Taja

About Taja

Posts by Taja:

mermaid-e1645533810307-1024x445

Če ugasnemo, ugasne vse okoli nas…

Morske deklice so moje vodnice. To mi je iz leta v leto bolj jasno.
Štiri sem našla v Milanu.

Ena pa me je našla v Franciji.
V mestu Antibes na francoski rivieri stoji kip Ama.

In Ama je tista, ki me navdihuje že odkar sem bila pred 12 leti na Tenerifi.
Ama je bila na Japonskem ženska, ki se je potapljala na dah in nabirala bisere.
Ama je nabiralka biserov.

Amaryllis, ki je ustvarila kip morske deklice v Port Gallice je o kipu zapisala….
»Zapustila je podvodni svet, da bi se povezala s človeštvom in nas opozorila, da uničujemo njeno okolje. Želi spomniti, da je voda zibelka življenja, ključnega pomena je za obstoj človeštva. S tem, ko se vrača na obale, verjamem, da njen glas postaja vedno glasnejši in nam bo pomagala razumeti kako pomembno je, da spoštujemo njen dom.«

Uničevanje je tisto, ki je vodilo sveta v katerem živimo.
Družba v kateri živimo sloni na izkoriščanju in dominanci.

Žensko od malega učijo, da je v podrejeni vlogi in da nima moči.
Sistem žensko utiša.
Poniža jo.
Ugasne njen sijaj.

Izziv je v tem, da če ženska ugasne, ugasne vse okoli nje.

Ko je ženska preveč v stresu, da bi opravljala svojo vlogo nosilke svetlobe v odnosu, smo vsi izgubljeni.

Sijaj ženske je tisti, ki poganja ta svet.
In to kar opažam v zadnjih letih, letos pa še posebej je, kako ženske ugašajo.

Ko se preveč trudiš, siliš in potiskaš stvari, počasi ugašaš.
Pripelješ se na rob izgorelosti.

Sistemu služi, da svojo moč in sijaj razdaš.
Da ga daš v roke drugim in ugasneš.
Odpoveš se svojemu mestu na tem svetu.
Pozabiš na to, kakšna moč se skriva v tvojem glasu in v tvojem sijaju.

To je sporočilo morskih deklic.
Spomnijo te na darila, ki jih kot ženska nosiš v sebi.

In zavesten stik z njimi, še posebej, ko si v njihovem okolju, ob morju, je nekaj, kar te poživi in okrepi.

Tudi zato sem se na svojem potovanju odpravila proti jugu, na njeno obalo.

Prispela sem pozno zvečer, ko je bila riviera polna sprehajalcev.
Nihče se ni kopal.

Jaz pa sem se z brisačo in kopalkami pod roko sprehodila mimo vseh lepo oblečenih sprehajalcev direktno na plažo.

Zvok valov, ki so nežno poljubljali obalo je bil kot balzam za moje telo in dušo.
Utrujena sem bila od vsega, kar sem tisti dan že doživela.

Potrebovala sem, da me objame morje in da me morske deklice s svojo nežno energijo očistijo vsega, kar sem navlekla nase.

Tema mi je ponudila zavetje, da sem zdrsnila med valove in si pustila, da me topla voda nežno ziba.

Nočno kopanje ima res svoj čar.
In nanj sem popolnoma pozabila.

Včasih potrebuješ opomnik, ki prebuja.
To je bila taka noč zame.
Spomnila me je…. ponovno… na to, kako zelo pomembno je negovanje tvoje ženske duše.

Spet sem doživela to, kako prenovljena se počutiš, ko se zavestno predaš vodi, toku, življenju.

Umetnost izžarevanja je veščina, ki je vsaki ženski na voljo.
Izbira vsake je, če to umetnost ozavesti in jo uporabi.
In mnoge ženske je ne.

Ugasnejo svoj žar. Ta ogenj v svoji notranjosti.
In ko ugasne ženska, ugasne vse okoli nje.

Zato bodi svetilnik.
Bodi zgled.

Zasij kot TI!
Taja Albolena

marymagdalene_nyt

Poklicala me je…

Preden odkriješ svoje mesto, svoj dušni namen, čutiš občutek izgubljenosti.
Ne veš kdo si. Ne veš zakaj si tukaj.

In vendar ima vsak svoje mesto.
Gaia ve kdo si in kje je tvoje mesto na mreži življenja.
Na vsakem od nas je, da ustvari prostor za potencial Duše, ki je vsakemu na voljo.

Če nimaš zavestnega zavedanja in poznavanja svoje Duše, ne poznaš moči prostora.
Na tebi je, da ustvariš prostor, da te to najde.

In da bi si to moč lahko prisvojila, moraš spoznati mesto, ki ga trenutno naseljuješ.
Mesto, kjer se trenutno nahajaš.

To, da naseliš svoj prostor ti bo omogočilo, da spoznaš balast življenja, privzete vloge in vrednote, ki ti ne služijo, da bi jih lahko alkimizirala v sebi in jih preobrazila.

Dokler ne spoznaš in naseliš mesta, kjer se trenutno nahajaš, se ta premik ne more zgoditi.

Potencial ti je vseskozi na voljo.
Na tebi pa je, da ustvariš prostor, da se ta potencial lahko usidra in se skozi tebe izrazi kot ti.

Marija Magdalena je tista, ki je za nas pustila zemljevid kako utelesiti svojo Dušo in jo v polnosti zaživeti.
Je navdih in svetilnik generacijam in generacijam, ki so bile na tem planetu pred za njo.

In ko sem se pripravljala na naše potovanje v Francijo sem zaslišala njeno povabilo…
Pridi. Pridi.

Klic je bil premočan, da bi ga ignorirala.
In vendar nikomur nisem povedala zanj.

Ko sva z moj hčerko prispeli prvi dan v Francijo sem mojemu dragemu povedala, da moram na jug. O norosti ženske ima svoje mnenje in včasih je to, da si malo čez les dober izgovor, da ti ni treba razlagati neopisljivega.

V resnici nisem vedela zakaj grem.
In tudi nisem razumela zakaj bi v enem dnevu prevozila toliko kilometrov.
Moj razum ni imel odgovorov.

Ker se poti Duše pogosto ne da opisati.

Zagotovo pa vem, da je modro slediti klicu, ki vznika iz globin. In zaupati je potrebno temu, da te vodi v pravo smer, kljub temu, da ne vidiš, ne veš in ne razumeš.

Briançon je slikovito mestece v francoskih Alpah, kjer sem začela svoje popotovanje na jug.
Tik pred mestom sem zavila v hrib.
Vedela sem samo, da moram do njene cerkvice, čeprav nisem razumela zakaj.

vhod

In na tej poti je bilo toliko enih trenutkov, ki so moj um spravljali ob pamet.
Sinhronosti, ki so bile kot šepet čudežev.
Blagoslovov, ki potrebovali pričo.

Marija Magdalena je v Franciji močno prisotna.
Mest, kjer jo še danes častijo, je ogromno.

Jug Francije pa ima z njo še prav posebno vez.

Deva Provanse mi je ves čas šepetala, ko sem meandrirala po ovinkih lokalnih cest,
Včasih so bile poti tako ozke, da se dva avta tudi slučajno ne bi mogla srečati.
In ves čas sem molila, da me spustijo mimo brez srečanj, ki bi terjala umikanje, vzvratno vožnjo ali kakšne druge manevre, ki jih na ozki cesti brez ograje zagotovo ne želiš.

Vozila sem mimo ledeniških jezer, plantaž sadja, prostranih polj in številnih suhih strug proti mestu Marseille na jugu.

V mestu St. Maximin la Sainte Baume je bazilika posvečena Mariji Magdaleni.
Ko sem bila pri Njej pred petimi leti smo šli v baziliko pogledati njeno lobanjo in ostale relikvije. Tokrat sem prej zavila proti masivu Plan d’Aups, kjer je sveta jama La Sainte Baume.

Obstajajo viri, ki pravijo, da so po križanju Jezusa in usmrtitvi svetega Jakoba v Jeruzalemu (apostol, ki je znan tudi kot Jakob, sin Zebedeja in Marije Salome ali sveti Jakob Veliki), ki ga je dal kralj Agrippa obglaviti, zaprli Marijo Magdaleno, njeno sestro Marto in brata Lazarusa.
Ker so se bali, da bi njihova usmrtitev povzročila srd množice, so jih vkrcali na ladjo brez jader ali vesel, brez hrane in vode in jih prepustili odprtemu morju.

Na ladji naj bi bili tudi Marija Jakob, Marija Salome, Mati Marija, Maximin, Cedonius, ki mu je Jezus povrnil vid, Marta in Sara.

Ladjo naj bi naplavilo na obali mesta Saintes-Maries-de-la-Mer, kjer še danes praznujejo dan svete Sare, ko naj bi svetnica, za katero pravijo, da naj bi bila hči Marije Magdalene in Jezusa, prišla v Francijo.
Iz tega mesta mi je hči, ko je bila na maturantskem izletu, prinesla zapestnico.
Takrat sem dobila sporočilo, da povabilo še pride.

Maximin po katerem se imenuje mesto, kjer je bazilika Marije Magdalen naj bi postal prvi škof Aix-a. Marija Magdalena naj bi sodeč po zapisih svoja znanja predajala v Marseillu.
Leta 47 pa naj bi se umaknila v jamo v masivu Plan d’Aups, ki je danes poznana kot La Sainte Baume. V njej je preživela 30 let svojega življenja v molitvi in kontemplaciji. Umrla naj bi v rokah Maximina in njeno telo so pokopali v marmornatem sarkofagu v kapeli mesta Villa Latta ali Tégulata, ki se je po smrti Maximina preimenovalo v St. Maximin.

V mojih očeh in čutenju je Marija Magdalena upornica, ki se je zoperstavila sistemu.

Njen upor, da bi se podredila Patriarhatu so poimenovali kot demone, ki so jih poskušali izgnati iz nje. Marija pa prav zanimivo v hebrejščini pomeni gospodarica.

Ko sem po štirih urah vožnje parkirala na parkirišču pod masivom je bilo peklensko vroče.
Spet sem v duhu mojega popotovanja po Franciji pripravila svoj nahrbtnik; veliko količino vode, prazne stekleničke za sveto vodo in seveda se s seboj vzela tudi kristale.

Izven vsake logike, pa sem v nahrbtnik zapakirala tudi toplo jopico, ker se mi je zdelo, da mi utegne prav priti v mrzli jami. Hrana se mi ni zdela pomembna. Kasneje se je izkazalo, da bi mi prav prišla.

Začela sem svoj vzpon skozi gozd proti 150 stopnicam, ki te popeljejo na ozko teraso pred vhodom v jamo.

Sonce je pripekalo na polno in ko sem po kakšni uri prispela na vrh, me je pozdravil hlad iz votline.

Imela sem srečo. Glasne Američanke so ravno zaključevale s svojim ogledom in ko sem se po stopnicah vzpela do vhoda v jamo sem križarila mimo njih in se izogibala temu, da bi bila del selfijev, ki so jih delale.

V jami pa me je pobožala tišina, kapljanje vode in mehka svetloba, ki skozi vitraže pada vanjo. Takoj sem ugotovila, da je bila jopica prava izbira. Takoj sem jo navlekla nase.

mm

Čez celo jamo sem šla najprej k vodi.
Počasi je curljala v steklenice, ki sem jih prinesla s seboj.
Umirjenost je bila otipljiva.

V jami sem bila praktično sama.
Zgolj trije ljudje so sedeli na klopeh v tišini.

Spustila sem se v spodnji del jame in ob vodi preždela celih pet ur.
Povezovala sem se z mamo Gaio in s Sofijo, s kozmično mamo in z izvornimi vodami.
Čutila sem, da sem na točno pravem mestu ob točno pravem času.
Vendar v resnici nisem znala ubesediti čemu.

Tam sem vedela.
Zgolj bila.
Obstajala.

In bolj kot karkoli drugega so me klicale vode dveh zbiralnikov vode, ki sta prisotna v jami.
V kontemplaciji in molitvi so ure minevale.

Potem so se začeli nabirati ljudje.
Bližal se je čas večerne maše.
Skupina deklet, ki so sedle pri vhodu tik pod vitraži je začela prepevati.
Akustika jame in pozicija kjer so sedele je ustvarilo čarobno resonanco, ki je božala ušesa in vse ostale čute.

Čutila sem blagoslov pesni in uglašenost celega masiva, cele pokrajine s svetostjo, ki je bila prisotna. Bilo je, kot bi se čas ustavil.

Čutila sem prebujanje nedolžnosti, svetosti in mehkobe, ki se je zlivala skozi moje telo.

Ko je vstopil še duhovnik, da bi začel z mašo, sem izstopila.
Religija mi ni blizu.
Poleg tega sem imela še eno željo, da poiščem nekaj, kar je skrito malo naprej od vhoda v jamo.

st.baume

Vendar te druge jame nisem našla.
Z le 10% baterije na telefonu sem ugotovila, da si z zemljevidi na spletu ne bom mogla pomagati. Parkrat sem se izgubila, zgrešila pot in se začela spuščati proti dolini.
Vzpela sem se nazaj in še parkrat zaokrožila pod strmo steno levo in desno dokler po dobri uri in pol iskanja mesta, ki je bilo pičlih 800m stran od prvotne lokacije, nisem obupala.

Popraskana, polna iglic in koščkov lubja, ker sem se plazila pod drevesi, ko sem že tretjič lezla po poti mimo iste skale sem si rekla, da je dovolj.
Vedela sem, da me bo lovila tema in da moram spustiti svojo trmasto plat, ki bi še kar vztrajala.

Z enim procentom baterije sem hotela priti do avta preden bi popolnoma mrknila.
Poleg tega nihče ni vedel kje hodim in ko sem že petič pazljivo hodila po robu skalne police pod katero je bil prepad, sem vedela, da je čas, da se obrnem.

Če me je prej žgala vročina, me je zdaj preganjala tema.
Spuščala sem se v tišini. Vsi, ki so bili na gori so že odšli.
Na parkirišču je stala samo še moja rdeča makina.

Ne bi je mogla zgrešiti.
Rdeča je kot Njeno rdeče ogrinjalo.

Sinhronosti in simbolika sta povsod, če imaš oči da jo vidiš in ušesa, da slišiš.

Njeno sporočilo pa je bilo tisti dan zelo jasno… Povsod sem s teboj.
In kljub temu, da sem imela sprva plan, da bi spala kar tam, pod goro ali pa da bi se zapeljala do bazilike v mestu in prenočila ter šla zjutraj še v cerkev, je bil klic drugačen.

Klicale so me morske deklice in morje.

Potrebovala sem topel tuš ali pa vodo v drugi obliki.
In odločila sem se za morje.

Poklical me je kraj, kjer sem že bila.
In take kraje imam rada.
Ker se poznamo.
Ker me deva kraja pozna in me vodi, usmerja in mi pomaga.

Več o blagoslovih, ki sem jih bila deležna pa delim v mojem zadnjem zapisu s tega popotovanja.

Taja Albolena

Naš slovenski ovinek

Ena tistih stvari, ki me fascinira glede Slovencev je to, kako smo takrat, ko se srečamo na tujih tleh vsi NAŠI.

Naše potovanje v Francijo je bilo organizirano okoli etap Tour de France, ki so se odvijale v francoskih Alpah. Tri etape so bile v neposredni bližini, kar je pomenilo, da smo lahko šli dobesedno par korakov stran od našega apartmaja in smo bili pri cesti po kateri so se dva dni vozili mimo nas. Tretji dan smo se morali peljati 100 km stran, kar je bilo še vedno tako kot doma, ko gremo na morje.

Navijanje je nekaj, kar dam v prakso zelo redko. In ena tistih stvari, ki je nisem premislila je to, kako prideš na 2.413m visok hrib, na vrh 12km klanca, če je cesta zaradi dirke zaprta.
Opciji sta bili samo dve… bicikl ali pa peš.

In sva šli peš.
Z zastavo na rami in z rukzakom, v katerega sem zapakirala svoje zvezke… ker nikoli ne veš kje te zagrabi nuja, da nekaj zapišeš.
Iskreno povem, da sem bila večkrat na poti v hrib jezna nase, da sem s seboj nesla toliko balasta, ki ga, to mi je bilo jasno že za drugim ovinkom na klancu, ne bom potrebovala.

Jasno je bilo tudi, da se bom nahodila.
Ampak na dnu hriba pojma nisem imela, kako zelo naporno bo v resnici.

Začeli sva vzpon na prvo prizorišče navijanja v francoskih Alpah na Col-du-Granon.

Bilo je vroče.
Na 1.400 metrih višine, kjer sva začeli najin vzpon, je bilo 34 stopinj.

Že tako je naporno hoditi navkreber.
Vročina pa vse skupaj še bolj oteži.

Več stvari je, na katere nisem računala, kar je tako zelo prisotno v mojem življenju, ker sem bolj spontano bitje in sem v zadnjem desetletju spustila vse tisto kalkuliranje in preračunavanje, da bi bile stvari optimalne.

Spoznala sem, da je optimizacija nekaj, kar žensko ujame.
Trudi se, da bi bila dovolj dobra. Da bi bila perfektna.

In nikoli nisi.
Vedno je nekaj, kar gre malo po svoje in ne po načrtih.

Še dobro, da sva imeli s seboj dovolj vode.
To je bilo najbolj pomembno.

Napredovali sva počasi. In ko se vzpenjaš mimo navijačev z vseh koncev sveta, ki se pripravljajo na navijanje z napisi na cesti, zastavami in transparenti, se zaveš tega, kako noro je vzdušje, ki ga pripravijo športni navdušenci, ki imajo radi kolesarstvo, s svojo prisotnostjo.

Pisana karavana se je vzpenjala po hribu. Mic po mic sva lezli vse višje.
In vsake toliko je kdo zavpil Pogačar ali pa Roglič, kaj pripomnil po angleško ali pa francosko, ko sva šli mimo opremljeni z zastavami.

Vmes so naju vprašali kakšno zastavo nosiva in ko sva rekli Slovenija, so takoj znali našteti vsaj štiri kolesarje iz naših krajev.

Ljudje vedo za Slovenijo, ker poznajo športnike.

In noro je, ko slišiš slovensko govorico, slovenske pesmi in vriskanje skoraj za vsakim ovinkom.

Jaz sem po ene petih kilometrih že začela malo obupovati.
Ni mačji kašelj opoldne v polnem soncu lesti po ovinkasti cesti proti vrhu, ki je še tako zelo daleč.

Pri znaku, ki je označeval, da je do vrha še pet kilometrov, sem rekla, da ne naredim naprej niti koraka več in sem se samo sesedla v senco.

V majhni senci brina sem ugotovila, da ni prav udobno in sem bila čez kakšne pol ure pripravljena iti še malo naprej.
Kristalno jasno pa mi je bilo, da po treh urah hoje ne bom prišla na vrh in v resnici nočem čisto na vrh.

Moj dragi, ki je šel do vrha z biciklom je po telefonu razlagal, da je na vrhu gužva in noro vzdušje.

Na koncu sva se ustavili na osmem kilometru, še štirje so bili do vrha, pa sem rekla, da ne grem več naprej.

Ustavili sva se pri transparentu, na katerem je bila fotografija Rogliča.
Na drugi strani je bil transparent s fotografijo Pogačarja.
Nekaj slovenskih zastav je bilo že nameščenih in tam smo se zasidrali.

Pridružil se nama je tudi moj dragi in s skupnimi močmi smo razgrnili ogromno zastavo, ki smo jo prinesli s seboj in jo napeli čez hrib.
Pripravili smo vse navijaške rekvizite.

Na najinem vzponu na hrib sva ves čas srečali Slovence.
In z enimi smo si izmenjali zastave. Nekaj sem jih podarila naprej (ko sem bila na državni proslavi ob osamosvojitvi sem jih kar nekaj prinesla domov in so šle z nami v Francijo). Jaz sem dobila zelene ‘I feel Slovenia’, ki sem si je zaželela že ko smo na Tour of Slovenia navijali ob lokalni cesti in so vihrale povsod okoli mene.

Klepetali z navijači, ki so se nam pridružili na slovenskem ovinku.
S kredami smo pisali po asfaltu, skupaj jedli sendviče in pili kavo.
Čas je počasi polzel v neskončnost.

No, v resnici nam je šlo na roko to, da se je pooblačilo in nismo bili več na vročem soncu, ker drugače bi zagotovo dobila sončarico.
Malo me je oplazila, kljub temu, da sem imela klobuk na glavi.

Na našem slovenskem ovinku smo bili že tako visoko na hribu, da ni bilo več dreves in to je pomenilo, da ni bilo nobene sence.

Razgled je bil pa osupljiv.

In razmišljala sem o tem, kako noro dobro je to doživeti v živo.
To vzdušje in pisano karavano, ki se je vila od našega ovinka navzgor proti vrhu in tudi navzdol.

Ljudi je bilo ogromno.
Vsi smo prilezli na hrib z istim namenom, spodbujati NAŠE.

In vsak je imel svoje.

Na slovenskem ovinku smo poslušali slovensko glasbo. Peli smo in plesali.
Eni so noreli. Eni so vihrali z zastavami že veliko prej, preden so prišli do nas kolesarji.

Oblikovala se je gruča, ki je na telefonu spremljala etapo in poročala o tem, kaj se dogaja na klancu pod nami.

In ko so prileteli helikopterji s snemalci smo vedeli, da se nam bližajo tudi kolesarji v živo.

Na našem ovinku je bilo kakšnih deset različnih skupin.
Imela sem priložnost opazovati priprave na tek s slovensko zastavo ob cesti.

Vedela sem, da je navijanje nekaj, kar daje moč kolesarjem, ki so proti vrhu klanca že pri koncu z močmi. Ta podpora in energija je nekaj, kar čutiš tudi, če se samo sprehodiš po cesti. Otipljiva je.

Ampak kako potentna je in kako kolesarje res ponese je pa nekaj, kar lahko začutiš samo, če si tam v živo.

In ko so mimo nas pičili policijski motorji se je začelo zares.

Ko navijaš imaš samo dve opciji, lahko slikaš ali pa navijaš, se dereš in vihtiš zastave. Oboje ne gre. Na našem slovenskem ovinku se je usidral tudi slovenski fotograf Marko Alpner, ki je slikal in snemal tisto, kar se je dogajalo. In spodnje fotografije so njegovo delo.

marko-alpner-tourdefrance-coldegranon-julij2022-tadej

Ponovno se mi je potrdilo to, kako dragocene so fotografije.
Ujamejo zamrznjen trenutek, ki ima to moč, da te vedno ponese nazaj v trenutek, v vzdušje in občutje, ki si ga doživljal in ki ga fotografija predstavlja. Še mesece in leta po tem, ko je vse že mimo.

marko-alpner-tourdefrance-coldegranon-julij2022

Ko so prišli mimo prvi kolesarji, smo se drli na ves glas in spodbujali čisto vsakega.
Kasneje se je izkazalo, da je ravno 11. etapa Tour de France 2022 tista, ki bo šla v zgodovino kot ena najbolj razburljivih, ker se je na zadnjem klancu odvijala prava mala drama.
Pogačar je izgubil rumeno majico. Roglič je naredil izjemno delo za Vingegarda.

marko-alpner-tourdefrance-coldegranon-julij2022-roglakuss

Mi pa smo bili del pisanega vala, ki je valovil čez hrib vse do vrha.
Živa reka ljudi, ki je dihala kot eno in v tisti uri, ko so kolesarji prihajali mimo, držala prostor in ustvarjala noro atmosfero, ki poživlja in navdihuje.

In potem je bilo vsega konec.

Začel se je spust v dolino. In osem kilometrov peš traja precej dlje kot če si s kolesom.
Zdaj se je reka ljudi vila nazaj proti dolini.

Kolesarji so s piščavkami v ustih pičili mimo vseh nas.
Noge pa so bile popoldne že tako utrujene, da sva se komaj priplazili do apartmaja.

Spust je trajal uf, predolgo.
In v dolini je bil hlad tisti, ki me je prepričal, da kopanje v jezeru poleg apartmaja odpade.
Bazen so že zaprli in tako je ostal topel tuš, ki je bil tisti večer kot balzam.

Naslednje jutri pa naju je čakala nova avantura in če sva ta dan naredili 16 kilometrov peš, je bilo naslednji dan 8 sicer neplaniranih nekaj, kar sva lažje zmogli.
Vsaj to je bilo spodbudno, da so bili po ravnem in ne več navkreber.
Klancem sem se odrekla. Navijali smo v dolini.

Vse to pešačenje pa me je pripravljalo na to, kamor sem se podala po tem, ko smo svojo dolžnost navijanja na Tour de France opravili.

Pot me je vodila na jug.
Kam pa delim s teboj v naslednjem zapisu.

Saj veš, bodi Svetloba, ki jo želiš videti v SVetu, kamorkoli greš!
Taja Albolena

cave

Sledi morskim deklicam…

Ena tistih stvari, ki me jo je naučil moj dragi je, da vedno, ko prideš v novo mesto, obiščeš park.
Parki so fascinantna mala zelena mesta.
Ekosistemi, ki skrivajo toliko draguljev… od jezer, do fontan, cvetja, ptic in raznolikosti dreves, ki jih srečaš na poti.

Ampak tokrat me je park presenetil.

Milano je ogromno mesto.
Toliko je stvari, ki si jih je vredno ogledati, da potrebuješ zagotovo več časa kot skromne tri ure, ki sva si jih nanudile z mojo sopotnico.

Odločili sva se, da si ogledava grad Sforza in Duomo di Milano.

Pot naju je vodila skozi park.
Visoka drevesa so naju s svojo senco malo zavarovala pred vročino, ki je na polno žgala.
V mesto sva prispeli ravno sredi dneva.

V 15. stoletju, ko so člani rodbine Sforza vladali mestu, je bila stara Viscontska trdnjava razširjena in je postala Castello Sforzesco, sedež elegantnega renesančnega dvora, obdanega z obzidanim lovskim parkom.

Park Sempione se razteza okoli gradu Sforza.

Pritegnila me je vodna površina jezera, ki je v parku in to me je spomnilo na Berlin, kjer sem hodila ob jezeru v parku. To je bil prvi utrinek, ki me je vrnil v Berlin in vseskozi sem ponavljala, da me Milano spominja na Berlin.

Ko sva se ustavili ob vodi in občudovali visoka drevesa sem se naenkrat zazrla v obličje mladenke, ki je v rokah držala veslo. In ko sem se sprehodila do nje sem presenečena ugotovila, da ima rep.

Ponte delle Sirenette, most morskih deklic.

Štirje kipi morskih deklic, na koncu vsakega opornika kot okras. Vsaka drži veslo v rokah.

Pojma nisem imela, da bom v Milanu srečala morske deklice.
Pravijo jim sestre Ghisini. Ime so dobile po materialu iz katerega so narejene.

melusina

Pravijo, da niso tipične sirene, saj imajo dvojni rep, simbol plodnosti, ki je povezan z Melusino.

Melusina je figura evropske folklore, vodna nimfa, ženski duh sladke vode v svetem vodnjaku ali reki. Običajno je upodobljena kot ženska, ki je kača ali riba od pasu navzdol (podobno kot morska deklica ali lamija ). Včasih je ilustrirana tudi s krili, dvema repoma ali obojim. Njene legende so še posebej povezane s severnimi in zahodnimi predeli Francije, Luksemburga, Nizozemske, Belgije in Nemčije.

Njeno ime se lahko razlikuje glede na območja, izhaja pa iz latinskega melus, kar pomeni “melodičen, prijeten”.

Melusina je po pripovedih vodna nimfa, ki ji je namenjeno, da se poroči z vitezom, dokler je ne vidi v njeni pravi obliki z repom.

Melusina je vodna nimfa, pol ženska pol riba, ki ima izjemno sposodnost, da je svetovalka, ki ti pomaga, da se pravilno odločiš in ki blagoslovi ljubezen med dvema.
Lahko je kruta, pride in gre, vendar je tudi boginja blaginje, ki pripomore k obilju, rasti in obilni žetvi.

Most morskih deklic je naredil arhitekt Francesco Tettamanzi in je popularno mesto, kamor pridejo zaljubljenci po blagoslov Melusine. Dotaknejo se je v upanju, da jim bo zagotovila plodnost in blaginjo. Vendar se zgodba mostu in njegovih varuhinj ne začne v parku Sempione.

V času, ko je kanal Naviglio tekel skozi mesto, je bil most planiran, da bo povezal predel San Damiano s centrom. Most so odprli 23. junija 1842 na Naviglio della Martesana na cesti San Damiano, ki je danes via Visconti di Modrone.

V začetku 1900 se je javno mnenje nagibalo k temu, da bi kanal Naviglio ukinilo in s pojavom avtomobilov je most postal ovira. Začela so se dela, da so kanal zasuli in most razstavili ter ga po kosih prenesli in ponovno sestavili v parku Sempione, kjer so ga odprli leta 1930.

Most je še danes mesto, kjer sestre Ghisini delijo blagoslove in zaščito tistim, ki jih obiščejo.
Zame je bilo to pomembno sporočilo.

Morske deklice so me spomnile na tri pomembne skrivnosti, ki so nam vsem na očeh, če le imaš oči da vidiš in ušesa, da slišiš…

Morske deklice pojejo.
Oživljajo izvorne vode življenja s svojo pesmijo Ljubezni.
Skozi ljubezen, lepoto in harmonijo oživljajo tvojo izvorno esenco.

S svojo pesmijo sijejo skozi onesnaženost, zatiranje in nasilje kolonializacije.
Tukaj so, da te spomnijo na potencial, ki ga nosiš v sebi.
Da se spomniš na veličastnost in izjemnost te priložnosti, ki jo imaš, da s svojo prisotnostjo narediš pozitivno razliko v svetu. Skrivnost je v tem, da se povežeš s svojimi čuti na globjem nivoju. Da poslušaš s srcem.

Potem slišiš njihovo pesem.

Morske deklice so povezane z notranjimi vodami in oceanom iz katerega se vsi porajamo v ta svet. So vodnice po tvoji notranji pokrajini. Ni jih strah globin ali senčnih krajev. Integriranje tvoje notranje sence v celoto obogati tvoje življenje in poglobi povezanost s seboj. To je njihova druga skrivnost.

Morska bitja so v tem potentnem času Siriusovega portala tista, ki te spominjajo na harmonijo, lepoto in ljubezen.
Na tebi je, da to harmonijo, lepoto in ljubezen zaznaš. Skrivnost je v tem, da ostajaš povezana s petimi čuti v svojem vsakdanu. Da si prisotna in odprta za spoznanja in si dovoliš, da čutiš.

Pri tem pomaga, da se sprostiš.
In voda ti pri tem lahko res pomaga.
Mene osveži in prenovi.
Vedno.

Tisto, kar me vedno znova osupne je povezava z morskimi deklicami, ki so bile vedno moje vodnice, ko sem se podajala v globine svoje ženske duše.
Kip morske deklice sem našla v Hyde Parku v Londonu, ko sem se vračal iz potopa v izvorne vode mame Venere in stika z Lemurijskimi koreninami v letu 2018.

Leta 2019 sem se z eno srečala v Berlinu, v parku Viktoria.
Eno pa imamo tudi v Piranu, na skalah ob morju.

Mi sledijo. Ali pa jaz sledim njim.
V resnici one najdejo mene.

To kar je njihova vloga v življenju ženske je, da jo spomnijo na njeno vodno naravo.
V tem času zdaj pa opominjajo tudi na sprostitev.

Mene njihova prisotnost vedno pomiri in me opomni na to, kar je tako lepo ubesedila moja dušna sestra Anais Nin… Zagotovo sem morska deklica, brez strahu pred globinami in velikim strahom pred plitvim življenjem.

Počasi sem se odlepila od morskih deklic in sprehodili sva se po parku, ter se v iskanju gradu Sforza znašli na čisto drugem koncu, kjer je masivni slavolok zmage. Ko sem stala pred njim sem se že drugič spomnila na Berlin in na Brandenburška vrata, ki se nahajajo na zahodnem delu mestnega središča. Manjkala je le boginja miru s svojo kvadrigo.

Slavolok zmage pa te lahko ponese tudi v Pariz.
Vse je odvisno od domišljije.

Obkrožili sva park in se končno znašli pred gradom Sforza.
Sprehodili sva se skozi grad in mimo pergole, ki jo je zgradil veliki Leonardo da Vinci.
Na drugi strani naju je pričakala veličastna fontana.

Osupljivo mi je, kakšno moč ima voda.
Svežina, ki se je širila okoli fontane me je spet spomnila na to, da je ne glede na vročino pasjih dni to čas, ko je povezava z izvornimi vodami Oceane najlažja. V vseh oblikah in kjerkoli si. To je še eno od sporočil, ki sem jih prejela od morskih deklic.

Od fontane je pot proti milanski katedrali na široko odprta.

Milanska katedrala je posvečena Sveti Mariji Nascente. Duomo di Milano je gotska katedrala, zgrajena med letoma 1386 in 1577 in ima trenutno status četrte največje stolnice na svetu.
Veličastna je.

V senci bananinih listov sva sedeli in opazovali kako ogromna je.
Nobene želje nisem imela, da bi se gužvala z ljudmi v njeni notranjosti.

Sva pa zato na poti proti najinem parkiranem avtomobilu zašli še v majhno cerkvico, ki me je poklicala s školjkami na fasadi.
Njena hladna notranjost me je pobožala kot balzam.
V njej sem se ustavila pred Marijo.

shell

Še en simbolični opomnik, ki mi je dal slutiti, da je pot pred menoj vse več kot le navijanje za naše športnike.

Kako sva se na moji poti povezali pa delim v nadaljevanju.
V mestecu, kjer smo bivali sem namreč našla posebno cerkvico, ki je bila posvečena njej, ki me je poklicala na to pot.

Po štirih urah hoje sva se izmučeni vrnili k avtu.
Darilo sveže vode in brezplačne toalete v središču Milana je bila samo pika na i temu, da so deve čuvale najin avto in sva dobili uro parkiranja brezplačno.

Pred nama pa je bila še pot v Francijo.
O tem kako nama je šlo pa delim več v naslednjem zapisu. :)

Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Odpiranje Portala. Zdaj je čas, da postaneš zavestna Varuhinja notranjih voda. Da se zliješ z njima in skozi harmonično povezavo z zvezdami, planeti in vsemi petimi elementi zemlje, zraka, vode, ognja in etra, ter se odpreš za svoje darilo, ki je v tem času bolj pomembno in potrebno kot kadarkoli prej.Odpiranje Portala je spletni intenziv, kjer bom s teboj delila veliko orodij, praks, s pomočjo katerih utelesiš svojo Žensko Dušo in jo povabiš v ospredje. Spletni intenziv bo potekal od 1.8.2022 do 15.8.2022. Varuhinja notranjih voda kozi sebe prevaja reko svetlobe, ljubezni in se uglašuje s Kozmično mamo, da sidra njeno celostnost v svetost Zemlje. Zdaj je ključen čas za to, da ostajaš v stiku s seboj in povezana z organskim življenjem v sebi. Več o druženju najdeš na povezavi http://divine.si/program/portal.html

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

bag

Potovanje

Včasih potrebuješ odmik od svojih vsakodnevnih rutin.
Od tega, kar ti je domače.
Odmik od navad, prepričanj in razmišljanja na točno določen način.

In včasih ne veš, da to potrebuješ, ker si tako vpeta v tirnice svojega življenja, da sploh ne opaziš, da živiš rutinirano in predvidljivo življenje.

Moj dragi me je povabil, da grem z njim navijati na Tour de France.
Ideja, ki sem jo izustila, ko smo prejšnji Tour gledali na televiziji.
Saj veš, kolesarjenje je naš hišni šport.

Priznam, to je tisti del, ki ga pri moških občudujem… ko se nekaj odločijo to tudi izpeljejo.
In tako je moj dragi poiskal kje bomo spali in splaniral, kaj bomo počeli… že pozimi.

Bolj, ko se je približeval datum odhoda, bolj sem bila na trnih.
Ker stvari v mojem svetu niso šle kot bi si želela.
In ker je to, da gremo na Tour de France pomenilo, da bo treba poiskati nekoga, ki bo skrbel za našo posvojeno mačko. To me je najbolj skrbelo… kako bo z njo.

Poleg vsega so se stvari zakomplicirale še z nastopom hčerke na keltskem festivalu v Trstu in tako smo iskali možnosti kako v Francijo.
Na koncu se je moj dragi odpeljal z eno hčerko, jaz pa sem ostala doma z drugo.

Tisto, kar je resnica, je, da obožujem potovanja.
Rada raziskujem.

In po tem, ko sem okusila kako je raziskovati in odkrivati nove kotičke zunaj in znotraj sebe na svojem prvem popotovanju v Indiji, se vedno znova vračam na pot v neznano.

Roko na srce je potovanje odličen način za preživljanja dopusta, za nabiranje notranjih moči in osvobajanje vplivov stresa.

Danes vem, da potovanja razširijo obzorja, razvijajo empatijo in omogočijo razumevanje ter izkušanje raznolikosti sveta.

Mark Twain je nekoč zapisal, da je potovanje usodno za predsodke, fanatizem in ozkoglednost ter, da široki, celoviti, velikodušni pogledi ljudi preprosto ne morejo biti pridobljeni z »vegetiranjem« na enem majhnem koščku sveta.

Osupljivo mi je opazovati ta fenomen potovanja… ko se premakneš ven iz svojih ustaljenih rutin in zapustiš svoj znani svet in se praktično brez osebne lastnine ter identitete odpraviš v neznano, te to preobrazi. In ko vstopiš na letalo za seboj pustiš vse, kar je znanega.

Potovanje na človeka deluje spodbudno in poživljajoče.
Ustvari priložnost za zrcaljenje sebe, svojih vrednot, stališč in odprtosti življenju.

Ko odletiš ali se odpelješ iz domačega kraja se zgodi prehod, saj doma pustiš svojo osebnost in identiteto in na novo lokacijo prideš popolnoma taka kot si, brez persone, svojih mask in pretvarjanja.

Verjetno je to eden od razlogov zakaj so mi potovanja tako pri srcu.

Tri dni zatem, ko sta odpotovala dva člana naše družine sva se tudi midve odpravile na pot.
Takoj po tem, ko sva prečkali mejo z Italijo sem se sprostila v polje neznanega.

Še nikoli prej se nisem peljala proti Milanu in naprej v francoske Alpe.
In tudi zato je padla odločitev, da se ustaviva v Milanu in malo pokukava v to umetniško zelo bogato mesto.

Nisva imela planov kaj naj bi pogledali.
Spontanost je bila tokrat na prvem mestu.

Edino kar sem si pogledala je, kakšen je režim parkiranja in kje iskati parkirno mesto za najino prevozno sredstvo. No v resnici je veliko več kot to. Ena od stvari, ki mi je pomembna je tudi to, da je moja deva avta varna.

Iz izkušenj vem, da na novi lokaciji vedno doživiš izkušnje, ki niso nič drugega kot ogledalo, ki ti pomagajo, da lahko jasno vidiš in razumeš odločitve, ki si jih sprejela.

Skozi izzive in lepoto s katerimi te potovanje sooči, imaš priložnost za vpogled vase.
Da se spogledaš s svojimi omejitvami, prepričanji, vzorci, navadami.

Potovanje je vedno priložnost, da okrepiš stik s svojim centrom, se zaneseš nase in zaupaš vase.

Da ostajaš zvesta svojim vrednotam in hkrati odprta za nove izkušnje ter sprejemljiva za drugačne svetove, kulture in ljudi.

Ker vedno spoznaš kaj novega.

Potovanja te obogatijo.
Pomagajo ti, da bolj ceniš drobne stvari vsakdana in čutiš hvaležnost za ljudi, ki so ti blizu.

Vstop v mesto naju je vodil mimo parkov, spalnih naselij in presenečena sem bila s kakšnim mirom in milino sva se pripeljali do parkirišča, kjer naju je čakalo parkirno mesto.
In to v senci.

Ob visokih temperaturah in razgretosti ozračja je bila senca kot balzam.
Poleg vsega je bilo poleg parkirišča še toaleta, ki je bila na voljo brezplačno, kar je bilo že drugo darilo tisti dan.

In pomembno je opaziti darila na poti.
Darila so kot smerniki na poti, ki kažejo na to, da si na pravi poti.

Opremljeni s svežo hladno vodo, s klobučki na glavi in veliko dobre volje v žepu sva se odpravili proti središču mesta.

Tam pa sem se srečala z njimi, ki me spremljajo povsod in ki pomembno vplivajo na moje življenje.
Nisem jih pričakovala.
Nisem vedela, da jih bom našla.

In vendar smo se našle.
S kom in kakšno je bilo naslednje darilo pa delim več v naslednjem zapisu :)

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Odpiranje Portala. Zdaj je čas, da postaneš zavestna Varuhinja notranjih voda. Da se zliješ z njima in skozi harmonično povezavo z zvezdami, planeti in vsemi petimi elementi zemlje, zraka, vode, ognja in etra, ter se odpreš za svoje darilo, ki je v tem času bolj pomembno in potrebno kot kadarkoli prej.Odpiranje Portala je spletni intenziv, kjer bom s teboj delila veliko orodij, praks, s pomočjo katerih utelesiš svojo Žensko Dušo in jo povabiš v ospredje. Spletni intenziv bo potekal od 1.8.2022 do 15.8.2022. Varuhinja notranjih voda kozi sebe prevaja reko svetlobe, ljubezni in se uglašuje s Kozmično mamo, da sidra njeno celostnost v svetost Zemlje. Zdaj je ključen čas za to, da ostajaš v stiku s seboj in povezana z organskim življenjem v sebi. Več o druženju najdeš na povezavi http://divine.si/program/portal.html

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

love

Začne se z Ljubeznijo

Vse se začne z ljubeznijo do sebe.

Ja vem, sliši se klišejsko, vendar drži kot pribito.

Dokler ti ne zmoreš ljubiti sebe in iščeš potrditev svoje vrednosti povsod zunaj sebe, ne boš zares uspela v življenju.

Kjerkoli.

Začne se z ljubeznijo do sebe.

In nadaljuje z mojstrenjem sebe.

Mojstriš zaupanje vase, kar ti omogoči, da se izpostaviš in stojiš sama za seboj ne glede na vse. Da zaupaš vase tudi, ko vsi okoli tebe dvomijo.

Mojstriš cenjenje sebe kar ti omogoči, da lahko postaviš ceno temu kar počneš. Da ovrednotiš svoj čas, svojo energijo in svoje delo. Ko ceniš sebe, te cenijo vsi okoli tebe. Ker je svet in ljudje v njem eno veliko ogledalo, ki ti odslikava tisto, kar je v tebi.

Mojstriš samospoštovanje, kar ti omogoči, da stojiš za sabo in s seboj vedno in povsod. Brez sojenja, kritiziranja in samokaznovanja.
Mojstriš stabilnost, stik s svojim centrom, s svojim sijajem, da si gotova vase, suverena in avtonomna.

Mojstrenje Sebe vključuje prakse kot je osvetljevanje Sence. Da se znaš soočiti s tem, kar prihaja v ospredje iz globin.
Da lahko prevzameš odgovornost za vse kar je del tvoje notranjosti.

In vendar je ljubezen do sebe prva.

Ker v kolikor ne zmoreš res ljubiti sebe, boš vedno znova zapustila sama sebe, zanikala svoje potrebe, izdajala sebe, zlorabljala sebe in se ločevala od sebe.

Ključ je v povezovanju.
V povezovanju vseh delčkov sebe v celoto.
In tega ne more narediti nihče namesto tebe.

Mojstrenje Sebe je mojstrenje varovanja Ljubezni namesto uničevanja. Vsak dan. In vedno znova.

Začne se s seboj.
365 dni v letu. 24/7.
Nikoli se ne konča.

Ti pa si vedno bolj mojster v tem, da si kdor SI.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Odpiranje Portala. Zdaj je čas, da postaneš zavestna Varuhinja notranjih voda. Da se zliješ z njima in skozi harmonično povezavo z zvezdami, planeti in vsemi petimi elementi zemlje, zraka, vode, ognja in etra, ter se odpreš za svoje darilo, ki je v tem času bolj pomembno in potrebno kot kadarkoli prej.Odpiranje Portala je spletni intenziv, kjer bom s teboj delila veliko orodij, praks, s pomočjo katerih utelesiš svojo Žensko Dušo in jo povabiš v ospredje. Spletni intenziv bo potekal od 1.8.2022 do 15.8.2022. Varuhinja notranjih voda kozi sebe prevaja reko svetlobe, ljubezni in se uglašuje s Kozmično mamo, da sidra njeno celostnost v svetost Zemlje. Zdaj je ključen čas za to, da ostajaš v stiku s seboj in povezana z organskim življenjem v sebi. Več o druženju najdeš na povezavi http://divine.si/program/portal.html

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

zadovoljstvo

Vsaka ženska je lepa

Lepota ni nekaj, kar kupiš, si namažeš na obraz, si oblečeš ali ti jo nekdo da.

Lepota sije iz notranjosti.
Lepota je vir.

Lepota preobraža in zdravi.
Ko si v prisotnosti lepote lahko čutiš radost in veselje.

Lepota je lahkotna. Ni ustvarjena. Ali izumetničena.
Ni vsiljena in zanjo se ti ni treba potruditi.

Lepota razlriva svetost izkušnje.

Lepota ni ekstra luksuz, slučajna izkušnja, ki se ti zgodi, če imaš srečo.

Lepota je v samem srcu življenja.
Lepota je doma v reslnosti nevidnega, nepričakovanega in neznanega.

Lepota ljudi svobodo.

Lepota te povabi onkraj znanega. Onkraj identitete, ki si jo ustvarila, da bi preživela.

Opogumi te, da se spogledaš s sanjami, ki počivajo v tvoji duši.

Lepota ženske ni v njeni podobi, videzu ali osebnosti.
Je sofisticirana, nežna, sveta prisotnost.
Je misterij, ki se razkriva, ko se ženska sprosti, odpre in zaupa.

Lepota je dušna kvaliteta, ki se razkrije, ko se ženska počuti varno.

Zakaj je v tem svetu tako težko ujeti lepoto in jo začutitit v sebi?

Potrošništvo te prepriča, da jo lahko kupiš.
Ni več potrpežljivosti, da bi bila priča lepoti, da bi ji omogočila, da se razkriva.
Takojšnja zadovoljitev je norma.

Digitalna želja po takojšnji informaciji um nauči lažne prioritete.

V virtualnem svetu se vseskozi nekaj dogaja. Zato ne veš več kje si. Ne začutiš sebe.
NImaš časa, da se predaš izkušnji v tem trenutku.

KO akumuliraš izkušnje v takem tempu, vse postane poceni. Brez pomena.

Oddaljiš se od življenja.
In to ustvari praznino brez pomena.

Ujeta v okvire in kletke pričakovanj, predvidevanj in predvidljivega funkcioniraš avtomatizirano. V okviru poznanega.
In šele, ko stvari gredo narobe, te to pelje na rob.

V trenutku se znane poti razblinijo in tisto, kar je bilo varno področje ne obstaja več.

Tragično je, da mora iti nekaj narobe, da prepoznamo darilo sveta in svojega življenja.

Ko gre nekaj narobe, te to prisili, da spoznaš darilo lepote skozi izgubo.

Vendar ni treba, da je tako.

Lepota je tista, ki te vedno znova odpre, nahrani in napolni.
V vseh oblikah.
In v vseh barvah.

V zadnjih tednih sem še posebej pozorna na lepoto, ki me obdaja.
Iščem jo.
Ker čutim, kako zelo je v teh časih pomembna.
Če se lahko osvobodiš robotskih navad predvidljivosti, ponavljanja in avtomatiziranega funkcioniranja, začneš drugače stopati po Zemlji.
To želim narediti skozi Osebni podpis Lepote, kjer te vodim, da spoznaš sebe, da sprejmeš sebe točno tako kot si tam kjer si.Da neguješ sebe. In se predaš toku življenja. Da deliš sebe in svojo lepoto z ljudmi in s svetom. Iz svoje polnosti namesto praznine.

Začne se z odnosom s seboj in do sebe.
Z varovanjem lepote, ki je v tebi.

Te zanima več?

Individualni mentorski program je na voljo na povezavi >>>TUKAJ<<<

Zasij kot TI!

Taja Albolena

macro-of-water-drop-on-green-leaf

Vse je Darilo

Nič kar imamo ni samo po sebi umevno, čisto NIČ.

Vse nam je dano kot darilo.

Življenje.
Prostor.
Ljudje s katerimi se družimo.

Zrak, ki ga dihamo.
Voda.
Zemlja.

Vse je Darilo.

Človek že stoletja grabi in si prisvaja tisto, kar v resnici nikoli ne bo njegovo.
Vse nam je zgolj na posodo.

Izziv je v sistemu, pravilih, v mišljenju, da smo upravičeni do stvari.
Da jih nadziramo, kontroliramo.
Da dominiramo, smo nadrejeni.
Da lahko izkoriščamo.

Hierarhični sistem in stroj kolonializacije daje občutek, da smo več vredni, vzvišeni.

Upravičeni do tega, da imamo…
vodo, zrak, energijo.

Upravičeni do hrane.
Upravičeni do imetja.
Do dobrin.

Prihaja čas, ko nam bo mama Gaia pokazala, da je tudi ona Darilo.
Da nismo upravičeni do tega, da živimo.

Da nam lahko to, kar nam nudi kadarkoli vzame.
Ker do tega nismo upravičeni.

Življenje je Darilo.
Sopotnik na tvoji poti življenja je Darilo.
Vse kar srečuješ, uporabljaš, imaš… je Darilo.

Ti si Darilo.

Pot naprej je v sodelovanju in soustvarjanju.
Z naravo. Z mamo Gaio.
S sopotniki, tudi nevidnimi.

Ko sem vprašala elementarni svet kaj lahko naredijo v zvezi s požari je bil odgovor NIČ.

To ni njihova stvar.
To je stvar človeka in njegovega posega v elementarni svet.

JA, lahko jih povabimo.
Vendar ni zagotovila, da se bodo odzvali.

Ena stvar pa je jasna. Ne moremo jim več ukazovati. Ali jih kontrolirati. Ali jim dominirati. TI časi so mimo.

Lahko pa ustvarimo prostor.
Povabimo v ta prostor.

In to je veščina ženske.

Umetnost povabila je nekaj, kar se moramo naučiti na novo.

Srčna komunikacija je še ena veščina, ki je ključna v teh časih.
Na vseh ravneh. Z vidnim in z nevidnim svetom.

In tukaj ne ukazovanje pa tudi moledovanje ne bosta naredila trika.

Mama Gaia in njena kraljestva stopajo v svojo suverenost.
Čas je, da tudi človek prevzame odgovornost za svoja dejanja in stopi v svojo suverenost.

Ja vem, najtemneje je tik pred zoro. Vendar še nismo tam.
Ja je temno, vendar najtemnejši del še prihaja.

In v tem času je soustvarjanje, povabilo, ponižnost in srčnost tisto, kar bo kot lučka kazalo pot.

Sledi svoji lučki.
In poišči svojo skupnost, če je še nisis.

V teh temnih časih razpada starega bo povezanost res, res, res pomembna za preživetje vseh.

Sem v molitvi in v priprošnji vodnim elementarnim bitjem.
Stojim z ljubeznijo, ZA ljubezen in v Ljubezni.

Hkrati pa blagoslavljam tudi ta stroj kolonializacije in umetne inteligence, ki meni, da mu bo uspelo še nekrat narediti to, kar je že tolikokrat.
Blagoslavljam sodobno suženjstvo in vse ujete.

Jaz grem ven.
Dost je.

Izbiram naravno, organsko, mrežo luči in soustvarjanje z mamo Gaio in z NJO, ki je mati vsem nam.

V ljubezni, z ljubeznijo in ZA ljubezen.
Taja Albolena

blazina

Recikliraj

“Zmanjšaj porabo, ponovno uporabi in recikliraj!”

Recikliranje je nekaj, kar mi je blizu od kar pomnim.
Spomnim se, kako smo včasih reciklirali oblačila.

Moja babi je šivala.
In verjetno ne bom nikoli pozabila, kako jo je jezilo, ko mi je šivala takrat popularno balon krilo za mojo valeto. Narobe jo je zašila skupaj in je bilo krilo kot velika cev iz tekstila.

Babi je preklinjala, jaz sem se smejala do solz, pes pa je tulil.
Na koncu naju je s psom poslala ven iz hiše, da je zašila do konca.

Njena ljubezen do šivanja se je naskrivaj prenesla name.
In ko sem se lani lotila izdelave turbanov za sušenje las je bila ena od stvari, ki me je frustrirala kam z ostanki frotirja.

Nisem jih mogla kar zavreči. Že tako ustvarjamo veliko odpadkov, ki zavzamejo dragocen prostor na odlagališčih, da ne govorim o onesnaževanju zemlje.

Čutila sem, da bi jih lahko porabila za nekaj, toda kaj!?

Vedela sem, da z recikliranjem lahko pomembno prispevam k zmanjševanju onesnaževanja in ohranjanju našega okolja. Recikliranje je predelava že uporabljenih, odpadnih snovi v nove izdelke.

Poleg tega sem zagovornica zmanjševanja porabe naravnih surovin, ki jih sicer potrebujemo za izdelavo novih izdelkov.

Recikliranje je v resnici način, kjer lahko prav vsak od nas prispeva k temu, da ohranimo Zemljo. In vsak doda svoj kamenček v mozaik.
S tem ne dobimo samo novih izdelkov, temveč na tak način prihranimo tudi vodo in energijo.

Namen recikliranja je zmanjšanje trošenja uporabnih snovi, zmanjšanje porabe surovin (v mojem primeru tekstila) in obenem preprečevanje onesnaževanja zraka s sežigom odpadkov, onesnaževanje vode in zemlje z odlaganjem odpadkov.

Potem sem dobila idejo… ker rada berem, sem dolgo časa iskala primerno blazino za sedenje.

Tako, ki bi bila dovolj stabilna in čvrsta, hkrati pa tudi mehka in udobna.
In naredila sem si svojo.

Tako je nastal komplet za ljubiteljice branja in recikliranja.
Blazina za sedenje je polnjena s koščki frotirja, ki mi ostanejo, ko krojim in režem turbane za sušenje las.

Ker pa, ko sediš na blazini, potrebuješ še oporo, nekaj, kamor lahko položiš knjigo je nastala še blazina Tetraeder.

Tetraeder je prvo od petih teles v Platonovi razpredelnici geometrijskih teles v znanosti svete geometrije.
Tetraeder je omejen s štirimi enakostraničnimi trikotniki. Njegova prostornina je glede na površino najmanjša, po Platonu pa predstavlja ogenj.

Blazino Tetraeder lahko uporabljaš pri branju, saj podpre tvoje telo, če ležiš na tleh ali pa jo imaš v naročju, obrnjeno s konico med kolena, kar ustvari površino, na katero nasloniš knjigo.
Ko je njena konica obrnjena navzgor aktivira kozmični del zvezdnega tetraedra in ko jo obrneš navzdol, te poveže z Zemljo, z mamo Gaio.

Blazina Tetraeder je narejena reciklirane trpežne tkanine z žakardnim vzorcem, in nežnim leskom. Vzorec na tkanini se oblikuje s prepletanjem različnih niti in me spominja na korale v morju. Prevleko lahko slečeš in opereš v pralnem stroju na 40 stopinj s podobnimi barvami.

Na voljo sta na povezavi >>>TUKAJ<<<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

vodna

Voda

Danes sem za dobro jutro dobila sliko jutranjega morja.
Bonaca.
Mirno morje, ki odseva nebo.
In potem sem dobila še eno sliko morja.
Drugi kraj, ista energija.

Umirjenost.
Povezanost.
Intimnost.

Brezmejna modrina, ki se širi do koder ti seže pogled.

Obstaja razlog, zakaj ti morje toliko da.
Spomni te na zlitost z vodami življenja.
Tvoje celice spomni na nahranjenost, na polnost, ko se odžejaš ob izviru.
In tale čas kliče po tem, da se vrneš k svojemu notranjemu izviru in se napojiš.

Voda.
Veličastna je.
Mogočna.

In hkrati tako zelo nežna.

V teh dneh, ko stopamo skozi portal poletnega sončevega obrata, ko je ogenj na višku svoje moči, se njena nežna substanca kar skrije v ognjevitosti sonca. Vendar je stik z vodo v teh dneh zelo pomemben.

Tvoja ženska narava je zelo povezana z vodo.
Voda te privlači.
Ker te nahrani.

Voda je najbolj ženstven element od vseh elementov življenja.
Njeno meandriranje in prelivanje prebuja pra-spomin vodnega sveta.
Morski ljudje. Delfini. Kiti.
Bitja harmonije, lepote, zlitosti.

Čutim, da je zdaj pomemben čas za žensko, da prebudi svojo izvorno vodno naravo ženstvenosti.
Jo utelesi. In zaživi.

Da se spomniš pretočnosti.
Tistega občutka, ko si v toku življenja.
Ko si v vodi, v toku in se predaš toku življenja.

In to ni nekaj, do česar prideš z razumom, disciplino in delovanjem.
V resnici je predaja nekaj, kar začutiš v telesu.

In če si v ženskem telesu, hrepeniš po intimnosti z življenjem.
Po tej globoki povezanosti in predaji izvorni substanci življenja.

Da jo utelesiš.
V polnosti občutiš.
Jo izkusiš.

Morda v sebi čutiš hrepenenje po zmehčanosti, po mehkobi, ki jo čutiš, ko voda drsi po tvoji koži.

Mehkoba vode spomni tvoje telo na mehkobo, ki se skriva v notranjosti.
Na mehkobo s katero tvoje srce komunicira z vodo.
Na mehkobo, ki jo začutiš v svoji maternici, ko voda teče po tvojem telesu.
Ko te objame objame voda.

Intimnost, ta globoka povezanost med vodo in tvojo žensko dušo je nekaj, kar si prinesla s seboj v svoje žensko telo.
In ta globoka povezanost s tvojim ženskim telesom je v teh časih nujna, če želiš vzdržati pritiske kolonializacije telesa, ki je v teku.

Hrepeniš po pripadnosti in resnični celostnosti.
In realnost vode v sebi nosi ključe, ki odklepajo vrata v tvoje lastne globine.

Subtilna so sporočila vodne realnosti.
Včasih jih v hrupu vsakdana popolnoma spregledaš.

Sporočila sistema te vodijo stran od mehkobe in nežnosti. Pogosto je sporočilo, ki ga prejmeš, da je mehkoba pomanjkanje moči, potentnosti ali premika.

Vendar ne bi moglo biti dlje od resnice.
Mehkoba ustvari alkemični prostor povabila, v katerega vstopi Duša.

Velika Mati, Kozmična Mati je tista, ki je v tem portalu poletnega solsticija tista, ki stopa v ospredje.
Da spomni.
Te poveže.
Da vstopi v tvoje polje, v tvojo alkemično posodo.

Duša Sveta želi vstopiti.
Želi te prežeti.
Te premakniti.

Čaka na tvoje povabilo.

Voda predstavlja energijo prilagajanja in pretočnosti.
Hkrati pa v sebi nosi kvalitete izjemne moči in vztrajnosti.

Tako lahko razje živo skalo na obali z vztrajnim pljuskanjem valov obnjo.

V sebi nosi potencial za življenje, kot maternica, v kateri smo negovani in zaščiteni do rojstva.

V osebnem življenju je voda povezana z obdobjem umirjanja, kontemplacije, ko greš vase, da raziščeš sebe in svojo pot v življenju.

Voda v tvoji notranjosti ti daje moč, da vztrajaš.

Voda te uči, kako biti v toku.
Kako začutiti ritme, ki tečejo skozi tebe in tvoje življenje.
Pa tudi nezavedne sanje in zaupanje sebi.

Uči te, da slediš svojemu srcu in delaš tisto, kar rada delaš.
Izkoristi ta čas za stik s srcem.

In sledi svoji notranji reki nazaj Domov.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena