Skregala sva se.
Tisti večer sva se skregala.
Pri večerji sva odprla tematiko, ki pri naju garant pripelje do spora.
Cepljenje.
Moj dragi se je odločil, da se gre cepit.
In jaz sem kategorično proti.
Bolj, ko sva se vkopala vsak na svojem bregu z argumenti, bolj sva bila zataknjena.
Nikamor nisva prišla.
Jaz sem ga poskušala prepričati, zakaj cepljenje ni dobra izbira. In da gre za genski eksperiment na ljudeh. Rotila sem ga, naj ne gre.
Pa mi je rekel, da ko me je gledal, kako sem kašljala in se mučila, da mu je bilo res težko. In da raje izbere, da gre skozi to kontrolirano, z blažjo obliko, ki mu jo omogoči cepljenje, kot da gre skozi vse skupaj še sam.
Na eni točki sem se ustavila in rekla, če lahko greva še enkrat nazaj na začetek.
Je rekel, da lahko.
»Oprosti za vse izrečeno,« sem začela. »Vzamem nazaj čisto vse.«
Lekcija, ki sem jo dobila tisti večer je bila ogromna.
Spoštovati moram njegovo izbiro.
Tudi, če to pomeni, da bo umrl (kar se govori tudi v strokovnih krogih).
Ne moreš nekoga zmanipulirati in ga prepričati v nekaj, kar ne resonira z njim.
Moj dragi se je šel cepit.
In po tej izkušnji zase vem, da nisem ne za in ne proti.
Moja mentorica je delila z nami, da je se je šla cepit in je to doživela kot iniciacijo.
Kot svečenice na Kreti, ki so si vbrizgale kačji strup kot del iniciacije.
Je rekla, da je šla v proces popolnoma zavestno in da je cepivo doživela na enak način – kot strup. Le da je v sebi skurila kar ni blagodejno in uporabila kar je.
In njena zgodba je prišla kot opomnik.
Bila je kot neke vrste balzam, da sem se pomirila sama s seboj.
In dojela sem pomembno stvar.
Če si ti pomirjena s seboj, zavestna, utelešena, veš za kaj gre, ti cepivo ne bo škodovalo.
Če si prestrašena, v kaosu in te sploh ni v telesu ampak lebdiš nekje v medprostoru, bo cepivo skupaj s koktejlom toksinov, ki so že v tebi, naredilo še večjo škodo.
To mi da misliti zakaj je toliko propagande tam zunaj in zakaj smo deležni toliko ustrahovanja.
Konec koncev gre za to, kaj ti narediš s tem, kar imaš.
In ja vse se dogaja Zate.
Če imaš oči, da vidiš in ušesa, da slišiš.
Ko sem se tisti večer privlekla do postelje, mi je srce razbijalo, lovila sem sapo in bila sem na robu joka.
Poskušala sem zaspati v svojem fetus položaju, ki me je toliko noči rešil pred utrujajočim kašljem, ki je stresal moje telo. Nisem mogla.
In grem skozi svojo proceduro čiščenja, ki sem jo usvojila skozi mojo 14-dnevno bolezen.
Pogledam svojo energijsko kroglo in ugotovim, da je počena in da imam v sebi kramo, pakete, ki sploh niso moji. Na kupe tuje energije se je usedlo v moje energijsko polje.
Jaz sem odprla svoje energijsko polje in kot kanta za smeti nase pobrala vse, kar ni bilo moje…. Mnenja drugih ljudi, njihove strahove, propagando ustrahovanja, da bo moj dragi kar umrl, če se gre cepit.
Dojela sem, da sem v enem sporu izgubila vse, kar sem usvojila v desetih dnevih boja z boleznijo – stik s svojim telesom.
Intelekt me je na polno povozil.
Kako mora biti. Kako bi moralo bit.
Ideje, ki sploh niso bile moje.
Ja bila sem v mentalu in v razglabljanju.
In ne nisem bila v telesu.
In sem začela s prostorom.
Morda se spomniš reklame za Lonely Planet (jaz obožujem potovanja in sem tako zelo rada potovala preko ekrana skupaj z Ianom), ko v pesek riše krog.
In najprej sem postavila svojo kroglo.
Vse kar ni bilo moje sem vrgla ven iz mojega energijskega polja in iz moje spalnice.
Potem sem počasi šla skozi celoten protokol … zvezda… angelska krila…. Vilinski prah.
Vmes pa čiščenje virusa iz telesa.
In čiščenje toksinov.
Najti sem morala devo telesa.
Ker se je spet skrila.
Vmes mi je um dajal napotke kaj bi morala in kako.
Sem ga morala prav utišati in posesti v kot. Ker ta del je vedno najbolj glasen.
Izziv je v tem, da svojega telesa potem sploh ne slišiš.
In to kar sem ugotovila, da je blagoslov tega virusa je, da sem se mojstrila v tem, da sem bila v telesu.
Prisotna. V poslušanju telesa. In njegovih potreb.
In sem morala spet popolnoma upočasniti.
Čisto, čisto, čisto upočasniti.
Da sem začutila svojo telesno devinsko bitje.
Ko sva se skregala, sem bila tako iz sebe, da sem se kar tresla na postelji.
In prva stvar, ki sem jo morala narediti je bila, da sem vse to stresla iz sebe.
Kar me je pustilo v strahovitem kašlju.
Ampak to, da sem se umirila in šla vzvratno, da sem našla to mesto v sebi, ki sem ga mojstrila ves ta čas, mi je pokazalo, kaj je resnično dragoceno.
In kaj moram čuvati.
Da sem priča sama sebi.
Budna. Prisotna.
Mesto, kjer sem popolnoma mirna, tudi ko imam napade kašlja.
Mesto, kjer ni panike, samo vedenje, da je vse OK.
Vsi znamo priti na to mesto v sebi.
Vendar večina ne ve, kako dragoceno je.
In prideš in greš.
In sploh ne ceniš tega, ker je preveč enostavno.
Darilo, ki mi ga je dal tale virus je, da sem dnevno mojstrila, kako se vrniti na to mesto, zavestno.
In opazila sem, kako so vsi moji čuti ostri.
Ne, nisem izgubila ne vonja in ne okusa.
Prej bi rekla, da je vse veliko bolj živo. Da bolj živo čutim.
Svoj protokol sem nadaljevala s tem, da sem se povezala z mamo Gaio in se napolnila s substanco ljubezni/svetlobe.
In dobila sem tako izjemno darilo, še eno, ker me je Gaia vodila na njene zlate poljane.
Zbudila sem se premočena. Mokra do zadnje dlake.
In presenečena, kako je najina spalnica majhna.
Jaz sem imela občutek prostranosti okoli sebe.
Všeč mi je to mesto, kjer sem.
Kje ni blebeta. Kjer ni Tehnosfere.
Samo jaz in Biosfera.
To mi je dal co.vid.
To je moje darilo za rojstni dan.
Plus opomnik, da je medsebojno spoštovanje različnih mnenj, raznolikosti in edinstvenosti posameznika v teh časih res, res, res pomembno.
Svoj protokol energijskega čiščenja prostora in kako očistiti svoje telo virusa in še posebej toksinov, ki jih pusti za sabo, bom delila v 3-urnem intenzivu v soboto 15.5.2021. Če te zanima se lahko pofočaš na povezavi >>>TUKAJ<<<
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena