Ko snameš rožnata očala

Z menoj je podelila, da se počuti, kot bi ji sneli rožnata očala.
Takoj je imela vso mojo pozornost, ker točno vem, kako se počutiš, ko se ti to zgodi.

»V odnosu se ni čisto nič spremenilo, ampak jaz ugotavljam, da sem se ves ta čas slepila.
Jaz sem se prepričevala, da je vse super in se nimam nad čim pritoževati, v resnici pa sem nosila rožnata očala.

On ni nič drugačen. Je vse vidim drugače.«

In točno vem, o čem je govorila.
Ker se je meni zgodilo isto.

Zvečer sem šla spat še z rožnatimi očali. In zjutraj sem se zbudila brez njih.

Vse je bilo drugače.
In to, kar sem ugledala mi ni bilo všeč.
Niti malo.

Nisem se mogla pomiriti s tem.
Grizlo me je, ker sem bila prepričana, da je nekaj narobe z menoj.

Takrat še nisem vedela, kako zelo sem bila strenirana skozi zasramovanje, da sem zagotovo jaz kriva in da bi morala nekaj narediti drugače. Pa nisem vedela kaj. Ali kako!?

Šla sem v boj.
In v reševanje.

In trajalo je kar nekaj časa, da sem ugotovila, da popolnih odnosov ni.
Da popolnega moškega ni.
Ne obstajajo.

Kljub temu, da so mi več kot tri desetletja dopovedovali, da obstajajo.

Vprašanje, ki sem ga morala postaviti sama sebi in s katerim sem sedela kar nekaj časa, se je glasilo; Ali imava dovolj lepila med nama, da ostaneva skupaj!? Ali je dovolj to, kar je ali ne?

Vprašanje je bilo ali je odnos dovolj dober, da sem vanj pripravljena vlagati, rasti z njim ali ne!?

Ko sem snela svoja rožnata očala sem dojela, da želim več.
In hkrati mi je bilo jasno kot beli dan, da je na meni, da postanem ta ženska, ki ima odnos, kot si ga želi.
Na meni je bilo, da odrastem. In prevzamem polno odgovornost za svoj del odnosa.
Kot je bilo na mojem moškem, da prevzame odgovornost za svoj del.
Kajti v odnosu dve celoti postaneta neskončno.

Takrat sem spoznala, da odnos ni fiksna stvar. Spreminja se.
Valuje v skladu s cikli.
Ko se en cikel zaključi, stopiš v novega.
Ponovno si na začetku.
Ponovno si pri istem vprašanju… Ali je dovolj dober!?

Ne popoln ampak dovolj dober.

In za perfekcionistko kot sem jaz, kjer nič nikoli ni bilo dovolj dobro, se je začelo obdobje luščenja in spoznavanja, kako zelo sovražna sem sama do sebe.
Ker jaz nisem bila dovolj dobra.
Ker nič ni bilo dovolj dobro. Ker bi moralo biti popolno.

Začela sem z vprašanjem; Ali sem jaz ta ženska, ki ima odnos, kot si ga želi imeti!?

In ugotovila sem, da nisem.
Imela sem občutek, da se mi dogaja krivica.
Da sem žrtev okoliščin.

In mislila sem, da mi je življenje nekaj dolžno.
Ker jaz sem delala vse stvari prav in dogajale so se mi same slabe stvari.

Mislila sem, da je nekaj hudo narobe z menoj.
Iskala sem napake v sebi.
Sodila sem se za svoje napake.
Sovražila samo sebe, ker sem bila kot sem bila.
In sama sebe trpinčila in kaznovala v upanju, da se bom pripravila do tega, da se spremenim.

In zelo sem si prizadevala za to, da bi se spremenila.

Dokler nisem dojela, da uničujem ljubezen v sebi.
Da moram prevzeti odgovornost za svoj del in za svoje uničevanje.

In da je to, da cenim sebe, zaupam vase, se zanesem nase, se postavim na prvo mesto, sledim svojemu srcu in poskrbim najprej zase, ključ do ljubezni do sebe.

Tisto, kar me je najbolj presenetilo, pa je bilo spoznanje, da sem na ljubezen gledala kot na nekaj, česar nisem imela in sem to iskala zunaj sebe.

Verjela sem, da je moj moški tisti, ki me bo osrečil.
Verjela sem, da nimam ljubezni in to me je postavilo v situacijo, kjer je bila ljubezen odvisna od mojega moškega.
Imela sem jo, dokler sva bila midva OK.

Ko je bilo videti, da bom ostala brez odnosa, brez moškega v svojem življenju, sem mislila, da bom ostala tudi brez ljubezni.
Kar me je vodilo v to, da bi rešila odnos ne glede na ceno.

Zato zelo dobro vem kako se počuti zdaj, ko je snela svoja rožnata očala.
In vem tudi, kaj sledi.

Odložiti je potrebno oklep, ki si ga nosila vse do sedaj in se naučiti varovati, namesto uničevati ljubezen.
Začne se z vrednotami, ki jih izbiraš zase.
S cenjenjem sebe.

In vse to je lekcija, ki nam jo servira tole intenzivno obdobje retrogradne Venere, ki nas bo trenirala še vse do konca julija.

Ključno vprašanje je ali se boš kaznovala, trpinčila in pritiskala nase, da bi bila popolna ali boš prepoznala, da je popolnost skupaj s samosabotažo, pritoževanje, kritiziranjem, sojenjem in obsojanjem, zamerami in postavljanjem sebe v situacije, ki te ranijo oblika samo-sovraštva in boš sebe sprejela točno tam kjer si in točno takšno, kot si.

Kajti zdaj je čas za radikalno ljubezen do sebe.

Da postaneš upornica v ljubezni, z ljubeznijo in za ljubezen.

Ostani na frekvenci Ljubezni!
Taja Albolena

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Iz izkušenj vem, da takrat, ko se obrneš le k »svetlobi«, ne dosežeš globin svoje ženske Biti. Plehko in površinsko življenje pa ženske ne izpolni in zadovolji. Nepovezana s svojimi globinami imaš v življenju občutek, kot da bistvo ostaja neopredeljeno in zgolj površno obvisi v udobju znanega. V tvojih globinah so senčne plasti, ki se jih lahko dotakneš le, ko si se pripravljena spustiti v lastne globine in raziskati zaklad zakopanega ‘drugega’ jaza.
Te senčne plati svoje osebnosti vedno nosiš s seboj. Občasno se pokažejo kot preblisk, včasih pa jih v popolnem kaosu zagledaš v njihovi polni podobi. In v negotovem času, polnem izzivov, strahu, frustracije in kaosa, ti skriti deli, ki si se jim desetletja izogibala, splavajo na površje. In prepričevanje sebe, da bodo šli stran, ne deluje več. To, da osvetliš in objameš zatrte in skrite dele v Sebi je ključ. Več najdeš >>>tukaj<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.