Lenoba, ki to ni…
Prišla sem domov po delovnem vikendu. Za mano sta bila dva dneva priprav, predavanj, reševanja izzivov na lokaciji, skratka bila sem izčrpana, utrujena, izžeta. Stopila sem skozi vrata in v prvem šusu, takoj po tem, ko sem odložila svoje vrečke in zavila v kuhinjo, da si pripravim čaj, začela pospravljati. Ko sem zlagala krožnike v pomivalni stroj, sem se pogovarjala sama s seboj; Ali nisem utrujena? Jaaaa. Zakaj torej zlagam posodo v pomivalca? Da mi ne bo kdo očital, da me dva dni ni bilo doma, da je kuhinja razmetana, ker nisem uspela pospraviti preden sem zjutraj odšla.
Ustavila sem se in se zazrla v svoje telo. Utrujenost mi je zlezla v kosti. Vendar me to ni ustavilo, da se ne bi lotila pospravljanja, da mi slučajno ne bi kdo očital, da sem lena, ker še ni narejeno. Poznaš ta občutek v sebi, ko si aktivna, produktivna, vedno znova in kar naprej nekaj delaš. Ko se ti zdi, da moraš biti kar naprej v pogonu. Veš kolikokrat sem sama sebe proglasila za leno, ker nisem naredila stvari, za katere sem bila prepričana, da jih moram? Ti je znano? Veš kolikokrat sem potisnila in na silo naredila stvari, ker je bilo nujno? In veš kolikokrat so mi povedali, da sem lena in da bi morala okrepiti svojo voljo in stvari narediti še boljše?
Ti je kdaj kdo rekel, da nehaj zavlačevati in se enostavno loti in stvar naredi…
Ko zdaj pomislim, kolikokrat sem v svojem življenju zlorabila samo sebe in na silo potisnila stvari, ker sem lahko, se zgrozim. Grozljivo se mi zdi, ko se spomnim, kolikokrat sem naredila stvari proti sebi, samo da bi dokazala, da nisem lena in bi potrdila svojo produktivnost. Prepričana sem bila, da sem lena, k’ fuks, karkoli že to pomeni, če nisem imela pospravljene hiše, urejenih otrok in vedno znova sem v utrujenosti in neskončnih opravilih sebe postavljala na zadnje mesto.
Potem sem presenečena odkrila, da to, kar sem sama pogosto imenovala lenoba, sploh ni to, kar sem mislila, da je. Uf, ja, čisto razsvetljenje. Lenoba je pravzaprav pri številnih ženskah beseda, ki smo si jo izposodile, da z njo opisujemo simptome nečesa, kar seže precej globlje. Lenoba je nalepka, ki smo si jo izposodile, da z njo opišemo simptome naslednjih precej bolj temeljnih občutij znotraj sebe;
- Utrujenost. Utrujenost zaradi nenehne aktivnosti, nenehnega dela v tem s hitrostjo obsedenem svetu. V tej igri produktivnosti si, dokler te ne pusti na cedilu tvoje telo in se sesuješ. Ena najpomembnejših stvari za žensko je, da zmore držati svojo posodo, svoje telo. Da si osrediščena v svojem notranjem centru, v stiku s seboj in s potrebami tvojega telesa. Ko spustiš svoje telo, ko enostavno ne zmoreš več, se zaradi stresa, ki ga povzroča nenehna aktivnost, telo ne zmore več regenerirati, zato zelo trdo pristaneš na »asfaltu«, kot to opisujem sama. Izjemno pomembno je, da si daš dovoljenje in da zmoreš upočasniti, v nasprotnem primeru postaneš žrtev kronične utrujenosti.
- Preplavljenost. Če si dopustiš, da se ti stvari nagrmadijo, da se tvoj neskončni seznam podaljša v neskončnost, če si mnenja, da moraš vse narediti sama in seveda poskrbeti tudi za to, da bo vse popolno, potem si nase sprejela toliko, da se bo verjetno telo prej ali slej sesedlo pod vso težo, ki jo nosiš na svojih ramenih. Pogosto ženske, ko smo preplavljene z obveznostmi, zdrsnemo v cono nevtralnosti, kjer ždimo v upanju, da bodo stvari minile same od sebe. Otopelost je pravzaprav ločitev od sebe, ločitev od čutenja, ločitev od tega, kar se nam »dogaja«. Otopelost je tisto mesto, kamor se pogosto spuščamo, kadar ne želimo čutiti čustev, ki nas preplavljajo. Ko smo na tem mestu se enostavno ne moremo premakniti in zaradi tega imamo občutek lenobe.
- Strah. Ko se lotevamo nečesa novega, velikega, se pogosto bojimo, da bodo stvari šle v napačno smer, da se nam bo ponesrečilo, da bo težko. In seveda se v naši notranjosti vklopi saboter. Poskušamo se izogniti stvarem, ki so v preteklosti povzročile težave v našem življenju. Vendar ti to, da se pribijaš na križ znotraj sebe ne bo pomagalo, da bi se motivirala, da bi začutila navdih, da nekaj narediš v zvezi s tem. Ustrahovanje je pogosto način, kako motivirati ljudi, vendar v resnici ne pripelje tja, kamor bi si želeli. Namesto strahu zato raje izberi prijaznost. Še posebej je prijaznost do sebe pomembna takrat, ko nas je strah.
- Bolečina. In četudi samo diši po tem, da bi lahko šli v smeri, ki bi vodila v bolečino, ki smo jo izkusili v preteklosti, se bomo temu poskusili izogniti. In ob tem se potegnemo nazaj, se skrijemo ali imamo občutek, da nismo dovolj dobre. Bolečina je običajno zakopana globoko v notranjosti, vendar je še vedno prisotna, izčrpava tvojo iskrivost, vitalnost, tvojo strast do življenja. In seveda se zaradi tega pogosto umaknemo, zakrčimo, se skrijemo in tisti, ki ne vedo, kar se dogaja v naši notranjosti nas bodo hitro proglasili za lenobo.
- Pomanjkanje navdiha. O, ja. Zelo od blizu poznam pomanjkanje navdiha. In pogosto se nisem znala ustaviti, globoko vdihniti in počivati, ko sem v sebi čutila pomanjkanje navdiha. Šele v zadnjih letih sem se naučila, da ne silim. Enostavno počakam na navdih, brez potrebe po tem, da bi morala biti produktivna in da bi morala dokazati, da zmorem tudi, ko sem brez navdiha. Čisto ok je, če je kakšen dan dolgočasen in če se ti čisto nič ne da, pa ga preživiš na vrtu, na sončku ali na dobri kavi v mestu. Zelo pomembno je, da znaš uživati v življenju brez slabe vesti. Ko uživaš, namreč hitro spet prideš v stik z navdihom, ki se nam izmika takrat, ko smo utrujene, pod stresom in časovno omejene.
- Zagozdenost. Ko si utrujena, brez navdiha, v bolečini se pogosto počutiš zagozdena, z občutkom, da se ne zmoreš premakniti onkraj tega, kar čutiš v sebi. Pogosto takrat poskušamo stvari, nekaj novega, karkoli bi utegnilo pomagati, da bi se stvari premaknile. Vendar se pogosto dogaja, da si kot v filmu Svižčev dan, kjer se glavni igralec vsak dan zbuja nazaj v isti dan. In ravno tovrstna zagozdenost je običajno posledica tega, da vedno znova prideš do istih zadev v svojem življenju, ko ponavljaš iste vzorce, je kot bi vedno znova butnila ob isti stekleni strop. Enostavno se ne moreš premakniti onkraj tega, kar je poznano ne glede na to, kako poizkušaš.
Številne ovire so posledica nepovezanosti s seboj in nepoznavanja svoje izvorne narave, svojega ženskega energijskega sistema in tega, kako ženske funkcioniramo v življenju. Dejstvo je, da ženske ne potrebujemo motivatorja v obliki »korenčka na palici«, ki bi nam visel pred nosom ali trde brce v rit. Pogosto smo mnenja, da lahko simptome, ki sem jih opisala zgoraj presežemo z motivacijsko knjigo, navdihnjenim videom, energijsko pijačo, deligiranjem ali s tem, da vzamemo kak drug »aspirin«. Ne glede na to, kolikokrat poskušaš vnetje pozdraviti z antibiotikom, če ne uspeš ugotoviti, zakaj se vnetje pojavlja in odstraniti vzroka, boš vedno znova ponavljala stare načine delovanja. In po mojih izkušnjah tovrstna »lenoba« vodi vedno globlje v depresijo, nezadovoljstvo, občutek izpraznjenosti, izgubljenost in zagrenjenost.
Za žensko je ključno, da najde v sebi gorivo, tisto notranjo motivacijo, ki ji pomaga preseči tovrstne izzive. Pogosto je vse, kar potrebujemo čas zase in nega sebe. In številne polno zaposlene ženske mi vedno znova povedo, da nimajo časa, da bi negovale sebe, ker morajo delati in biti produktivne.
Ne gre za to, da moraš lenobo preseči, v resnici je rešitev v tem, kako začenjaš svoj dan in kam te pelje val sedeš, na katerega sedež že takoj zjutraj.
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Navdih za zapis sem dobila na spletni strani http://theorganicsister.com
14. 3. 2015 @ 9:44
Taja, petek 13. je mimo, a besede ostajajo zapisane v srce…
Lenoba res ni pravi izraz za dni, ko nas preplavi val utrujenosti in izčrpanosti. In najti tisto nekaj… Lepo!
Hvala za podeljeno!
Prijazne dni želim!