V ljubezni ni varnosti…

Številne ženske mi povedo, da se bodo potem, ko bodo našle ljubezen svojega življenja, resnično počutile varno. Vendar je ljubezen ravno nasprotno od varnosti. Takoj, ko ljubezen poskušaš narediti varno, to ni več ljubezen, temveč nadzor. Ko verjameš, da so drugi odgovorni zato, kako se ti počutiš, poskušaš nadzirati druge, da bi se počutila varno in vredno.

Ljubezen je povezana s tvojo sposobnostjo, da se odpreš, vedno znova in znova, ter sprejmeš to, kar je prisotno, točno takšno, kot je. To velja za odnos do sebe kot tudi partnerski odnos.

Da bi bila lahko sprejemljiva, moraš opustiti potrebo po tem, da se partner prilagodi tvojim standardom glede tega kdo naj bi bil, kaj naj bi počel, rekel in da mu pustiš, da je, kdor je. Sprejemljivost leži v samem temelju ljubezni.

Če iščeš varnost v drugi osebi, pravzaprav iščeš nadomestnega starša, ki naj bi ti nudil to, česar ti starši niso dali, ali več tega, česar so ti dali premalo. V tem iskanju ti določaš, kdo naj bi ta oseba bila in ne sprejemaš osebe točno take, kot je. In to ni ljubezen.

Vedno, ko smo ranjene, smo soočeni z ranjenostmi svojega otroštva. Ob tem si prizadevamo, da bi stvari pustile za seboj in ustvarile iluzijo varnosti. To pogosto naredimo na dva načina; ali si prizadevamo, da bi nam uspelo, se trudimo, smo aktivne in poskušamo dokazati, da smo sposobne. Ali pa čutimo občutke nemoči in v prepričanju, da ni kaj narediti, vržemo puško v koruzo in se počutimo žrtev okoliščin.

Vendar s tem ne dvigneš čustvene bolečine, ki jo čutiš v sebi. Gre za mehanizme, ki smo jih razvili že v otroštvu, s katerimi se poskušamo izogniti bolečini. Boj, beg ali ignoranca so trije mehanizmi, ki nam ne prinesejo olajšanja in ne povečajo občutka ljubezni.

Pomembno je, da prepoznamo svojo zgodbo ranjenosti, vendar je ključnega pomena, da to ne postane ščit, za katerim se poskušamo skriti, temveč, da začutimo stvari in se premaknemo direktno skozi.

Da bi to lahko naredila, so ključnega pomena trije koraki.
1. Jasnost je povezana s sposobnostjo, da na stvari pogledaš brez sojenja, razsojanja in kritiziranja, kar je precej lažje reči, kot narediti. Pogosto se nam takrat, ko se znajdemo v izzivih, dogaja, da nas razum spominja na različne načine, ki so v preteklosti delovali in nas sili v brezglavo poskušanje.

Rada rečem, da je videti, kot bi metali krožnike s špageti v zid v upanju, da se bo kateri prilepil na zid in bo stvar držala. In če to ne deluje, poskusimo z drugo taktiko, s kritiko.

Ljudje ponotranjimo težnjo kaznovanja sebe do te mere, da postanemo sami sebi najhujši rablji. Ko nekaj ne gre po načrtu, znamo sami sebe raztrgati in smo kruti preko vseh meja. Pogosto smo mnenja, da če ne sodimo navzven, da smo presegli to težnjo. Vendar iskren pogled navznoter pogosto razkrije, kako neusmiljeni znamo biti do sebe, še posebej, ko nam v ljubezni ne gre, kot sami pričakujemo od sebe. Zato je izjemno pomembno, da si povemo resnico, da smo jasni, vendar brez sojenja in kritike.

2. Odprtost je ključnega pomena in predstavlja velik izziv takrat, ko se počutimo ranljivo. Bolečina nas odpre, začutimo njeno surovost in ob tem bi se najraje zaprli, skrili. Vendar je izziv ravno v tem, da ne glede nato, kaj se dogaja ostajamo odprti.

Ljubeča prijaznost do sebe je v tej fazi ključnega pomena. Potrebno je sprejeti sebe, točno tako kot si. Sprejeti je potrebno vse prijetne, kot tudi neprijetne dele sebe, in ravno v tem je prijaznost do sebe. Sprejemaš se točno tako, kot si, brez potrebe po spreminjanju česarkoli.

Tovrstna odprtost in sprejemljivost sta bistvenega pomena, če želimo brezpogojno ljubiti, v prvi vrsti sebe. Kajti brez ljubezni do sebe ljubezni ne moreš deliti. Dejstvo je, da ne moreš deliti tega, česar nimaš. In da bi ljubezen čutila, moraš ostajati odprta tudi takrat, ko boli.

3. Stabilnost je temelj avtentičnega življenja. Skozi jasnost in odprtost v sebi ustvariš temelj, občutek stabilnosti, ki pomaga ustvariti občutek notranje varnosti.

Ironično velika večina ljudi išče varnost in ljubezen zunaj sebe. Pogosto slišim ljudi, kako iščejo ljubezen, kar v praksi pomeni, da iščejo osebo, ki jih bo ljubila in v zameno bodo ljubezen delili z njo.

Vendar moraš najprej ljubezen čutiti v sebi, da bi jo lahko izkusila s strani druge osebe, ki ti zgolj odslika to, kar je v tebi. Žal je tako, da dokler varnosti ne najdemo v sebi, je tudi zunaj sebe ne najdemo. Česar ni v nas, tega tudi zunaj sebe ne moremo izkusiti.

Kako se premakniti skozi?
Premik direktno skozi stvari terja dvoje; usmerjanje pozornosti nase, opazovanje sebe, da si v stiku s sabo in druga stvar je pretočnost, da si v toku življenja in pustiš življenju, da te pelje.

Tukaj nisi, da bi nadzirala življenje. V resnici ga ne moreš. Lažni občutek nadzora ti dajeta zapiranje v škatlico osebnosti in znano okolje. Vendar je dejstvo, da se vsak dan, že takoj zjutraj, ko odpreš oči, podaš v neznano. Temu se pogosto poskušamo izogniti tako, da gremo na avtopilota, da čez dan enostavno sledimo navadam, rutinam in instinktom.

Veliko žensk mi pove, da se zjutraj priklopijo in zvečer ugasnejo, vmes pa se običajno ne spomnijo, kaj se je dogajalo. Prav tovrstna odtujenost od sebe pa povzroči občutek pomanjkanja. V sodobnem svetu pomanjkanje poskušamo zapolniti z zunanjimi stvarmi, kar pa preverjeno ne deluje.

Zato je stik s sabo ključnega pomena, da sploh opaziš, kje si in kaj se dogaja.

Pretočnost pa je povezana z naravo življenja. Življenje se premika, teče, nenehno je v gibanju. In življenja ne moreš ustaviti, ne glede na to, da pogosto poskušamo. Vsi vemo, kako naporno je veslanje proti toku vode, in kadar v življenju veslamo proti toku in se upiramo, to terja ogromne količine življenjske energije.

Zato je predaja toku življenja ključnega pomena, če želiš skozi svoje življenje potovati z lahkotnostjo in radostjo.
Občutek živosti začutiš, ko si prisotna, tukaj, zdaj, vstopaš v vsak dan s čudenjem in voljnostjo, da slediš toku, ki te vodi na tvoji poti življenja. Ne moreš je nadzirati, brez dvoma ne bo šla v skladu s tvojimi pričakovanji, vendar je prav ta nenavezanost na rezultate tisto, kar naša duša potrebuje.

Življenje je potovanje v neznano.
Vsak potuje na edinstveno svoj način. In zato je zaupanje vase in ljubezen do sebe najboljša možna popotnica na tej poti. Če začutiš, te na tej poti lahko vodim, več najdeš tukaj…

Brezmejno uživaj na svoji poti. Bodi drzna na razpotjih. Ljubeča ob izzivih. In vedno se spomni, da se ljubezen poraja iz tvoje notranjosti.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Objavljeno na spletni strani svetloba.si