Kot ptica v zlati kletki…
Veš, iz svojega otroštva se ne spomnim veliko stvari.
Vendar z menoj ostaja ena stvar, ki se je nisem mogla znebiti ne glede na to, kako zelo sem se trudila.
Obožujem potovanja.
Potovanja so moja droga. Diham tisti občutek svobode, prostranosti, občutek živosti in radovednosti, ko stopim z letala. Ali iz avta.
Moj deda je bil tisti, ki je z menoj dihal isti zrak.
Peljal me je v Zagreb, v Novi Sad ali v Ljubljano. In meni se je zdelo, kot bi me peljal na konec sveta.
Bilo je vznemirljivo. Novo.
Pustolovščina.
Čisto pravo popotovanje.
Verjetno so mi zato blizu popotovanja vseh vrst.
In kljub temu, kako zelo jih obožujem, sem si to svojo strast vzela.
Najlažje bi bilo reči, da so za to krivi drugi, vendar danes vem, da to ni resnica.
Resnica je, da sem si vzela svoj čas zame. In popotovanja so moj čas zame.
Odpeljejo me v moj svet. Čaroben svet, kjer je vse mogoče.
Leto 2009 je bilo leto mojega razpada, ko sem z življenjem sklenila zanimivo kupčijo. V zameno za to, da vse ostane vsaj približno tako, kot je bilo, bom “pridna”.
Ko sklenemo tovrstne kupčije, si običajno predstavljamo, kako naj bi to izgledalo, vendar se običajno stvari ne odvijejo po načrtih.
Ker človek obrača in bog vedno obrne po svoje.
Moja ideja tega, da bom “pridna” je bila videti nekako takole; Doma bom, pri družini. Poskrbela bom za dom in bom zgledna mama. Poskrbela bom za moža. In trdo bom delala, da bom dokazala, da to kar počnem ni zgolj “hobi”.
Ujela sem se v kletko. Pristrigla sem si perutke. Vzela sem si tisto, kar mi je pomenilo vse na svetu… živost, raziskovanje, svobodo.
Moja kupčija z življenjem se ni odvila tudi približno ne v smeri, kakor bi si želela.
In leta sem iskala kaj je tisto, kar sem si naredila.
Vedela sem, da sem sama naredila nekaj, vendar nisem vedela kaj!?
Devet let sem potrebovala, da sem si nalila čistega vina.
Vzela sem si potovanja. In to kompenzirala s svojim poslovnim prostorom.
Ker je bil moje zatočišče, moje pribežališče.
Ko sem potrebovala svoj čas zame sem lahko nekam šla. In tam delala kar sem hotela.
In včasih mi je prav prišlo, da stranke ni bilo, ker sem potem tisti čas namenila sebi.
In mislila sem, da sem edina, ki je to počela.
Dokler mi ni meni ljuba ženska povedala identično zgodbo.
To je bil njen prostor, kjer je lahko brez občutkov krivde brala knjige, klikala po internetu in sanjala svoje sanje.
Ker potrebuješ tak magičen prostor, da tvoje sanje lahko preživijo.
Kot ptica v zlati kletki.
Vendar svojih sanj ne moreš za vedno ujeti.
Pride dan, ko te začnejo klicati. In dregati.
Pride čas, ko se vtihotapijo v tvoj vsakdan in te začnejo zapeljevati.
Pojejo kot sirene iz tvojih globin.
Kličejo te.
Stvari, ki so ti namenjene so vedno s teboj. Nikamor ne gredo.
Vse počaka.
Morda imaš občutek, kot da so tvoje sanje izginile, vendar niso.
Še vedno so skrite v tebi.
Edino, kar je potrebno je, da se spustiš v svoje globine. Da greš na popotovanje v svojo notranjo pokrajino, da bi jih spet našla, jih aktivirala in zaživela.
In zato sem pripravila brezplačno spletno druženje, kjer bom s teboj podelila arhetipsko popotovanje Junakinje, na katerega se moraš odpraviti, da bi osvobodila in v polnosti zaživela svoje sanje. Prijaviš se lahko na povezavi >>>tukaj<<<
Kar močno čutim je, da sem nosilka plemenice. Vodnica v globine tvoje Ženske Duše. Tukaj, da te spomnim, da imaš v sebi sanje.
Čas je, da slediš svileni niti v mesto sanj in jih poiščeš.
Osvetljujem pot. S teboj sem, ko se podaš v svojo notranjo temo po svoje sanje. Pridruži se mi na brezplačnem predavanju kjer bom s teboj delila več >>>tukaj<<<
Bodi SIjajno in SIjajna!
Taja Albolena