Ljubi Sebe!

Ko se pogovarjam z ženskami in omenim to, kako je bolečina izdaje same sebe najmočnejša ranjenost sodobne ženske, me mnoge pogledajo češ; Jaz pa že ne izdajam same sebe. In vendar je dovolj, da pogledamo v svoj današnji dan; samo-kritika, sojenje sebe, sovraštvo do sebe, zanikanje sebe, zastrahovanje in nezaupanje sebi. Kolikokrat ste rekle NE in ste mislile JA? In kolikokrat ste rekle JA ko ste v resnici mislile NE?

Obstaja neskončno število načinov, kako zanikati, zanemariti, razvrednotiti in zapustiti samega sebe. In večino smo izmojstrile do konca. Resnično obvladamo to, kako sebe pomanjšati, se ponižati, se zasramovati in zasmehovati.

Danes si večina žensk poskuša občutek lastne vrednosti kupiti v zunanjem svetu. Razprodajamo svojo ženstvenost za občutek pomembnosti, uspešnosti ali preprosto zato, da bi čutile občutek ljubljenosti, zaželenosti in da bi imele pozornost. Večina ljudi skuša okrepiti občutek lastne vrednosti s stvarmi v zunanjem svetu, nova hiša, avto, drage počitnice, oblačila po zadnji modi, … Še vedno je lažje seči ven iz sebe in si nadeti še eno plast, še en ščit, še eno stvar, namesto, da bi si okrepili notranji temelj.

V svojem dolgoletnem »delu na sebi« sem uspešno preigravala dva aspekta v sebe, ki sem ju prepoznala tudi piedestale in kleti. Ali sem bila v samoljubju ali pa sem igrala vlogo žrtve. In verjemite mi, da smo tako dobro udomačeni v ti dve vlogi, da smo nenehno na gugalnici v svojem življenju. In dokler ne ozavestimo sami sebe sploh ne vemo, da smo na tej gugalnici. Ko smo v samoljubju, projiciramo svojo senco na druge, da bi sebe osvetlili in se dajemo na piedestal, prepričujemo se, kako dobro nam gre in da smo zmagali. In ko čutimo, da smo žrtev, se vsa ta senca usmeri nazaj na nas in sebe damo v klet, se prepričujemo, da smo zgube in da nam v življenju nič ne uspeva. In kar naprej imamo veliko dela sami s seboj. In to je začarani krog v katerem vedno znova pristanemo na eni ali drugi strani. Vse dokler se ne damo v srce.

Ko sebe in vse druge, pravzaprav ves svet, daš v srce, vse samo je. Sojenje in razsojanje ni potrebno. Ni dobrih in slabih stvari, vse samo so. In ti samo si.

In tukaj se začne razvijati najpomembnejši odnos v tvojem življenju, odnos do sebe. Ljubezen do sebe se razvija skozi prakso samoopazovanja, samozaupanja, sočutja do sebe in negovanja sebe. In pomembno je razumevanje, da negovanje sebe ni povezno z masažami, kopelmi, negovanje ni povezano s čimerkoli, kar lahko poješ, si namažeš nase ali si oblečeš.

Negovanje sebe je povezno s popolnim sprejemanjem sebe, takega kot si, z vsemi svojimi plusi in minusi, z vso prtljago. Negovanje sebe te spomni, da se ti ni treba ščititi pred negativnim, ker to »negativno« ni nič zunaj tebe, ampak je del tebe. Negovanje sebe ti pokaže, da je vse kar vidiš zunaj sebe, v tebi in da je »modro«, če se s temi stvarmi pomiriš in jih sprejmeš kot del sebe. Negovanje sebe je povezano s povezovanjem, s sprejemanjem, namesto ločevanjem in kritiko.

Vsak trenutek svojega življenja imamo možnost izbire, da se izogibamo sebi ali pa sprejemamo sebe in se naučimo ljubiti sebe. Ljubiti sebe pomeni sprejemanje sebe v popolnosti in ob tem se ne rabiš prepričevati, da »boš od jutri naprej rekla NE vsem, ki kaj hočejo od tebe; ali  da se boš v stilu navijaštva s pomočjo afirmacij spodbujala; super ti gre, uspešna si; ali pa da se odločiš, da boš jutri pa res shujšala, jedla bolj zdravo in se imela rada.

Ljubezen do sebe ni prepričevanje na miselni ravni. Ko si tako iz dneva v dan lažemo in se prepričujemo kako bi moralo biti, smo vedno bolj nesrečni, ker nas nihče »tukaj noter« ne posluša in ker nihče nič ne naredi.

Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, kako smo ujeti v paradigmi jemanja in dajanja. Nekomu ali sebi moraš vzeti, da lahko daš. in to pogosto vodi v jemanje na silo, da bi lahko vsilili nekomu oziroma mu dali to, kar smo si zamislili, da potrebuje.

Ženska paradigma je paradigma sprejemanja in izžarevanja/negovanja. Nič ni potrebno vzeti, ker vse že je, le odpreti se moraš in sprejeti. In odpreti se ne moreš na silo, tako enostavno ne gre. Ali si odprta ali pa zaprta. In na silo se ne boš odprla, temveč se boš še bolj zaprla in zakrčila v sebi. In ko opazujem številne ženske, kako so v krču in če se spomnim same sebe, mi je čisto jasno, da enostavno ne moremo slišati navodila, ki pravi, ko ti je najhuje, se odpri in sprejmi, namesto da bi sledila instinktu, ki te hoče zapreti, kot školjko.

Samozavedanje je prvi korak na naši poti, kajti dokler ne veš, kaj počneš, tega ne moreš preseči. In ne gre za to, da karkoli spreminjamo, gre za to, da ozavestimo in to presežemo v sebi, ter izberemo drugače. Ne gre za to, da se s čemerkoli borimo, gre za to, da sprejememo in samo smo. Vendar to ni pasivnost. Pasivnost je polarnost z delovanjem, z aktivnostjo, medtem, ko takrat, ko si srcu greš s tokom. Nič ne delaš na silo, sinhronost je jezik srca, ko si ob pravem času na pravem mestu in s pravimi ljudmi.

Žal smo bili kot otroci udomačeni v prepričanje, da je ljubiti druge dobro, ljubiti sebe pa sebično in narcistično. Zato še vedno mislimo, da najprej ljubiti sebe pomeni, da smo sebični. Vendar je potrebno razumeti, da sebičnost in narcizem izhajata iz poveličevanja samega sebe, ki temelji na lastnih fantazijah in podcenjevanju drugih. Narcisoidno osebo, ki ima sebe na piedestalu, vodi zavist. Zavist pa nima nič skupnega z ljubeznijo in je pravzaprav odsotnost ljubezni ali ločenost od nje.

Razumevanje je tukaj ključno, kajti dokler ne ozavestiš, kje si in kaj počneš sebi, tega ne moreš spremeniti, tudi če bi hotel. In vse se začne pri vprašanju Kdo sem?

Živimo v družbi, ki nas je navadila, da je bolj udobno prebrati knjigo o desetih načinih, kako povzročiti, da se nekdo zaljubi v nas, kot da ljubimo sebe in to delimo s svetom. Pričakujemo od zunanjega sveta, da nas bo sprejel, nas imel rad, da bo poskrbel za nas. In pogosto se na trd način prebudimo v dejstvo, da ni nikogar, ki bi nas imel rad, če najprej ne ljubimo sami sebe. Glede na družbeno klimo je sicer razumljivo, da imamo tak izziv na tem področju. In vendar gre na koncu za eno stvar; izbiro. Kaj izbiramo v svojem življenju?

Potrebno je izbrati, da razvijemo odnos z najbolj pomembno osebo v našem življenju, ki nas nikoli ne bo zapustila, s sabo. Kajti ko enkrat ljubiš sebe, ti tega nihče ne more odvzeti.

In, ko se zavežemo ljubezni do sebe, je potrebno vedeti, da nas bo Vesolje izzvalo ali smo resnično zavezani temu, da ljubimo sebe brezpogojno. In ta test pride v obliki sence, ki se dvigne na površje. Ko ljubiš sebe brezpogojno, ljubiš celega sebe, brez izjeme. In tako smo takoj, ko se zavežemo temu, da sebe ljubimo brezpogojno, soočeni z vsemi deli sebe, ki jih ne maramo, ki jih sodimo, kritiziramo in zavračamo.

Test Vesolja ali beri samega sebe je v tem, da je potrebno objeti vse dele sebe in ne samo “pozitivnih” delov sebe. V očeh Vesolja ni negativnih in pozitivnih delov in to, da stopiš v polno moč svoje Duše pomeni, da se soočiš z vsemi deli sebe, ki jih sovražiš, zanikaš, zavračaš, nesprejemaš, od katerih se ločuješ. In vendar nikamor ne grejo. Tukaj so in čakajo na tvojo brezpogojno ljubezen.

Objemi Sebe je spletno popotovanje, ki te vodi v srečanje s tistimi deli sebe, ki jih ne maraš. S svojimi zavezniki kot so notranji otrok, žrtev, prostitutka in saboter, ki so tvoji življenjski zavezniki. in vendar svojega zlatega dela ne razkrijejo dokler nismo voljni objeti njihovo lekcijo senčnega dela. In tukaj vse upiranje, praskanje, grizenje ne pomaga kaj dosti, le “kladivo”, kot temu slikovito pravi moja prijateljica, s katerim te tvoja Duša vedno znova preizkuša je vsakič, ko se soočiš z isto stvarjo, večje.

Več o spletnem programu Objemi Sebe najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

P.S: Brezplačni 13-dnevni izziv Ljubi Sebe ti je na voljo, če se prijaviš na spletni povezavi tukaj…