Odpri oči…
Danes je luna v zodiakalnem znamenju Raka.
Kar pritiska na družinsko področje v psihi posameznika in na kolektivni ravni.
Na površje prihajajo družinske stvari.
Nezaključene dinamike po liniji prednikov.
Razkrivajo se strahovi v povezavi z družino, v povezavi z odnosi.
Strahovi v povezavi z varnostjo.
Kot je zapisala prijateljica v svojem zapisu na FB, ki sem ga ujela danes:
“Pišem opomnik zase,
Ker diham globoko in spuščam.
Tele transgenerecijske zadeve pogosto jemljejo sapo.
Ampak jaz vem, da zmorem zase, za vse pred mano in za mano.
Blagoslavljam vse kar se zatika in dopuščam da se transformira.
Moja letošnja tematika je osvobajanje.”
Yes, yes. To je to.
Dihanje je ključno.
In pomembno je, da si radikalno iskrena s seboj, da si poveš resnico.
Ker je toliko žensk, ki živijo čisto “normalno” življenje, to slišim zelo pogosto. Ko je navzven vse čisto super.
SI v odnosu. imaš službo ali posel. Družino. Dom. Avto. Denar.
Nič ti ne fali. Čisto nič.
Če pa si radikalno iskrena s seboj je tvoje življenje totalna čustvena zmešnjava. Tempirana bomba.
Čutiš, da nisi srečna?
Da nisi izpolnjena?
Da enostavno nisi svobodna?
Vem, kako je to videti. Zelo od blizu.
In ja, tudi jaz sem kar nekaj časa odlašala in čakala, da se bo nekaj spremenilo.
Še danes se spomnim tistega hladnega jutra leta 2008, kot bi bilo včeraj, ko sem ležala ob mojem dragem in dojela, da mu po vsej verjetnosti ni žur biti v postelji še z enim moškim.
Ko sem dojela, da sem moškinja.
Pa sem vseeno čakala še leto in pol, da se bo nekaj spremenilo, dokler nisem zadela dna jeseni 2009 in se raztreščila na koščke.
Tisto, kar me je čisto zares prebudilo je bilo dejstvo, da moram spustiti vse.
Da se ne morem več oklepati življenja, ki sem ga živela.
Razpadla je iluzija odnosa v katerem sem živela in ko sem se lotila reševanja odnosa, sem zanosila in splavila.
To je bilo kot bi mi slekli kožo v svetu, kjer je kislina privoščljivosti, grobosti in komentarjev v stilu saj si za vse kriva sama, žgala mojo dušo.
Ja, počutila sem se krivo.
Sram me je bilo onkraj vseh besed.
Skrila bi se.
Zbežala dol s planeta.
Nehala bi obstajati.
Sovražila sem vse. Cel svet.
In še najbolj sama sebe.
Kako sem si lahko vse to naredila?
Kako?
Vendar kot gosenica, ki gre v kokon in razpade v kozmično juho nisem imela nobene izbire.
Duša me je stisnila v kot.
Edina pot je bila naprej skozi preobrazbo v metulja.
In danes sem globoko hvaležna modrosti moje duše, njeni vztrajnosti in temu, da je bila kljub vsemu z menoj nežna.
Ker danes slišim tudi veliko bolj krute zgodbe žensk, ki jih je življenje prebujalo in so bili klici duše k prebujenju precej bolj konkretni.
Kot npr. Nika, ki je verjela, da ni dovolj dobra, da ne zmore, skupaj z vsemi dvomi in strahovi, ki jih zagotovo čutiš tudi sama in si je ustvarila okoliščine, v katerih je bankrotirala, v naslednjem mesecu pa so ji odkrili raka v četrtem stadiju in ji napovedali samo 8 tednov življenja. V vsej tej čustveni zmedi pa jo je zapustil še zaročenec.
Vendar se je soočila s stvarmi in je danes že štiri leta brez raka, v zvezi kjer sta zaljubljena bolj kot kadarkoli prej.
Zgodbe, ki jih piše življenje so včasih res težke.
In ko vse začne prihajati na plano, je vse prej kot prijetno.
Vendar lahko iz prve roke povem, da se da.
Da lahko ustvariš življenje v katerem čutiš radost, izpolnjenost, zaljubljenost, blaginjo, notranjo pomirjenost s seboj in s svetom.
Danes sem pogosto priča ženskam, ki se soočajo s svojimi krizami v življenju in vem eno stvar;
Temu, kar je duša izbrala zate ne moreš ubežati.
Vseeno pa imaš izbiro, kako boš skozi proces prebujenja potovala.
Ker imaš izbiro.
Lahko greš bolj nežno ali pa bolj na trdo. Temu drugemu sama pravim ruženje po asfaltu.
Ko te duša prebuja na “hard”.
Lekcije zaradi katerih si tukaj boš morala sprejeti.
Lahko izbereš bolezen, bankrot, izgube, ločitve ali pa to, da zavestno vstopiš v proces preobrazbe.
In ja, to je proces.
Kar v praksi pomeni, da nima roka trajanja.
In da ne moreš povedati koliko časa boš v njem.
Dokler ne boš vzela lekcij, ki si jih kot duša izbrala za to življenje.
Začne se z osebno zgodovino.
Nadaljuje po liniji prednikov.
In na koncu se soočiš s svojo dušo.
Iz oči v oči z lekcijami, ki so olala.
Ker potrebuješ nabrati moč/svetlobo na svoji poti.
NE moreš vse naenkrat.
Zakaj ne?
Ker bi te ubilo.
Ker bi bilo preveč.
Zato stvari prihajajo počasi.
Mic po mic.
Močnejša kot si, z bolj težkimi stvari se lahko soočiš.
Ker moraš ojačati svoje fizično telo.
Ojačati svojo živčno napeljavo v telesu, da bi lahko več elektrike spustila skozi sebe.
Ponavadi se ne boljimo slabih stvari v svojem življenju, s tem smo se naučile ravnati.
Bojimo se dobrih stvari.
Kaj bodo potem rekli drugi.
Bojiš se primerjanja.
Bojiš se foušije.
Metanja polen pod noge.
In zato raje ostajaš tam kjer si.
Ker potem imaš mir pred drugimi.
Ampak enkrat je dovolj.
In žal večino žensk s katerimi se srečam prebujajo krize vseh vrst.
Zdravstvene so tam 40+ najbolj pogoste.
Zato sem svoje delo usmerila na žensko, ki je v premiku, običajno je stara 35 ali več, ker je 36 leto tisto, ko se duša začne oglašati, glasno.
In če jo ignoriraš je klic pri 45 definitivno nekaj, kar ne moreš preslišati.
Če živiš kot empatinja ne da bi se tega zavedala že dlje časa, morda desetletja, si verjetno k sebi pritegnila celo vrsto odnosov, situacij, obveznosti in ponavljajočih se vzorcev, ki ti v resnici ne služijo.
Potrebno je narediti prostor za novo.
Potrebno je postaviti stabilen TEMELJ.
Začeti…
S telesom.
S čutenjem.
S prisotnostjo.
Z opazovanjem.
Z budnostjo.
Ker ni modro, da hodiš po svetu z zaprtimi očmi.
Prvi korak je ODPRI OČI.
Radikalna iskrenost.
Kje si?
Kaj te boli?
Odlepiti je potrebno obliž in pogledati v rano.
Ker življenje čaka nate.
Da odkriješ svoje dragulje.
Da postaneš ta Ženska, za katero si se rodila, da SI!
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena