma in zato podleže samo obtoževanju, strahu in samodestrukciji.

Ko ženska ljubi sebe in objame v sebi zavedanje, da je ljubezen, postane njen dom palača.

Vse se začne s tem, da si poveš resnico. Samoizpraševanje je pomembna praksa, v kateri si navznoter postavljaš vprašanja in dopustiš, da iz notranjosti vzniknejo odgovori, ki si jih skozi avtomatsko pisanje lahko zapišeš. Podari si danes nekaj deset minut časa in si v miru postavi naslednja vprašanja;

Kaj so moje najgloblje srčne želje? Po čem hrepeni moja duša?
Če bi bilo čisto po moje, kaj bi počela v tem trenutku?
Kaj so moje sanje? Kaj bi si na koncu življenja želela, da se naredila?

Ne čakaj, naredi to zdaj!

Če ne veš kako, te vabim na brezplačno druženje Ljubi Sebe, ki je na voljo tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Članek je objavljen na spletni strani www.svetloba.si

h

Ženska potrebuje druge ženske…

Smo v napetih časih, ko se med ljudmi ustvarjajo močna mnenja, ko se ločujemo, ko delimo stvari na pozitivno in negativno, ko so eni dobri in drugi slabi. Vedno v času premikov, velikih sprememb se ustvarja kaos, kajti iz kaosa se poraja novo življenje. In vendar je ravno čas kaosa tisti, ki nas najbolj preizkusi. Preizkusi našo sposobnost, da stojimo s sabo in za sabo, da ostajamo zveste sebi in temu, kar navdihuje življenje.

Vsaka ženska je Darilo. Vsaka na ta planet prinaša svojo edinstveno, enkratno esenco ženstvenosti in izjemnega pomena je za celoten planet, da si v stiku s tem, kar te »prižge« od znotraj, kar navdihne tvoj dan in te vodi, da vsak dan vstaneš z navdušenjem In se premakneš v nov dan pred seboj.

Ko je svet okoli tebe v kaosu je ženska tisti svetilnik, ki vodi s svojim zgledom. To, da si to, kar si je največ, kar lahko narediš za svojega moškega, svojo družino, svoje otroke. Zvestoba sebi je ključnega pomena, kajti, ko si v stiku s seboj si mirna, preudarna, čutiš, dihaš, zdraviš s svojo prisotnostjo, samo s tem, ko si. Zato je spust v svoj notranji center izjemno pomemben.

Pomembno je razumeti razliko med zanikanjem, med ignoriranjem stvari okoli tebe in tem, da si v centru dogajanja, da se okoli tebe dogaja karkoli se dogaja in ti ostajaš čuječa, budna, v čutenju. Pomembno je, da se vedno znova spomniš, da si ljubezen, da si življenje, da si svetloba.

Ženska sem. In kot ženska globoko čutim. Ja čutim sočutje, čutim trpljenje, čutim bolečino. Vendar vem tudi, kako bistvenega pomena je za mojo dobrobit, da postavim mejo, da ustvarim svoj sveti prostor. Moja posoda, moj sveti prostor je nujno potreben, da se moja esenca lahko zliva skozi mene in da sem lahko Darilo za ljudi in za svet. Če nimaš meja, drugi zlahka vstopajo v tvoj energijski prostor. Ne gre za to, da drugi vdirajo vanj, gre za to, da ga pogosto zapustimo , ker želimo ugajati, se pomanjšamo, se skrčimo in skušamo skriti. Žal je tako, da če ti nisi voljna držati svojega prostora, ga namesto tebe ne bo nihče drugi. Ti si tista, ki mora poskrbeti zase.

V starih kulturah in številnih družbah sveta, ki jih pogosto imenujemo za primitivna, ženske dneve preživljajo skupaj, kajti še vedno se je ohranilo to vedenje, razumevanje, da je ženska tista, ki spomni drugo žensko, kaj pomeni biti ženska. Ženske so poskrbele za svojo žensko dušo tako, da so čas preživljale v družbi drugih žensk, kajti vedele so, da jih je to napolnilo. Skozi smeh in solze so si bile v oporo in skupaj so se premikale skozi življenjske preizkušnje, s katerimi jih je obdarilo življenje. Ženske smo druga drugi ogledalo. Enako je veljalo, da so moški preživljali svoj čas z drugimi moškimi v plemenu in s tem krepili svojo moškost.

Danes pa ženske hodijo v službe, ki jih sovražijo, cele dneve preživljajo z ljudmi, ki jih komaj poznajo in zatirajo svojo avtentično, izvorno žensko naravo, da bi se prilagodile, da bi ugajale in ustrezale idealom družbe, trendom in pop kulturi.

Videti je, kot da nimamo časa za tiste stvari, ki nas resnično »prižgejo« od znotraj, ki nas navdihnejo in navdušijo. In potem pridemo domov k družini in k svojemu moškemu ter v upanju, da je naš »najboljši« prijatelj, ki nas bo poslušal in nas imel rad take, kot smo, stresemo čustva, frustracije in svojo dramo nanj. Ob tem pozabljamo, da moški nimajo kapacitete, da se s tvojimi čustvi soočijo. Pozabljamo na dejstvo, da ne marajo kaosa in drame, ker ne vedo kaj naj s tem počnejo, kar v njih povzroča veliko stresa in je kot pravi moj dragi »travmatično«.

»Kako naj ti pomagam, ko pa sploh ne vem, kaj je problem?« pravijo številni moški. In zaradi pomanjkanja namena in pomena ženskih čustvenih izpadov se tovrstnim izkušnjam v bodoče raje v čim večji meri izognejo.

Ženske potrebujemo druge ženske. Resnično. Ker razumemo druga drugo, brez da sploh karkoli razlagamo. Ker ženske znamo brati med vrsticami, ker znamo biti prisotne in odprte druga z drugo. Precej bolj strastno partnerstvo imaš lahko s svojim moškim, če od njega ne pričakuješ, da bo prevzel vlogo tvoje prijateljice, sestre, mame, očeta in ljubimca. Ko si ti v svoji ženstvenosti je naravna polarnost, da je on lahko v svoji možatosti. Rada rečem, da ima ženska to sposobnost, da iz svojega moškega izvabi najboljše.

Kako nahraniti svojo žensko dušo?

1) Obdaj se z ženskami in dopusti, da v tebi navdihnejo različne aspekte ženstvenosti. Opazuj ženske in številne odtenke te mavrice ženstvenosti, ki se preigrava zunaj tebe in je del tvoje notranjosti. Odpri se. Druži se z ženskami. Premakni se v svoje telo in začuti sebe in začuti žensko na drugi strani. Dopusti, da te navdihnejo, da oživijo dele tebe, ki so zatrti v tebi.
Vsaka ženska je ogledalo, ki ti odslikava dele tebe. Vsaka ima v sebi vrednote, ki so pomembne. Tudi, če se ti na prvo žogo zdi, da ni nič vrednega v njej, poglej onkraj mask in si dovoli, da te presenetijo.
S tem, ko boš v sebi prepoznala raznolikost ženstvenosti boš s svojim moškim lahko delila večji spekter sebe in tako poskrbela za živost in strast v odnosu.

2) Ko si v medsebojni komunikaciji z ženskami, opazuj sebe, predvsem to, kdaj se ti želodec zaveže zaradi sojenja in strahu. Pomembno je, da zmoreš prepoznati in sprejeti tovrstna čustva, ki vznikajo v tvoji notranjosti. Ključno je, da zmoreš opustiti kritiziranje in obsojanje drugih, da zmoreš objeti vse dele sebe, ki so v svetu.
Ena največjih napak ženske, ki vodi v to, da iz svojega moškega izvabljamo najslabše je povezana ravno s kritiko in s sojenjem moškega. Moški ne mara kritike, to kar želi od tebe so koristne informacije, kaj lahko naredi zate, da te osreči še bolj.

Morda se ti upira, da bi čas preživljala v ženski družbi, vendar mi verjemi, da smo ženske lahko izjemno darilo druga drugi. To, da si v stiku z moškimi ne polni tvoje ženske duše. Ko si v stiku z ženskami to polni tvojo notranjo posodo oksitocina.
Ženske vseh tradicij, naše prednice so to vedele. Zato so številna opravila delale skupaj. Ne samo zaradi družbe, predvsem so druga drugi odslikale številne aspekte ženstvenosti, ki jih drugače ne bi prepoznale.

Ženska je v svoji naravi življenje, je gibanje energije, je živost. Pomembno je, da začutiš v sebi to živost, to strast, ta pretok čustev. In pomembno je tudi, da se zavedaš, da to ne pomeni, da moraš biti ves čas radostna in srečna. Pomeni, da si dovoliš čutiti, to kar je prisotno. Tudi jeza je živa, je energija v premiku, tudi strah je energija v premiku, pomembno je le, da ji pustiš, da se premakne skozi tebe, da je ne ustaviš, ne zatreš in zanikaš v sebi.

Zato se ozri okoli sebe, dovoli si, da opaziš ženske v svojem življenju. Poišči ženska druženja. Doslednost polnjenja svoje notranje posode zadovoljstva je ključnega pomena, zato močno svetujem ali tedenska ali mesečna druženja v ženskih krogih. Pogosto od žensk slišim, kako se s prijateljicami zbirajo v kroge in delijo to, kar se jim dogaja in tovrstni krogi so izjemna zadeva, ključno je, da se resnično počutiš polna in izpolnjena, ko žensko družbo zapuščaš. To, da se počutiš napolnjeno in srečno ti pove, da si se v družni napolnila.

Uživaj življenje in bodi živa!
Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

coelho_quote

Strah me je…

Priznam. Strah me je. Zelo.
Strah me je, da se bo svet v katerem živim, svet, ki mi kot ženski nudi enakopravnost, svobodo izražanja, drastično spremenil.

Strah me je »testosteronskih« mladcev, ki prihajajo v Evropo na višku svoje moči. Ja, bojim se, kaj to prinaša evropskim ženskam danes, jutri, v prihodnosti. Ko berem, poslušam o beguncih, o tem, kako se ustvarjajo polarnosti znotraj družbe, družine; kako so eni za, in drugi proti, me fascinira kako hitro lahko v družbi ustvariš kaos in neenotnost. Kako hitro znamo ljudje stopiti na eno ali drugo stran, ki je edina pravilna in spljuvati tiste na drugi strani.

Česa me je strah? Kamenjanja žensk, bičanja, posiljevanja zaradi tega, ker si dovolijo biti ženstvene. Ne, ni logično. Razum pravi, da je tem ljudem treba pomagati. Telo je v paniki. V svojem telesu čutim strah. Strah, ki je star stoletja, tisočletja, strah, da bo spet tako kot je bilo. Strah, da bo ženska spet samo telo, objekt v katerega se moški izprazni, stroj za rojevanje otrok. Celični spomin, ki prihaja nekje iz globin, se prebuja v meni. Sem nora?

Od vseh temnih čustev je strah najbolj zasramovan in obsojan. Strah povezujemo s šibkostjo, strahopetnostjo in nespametnostjo. Strah vidimo kot oviro do ljubezni, kreativnosti, poguma in moči.
Vendar je neustrašnost h kateri mnogi stremimo pravzaprav znamenje otopelosti. Otopelost ali ločevanje, ki ga pogosto v sebi ustvarimo, ko želimo ignorirati, ko zanikamo stvari, ki so del realnosti nas ovira, da bi resnično začutili ljubezen v sebi. Izogibanje strahu in čustvena otopelost sta značilna načina kako se soočamo s strahom v sodobni družbi. Ko postanemo otopele za strah, ko ne čutimo, smo nesrečne in to je sindrom sodobne družbe. Vse je kul, vse je ok, nič ne čutim.

Živimo v dobi zaskrbljenosti. In zaskrbljenost enačimo s strahom. Vendar gre za različni čustvi skrb in strah sta različna. Strah je del našega preživetvenega instinkta, je čustveni alarmni sistem, ki nam pove, da nekaj potrebuje našo takojšnjo pozornost. Namen strahu je, da premakne naš sistem v akcijo, da gremo v boj ali v beg. Strah je del tvojega življenja z namenom, da zaščiti življenje. Strah pravi; ustavi se, nevarnost je pred teboj pripravi se na boj ali beg. Strah sam po sebi ni problem. Problem nastopi, ko se poskušaš strahu izogniti.

Zato se mi v teh negotovih časih zdi izjemno pomembno, da zmoreš ostajati v stiku s seboj in čutiti to, kar čutiš. Da se ne zapreš, da ne greš v ignoranco. Ni si modro zatiskati oči pred tem, kar se dogaja. Vendar je hkrati izjemno pomembno, da ostajaš budna, da prisluhneš svoji notranjosti, da opazuješ, kaj to povzroči v tebi.

Pomembno je, da se soočiš s tem, kar je v tebi, da to prepoznaš in si to priznaš. Če čutiš strah, jezo, žalost, je pomembno, da se s tem soočiš v sebi, da tega ne poskušaš zanikati. Ignoranca nas vedno drago stane. Če si kot noj, z glavo v pesku in se delaš, da je vse ok, te utegnejo stvari presenetiti.

Nahajamo se v času med dvema mrkoma. V času, ki je izjemen, kajti iz naše notranjosti bo potegnil tako zlato, kot tudi sence. To je čas, da stopiš v stik s svojimi skritimi darovi, talenti in sposobnostmi. Hkrati pa se bo potrebno soočiti z vsem, kar ti ovira, da je to zakopano v senčnem delu v tebi. Vse, kar je zakopano v tvoji podzavesti se bo v teh dneh razkrivalo, kar utegne biti izjemno naporno. Vendar, tako kot sem se morala sama soočiti s svojim strahom pred posilstvi in dekadenco ženskih vrednot, vrednost družbe, katere del sem, se boš verjetno s svojimi demoni srečala v svoji notranjosti.

Umetnost je v tem, kako navigiraš svoje globoke notranje vode podzavesti. Umetnost je v tem, da ne preplavljaš svojega življenja s tem, kar se dogaja v tvoji notranjosti. Strah ima izjemno moč. V globinah dviga dvom vase, nezaupanje, zakrči ne le tvoje srce, celotno telo se skrči v poskusu, da bi se zaščitila. Ko te je strah, zapreš vrata ljubezni. Ustvariš zidove okoli sebe, oklepe okoli svojega srca in ščite, da bi zaščitila svoje Bitje. Izziv časa, ki je pred nami je brez dvoma v tem, da zmoreš ostajati odprta in sprejemljiva, kar je roko na srce, v tem času, precejšen izziv.

Eden od načinov, kako lahko navigiraš je s svojo namero. In namero lahko uporabiš v procesu preobrazbe, opuščanja vsega, kar ti ne služi več. Lahko je reči, da je potrebno opustiti vsa prepričanja in okoliščine, ki te omejujejo, vendar moraš najprej vedeti kaj je tisto, kar te omejuje v tebi. S strahom se moraš soočiti, da sploh veš, kaj je tisto, kar te plaši, da spoznaš mehanizme, ki so spodaj in predvsem, kaj je potreba, ki jo ta čustva skrivajo pod seboj, kajti to je edini način, da si to lahko zavestno podariš.

Strah lahko pod seboj skriva potrebo po varnosti in v tem primeru je ključno, da si ta občutek varnosti znaš nuditi v sebi, da ne poskušaš najti nadomestkov v zunanjem svetu. Dejstvo je, da lahko že jutri ne boš imela več stvari, ki ti danes nudijo varnost v zunanjem svetu; odnosa, službe, doma, vendar to ne pomeni, da varnosti v resnici ni. Varnost je kvaliteta, ki si jo lahko podariš v sebi. In to je ena tistih veščin, ki so v tem negotovem svetu nujno potrebne.

V tem času izzivov, ko se iz globin podzavesti dvigajo stari strahovi, ki niso nujno tvoji, lahko so na kolektivni ravni (ne pozabi, smo v obdobju med dvema mrkoma), je izjemno pomembno, da se zavedaš kje so tvoje meje. Da se ne skrčiš, da se ne pomanjšaš, da se ne skriješ, ker so stvari strašljive, ker je neprijetno ali neudobno to, kar se dogaja. In na drugi strani, da znaš upravljati s svojo energijo, da ne preplavljaš drugih s svojo energijo, s svojimi strahovi, s svojimi nepredelanimi stvarmi.

Pomembno je, da držiš svoj energijski prostor, o čemer sem pisala v zadnji številki Namarie, brez potrebe po oklepih, ščitih in zidovih. Bodi to, kar si, kajti v tem času kaosa v zunanjem svetu lahko najbolje služiš ljudem in svetu, če si to, kar si. Pomembno je, da stojiš v svoji energiji, držiš sebe in čutiš, da si ljubezen, da si življenje, da zaupaš sebi, da podpiraš najprej sebe.

Draga Ženska, če kdaj, potem je zdaj tvoja svetloba resnično potrebna. Potrebna si svetu s svojo vero, s svojim zaupanjem v svetost življenja. Pomembno je, da si točno to, kar si.
To je čas preizkušenj. Ali boš opravila ta izpit življenja ali padla na njemu je tvoja izbira.

Kot je lepo rekla ena mojih ljubih prijateljic, svečenica, na našem druženju čez vikend; Univerzum te ljubi skozi vse ovire, težave, probleme, ki jih izkušaš. Vse to ti je dano ker ve, da zmoreš. Zato je ključnega pomena, da prevzameš polno odgovornost zase, zato kar čutiš in doživljaš v sebi in se s tem pomiriš.

5 stvari, ki ti med mrkoma lahko pomagajo:

1. Globoko dihaj. Dihaj s trebuhom. Bodi v stiku s svojim centrom. Ko čutiš stres, preplavljenost, zakrčenost – DIHAJ!
2. Poskrbi zase. Dovolj spanja. Dovolj vode. Pravočasni obroki. Poskrbi, da si ti v dobri formi. Uporabi ženske duhovne prakse plesa, petja, praznovanja, da se napolniš od znotraj.
3. Ostani v stiku s svojimi srčnimi željami. Uporabi namero, da se uglasiš na to, kar si želiš, da je del tvojega življenja.
4. Hvaležnost. Ojačaj energijo hvaležnosti v svojem življenju. Poišči stvari, za katere si lahko hvaležna vsak dan.
5. Blagoslavljaj. Ne zatiskaj si oči pred tem, kar se dogaja. Prenehaj s sojenjem in razsojanjem kdo je kriv in kdo ne. Izjemno se me je dotaknila praksa, ki jo je podelil Gregg Braden; blagoslovi ljudi, ki so v stiski in trpijo. Blagoslovi tiste, ki jim to trpljenje povzročajo in blagoslovi sebe kot opazovalko.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena