Hči Patriarhata

V ženski naravi je sledenje procesu, odstiranje tančic, razkrivanje skritega, mističnost, sledenje intuiciji. Moška narava je bolj linearno usmerjena, fokusirana na rezultate, tekmovalno naravnana in sledi ciljem. Moški so bitja projektov. Projekt ima svoj začetek, trajanje, zaključek, ki mu sledi nagrada. In nagrada je izjemno pomembna v moškem svetu.

Moj oče je bil vedno moj vzornik. Hotela sem mu dokazati, da sem hči svojega očeta in sem prevzela njegovo ambiciozno držo. Hotela sem biti najboljša, v vsem, vedno. Igrala sem za točke. In pomembne so bile nagrade. Vendar je imelo življenje z menoj druge načrte, zato se moje seštevanje točk že v srednji šoli ni izšlo… zaj***** so me. To je pomenilo, da se nisem mogla vpisati naprej tja, kamor sem želela. Intakrat se je prebudil moj notranji upornik. Začela sem se upirati temu, kar sem takrat mislila, da mi delajo drugi.

Takrat še nisem vedela, da se življenje ne dogaja meni, temveč zame.

Svojo identiteto sem gradila na dosežkih in mojo vrednost so določale ocene, ki sem jih dobila. Takrat sem vedela, da ne glede na to, kako izgubljeno in negotovo sem se počutila v sebi, dokler bom “pridna” v šoli in bom sledila navodilom, bom imela ljubezen in potrditev sveta, ki sem ju potrebovala. Ponotranjila sem linearni, na cilje usmerjeni model patriarhalnega uspeha, da bi preživela najprej v svoji primarni družini in nato v svetu.

Svoj jaz sem oblikovala okoli pridne punčke in uspešnosti za vsako ceno. Verjela sem v to, da moram biti izjemna v vseh pogledih, da bi upravičila svoj obstoj. Trudila sem se, zelo. Vedno sem dosegla, kar sem si zadala. In trdo sem delala.

Nekje na poti sem popolnoma izgubila stik s svojo ženstvenostjo. Bila je nepotrebno breme. Zatrla sem jo, stisnila sem jo v najmanjši kotiček, do te mere, da sem postala bolj moškega od moških samih. Ni je bilo stvari, ki je ne bi mogla narediti. Obvladala sem vse od šraufanja računalnikov, menjave žarnic, nosila sem težke škatle in prezirala odpiranje vrat, slačenje plaščev in ostale “neumnosti”, ki sem jih opazovala pri sovrstnicah.

Ženski v sebi nisem zaupala.

Stik z mojo ranljivo žensko dušo je oslabel. Postala sem kot puščava. Notranji vrelec sočnosti je presušil. Počutila sem se nevredno ljubezni, nevidno in verjela sem, da zame ni poskrbljeno. Verjela sem, da sem odvisna samo sama od sebe. Potiho sem ljubezen, varnost, pozornost, odobravanje in prepoznavanje pričakovala od mojega moškega.

Takrat nisem vedela, da se pričakovanja vedno končajo v razočaranju. Pričakovanja v osebi nasproti tebi izzovejo le dva odziva; upor ali izogibanje. In tako sem plesala svoj ples, v katerem sem izčrpavala sebe s potrebo po tem, da bi bila boljša, da bi naredila več in boljše, da bi bila pred drugimi, zgolj zato, da bi se izognila pripombi, da sem lena ali nemočna.

Nenehno delovanje je terjalo svoj davek in iskanje potrditve v zunanjem svetu me je pripeljalo do točke, kjer sem prepoznala, da imam vse, kar hotela, le da je bila cena za vse to astronomsko visoka. Fizična utrujenost, čustvena izpraznjenost in mentalna izčrpanost so bili moji opomniki. Spoznala sem, da ne vem, kaj potrebujem, da ne poznam svojih želja, da sem svojo intuicijo zakopala nekam v notranje globine in da hrepenim po negovanju.

Bila sem ranjena in silila sem se v stvari v katerih nisem uživala. Vse samo zato, da bi dobila potrditev, da sem dovolj dobra, da sem vredna ljubezni in da bi si kupila dovoljenje za svoj obstoj.

Potem je prišla kriza.

In kriza je vedno iniciacija. Pa naj pride v obliki krize srednjih let, živčnega zloma, duhovne depresije, spremembe kariere, poporodne depresije, splava, smrti najbližjega. Ko stvari razpadejo, smo običajno mnenja, da smo nekaj naredile narobe. In tako zelo hitro sežemo po svojih starih mehanizmih. Poskušamo reševati, gremo na seminar, delujemo, poskušamo na silo. Sama sem verjela, da bi z vsemi svojimi orodji, duhovnimi tehnikami in z vsem znanjem vendar morala vedeti kako zdaj rešiti zadevo, počistiti vse skupaj in se vrniti nazaj v svojo “normalo”.

“Morala bi…” je bila moja priljubljena fraza. “Morala bi privarčevati denar. Morala bi biti bolj odločna. Morala bi biti bolj stabilna. Morala bi opraviti z vsem skupaj. Ne bi smela čutiti tako kot čutim. Morala bi biti bolj pozitivna.” Nenehno sem se spraševala, kaj za vraga je narobe z menoj. In okolica mi v mojem samokaznovanju in samodestrukciji ni znala pomagati.

Pot me je vodila do spoznanja, da ni nikogar tam zunaj, ki bi mi lahko pomagal. Na meni je bilo, da prevzamem polno odgovornost za svoje življenje in postanem starš sama sebi. Prvo soočenje je bilo z notranjim patriarhom in kako sem ponotranjila prepričanje, da sem manj vredna kot moški, iz česar je vzniknila potreba po dokazovanju, da temu ni tako. Nenehno sem se borila sama s seboj in dokazovala sama sebi, da zmorem.

Moja Perfekcionistka, ki mi je vedno znova dala vedeti, da nisem dovolj dobra, dovolj pametna, dovolj xyz, je bila tukaj. Dojela sem, da nikamor ne bo šla in da ni poanta v tem, da se je rešim, temveč v tem, da jo sprejmem. In Kritičarka je bila vodilni glas mojega življenja, kajti moje notranje kaznovanje s pribijanjem na križ, je pogosto prihajalo iz njenih ust. Da ne govorim o Nadzornici, ki me je kontrolirala. Dojela sem, da ne morem kontrolirati svojega življenja in nadzorovati kdaj in kje bom ponovno sooočena z neljubimi presenečenji. Lahko pa izbiram, kako se bom na izzive odzvala.

Dojela sem, da ljubezen do sebe nima nobene povezave z romantiko, kar sem pogosto poslušala v zunanjem svetu. Ljubezne do sebe je v praksi pomenilo, da spoznam in sprejmem, v sebi objamem vse dele sebe in jih povežem v celoto. Ker ljubezen je povezovalna. Ljubezen povezuje vse delčke v Celoto.

Ko danes delam z ženskami, ki potujejo skozi krizo, vedno znova poudarjam, kako pomembno je negovati sebe, namesto da rešuješ stvari ali kako drugače deluješ. Ko te kliče tvoja ženska duša ni čas za več seminarjev, več knjig, več znanja, več tehnik, temveč za nego in poslušanje sebe.

Ja, bila sem hči patriarhata. Brez dvoma. Poznam to zavest, zelo intimno. Še vedno je del mene. Vendar se spoznavam z njo, sprejemam ta del sebe in zavestno izbiram ženstvenost. Prepoznavam, kako številne ženske danes, v imenu ženskosti, delajo stvari na moški način. Sama želim delati stvari na sijoče ženstveni način. Ker sem ženska. In ker cenim sebe kot žensko.

Prehodila sem dolgo pot in vem, da resnično vzljubiš sebe takrat, ko sprejmeš in pozdraviš svojega notranjega starša. Ja otrok je vir kreativnosti, navdiha, radovednosti, iskrivosti, igrivosti in radosti. Notranji starš pa me je naučil, kako brezpogojno ljubiti… sebe.

Te zanima več? Pokukaj tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena