Ker si tega vredna!
Človeštvo se sooča z novo epidemijo, s krizo lastne vrednosti, ki je prerasla v krizo vseh vrednot in ogroža vse sisteme, ki jih je človeštvo postavilo. In ko se vprašamo kje v našem odraščanju smo bili najbolj izpostavljanju oblikovanju lastne identitete in s tem tudi določanju lastne vrednosti lahko brez dvoma rečem, da v puberteti. To je nedvomno eno najbolj ranljivih, krhkih in izjemnih prehodov skozi katere v življenju potujemo in tukaj se sesuje več sanj kot kjerkoli drugje.
Kar me je izjemno presenetilo in mi hkrati odprlo oči je dejstvo, da so naša spolna občutja, izkustva in izobrazba mladih deklet povezana s spolnimi, čustvenimi in telesnimi težavami odraslih žensk. In te težave se ponavadi pokažejo šele, ko ženska vstopi v drugo puberteto – menopavzo, ker gre takrat skozi podoben hormonski vulkan kot v prvi puberteti.
Kolektivno gledano zanikamo dekle, ki je polna strasti, živosti, energije, navdihov, intuicije in si želi odkriti svojo lepoto, se povezovati, čutiti, raziskovati, izkušati. Strah nas je te odprtosti, te živosti, te drznosti, ki jo izžarevajo mlada dekleta in zato ta aspekt ukrotimo.
Ob tem pogosto pozabimo, da so semena samozavesti posejana prav v puberteti in pomanjkanje samozavesti resno vpliva na življenje odrasle ženske in jo ovira na vseh področjih njenega življenja.
In vendar generacija za generacijo ženske poskrbimo, da mladim dekletom pristrižemo perutke in to pogosto zaradi ljubosumja in tekmovalnosti, ki ga izzove njihova mladostniška drznost in neustavljiva privlačnost, ki jo izžarevajo iz sebe.
Takrat jo poskušamo prepričati in to pogosto na zelo subtilen način, da je strast, ta sočnost, vitalnost življenja, ta preplavljujoča čutnost nekaj, kar ni ok. Ob tem uničimo, zatrmo, ponižamo ta del v mladem dekletu, ki se pogosto upre in gre v ilegalo, začne ta del skrivati pred drugimi in kmalu na ta način ta del utone v pozabo v njeni notranjosti.
Na ta način ustvarjamo senco. Kajti ko je nekaj neprimerno, in je to potrebno skriti pred drugimi, to postane naš senčni del. Dejstvo je, da že stoletja sistematično, generacijo za generacijo ubijamo ta del v kolektivni psihi in vso to nasilje nad dekletom, ki ga dnevno izvajamo v svoji notranjosti tako ženske kot moški se navzven zrcali v nasilju, ki so ga deležna mlada dekleta v svetu. Žal je tako, da smo ubili v sebi ta del naivne, žive mladostnice, ki želi uživati in izkušati svet skozi vse svoje čute. To kar smo naučeni je, da užitek ni tema o kateri bi razpravljali in skozi ustrahovanje in zasramovanje nam je bil užitek do neke mere odvzet. Rezerviran je za redke trenutke in še takrat običajno ne uspemo prebuditi čistega užitka, ki ne bi bil onesnažen z občutki krivde ali sramu.
Ljudje smo pozabili kako uživati življenje, kako prebuditi vse svoje čute in uspešno zatremo vsako novo generacijo, ki želi to obuditi in to živeti.
In tako ženske živimo nekako zatrto, skrito življenje, obremenjene s tem kaj je prav in kaj ne, kaj je primerno in kaj neprimerno vse tam do začetka menopavze, ko hormoni na površje potegnejo vse tisto, kar smo v puberteti zatrle.
Naenkrat se ženske začnejo spraševati, kako to, da ne znam uživati življenja?
Kdaj se je zgodilo to, da je moje življenje sestavljeno iz mučenja, garanja in odpovedovanja?
V tem obdobju se ženske začnejo zavedati, da jim življenje spolzi med prsti in se odločijo, da hočejo spremembo. Po vsej sili hočejo nekaj narediti s svojim življenjem in zato se v teh letih ženske pogosto ločujejo, puščajo službe in začnejo kreirati novo življenje. Zamenjati hočejo vse s čemer niso zadovoljne in se odločijo, da bodo srečne. Vendar biti srečen ni nekaj kar bi lahko dobile s preprostim pritiskom na gumb in tako pogosto iz ene skrajnosti ženske vstopajo v drugo skrajnost. Pogosto pa enostavno obupajo in se vdajo ali pa se začnejo spopadati z zdravstvenimi težavami, ki jim odslikavajo to zatrto, ujeto energijo v njihovih telesih.
Zakaj bi čakale? Zakaj se ne bi osvobodile že prej? Zakaj? Ker si tega vredna!
Pomembno je, da znamo poiskati to notranje dekle v sebi in prenehamo z njenim zlorabljanjem, kritiziranjem in nasiljem nad njo. To nasilje do notranjega dekleta pogosto dobi zelo zanimivo ime Ustrežljivost, ko poskušamo ustreči vsakomur in vsem, da bi dobile potrditev, da smo dovolj dobre in vredne obstoja. Pogosto iščemo potrditev lastne vrednosti zunaj sebe in sploh ženske živimo v tem mitu o princu na belem konju, ki nas bo rešil in osrečil. In tako vse življenje čakamo na nekoga, ki nas bo potrdil in nam povedal, kako dobre in koliko smo vredne. Vendar ta dan nikoli ne pride in pogosto spolzi mimo nas celotno življenje brez da bi lahko rekle, da smo uživale v njem in da smo bile srečne, izpolnjene.
Moja izkušnja je, da je vsaka ženska tak dragulj in vendar le redki zažarijo in zasijejo v svojem polnem sijaju. Hvaležna sem, da imam to izjemno čast in privilegij, da opazujem številne dragulje, ki se oblikujejo, se osvobajajo odvečnega materiala in pred mojimi očmi zasijejo. In vedno znova spoznavam kakšna izjemna bitja smo. In vedno znova sem ponosna na to dejstvo, da sem Ženska. Hvaležna sem, da sem, kar sem, da sem Ženska.
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena