Smrt je le uvod v novo rojstvo

Veliko se govori o novi Zemlji in o prehodu, letu 2012 in vendar menim, da se mnogi ne zavedajo, kaj nas čaka. Kot nam cikli letnih časov vsako leto kažejo svoje obraze umiranja in ponovnega rojstva, ravno tako moramo umreti, da bi se lahko na novo rodili. Temna noč duše je nekaj, skozi kar bomo šli vsi na tak ali drugačen način, da bi se zavedli dejstva, da moramo na svojem kamnu žrtvovanja, na našem notranjem oltarju prepoznati in žrtvovati vse sence, ki jih prepoznavamo skozi intenzivno luč, ki se zliva skozi nas.

IN tega nihče ne more in ne bo naredil namesto nas, vsak se bo moral s svojimi sencami spopasti sam. Ljudje smo postali tako mentalni v svojem pristopu k stvarem, da verjamemo, da smo če se pomirimo s stvarmi na mentalnem nivoju, opravili svojo nalogo soočanja s sencami. Vendar vas reptili počakajo za naslednjim vogalom, kajti intenzivna luč jih bo zbrskala na svetlo. In slej ko prej se bomo morali soočiti z njimi. V svoji naivnosti se ne zavedamo, da je kaos in norost sveta, ki se odvija pred našimi očmi naša norost in da se moramo soočiti s stvarmi, ki nam jih kaže, v nasprotnem primeru bomo postali tudi mi nori. In sence in zlo so žive v nas, ne slepite se. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če nam vzamejo vodo, če zmanjka pitne vode, ko se boriš za preživetje. Dragi moji ne slepite se, da ne bi poskrbeli za svoje preživetje. Danes gledate podobe na svojem ekranu v udobju svoje dnevne sobe in jutri je ta podoba lahko na vašem dvorišču.

Slepilo nove dobe me je dolgo držalo v utvari, da je vse kar moram storiti pozitivno razmišljati in biti pridna. Ko se mi je začel sesuvati moj lepi svet, ki sem si ga izgradila, sem se začela prebujati v “kruto” resnico vsakdana. Vse je v meni, sprejmi, sooči se, umri v sebi in si dovoli novo rojstvo sebe. Umri v sebi in se rodi na novo. Vsak dan, dan za dnem, dan za dnem. In nikoli prej se nisem bolj zavedala resnice, ki jo govorijo vsi veliki mojstri in mistiki, vsi šamani sveta; “Delaj, delaj, delaj.” Moli. Moli zase. Moli za svet. Odpuščaj. Soočaj se s sencami. Zalezuj svoje sence. Sprejemaj. Objemaj. Preobražaj. Opuščaj. Odpuščaj.

Dragi moji duhovna pot zahteva delo. To ni spa, ni hobi in ni lahkotno, lenobno čakanje, da se stvari zgodijo same od sebe. JA pozitivna naravnanost pomaga in JA ljubezen je pomembna ampak dragi moji vašega dreka ne more skidati nihče drug kot vi sami. Prebudite se in začnite kidati!

DIVINE.SI

Misticizem

K pisanju me je spodbudila objava članka, ki o misticizmu piše kot o tehnikah, ki ljudi strašijo in po mojem občutku zamenjuje misticizem z “new age” ali novodobnim razmišljanjem, ki z misticizmom nima dosti skupnega. Znani mistiki so Rumi in Jezus. Misticizem govori o zavestnem zavedanju Resnice, enosti, boga. Gre za osvobojenost vseh ciklov karme, najvišja stopnja je mojstrstvo, razsvetljenje.

Moje mnenje pa je, da mnogi v resnici ne razumejo besede misticizem in to kdo je mistik. Skrivnostnost je kvaliteta duše in dandanes mnogo stvari raje poskušamo razložiti skozi razum. Duša ni med najbolj zaželenimi zavezniki, prav nasprotno, pogosto jo zanikamo in potlačimo tudi tako, da udrihamo po krhki lepoti mističnosti in zamaknjenosti. Dandanes namreč ne razumememo lepote in njenega pomena za našo dušo. Tudi zato, ker so nas prevzeli tehnologija, znanost in druge razumsko tehnične vede. In da se razumemo, nič nimam proti njim, menim le, da nam malce ravnovesja in harmonije ne bi škodovalo.

Misticizem je iskanje avtentičnosti. Mistikovo popotovanje vodi iz popolnega zavedanja duše v utelešenje skozi arhetipske vzorce v ego in nato skozi temno noč duše, kjer so vsi njegovi srhetipski vzorci izzvani na tak način, da se spomni svoje izvorne esence, kdo v resnici je, nazaj v enost z vsem in zavestno zavedanje kdo v resnici je. Da to živi in je to kar je.
Mistikova naloga je opreti sveto srce, kar pomeni z besedami Jezusa nastaviti še drugo lice, ko te udarijo po prvem. In mistiki so tisti, ki znajo biti v nesojenju in nekritiki, ki samo opazujejo in ki bolečino drugega prevzamejo nase in jo znotraj sebe skozi alkemični proces preobražajo zase in za druge. Zakaj mislite, da je Mati Tereza svojim nunam rekla, naj molijo zanjo, da se ne bo zlomila pod bremenom, ki ga nosi? Nase je prevzela bedo vseh s katerimi je prihajala v stik, jim vračala upanje in znotraj sebe vso to bedo preobražala zanje in za sebe.
Mističnost je povezana s srcem, z dušo, s tem kar v resnici smo in ni kar nekaj, airy-fairy, lebdeče, leteče kot so mnoge novodobne zadeve. Misticizem ima svojo zgodovino in svoje metode, kako doseže to kar je danes popularno kot razsvetljenje.
Mistiki uporabljajo samoopazovanje, kontemplacijo, dovolijo si odpiranje in predajanje lepoti notranjega sveta in zunanjega sveta. Dovolijo si biti ranljivi in čutiti empatijo z drugimi. In vendar imajo tako močno notranje jedro, osebnost mora biti tako močna in hkrati prožna, da zmorejo videti svet tak kot je, brez da bi se razdrobili, šli v kaos in zmedo. Kot se nam pogosto dogaja, ko smo celo svoje življenje obdani z vsakdanjim in normalnim življenjem v sivem, pustem betonu in nato odidemo na popotovanje. Daleč od svojih vsakodnevnih navad in kulture, po možnosti z nečloveškim časovnim zamikom 12 ur, ko smo nenadoma izpostavljeni mogočnim prizorom lepote, dišavam in petju, ko smo soočeni s transcendenco v kateri se nepripravljena oseba popolnoma izgubi, ker je zanjo vsega preveč. Ko oseba ni dovolj močna in prožna in je lepota, ki jo obdaja preveč intenzivna in je ne more prenesti. Takrat ima občutek, da se bo razdrobila, razpade organiziranost skrbi in mentalnih navad. Če smo v takih trenutkih, ko imamo občutek, da vse kar poznamo in nam je znano razpada, dovolj pogumni, da zapustimo tisto, kar je v nas postanega in zastarelega, lahko zrastemo. Pri transcendenci si pridobite nova znanja, nove sposobnosti, novo energijo in ko se vrneš, si spremenjen. Saj veste, po razpadu in smrti se vedno zgodi ponovno rojstvo.

Glavni način na katerega se izraža transcendenca je drugačna zaznava časa. V transcendenci uspemo pozabiti nase na tak način, da se osvobodimo svojih vsakodnevnih načinov razmišljanja in čutenja. Transcendenca nas vrne k sebi, k svojemu resničnemu jazu, k tistemu delu sebe, ki smo ga zaradi napačnih navad popolnoma pozabili. In transcendenca je bistvo mističnosti in mistikov. Mistiki so presegali običajno. Zapustili so nebistveno in se vrnili k bistvu. Zapustijo obrobje in se vrnejo v samo središče. Najdejo svoje pravo bistvo.

In danes smo na poti sodobnega mistika, tisti, ki tako izberemo, na poti mistikov brez samostanov, kot nas imenuje Caroline Myss.
Vabljeni na popotovanje v svoje globine, kjer morate najprej prevzeti popolno odgovornost zase in za svoje življenje, da sploh lahko vstopite v globine, v tišino, v temo, v skrivnostnost in magičnost … trenutka.

DIVINE.SI

Mojstrstvo

Ves uspeh, ki ga opazujemo zunaj sebe je le odsev uspeha, ki ga doživlja eden od naših notranjih aspektov. Če vidiš srečnega očka je to odsev tvojega notranjega arhetipa očeta, ki je srečen. Če vidiš prijateljico, ki dobro izgleda je to tvoja notranja lepota, ki jo vidiš v njej. In namesto, da bi to objeli v sebi in bili hvaležni in veseli, ker nam je prinašalec sporočil prinesel tako izjemno sporočilo, ga sodimo, kritiziramo in smo ljubosumni. NA KOGA? Sami nase dragi moji. Sami nase. Ne ubijete nikogar zunaj sebe, samo sebe.
Je vredno?

Jaz izbiram hvaležnost in z velikim navdušenjem spremljam dosežke čisto vsakega od vas. Bravo!
Vse to namreč pomeni, da mi gre zelo dobro, kajti vsi deli mene, ki jih predstavljate so uspešni in hvaležna sem jim za to. Zato sem hvaležna vam, da mi odslikate moje notranje arhetipe tako v svetlih kot v senčnih straneh, kajti tako spoznavam samo sebe.
Danes sem z nepremičninskim agentom stala na ulici v mestu in kramljala o zelo zanimivih temah. Gospod me je presenetil s svojo razgledanostjo. Tako sva opazovala delavce, ki so kopali jamo za novo mestno pogruntavščino, podzemne smetnjake. In sem komentirala, kako včasih ne znamo biti hvaležni vsem tem ljudem, ki opravljajo dela, ki jih nam ni treba, ker jih opravijo oni za nas. Nedavno sem namreč globoko izkusila od kje izhaja naše nezadovoljstvo z življenjem in sploh z vsem. Iz našega prepričanja, da je samoumevno, da smo ljubljeni, da je samoumevno, da imamo ljubečega partnerja, pridne otroke, dobro službo, naša pričakovanja nas ubijajo. Nič ni samo po sebi umevno, tudi pravna država ne. Ljudje smo tisti, ki soustvarjamo VSE. In te odgovornosti za lastna življenja mnogi nočejo sprejeti. Kajti odgovornost za slabo plačo in skrhane medsebojne odnose je pač težko prevzeti nase, raje za to okrivimo druge, jih sodimo, obsojamo in linčamo.
Kdaj bomo spoznali, da vse to delamo sebi in samo sebi. Mi smo tisti, ki se obsojamo v tem aspektu, ki nam ga odslikava oseba na drugi strani, pa naj bo to partner, otrok ali uradnik v banki. Vse to sem JAZ v miljonti različici SEBE.

Pred časom mi je kolegica rekla, da se obračam po vetru in se non stop spreminjam, da ljudi zmedem s svojo nestanovitnostjo. Mar res? Jaz vidim le svoj pogum s katerim vstopam v svoje lastne senčne dele in v svojo luč in sem to kar sem v vseh svojih aspektih. Je to res tako obsojanja vredno? Jaz to gledam skozi svojo perspektivo. Zame je življenje eksperiment in delo v nastajanju. Dokler sem tukaj ni končano. In popolnost in predvidljivost nista del moje zgodbe, ne več, kajti vem, da je lepota v nepopolnosti in v nepredvidljivosti. In lepota je moj vodič. Vodi me v globine srca, v globine duše. In obožujem mističnost duše in poezijo Rumija, povezanost in prepredenost z nitmi Univerzuma. Vem, da sem nepopravljiv poet in romantik. Verjamem v dobroto, milino in nežnost, verjamem v integriteto, medsebojno spoštovanje in podporo, ki jo drug drugemu lahko damo. Ne razumem ljudi, ki potunkajo nekoga, da bi sami zrasli in ne razumejo, da s tem, ko s svojo roko tiščijo navzdol drugega tudi sebe znižajo.

Moje vodilo v življenju je naprej, samo naprej. Pogosto sem požrla bolečino izdaje in verjela, da zmorem preobražati bolečino za oba. Verjamem v sveto srce, ko ne udariš nazaj in v sebi preobraziš vse tisto, kar so drugi zlili nate, te obtožili, te razžalili, ponižali. Verjamem v svetost tega o čemer je govoril Jezus, v pot mistikov in preseganje tega sveta. Kajti nismo od tega sveta, tu smo samo zato, da izmojstrimo sebe.

Zato dragi moji prijatelji…čas je, da postanete mojstri :)

DIVINE.SI

Globine Duše

Ko delam z dušo me vedno odnese v njene globine in skrivnostna tkanja vesolja, ki jih razkriva skozi svoja notranja popotovanja. S skrivnostnostjo in mističnostjo me vedno znova očara in vedno bolj se zavedam, kako izjemno pomemebno vlogo igra v našem življenju kot sprejemnica duhovnih darov, ki jih skozi domišljijo pretvori v obliko. Ko smo v svojih življenjih pripravljeni svojo pozornost preusmeriti na dušo namesto na mehanizme delovanja, v ospredje prinesemo drugačne vrednote. Ko smo v stiku s svojo dušo nimamo nobenih potreb po nadzorovanju drugih, po kontroli in ni nam potrebno izgubljati poguma in stikov z drugimi milostmi, ko si utiramo pot skozi vsakodnevne težave s katerimi se srečujemo. Če razumemo, da duša ljubi težave, nam je veliko lažje. Duša ne teži po popolnosti in sreči. In ni duša tista, ki bi želela stvari doseči. Zadeve duše presegajo sodbe o dobrem in slabem, prijetnem in neprijetnem.

Duša nas popelje globlje od narcističnega vprašanja s katerim vrtamo po sebi, k bolj pronicljivemu, radarskemu pogledu na stvari. In vedno ko se sprašujete; Kaj je narobe z mano? se bližate narcizmu saj je poudarek na MENI. Duša nas nauči kako v življenju živeti brez pričakovanj, brez sodb in obsodb in včasih je to težko. Ko gledamo na svet z dušinega stališča postanemo prizanesljivejši do slabih strani, do sence in občutka praznine, ki se občasno pojavi v našem svetu. Naša pričakovanja so pogosto povezana s pričakovanji, da bi stvari in odnosi morali potekati gladko in prijetno in vedno znova pozabljamo, da duša ljubi težave. Kajti skozi težave se kalimo in rastemo.

V vseh iniciacijskih procesih po svetu, je moral novinec prestati neko obliko bolečine, da je dosegel novo raven zavedanja. Dandanes pa težimo k temu, da se bolečini in porazom izogibamo. In s tem prispevamo k plitvosti družbe katere del smo, kajti duša se prečiščuje in poglablja skozi poraze in bolečino, pa naj nam je to všeč ali ne. Duši ni do popolnosti!

Tehnologija duše je preprosta in počasna. Duša je tista, ki ustvarja intimnost in občutek globoke srčne povezanosti in tega težko ustvarjamo skozi hitrost, ki jo prenesejo sodobne oblike komuniciranja. Duša obožuje globoko razmišljanje, kontemplacijo, zahteva predanost in pozornost, ki ju pogosto nismo pripravljeni dati sami sebi. Tehnično popolna, hitra in informativna komunikacije duše ne gane. Raje ima globoko skrivnostnost Rumijeve poezije kot strani dolge zapise o tem kako naj bi živeli. Nič nenavadnega ni, da v dobi telekomunikacije trpimo zaradi izgube duše, ko je življenje prazno in brezizrazno. Beseda telekomunikacije dobesedno pomeni povezava na daljavo.

Rilke je nekoč dejal; Samo plitvi ljudje se poznajo. In ta njegova izjava se mi je vsedla v srce. Kako resnično. Ko si z nekom povezan na nivoju duše si ranljiv in odprt. Ne moreš biti zaščiten s številnimi ščiti in pred temo, vsem grdim sveta in biti hkrati odprt in ranljiv. To dvoje se med seboj izključuje. In v družbi v kateri živimo smo bolj usmerjeni h strahu in ščitenjem pred nevarnostmi, kot k rasti in razvoju, ki zahteva od nas da smo odprti in si dovolimo biti ranljivi. In za to, da se razkrijemo drugemu ali sprejmemo razkrivanje drugega od nas zahteva pogum in zaupanje. Podobno je bolečemu odpiranju telesa med porodom, zato da pogosto želimo zaobiti, čeprav nas na koncu osrečeje in zadovoljuje, ko se uspemo predati svoji duši.

Pred dnevi me je globoko prizadela izjava znanke, da zavajam ljudi in še sama ne vem kaj hočem. Včasih bi se dneve kujala in se valjala v bolečini, zameri in vsem ostalem. Vendar me je pot alkimistov naučila, da ti vsakodnevni dogodki na površje prinašajo žlindro globoko iz notranjosti duše, da se z njo spogledamo, jo prepoznamo in jo preobrazimo v notranje zlato. In suho zlato so ozaveščeni deli našega nezavednega, ki smo jih presvetlili z lučjo zavesti.
Pogosto veliko energije porabimo za prepire in dokazovanja, kdo ima prav in kdo ne, namesto da bi ponižno in odkrito razmislili o skrivnostnih prvinah, ki so vstopile v naše življenje.

Duša je kot ogromen ocean in naša zavest je kot ladja na tem oceanu. In kako dobro nam gre plovba po tem oceanu je odvisno od naše pripravljenosti prepoznavanja naše duše in sodelovanja, soustvarjanja z njo. Kajti duša je tisti del nas, ki ima neposredno povezavo z duhom in neskončnostjo Univerzuma, ki nas obdaja.

In zato dandanes z veliko lahkoto rečem, da ne vem in ne poznam vsega, da nimam vseh odgovorov, tudi približno ne. Da sem otrok, ki se uči in spoznava Vesolje, ki ga obdaja in kar mi je najljubše, na kar me je spomnil Eric Pearl je, da ne potrebujem nobene tehnike, da sem to kar sem. Da ne rabim procedur in tekstov, da sem to kar sem. In da je skrivnostnost, mističnost in globina, ki jo dosegaš povezana s tem kako globoko si dovoliš iti. Duša zajema nepoznano. In to neznano moramo sprejeti, se poglobiti vanj, da se lahko uglasimo s svojo dušo. Zapise o tem najdemo v vseh tradicijah, meni je najbolj ostala v spominu Castanedina knjiga o skoku v neznano.

Eric nam je prebral v kanaliziranju, ki ga je prejel na začetku svojega dela s frekvencami: “I want you to wonder. You are here to facilitate the perception. Flow with the music of your life. Reach out to give, to receive, so that in the process you allow others to give to you!”
“Želim, da se čudite. Tukaj ste zato, da olajšate dojemanje. Pojdite s tokom glasbe vašega življenja. Sezite iz sebe, da dajete, sprejemate, tako da v toku procesa dovolite sebi, da prejmete od drugih.”

Poezija je vedno iz srca in duša prepozna čarobnost tkanja vesolja. In genij v nas služi ustvarjanju. Spoznajte se z njim. Ko se želite izpopolniti izhajate iz domneve, da je z vami nekaj narobe, da morate nekaj spremeniti na sebi. Premaknimo se iz narcizma v fazo evolucije. Spoznajte sebe, vzljubite sebe, sprejmite se taki kot ste z vsemi svojimi “pomanjkljivostmi” in nerazumevanjem. Kajti resnično ljubite se lahko šele, ko vzljubite svojo dušo v vsej njeni celovitosti. In živite to kar ste.

Namaste

Narcizem je le del naše rasti, čas je, da se premaknemo naprej

Ko govorimo o osebni moči, se je večina ljudi na svojem popotovanju skozi etape življenja ustavilo na narcizmu. Caroline Myss pravi, da smo na tej točki obstali tudi kolektivno. Narcizem je po definiciji pretirano ukvarjanje s seboj in če pogledamo okoli sebe kmalu ugotovimo, da se večina ljudi ukvarja z jaz sem in moje.

Seveda je po tem, ko se osvobodimo tistega, česar nočemo več nujno poiskati tisto, kar si želimo. In vendar se prepogosto v tem ustavimo in ne gremo v naslednjo fazo preseganja. Narcizem nam na neki točki pomaga. Ko ustvarjamo svojo osebnost, se odlepimo od družine in se upremo vsemu znanemu, nam pomaga, da popolnoma spremenimo svoj videz, morda celo ime. To nam da hrbtenico in podporo, da zmoremo sebe na novo poustvariti, si postaviti meje soočeni z odporom.
Spremembe v tej fazi narcizma nam pomagajo postaviti stopnico, da stopimo iz te zunanje preobrazbe v bolj pomemebno notranjo preobrazbo, na svoji poti. In vendar je ta faza narcizma za mnoge tako mamljiva, da se ujamejo v neskončno in nenehno ukvarjanje s sabo.
Narcizem je past, ki vodi v pogubo. Tisto, kar je pri narcizmu glavno vodilo je upravičenost. Do česa vse ste upravičeni, ker ste… ženska, moški, bolni, zapostavljeni, pomembni …

Veliko poguma je potrebnega, da se spogledaš z vsem, kar misliš, da ti pripada, ker si poročen, ker si v službi, ker si vzoren državljan…
Svet kot ga poznamo razpada ravno zaradi narcizma, ki ga ljudje ne prepoznavajo v sebi. Samozaverovanosti vase. Ko se vse vrti okoli mene, moje, jaz.

In v svoji najbolj skrajni obliki narcizem uporabljamo zato, da uničujemo druge, ker jim gre bolje od nas. Jih sodimo, obtožujemo, obrekujemo, kritiziramo.
In ravno ta energija je tista, ki nam pomaga, da uspešno uničujemo sebe. Nekje sem prebrala, da problem naše družbe sploh ni negativno razmišljanje, temveč sojenje, obsojanje in obrekovanje drugih. Kajti s tem sodiš, kritiziraš in obsojaš sam sebe v tem aspektu, ki ti ga kaže oseba na katero kažeš s prstom v svojem zunanjem svetu.
In tako ljudje uničujejo druge in s tem v temo potegnejo sebe. Vzamejo upanje drugim in ga s tem odvzamejo sebi.

Temna stran moči ima opraviti z uničenjem sebe. Ko mislite, da nimate tistega, kar ste želeli in ko ste prepričani, da bi vam drugi morali omogočiti, vam dati, poskrbeti za vas.

Ko so krivi vsi drugi, starši, ker so vas zamorili in uničili, partnerji, ker ne znajo poskrbeti za vas, delodajalci, ker vam ne dajo kar vam pripada.
Ustavite se in se vprašajte … do česa mislim, da sem upravičen?

V resnici niste upravičeni do ničesar, kajti čisto vse je vaša izbira in vaša odločitev. In sprejeti moramo polno odgovornost za to, kar smo. Kajti mi smo izbrali, da smo taki, kot smo. In ko se osredotočamo na to, kar nam ni všeč, dobimo še več tega, kar imamo.

Če hočemo naprej, če želimo evolucijo, moramo najprej dojeti, da to življenje ni o nas, da ne gre za to, da je nam fino in smo mi preskrbljeni in smo MI, MI, MI.
Ne. Gre za to, kaj naredimo za druge, gre za odpuščanje. Gre za pot, ki so nam jo pokazali mnogi veliki učitelji. In kot je rekel Jezus, pa ga mnogi nikoli niso razumeli; ko te udarijo nastavi še drugo lice. Kajti to življenje ni o tebi, gre za dar, ki teče skozi tebe in ga deliš z drugimi. Gre za to, da spustiš Vir skozi tebe. In ko si kanal, nisi pomemben TI, si samo kanal skozi katerega se udejanja nekaj, kar presega majhnost in nepomembnost.

In vendar moraš v čaščenje in skromnost, ponižnost in svetost, da si lahko neskončno velik in veličasten. In pot vodi skozi največje strahove, največjo temo in najmanjše ključavnice. In kot pravijo na vsakem letalu s katerim ste kadarkoli leteli, seveda morate najprej kisikovo masko nadeti sebi, da lahko pomagate drugim. Toda, ko si jo nadanete se vam ni treba več v neskončnost ukvarjati s sabo, takrat ste pripravljeni na to, da pomagate drugim. Evolucija pomeni preseči svoj narcizem in se predati misiji. Biti v služenju drugim in skozi to živeti radost, ljubezen in mir.

In vendar za večino to pomeni iti nazaj v suženjstvo in hkrati tudi ponižnost enačijo s ponižanjem. Kajti evolucija pomeni postati visoko učinkovito plemensko bitje. Evolucija zahteva od nas, da osebno moč zamenjamo za izvorno moč svoje duše ali empowerment. In veliko moramo odložiti, da smo lahko v svoji izvorni moči.
Ključno vprašanje je kot vedno, ali ste pripravljeni preseči sami sebe in svojo upravičenost?

Če vas zanima več na to temo in spoznati ostalih 6 senc s katerimi se moramo soočiti na svoji poti ste vabljeni na seminar Alkimija Duše konec meseca v Maribor. Spoznali bomo sedem senc in sedem milosti, ki nam pomagajo na poti duhovne rasti.

Namaste
Taja

Pot Domov

V resnici je vse zelo enostavno :)
Ja vem, tako običajno pravijo moški. Zase pravijo da so izjemno enostavna in preprosta bitja. Ženske smo tiste, ki kompliciramo :)

Ampak čisto zares je vse, kar moramo storiti to, da presežemo vse čemur smo dali svojo moč, del svoje energije. In zaradi tega nismo več 100%. Zaradi tega izgubljamo svojo avtentičnost. Vsakič, ko svojo moč damo nečemu zunaj sebe, s svojo energijo to podpiramo dan za dnem. In vse kar moramo narediti je, vzeti nazaj svojo energijo, svojo luč in biti to kar smo. Vsa orodja so le to, orodja in vi jih s svojo energijo podpirate. Zakaj ne bi vozili svojega kolesa brez pomožnih kolesc, pa sploh nima veze ali so super moderna, zadnje mode, okrašena z ametisti ali Swarovski kristalči. Pomožna kolesca so le to, pomožna kolesca.

Čas je, da jih presežemo.
Ste pripravljeni na dvig zavesti in na to da postanete luč?

Izziv s katerim smo soočeni je, ali bomo odprli oči ali ne. In ko jih odpremo nas svetloba lahko zaslepi. In vendar je naša izbira ali bomo izbrali, da nas zaslepi, ali da nas razsvetli.

Vprašanje pa je ali lahko presežemo strahove, pomanjkanje in tehnike, to pomembnost “jaza”, ki ga mistiki imenujejo narcisizem.
Ali lahko presežemo to, da smo pomembni in stopimo v svet, v katerem nismo pomembni in smo tukaj zato, da smo kanal in pomagamo stopiti drugim v polje čiste luči in zavedanja, da smo v služenju drug drugemu?

To je ključno vprašanje.
Ali lahko?

Odgovor najdete v sebi.

Se lahko soočite z resnico?
To je že drugo vprašanje.

Ali lahko živite z vedenjem, da bi lahko odprli vrata mnogim ljudem, pa tega niste naredili, ker vas je bilo strah, da…

Jaz ne morem.
Zato v polnosti sprejemam svoje poslanstvo :)

Za prijatelje si je treba čas vzet…

Prijateljstvo je posoda za oblikovanje naše duše.

Govorim o pristnem prijateljstvu ali bolje rečeno tovarištvu. Naša duša hrepeni po intimnosti, saj bližina, ki jo ustvarja tesno prijateljstvo, izpolnjuje njeno pravo naravo. Dejstvo je, da pristno prijateljstvo ne zahteva delovanja, potrebuje pa vdanost, navzočnost in pozornost.

Pristno prijateljstvo ne zahteva od nas, da se medsebojno ujemamo. Ne gre za povezovanje združljivih oseb temveč za privlačnost in magnetiziranje. Pravi prijatelj je lahko na tisoče kilometrov stran in se z njim ne vidiš prav pogosto. in vendar lahko vsakič nadaljujeta tam, kjer sta prejšnjič nehala. Prijatelji namreč spoštujejo razdaljo, ki jih ločuje in podpirajo individualnost. Sami se odločajo za bližino.

Skrb za prijateljstvo je del negovanja duše in neizmerno srečo imamo, če smo lahko prijatelji s svojimi starši, svojimi partnerji in svojimi otroci. Pomembno je, da prepoznamo, da je prijateljstvo enakovredno, ko nihče ni bolj ali manj pomemben, gre za dve individualni osebi, dva svetova, ki prideta skupaj z namenom, da izmenjata. In neizmerna bolečina na nivoju naše duše se zgodi, ko smo izdani s strani nekoga,ki ga imamo za pravega prijatelja.

Prijateljstvo je dejavnost duše, ki potrebuje primerno okolje, da se razvija.

Občutek intimnosti in bližine ustvarjamo skozi pogovore in druženja, in ne preko skypa, telefona ali facebooka. Gre za srečanja v živo, izmenjavo, ki je duši tako zelo dragocena. Moja iskrena želja je ustvarjati sveti prostor za takšna zbliževanja, povezovanja in gojenje pristnega prijateljstva. In le-ta se udejanja.

Tisto, kar mi je bilo izjemno zanimivo v povezavi s prijateljstvom pa je njegov razvoj. Svoje veščine prijateljstva, povezovanja in druženja razvijamo v otroštvu, na neki stopnji pa lahko ostanemo še dolgo po tem, ko otroštvo mine.

Po principih antropozofije se vsi premikamo iz popolne soodvisnosti v mladih letih, ko smo čisto odvisni od svojih staršev in ko nam soodvisnost nudi varnost (prvih 7 let), ko so nam starši vzorniki in se popolnoma zlijemo z njimi, Pa nato preko avtoritete (naslednjih 7 let), ko se začnemo osvobajati in ustvarjati svojo identiteto. In preko vzornikov v obdobju pubertete pa tja do 21 leta, ko naj bi dosegli stopnjo popolne svobode in s tem tudi popolno prevzemanje odgovornosti za svoje življenje.

Za pristno prijateljstvo smo pripravljeni šele takrat, ko prevzemamo popolno odgovornost zase in za vse kar počnemo, ko nihče zunaj naj ni kriv za nič in ni odgovoren za nič, kar smo ustvarili mi sami. Ko se popolnoma zavedamo, da mi kreiramo svoje življenje. Takrat dosežemo popolno neodvisnost in s tem svobodo.

In ta otroški razvoj, če ga nismo zaključili v prvih 21 letih vlečemo s seboj na nivoju, kjer smo ostali in ga podoživljamo skozi svoje partnerske odnose.
So vam partnerji avtoritete, ali ste popolnoma odvisni od njih in do avtoritete še niste prišli?
So vam vzorniki in mentorji ali ste z njimi pristni prijatelji?

To je tema seminarja izpolnjujočega partnerstva. Nedvomno zanimiva tema:)

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Ponovna povezava

Verjetno ste že slišali, saj se zadnje čase o ponovni povezavi veliko govori. In tudi o tem, da se človeštvo nahaja na točki, kjer smo v preteklosti enkrat že bili. Sama rada rečem, da se vračamo po isti poti po kateri smo se spuščali, le da gremo sedaj drugo polovico kroga nazaj do Vira. In kot je modro, da se za vsako popotovanje dobro pripravimo, kar pomeni, da v Himalajo ne boste vzeli kopalk in na Havaje ne smuči, se je modro tudi za to naše popotovanje, na katerem smo, ustrezno pripraviti. Sama opazujem ljudi, ki me obkrožajo in sama sebe. Soočamo se s kaosom, strahovi, tesnobo, paniko. Negativna čustva? NE. Gre le za nelagodje telesa ob dejstvu, da nima potrebne infrastrukture za energetske pretoke, ki se trenutno s svetlobno hitrostjo odvijajo na planetu. Saj ste že slišali tisto zgodbo iz računalništva, ko hoče stranka najmodernejša Okna naložiti na svojo staro 386-tko. Nekako mu ne uspe, ker računalnik ne zmore. Se morda počutite podobno?

Ko sem v zadnjih dveh mesecih intenzivno delala s svojimi arhetipi sem dojela, da sem se premikala skozi različna orodja z namenom odmetavati vso nepotrebno “kramo”, ki je ne potrebujem v svojem kovčku, na svojem popotovanju v celostnost (če še niste, si preberite zgodbo o Wu-ju in njegovih kovčkih). Ko sem objela svojo notranjo Hetairo, ki sem se ji uspešno upirala kar dolgo časa, sem objela tudi arhetip svečenice. In s tem sem si dovolila, da do mene pridejo stari spomini moje duše na vsa življenja moje svečenice. In ko sem v roke dobila literaturo o aksialnih linijah ali meridianih vesolja, so se obudili moji spomini iz pred-egipčanskega obdobja in kako smo v Egiptu Ankh uporabljali za povezovanje meridianov telesa z energijsko mrežo Zemlje in naprej z energetsko strukturo univerzuma – z izvorom.

Do mene so prišle informacije o ponovnem povezovanju, metodi o kateri piše dr. Eric Pearl in o ponovni naravnavi na aksialne linije vesolja. Dejstvo je, da nam ta energijska mreža daje podporo in nam omogoča izražanje in uresničitev naših notranjih zmožnosti, zdravja, sposobnosti in talentov. Spodbuja in podpira nas, da se na vseh življenjskih področjih premaknemo v ravnovesje, oziroma da realiziramo svoj življenjski namen.
Vse v meni je reklo JA, to je moje. In za kaj gre? Gre za delo na eteričnem telesu in če vprašate kakšnega dobrega akupunkturista, vam bo vedel povedati, da ko zabada igle v točke na meridianu telesa VEDNO naredi isto tudi na eteričnem nivoju in ti dve točki med seboj poveže. Eterično telo, na katerem se nahajajo meridiani se sidra v telo preko akupunkturnih točk. In pretok na energijskem telesu se preslika v telo. Znanstveniki so dokazali obstoj tankih prosojnih kanalov po telesu po katerem se prevaja elektromagnetni impulz. Akupunkturne točke so kot vrtinci energije na nivoju kože. Tisto, kar je presenetilo mene, je dejstvo, da ima vsaka celica v našem telesu enako strukturo in imajo tudi celice svoje vrtince, ki so videti kot akupunkturne točke. Pravzaprav sem se s tem srečala v RPT-ju, ko smo se pogovarjali o tem, da ima tako spermij kot jajčece vsak svoj set čaker, ki se ob spočetju povežejo in zlijejo ali pa tudi ne. Aksialni pretočni sistem v telesu vključuje in povezuje vse akupunkturne točke in vse meridiane v našem telesu. Energija ki teče po tem sistemu je elektromagnetna. In ko je ta sistem odprt in deluje, oddaja zvočne in svetlobne frekvence, ki povzročijo, da se atomi v naših celicah gibljejo hitreje. Povečana hitrost gibanja naših atomov ustvarja svetlobne niti, ki jim pravijo tudi superstrune, ki ustvarijo mrežo celične regeneracije na vseh nivojih. Strune so osnovni gradniki vesolja in glede na njihovo hitrost gibanja ustvarjajo energetsko strukturo ali materijo. Ko se povežemo na to mrežo s svojim sistemom meridianov, dovolimo celičnim mrežam, da so v ravnovesju.

Z manj znanosti in bolj po domače, to nam omogoči, da se celice obnavljajo in telo se neha starati. Cool?
Ponovna naravnava na aksialne linije naše Zemlje in Vesolja nam omogoči povezavo v širino in globino, v večnost in neskončnost, vse do vira vsega kar je. Na ta način vzpostavimo povezavo s svojim višjim jazom in preobrazimo vse kar nam ne ustreza več. Ko smo povezani z Virom, nam spomini na dogodke, osebe, situacije splavajo na površje, da jih zavestno prepoznamo, si jih priznamo, jih objamemo in smo to kar smo – božanski. To pomeni, da tudi to ni čarobna paličica,ki jo mnogi iščejo, da bi se izognili vsemu s čimer se morajo v življenju soočiti. Je pa proces povezovanja skozi čas in prostor, skozi plasti generacij in dušne zgodovine precej lažji in zavesten. In v danem trenutku ozavestiš toliko, kolikor si dopustiš. In v naslednjem si pripravljen še na več. In še na več.

Ko naravnamo svoje aksialne meridiane se povežemo, naravnamo, uravnovesimo in regeneriramo. Aksialni pretočni sistem se poveže s kristalno mrežo, ki obstaja skozi dimenzije časa in prostora na več nivojih zavesti v našem univerzumu. Ko smo v ravnovesju in povezani s svojo naddušo, kot tudi imenujemo svoj višji jaz, naš aksialni sistem nenehno obnavlja in polni naše svetlobno KA telo, ki je tako povezano z BA telesom in v popolni sinergiji uravnovešeno delujemo skozi SAHU, naše duhovno telo. Če povem v jeziku egipčanske alkimije.

To kar nam omogoči ponovna naravnava na vir je povečano zavedanje sebe, povezanost z virom vsega kar je, ki je zavestna. To nam omogoči večjo modrost, svetlobo in ljubezen, ki jo živimo tukaj in sedaj, v svojem fizičnem telesu. To nam omogoča takojšnjo manifestacijo naše božje prisotnosti v skladu z načrtom, ki smo si ga določili pred rojstvom.
Naj še enkrat povem, da ne gre za čarobno paličico, ki bi vas naredila takoj razsvetljene in vnebovzete, čeprav priznam, je tudi to mogoče. Odvisno je od vaše stopnje DOVOLJEVANJA, da se to zgodi v vašem življenju tukaj in sedaj. Velika večina ni pripravljena na popolno prenovo svojega življenja, čeprav vas bo veliko na mentalnem nivoju reklo; ja, seveda sem pripravljen. Kot pravi dr. Pearl: “Če imaš srečo, bo zdravljenje prišlo v obliki, ki si jo želiš. Če pa imaš zares srečo, bo zdravljenje prišlo v obliki, kot si je še zamisliti ne moreš – v obliki, ki jo ima Vesolje v mislih specifično zate.”

Zame osebno je to čista magija. Magija, ki te poveže s tvojo izvorno avtentičnostjo, pristnostjo. Zame je to svetost. Neskončno, nepojmljivo polje čaščenja življenja, ko se zaveš, da si na svetih tleh in da je tempelj tam, kjer si ti, da ti ni treba nikamor, da bi doživel svetost življenja.
Zame je to neskončnost trenutka, posvečenost, skromnost, ponižnost, ko se pokloniš življenju in samo si. Ko se zavedaš svoje veličine in svoje majhnosti hkrati in samo si.

In sedaj vem, da je to moje delo. Da je to moje tempeljsko delo, ki sem ga tisočletja opravljala in sem ponovno pripravljena, da ga opravim. Če ste začutili, da vam lahko kako pomagam, ste dobrodošli, da se mi oglasite. S ponovnim povezovanjem pa začnem v novembru in na osebno ponovno povezavo se lahko naročite na moj e-naslov.
In če vam je tole le v navdih, uživajte, prepustite se radosti. Vdihnite življenje vase in samo bodite, to kar ste – božanski.

Namaste.Taja

Osebna mitologija

Naloga mitologije je, da nas prenese iz otroštva v zrelost, iz zrelosti v drugo otroštvo ali dobo modrosti in nato skozi temna vrata v onostranstvo. Joseph Campbell razlaga osebno mitologijo kot vrečo kenguruja, v kateri se mali kenguru razvija, dokler ni sposoben izplezati in sam hoditi. Tako so v drugi maternici, maternici z razgledom. Na mitologijo gleda kot na enakovreden organ za človeka. Potrebujemo jo, tako kot vrečar potrebuje vrečko, da bi se razvil iz stopnje nesposobnega mladiča na stopnjo, ko lahko zleze iz nje in se pokaže svetu.

Osebna mitologija je ta vreča, udobna, poznana, kajti v njej se razvijajo vaša čustva, dokler niste dovolj varni, da lahko oddidete. Živimo v svetu, ki je mitologijo raztrgala na koščke, jo ponižala in ji odvzela njeno pomembno vlogo negovalca. Mite smo razglasili za nesmisel in s tem svojim otrokom vzeli varnost, ki jo potrebujejo, da odrastejo.

Kaj je naša družba uspešno naredila je, da imamo veliko število prezgodnjih rojstev, ki niso diplomirali iz druge maternice. Brez mitologije se naša psiha porodi vsa popačena.

Waldorfska pedagogika mi nenehno daje potrditve zakaj je zastavljena tako kot je. Otroke vodi skozi mitologijo v zgodovino. Skozi roke v glavo. Skozi ritme v čutenje in občutenje sebe, samo zavedanje kdo jaz sem. Tisto kar otrokom vzamemo že takoj, ko lahko hodijo in se premikajo naokrog je njihov občutek, da so potrebni, da so pomembni. Zavijamo jih v vato in jim ne omogočimo, da si izborijo svojo pot na svobodo.

Se spomnite zgodbe o metulju in človeku, ki je opazoval zapredek in metulja, ki se je porajal iz njega. Ko ta človek v zgodbi tudi mi pogosto vzamemo nož in zapredek odpremo, da bi metulj -naš otrok- lažje zlezel iz njega. In ravno s tem mu odvzamamo to izkušnjo, to bolečino porajanja in osvobajanja in tako se metuljeva krila ne prekrvavijo in metulj nikoli zares ne poleti.
Ozrite se okoli sebe, se vam ne zdi, da se okoli vas plazi veliko metuljev s poškodovanimi krili in da le redki v vsej svoji lepoti poletijo? Morda pa je to le moja percepcija, kar je povsem v redu!

Šele sedaj se v polnosti zavedam darila, ki mi ga je dal moj oče s svojo avtoriteto, s svojo trdo roko in disciplino, ki mi jo je iz mojega takratnega stališča “vsilil”. Vedno mi je govoril, da bom že videla, ko bom imela svoje otroke, kako bom ravnala. In res sem že zelo zgodaj odkrila, da je naravno ravnovesje tisto, ki nas iz ene skrajnosti zaniha v drugo in da sem želela svojega otroka vzgajati v popolni svobodi. In vendar sem se zavedla tega, da ti otrok, ki nima meja zelo hitro zrase čez glavo in ga ne moreš najprej ne voditi in nato ne več obvladovati. Zato sem začela iskati srednjo pot in kmalu ugotovila, da otroci hočejo ne le meje, temveč tudi disciplino in red.
Otroci od nas, staršev, pričakujejo, da jim bomo znali postaviti ritem. Ritem hranjenja, ritem spanja, ritem oblačenja glede na letne čase in toploto zunaj. In če jih sprašujemo kaj bi radi v času do 14. leta, ko so se fiziološko sploh sposobni odločati zase,jih zelo zmedemo. Pri štirinajstih so namreč možgani razviti do te mere, da lahko začnejo uporabljati predele za pomnjenje in intelekt v polni meri. Takrat so pripravljeni sprejeti posledice svojih dejanj in prevzeti odgovornost za svoje življenje. In če tega ne delajo pred tem časom za njih starši, to vlogo izbire rade volje prevzamejo mediji, lepotna industrija, reklame, družba v kateri se otrok giblje.
Največje razkritje moje vloge starša je prišla skozi Godija Kellerja, ki mi je pred leti dal misliti, ko je na enem od seminarjev za starše dejal, da največji stres za otroke ustvarjamo starši s tem, ko svoje otroke sprašujemo ali jim je všeč šola, vrtec, obleka, prijatelj, hrana, ko jim dajemo na izbiro več stvari.
V svoji vlogi liberalnega starša sem svojim otrokom dala na izbiro kaj bodo jedli, kako bi se oblačili, kam bi radi šli in se nisem zavedala, da jim to povzroča stres, da jim to povzroča nelagodje in da to daje znotraj njih vtis da niso varni. Kajti če mamica ne ve, kaj bi rada, to pa je kriza, to je zanje strašljivo. In to je tisto, kar po mojem laičnem mnenju ustvarja apatijo in mnoge zdravstvene težave pri otrocih. Otroci hočejo meje, hočejo jasnost, hočejo občutek gotovosti, da njihovi starši vedo, kaj je dobro za njih, ne da sprašujejo njih, ki še nimajo razvitega čuta za dobrobit. Naš čut za lastno dobrobit je zakrnel, je potlačen, ker nam starši niso omogočili, da bi se razvil skozi njihovo vodenje.

In kaj je čut za dobrobit? Pove vam kdaj ste lačni, kdaj ste zaspani, kako se počutite. Znanstveno to imenujemo živčni sistem. Vse se prenaša po živcih, ki povzročijo, da se človek zaveda svoje konstitucije, gre za življenjski čut. Brez tega življenjskega čuta, čuta za dobrobit ne bi čutili bolečine. Gre za neke vrste obrambni sistem, ki nas opozori na nevarnost. In otrok tega čuta nima razvitega!
Učijo nas, naj se ne oprijemamo, naj bodimo dovzetni in vendar je vprašanje, ki je na mestu ali naša psiha to sploh zmore?

V zadnjem času se veliko govori o preobremenjenosti, o notranji izgorelosti in utrujenosti. Ste se kdaj vprašali od kje to izhaja? Živčni sistem prevaja inpulze iz okolice in če ga ne ojačamo, če torej ne razvijemo čuta za dobrobit, ne bo zmogel prevajati vsega, kar doživljamo. In zato pogosto pri ljudeh, ki se ne zmorejo soočati z bolečino, ki jim jo povzroča življenje, pride do živčnega zloma ali bolezni živčevja. Ne vem koliko poznate anatomijo, vendar so bolezni povezane z živci, kot je poškodba mielinske obvojnice, zelo boleče. Bolečina nas vedno opozarja, da nekaj ni v redu. Skozi občutke napora in bolečine se učimo. In vendar dandanes vsi stremimo k svobodi in k mislimo, da se lahko učimo in izkušamo stvari brez bolečine. Celotna družba je naravnana k ugodju, k udobju. In vendar, ko ti je udobno nimaš nobene želje, da bi rasel. Je vaša izkušnja drugačna? Jaz vem, da je vsakemu mojemu velikemu premiku v življenju botrovala velika bolečina, veliko razočaranje, nekaj, kar me je dobesedno vrglo iz moje zone udobja. In vendar se zavedam, da je tak moj način. Moj mož nima potrebe po taki poti, njegovi prehodi so manjši in bolj zložni in vendar skozi bolečino in napor, ki se mu izpostavlja skozi športne aktivnosti.
Se torej čudimo zakaj so športniki tisti, ki dojemajo velike modrosti skozi svojo jekleno disciplino, osredotočenost, napor in ritem, ki se ga držijo?

In vendar starši želimo vzgajati brez bolečine, brez discipline, brez osredotočenosti na to kar se mora, brez napora in brez ritma. Se potem čudimo, zakaj ustvarjamo generacije, ki nimajo ciljev, ne vidijo smisla v življenju in se čutijo izgubljeni v tej veliki juhi, ki ji pravimo življenje?
Godi mi je dal velik ključ, ko je z nami delil, da je za otroke varnost pred svobodo. In svobodo si morajo v času pubertete izboriti. Če jim starši ne postavimo meja in okvirov, si jih bodo skozi nevarnosti, adrenalinske športe in skrajnosti ustvarili sami. Vsakdo se rojeva skozi preizkušanje svojih zmožnosti.

Naš čut za življenje nas uči o bolečini in nam daje ključ, ki odpira vrata v dušo, v realnost našega višjega jaza. In ko se bolečini želimo izogniti, se izogibamo bolečini v vsakdanjem življenju in bolečini naše usode. Toliko se nas želi izogniti svoji usodi, ker je boleča. In vendar moramo uvideti, da je to naša izbira. Naša duša je izbrala pot naše rasti, našo usodo. In dandanes vsako bolečino zadrogiramo, imamo tablete za fizično bolečino, droge za čustveno bolečino, in drogo za mental – znanje, še več znanja, še več znanja. Samo da tega znanja ni potrebno izkusiti, kajti to bi utegnilo prinesti bolečino s seboj.

Tako nepovezani smo sami s seboj, da mislimo, da so strahovi nekaj napačnega, da jih ne smemo doživljati. In vendar je opazovanje pomemben del našega življenja. Opazovnje in sprejemanje. In vendar se pogosto sprejemanja učimo skozi upiranje, ko se nečemu upiramo zelo dolgo in je napetost resnično ogromna, se spustimo in sprejmemo s tem, ko rečemo, da se ne gremo več. Poznate to iz lastnega življenja?
Ta upor je potreben, zakaj pa več v naslednjem članku, ko se bom dotaknila egipčanske alkimije.

Če povzamem … danes se zavedam, kako pomembna je samovzgoja staršev. In da v resnici rabimo vzgojiti sebe, da bi lahko vodili otroke. Danes se zavedam resnice, ki jo poznam že dolgo, da smo starši samo vodniki svojim otrokom, da smo jim zgled, od katerega se učijo. In če mi nimamo vrednot, če mi ne cenimo sebe, kako naj to storijo naši otroci? Od kje?
Največje presenečenje od vsega, pa mi je prinesel čut za dotik, kajti čut za dotik je tisti, ki vam pomaga postaviti meje. Skozi čut za dotik se zaveš kje sem jaz in kje so drugi. In za otroka so starši njegova koža, skozi katero čuti svet, ki ga obdaja.

Danes sem hvaležna očetu za njegovo trdo roko, kajti zavedam se, da mi je s tem omogočil, da sem si izborila svojo svobodo. Da sem se drugič rodila iz maternice mitologije in da si danes dovolim biti metulj, ki jaz sem.

Bodite živopisani metulji in nehajte soditi svoje starše, začnite ceniti svojo svobodo in poletite čez prostrane širjave sveta, ki vas obdaja.

Neskončno uživajte!

Jesenska inventura

Se tudi vi počutite nekoliko nostalgično? Se vam zdi kot da ste izgubili tisti notrnji venter, povezanost sami s seboj? Morda je čas pravi za jesensko inventuro…
Caroline je delila z nami priporočila, ideje v zvezi opuščanjem vsega starega in sprejemanjem novega.

Vedno, ko se znajdemo v situaciji, ko se nekaj poslavlja od nas in nam ni popolnoma jasno kaj se dogaja, smo zmedeni in iščemo znane, stare načine, kako se spopasti s tem, kar se nam dogaja. Morda je čas, da se namesto, da se obračamo ven v svet, spustimo v svojo notranjost in si pogledamo, kaj nas tam čaka.

Veliko se govori in vsi govorimo o pozitivni naravnanosti in motiviranju samega sebe in vendar iz lastnih izkušenj vem, da se včasih enostavno moraš soočiti z vso tisto žlindro v svoji notranjosti in jo spremeniti v zlato skozi notranje izpraševanje in kontemplacijo.

Nedvomno se boste strinjali z menoj, če rečem, da opravljanje notranje inventure ni stvar ene ure, gre za proces, za katerega se odločimo in mu sledimo. Kot pravi Abraham skozi Ester Hicks se moraš spustiti in iti s tokom. Dokler veslaš proti toku porabljaš enormne količine energije, situacija pa se ponavadi komajda spremeni. Torej kot prvo SE UMIRITE. Nehajte veslati. Prisluhnite tišini v sebi in dovolite, da se vaš čoln obrne v smer toka. OPAZUJTE.

Vsi vemo, da imajo inventure opraviti z opazovanjem situacije in njenim ocenjevanjem:
Katere odločitve kreirajo strukturo vašemu življenju?
Vas posledice izbir, ki jih delate zadovoljujejo?
Poglejte si, kaj za vas pomeni, da vas nekaj zadovoljuje. In sedaj izziv, poglejte kaj natančno morate narediti, da ste zadovoljeni. In seveda to odpre mnoga nova vrata. Koliko delov vas lahko zadovoljite s samo eno ali dvema izbirama?

Med to inventuro si boste postavili mnogo vprašanj. In kot veste, vsi odgovori na vaša vprašanja že obstajajo. S tem ko postavite pravo vprašanje se samo naravnate na vibracijo, ki jo nudi odgovor. Vibracijsko ujemanje VOILA.

Igra se spreminja in z njo se spreminjajo vaše vrednote. In to ne le na osebnem nivoju. O ne, igra se spreminja na kolektivnem nivoju. Mislim, da na svetu obstaja zelo malo ljudi, če sploh kakšen, ki bi se neko jutro zbudil in se zavestno sam pri sebi odločil: “Danes je pa tako lep dan za zamenjavo starih vrednot. YEP. To bom naredil danes.”

In vendar, če svojih vrednot ne zamenjamo zavestno, kako se potem to sploh zgodi? Percepcija se spreminja in z njo menjamo tudi leče, skozi katere gledamo na svet in vendar se to ne zgodi kar z obiskom okulista; zamenjajte mi leče prosim. Zamenjava percepcije je vtkana v tapiserijo našega življenja kot zelo prefinjena nit, ki jo vsake toliko potegnejo za zanko naše življenjske krize. Saj poznate; kriza srednjih let, kriza sedmega leta zakona, kriza ob menjavi okolja, krize pač. Gre za prehode, v katerih nas življenje opomni, naj se ustavimo in si ponovno ogledamo svoje izbire:

Kdo si bil
Kdo si danes
Kaj moraš postati
Kaj ni več tvoj klic

In ko si ogledamo ta ključna vprašanja opazimo, da je tisto, kar ostaja z nami skozi vsak prehod v našem življenju, nekaj drugega. Mladi imajo več časa kot starejši in starejši imajo več modrosti. Oseba srednjih let ima še vedno čas in vendar so njegove vrednote zelo drugačne od mladih let, čas je dragocen, tako kot zdravje in družina. Prioriteta arhetipa mladenke ali mladeniča so precej drugačne od prioritet arhetipa matere in očeta. Inventar vrednot zato od nas zahteva obdobje refleksije, notranjih vpogledov skozi katere spoznavamo:

Kaj so moje vrednote v tem obdobju mojega življenja?
Kaj potrebujem vedeti sedaj, česar pred tem nisem potreboval?
Česa ne potrebujem več?
Kaj moram narediti sedaj?
Česa mi ni več treba početi?
Koga potrebujem v svojem življenju?
Kdo potrebuje mene v svojem življenju?

Jaz na primer spoznavam, da čas postaja moja dragocenost in da z njim razpolagam precej drugače kot pred leti. Ne ženem se več za prepoznavnostjo in dosežki, družina je tista, ki je na prvem mestu. Cenim svoj čas, ker cenim svoje življenje in cenim kako uporabljam svoj čas. Zase.

Naslednja stopnja vaše inventure ima opraviti z zelo občutljivo temo; z vašimi odnosi. Nekateri odnosi se premikajo naprej z vami in se z leti plemenitijo, kot starano vino. Z malce sreče, so vaši najboljši prijatelji sedaj še boljši prijatelji z vami, bolje se spoznavate in s tem ko se bolje poznate ste raje v družbi drug z drugim. Nepopolnosti niso več ovire, njihov ego bledi in z leti vedno bolj podaja roko globoki lepoti njihove duše. Vendar pa so v nekaterih primerih slovesa neizbežna. Vprašanja, ki se porajajo kar sama od sebe so globoka in neizbežna.

Ali ta odnos podpira izvorno moč moje duše?
Ali jaz podpiram izvorno moč duše tega človeka?
Ali cenim to osebo v mojem življenju popolnoma in celovito?
Ali želim negovati ta odnos in če je odgovor pritrdilen, kaj bo to zahtevalo od mene?
Ali me ta oseba ceni?
Ali ta odnos potrebuje veliko trdega dela ali me navdušuje?
In , kaj delam zase in samo zase?

Kaj cenim pri sebi?
Kaj delam, da skrbim zase?
Cenim svoje osebno življenje.
Sedaj cenim svoj čas in kot rezultat tega: zapolnite vi
Cenim svoje zdravje in kot rezultat: zapolnite vi
Moje osebno življenje sedaj zahteva tole: zapolnite vi
Moje duhovno življenje sedaj zahteva: fill in the blank

Skozi iskreno odgovarjanje na zgoraj omenjena in vsa ostala sproti porajujoča se vprašanja tako delate inventuro in hkrati s tem spreminjate svoje življenje. Kajti uvidi in sporočila so ob takem globokem samo-vpogledu tako izjemno glokboka in izjemna, da si ne morete blefirati, da ne veste, ne vidite, ne slišite in vam ni čisto nič jasno. In naj ponovim, kar sem povedala na začetku, to niso naloge, to so priporočila. In inventuro delam tudi sama. Moja sicer traja že dobro leto in vendar, sem temeljita.

In ker vem, da prehajamo v tisti čas v letu, ko se ljudje zaradi naravne usmerjenosti navznoter, v katerega nas sili sam cikel narave, ki prehaja v fazo počitka in refleksije, počutijo zelo izgubljeno, čutijo težo in pomanjkanje povezanosti s svojim življenjem (zima je namreč čas globokih nezavednih premikov, ko nas majhne nepomembne stvari popolnoma vržejo iz tira) vam ponujem svojo roko.
Bodite v stiku, pošljite mi sporočilo kako napredujete, objavite svoj komentar in bodimo povezani.

Caroline pravi, da so pravi razlog za težo, ki jo čutimo in pomanjkanje povezanosti, ki jo v življenju izkušamo, prav ti nezavedni premiki, spreminjanje naših vrednot in ne majhne nepomembne stvari, ki jih kot tarče poiščemo v svojem zunanjem svetu. Ti premiki in spreminjanje vrednot, namena in pomena v našem življenju, ki spreminjajo notranjo dinamiko so substanca našega življenja in ta del nas zahteva nenehno pozornost.

In nostalgični občutki, ki jih čutimo vedno napovedujejo, da se nekaj zaključuje in da prihaja nekaj novega. In to je življenje – arhetipsko kolo tranzicije in preobrazbe se nenehno vrti v našem življenju. Vendar ali ne pomaga vsaj malo, ko vemo kako delati s tem kolesom?

Namaste
Taja…