Taja

About Taja

Posts by Taja:

avatar-image

Težko napolniš skodelico, ki je že polna.

Si gledala film Avatar? Avatar je eden tistih filmov, ki te pusti polnega intuitivnih uvidov, ki se dotaknejo tvoje duše. Pisan domišljijski svet s katerim se zlahka povežeš te očara in srčnost staroselcev z repom je enostavno nepozabna.

Ko Jake želi postati Omaticaya, mu Moat pove: “Drugi ljudje zraka so poskušali, neuspešno. Težko napolniš skodelico, ki je že polna.” Na to se Jake odzove “Moja skodelica je že prazna. Verjemi mi.”

To je izjemno sporočilo življenja. Pomembno je, da znaš izprazniti skodelico prepolno idej, znanja in razumevanja, sodb in pričakovanj zunanjega sveta. Če tega ne narediš, nikoli ne boš zares začutila življenja.

Razlog, zakaj Jake izmojstri duha Na’vi telesa, ko to mnogim pred njim ni uspelo, se skriva v njegovi neobremenjenosti. Njegove ambicije so bile uničene skupaj z tem, ko je izgubil nogi. Brez ambicij, pričakovanj in omejujočih idej, kako bi stvari morale delovati, se lahko odpre za učenja Omaticaye plemena.

Jake, za razliko od ostalih ljudi, ki so se želeli učiti, ne nastopi kot zavojevalec in učitelj, v sojenju drugačnosti, temveč voljan učenja novega načina življenja.

Jake Sully gre v filmu Avatar skozi preporod. Iz človeka z okvarjenim telesom se spreminja v orjaka, polnega moči. V njem sta dve naravi, tista človeškega telesa (stara narava, ki temelji na preživetju, sebičnosti, neodvisnosti in kontroli, t.i. nižja narava) in tista njegovega Navi telesa (nova narava, ki temelji na duhu, veri, ljubezni in upanju t.i. višja narava).

Eno pomembnih spoznanj zame osebno je, kako mi je leto 2017 pokazalo, kje sledim drugim in ne sebi. Koliko tega, čemur sledim odseva pričakovanja drugih in strah pred tem, da bi bila sojena in koliko je resnično mojega?
Posledica tega je reorganizacija mojega dela in podpora vizije mojega dragega.

Ob opazovanju kako ženske danes zapeljuje izgorelost sem imela možnost opazovati tudi izziv s katerim je soočena sodobna ženska, ki želi na planetu narediti spremembo, pozitivno razliko. Pogosto sledi drugim, ter ob tem posluša druge in ne sebe.

Zato takrat, ko je dejansko potrebno narediti akcijo, ko se tvoja vizija začne spuščati skozi tebe in jo moraš poroditi skozi sebe pogosto odnehaš. Z
akaj? Ker moraš izprazniti skodelico starih poznanih stvari in načinov delovanja, pa tega pogosto ne znaš ali ne zmoreš narediti.

Težko je opustiti stvari s katerimi si napolnjena, da bi naredila prostor za novo, če ne veš kako.

Vendar ne moreš stare čutare napolniti s svežim vinom in pričakovati, da bo vino ohranilo svežino in okus. Voljna moraš biti, da opustiš stare načine delovanja, staro miselnost, da bi lahko sprejela in objela novo.

Jake na začetku filma Avatar sicer del Pandore. Raziskuje in uživa v svojem novem telesu, vendar je njegova miselnost še vedno zelo človeška. Skozi čas se vedno bolj povezuje s Pandoro, kar ga vodi v direktni konflikt z ljudmi in miselnostjo, ki jo je včasih imel za svojo. Film se konča s smrtjo njegovega starega jaza in telesa in ponovnim rojstvom novega bitja (Avatar).

To je simbolično proces s katerim se za časa življenja sreča čisto vsak človek.

Od tebe pa je odvisno ali se bojuješ s spremembo, ki jo terja nova vizija, ki se poskuša poroditi skozi tebe v ta svet kot Ti ali jo sprejmeš.
Dejstvo je, da moraš zapustiti staro življenje, da bi lahko zaživela v novem. To je kot selitev iz ene hiše v drugo.

Če želiš zaživeti kot uspešna podjetnica, srečna mati ali izpolnjena žena, boš morala prevzeti nove navade in nova učenja. In potrebno bo narediti korake od tukaj kjer si v tem trenutku, tja kamor želiš iti.

Vse pa se začne s praznjenjem posode.

Vsi, ki so bili tukaj pred teboj so pomembno prispevali k temu, kjer se nahajaš danes ti. Pomembno jih je spoštovati. Ni pa jih modro posnemati. Ti moraš postaviti svoj temelj iz katerega ustvarjaš življenje, ki je pristno in edinstveno – tvoje.

Pomembno je, da znaš ostati odprta in sprejemljiva. Brez da je tvoja posoda polna vtisov, idej, zaključkov in starih načinov, kako bi morala ali ne bi smela živeti svojega življenja.

Ravno zaradi tega sem ustvarila druženje Zavestna Kreacija Leta. Leta sem zbirala orodja, načine, kako kreirati leto na sijoče ženstveni način. Usklajeno z notranjo vizijo, z navdihi, ki se porajajo iz neutelešenega dela tvoje Duše.
Brez siljenja, truda, potiskanja, uglašeno z navdihom. Ker akcija je potrebna. Modro pa je, da prihaja navdih zanjo iz tvoje notranjosti. Da bi jo prepoznala, se moraš upočasniti in prisluhniti navznoter.

Skozi 6 druženj spletnega druženja zavestna Kreacija Leta s teboj delim orodja in znanja, kako izprazniš svojo posodo, da jo lahko ponovno napolniš. S svojimi srčnimi željami, uglašeno s silo namere in v soustvarjanju s tvojo Žensko Dušo. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Želim ti izjemno kreacijo leta in sijajno 2018!

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

par4

Bodi iskren z menoj…

Poslušam jo, kako drzna in pogumna je danes.
In se ob tem spominjam, kako sva se pred enim letom pogovarjali o tej isti stvari.
Kakšna ogromna razlika.
Danes zaupa vase. Je iskrena s seboj. Ostaja zvesta sebi. Ne glede na okoliščine.
Ki se resnici na ljubo, v enem letu niso kaj dosti spremenile.

Vem, da je potrebovala to leto z razlogom.

V njej vidim sebe.
Ko sem leta 2009 imela težave v svojem partnerskem odnosu, sem si dala eno leto.
Sama s seboj sem sklenila zavezo, da si dam eno leto, da pozdravim samo sebe, svoje ranjenosti, da odkrijem, kaj v resnici boli mene. In če bom po tem, ko si bom lahko povedala resnico in bila resnično iskrena s seboj, še vedno čutila, da sem zaključila in da hočem stran, bom to naredila takrat.

Ker sem vedela, da bi v tistem trenutku pobegnila in bi vse nesla s seboj v nov odnos.
Vedela sem, da potrebujem leto dni, da si bom lahko pogledala stvari od daleč, iz perspektive. Plus, da bom lahko sprejela odgovornost za svoj del.

Ena od stvari, ki jih zagotovo vem je, da lahko prenoviš partnerski odnos, ne glede na to, kako velika je razpoka med partnerjema, če sta oba pripravljena graditi most.

Ko si v partnerskem odnosu, ki ga strese potres in ki poruši povezanost, intimnost, ljubečo naklonjenost, prisotnost, je treba postaviti nov temelj.
Ko ni več tiste topline in žara, zgolj krpanje razpok ne pomaga.
Potrebna je popolna prenova temelja, kar v praksi pomeni, da odnos dobesedno postaviš na novo.

In za to morata biti pripravljan oba partnerja. Vsak na svoji strani.
In običajno mora biti eden voljan začeti.
Vendar moraš začeti pri sebi in ne na drugi strani.

Tako kot pri mostu. Zgradiš lahko samo svojo polovico mostu. Ne moreš graditi tiste polovice, ki ni na tvoji strani. Za tisti del mora poskrbeti druga oseba v odnosu.

Partnerja in njegovega obnašanja ne moreš spremeniti ti. To lahko stori samo on ali ona.
Ne moreš spremeniti partnerjevih potreb. Lahko jih sprejmeš ali pa jih ne.

To na kar imaš vpliv je tvoj odnos do partnerja, do njegovih potreb in obnašanja.

Vse se vedno začne s teboj.

S tvojo odprtostjo in sprejemljivostjo.
Da zmoreš sprejeti stvari, se pomiriti z njimi.
In začne se s tvojimi potrebami. S tvojimi željami. S tvojim odnosom do sebe.

Si zaupaš? Se ceniš? Se spoštuješ? Si zvesta sebi?
Ali to pričakuješ od svojega partnerja? Od zunanjega sveta.

Vse, kar je del tvojega sveta izhaja iz tebe.
Ljubeča prisotnost in prijaznost, cenjenje sebe so tista področja, kjer moraš začeti, ko prenavljaš svoj del temelja.

Ljubezen do sebe je temelj ljubečemu odnosu z ljudmi na drugi strani.
In to je tisto, kar sva delali eno leto.

Danes lahko reče; klinc te gleda.
Če hočeš imeti pet žensk jih lahko mirne duše imaš, ampak med njimi ne bo mene.
Mene ne moreš imeti, če hočeš imeti poleg mene še štiri zraven.

Danes lahko pove, da jo jezi, ker se ženske podrejamo, prilagajamo in ugajamo.
Da je jezna, ker ženska dovoli, da moški hodi po njej in jo šeta naokrog.
Da toliko žensk zboli, ima raka in umre, ker niso iskrene do sebe in s seboj.

Ker ne zaupajo vase.
Ne zaupajo v to, da lahko ustvarijo življenje kot si ga želijo.
Z moškim, ki jo občuduje, ceni, spoštuje in vidi njeno dragocenost.

Zakaj?
Ker jo danes vidi v sebi.

Danes je z menoj podelila, da vidi, kako je bil moški odsev nje.
Ker ni zaupala vase, ker ni bila iskrena s seboj in ker ni bila zvesta sama sebi, je to gledala zunaj sebe.

Leta je upala, da bo on iskren z njo in ji bo povedal resnico. Rotila ga je. Čakala.
Upala, da ji bo povedal to, kar je že vedela v sebi.
Mislila je, da potrebuje potrditev, ki je ni dobila.

Lekcija leta 2017?
Iskrenost s seboj. Radikalna iskrenost do sebe.
In sledenje sebi.
Svojim potrebam, svojim željam, svoji poti ljubezni.

Draga moja, globok poklon.

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Taja-7

Stara si.

Veš tisto, ko se ti en verz v pesmi rola vedno znova in znova po glavi?

To se danes dogaja meni.
Ampak ni verz iz pesmi. Daleč od tega.
Izjava je.
In če bi jo slišala od svojih otrok bi še lahko mirno požrla.
Ampak ne. Izjava je tokrat prišla iz ust mojega moškega.

Ki je zadnji na svetu, od katerega bi si želela to slišati.
OK, če sem precizna, mi je rekel, da sem na tej sliki videti starejša kot sem.

Kar bi mogoče kdo vzel kot kompliment.
Ampak prevajalnik na moji strani je to prevedel v izjavo, ki sem jo zapisala v naslovu; Stara si.

In priznam, prizadelo me je.
Zaradi več razlogov.
Eden je ta, da ko se zjutraj zbudim in se pogledam v ogledalo včasih težko obdržim pogled.
Ja leta se mi poznajo.
Vidi se mi, da imam dve najstnici. Moje telo ni več čvrsto in mišičasto. Zaobljeno je.

In moj obraz… na njemu lahko vedno znova berem številne zgodbe neprespanih noči, prejokanih ur, žalosti in strahu. Sledi vsega sranja, ki sem ga v svojem življenju dala skozi.
Vsaka linija, vdolbina in pika so tam zato, ker sem tukaj kjer sem, taka kot sem.

Vse, čisto vse, kar se mi je zgodilo me je oblikovalo.

In ko zrem vase. Golo, brez olepšav sem, ja, drži stara.
Res je, stara sem.

Čeprav mi to težko sede.
In kljub temu, da mi tašča vedno znova pravi, da sem še pri tamladih.

Ampak vseeno si tega nisem želela slišati od njega. In ne za slike, ki so mu namenjene za darilo.

Veš ženske smo res hecna bitja.
Ok, bom govorila zase, res sem hecno bitje.
Zakomplicirana (ravno nekaj dni nazaj sem se pogovarjala s tem delom v sebi), zakompleksana in na trenutke popolnoma prestrašena.

Vsa razlika med menoj danes in pred leti je v tem, da danes vem, da vse kar delam, prvenstveno delam zase.
Pred leti pa bi mi ta opazka obrnila svet na glavo.

Nič ne bi rekla.
Še manj bi si drznila to razgaliti pred širnim svetom.
Ostala bi tiha siva miška. Točno takšna kot sem bila desetletja.
Verjetno bi darilo, ki sem ga pripravila tiho pospravila v predal.
In nikoli ne bi nihče izvedel, kako zelo me je zabolelo, ko sem slišala tiste besede.

Danes vem, kako selektivno poslušam.
In slišim stvari, ki mi služijo v tistem trenutku.

Naučila sem se, da so možgani ženske zvezani tako, da kljub temu, da ji devet ljudi pove nekaj pozitivnega, sliši samo tistega enega, ki je stvar skritiziral.
Zavedam se tudi, da kot kritiko slišim nekaj, kar je bila na moški strani zgolj opazka, kar je lahko v medsebojnem odnosu sila nadležno. In pri meni je. Vedno znova.

Vem tudi, da sem umetnica v samo-kaznovanju.
Ja, še vedno se pribijam na križ, ker nisem popolna.
Moja popolna ženska je vgravirana vame. V vsako mojo celico.
Res je, da sem danes z njo bolj na ti. Kar pa ne zmanjša dejstva, da je še vedno tam. In da je včasih peklensko glasna. Še posebej takrat, ko mi mora povedati, kako zanič sem in da bi stvari morale biti popolne.

Ja, vem.
Včasih tudi v sanjah ne bi dala od sebe stvari, ki ni bila vsaj 144%. Ker to, kar je za mojo Perfekcionistko malo čez 50% mogoče 60% za druge krepko presega 100%.

Danes pa vem tudi, da se ne morem zanesti na nikogar zunaj sebe. Zgolj nase.
Če si kot jaz, potem bi si želela, da bi tvoj partner zaupal vate. Da bi tvoji otroci zaupali vate.
Bolj kot ti zaupaš sama vase.
Taka sem bila tudi sama. Želela sem si, da bi drugi bolj zaupali vame, kot sem sama.

Žal tako pogosto sežeš ven iz sebe po potrditev, dokazuješ, da zmoreš ali pa da se drugi motijo.
In kakor hitro sežeš ven iz sebe, izgubiš svoj temelj. Lovljenje pohvale vodi v samo-sabotažo.
Zanikanje sebe, umik, v sivo malo miš.

Vendar je zunanji svet vedno zgolj odslikava tvoje notranjosti.
In ena stvar, ki sem jo v zadnjih petih letih vzela za svojo je lekcija zaupanja vase.

Zaupanje vase je dnevna izbira. Izbira v vsakem trenutku 24/7.
Terja doslednost in vsakič znova si izzvana. Lahko izbereš, da zaupaš vase ali pač ne.

Terja, da zapustiš cono udobja. Se izpostaviš. Poveš resnico.
In takrat, ko si v dvomiš, je najbolj modro, da v zvezi s tem nekaj ukreneš.
Ker če boš prežvekovala dvom vase, se bo le razraščal in tako se pogosto ujameš v premlevanje in razglabljanje o tem kako bi bilo, če bi bilo.

Ker, če bi ti naredila to in to, na tak način, potem bi bilo pa vse drugače. Je res!?

In ja, včasih bi ostala tiho. Tokrat pa sem v skladu z najinim dogovorom o radikalni iskrenosti vse skupaj izrazila. Kar je bilo ranljivo. In počutila sem se nemočno.
Hkrati pa tako opolnomočeno.

Izrazila sem svojo resnico.
Svoje strahove in bolečino.
In ja, ni popolnih odnosov.
Vsi imamo vsak svoje izzive in težave.
Vsa razlika je v tem, kako jih rešujemo.

Kajti vedno lahko stvari pometeš pod preprogo. Se umakneš.
Ali pa si glasna. Se pritožuješ. Napadaš. Zaropotaš.
Obstaja še tretja možnost, da ignoriraš vse skupaj. Se delaš da se nič ni zgodilo.

To, da si srčna in poveš kaj čutiš.
Da si drzneš izraziti sebe, je tisto pravo.

Zaupanje vase je resnično najbolj seksi stvar na svetu.
O tem, kakšen je bil odgovor mojega dragega pa kdaj drugič, prav

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

walkfoojpg

Vse življenje si čakala na ta trenutek.

“All your life… you were only waiting for this moment to arise.” —Blackbird by Paul McCartney

Sedaj je tukaj. Ta trenutek je vse, kar je. Ta trenutek je tvoja točka moči.

Vse se poraja iz tega trenutka.

Vsaka izkušnja te oblikuje. In ne moreš v polnosti ljubiti sebe brez da resnično prepoznaš in potrdiš izkušnje, ki so te oblikovale. Ne glede na to, kako je bilo v danem trenutku.

In vsako leto dobiš priložnost, da zavestno zaključiš in kreiraš novo leto.
Konec leta prejmeš povabilo za spust v globine svoje Biti, kjer imaš priložnost za inventuro svojega življenja.

Povabilo, da se podaš na popotovanje Norca.
Norec je arhetip, ki se poraja iz votline nezavednega.
Njegovo popotovanje vodi skozi neznano notranjo pokrajino.
Skozi preizkušnje, ki jih pooseblja velika arkana v tarotu.

Popotovanje Norca skozi tančice življenja vodi v ponovno rojstvo. 21 življenjskih preizkušenj skozi katere norec potuje zaključuje ponovno rojstvo v Mojstra.

21 ključev odpira notranja vrata v uvide, nove ideje, čarobnost in skrivnost življenja. Učijo te skozi duhovne prakse, v katere se moraš potopiti in jih izkusiti, da bi jih resnično utelesila in zaživela.
Vsak arhetip predstavlja simbole, ki ti pomagajo razumeti tvojo lastno pot.

Beseda arcana je množina besede arcanum, ki pomeni pomembno skrivnost.

Arkana te stimulira in vodi skozi umetnost učenja na vseh ravneh. Prav zaradi tega je popotovanje skozi 22 arhetipov tako potentno, saj od tebe terja več kot le študij ali intelektualno razlago, potrebna je kontemplacija, spust v globino sebe. Premik iz glave v telo.

V globokem, intimnem stiku z dušo arhetipi oživijo in razkrijejo svojo modrost, ki je zate pomembna v tem trenutku, skozi katerega potuješ.
Saj veš; ta trenutek je vse, kar je. Ta trenutek je tvoja točka moči!

Dvakrat v letu se odpira okno, ki omogoča vpogled onkraj tančic skrivnosti življenja.
Zimski sončev obrat in poletni sončev obrat sta dve točki na letnem kolesu, ki odstirata vpogled v realnost duše.

Najdaljša noč v letu, 21.12., je bila v številnih tradicijah poznana kot Materina noč, saj je v temi boginja še enkrat rodila Luč.
Isis je rodila Horusa, Freya sina Baldurja, gre za simbolično rojstvo Luči.

To je dan preobratov, ključen trenutek ponovnega rojstva, ko se začne nov cikel.
In na drugi strani kolesa je 21. 6., najdaljši dan v letu, ko se zaključuje zunanji cikel in vstopiš v notranji cikel.

Za alkimiste v srednjem veku je arkana pomenila skrivnost narave.

Vendar so arhetipi velike arkane več kot prispodobe ali skrivnosti.
Arhetipi tarota predstavljajo avtentične simbole, ki razkrivajo globino svojega pomena skozi poglabljanje, kontemplacijo, molitev in meditacijo.
Arkana je vedenje, globoka modrost, ki jo moraš poznati, da bi sebe lahko porodila na novo.

Arkana je kot encim.

Encim ali fermènt je beljakovina ali beljakovinski kompleks, ki katalizira biokemične reakcije v živih ali neživih celicah, kar pomeni, da uravnava hitrost in smer teh reakcij, pri čemer se sam ne porablja in se trajno ne spremeni.

Encim arkane stimulira duhovno življenje človeka.

Gre za 22 aspektov človeških izkušenj, doživetij, ki predstavljajo tvoje stalnice, stvari, ki se skozi tvoje življenje nikoli ne spreminjajo.

Zame osebno je arkana abeceda življenja.
Simboli te abecede so nosilci encimov.

Encim katalizira reakcijo le, ko so okoliščine v notranjem svetu človeka ugodne, kar v praksi pomeni, da se ti arhetip vedno razkrije le v tolikšni meri, kot si jo pripravljena sprejeti v danih okoliščinah.
Proces te vedno vodi v tolikšne globine in širine, kot si jih voljna sprejeti.

Zimski sončev obrat te obrne iz notranjosti navzven, da iz sebe porodiš in izraziš svoje Darilo, svojo veličastnost, edinstvenost in enkratnost obstoja.

Zato je to popotovanje vase vsakič nova izkušnja, ki razkriva dele tebe, ki jih morda še ne poznaš.
Prebujanje Sebe je tako popotovanje, ki ob zimskem solsticiju razkriva aktivni vidik tvoje notranjosti, aspekte, povezane s tvojim moškim principom aktivnosti, (več o moškem principu in aktivnosti delim v zapisu v Namarie), medtem ko te poletni sončnev obrat vodi v notranjost, v stik z ženskim principom sprejemljivosti in zdravljenja

Proces notranje alkimije je proces preobražanja svinca v zlato, za katerega potrebuješ stabilno posodo, dovolj energije in svinec, ki ga razkriva tvoja osebnost. Proces ni linearno usmerjeno dejanje ali aktivnost, je opazovanje, prepoznavanje, sprejemanje tega, kar je.

Ko preprosto sediš s tem, kar je prisotno, lahko to v svoji notranji posodi preobraziš s pomočjo encimov, ki so vsak dan na tem notranjem popotovanju od 22. 12. do 13. 1. prisotni in ti omogočijo nova spoznanja, odkritja, nove ideje, nove kreativne podvige.

To je čas plodnosti, ko se iz svoje notranjosti porajaš nova Ti.

Zato je ključnega pomena, da si v tem procesu zavestno prisotna, da zavestno soustvarjaš.
Vsako leto ti je dana priložnost, na tebi je, da jo izkoristiš!

Več o Porajanju Sebe najdeš na povezavi >>> tukaj <<<

Naj bo ta proces milosten, nežen in izjemen v vseh pogledih.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.
DIVINE.SI

feet

Ko ti življenje potegne preprogo izpod stopal, imaš izbiro…

… boš nadaljevala ali odstopila?

Pisalo se je leto 2013, tik pred koncem leta, ko sem dobila mail odvetnika, da v enem od svojih programov kršim avtorske pravice.
Srce mi je padlo v pete in najraje bi izginila z obličja Zemlje.
Čutila sem ogenj, ki me je razjedal od znotraj. Jezo. Strah, Žalost.
Koktajl čustev me je vrgel iz tira. Popolnoma.

Počutila sem se kot zadnji izmeček na svetu. Kot prvorazredna goljufinja.
In za nameček sem tisti dan dobila kazen za parkiranje na coni za 15 minut.
To je bil dan, ko sem v svojem prostoru na Miklošičevi imela zadnje druženje.

Moj oče mi je vedno govoril, da takrat, ko ima hudič mlade, jih ima polno.

In to se je vedno izkazalo za resnično v mojem življenju.
Vedno, ko sem delala premike, so bili premiki tektonski. Ustvarjali so velike preskoke v mojem življenju.

Za pismo odvetnika se je izkazalo, da je bilo namenjeno ustrahovanju, ki je delovalo.
Potegnila sem se nazaj in se skrila. Spet. Vendar le za nekaj dni.
Pred tem sem bila sposobna svoje epizode skrivanja udejanjati cele mesece ali celo leta.

Enostavno se nisem postavila zase.

Danes, štiri leta kasneje, se zgodovina spet ponavlja. Preizkuša me, če sem vzela lekcijo.
Tokrat je pismo prišlo s sodišča.
In pred dnevi sem imela zadnje druženje v mojem Divine Templju za udeleženke moje DivineFemme akademije.
V nedeljo pa moj dragi odhaja na sever Evrope.

Naključje!?
Zame ne.
Preveč dobro poznam ta čuden humor, ki ga ima Bog ali Življenje ali Vesolje, kakor koli hočete.

Vem pa eno stvar.
Leto 2018 mi bo pokazalo, kje sem. Kajti to bo leto Moči/Sijaja, ki bo izpod preproge potegnilo vse, kar sem si uspela tja skriti. In vem, da bo še bolj pestro od leta 2017.

Vem pa tudi, da imam na voljo orodje, ki ga nameravam zelo zavestno uporabiti – Zavestno Kreacijo Leta. In da bom, tudi, če mi potegnejo preprogo izpod stopal ostala in nadaljevala.

Iz izkušenj namreč vem, da moraš, da bi resnično utelesila svojo zavestno Kreacijo, prevzeti drugačno miselno naravnanost.

In tukaj ne govorim o pozitivnih afirmacijah, ki jih dnevno ponavljaš.

V mislih imam ključno izbiro, ki kreira tvoje življenje.

Si v vojni ali v miru? V sebi! S seboj!?

Ali kreiraš iz strahu? Potem si v vojni s sabo in s svetom.
Kreiraš iz ljubezni? Potem v sebi čutiš mir.
Če kreiraš iz ljubezni, v sebi čutiš umirjenost, notranji mir, pomirjenost s seboj.
In tega se lahko naučiš. Zavestna kreacija iz ljubezni terja prakso.
Dnevno prakso.

Kreacija iz ljubezni, miline in lahkotnosti je mojstrenje. Resno.

To je kot bi želela postati glasbeni virtuoz.
In mnogi so razočarani, da ne uspejo igrati kot glasbeni virtuozi prvič, ko primejo v roke glasbilo zavestne kreacije.
Srečujem ljudi in iskreno, med njimi sem bila tudi sama, ki se občasno spomnijo na svoje glasbilo, postavijo svojo namero, povedo kaj si želijo in potem pustijo vse skupaj.

Sama iskreno menim, da k temu veliko prispeva velika zmeda okoli zakona privlačnosti in tega, da si stvari interpretiraš v tej smeri, da, ko enkrat poveš kaj hočeš, moraš samo še počakati, da ti Vesolje to prinese.
Poznano?

To, kar vedno znova prepoznavam je cikličnost, skozi katero se premikaš v svojem življenju. Zgodovina se ponavlja. Vse pride naokrog. Nič nikamor ne gre, dokler tega zavestno ne preobraziš.

Tvoja notranja pokrajina potrebuje negovanje. Skrb za sanje, ideje, ki rastejo v tebi terja pozornost in navdihnjeno akcijo. Potrebno je puliti plevel, hraniti zemljo, zalivati in s svojim notranjim soncem rastlinam pomagati, da rastejo. Iz semen, ki jih posadiš zrastejo močna drevesa, ki dajejo plodove le, če zanje skrbiš.

Stvari se zgodijo samo, če si budna, če opazuješ kaj se okoli tebe dogaja, če prepoznaš priložnosti, ki pridejo v tvoje življenje in jih zagrabiš, zajahaš ta val in se pelješ z njim.

Pogosto o kreaciji sanj govorimo kot o naročilu, kjer se tvoj avto, ki si ga naročila, kar sam pripelje na dovoz tvoje hiše ali pa ti nekdo podari ključe tvoje sanjske hiše.

Življenje me je naučilo, da je potrebno slediti namigom in priložnostim, ki te pripeljejo točno tja, kamor si želiš iti. Vendar to zahteva zaupanje na tvoji strani, pa tudi samospoštovanje in cenjenje sebe, sledenje sebi in svojim notranjim impulzom.

In to kar je največji izziv, so preizkušnje, ki se zgodijo, da ti vidiš, kje si, v svojem življenju.
Ovire so vedno tam z namenom.
Pokažejo ti, kaj ima potencial, da te na tvoji poti ustavi.
In od tebe je odvisno, za koliko časa.

Če še vedno bereš, zagotovo konec leta ali v začetku leta pišeš svoje želje.
Odpreš svoje srce in pišeš velike zgodbe.

Žal večina kmalu po novem letu pozabi na svoje želje.
Čarovnije je konec. In preplavijo te zgodbe vsakdana.

Pozabiš zalivati svoja semena. Pozabiš negovati in hraniti zemljo. S svojim notranjim soncem sijati na ta semena. Pozabiš na zalivanje teh semen z vodo pozitivne naravnanosti.
Enostavno začneš siliti semena, da naj že enkrat zrastejo.
Z nepotrpežljivostjo jih zbrskaš ven iz zemlje v razočaranju, da še niso skalila.
In namesto z ljubeznijo, svoja semena kreacije zalivaš s strahom.

Pomembno je, da kreiraš zavestno in celo leto skrbiš za svoja semena.
Kajti pomembno je, da skozi vse leto neguješ svoja semena. Mesečno, tedensko, dnevno.

Prezahtevno?

Hja nihče ni rekel, da je zavestna kreacija lahka stvar, pravzaprav jo lahko primerjamo s kmetovanjem.
Veliko potrpežljivosti in nežne skrbi za semena je potrebno, da vzklijejo in začnejo rasti, ter da jih neguješ v njihovi rasti. Potrebno se je nenehno naravnavati na izvorno vibracijo svoje kreacije.

Kaj ti lahko v tem procesu pomaga?

1) Najpomembnejša je zavezanost svoji kreaciji, da se resnično zavežeš temu, da boš naredila vse, kar je potrebno, da bodo tvoje sanje dozorele.
Ko so mi pred letom moji vodniki rekli, da je čas za izobraževanje na področju, ki ga ne maram in sem se mu vedno znova izogibala, so mi razložili, da je to potreben korak na poti moje rasti. Ni mi bilo lahko, upirala sem se in finančni vložek je bil prevelik za moj položaj v tistem trenutku, vendar sem se morala stegniti, kot sama rečem.
Kreacija od tebe pogosto zahteva, da presežeš same sebe in svoje udobje.
Gre za notranji preizkus ali si resnično zavezana temu, kar kreiraš. In zato se nikoli, nikoli ne smeš vdati!

2) Resnično je pomembno, da poznaš svoje srčne želje. Kajti velika je razlika med željami tvojega nižjega jaza, tvoje osebnosti ali ega ter željami, ki prihajajo iz duše, iz tvojega srca.
Tvoje strasti so pogosto tako preplavljajoče za nižji jaz, da jih enostavno daš na stranski tir.
Leto 2018 kliče po tem, da nehaš pisati »varne« želje, znane želje. Sanje so nekaj, kar te presega v vseh pogledih.
Ne veš kako se bodo uresničile in vendar jim slediš s srcem.
Sočne so in vedno znova v sebi najdeš energijo, da jim slediš.

3) Usmeri svojo energijo v eno do največ tri različne stvari. Kajti, če svojo energijo preveč razpršiš, se nobena od tvojih kreacij ne bo prijela in zrasla v veliko drevo!
Vzemi si čas in resnično razmisli, kaj je tista ena stvar, pod okriljem katere se krepijo tudi vse ostale in vso svojo energijo usmeri v eno željo.
Pomembno je, da se zavedaš, da je čiščenje starih stvari in osvobajanje energije ob koncu leta ključno za to, da ustvariš prostor in lahko vso svojo energijo, ki je na voljo, usmeriš v svojo srčno željo.

4) Vsak dan imaš priložnost za novo rast in razcvet! In pomembno je, da se v vsak dan zbudiš z vprašanjem; Kako so lahko stvari še boljše, kot so? Kaj vse je možno? 
Dnevno naravnavanje na tvoje sanje je ključnega pomena za kreacijo. Dnevna praksa je ključna!

5) Redno spremljanje rasti. Skrb za prst. Hranila. Puljenje zeli. Redno zalivanje kreacij je ključnega pomena. Zemlja razkriva ritme in cikle, ki jim je modro slediti. Da seješ ob pravem času in da nato žanješ, kar si posejala.
Pomembno pa je tudi, da ne pozabiš na počitek. Drugače se zlahka znajdeš v situacijah, kjer te zapeljuje izgorelost. Ne pozabi, redna akcija, redna skrb za svoje kreacije je ključna za uspeh!

6) Tisto, kar ljudi pogosto odvrne od srčnih želja, so stare navade, rutine, ki jih zvlečejo v udobje znanega. Pomembno je, da postaneš to, kar želiš biti.
Kreacija se vedno dogaja od znotraj navzven.
Najprej si v sebi to, kar delaš navzven in potem pride nagrada, da imaš to, kar si želiš. Vendar moraš začeti pri temu, da to si, v sebi. Praksa veščin, nenehno naravnavanje na izvorne dušne kvalitete v sebi, to so pomembni ključi za kreacijo v zunanjem svetu.
Vibracijsko ujemanje pomeni, da si že to, kar se nato razvije In pokaže v zunanjem svetu!

Saj vem. Ni ti všeč, da je toliko odvisno od tebe. In vendar je resnica, da ti kreiraš svoje življenje.
Če delaš kar delaš, boš dobila to, kar že imaš.

Zato te letos izzivam — sledi svojemu srcu, naravnaj se na svoj polni potencial, pojdi za tem, kdo si, v resnici in ne odnehaj.

Poveži se z ljudmi, ki te lahko podprejo v tem, da uresničiš svoje sanje, naredi si načrt kreacije, sledi namigom in redno poskrbi za svoj notranji vrt sanj.

Če čutiš ujemanje s tem, o čemer pišem, te vabim, da se mi pridružiš v Kreaciji Leta 2018 na sijoče ženstveni način. Da skupaj naredimo kvantni preskok, tako v zasebnem kot poslovnem življenju. Več najdeš na spletni povezavi tukaj…

Želim Ti, da si ustvariš sijajno 2018 in da se ti uresniči čisto vse, kar si boš zadala in v teh čarobnih dneh zapisala.
Želim ti izjemno kreacijo!

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.
DIVINE.SI

par3

Kaj ima ljubezen s tem?

Včasih, ko spremljam sodobno partnersko sceno imam občutek, kot da sem iz kamene dobe.

Ja, še vedno verjamem, da si lahko z enim partnerjem celo življenje. Vendar ob tem razumem tudi, da moraš razumeti kaj se v odnosu dogaja in kako greš v resnici skozi različne faze v odnosu, ki sem jih opisala v članku tukaj
Tokrat pa se bom poglobila še v eno pogosto zelo napačno razumljeno temo in to je razlika med poželenjem, privlačnostjo in globoko povezanostjo.

Dr. Helen Fisher, antropologinja na univerzi Rutgers je tista, ki raziskuje vplive hormonov na to ali smo v odnosu zaradi medsebojnega poželenja, ki je povezan s hormonoma Estrogenom pri ženski in Testosteronom pri moškem, zaradi privlačnosti, kjer igro prevzameta Dopamin in Seratonin ali pa gre za globoko povezanost, ki temelji na Oksitocinu pri ženski in Vazopresinu pri moškem.

Morda razmišljaš na enak način, kot sem razmišljala sama, ko sem do podobnih informacij prišla prvič (to je bilo leta 2007). Zdelo se mi je zdelo pod kritiko, da bi kemija imela karkoli z ljubeznijo. Vendar sem vseeno pogledala malo bolj v globino. In to kar me je presenetilo je, da se je na daljši rok stvar izkazala za resnično. Prepričalo me je opazovanje parov v moji neposredni okolici in primerjanje raziskav do katerih sem imela dostop z realnostjo tam zunaj.

Poželenje poganja želja po spolnem zadovoljstvu. Evolucijsko gledano gre za potrebo po razmnoževanju. Skozi reprodukcijo se tvoji geni ohranijo in s tem prispevaš k nadaljevanju vrste.

Ja vem, kako se to sliši. Vendar je dejstvo, da je ta instinkt po preživetju del vsakega bitja. Vprašanje je ali ga zmoreš preseči v sebi.

V tej prvi fazi, ki poganja odnose je v ospredju hipotalamus v tvojih možganih, ki uravnava proizvodnjo testosterona v modah pri moškem in estrogena v jajčnikih pri ženski. Rade se delamo, da smo prefine za tovrstno animalistično željo po seksu, vendar se pri ženski v času ovulacije vedno pokaže, kako močno vlogo igrajo ravno hormoni.

Privlačnost, ki vodi v zaljubljenost, vodi drugačen hormonski koktejl.

Poželenje je seveda vključeno tudi v igro privlačnosti, vendar se eno lahko zgodi tudi mimo druge. Privlačnost je povezana s centri za nagrado v možganih. To je tudi eden od razlogov, zakaj so običajno prvi tedni ali meseci v odnosu tako evforični.

Dopamin je v tej igri nagrade najpomembnejši igralec. Takrat, ko si v pričakovanju nagrade in se počutiš odlično, tvoj hipotalamus izloča dopamin. Preživljanje časa z ljubljeno osebo ali seks dviguje nivo dopamina in norepinefrina. Ta kombinacija povzroča visok nivo energije, evforičnost, ki lahko vodi v izgubo apetita ali nespečnost, ki pogosto spremljajo fazo zaljubljenosti.

Norepinefrin, ki je bolj znan kot noradrenalin ima veliko vlogo v preživetvenih mehanizmih boja, bega in zamrznitve, ki te vodijo v stres. Raziskave z zaljubljenimi pari so pokazale, da se centri za nagrado v možganih močno prižigajo, ko jim pokažejo sliko osebe v katero so zaljubljeni. Za razliko od tega, če jim pokažejo sliko nekoga, do katerega so nevtralni.

Dopamin je glavni igralec tudi v odvisnostih, zato ne preseneča, da je zaljubljenost kot odvisnost. Preveč dopamina v odnosu vodi v nezdravo čustveno odvisnost od partnerja.

Privlačnost je povezana tudi s serotoninom, ki skupaj z dopaminom poskrbi za občutek sreče in vzhičenosti. Za zaljubljenost je v veliki meri kriv ravno serotonin. Ta hormon spreminja način razmišljanja in povzroča, da neprestano razmišljaš o ljubljeni osebi.

Tudi zato pravijo, da je zaljubljenost čas slepe ljubezni, saj takrat zlahka spregledaš partnerjeve napake. Povečano količino seratonina imajo tudi ljudje z obsesivno kompulzivno motnjo, zato ne preseneča, da zaljubljenci hodijo tako zasanjano po svetu.

Evolucijsko gledano naj bi seratonin zagotovil, da partnerja čutita privlačnost dovolj dolgo, da pride do spolnosti. Nekje po prvem letu se stopnja serotonina po prvi zaljubljenosti spet normalizira in začneš razmišljati s svojo glavo. Zato se ob koncu zaljubljenosti dejansko »strezneš«. Pogosto se toleranca zniža in začnejo te motiti že najmanjše stvari pri partnerju. Če nisi dovolj zrel za zvezo (in posledično za postavljanje kompromisov v zvezi) in če s spolnostjo ni vzpostavljena dovolj trdna veza z oksitocinom, je velika verjetnost da bo zveza po tem času razpadla.

Povezanost pa je ključnega pomena v dolgotrajnem odnosu.

Če sta tako poželenje kot privlačnost ključna igralca v romantičnih zapletih, je globoka povezanost temelj za prijateljstvo, starševstvo in partnerstvo. Glavna igralca na hormonskem parketu pa sta oksitocin in vazopresin.

Oksitocin pogosto imenujejo kar hormon cartanja. Oksitocin prav tako proizvaja hipotalamus. V velikih količinah pa ga izločaš med orgazmom, dojenjem in porodom. Kar je brez dvoma videti kot nenavadna kombinacija aktivnosti.
Oksitocin poskrbi za povezanost. Oksitocin je tudi hormon, ki je povezan s sočutjem, negovanjem in zaupanjem. Oksitocin je hormon, ki je potreben, da ženska ustvari Dom.

Zanimivo je dejstvo, da je hormon oksitocin ključnega pomena za žensko in njeno potrebo po povezanosti, ki je kot kisik, ki ga diha. Oksitocin so poimenovali tudi hormon ljubezni in igra izjemno pomembno vlogo v povezovanju mame z otrokom.

Čustvena povezanost je za žensko preživetvenega pomena.

Na drugi strani pa je Vazopresin hormon, ki pri moškemu poskrbi za željo, da bi poskrbel in zaščitil svojo družico ali družino.

Moški lahko začuti ljubezen do ženske le, če se mu ta odpre in ga sprejme. Tako se on počuti junak, kajti hormonski koktajl na moški strani je pogosto začinjen z vazopresinom, hormonom zaščite, ki poskrbi za to, da moški želi poskrbeti za svojo žensko in jo zaščititi. Dopamin kot hormon nagrade pa poskrbi zato, da moški ženski ostane zvest.

Vendar tega ne moreš izsiliti. Niti zmanipulirati. V prvi vrsti moraš poznati sebe in svoje notranje mehanizme, da se počutiš varno in se odpreš temu, kar lahko izkusiš.

Kaj ima torej ljubezen s tem?

Ko je v tvojem telesu dovolj oksitocina, čutiš stanje povezanosti in brezpogojne ljubezni. Da bi to čutila v sebi je pomembno negovati svoje telo, da je v tvoji notranji posodi dovolj goriva, beri oksitocina.

Oksitocin se v ženski proizvaja vedno, ko uživa v stvareh, ki jih počne in ko aktivira svoj ženski energijski sistem. Oksitocin je ključnega pomena za tvoj sijaj in izžarevanje. Ena tistih stvari, ki povečuje nivo oksitocina so tudi rituali.

Zato je ključnega pomena, kako začenjaš svoj dan in kako ga zaključuješ.

V druženju Ženski Val Kreacije bom govorila ravno o tem. Kako kreirati svoje življenje na sijoče ženstveni način, iz svoje notranje polnosti. S teboj bom podelila dva rituala in zakaj je ključnega pomena, da si podariš vsaj 10 minut na dan Zase. Več najdeš na spletni povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

sunset

Ker se je ženska prilagodila, je svet tako hladen, kot je.

Po treh urah pogovora sva prišli do te ugotovitve.
Vendar se je vse skupaj začelo popolnoma drugje.

Vem, da je ženska tista, ki ustvarja sveti prostor, vendar dolgo časa nisem vedela, kako to naredi.
Iskanje odgovora me je vodilo po svetu, kjer sem prejemala izvorna znanja, najprej v Indiji, pa kasneje na Baliju, Kauai otoku in v Egiptu.

Danes vem, da je v resnici vse že tebi, vendar zase vem tudi, da sem potrebovala ključe, ki sem jih dobila na različnih koncih sveta, ki so me vodili nazaj k meni, nazaj na izvorno mesto iz katerega vse vznika.

Moja radovednost in raziskovanje izvornih modrosti egipčanske alkimije in drugih svetih praks me je vodilo k razumevanju, da je posoda ena ključnih sestavin alkimije. Če želiš alkimizirati stvari, potrebuješ posodo.

To, kar vidim in zelo dobro poznam iz prve roke je, da ženske ne skrbimo preveč dobro za svojo posodo fizičnega telesa. Zase vem, da sem zlahka ignorirala svoje potrebe in sem na drugi strani z življenjem sklenila tihi dogovor, da bo zame poskrbljeno, če bom naredila vse tako, kot je treba.

Pozabila sem, da je ženska tista, ki je mojstrica prostora. In prostor je
Ženska je bila v različnih kulturah tista, ki je ustvarila Dom in ki je skrbela za ognjišče v Domu.

Ognjišče v prenesenem in konkretnem smislu.

Stare tradicije govorijo o tem, kako je ženska vedno skrbela za ogenj v Domu in ta izvorni ogenj gori v maternici Ženske. Njena Shakti energija vznika v samem centru njene maternice in ženska je varuhinja tega notranjega ognja. Na ženski je, da skrbi za svoj ogenj in ga neguje.

Gorivo, ki te resnično polni je ustvarjeno iz izvornih kvalitet tvoje duše.

Fascinantna lastnost ognja je, da potrebuje gorivo, da stalno gori. Potrebno je stalno nalagati na ogenj, drugače ugasne.

In v Domu je ženska tista, ki skrbi zato, da ogenj ne ugasne. Če ženska neha nalagati na ogenj, so vsi, ki so del tega ognjišča, pogubljeni.

Če je sveti prostor Doma oskrunjen v ženski, ne zmore ustvariti tega svetega prostora v zunanjem svetu. In to je tisto, kar dnevno opažam pri ženskah. Zaradi oskrunitve Doma so se številne ženske odpovedale svojim znanjem in modrosti, ki jo nosijo v sebi.

Veliko žensk čuti strah ob tem, da bi stopile v stik s svojim izvornim domom, pa ne vedo zakaj.

Moški je tisti, ki zgradi bivališče, hišo, postavi šotor, vendar ne zna ustvariti topline in domačnosti, ki jo lahko občutiš, ko si Doma. Ženska je tista, ki ustvari Dom. Dom ustvari iz svoje ženske Duše. Napolni ga izvornimi kvalitetami svoje Duše. S toplino. Mehkobo. Mirom. Ljubeznijo.

Dom je le odsev tebe.

Zato v svoj dom umestiš stvari, ki predstavljajo to, kar ti veliko pomeni v življenju. Predmeti so odsev izvornih kvalitete, tvojih vrednot in radosti. In zato lahko takoj, ko vstopiš v nek prostor, prepoznaš, kaj so glavne vrednote človeka, ki tam biva, kot tudi ali se ceni ali ne.

Skrivnost je v tem, da ženska Dom ustvari iz svojega notranjega svetega prostora. In to ni srce, temveč maternica.

Maternica je bila prvi dom čisto vsakega bitja.
Moje svečeniško urjenje je razkrivalo pomen maternice in kako je ženska tista, ki iz svoje maternice, iz svetega prostora svoje maternice, ustvari zunanji sveti prostor, ki je preslikava tega kar je v njej, v zunanji prostor.

Ženska zunanji prostor postavlja iz svojega notranjega prostora z dušnimi kvalitetami, ki so del njene Biti.

Da bi to lahko naredila skozi izžarevanje, mora biti v stiku s svojo posodo, ki drži ta prostor. Ta posoda je maternica. Ženska iz svoje notranje posode ustvarja in skrbi za različne posode kot so starševstvo, partnerstvo, kariera, prijateljstva. Zato je ključnega pomena, da poskrbiš za svojo notranjo posodo, da lahko držiš prostor oziroma energijski prostor za vse kar ti veliko pomeni.

In to je tisto mesto, kjer gre ženska pogosto na pot izgorevanja. Ustvari prostor, ki ni odsev njenih kvalitet, temveč kvalitet, za katere je ocenila, da jih želijo ljudje za katere ustvarja prostor.

Izgorevanje se začne, ko nehaš slediti svoji izvorni naravi in želiš ustreči drugim, se prilagodiš v želji, da bi dobila potrditev z njihove strani.

Občutek varnosti je ena tistih stvari, ki je za žensko ključnega pomena. Ženska se počuti varno takrat, ko čuti povezanost. Ženska se varno počuti v odnosu. To je del notranjega instinkta. In da bi to varnost dobila od moškega, službe ali česa drugega, se je voljna prilagoditi, ugajati, ustreči v upanju, da bo nekaj zunaj nje poskrbelo za to njeno notranjo potrebo.

Instinktivno se podrediš in pričakuješ od nekoga drugega, da ti bo dal to, kar tebe napolni in nahrani. S tem, ko se prilagodiš ubiješ izpolnjenost, živost, lahkotnost in radost v sebi. IOb tem v sebi čutiš izčrpanost, nezadovoljstvo, praznino, ciničnost, ujetost in jezo.

Vedno bolj se trudiš. Delaš vedno več in več. Potiskaš, se siliš v delovanje in ob tem tvegaš, da izgubiš vse – zdravje, srečo, povezanost, včasih celo življenje.

In pomembno je, da prepoznaš svoje potrebe, da lahko izstopiš iz te igre preživetja in životarjenja. Svojo zgodbo sem opisala v zapisu >>>tukaj<<<

Najin pogovor sva zaključili z ugotovitvijo, da je zaradi tega, ker se je ženska prilagodila, svet tako hladen.

Ženska iz svoje maternice poraja dušne kvalitete v ta svet. Ti jih moraš najprej poznati v sebi. Se odpreti zanje. JIh sprejeti v sebi. Pustiti, da te nahranijo. Vsrkati jih moraš vase, v svoje srce. Šele iz te polnosti v sebi jih lahko podeliš z ljudmi in s svetom. Zavestno.

O tem, kako sveti prostor ustvarjaš iz svoje maternice in kako se zgodi oskrunitev Doma sem že delila v Templju SiStars . V pogovoru s prijateljico pa sva podelili več o tem, kako pomembno je, da znaš zavestno ustvariti sveti prostor, ki ga napolniš s svojimi dušnimi kvalitetami. Če še nisi del plemena SiStars, te vabim, da se nam pridružiš. Več najdeš na spletni povezavi >>>tukaj <<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

P.S. O tem, kako bolje razumeti razliko med moško in žensko naravo sem spisala eKnjigo, ki jo lahko prejmeš, če se prijaviš tukaj >>>.
Pripravila sem jo, ker sem zaradi nerazumevanja svojega moškega po 15 letih v odnosu skoraj odšla. In ker zate želim, da preden zabredeš v težave, poznaš 10 stvari, ki sem se jih v reševanju svojega odnosa naučila.

wowitn

Temelj tvojega življenja…

Kreiraš svoje življenje iz strahu in pomanjkanja ali iz radosti in blaginje?
Kakšen je temelj na katerem si ustvarila svoje življenje?

Prvi temelj tvojega življenja običajno temelji na mehanizmih, ki si jih postavila v otroštvu. Temelj tvoje prve posode so vzorci in vse, kar je bilo del preteklih generacij. Temu pravim udomačevanje. Ustvariš persono, osebnost, da ustrezaš, da dobiš ljubezen in pozornost, ki sta nujno potrebna za preživetje.

Če si morala ljubezen staršev zaslužiti s pridnostjo, če so te imeli starši radi samo takrat, ko si zadovoljila njihova pričakovanja in zahteve, potem se še danes bojiš (verjetno nezavedno), da boš sprejeta samo, če boš popolna, če boš poskrbela za potrebe drugih oziroma če boš pozabila nase, na svoje potrebe in želje.

Če so te vzgajali s pogojevano ljubeznijo in je bila tvoja pridnost oz. delavnost merilo tvoje vrednosti, potem si dobila pohvalo in ljubezen kot kompenzacijo za svoje delovne dosežke. Ob neuspehu pa so bili starši razočarani in so te s kritiko razvrednotili.

Če se vrednotiš zgolj na osnovi priznanj za svoje dosežke, kar imenujejo tudi storilnostno samovredotenje, se to na zunaj kaže v obliki potrebe po popolnosti in izjemnosti. Značilna je izrazita občutljivost za kritiko, sram v primeru neuspeha in pretirana ustrežljivost. Pri vseh teh simptomih sem izdelala z odliko. Sedi 5.

Ko sem hodila po samem robu izgorelosti, sem začela spoznavati svoje preživetvene mehanizme. Moj strah pred tem, da bom zapuščena je bil tako močan, da sem se poskušala zaščititi s pretirano ustrežljivostjo. Nisem zmogla reči ne. Vedno znova sem si nalagala nove in nove obveznosti. Delala sem še več in pogosto obljubila več, kot sem bila sposobna narediti. Vse samo za to, da bi me imeli radi.

To je bil moj prvi temelj.

In če to ponazorim s prispodobo dveh hiš in selitve…

Prva hiša, ki jo v svojem življenju postaviš, je hiša osebnosti. Postaviš in oblikuješ jo na vrednotah, mnenjih, vzorcih drugih ljudi. Na njeno strukturo v prvi vrsti vplivajo tvoji starši oziroma skrbniki in druge avtoritete v tvojem življenju. Da bi ustrezala pričakovanjem drugih ljudi za voljo sprejetosti in preživetja, se prilagodiš in ustvariš hišo, ki je sicer lepa in ji na prvi pogled nič ne manjka, vendar je plitva, površinska, brez globine in intimnosti, po kateri v globini sebe hrepeniš. Urejena je po željah in priporočilih ter mnenju drugih ljudi.
In nekje v zgodnjih tridesetih se oglasi klic tvoje ženske duše, ki od tebe želi, da se preseliš.

Selitev v hišo, ki je urejena po tvojih željah in ki odseva tvojo edinstvenost in enkratnost, ter odslikava avtentičnost tega kdor ti si ni vedno pospremljena z navdušenjem.

Ene ženske se temu klicu nikoli ne odzovejo, ene ga preslišijo ali se delajo, da tega klica ne slišijo.

Tiste, ki pa slišijo in sledijo klicu svoje ženske duše, morajo zapustiti svojo staro hišo in se preseliti. Moja hči je to zelo slikovito opisala, ko je rekla, da moraš iti čez celo svojo staro hišo in stvari pospraviti. Zaključiti moraš stvari iz preteklosti, zavreči stvari, ki ti ne služijo več in to pospravljanje krame iz preteklosti je potrebno narediti, da ne vlečeš balasta s seboj v novo hišo.

Resnica je, da ga ne moreš vzeti s seboj.

In ko zapreš vrata stare hiše, greš na popotovanje. Greš v neznano.

Modro je, da imaš koordinate nove hiše oziroma njen naslov in ključ, da novo hišo lahko odkleneš.

Tvoja nova hiša simbolično predstavlja tvoj avtentični jaz, življenje, ki ga zgradiš na temelju avtentičnega jaza, svojih izvornih kvalitete in vrednot, ki podpirajo tvojo Žensko dušo. Tvoja duša ve, zakaj si tukaj. Tvoja duša ve, kaj je tvoja življenjska misija. Tvoja duša pozna tvoje Darilo, tvojo edinstvenost, je v stiku z modrostjo, ki je v tebi in čaka, da jo odkriješ in podeliš z ljudmi in s svetom.

Nekateri se tej selitvi upiramo. Zase lahko rečem, da sem leta opazovala nevihto, ki je nosila moje ime in ki je prišla in porušila mojo prvo hišo. Ker nisem posuašal. Ker nisem hotela slišati.

Ker sem vedno znova v sebi rekla NE stvarem, za katere sem vedela, da bi morala reči JA. In obratno. Prevečkrat sem rekla ja stvarem, za katere sem vedela, da je odgovor v meni ne.

Svoj drugi temelj sem postavljala, ker me je v to prisililo podiranje vsega, kar sem ustvarila.
Nisem vedela za kaj gre in temu procesu sem se dolgo časa upirala z vsemi štirimi.

Vendar je duša zmagala. Vedno zmaga.
In prepogosto se prebujamo skozi zlome, krize, bolečine in trpljenje, ker na lep način enostavno ne prisluhnemo temu, kar ima duša, da deli s tabo.

Od tega, kakšen je temelj tvojega življenja je odvisno, kako živiš, kako deluješ, se odzivaš, kaj te vodi, kakšne so tvoje izbire. Vedno imaš možnost, da izbiraš iz svojih preživetvenih mehanizmov persone ali pa iz avtentičnega dela tvoje Ženske Duše.

Kakšne so tvoje izbire?

O svojem popotovanju skozi pokrajino izgorevanja, kjer me je duša prebudila v vrednot, ki me polnijo in hranijo, več delim s teboj v zapisu >>>tukaj<<<

Več sem delila v svoji FB skupini Razcvet Ženske s Tajo Albolena. Pofočkaš se lahko >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

street

Živeti na polno namesto zgolj životariti…

Leta sem se skrivala.
Če dobro pomislim, sem se skrivala desetletja.
Izmojstrila sem se v umetnosti skrivanja.

Ko so ljudje pogledali v moje življenje, niso videli kako sem skrila neprijetne in težke stvari pred svetom.
Želela sem, da bi verjeli v to, da držim vse niti v svojih rokah.
Da zmorem sama.
Da imam popoln zakon, popolne otroke, popoln posel, da je vse popolno.
Jaz sem verjela v to. Kupila sem svojo lastno zgodbo.

In nekje vmes sem pozabila nase. Izgubila sem samo sebe.
Pozabila sem na svoje sanje.
Moja prijateljica je to opisala zelo popolno – zaprla sem se v škatlico od vžigalic.
Zaprla sem svoje srce.
In nekako shajala.

Najbolj grozno pri celi stvari je bilo to, da sem po vseh standardih imela vse, kar si sploh lahko želiš. Imela sem vse – odnos, otroke, hišo, avto, posel. Ampak mene ni bilo nikjer.

Prezaposlenost in hitrost življenja sta mi pomagala pri skrivanju. Da se s tem, kako se počutim in kje sem, sploh nisem ukvarjala. Nenehno sem bila v pogonu.

In vsaka mama ve, da to takrat, ko so otroci majhni, sploh ni nobena umetnost. Vstaneš, si na avtopilotu – delaš, delaš, delaš – in zvečer padeš v posteljo. Kot bi te nekdo zjutraj vklopil in zvečer izklopil.

In dokler se nisem ustavila, je vse štimalo.

Rada rečem, da sem bila prepričana, da hitreje, ko bom vozila, bolj bom polnila svoj tank, kar ni bilo res. Nekje v sebi sem vedela, da se izčrpavam.
Vendar se nisem ustavila, ker sem hkrati vedela tudi, da bo vse, česar nisem imela časa čutiti, prišlo na površje, če se ustavim.

In potem je prišlo leto 2007 in potovanje v Egipt.
Jesen je bila, kot letos. V tretjem poizkusu sem končno uspela priti v Egipt.
Zlezel mi je pod kožo.
In danes vem zakaj – ker sem končno upočasnila.

Leta sem skrbela za druge in sebe dala na zadnje mesto. Verjela sem, da je to, da se odpovem sebi, plemenito.

V Hurgadi sem skozi pogovore o ženstvenosti uspela prebuditi tisti speči del v meni, ki je hrepenel po tem, da bi bilo zame poskrbljeno.
Prebudila sem svojo Trnuljčico.

Zadelo me je na polno, vendar takrat še nisem vedela, kaj.

In ko sem prišla domov, je bilo, kot bi mi nekdo odgrnil zaveso, ki je bila leta zagrnjena.
Naenkrat sem ugledala, da živim življenje, ki ga ne želim živeti.
Lahko sem si ogledala vse, kar ni bilo tako, kot bi si želela.
Nisem več hotela nazaj v stare tire in hkrati nisem znala drugače.
Če sem se prej trudila, da sem ustvarjala popolno podobo, sem tisto jesen spustila vse niti iz svojih rok.

In tako sem se neko jutro zbudila ob svojem moškem, ko me je zadelo na polno, da sem bolj moškinja od moškega samega.
In občutek ni bil dober.
Najraje bi pobegnila.
Se vdrla v zemljo.

Poznaš tisti občutek, ko stojiš pred ogledalom v svoji kopalnici in nimaš pojma kdo je oseba, ki te gleda nazaj?

Ja, trudila sem se biti ženska, vendar v resnici pojma nisem imela, kdo sploh sem!?

Kdo si?
Kdo si in zakaj si sploh tukaj?
To so bila vprašanja, ki so vznikala v moji notranjosti.
In nanje nisem imela odgovorov.
V meni je zevala praznina.
Izpraznjenost.

In v to praznino je leta 2009 zarezalo – bom ostala ali grem?
Po 15 letih skupnega življenja sva bila na razpotju.
Danes razumem, kako iz svoje notranje praznine nisem znala in nisem mogla ponuditi ničesar, kar bi bilo lepilo za katerikoli odnos v mojem življenju.

Pogosto sem bila nerazpoložena. Sitna. Včasih nesramna. Agresivna. Drugič cinična.
Bilo mi je vseeno.
Hrepenela sem po času, ki bi ga imela samo zase.
Druženje z ljudmi, ki so mi bili blizu, je od mene terjalo preveč energije, zato sem se raje držala sama zase.
Stvari so bile enostavno preveč intenzivne zame.
Odnosi so bili prenaporni.

Soočena z izčrpanostjo, globoko bolečino in sveto jezo sem bila soočena z nečim, kar ima danes ime – izgorevanjem. In zabredla sem zelo globoko.

Vendar je morda ravno to rešilo kar se je rešiti dalo.
Bila sem v tisti fazi izgorevanja, ko nihaš med pretirano aktivnostjo in izčrpanostjo.
Ko vsake toliko udarijo občutki popolne ravnodušnosti. In spet drugič v nihanju razpoloženja začutiš tisto evforijo, ob kateri si mnenja, da lahko rešiš cel svet.

In tako sem se odločila, da ostanem.
NE zaradi drugih. Zaradi sebe.

Tisto jutro, ko sem stala v svoji kopalnici in v ogledalu gledala tujko, sem dojela, da je na meni, da odkrijem kdo sem. In kaj je tisto, kar me tako zelo boli.
Vedela sem, da sem edina oseba, ki lahko v zvezi z vsem, kar sem čutila v sebi, nekaj naredi.
In vedela sem tudi, da sem v riti.

Razpad odnosa me je odprl. Moj oklep je razpadel.
Tako kot poje Leonard Cohen; ‘There is a crack in everything, that’s how the light gets in’.
Ta razpad je postal moj preboj.

Pojma nisem imela kam se podajam in kaj bo nastalo iz vsega.

Če bi me kdo takrat vprašal, kaj si želim in kaj potrebujem, bi mu naštela kaj si želim za otroke, za moj posel in za odnos. Mene ni bilo.
Odnosi so bili vir mojega stresa in hkrati bi naredila vse zanje.
Hkrati pa sem pozabila na najpomembnejši odnos mojega življenja – odnos s seboj.

In danes sprašujem tebe: Si upaš pogledati v svoje življenje in kje sebe daješ na zadnje mesto?
Se skrivaš, kot sem se skrivala jaz?
Kaj so tvoje sanje?

Imaš tudi ti trenutke, ko stojiš v kopalnici in ne veš, kaj bi sama s seboj?
Se gledaš v ogledalo in ne prepoznaš odseva, ki te gleda nazaj?

To kar je del moje poklicanosti in kar srčno želim zate je, da prepoznaš svojo dragocenost, veličastnost, magičnost dejstva, da si Ženska.

Kaj te osrečuje?
Kaj te radosti?
Kaj te polni?
V čem uživaš?

Želim te spomniti na tvoje sanje. Na to, kar te radosti.
Leta 2010 sem imela vizijo, da bi spremenili svet dobesedno čez noč, če bi vsaka ženska postala najsrečnejša ženska na svetu. In danes vem, da je srečna in zadovoljna ženska tista, ki spreminja svet. In to želim zate.

Nič več skrivanja.
Nič več ‘V redu sem.’, ko v sebi čutiš, da umiraš na obroke.
Želim, da živiš.
Živiš na polno.

Si zraven?

V premiku iz preživetja v razcvet…

Pridruži se mi v FB skupini Razcvet Ženske s Tajo Albolena, kjer bom s teboj podelila, kako je moj razpad vodil v najbolj izjemen preboj mojega življenja … iz preživetja v razcvet. Pofočkaš se  >>>TUKAJ<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

tbear

Zdaj pa nisi več otrok…

Zgodba, ki jo je z menoj podelila moja mami se me je globoko dotaknila.

Po smrti svoje mame je bila na sestanku, kjer je majhen fantič komentiral, da takrat, ko nimaš več svojih staršev, ko ti umrejo, nehaš biti otrok. “Zdaj pa nisi več otrok,” je rekel.

To me je res zadelo.
Ker sem v tem prepoznala toliko resnice.

Ko izgubiš očeta, ki simbolično predstavlja zunanjo avtoriteto in tvoj odnos do zunanjega sveta, je kot bi izgubil vodnika v zunanjem svetu. Naenkrat si odgovoren zase v zunanjem svetu. Nimaš več tiste opore, ki ti jo je oče nudil.

In zase vem, da imam vedno nekje v ozadju misli, da če vse propade in zaj*bem stvari do konca, da je pa vseeno tam nekje moj oči, ki ga lahko prosim za pomoč. Ne da me rešuje, ampak da mi svetuje, da mi pove kako se stvari lotiti, kako planirati. Ker moški je tisti, ki je mojster planiranja in lova.

In ko izgubiš mamo, moraš prevzeti polno odgovornost za svojo notranjost.
Mama je pogosto tisti temelj, ki ti daje čustveno oporo. Mama je tista, ki te je naučila, kako se obnašaš v odnosu do sebe.

Mama je tista, ki te nauči, kako ljubiti Sebe, Celoto Sebe.

Ko odideta, ni nikogar več, na kogar bi se lahko zanesla. Nikogar več ni, ki bi karkoli lahko naredil namesto tebe.

In iz opazovanja vidim, da je največji izziv v tem, da vsa dediščina (čustvene stvari, ideje, misli, vzorci), ki jih tvoji starši niso uspeli predelati skozi svoje življenje definitivno v dedni liniji padejo na otroke.

Življenje te prisili v to, da odrasteš, če tega pred tem nisi zavestno naredila.
Na tebi je, da postaneš starš sama sebi in da se pomiriš s stvarmi, ki so boleče.
S stvarmi, ki so te prizadele. S starimi zamerami.

Smrt mame običajno globlje zareže v notranjo tkanino Biti. Prijateljica je z menoj delila, da je ob smrti mame čutila kot da se je notranji temelj, ki ga je imela na voljo, sesul.

Mati verjame vate. Verjame v to, da lahko dosežeš vse, kar si želiš. In dokler je mama živa, je občutek tak, kot da tvoj vir tega zaupanja vate.

Mama simbolično predstavlja skrbnost, plodnost, rast in prenovo. Ona je tista, ki pozna misterije rojstva in ponovnega porajanja. Je brezmejen vir kreacije, ki poganja kolo življenja.
Brez mame in njene sposobnosti rojevanja, je življenja konec.

In zato je ob smrti fizične mame, če ne prej, tako zelo pomembno, da vzpostaviš stik s svojo izvorno Mamo.
Mama je ena sama.
In nikamor ne gre. Vedno ti je na voljo, da se povežeš z njo.
Da izkusiš globoko povezanost med zgornjim in spodnjim svetom.

Potovanje med maternico mame Gaie, ki predstavlja spodnji svet in Kozmično maternico, ki predstavlja zgornji svet je mogoče le skozi oceansko pokrajino tvoje Zlate Zvezde.

Da bi se lahko dvignila v zgornji svet Duha, se moraš najprej spustiti v spodnji svet svoje Duše, v svoje podzemlje.

Vse stare tradicije od šamanizma do misticizma govorijo o tem, kako pomembno je poznati zemljevid potovanja v svoje podzemlje.

Ne glede na to, da je to popotovanje Duše v telo in iz telesa v onostranstvo vedno potekalo skozi maternico, so se znanja svečenic, kako leteti med duhom in materijo, na krilih labodov, izgubilo nekje v dimenzijah časa in prostora.

Ob smrti babice je pri meni vse prišlo ponovno v ospredje.
Spomnila sem se potovanja v Egipt in izkušenj v veliki piramidi.
Pa izkušnje v dolini kraljev, kjer so nam ugasnili luč, ko smo bili v grobnici.
Bilo je kot v maternici.

Dojela sem, kako vsaka duša potuje s tega planeta na enak način, kot prihaja nanj.
Vse se začne v maternici mame Gaie.
In pri sebi sem opazovala, kako mi je povezovanje v podzemlje pomagalo pri soočanju z vsem, kar je prihajalo na površje.

Hkrati pa sva z babico sedeli ob ognju, ko je v času prehoda z menoj delila svoje zgodbe.
Dojela sem, kako ima vsaka duša na voljo čas, da se pomiri z vsem, kar je izkusila in izlušči, kaj bo s seboj nesla v izvorno temo v katero se vrača.
Tja, od koder je v resnici tudi prišla.

Semena tvojih izkušenj ostanejo v zapisih Akaše v domeni planeta in so na voljo komerkoli.
Smrt je sveta tako kot je sveto življenje.
In tako, kot je sveta zemlja. Kot je sveto telo.
Kot je sveta maternica.

Je mesto, kjer izkušaš povezanost in podporo, po kateri hrepeniš.
Ko odidejo tisti, ki so tvoji vodniki po tej pokrajini Življenja, je pomembno, da postaneš sama svoja vodnica.
Svoja Stella Maris.
Svoja zvezda vodnica.

V druženju Odstiranje tančic Ženske Duše bo prvi mesec, mesec november posvečen povezovanju z mamo Gaio in z izvorno mamo. Postavile bomo temelj za spuščanje v svoje podzemlje, soočanje s svojimi sencami in prepoznavanje ovir, ki ti stojijo na poti, da še nisi ta Ženska, za katero si se rodila, da si.

Toplo vabljena v našo družbo. Potapljanje v svojo Žensko Dušo traja 4 mesece in spoznala boš 13 svojih notranjih zaveznic, ki so ti na voljo, da se skozi njih izraziš in izkušaš raznolikost svoje Ženske DUše. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Sijajno in SIjajna!
Taja Albolena