Temna noč Duše

Temna noč duše se začne takrat, ko v svoji zavestni ali nezavedni molitvi izrazite nekaj takega:”Hočem biti eno z vsem, kar je.” Takrat se začnete odklapljati od vsega, kar ti je bilo poznano, odklopite se od zaščite, ki vam jo nudi vaše “pleme” ali družina. Nočete več posrednika med seboj in virom, hočete biti eno z vsem, kar je.

Kar radi pozabimo je, da v tem svojem iskanju povezanosti z božanskim moramo odstaniti vse “iluzije” na vseh nivojih, tako fizičnem, kot čustvenem in psihološkem. In podamo se na popotovanje skozi faze ločitve od plemenskega ali skupnega uma. To je edini način, da vzpostavimo popolnoma zavestno vez z božanskim.

Temna noč moje duše nastopi, ko se čutite izgubljeno, neprizemljeno in zapuščeno. Mnogi predvidevajo in se ob tem motijo, da je temna noč duše, depresija ali da nastopi v našem življenju po intenzivni čustveni krizi, kot je npr. ločitev. Vendar se prepogosto dogaja, da temna noč duše pravzaprav nastopi takrat, ko je oseba najbolj srečna in zadovoljna. Nenavadno?

Niti ne, saj gre običajno za zelo izjemen čas, ki ni nujno katastrofalen, ponudi pa priložnosti, da slišite glas svojega notranjega vodstva. Pogosto vas vodi v to, da si vzamete več časa zase, da berete, meditirate, bolj cenite tudi svoje fizično telo kar vodi v vegetarijanstvo ali v potrebo po več gibanja. Hkrati s tem pa pričakujete neko nagrado. Ljudje imamo eno zelo zanimivo lastnost in sicer smo mnenja, da če živimo zdravo, če smo dobri, bi nas za to nekdo moral nagraditi, vsaj nekaj dobrega bi se nam moralo dogajati. Ker se to ne zgodi to pogosto vodi v zlom konceptov in prepričanj v povezavi z božanskim, ki vedno vključuje tudi vaša “neizgovorjena” pričakovanja do božanskega.

Kriza se pogosto začne z zavedanjem pomanjkanja pomena in namena. Lahko čutite neko globoko hrepenenje, ki ga ne morejo zadovoljiti zunanje, materialne stvari. Gre za duhovno krizo, ko čutite, da se nekaj v vas poskuša prebuditi, vendar ne veste za kaj gre.
Drug simptom so nenavadni strahovi, ki so povezani z izgubo svoje lastne identitete ali jaza. In tretji simptom je potreba po vdanosti, predanosti nečemu večjemu od sebe. Gre za potrebo po povezanosti z virom, z vsem kar je.
Razlika med depresijo in duhovno krizo je v tem, da oseba nima motivacije, da bi za trenutno stanje krivila kogarkoli zunaj sebe. Namesto tega, se ljudje, ki vstopijo v krizo imenovano temna noč duše zavedajo, da je izvor krize v njih samih.

Pomembno je, da v taki situaciji poiščete pomoč nekoga, ki vam bo pomagal, da se soočite z globokimi psihološkimi izzivi na nivoju vaše duše. Gre za soočenje s temnimi aspekti vas samih in priznanje, to da se z njimi soočite in jih objamete vam bo pomagalo iz krize. Tisto, kar je pomagalo meni je bila hvaležnost in blagoslavljanje, je pa res, da je bilo to možno šele, ko sem dojela nekaj stvari o sebi in sem se že začela premikati iz največje teme. Morda ni zanemarljivo omeniti, da je bolezen pogosto katalizator duhovne preobrazbe. Dejstvo je, da se boste morali soočiti z “lažnimi” bogovi. To kar boste na svoji poti skozi temo potrebovali pa je vera, molitve in če se le da, nekoga, ki vas bo razumel, ki bo vedel čez kaj greste in vam bo v tem prehodu v podporo. Pomembno je vedeti, da se s tem aspektom slej ko prej srečajo vsi ljudje, ki so na poti samo-spoznavanja, saj le skozi to, da prepoznamo in se soočimo s svojimi sencami rastemo.

Zato lahko zelo optimistično rečem, ne skrbite – tudi to bo minilo!