About Taja

Posts by Taja:

22. 8. 2024

Pritoževanje je na slabem glasu…

Obožujem tisti občutek nežnosti, ko veter poboža tvoj obraz in na ustnicah čutiš sol.
In ko sem ležala na ležalniku ob morju, sem v sebi čutila izjemno zadovoljstvo.

“Všeč mi je, da sem tukaj s tabo,” sem mu rekla.

In nasmeh v očeh je povedal več kot tisoč besed.

Letos praznujeva najinih trideset skupnih let.

In priznam, da tega, kar bom delila s tabo v nadaljevanju prvih 25 let nisem vedela.
Tendenca sveta v katerem živimo je, da je potrebno biti pozitiven, hvaležen in zadovoljen s tem, kar imaš.

In moj izziv je bil podoben kot je izziv številnih žensk v tej družbi… da skušajo biti pozitivne, dobronamerne in zadovoljne, ker se nimajo kaj pritoževati, v resnici pa so iz leta v leto bolj nezadovoljne in jezne.
In to skrivajo.

Pritoževanje je na slabem glasu.
Dandanes povsod zaslediš svarila, da bo preveč pritoževanja pokvarilo našo vibracijo in nam onemogočilo, da bi dosegle svoje sanje, imele odnose, ki si jih želimo in živele življenje, ki smo ga prišle živeti.

Nasvet številka ena je, da iz svojega življenja izločiš vse negativno.
Še posebej ljudi, ki se pritožujejo.
In ne poznam ženske, ki bi se dobro počutila ob tem, da je izločena iz družbe.
Zato se poskušamo spremeniti in se odučiti tega, da se pritožujemo.

Vem, ker sem dolgo časa poskušala tudi sama.

Ljudje smo bitja odnosov.
Medsebojna povezanost nam je pomembna.
Zato bomo naredili vse, da nas ljudje ne bi zavrnili ali izločili.

Pred kratkim sem brala 5 stvari, ki jih moški ne mara pri ženski, in med njimi je bilo tudi pritoževanje.

In ja iz prve roke vem, da je pritoževanje nekaj, česar moški ne marajo.
Vendar je razlog zakaj je temu tako nekaj, kar je mene osebno presenetilo, ko semi mela na to temo pogovor z mojim moškim.

Povedal mi je sledeče…
“Ženska ima čustveni razpon precej večji od moškega. Ko je ženska nezadovoljna moški ne ve, kaj bi v zvezi s tem lahko naredil. Ne razume njene stiske. In na njene čustvene spremembe se ne zna odzivati.
Moški ne razume, kaj ženska potrebuje, ko se pritožuje.
Zaradi tega se umakne.”
Umik moškega, ki ga pritoževanje njegove ženske frustrira, ženska čuti kot zapuščanje, zavrnitev ali izolacijo. Ko se oseba zapre in se preneha pogovarjati z žensko, ona to čuti.
In skuša s pogovorom rešiti stvari.

To, česar dolgo časa nisem vedela je, da s pritožbami ženska poskuša ljudem okoli sebe sporočiti svoje potrebe in kako lahko zadovoljijo njene potrebe.

Izziv je v tem, ker se potrebe in želje skrivajo v pritožbah in niti ženska sama ne ve zares kaj potrebuje.

Rešitev zato ni v tem, da bi morala biti hvaležna za vse, kar že imaš.
Ker ne deluje. Ker to, da potlačiš svoja čustva ne deluje.
In popolna odstranitev pritoževanja iz življenja ženske ni mogoča.
To kar je potrebno so nove veščine rokovanja s čustvi in praksa čustvene alkimije, ki jo je potrebno usvojiti.

Veliko ljudi ne ve, da pritoževanje v sebi skriva potrebe, želje in strasti osebe.
Skozi pritoževanje ženska skuša izraziti to kar potrebuje. Žal se to ne obnese.
Zato je pomembno, da ne poskušaš spremeniti, zatreti ali odstraniti pritoževanja. Potrebno je pogledati pod površino, kaj se čisto zares skriva spodaj.

In ja, strinjam se s tem, da je nenehno nerganje in pritoževanje nekaj, kar se v medsebojnih odnosih ne obnese.
Ker ti človek na drugi strani ne zna brati misli in ti ne more dati tega, kar si želiš, če ti ne veš kaj potrebuješ. To je potrebno najprej odkriti v sebi.

Prepoznava potrebe, želje ali strasti je prvi korak v tem procesu.

In ko odkriješ kaj potrebuješ je drugi korak ta, da to izraziš.
Da jasno in na glas poveš.

Če se pritožuješ, da te zebe, ko je vključena klima, tvoj moški v zvezi s tem nima kaj narediti.
Če mu jasno poveš, da želiš da klimo ugasne ali pa dvigne njeno temperaturo, je precej večja verjetnost, da bo oseba na drugi strani v zvezi s tem lahko nekaj naredila.

Moški si želi, da je njegova ženska srečna.
In če je ženska nesrečna, se moški počuti nemočno.

Moški sovraži ta občutek nemoči v sebi. To ga frustrira.
Ker če bi vedel, kaj naj naredi, bi lahko to tudi naredil.
A ne ve.
Ker mu ženska ne pove.

Ker še sama ne ve.

Težava, s katero se ženska tukaj sreča je vsaj ena; to, da se trudi biti nezahtevna.
In ker smo naučene, da smo zahtevne, če prosimo za preveč raje prosimo za premalo.

Meni je trajalo res dolgo, da mi je moj dragi dopovedal, da nisem zahtevna, če povem kaj bi rada in kaj potrebujem, temveč če ne povem, sem tiho in pričakujem od njega, da bo uganil, kaj bi rada.

To, da veš, kaj potrebuješ in to znaš podeliti z ljudmi okoli sebe je veščina, ki je v tem času resnično pomembna.

In ja, učimo se novih veščin.
Ker so ženske v preteklosti prišle do tega, kar so si želele s tem, da so se dobro poročile, so bile veščine, ki so jih potrebovale, da so bile zaželene drugačne od teh, ki jih ženska potrebuje danes.

Zato je pomembno, da se odučiš naučenega in usvojiš nove veščine.

Pripravila sem spletni intenziv, kjer bom s teboj podelila štiri…
Kako prepoznaš svoje potrebe in želje
Kako se soočiš s strahom pred zavrnitvijo… naredile bomo prakso na to temo
Čustvena Alkimija
Izražanje svojih potreb in želja… jasno in glasno

S tabo bom podelila veščine in prakse, ki so potrebne za globoke in izpolnjujoče odnose.
Da veš kaj potrebuješ, to izraziš in znaš upravljati s svojimi čustvi, navigirati zavrnitev in biti polnokrvna ženska.
Več delim v spletnem intenzivu Odnosi na preizkušnji http://divine.si/aktualno/odnos.html

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

5. 7. 2024

Nevidno delo ženske

Taja Ženska 0 Comments

Se tudi ti najdeš v tem, da…
Delaš stvari za katere ti nihče ni rekel, da jih naredi, vendar z njimi olajšaš življenje ljudi okoli sebe.
Rešuješ čustvene zagate ljudi okoli sebe in pogladiš stvari in spore med njimi.
Se vnaprej pripraviš na pogovor v katerem boš prosila za nekaj, kar ti že pripada.

Ena najbolj zahrbtnih in družbeno sprejetih iger moči, ki poskrbijo, da ženska ostaja utrujena, zamerljiva in izkoriščena, je nevidno delo ženske.

Kaj je nevidno delo ženske?
Nevidno delo je ustvarjanje domačnosti in topline v domu.
Nevidno delo je ko si vzameš čas, da stvari razložiš v detajle.
Nevidno delo je pisanje seznama preden začnete pakirati za počitnice.
Nevidno delo je, ko si zapomniš imena vseh učiteljev svojega otroka in razmisliš kaj jim je všeč in kaj bodo dobili za zaključno darilo.
Nevidno delo je skrb, da je wc papir vedno na zalogi, da imate doma zobno pasto in mleko.
Nevidno delo je, ko zamenjaš posteljnino in brisače v kopalnici.
Nevidno delo je, ko imaš končno malo časa, ki bi ga lahko namenila sebi, pa poprimeš za delo nekoga drugega.
Nevidno delo je, ko 45 minut porabiš, da si urediš pričesko in make-up za pomembno predstavitev v službi.
Nevidno delo je, ko skriješ svoja čustva, da ne bi vznemirila ljudi okoli sebe.
Nevidno delo je, ko se smehljaš.
Nevidno delo je, ko si prijetna oseba na zabavi na katero sploh nisi hotela priti.

Nevidno delo je katalog vseh stvari, ki jih počne Prijetna Punca za druge ljudi.
Stvari, ki nikoli niso opažene, prepoznane, cenjene in ki jih ljudje jemljejo za same-po-sebi-umevne.
Neplačano delo.

Ob katerem se počutiš kot da si v filmu nekoga drugega, v podporni vlogi za katero te nihče ni prosil in delaš stvari, ki niso opažene, prepoznane ali cenjene.

Nevidno delo te tako zelo zaposli, da pozabiš na svoje strasti in nimaš časa za tisto, kar bi nahranilo in napolnilo tebe.

Domače neplačano delo se pogosto razume kot žensko delo “iz ljubezni”, torej kot ne-delo.

Rada se pohecam, da nimamo hišnih palčkov.
Ker je vse tisto, kar bi drugače delali hišni palčki v resnici moje delo.

In kljub temu, da sem kdaj prej že naletela na nevidno delo ženske, sem čisto zares ugledala in dojela za kaj v resnici gre, ko sem se znašla na svojem prehodu v menopavzo.

Ker me je vse to, kar sem prej počela popolnoma avtomatsko, začelo spravljati ob pamet.

In iz prve roke vem, da v kolikor ta jeza ni prepoznana kot prinašalka sporočil lahko postane destruktivna.
Uniči odnose. Uniči zaupanje.

Lahko jo usmeriš navzven na druge.
Ali pa jo usmeriš navznoter. In tukaj pride do napadanja sebe, do kritiziranja ker ne zmoreš več in bolje.

V resnici pa že itak opravljaš toliko nevidnega dela, ki ni cenjeno, da glava peče.

Osupljivo je koliko časa in energije ženska porabi, ko poskrbi za udobje družinskih članov, na delovnem mestu ali s prijateljicami. Brez ženske sistemi ne bi tekli kot tečejo.

Osupljivih 80% pozornosti ženska vsak dan nameni drugim ljudem.
In 20% sebi, z občutki krivde in v strahu, da je sebična.

Tisočletja udomačevanja so naredila svoje.
Ženska je strenirana, da se odzove na potrebe drugih kot da je na avtopilotu.
V veliki večini primerov tega ne izbira zavestno.

Prijetna Punca vidi nekoga, ki potrebuje pomoč ali nekaj, kar je potrebno narediti in takoj začne delati stvari brez da bi ji kdo karkoli rekel.

Težava je v tem, da dokler si na avtopilotu nimaš izbire. In brez izbire si sužnja.Sužnja navadam, ki so precej starejše kot si ti.

Razmisli kolikokrat si vnaprej stuhtala kje bo kdo sedel na družinskem kosilu, da ne bi prišlo do razprtij in trenj med tistimi, ki se med seboj ne razumejo. In če so se slučajno skregali na kosilu, ki si ga zorganizirala, kolikokrat si naslednji dan klicala udeležene in se opravičevala za sitnosti.

Ali pa si kompenzirala svoje občutke krivde, ko si bila doma na porodniškem dopustu in si poskrbela za zaposlene v moževem podjetju, postala deklica za vse, brez da bi za to prejela plačilo.

Prijetna Punca ne pove kaj potrebuje.
Prijetna Punca nima želja.
Raje se prilagodi, kot da bi tvegala težke pogovore, tudi ali še posebej s svojim ljubečim partnerjem, ki jo podpira.
Ustreže drugim.
Razda se za druge in pozabi nase.

In nevidno delo ženske je v družbi prisotno že tako zelo dolgo, da smo ga samo pripeljale sabo na delovno mesto.
Kjer je nevidno delo priprava prostora pred sestankom.
Nevidno delo je skrb, da imajo zaposleni vedno kulije, selotejp in papir v kopircu na koncu hodnika.
Nevidno delo je pospravljanje stvari in urejanje prostora po zabavi v službi.

Moški opravlja trdo delo, vendar je njegovo delo le redko nevidno.
In razlike se začnejo v otroštvu.
Fantje so nagrajeni za stvari, ki jih naredijo.
Deklice so nagrajene za to kako se vedejo.
Zato je to, da je pridna, prijetna, poslušna, nagrajeno. In to se nadaljuje v odraslo dobo.

Izziv nevidnega dela je v tem, ker požre ogromno tvoje vitalne, življenjske energije in ljubezni.

Prvi korak k osvoboditvi je v tem, da nevidno postane vidno.
Pomembno je, da opaziš stvari.

Le tako se lahko zavestno odločiš oziroma izbereš kaj so stvari, ki jih boš še naprej počela in česa ne boš počela več. In ko veš, česa ne želiš več početi je naslednji korak, da to poveš – jasno in glasno.
Brez bojevanja, brez pritoževanja, na način, ki je slišan in sprejet.
In to je veščina, ki se je ženske rabimo naučiti.

Začne se s cenjenjem sebe in cenjenjem dela, ki ga počneš.

Ker ko ti ceniš sebe, izbiraš kaj boš naredila in za koga.
Ko ceniš sebe, postaviš mejo brez občutkov krivde.
Ko ceniš sebe, poveš kaj potrebuješ. Pa tudi, kaj želiš, da je prepoznano in uzrto.

Če ti ne ceniš tega, kar počneš, delo hitro postane razvrednoteno.
Ker znaš to narediti hitro, mimogrede, kot mojstrica.
In ko stvari postanejo nevidne, niso cenjene.

Začaran krog.

Iz njega stopiš s tem, ko nevidno postane vidno.
In v tem procesu te lahko vodim.

Cenim Sebe je spletni intenziv, ki sem ga pripravila, ker za vsako žensko želim, da ceni sebe. Brez kritiziranja sebe, pomanjševanja in napadanja same sebe.
Leta sem opazovala ženske kako se trudimo, potiskamo in pogosto na silo poskušamo ustvariti tisto, kar si želimo in ob tem pozabimo na najpomembnejšo stvar in to je odnos s seboj in do sebe.

V programu te vodim skozi proces ozaveščanja, da alkimiziraš nevidno delo v ljubezen in praznuješ.
Podrobnosti najdeš na povezavi http://divine.si/aktualno/cenimse.html

30. 5. 2024

Črna usnjena vrvica

Taja Ženska 0 Comments

Sedela sem v svileni poročni obleki na belem sedežu in vem, črna usnjena vrvica, ki jo imam zavezano okoli zapestja je močno bodla v oči.

“A jo lahko snameš,” mi je rekla.
“NE,” sem pribila.

V zadnjih dveh letih je postala simbol mojega prehoda.
In ko sem si jo čisto za foro zavezala okoli zapestja, nisem vedela, da je bil to mesec, ko sem imela svojo zadnjo menstruacijo.

V času, ko sem bila najstnica, sem nosila črne vrvice okoli zapestja.
S prijateljico sva imeli svoj kodeks…. obe sva poslušali Depeche Mode in vrvica je bila najina povezava, najin spomnik. Tudi ko sva bili na stotine kilometrov narazen, sem se vedno, ko sem pogledala vrvico ali si jo popravila na zapestju, spomnila nanjo.
Vedela sem, da je tam nekje, zame.

In ko sem si na tisti poletni dan zavezala vrvico, ki se mi je valjala po mizi, na zapestje, sem začutila stik s svojo najstnico.
Vrvica je bila zavezana na torbici, ki sem jo kupila pri EvilEVE. Eva, ki jih dela, je po energiji zelo podobna moji prijateljici iz najstniških let.

Lahko rečeš, da gre za nostalgijo.
Zame je vrvica spomnik, da je moja najstnica z mano kjerkoli sem.
Čutim, da jo potrebujem, da me dnevno opominja, da so vsi deli, vse moje identitete v meni, tudi, če kdaj pozabim nanje. So tam.

Obdobje teh dveh let je bilo zame ultra naporno.
Ker sem se iskala na novo.

Prehod v menopavzo je resnično metamorfoza, kjer ne moreš prehitevati.
Ni modro, da skušaš prehteti samo sebe.

Metamorfoza gosenico vodi skozi neprepoznavno fazo v kateri se spremeni v metulja.
V resnici gosenica na nek način umre, se spremeni v kozmično juho iz katere se oblikuje metulj.

Preobrazba gosenice v metulja vodi skozi majhno smrt.
Vendar bolečina preobrazbe ni nikoli tako boleča, kot si jo predstavljamo.

Pogumni metulji umrejo enkrat, prestrašene gosenice pa vsak dan vsaj tisočkrat, ko si predvajajo najhujše možne scenarije v glavah.

Naši možgani ne ločijo kaj je tisto, kar je resničnost v zunanjem svetu in kaj je resničnost našega domišljijskega, notranjega sveta.
Zanje je vse enako in tako doživljamo stres vedno znova in znova samo s tem, ko si preigravamo ene in iste scenarije.

Če želimo doseči nekaj novega, moramo nekaj starega zaključiti, nekaj bo odšlo, da bi naredilo prostor za novo.

Kajti s tem, ko dovolimo starim stvarem, da umirajo pripravimo prostor za nekaj novega. Najvišja kreacija človeka je prav poustvarjanje samega sebe.

In to porajanje same sebe na novo je potovanje mojih zadnjih dveh let.

Spustila sem vse kar sem počela in vendar je vse, kar sem do sedaj počela vsebovano v tem, kar se sedaj poraja skozi mene.

Vedno pomaga, če imamo ob sebi nekoga, ki nas vidi kot metulja in nas vedno znova spominja na to kdo smo.
Da vas navdihne s svojim zgledom in vedno znova obnavlja vaše notranje hrepenenje.

In točno to je tisto, kar želim dati vsaki ženski skozi serijo 8 daril ponovnega rojstva Ženske v ženski, ki sem jo pripravila, ker je povratna informacija mnogih žensk, da je tisto, kar so na svojem prehodu najbolj potrebovale PODPORA.
Ker so se v notranji pokrajini menopavze počutile izgubljene.

Ker vem, kako zelo dragocene so IZKUŠNJE.
In ker na tem prehodu v drugo polovico življenja za vsako žensko želim, da VERJAME vase, ZAUPA vase in se absolutno in popolnoma ZANESE nase.

Ne bom delila čarobnih paličic, pa tudi čarobnega napoja nimam, tako da če iščeš hitre rešitve tole ni primerno zate.

Če pa veš, da potrebuješ usmeritev, vodenje s srcem in predvsem podporo, je tale brezplačna serija prava izbira.
Pofočkaš se na povezavi tukaj >>> http://divine.si/darilo/8daril.html

Ko preobražamo sebe in rastemo, vedno bolj prihajamo v stik s svojimi potenciali, talenti in darovi in vedno več lahko dajemo sebi in delimo z drugimi. Tudi na to me spominja moja črna vrvica na zapestju.

Tale moja črna usnjena vrvica, ki zagotovo ni čisto v skladu z belino fotografije, ki sva jo ustvarili je moj opomnik, da je potreben pogum in veliko zaupanja vse, ko potujemo skozi svojo metamorfozo.

Staro življenje razpade in v tej kozmični juhi se vse sestavine sestavijo skupaj na novo.
Proces terja, da vztrajamo do konca in to terja tudi veliko dozo vztrajnosti.
Da o stabilnosti ne govorim.

Kako simbolično je tudi to, da sem se po dveh letih odločila, da je čas za nove fotografije.
Da pokažem novo Sebe.

Fotografije s slikanja delim v skupnosti SISTAA.
Če še nisi z nami se pofočkaš na https://www.patreon.com/TajaAlbolena

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

26. 4. 2024

Praznovanje Življenja

Taja Ljubim Sebe 0 Comments

Izgubljena, nesrečna in osamljena je prišla na druženje, kjer je podelila svojo zgodbo…
»Sem mamica trem otrokom. Ne vem več, kje se me drži glava.
Vsi me potrebujejo, vsak ima svoje obveznosti, kjer moram prisostvovati.
Sem tajnica, taksi voznica, kuharica, sobarica, učiteljica.
Perem, likam, kuham, pospravjam, učim se z njimi, delam naloge. Mene sploh ni.

Sploh ne vem več kdo sem. In ko mi mož reče, če bom imela kaj časa zanj bi kar popenila, ker kdo si bo pa vzel čas zame!?«

»Ne glede na to kako zelo se trudim, nikoli nisem dovolj.
In občasno imam občutek, da sem čisto preveč za okolico.
Še posebej takrat, ko se pritožujem, ker ne zmorem več.«

»Res se trudim, da bi zmogla biti vse za vse.
Trudim se, da ustrežem ljudem okoli sebe, a je vedno kaj, kar se ne izide.
Ne glede na to, kako zelo se trudim.

In skušam biti prijetna in prijazna in strpna, samo enostavno ne zmorem več.
In ko znorim in se razpizdim se zaradi tega kritiziram in napadam samo sebe.

Vem, da moram postaviti mejo, o tem berem povsod.
In res se trudim, da bi bila odločna, a se je ob tem počutim plašno kot srna.

Želim si biti to kdor jaz sem in želim biti svobodna.
Samo ko naredim korake v tej smeri, se vedno znova najde kdo, ki me utiša.

Kar skočila bi iz svoje kože.«

Tina ni več vedela kam naj se usmeri, kaj naj podpre s svojo energijo, ker je bilo vedno znova videti kot da so bili vsi poskusi sabotirani.

Sama zase je trdila, da je neorganizirana, raztresena in zmedena.
Da je težava v tem, ker se ne more osredotočiti.
In da v resnici sploh ne ve, kaj bi sploh rada.

Trudila se je vedno bolj.
Delala vedno več.
Vstajala bolj zgodaj, da bi uspela narediti vse, kar je življenje terjalo od nje.
In ne glede na vse poskuse je imela vedno znova občutek, da je zguba.

Ko sem ji rekla, naj napiše vse kar se spomni, da je naredila tisti dan na list papirja, je pisala kar nekaj časa.

Sledilo je navodilo, da pred vsako stvarjo, ki jo je napisala, napiše praznujem, da…

Bila je osupla.
»Čakaj malo, kako to misliš, da napišem, da praznujem, ker sem peljala najmlajšo v vrtec!? In da napišem, da praznujem, ker sem šla do veterinarja po tablete za našo Ajo!? In da praznujem, ker sem šla do Lidla v nabavo!?«

»JA, točno to,« je bil moj odgovor.

Da praznuješ, da si bila točna, ko si jih peljala v šolo. Da ste prišli pravočasno.
Da praznuješ to, da si uspela pred tem zložiti perilo in peljati psa na sprehod.
Da praznuješ to, da si imela svojih pet minut za kavo.

Da praznuješ svoje življenje v majhnih odmerkih. Vsak trenutek v dnevu.

Ker naučeni smo, da so praznovanja rezervirana za velike stvari.
Ženske specifično smo naučene, da je praznovanje samo za posebne primere.

Moški na drugi strani praznujejo kar naprej
Koliko zgodb si slišala o veeeelikih ribah, ki so jih ujeli?
Ali o kilometrih, ki so jih prevozili tisti dan s kolesom.

Moški praznujejo male zmage vsak dan.
Tako smo jih naučile mame.
Moški so pohvaljeni in praznujejo.
Ženskam se zdi to patetično.
Brezvezno.

Verjamemo, da se bomo spremenile, če se bomo počutile dovolj krivo.
In se napadamo, ko stvari ne gredo kot si želimo.
In verjamemo, da bomo s tem napadanjem sebe in zasramovanjem sebe, ker kako sem lahko tako neumna, da tega ne znam ali ne zmorem, prišle tja, kamor si želimo.

Eden najbolj toksičnih načinov, kako Patriarhat spodkopava žensko je izolacija, ki jo ženska čuti, ko izkuša preplavljenost opravil in nevidnega dela, ki ga opravlja za druge, pa le-to ni niti prepoznano, niti ugledano. Veš zakaj!?
Ker se ženski ne zdi nič posebnega vse kar počne.
Ker je vse kar dela in lahko naredi samo-po-sebi-umevno.

Ker ženska ne ceni in ne opazi, kaj šele da bi praznovala vse, kar naredi.

Ženska naredi 97% in se napada za tiste 3% ki jih ni uspela narediti.
Ženska ustreza 97% kriterijem, ki jih neko delovno mesto terja in se sekira zaradi tistih manjkajočih 3%.
Žensko na predstavitvi pohvali 97% ljudi, pa bo vso pozornost dala tistim 3%, ki jo bodo skritizirali.

Ženska svojo pozornost usmeri na 3%, ki niso uspeli.
Zakaj?

Ženska stvari vzame osebno.
Identificira se s tem, da ji stvari nikoli ne uspejo. In da stvari nikoli ne naredi prav.
Da nikoli ni dovolj.

Samo-napadanje je vgravirano v žensko psiho.
Nevidno je za večino žensk.

»Kako sem lahko tako neumna, da tega nisem pogruntala sama!?« je komentar večine žensk, ko dobijo informacije, ki jih delim s tabo.

Praznovanje Življenja je praksa, ki ti pomaga prepoznati in zaupati v to, da si dobra. Da si dovolj.

Ko se začneš osredotočati na praznovanje, namesto na samo-napadanje, v sebi ustvariš identiteto, ki stvari naredi prav.
Praznovanje sebe sporoča tvoji podzavesti, da lahko zaupaš vase in v to, kar si želiš v življenju. Da lahko zaupaš v to, da se ti v življenju dogajajo dobre stvari.

Ko si zapisuješ kaj praznuješ in prepoznaš svoje dosežke, okrepiš signal v svoji notranjosti za zmagoslavje, za praznovanje, to začutiš v svojem telesu in to vpliva na izbire, ki jih delaš v svojem življenju.

Praznovanje Življenja je praksa, ki ti pomaga negovati sebe.

V družbi, kjer je ženska naučena, da kritizira sebe, sodi in se pritožuje, je globoko zdravilno, če praznuješ namesto tega.

Skozi to, ko v svojem telesu začutiš občutek praznovanja in ga vedno znova ponavljaš reorganiziraš svojo notranjost, da se osredotoča na zmage in stvari, ki jih lahko praznuješ v svojem življenju, namesto na izgube in na to zaradi česar sebe napadaš, kritiziraš in se obsojaš.

Praznovanje te vodi v to, da
… prepoznavaš dobre stvari v svojem življenju
… uživaš v sedanjem trenutku
… se veseliš prihodnosti

Več o praksi bom s teboj delila na Mena Kafeju 17.5.2024.
Pofočkaš se na povezavi >>> http://divine.si/aktualno/kafe.html

29. 1. 2024

Kaj vidiš v očeh ženske, ki je srečna…

Taja Ženska 0 Comments

Na zunaj je bilo videti, da ima Magda popolno življenje; uspešna ženska, profesorica na fakulteti, dobra mama, žena. Poskrbela je za svojo družino in vse okoli sebe.
Če je kdo potreboval pomoč je bila vedno pripravljena pomagati.

V sebi pa se je počutila prazno, osamljeno in nepovezano v svojem zakonu.
Vendar tega ni vedela. Ni vedela, da je otopela in da je na avtomatskem pilotu.

Dokler ni srečala Petra.

Srečala sta se na konferenci in iskrica je poskočila med njima.
Počutila se je kot na oblakih.

Oživela je.

Ob njem je v sebi čutila živost, ki je ni čutila že desetletja.

In prepričana je bila, da se počuti živo zaradi njega.
Vedno znova je ponavljala, da je Peter vir njene prebujene vitalnosti, radosti in živosti, ki jo je čutila v sebi. In da bo, če izgubi njega, izgubila tudi strast, ki jo je čutila v sebi.

»To je to!« je bila vzhičena.
»On je odgovor na vse moje neuslišane želje.«
»Ločila se bom.«

Magda je verjela, da je bil njen mož kriv, da se je počutila tako ujeto, nesrečno in osamljeno.
Verjela je, da je Peter tisti, s katerim bo srečna za vedno.
Verjela je, da živost v sebi čuti zaradi njega.

Magda je bila stara 49 let.
Leta je skrbela za druge, sledila dolžnostim in obveznostim žene, mame, sestre, hčerke in profesorice.

Njeno življenje je bilo monotono in avtomatsko.

Peter je bil kot utrinek na njenem nebu, ki jo je prebudil iz spanja.
V njej je prebudil speče želje.

Spomnil jo je na to, da si želi več od življenja kot le to, da poskrbi za potrebe in želje drugih.
Čutila je, da hoče več.

Odprla se je.
In verjela je, da je za to kako se počuti zaslužen Peter.
On je postal njeno novo sonce brez katerega ni mogla živeti.
Vso svojo pozornost je namenila njemu.
In mu dala vso svojo energijo. Vso svojo moč.

Prepoznala je, da noče več biti prijetna, pridna, prilagodljiva in poslušna.
Vedela je, česa noče več.
Vendar v resnici ni vedela kaj si želi.

Biti živa je bilo zagotovo boljše kot biti otopela.

Živost. Strast. Vznemirjenje. Entuziazem.
Živahnost.
Večina ljudi si želi čutiti to živost v svojem življenju.
Hrepenijo po živosti.

Ko v svojem življenju počasi drsijo v otopelost, eni skušajo priti v stik z njo skozi adrenalin.
Skočijo s padalom.
Gredo na vožnjo z vlakom smrti v adrenalinski park.
Najdejo poživitev skozi alkohol ali droge.
Imajo afero.
Sekajo ovinek.
Naredijo nekaj nevarnega.
Poiščejo nekaj, kar bi to živost prebudilo.
Tudi, če samo za trenutek.

Vendar živosti ne moreš najti zunaj sebe.

Živost ni posledica.
Živost ni nekaj, kar čutiš, ker je v tvojem življenju prava oseba.

Živost je vedno v tebi.
Vprašanje je samo ali si v stiku z njo ali si jo zatrla in pozabila nanjo.

Živost v sebi čutiš, ko si v stiku z življenjem.
Življenjska energija je nekaj, kar ti je vedno na voljo.
Živost povabiš v ospredje.

Živost čutiš, ko se ji odpreš in ustvariš prostor zanjo.
Živost potrebuje prostor v katerega lahko vstopi.

Zato vedno znova pravim, da je pomembno, ko vstopiš v svoja 40-ta in še posebej, ko greš v svoja 50-ta, da zavestno narediš prostor zanjo.

Pogosto ženske čakajo, da se bodo stvari uredile, da bodo prišli boljši časi, ko se bodo usmerile nase in na svoje srčne želje

Želje so intimno povezane z živostjo.
Ko pridemo v stik s svojimi srčnimi željami, pridemo v stik tudi z živostjo.

Vprašaj katerega koli moškega… kako ve, da je ženska res povedala kaj si želi brez samo-cenzure?

Ker žari, ko je njena želja izpolnjena.
Živost sije iz nje.
In tega ne moreš zanikati.

Kaj je tisto, kar vidiš v očeh ženske, ki je srečna?
Živost.

To je tisto, kar si želimo izkušati.
To je tisto, kar želimo osvoboditi v sebi.
In to je tisto, kar želi čutiti vsak moški ob svoji ženski.

Vendar velika večina žensk s katerimi pridem v stik ne ve, kako priti res v stik z živostjo v sebi.

Iščemo jo v spolnosti.
Iščemo jo v igrah na srečo.
Iščemo jo v vznemirljivih stvareh.
Iščemo jo v potovanjih.
Iščemo jo v avanturah.
Iščemo jo v nevarnostih.

Če jo iščeš in ne veš kako jo najti, te vabim, v individualni mentorski program Prebujena.
Skupaj bova pogledali kje si izgubila stik z živostjo in kako jo ponovno obudiš v svojem življenju. Brez tveganja, brez nevarnosti, brez sramu in brez kasnejšega obžalovanja.

Ker ko ženska ugotovi, da se afera ne obnese in da je ljubimec tak kot njen bivši, bo šla v napadanje same sebe, v samo-kaznovanje in se bo še bolj zatrla, zaprla in zakrčila.

Živost je tok, ki teče skozi telo ženske, ki je odprta, pretočna in srečna.
Oživlja jo. Od znotraj.

Tisto kar lahko naredi pozitivno razliko je energijsko čiščenje maternice.
Ker v svojem notranjem prostoru narediš več prostora za živost.

V februarju odpiram vrata v program Neguj Žensko v Sebi, kjer te bom korak po korak vodila v stik z živostjo, s tem žarom v ženski. Podrobnosti najdeš na povezavi http://divine.si/program/negujspl.html

Ker če tega ne narediš, bo tisto, kar te bo prebujalo jeza in bes zaradi tega, ker te živosti ni v tvojem življenju.

Jeza v sebi skriva željo in živost.
To je zlato, ki je ujeto v jezi.

In če svojo jezo zatiraš v sebi, se bo kazala kot dolgočasje.
V drugi fazi izbruhne kot vulkan. In lavo zliješ na tiste, ki so po tvojem mnenju krivi, da si v dolgočasju, v apatiji. Če z jezo ne znaš upravljati, jo boš zatrla nazaj.

In za vsako žensko želim, da je v stiku z živostjo.
Da se počuti živa.

Zasij kot TI!
Taja Albolena

24. 11. 2023

Ukvarja se s staranjem…

Taja Ženska, Življenje 0 Comments

Bila sem na marketinškem dogodku, kamor sem šla z namenom, da spoznam nove ženske.
Fenomen, ki sem mu bila priča, ko sem povedala s čim se ukvarjam je nekaj, kar opazujem povsod… zaradi tega pišem tale zapis.

»Ukvarjam se z ženskami na prehodu. Še posebej z žensko na prehodu v menopavzo.«
To je bil moj odgovor na vprašanje kaj počnem.
Pogled ženske je odtaval in čutila sem nelagodje, ki ga nisem znala opredeliti.

Dokler mi ni kliknilo, da večina to interpretira… ukvarja se s staranjem…
In odziv… to me ne zanima.

Tako zelo si želim, da bi ženska razumela, da je od kvalitete priprave na ta prehod, ki poteka cela njena štirideseta leta odvisna druga polovica njenega življenja.

Hkrati pa razumem, zakaj je menopavza enačena s staranjem.

Po razlago pa morava daleč nazaj v življenju ženske.

Ženska je bila še nedavno nazaj lastnina moškega.
Ženska v sedemdesetih ni mogla kar sama na banko, da bi odprla račun. Z njo je moral ali mož ali oče, ki je jamčil zanjo. Pazi, v sedemdesetih, to je petdeset let nazaj.

Ženska je bila vzgajana, da je bila dober material za ženitev.
Ker, če se je dobro oženila, je bila preskrbljena.

Jaz sem otrok sedemdesetih in spomnim se, da so me učili, da je pomembno, da sem prilagodljiva, odzivna, da znam pomiriti ljudi, ustvarjati harmonično okolje, da sem tiho, da ne izstopam in predvsem, da nimam preveč izstopajočih in glasnih želja.
In da se razumeva, tega mi nihče ni povedal na glas.
Zgled žensk v družini je govoril glasneje od besed.

Sem imela pa tudi babico, ki se je uprla, ki se je ločila, ki je bila prepričana, da lahko dela vse in to sama. Babico, ki je bila sposobna in je zmogla. Hkrati pa je bila s starostjo vedno bolj zagrenjena in zlobna.

Pridna punčka v naši družbi zraste v sposobno in neodvisno žensko, ki zmore vse sama in je hkrati nesrečna, sitna in zagrenjena. Njena zamera raste in samo-sovraštvo se z leti zgolj krepi.

Zakaj sploh govorim o tem?

Ker je želja po večni mladosti del ideala S.U.D. ženske, ki je seksi, uspešna in duhovno razgledana. Ideal, ki poganja številne milijarde vredne industrije kot je lepotna.
Industrije, ki krepijo paradigmo tega, kaj vse mora narediti sodobna ženska, da je dober material za ženitev ali z drugimi besedami, da bo preskrbljena do konca svojih dni.

Pogovarjala sem se s prijateljico, ki dela v šolstvu.
Razlagala mi je, kako je med dekleti popularno to, da je vse, kar potrebuješ dober videz, ker potem preko socialnih medijev dobiš pozornost, denar in je zate poskrbljeno.

Številne mame ne razumejo kaj se dogaja z njihovimi dekleti.
In kot je bil ideal, ki so ga prodajali nam v osemdesetih, da se moraš učiti in imeti dobre ocene, ker boš potem dobil dobro službo in boš preskrbljen je danes ideal še vedno tam, le da ima popolnoma novo preobleko.

NI se ti treba učiti. Bodi lepa. Bodi v trendu. In boš preskrbljena.

Pridna Punčka verjame, da če bo stvari naredila prav, bodo ljudje to opazili in jo bodo nagradili. Izkušnje kažejo, da jo ne.
Pridna Punčka verjame, da bodo ljudje poskrbeli zanjo, če bo ona poskrbela zanje. Gre v razdajanje. V ugajanje. V prilagajanje. Izkušnje kažejo, da ljudje ne funkcioniramo na tak način. Večina gre v polarno nasprotje.
Pridna Punčka je na voljo drugim. Poskrbi za druge. Postavi potrebe drugih pred svoje.

In to je del v ženski, ki ga prevzame od svoje mame, babice, tete, sestre.
Njena odrasla verzija je ženska, ki je izjemna, neodvisna, samostojna, ki zmore vse sama.
In je sama. In je nesrečna. In na prehodu v menopavzo je izčrpana.

Zmotno je prepričanje, da je prehod v menopavzo izguba menstruacije.
Tudi zaradi tega nerada govorim o menopavzi kot o dogodku.
Gre za prehod, arhetipski proces, ki te med drugim sooči tudi s Pridno Punčko v tebi.
Sooči te z vsem, kar si prevzela s strani svojih prednic, pa morda o tem nikoli v svojem življenju sploh nisi razmišljala.

Na tem prehodu, s svojim zgledom kažeš naslednji generaciji, svojim hčerkam, nečakinjam kaj pomeni biti ženska.

Žal vidim toliko Pridnih Punčk na tem prehodu, ki čakajo na svojega princa na belem konju, da jih reši, ker so stvari v življenju počele »prav« in bi to končno nekdo moral videti.
In pa odraslih sester teh Pridnih Punčk v obliki Neodvisne Ženske, ki so utrujene, zagrenjene, zamerijo vsem okoli sebe, ker toliko delajo in ker nihče ne poskrbi zanje.

In gledam ta svet.
Norost. Pohlep. Razprodajo.
Profit je tisti, ki poganja ta svet.
In bog ne daj, da bi se postarala.

Ja, ukvarjam se s starostjo.
Ker želim, da je ženska v drugi polovici življenja vitalna.
Ker želim, da je ženska kadarkoli srečna.
Ker želim, da ženska razume kako zelo je dragocena in pomembna za svet, za skupnost, za planet.

Vendar vem tudi, da to terja od ženske, da spozna sebe. Da se opolnomoči. Da vzame svojo moč nazaj. Da se osvobodi. Da bi se lahko resnično razcvetela.

In v resnici je to moje delo… Razcvet Ženske.

Iz izkušenj vem, da ženska v svoj razcvet lahko stopi že na prehodu v tridesetih, tam okoli 36-tega leta. Pred petnajstimi leti sem o tem začela govoriti, ker sem intuitivno čutila, da so prva velika vrata oziroma prehod. In naslednja velika vrata so pri petdesetih.

Lahko počakaš in greš mimo prvih.
Lahko počakaš in greš mimo drugih.

Vprašanje pa je kakšna je kvaliteta tvojega življenja, če tvoje življenje furajo pričakovanja in ideje tvoje Pridne Punčke in če vztrajno zatiraš želje svoje Duše.

Vabim te v druženje Menopavza – tvoja vodnica v žensko moč, modrost in milino.
Začeli bova s tem, da ti bom razložila zakaj je menopavza iniciacija v tvojo moč.
Nadaljevali bova s Pridno Punčko in kako ovira tvoj razcvet, če se z njo ne spoznaš in pomiriš.
Kako odrasteš v Zrelo Žensko, ki pozna svoje srčne želje in naredi prostor zanje, ter jih zaživi?
V svojih štiridesetih, petdesetih ali sedemdesetih.

Izbira je tvoja.
Si zraven?

Taja Albolena
Vodnica v razcvet Ženske Duše
♥ www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Utrinek tedna je pismo, kjer te na Venerin dan spomnim na to, kako dragocena si kot Ženska. In kako biti Ženska v svetu, ki deluje na moški način. Pišem o Lepoti in o izzivih življenja. O varovanju Ljubezni in o sijanju.
Ker globoko verjamem, da ženska s svojo Svetlobo zdravi in preobraža svet.
In ker zate želim, da ceniš Sebe, zaupaš Vase, se zaneseš Nase in spoštuješ svojo Žensko Dušo.
In da ostajaš na frekvenci Ljubezni. Pismo dobiš v svoj e-predal vsak petek. Brezplačno. Naročiš se na povezavi >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in povezana v skupnosti enakomislečih žensk potuješ hitreje in dlje, se mi pridruži in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

20. 10. 2023

Maš ti to…

Taja Sestrstvo 0 Comments

Pozvonilo je pri vhodnih vratih in moj dragi je šel odpreti.
“A lohk cukr,” sem zaslišala iz predsobe.
Sem mislila, da se kdo heca.
Pa je dekle pojasnilo, da res potrebuje sladkor.
Če imamo.

Mamo mi to.

“Belega ali rjavega,” vprašam.
“Vseeno,” odgovori nazaj.

Oki, si misim. Ker belega nimamo.
Ji dam pol kile.
In ona se zahvali.

Zapre vrata in se spogledava.
Kaj takega!?

V teh časih.

Jaz sem še iz unih časov, ko ni bilo nič nenavadnega, če si šel k sosedu po kavo, mleko ali cuker.
Ali če je kakr sosed uletel k tebi. Ker mu je zmanjkalo.

Danes pa, če stvari nimaš doma, na zalogi, pač skočiš v trgovino.
Itak jo imaš za vogalom.
In če ni odprta, si rečeš: “Bom pa drugič.”

Meni tudi na kraj pameti ne pade, da bi šla k sosedi.
Me ne bi bila vesela.

Kakšno uro kasneje pozvoni.
Tokrat grem odpirati jaz.

Dekle stoji tam s prijateljico in z mafini na krožniku.
“Za vas, ker ste posodili sladkor.”

Se obrneta in odšibata.

Jaz pa stojim tam s krožnikom v rokah in se čudim.

VAU. Všeč mi je.

Všeč mi je, da pečejo sladice same.
Všeč mi je, da prosijo za pomoč.
Všeč mi je, da smo dobili mafine.

Dobri so bili.
Sladki.

Skupnost.
To si želim za vse nas.
Skupnost v kateri lahko prosiš za pomoč.
Skupnost v kateri veš, da imaš podporo.
Skupnost, ki navija zate.
Skupnost v kateri smo vsi v razcvetu.

Ena tistih stvari, ki me vedno znova poboža in osupne hkrati je prepoznava, kako dragocena je skupnost.

Dolgo časa sem mislila, da zmorem sama.
Da ne potrebujem podpore, prostora, v katerem se čutim ugledana in uslišana.
Prostora v katerem se čutim dovolj varna, da sebe delim z drugimi.

Potem sem našla svojo jato.
In tedenska srečanja, ki me spomnijo na to, da negujem sebe, da se spomnim vedno znova na svoje potrebe in skupne prakse me nahranijo.
Vedno znova vidim, da potrebujem to.

Ta opomnik, da je z mano čisto vse OK.
Tudi ko stvari razpadajo, se pokvarijo, da nisem jaz kriva.
Tudi, ko so ljudje okoli mene bolni, da ni na meni, da rešujem.
Tudi, ko imamo preplavljenost z obveznostmi in kaos v domačem okolju, da sem OK.
Da mi ni treba biti popolna.
Da nihče ne zmore vsega.

In da vedno delam toliko kot lahko, tam kjer sem.
Potrebujem redne opomnike.
Tudi takrat, ko imam toliko vsega, da ne zmorem biti zraven.
Vendar vem, da so tam, tudi zame.
Da držijo prostor, tudi zame.
Da sem del kroga, tudi ko me ni fizično zraven.
Pač poslušam kasneje. Včasih pa tudi po več tednov ne. In je ok.

Sem že parkrat tuhtala, da bi se odjavila. Da ne bi več sodelovala.

To me prime še posebej takrat, ko po tri ali več tednov ne zmorem ujeti klica v živo, potem pa ne uspem poslušati za nazaj.
Pa vedno znova ugotovim, da potrebujem to jato.
Da potrebujem opomnike. Da potrebujem to, da stvari slišim vedno znova in znova.

Nekaj subtilnega, tako zelo dragocenega je v tem, da smo skupaj.
In da veš, da smo tam druga za drugo, druga ob drugi in druga z drugo.
Brez navijanja, brez glasne vzpodbude in motiviranja v smislu… JA ti to zmoreš, pojdi za tem, gremo, gremo.

Tiha prisotnost.
Ko samo SI.
Obstajaš.
Dihaš.
Kimaš.
Se smehljaš v prepoznavi tega, kar je podeljeno v krogu.

Dragoceno je, da se imamo.
Podpora. Povezanost. Skupnost.
Varnostna mreža, ki te ujame, ko padeš.
Jata s katero letiš hitreje in dlje.
Sveto mesto, kjer objameš sebe, se potopiš v globine svoje ženske duše, utelesiš svojo moč in zasiješ kot TI.

To v kar globoko verjamem je, da ženske potrebujemo podporo, potrebujemo sestre, ki nas držijo, ko plujemo po razburkanih oceanih svojega čustvenega sveta.
Iz izkušenj vem, kako to, da se srečamo in se povežemo druga z drugo, obogati čisto vsako, ki je del tega kroga, te posode, ki jo ustvarjamo skupaj.
Kajti povezanost je za žensko temelj in namen življenja.

Zato te vabim v skupnost Dragocena.
Gre za skupnost, zaprto skupino, kjer bom s teboj delila svoje znanje in predvsem izkušnje s svoje poti.
To je podpora, ki ti bo na voljo kolikor dolgo jo boš potrebovala; 90 dni, 90 tednov ali za vedno. Izbira je tvoja.

V resnici gre za sestrstvo Varuhinj Ljubezni. Za skupnost v kateri odkriješ svojo Dragocenost, utelesiš svojo žensko moč in zaživiš svoj polni potencial Duše. Pridruži se nam. Več najdeš na povezavi http://divine.si/program/dragocena.html

Taja Albolena

Vodnica v razcvet Ženske Duše
♥ www.divine.si

1. 9. 2023

Življenje je prekratko, da bi čakala na dovoljenje, da začneš živeti.

Taja Življenje 0 Comments

Ena tistih stvari, ki me vedno znova razpizdi je, ko slišim moške… trenerje, mentorje, vodje, ki govorijo ženski, da naj neha dramatizirati in samo naredi stvari.

Saj veš, samo naredi to.
Ker vem, da ne razumejo, da so moški vzgajani v to, da lahko naredijo karkoli in gredo kamorkoli. Ženska pa je na drugi strani vzgojena, da potrebuje dovoljenje, da naredi stvari.

In ne glede na to kako sposobna je.
Ne glede na to, kako si želi uspeha.

V otroštvu so jo naučili, da bo njeno življenje šlo bolj tekoče, če bo poslušala.
Če bo sledila pravilom. Če bo ubogala.
Ker udomačevanje poteka skozi kaznovanje, ko ne posluša in nagrajevanje, ko je pridna.

Od ženske se pričakuje, da stvari naredi, kot so ji naročili.
In ko ji ne uspe sama sebe biča.

Vedno bolj se počuti ujeto.
Ko se razdaja za druge, ugaja drugim, se prilagaja, se v sebi počuti vedno bolj ujeto.
Vedno bolj zataknjeno na mestu.

In ko pride do točke, ko je za njo več let kot pred njo, tam okoli 50-tega v sebi vedno bolj čuti frustracijo tega, da se ne more premakniti.
Želi si potovati. Želi si študirati. Želi si začeti s samostojnim poslom. Želi se preseliti. Ali pa dati odpoved v svoji stresni službi.

In vsake toliko, ko ni zaposlena s tem, da s svojega neskončnega seznama opravil odkljuka vse kar je naredila, ko ni nikogar, ki bi karkoli potreboval od nje, ko stvari potihnejo, ugotovi, da je obupana.

Ujame jo vse tisto, pred čemer je bežala s prezaposlenostjo, razdajanjem za druge, s prilagajanjem drugim ali s pretirano ustrežljivostjo.

Nič novega. Nič v čemer bi uživala. Nič resničnega.
Lahko vidi to, kar je ena od žensk tako zelo slikovito opisala kot… Vstanem. Delam. Padem v posteljo. Vstanem v nov dan. Štejem ure do vikenda. Veselim se v petek zvečer. Žalujem v nedeljo zvečer. Ponovim.

Čas pa teče.

To kar ženske čakamo je na nekoga, ki nam bo dal dovoljenje.
Čakamo na dovoljenje, da bi lahko zaživela življenje, ki ga želim živeti.
Zakaj?

Ker sem dobra ženska. Ker sem pridna punčka.
Ki posluša. Ki čaka, da bo izbrana. Ki čaka na dovoljenje, da lahko začne živeti.
Čaka na nekoga, ki ji bo rekel, da je v redu, da lahko gre naprej.
Želi zeleno luč.

Izziv je v tem, da te zelene luči ne dobiš od zunaj.
Nihče ti ne more dati dovoljenja, da si to kdor ti si.
Nihče zunaj tebe ne ve, kaj se dogaja v tvojem srcu.

In vendar čakamo.
Čakamo na dovoljenje.
In mnoge ženske umrejo medtem, ko čakajo na dovoljenje.

Sem lahko za trenutek radikalno iskrena.
Nočem umreti medtem, ko čakam.
Ti?

Čutim, da je čas, da ženske spustimo oklepe in si priznamo kaj si želimo.
Da smo iskrene s seboj, kaj si želimo od življenja.
In da podpiramo druga drugo, da se ne zadovoljimo z manj kot si želimo. Da se premaknemo onkraj izgovorov.

Čas je, da nehamo čakati na dovoljenje drugih.
Ker je življenje prekratko, da bi se ukvarjala s tem kaj si drugi mislijo o tebi.

In ko se boš odločila, da želiš zasledovati svoje sanje ti lahko zagotovim, da se boš soočila z uporom zunaj sebe in v tebi.

V sebi boš čutila, da je vse skupaj preveč. Da je pretežko.
In nihče ni rekel, da bo lahko. Neudobno je, ja.
Vendar je pomembno, da se zavedaš, da se vsako seme, ko kalček začne svojo rast skozi zemljo, sooča z uporom. Nadaljuj.

Pomembno je, da veš, da nikoli nisi prestara, da bi začela slediti svojemu srcu in svojim srčnim željam. Poslušaj navznoter in sledi navdihom, ki prihajajo s strani tvoje duše.

In ne glede na to kolikokrat si slišala… Kaj si bodo pa drugi mislili?… nima veze. Tvoje življenje je tvoje. Opravljanje vedno pride iz negotovosti, zavisti, ljubosumja in nezmožnosti slediti svojim sanjam. Naj te to ne ustavi na tvoji poti.

Zagotovo se boš soočila s strahovi, ki jih s seboj nosiš že od majhnega… strah pred zapuščenostjo, zavrnitvijo, kritiko, sojenjem, nesprejetostjo, izločenostjo. Poznavanje sebe in svojih ovir ter negotovosti v sebi je ključnega pomena. Objemi svojega notranjega otroka v sebi in jo posadi na zadnji sedež v svojem avtomobilu življenja.

Zdaj je čas, da se premakneš.
Čas je, da slediš svojemu srcu.
Čas je, da zasleduješ svoje sanje.

In da vodiš s svojim zgledom.

Ker je življenje prekratko, da bi čakala na dovoljenje, da lahko začneš.

Nekega lepega dne se bo tvoje življenje zvrtelo pred tvojimi očmi.
Poskrbi, da ga bo vredno gledati!

Taja Albolena

Vodnica v razcvet Ženske Duše
♥ www.divine.si

4. 8. 2023

Drznost

Taja Življenje 0 Comments

Drznost je lastnost, ki jo danes enostavno moraš imeti.
Drznost, da se pokažeš, da slediš svojemu srčnemu hrepenenju, svojim srčnim željam, da živiš na polno.

In to še posebej takrat, ko si ranjena, ko boli, ko bi se najraje skrila in igrala majhno igro, da ne bi bila ponovno ranjena. Upati si. Imeti pogum, da slediš svojemu srcu namesto pogojevanju, namesto udomačenosti.

Vzgojene smo v to, da bomo poskrbele za druge.
Pozabiš na svoje potrebe medtem, ko so potrebe drugih tvoja prioriteta.
In nekatere ženske se temu upremo.

Identifikacija z očetom in to, da postaneš Hči očeta je tisto, kar sledi.
V ospredje stopijo doseganje, potiskanje, ko se trudiš, da bi dosegla vse, naredila vse in imela vse.
Posledica tega je, da nehaš zaupati svoji Ženski Duši.
Izgubiš stik s svojimi potrebami, željami in počasi pozabiš na to, kdo v resnici si.

Sledi iskanje potrditve v zunanjem svetu.

In če ne prej je prehod v 50-ta tisto povabilo, da se spogledaš s svojimi zanikanimi potrebami in spustiš moške prakse.

Izbrati sočnost življenja je svojevrstna drznost, ki napolni tvoje telo, ki te izpolni popolnoma.
Napolni te z radostjo in samo tako živiš življenje, ki te je vredno.
In vsak trenutek je tvoja izbira ali živiš življenje iz svojega srca, avtentično tvoje, ali slediš udomačenosti, strategijam in pogojevanju, ki so del tvoje vzgoje, odraščanja, družbe.

Ni res, da ne moreš ničesar narediti!

Vprašanje je samo kaj bolj ceniš v sebi, kaj izbiraš in čemur daješ, namenjaš svojo pozornost.

Pot srca ni lahka in to kar potrebuje je naše nenehno naravnavanje, ponovno uglaševanje z njo.
Tukaj ni avtomatike, je zavestna izbira 24/7, vedno znova in znova.

Tukaj ni udobja in ni sigurnosti, in ja, pogosto je grozljivo in strašljivo, ko ne veš kam greš.
In vendar srce napolni tvoje življenje z vitalnostjo in sočnostjo, če imaš pogum in drznost, da mu slediš.

In ti? Si upaš?
Slediš svojemu srce ali svoji udomačenosti?

Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥ www.divine.si

1. 8. 2023

Žanješ tisto, kar si sejala…

Taja Kreacija 0 Comments

Ob prazniku prve žetve Lammasu nas mama Gaia spomni na to, da lahko žanješ samo tisto, kar si sejala.
Semena zrastejo v rastlino, ki ponudi plod.

Seme temnega dela leta, ki je bilo zasejano na poletni solsticij ob Lammasu začne s svojo pospešeno rastjo.
Začenja se faza razpuščanja v črno prst. To je čas zaključevanja, žetve tistega, kar smo sejali spomladi.

Lammas je praznik temne mame. Ko pride v ospredje Kali, ki vlada razpuščanju v izvorno temo.
Ravno v času Siriusovega portala, praznovanja Levjih vrat nas Izvorna mati opomni, da se vse poraja iz njene črne ljubezni.

Pred nami je priložnost, da srečamo same sebe v njenem negovalnem objemu.

Lammas nas opomni, da je čas, da se razpustimo v izvorno temo boginje Isis, v objem Izvorne mame.
Če smo se na Imbolc porajali v individum, se na Lammas razpuščamo nazaj v celoto vsega kar je.

Tisto, kar te mama Gaia spomni ob tem prehodu v letu je, da ti dih ne pripada.
Na posodo ti je.

Če mama Gaia diha v šestmesečnih intervalih, se na Lammas začenja faza vdiha.
Zrak, ki ga vdihuješ, ti ne pripada. Vstopa vate in potem ponovno izstopi skozi izdih.

V tem intervalu, ko je v tebi pa z njim kreiraš, zdraviš svojo notranjost, jo revitaliziraš in jo prenoviš.

V svoji notranji pokrajini zaseješ semena, ki jih je potrebno negovati, da zrastejo v močne rastline.
Tvoje seme, potencial, ki ti je na voljo, sam po sebi ne zadostuje.
Potrebuje prst, hranila, vodo in sonce, da neguješ to seme in da poskrbiš, da je tvoja notranja pokrajina rodovitna.

Tvoje notranje gorivo mora podpirati seme, če želiš, da zraste.

Če zastrupiš svojo notranjo pokrajino s strahom, samo-sovraštvom, z dvomi in žaljenjem same sebe, bodo semena tvojega potenciala težko zrasla.

Velikokrat slišim kakšne so želje in kaj bi si želela, vendar potem ne sledijo navdihnjene akcije, da bi to svoje seme podprla v rasti. Ko poveš kaj bi rada, je pomembno, da to podpreš tudi z energijo, čustvi in mislimi.
Uglašenost je resnično pomembna.

Ker žetev se ne zgodi sama od sebe.
Rastlina potrebuje nego čez leto.

In ko obrodi sadeže, se ti sadeži ne poberejo in skuhajo v marmelado sami od sebe.
Treba jih je pobrati in skozi akcijo, kuhanje, pakiranje pretvoriti v ozimnico.

Povsod si ključna sestavina TI.

Z lahkoto bi našla izgovore zaradi česa vse ne morem narediti tega, kar vem, da je potrebno.
Ni časa, ni potrebnih virov, ni pomoči, vse to te vedno znova vrača v žrtev.
Zlahka zdrsneš v to, da si žrtev svojega življenja, namesto, da si kreatorka, ki zavestno kreira in uporablja večje cikle, kot vodnike na svoji poti.

Vem, da to terja zavedanje in prisotnost, da si budna in v stiku sama s seboj, da prepoznaš kje se nahajaš. Prevzemanje odgovornosti zase je v ospredju učenja arhetipa Mame.

Kajti žela boš le tisto, kar si posejala in kar si negovala.

V Varuhinji Potencalov ti pomagam odkriti kaj so semena, ki jih nosiš v sebi, da bi jih zavestno zasadila in pobirala njihove plodove še dolga leta.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

1 2 3 4 5 >»