Zavestno starševsko

angry

Tvoja izbira je ali dovoliš, da te drugi razkurijo ter odreagiraš na provokacije ali izbiraš, da ostajaš mirna.

Moč izbire je vedno v tvojih rokah.
Tudi, ko misliš, da nimaš izbire, jo imaš.

Včeraj sem sedela v avtu in se prebijala skozi gužvo v mestu, ob tem pa sem imela na sovoznikovem sedežu tempirano bombo, ki je bila tik na tem, da izbruhne, ker sva zamujali. Ob sopihanju, cepetanju in pritoževanju sem se zavedala, da je v meni prisoten tisti del, ki bi kar ustavil in izstopil iz avta. Vendar to ni bil tisti del mene, ki je vozil.

Ena od stvari, ki jo vem tako jasno kot sedim tukaj je, da se bo vedno znova našel kdo, ki te bo izzval. In s tem sem še enkrat podoživela kako pomembno je, da sem zmogla ostajati mirna ob napetosti, ki je bila tako gosta, da bi jo lahko rezala z nožem.

Ob tem, ko sem se zavedala napetosti in nemira v njej, sem vedela tudi, da je to njeno in ne moje. Ampak če sem res iskrena, mi je bilo težko držati svoj prostor in ne dovoliti, da me vrže iz tira. Vedela sem, da bo izrečeno veliko grdih stvari, ki bi jih kasneje obžalovala, če si bom dopustila, da me potegne v svojo igro. In zato sem vedno znova ostajala v sebi in v stiku s svojim centrom. Kar je vse prej kot lahko, ko si v majhnem prostoru in se nimaš kam umakniti.

Danes vem, da je življenje kot valovanje. Enkrat si na vrhu vala in spet drugič pod njim. Umetnost deskanja na valovih življenja pa je v tem, da usvojiš veščine držanja svojega prostora in dnevne prakse, ki ti pomagajo, da držiš glavo nad vodo takrat, ko se ti zdi, da te življenje preplavlja in je vse res intenzivno.

Takrat, ko prideš do samega roba, je pomembno vedeti, kako navigirati na tem robu
.
In to je tisto, kar me življenje mojstri zadnjih devet let.

Potrpežljivost je ena tistih veščin, ki sem jo začela mojstriti takrat, ko je moje življenje razpadlo v prafaktorje. Vedno znova vidim, kako pomembno je, da zmorem ostati mirna in prisotna takrat, ko bi bilo najlažje znoreti in zliti ves gnev iz svoje notranjosti na nekoga zunaj sebe. Danes vem, da je to del prakse, ki je postala moja navada s tem, ko sem jo dosledno prakticirala. Vem pa tudi, da moraš skozi ta proces znati navigirati, da ne izgubiš stika s seboj.

Vsakič, ko izgubiš nadzor nad svojim življenjem in pustiš notranjemu pritisku in negativnim čustvom, tistemu gnevu v sebi, da se zlije čez rob, se ločiš. Enostavno izgubiš stik s seboj in s tem tudi z okolico, z ljudmi in s svetom.

In to neudobje, ko si na robu je razlog, zaradi katerega toliko ljudi raje poseže po substancah in se skrije v odvisnosti. Pobegnejo v otopelost, da ne čutijo. Pa naj bo to skozi alkohol, odnose, socialne medije, tehnologijo, hrano, nakupovanje ali substance.

Ko izgubiš svojo moč, ki jo takrat, ko se razburiš zliješ v roke nekomu drugemu, jo poskušaš nekako nadomestiti. Vendar ti tovrstni nadomestki ne dajo tega kar upaš, da ti bodo dali. Cena uporabe pa je izjemno visoka.

Ko daš nekomu v roke moč skozi obupa ali potrebo, ki ni izpolnjena, izgubiš stik s svojo močjo in s svojim potencialom v sebi. Izziv pri odvisnostih je v tem, da v resnici iščeš povezanost.

Danes vem, da je to, da čakaš na boljše čase iluzija. Resnica je, da nič ne bo postalo lažje, če se ti ne boš premaknila. Nehaj čakati na zunanje okoliščine, da bo postalo lažje, bolj varno, da boš imela več poguma, da boš končno zaupala vase in naredila stvari drugače. Da boš izrazila sebe.

Vedno boš čutila to, kar čutiš v danem trenutku, glede izbir, ki so ti na voljo, pa naj bo to strah, dvom ali nemoč, dokler se ne boš voljna soočiti s tem zakaj ostajaš zataknjena in kako ti to, da si ločena sama od sebe v resnici služi.

Ko si enkrat povezana s seboj je nemogoče, da bi bila osamljena ali obupana. Bryant McGill

Ko se enkrat povežeš z zaupanjem v sebi, nehaš iskati rešitve v svetu tam zunaj. Vse, kar si v življenju želiš, vključno z mirnostjo in sposobnostjo, da držiš svoj prostor, jasnost, svoboda, vse to lahko najdeš le, če si voljna pogledati kakšen je trenuten zemljevid, po katerem navigiraš svoje življenje.

Če izhajaš iz pozicije pomanjkanja in iščeš to kar ti manjka zunaj sebe, boš našla vse izgovore in razloge, ki jih potrebuješ, da ostajaš tam kjer si.

Fascinantno dejstvo je, da so stvari, ki te najbolj motijo del tvoje identitete in dokler se nisi pripravljena spogledati s tem, kar ti stoji na poti, s svojimi notranjimi ovirami, se bodo stvari ponavljale.

Stik s seboj je intimno povezan z zaupanjem v to, da se vse dogaja z razlogom.
Pa tudi z zavedanjem, da ti izbiraš.
Vedno imaš izbiro.
Le da resnica ni prav popularna izbira.

Vendar samo izbira ne zadošča. Da bi stvari v sebi resnično spremenila se moraš zavezati temu, kar si izbrala. In tukaj prideš do izgovorov, ovir v sebi, s katerimi se enostavno moraš spogledati, ker drugače greš enostavno še en krog.

Ko sem v svojem življenju izbrala, da bom prijazna do sebe in drugih, je s tem prišla tudi zaveza, da bom vsakič, ko bom izzvana tako kot sem bila včeraj, držala svoj prostor za prijaznost in mirnost. Ne glede na vse. Brez zavezanosti prijaznosti in ljubezni znotraj sebe bi zlahka znorela in svoj notranji nemir zlila na osebo na sovoznikovem sedežu.

In ko izbereš in se zavežeš temu, da boš to izbiro ponavljala, moraš biti v tem dosledna. To je moje učenje starševstva. Doslednost. Da sem mejo, ki sem jo postavila tudi držala. Da sem bila dosledna v svoji zavezi in izbiri. Ker če jaz nisem bila dosledna, je vse šlo rakom žvižgat.

In to je velika preizkušnja številnih staršev.
Če drugje lahko nekako voziš, brez da si dosledna, v starševstvu ne moreš.

Ob tem se velika večina ne zaveda, da imaš v sebi otroka, ki od tebe terja, da si mu starš. Da si dosledna v tem, kaj izbiraš zase in da ne iščeš bližnjic samo zato, ker je neudobno.

To kar z gotovostjo lahko trdim je, da samo skozi zavestno izbiro, zavezanostjo tej izbiri in doslednostjo ustvariš novo navado. Če tega ne narediš si na notranji avtomatiki. Razburjaš se. Kritiziraš. Sodiš. Uničuješ ljubezen.

Samo, ko se zavežeš temu, da se zaneseš nase in zaupaš vase, lahko presežeš destruktivne navade v svoji notranjosti. In to ni stvar sreče ali slučaja. Terja redno prakso in dosledno izbiro.

To je edini način, da se osvobodiš. In da presežeš destruktivne navade, ki jih imaš v sebi. Vedeti moraš, da si ti tista, ki si vedno odgovorna za to, kar čutiš in doživljaš v sebi. Nihče ti ničesar ne dela. Nihče drug ni kriv. Ti si tista, ki izbira, kako se bo odzvala na impulz, ki prihaja od zunaj.

Sprejeti moraš odgovornost za svoje življenje. S tem se vse skupaj čisto zares šele začne. Tvoja odgovornost je, da izbiraš opolnomočenje, da podpiraš sebe, opogumljaš sebe, da si prijazna s seboj, da si varuhinja ljubezni.

Namesto, da se usmerjaš na to, zakaj stvari niso kot ti misliš da bi morale biti tam zunaj, je potrebno pozornost usmeriti vase, na svojo notranjost in izbrati drugače. Izbiri sledi zavezanost, temu sledi doslednost in redna praksa, ki vodi v to, da ustvariš nove navade in novo realnost zase.

Ti si kapitanka svoje usode.
Ti imaš nadzor nad tem kaj čutiš v sebi.
In ja, vem, to je lažje reči kot v praksi izvajati.

Če ponovim kaj so pomembni koraki, ki te osvobajajo na tej poti nazaj k sebi;

1. Poveži se s seboj
– To, da si v svojem telesu in da čutiš kaj se v tebi dogaja je ključnega pomena. Ti moraš poznati sebe. TI moraš vedeti, kaj se dogaja v tebi. Ti moraš poznati svoje potrebe. Samo ko veš kje si, se lahko premakneš tja, kamor želiš iti.

2. Izberi zavestno
– Vprašaj se, kaj me podpira, kaj me opolnomočuje v tej situaciji? Kako mi to lahko pomaga rasti? V moji situaciji na začetku zapisa sem pogledala kaj me podpira in opolnomočuje. Kajti vem eno stvar, če me ne podpira in mi daje moči, potem mi ne služi. To, da sem žrtev okoliščin in situacije mi definitivno ne služi. Ko enkrat to veš, to postane tvoj notranji kompas in svetilka, ki te vodi na tvoji poti.

3. Izrazi se
– Ko si poveš resnico o tem kako se počutiš brez da sodiš in kritiziraš druge se osvobodiš. Odprtost in ranljivost, to, da si poveš resnico vedno zmaga. In to terja pogum, veliko poguma. Pogumna moraš biti, da se izraziš jasno, glasno in pogosto. Ko enkrat veš, kaj je na stvari bo prišlo tudi vodstvo iz tvoje notranjosti. Pomembno je, da veš kdo si in kaj so tvoje potrebe, s tem se uglasiš na to in s svetilko posvetiš v tej smeri.

4. Sooči se z ovirami v sebi – Identificirati moraš strahove v sebi, ki ti preprečujejo, da bi naredila tisto, kar veš, da je edina pravilna izbira zate. Strahovi nikamor ne gredo sami od sebe, tam so z namenom, da se soočiš z njimi. Ker saj veš strah je votel, okrog ga pa ni ni. Vendar se moraš pogumno soočiti z njimi, da bi to odkrila.

5. Zaveži se sama sebi
– Samozavedanje je bistvenega pomena, če želiš vedeti kaj je tisto, kar želiš spremeniti. Prepoznati moraš stvari take kot so in prisluhniti v sebi kaj so navodila tvoje duše. Ker v sebi imaš vedno glas ega, tvoje osebnosti, ki ga skrbi preživetje in glas svoje duše, ki si želi izkušati, uživati in se razcvetati. Pomembno je, da veš kateremu glasu slediš v sebi. Zaveži se temu, da slediš svoji duši, ne glede na vse.

6. Prevzemi odgovornost za svoje življenje – Zavezanost sebi te bo prisilila v to, da boš morala mojstriti doslednost. To je tisto, kar te bo vedno znova osvobajalo. Pomembno je, da se zavedaš, da si v vsakem trenutku 100% odgovorna za to, kje se trenutno nahajaš v svojem življenju. V vsakem trenutku imaš izbiro, da slediš sebi in si dosledna v tej zavezanosti svoji duši. Pomembno je, da se zavedaš izgovorov na poti in da se soočiš s posledicami svojih izbir. Namesto da zanikaš svoje napake na poti, se uči iz njih. Ko prevzameš odgovornost zase, vzameš svojo moč nazaj.

Susan Polis Schutz pravi: “To je tvoje življenje. Tvoja je moč, da izbiraš kaj boš naredila z njim. Izbiraj modro! Tvoja je moč, da ljubiš kaj si želiš v življenju in ljubi iskreno. Tvoja je moč, da hodiš po gozdu in si del narave. Tvoja je moč, da nadziraš svoje življenje. Tega nihče ne more narediti namesto tebe. Tvoja je moč, da ustvariš srečno življenje.”

Ne glede na okoliščine je tvoj čas tukaj omejen. Uporabi ga modro.
Sedi za volan v svojem življenju, namesto, da sediš na zadnjem sedežu in pustiš, da nekdo drug vozi avto tvojega življenja. V tebi je moč, da živiš svoje življenje v polnosti, celostno in kot varuhinja Ljubezni, Luči in Življenja.

Izberi jo. Zaveži se Sebi! Bodi dosledna v tej praksi.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

In skozi ta proces moraš znati navigirati, da ne izgubiš stika s seboj. In vem, kako ti lahko v tem procesu povezovanja in integracije, da vzljubiš sebe in ustvariš ljubezenski odnos s seboj, pomagam. V programu, kjer bom s teboj delila 9 pomembnih ključev s pomočjo katerih boš v polnosti zaživela kot Varuhinja Ljubezni. Dobimo se pod okriljem mlaja v Devici, ki predstavlja svečenico 10.9.2018. Več informacij najdeš na spletni strani http://divine.si/program/prebujenje.html

handbaby

Prišla je skozi mene…

Pred 20 leti sem bila na današnji dan v porodnišnici.

Predihovala sem popadke in pustila curkom vode v banji, da so blažili bolečino, ki jo je moje telo doživljalo z vsakim valom, ki se je dvigoval v moji notranjosti.

Bila sem v svojem svetu, v vzporedni realnosti.
Navodil, ki mi jih je dajala babica sploh nisem razumela. Bilo je kot bi govorila nek tuj jezik.
Vsakič, ko sem slišala glas, sem se obrnila k mojemu moškemu.
On je bil tisti, ki je prevajal vse, kar so hoteli od mene. Njega sem razumela.

Pustili so mi, da sem bila v vodi celo noč.
Že 9 ur sem dihala in plula nekje v svetovih, ki jih pozna samo moja ženska duša.
Babica mi je razložila, da bom lahko rodila v vodi, če ne bo nobenih komplikacij. Drugače bom morala na mizo.
In prosila sem moje telo, da naj vodi ta proces porajanja z inteligenco, ki presega vse, kar sem kadarkoli izkusila.

Ko se je porod čisto zares začel, me je porodničarka pustila v vodi. Le mojo medenico je podložila z nekaj rjuhami in slišala sem, kako je čofnila v vodo.

Svetost trenutka, ko dobiš drobno bitje na svoje trebuh je nekaj, kar me je do konca odprlo in razgalilo mojo dušo. Čudenje, čudežnost trenutka je nekaj, česar ne moreš opisati.
Ničesar nisem pričakovala in hkrati dobila vse.

In v tistem trenutku, ki se je meni zdel kot večnost je mala deklica dvignila glavo in me pogledala v oči. Imela sem občutek, kot da gledam v prostranost vesolja in čutila sem pogled v globinah moje duše.

Prepoznavanje. Ja, poznava se.
Bilo je presunljivo.

Še danes čutim v telesu tisto osuplost, ko sem se spraševala, kako je mogoče, da dvigne glavo, saj dojenček, ne more držati glave pokonci nekje do četrtega meseca. Vsaj tako so mi rekli.

In potem je pogled usmerila čez mojo ramo in pogledala v oči še njega – svojega očeta.
Mojega junaka, ki je bil cel čas z menoj.

Sledila je celotna procedura od prereza popkovnice in porajanja placente.
Jaz pa sem ves čas jokala. Vse je postalo zmeda v mojem Vesolju.

Kot bi se raztreščila na milijone koščkov.
In nihče mi ni povedal, kako jih zbrati nazaj v celoto.
Nihče mi ni povedal, kako poskrbeti za svoje energijsko polje, se ponovno zbrati in obnoviti sveti prostor, ki sem ga za devet mesecev posodila duši, da je v tej čudežni alkemični posodi ustvarila svoje telo.

Takrat nisem vedela, kakšen čudež je telo ženske.
Nisem vedela, da ženska skozi svoje telo opravlja duhovno fotosintezo. Da je ženska vir svetlobe. Posebne svetlobe.

Nihče mi ni povedal, da otrok ni moj. Da sem samo nosilka, varuhinja življenja. Moje telo je vedelo, kako ustvariti prostor v katerem je inteligenca vesolja ustvarila novo bitje. Ja, dala sem vse na voljo. Vendar nikoli ni bila zares moja. Vedno je bila sama svoja.
Bila sem ji vodnica v tem svetu. Varuhinja življenja, ljubezni in svetlobe. Učiteljica. Vse bi naredila zanjo. Vedno pa sem nekje v globini sebe vedela, da mi ne pripada.

Da gre za posvečeni dogovor med nama. Za dušni dogovor, da sva izbrali druga drugo. In da sta najini duši močno povezani, ker je bila v mojem telesu.

Danes vem – Privilegij je biti mama.

Tolikokrat si na preizkušnji, ko jemlješ to lekcijo, da otrok ni tvoj, nikoli ni bil in nikoli ne bo.
Ničesar ti ne dolguje.
Dano ti je , kot mami, da si varuhinja življenja, da poskrbiš za bitje, ki je prišlo na ta planet skozi tebe.
In duši ostajata povezani za vedno.

Ker se imamo, da se povežemo, izmenjamo, se spominjamo, se podpiramo in zdravimo.
Vendar nikoli nihče nikomur ne pripada.

Vem, čudna sem.
Vendar že od prvega diha in prvega pogleda vem, da mi ne pripada, da v resnici ni moja ali od kogarkoli drugega. Sama svoja je – tukaj, da spoznava samo sebe, izraža samo sebe, izkuša in se razvija in se vrača nazaj v celoto same sebe.

Nikoli nisem bila »klasična« mama in zaradi tega sem pogosto poslušala pripombe.
Vendar danes vem, da sem vedno ravnala prav.
Da sta ostali kar sta.

In danes praznujem tudi jaz. Praznujem samozaupanje.
Da sem toliko zaupala vase in sledila sebi, da se nisem dala prepričati v to, kakšna bi kot mama morala biti, kako delati stvari in zakaj.

Ker sem tudi jaz tukaj zgolj na »obisku«. Sama svoja.
Tukaj, da spoznavam sebe, izkušam sebe, izražam sebe in se brezmejno zabavam.
In tega se še vedno učim.

Vem pa eno stvar… Samozaupanje je seksi!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Več delim v 21 dnevnem izzivu Bodi Varuhinja Ljubezni. Pofočkaš se >>>tukaj<<<

Postani Varuhinja Ljubezni je spletno druženje, kjer bom s teboj delila, kako spremeniš svoj notranji pogled, da svoj Srčni kompas nastaviš na novo in prepoznaš svojo dragocenost kot Ženska, da lahko s pomočjo 7 ključnih sestavin neguješ potencial moškega v svojem življenju. Več o spletnem programu najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

nogice

Si se kdaj počutila kot najslabša mama na svetu…

Sedela sem v garderobi po treningu in ravno preverila klice na svojem mobilniku.
»Čakam te pred šolo,« je pisalo v sporočilu.
Ki sem ga dobila pred 30 minutami.

Ko sem dojela, da smo bile v dvorani dve uri in pol namesto samo dve, me je spreletela groza. V trenutku sem prispela v prostor v celoti. Poklicala sem številko.
Takoj, ko se je oglasila sem vedela, da joka. In stisnilo me je v dno duše.
»Zebe me. Utrujena sem. In lačna.« mi je rekla. Jaz pa sem slišala podnapise; Zapustila si me. Pozabila si name.
To je bil eden tistih trenutkov, ko je res težko živeti sama s seboj. Še posebej, če veš vse to, kar vem sama.

Ker sem ji rekla, da jo poberem, ko končam ob desetih, me je čakala. Ni klicala očeta ampak je čakala name.
In jaz sem jo pustila na cedilu.
Odveč je omeniti, kako zelo krivo sem se počutila, ko sem klicala moža, ki je bil že na poti ponjo. On pa mi je povedal še, da ne le, da je mlajša hči čakala name, tudi starejša je mislila, da ga ni, ker nisem dobro skomunicirala z njo in je domov prišla peš z Rudnika.
30 minut hoje v temi. 30 minut čakanja v temi. 30 minut.

Marsikdo bi rekel saj je samo 30 minut. Vendar to ni le 30 minut.
To je 30 minut, ki spreminjajo dogajanje v notranjosti.
In jaz sem zajebala na celi črti.

Hotela sem ustreči. Narediti stvari sama. Ker sem hotela stvari olajšati možu.
In vedno, ko poskušam ustreči, se vse zalomi. Na celi črti.

Sedela sem na tem istem stolu, kot pred nekaj minutami, ko sem iz dvorane prišla zadovoljna in srečna, ker sem 2 uri podarila sebi, le da sem se počutila kot najbolj grozna oseba na svetu.

Vse v meni se je sesedlo. Šlo mi je na jok in najraje bi pobegnila.
Beg je bil vedno moj mehanizem preživetja. Ko mi je šlo iz slabše še na slabše, sem bežala.
Namesto, da bi se borila zase, sem se zapustila.

Počasi sem pospravila svoje stvari in se izognila objemom in pozdravom.
Vedela sem, da bi vsako vprašanje kaj se dogaja, pognalo v solze.
Najraje bi se skrila. Zavlekla bi se globoko v jamo. In ždela.
Tako kot sem se znala kot majhna punčka skriti v senu na kozolcu, da me nihče ni našel.

Ena tistih stvari, ki predstavlja moj velik strah je javno ponižanje in posmeh. In če bi morala komurkoli razlagati, kaj se je zgodilo v tistem trenutku, bi bila to potrditev tega, da sem najslabša mama na svetu.

In sodnika imam v sebi.
Kazen vedno sledi.
In kazen je vedno veeeliko hujša, kot bi mi jo pripisal kdorkoli zunaj mene.

Varna v avtu sem se zlomila. Zjokala sem se. Ker sem tako sebična, da mislim samo nase.
Ker sem si vzela ta čas zase.
Ker nisem dobro skomunicirala.

Zagotovo poznaš to sposobnost, s kakšno kirurško preciznostjo znaš najti tudi najmanjše slabosti v sebi.

In v tistem trenutku bi si vzela čisto vse. Kaznovala bi se na polno.
Vendar je bilo tokrat drugače. Zavedala sem se dogajanja.
In se ob tem spomnila številnih trenutkov, ko sem sledila temu notranjemu impulzu in si resnično vzela – užitek, radost, blaginjo. Kar me je vodilo v pomanjkanje in trpljenje.

Moj dragi pravi, da sem sadistična do sebe. Da se maltretiram in se kaznujem brez potrebe.
Najtežji del tega je zavedanje, da je to od nekje prišlo.
Ni kar samo od sebe pristalo v moji glavi.
Zagotovo sem imela tovrstno izkušnjo kaznovanja kot majhna punčka, da sem jo tako zelo ponotranjila.

In zanimivo je to, da sem tisto jutro na poti v mesto slišala očeta, kako je grozil svoji 4-5 letni hčerki, da jo bo peljal nazaj k mamici, če ne bo pridna. In deklica je v stiski, ko je ustavil kolo in že obrnil v smer iz katere sta pripeljala s tihim glaskom rekla, da bo pridna.
In mene je stisnilo pri srcu. Čutila sem stisko deklice, da bi očeta kar okoli ušes.

Kljub temu, da mi je bilo tako boleče biti priča, pa sem sama nekaj ur za tem grozila sama sebi.

Pogosto me ženske sprašujejo, zakaj je tako težko poskrbeti najprej zase.
Točno zaradi tega… ker nas je tako zelo strah, da bomo kaznovane.
Da bomo označene za sebične. In pasje. In grde.
Ker smo si vzele čas zase.
Ker poskrbimo zase.
Narobe svet.
Vse je skregano z logiko.
Vendar pri sebi vidim, da je to nekaj, kar se moraš naučiti.
To je nova veščina, ki jo enostavno moraš usvojiti.
Ženska v sebi nima instinkta, da se umakne in napolni. NJen instinkt je, da poskrbi za druge.

Zato je tako zelo pomembno, da se naučiš, da si vzameš svoj čas zase brez občutkov krivde, brez kaznovanja.
In brez čakanja na nekoga, ki ti bo dal dovoljenje.

In ja, tega se še vedno učim.
In ob tem imam krute lekcije, kot je bila moja včerajšnja.

In vem, da so to moje preizkušnje bom šla naprej ali raje nazaj v znano in udobno.
Bom še vedno delala tako, da si bom kupovala svoj čas in si ga zaslužila s tem, da bom oddelala svoje in najprej poskrbela za vse druge, preden bom na vrsti jaz.

Krutosti, ki smo je sposobne, ni konca.
Največji sodnik si vedno sama sebi.
Nihče te ne more raniti bolj, kot si sposobna ti raniti sama sebe.
In s tem se še vedno težko soočam.
In še vedno boli.

Moja zmaga je v tem, da takoj vidim kaj se dogaja. Da si dovolim potapljanje v izkušnjo in čutenje vsega, kar je prisotno.
Ob tem pa sem priča sama sebi. Vodim se skozi labirinte v moji notranjosti in na koncu prepoznam, kaj je tisto, kar so notranji sprožilci.
In to praznujem.

Zaradi svojih spoznanj sem se odločila, da v 36 dnevni intenziv Čas Zame vključim preobrazbo sence Sebične Ženske v zlati del, ki se zaveda, da je to, da poskrbiš najprej zase ključnega pomena, da lahko poskrbiš za druge. To je moj bonus, ki ga je skozi alkimijo v zlato izluščila moja neposredna izkušnja s Sebično. Več o tem kakšna so moja spoznanja pa bom delila s teboj v druženju Čas Zame. Več najdeš na spletni povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

tbear

Zdaj pa nisi več otrok…

Zgodba, ki jo je z menoj podelila moja mami se me je globoko dotaknila.

Po smrti svoje mame je bila na sestanku, kjer je majhen fantič komentiral, da takrat, ko nimaš več svojih staršev, ko ti umrejo, nehaš biti otrok. “Zdaj pa nisi več otrok,” je rekel.

To me je res zadelo.
Ker sem v tem prepoznala toliko resnice.

Ko izgubiš očeta, ki simbolično predstavlja zunanjo avtoriteto in tvoj odnos do zunanjega sveta, je kot bi izgubil vodnika v zunanjem svetu. Naenkrat si odgovoren zase v zunanjem svetu. Nimaš več tiste opore, ki ti jo je oče nudil.

In zase vem, da imam vedno nekje v ozadju misli, da če vse propade in zaj*bem stvari do konca, da je pa vseeno tam nekje moj oči, ki ga lahko prosim za pomoč. Ne da me rešuje, ampak da mi svetuje, da mi pove kako se stvari lotiti, kako planirati. Ker moški je tisti, ki je mojster planiranja in lova.

In ko izgubiš mamo, moraš prevzeti polno odgovornost za svojo notranjost.
Mama je pogosto tisti temelj, ki ti daje čustveno oporo. Mama je tista, ki te je naučila, kako se obnašaš v odnosu do sebe.

Mama je tista, ki te nauči, kako ljubiti Sebe, Celoto Sebe.

Ko odideta, ni nikogar več, na kogar bi se lahko zanesla. Nikogar več ni, ki bi karkoli lahko naredil namesto tebe.

In iz opazovanja vidim, da je največji izziv v tem, da vsa dediščina (čustvene stvari, ideje, misli, vzorci), ki jih tvoji starši niso uspeli predelati skozi svoje življenje definitivno v dedni liniji padejo na otroke.

Življenje te prisili v to, da odrasteš, če tega pred tem nisi zavestno naredila.
Na tebi je, da postaneš starš sama sebi in da se pomiriš s stvarmi, ki so boleče.
S stvarmi, ki so te prizadele. S starimi zamerami.

Smrt mame običajno globlje zareže v notranjo tkanino Biti. Prijateljica je z menoj delila, da je ob smrti mame čutila kot da se je notranji temelj, ki ga je imela na voljo, sesul.

Mati verjame vate. Verjame v to, da lahko dosežeš vse, kar si želiš. In dokler je mama živa, je občutek tak, kot da tvoj vir tega zaupanja vate.

Mama simbolično predstavlja skrbnost, plodnost, rast in prenovo. Ona je tista, ki pozna misterije rojstva in ponovnega porajanja. Je brezmejen vir kreacije, ki poganja kolo življenja.
Brez mame in njene sposobnosti rojevanja, je življenja konec.

In zato je ob smrti fizične mame, če ne prej, tako zelo pomembno, da vzpostaviš stik s svojo izvorno Mamo.
Mama je ena sama.
In nikamor ne gre. Vedno ti je na voljo, da se povežeš z njo.
Da izkusiš globoko povezanost med zgornjim in spodnjim svetom.

Potovanje med maternico mame Gaie, ki predstavlja spodnji svet in Kozmično maternico, ki predstavlja zgornji svet je mogoče le skozi oceansko pokrajino tvoje Zlate Zvezde.

Da bi se lahko dvignila v zgornji svet Duha, se moraš najprej spustiti v spodnji svet svoje Duše, v svoje podzemlje.

Vse stare tradicije od šamanizma do misticizma govorijo o tem, kako pomembno je poznati zemljevid potovanja v svoje podzemlje.

Ne glede na to, da je to popotovanje Duše v telo in iz telesa v onostranstvo vedno potekalo skozi maternico, so se znanja svečenic, kako leteti med duhom in materijo, na krilih labodov, izgubilo nekje v dimenzijah časa in prostora.

Ob smrti babice je pri meni vse prišlo ponovno v ospredje.
Spomnila sem se potovanja v Egipt in izkušenj v veliki piramidi.
Pa izkušnje v dolini kraljev, kjer so nam ugasnili luč, ko smo bili v grobnici.
Bilo je kot v maternici.

Dojela sem, kako vsaka duša potuje s tega planeta na enak način, kot prihaja nanj.
Vse se začne v maternici mame Gaie.
In pri sebi sem opazovala, kako mi je povezovanje v podzemlje pomagalo pri soočanju z vsem, kar je prihajalo na površje.

Hkrati pa sva z babico sedeli ob ognju, ko je v času prehoda z menoj delila svoje zgodbe.
Dojela sem, kako ima vsaka duša na voljo čas, da se pomiri z vsem, kar je izkusila in izlušči, kaj bo s seboj nesla v izvorno temo v katero se vrača.
Tja, od koder je v resnici tudi prišla.

Semena tvojih izkušenj ostanejo v zapisih Akaše v domeni planeta in so na voljo komerkoli.
Smrt je sveta tako kot je sveto življenje.
In tako, kot je sveta zemlja. Kot je sveto telo.
Kot je sveta maternica.

Je mesto, kjer izkušaš povezanost in podporo, po kateri hrepeniš.
Ko odidejo tisti, ki so tvoji vodniki po tej pokrajini Življenja, je pomembno, da postaneš sama svoja vodnica.
Svoja Stella Maris.
Svoja zvezda vodnica.

V druženju Odstiranje tančic Ženske Duše bo prvi mesec, mesec november posvečen povezovanju z mamo Gaio in z izvorno mamo. Postavile bomo temelj za spuščanje v svoje podzemlje, soočanje s svojimi sencami in prepoznavanje ovir, ki ti stojijo na poti, da še nisi ta Ženska, za katero si se rodila, da si.

Toplo vabljena v našo družbo. Potapljanje v svojo Žensko Dušo traja 4 mesece in spoznala boš 13 svojih notranjih zaveznic, ki so ti na voljo, da se skozi njih izraziš in izkušaš raznolikost svoje Ženske DUše. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Sijajno in SIjajna!
Taja Albolena

tbear

Zaključi svoje otroštvo za voljo svojih otrok…

Srečali sva se, ko je imela težave s ponavljajočimi slabostmi, ki so se pojavile vedno, ko je zaužila hrano. Bilo mi je jasno, da je težava povezana z negovanjem, bolj natančno s pomanjkanjem občutka za negovanje sebe.

Po pogovoru in temeljitem izpraševanju z moje strani je začela z menoj deliti svojo zgodbo, ki se me je globoko dotaknila.

»Veš pliškoti so mi zelo pri srcu. Še vedno imam rada njihovo mehkobo in prijaznost. Vsak moj pliško je vedno imel ime in svoj karakter. Ko sem bila majhna sem oboževala pliškote in spomnim se enega dogodka, ko sem enega svojih najljubših medvedov nesla s seboj v šolo.

Bilo mu je ime Mici. Bila je medvedka, ki me je vedno spomnila na mojega dedka, ker je bila njegovo darilo.
Ne samo, da so se moji sošolci norčevali iz mene, medvedka so mi izpulili iz rok, si ga med seboj podajali in ga pretepali.

Vsak udarec se čutila v sebi. Bilo je, kot bi pretepali mene. Počutila sem se ponižano, razvrednoteno, zlorabljeno in oskrunjeno. Bilo mi je grozno.

Vendar si nisem upala nikomur povedati, kaj se mi je zgodilo, da se mi ne bi še odrasli posmehovali, kako otročja sem, ker nosim medvedke v šolo. Enkrat prej me je moja mama poskušala potolažiti, ko sva ga pozabili doma, s tem, da mi je rekla, da sem zdaj pa že velika punca in da velike punce ne potrebujejo medvedkov. Ni razumela, da je bila Mici tista, ki mi je pomagala, da sem v sebi začutila nežnost in mehkobo, ki sem jo tako zelo potrebovala z njene strani.«

Ko sva nekaj časa sedeli v tišini, sem jo povabila, naj mi pove več o svoji mami.

»Moja mami je bila čisto normalna ženska in moja družina je bila čisto povprečna. Odraščala sem brez agresije, nasilja in pretepanja,« mi je zagotovila.

»Občasno se je zgodilo, sploh kadar se ji je mudilo, da me je pograbila za roko in odvlekla za sabo, ampak saj to se dogaja vsem, a ni tako!?«

»In kadar sem bila poredna me je po riti, ampak saj to ni nič takega, a ne!?«

Iskala je potrditev pri meni, jaz pa sem samo tiho sedela. Čutila sem njeno bolečino. In poznala sem vse izgovore, ki si jih tako radi povemo takrat, ko začutimo v sebi bolečino preteklosti, ki se začne plaziti kot senca nekje iz globin tvoje notranjosti.

Čutila sem njen sram, kako se plazi po njeni notranjosti in jo stiska. Sram, da govori o tem. Sram, da se ji je to zgodilo. Sram zaradi svojega obilnega telesa, v katerega se je skrila.

»Kaj čutiš v sebi?« sem jo vprašala.
»Sram me je. Sram moje nesposobnosti. Sram me je, da se mi to dogaja.«
»In kaj se skriva spodaj?« nisem odnehala.
»Strah, da bom zapuščena, da bom ostala sama, če bom povedala svojo resnico. In žalostna sem, ker se skrivam, ker vem, da sem se obdala s kilogrami zato, da bi se počutila varno. Veš, to kar si želim je, da bi imela kontrolo, da bi lahko nadzirala, kaj se dogaja okoli mene.«

Razložila sem ji, da se pogosto trudimo, da bi se počutile varno s tem, da nadziramo druge. In potem verjamemo, da so drugi odgovorni za naše počutje. Poskušamo kontrolirati druge, da bi se počutile varne in vredne.

»Veš, kaj čutim, da mi manjka?« je rekla. »Varnost.«

»Medvedka Mici je bila moj temelj varnosti. Ko so mi jo vzeli in jo pretepli je bilo, kot da bi mi vzeli varnost in jo razbili na tisoč koščkov. In ta punčka, ki se ji je to zgodilo, je še vedno v meni.«

Obrnila se je k meni in me pogledala s široko razprtimi očmi, ki so razkrivale strah, teror in bolečino, ki je bila še po vseh teh letih živa v njej.

Pogosto se nam skozi otroštvo zgodijo stvari, zaradi katerih se odločimo, da nikoli ne bomo takšni, kot so odrasli, ki nas obdajajo.

In potem se znajdemo v svojih 30-tih ali 40-tih in ugotavljamo, da smo vedno bolj takšni, kot so bili naši starši.
Tega se lahko lotevamo skozi boj s tem ali z bežanjem od tega, mnogi se tega lotevajo skozi ignoranco, ko se delajo, kot da to ne obstaja.

In potem se ti zgodi, da zjutraj v stresu zaradi naglice, ker se vam mudi, doma pozabite najljubšega medveda tvoje hčere, zaradi česar je ves čas vožnje do vrtca v avtu jok in po dobrih 30 minutah prepričevanja, ti popustijo živci, ker se ti mudi v službo in se odzoveš točno tako, kot se je tvoja mama: »Zdaj pa dovolj, nehaj s to dramo. Velika punca si in velike punce lahko preživijo en dan brez medveda. Pika.«

Pravkar se je odigrala tvoja drama, tvoja nezaključena zgodba, tvoja bolečina iz tvojega otroštva.

Tvoj notranji otrok nosi v sebi vse spomine, dogodke, travme, zlorabe, zanikanje, izdaje, občutke zapuščenosti, ki si jih doživljala kot otrok. Nikamor niso šle. Še vedno so v tebi. Tvoji strahovi, prepričanja in vedenje iz otroštva vplivajo na tvoje odraslo življenje.

Tvoj ranjeni del v tebi je tisti, ki uporablja substance, delo, spolnost, aktivnosti, da otopi občutek osamljenosti v sebi.
In eden od načinov, da otopiš svoje občutke je tudi hrana.

Tvoj ranjeni del ne ve, kako se soočiti s stvarmi in dogodki, brez, da jih vzameš osebno. Skozi jezo, obtoževanje, upiranje, zanikanje ali umikanje ta del v tebi upa, da se bo izognil ali kontroliral to, česar se boji.

In temu delu v sebi se ne moreš izogniti. Zasleduje te kot senca. In če želiš za svoje otroke drugačno otroštvo je modro, da te dele v sebi pozdraviš.

Odrasli se ne zavedamo, kako lahko pravzaprav katerokoli aktivnost uporabimo kot zaščito pred bolečino, ki jo čutimo v sebi.

Mnogi meditirajo, hodijo na številne seminarje, berejo knjige, imajo številne obveznosti, so zaposleni čez vse meje, hitijo in to uporabljajo kot zaščito proti svoji bolečini.
Meditacijo lahko uporabiš kot način za povezavo z virom ali pa kot izogibanje prevzemanju odgovornosti za svoja čustva.

Ko hočeš zaščititi sebe pred bolečino, zapreš svoje srce, da bi se izognila občutkom osamljenosti, nemoči, šibkosti, sramu. Vendar zapiranje srca vodi v še močnejšo osamljenost in praznino. In potem poskušamo ljubezen dobiti s kritiko, obtoževanjem, tihimi dnevi ali ustrežljivostjo in se čudimo, zakaj ne deluje.

Iz svoje ranjenosti ustvarjamo dominantne odnose, kjer se trudiš, da bi se izognila bolečini skozi nadziranje drugih. Poskušaš nadzirati načine kako bi dobila ljubezen od njih. In bolj, ko se trudiš dobiti ljubezen od drugih, bolj grozno se počutiš in bolj se trudiš z aktivnostmi, da bi se počutila bolje.

Gre za začarani krog.

Ob tem pozabljamo na očitno dejstvo, da vedno, ko sežeš ven iz sebe in iščeš odobravanje in ljubezen zunaj sebe, vedno, ko poskušaš nadzorovati čustva nekoga drugega do tebe, zavračaš sebe, zanikaš sebe, zapuščaš sebe.
To je kot bi rekla: »Ne bom prevzela odgovornosti zase in za to, kar čutim, hočem, da nekdo drug poskrbi zame.«

V resnici iščeš nadomestnega starša, ki bo poskrbel za tvojega notranjega otroka, ki je še vedno tam.

In to se najbolj kaže ravno v intimnih odnosih, kjer tvoj otrok hodi na zmenke, kjer tvoj otrok iz svojih otroških ranjenosti poskuša pripraviti osebo na drugi strani, da bi te imela rada in bi ti dala odobravanje, ki ga iščeš.

Skozi ranjeni del sebe vstopaš v odnose in iščeš nekoga, ki ti bo dal to, kar potrebuješ. Pritegneš ljudi, ki na enak način kot ti zavračajo sebe, ki so na identičnem nivoju tega kako ljubijo sebe.

Zato je ključnega pomena, da ti zaključiš svoje otroštvo, se naučiš ljubiti sebe, spoštovati sebe, ceniti sebe, če želiš, da ti ljudje to odslikajo. To kar daješ iz sebe se vedno vrača nazaj k tebi. To je zakon privlačnosti.

Podobno privlači podobno.

Če se vrnem na zgodbo na začetku… to kar sva ugotovili je, da je iskala nadomestnega starša pri meni. Hotela me je pripraviti k temu, da bi ji potrdila to, kar mi je pripovedovala. Iskala je potrditev svojih preživetvenih mehanizmov. Jaz pa sem videla onkraj tega, kar mi je govorila.

Prepoznala sem njeno ranjeno deklico, ki je bila preobčutljiva, preveč nežna, preveč skrbna in ki se je obdala s kilogrami, da ji kritika, pikrost in zloraba ne bi prišli do živega. Hrana je bil njen način, kako si je zagotovila otopelost, da ni čutila, da se je obvarovala. Vendar je ugotovila, da ji ta »ščit« ne služi.
In edina izbira, ki jo je poznala v sebi je bilo ali ščit ali pa zloraba.

To, da je prepoznala svojo ranjenost in prevzela odgovornost zanjo, da se je naučila ljubeče poskrbeti za svoje boleče občutke namesto, da se jim je izogibala, je bilo ključno za njeno boljše počutje in izgubo teže.

Zase lahko rečem, da sem se na to pot podala, ko sem dojela, da je to nujno potrebno, če ne želim svoje zgodbe predati naprej svojim otrokom.

Dejstvo je, da iz svoje praznine in zanikanja sebe ne moreš deliti ljubezni, ker je ti ne čutiš do sebe.
Dokler ne prepoznaš svojega ranjenega dela, ne moreš resnično zaživeti svojega izvornega jaza. Tvoj izvorni jaz se je umaknil na stran in čaka, da ga povabiš v ospredje skozi proces zdravljenja preteklosti. In to ni nekaj avtomatskega, kar se zgodi, ko si pripravljena, gre za izbiro, svobodno izbiro.

Če čutiš, da si pripravljena na stik s svojim izvornim jazom, te vabim v spletno druženje Objemi Sebe, kjer te bom v 13 tednih vodila skozi proces povezovanja s svojim izvornim Jazom. Več najdeš na spletni povezavi tukaj…

Ljubezen do Sebe se sliši zelo romantično, vendar je v resnici povezana s samozavedanjem, samosprejemanjem, cenjenjem sebe in zaupanjem vase. To so veščine, ki se jih moraš naučiti. Niso avtomatske in ne glede na to, kako dolgo čakaš, da pride pravi trenutek, nikoli ne bo prišel.

Ljubezen do Sebe je stvar svobodne izbire. Kar v praksi pomeni, da imaš vedno, vsak trenutek na izbiro ali ljubiš sebe ali ne. Članek na to temo najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

poletiva

Taka si, kot tvoj oče…

… mi je rekel.

Zagotovo si že kdaj slišala kakšno primerjavo v tem stilu in veš, kaj to sproži v tvoji notranjosti.

»Samo delaš. Družina pri tebi ni na prvem mestu, ampak ti je posel bolj pomemben,« je nadaljeval.

Zabolelo me je, kot bi mi potisnil v srce ne le en nož, ampak toliko njih, da so dosegli čisto vsak kotiček srca.

Saj veš, kako se ti pred očmi zavrti film; skrbnost, kuhanje, oblačenje, pospravljanje, vožnja. Enostavno ni dovolj. Ne glede na to, kaj narediš nikoli ni dovolj.

In potem me je zadelo kot strela z jasnega, da itak nisem dobra mama.
Ker, če bi bila, potem …
Potem kaj!?

Nisem več slišala tega, kar je govoril. V moji notranjosti je vodstvo prevzel tisti notranji glas moje Perfekcionistke, ki mi je zrecitiral vse tiste dogodke, kjer nisem bila prisotna, ker sem imela stranko, seminar, ker sem delala.
In nihče ni tako glasen kot ona.
In nihče ne ve tako dobro, kam usmeriti kazalec, da mi pokaže, kako nepopolna sem.
Ubije me. V trenutku sem mrtva.

Barve v mojem življenju v trenutku izginejo in vitalnost odteče iz mojega telesa.
Ostane le še lupina, ko se po licih začnejo kotaliti krokodilje solze.
Vedno umrem. Pri živem telesu umrem.
Sivino napolni otopelost in tista obupna praznina. Ne obstajam.

Nimam dovoljenja, da obstajam, ker nisem dovolj dobra.

In temu sledi tisti notranji impulz boja. Ne bom se predala, ne bom kar otrpnila, nekaj moram narediti v zvezi s tem. Nekaj. Karkoli.
In eden od impulzov je boj za obstanek.
Dokazovanje, da zmorem.

Ko sama sebe ne vidiš, ne vidiš svoje vrednosti. Vedno znova se trudiš. In dokazuješ.
In ko si nevidna sama zase, čutiš notranjo šibkost, nemoč, čutiš, da si izven svojega centra.
Iščeš zunanjo potrditev. Iščeš nekoga, ki bi te videl. Sežeš v zunanji svet po potrditev.

Težava s sporočilom, da nisi dovolj je, da je zakodirano v tvoj živčni sistem in da verjameš, da je to tvoja resnica, čeprav je to resnica tvojih staršev, ki so jo ponotranjila.
Kot otrok se vedno znova obračaš k svojim staršem po potrditev, da si dovolj. In verjameš svojim staršem. Oni so tvoji velikani. Zakaj jim ne bi verjela?

Otrok se ne more zaščititi. Na starših je, da ga zaščitijo.

In ta glas starša, ponotranjimo. Postane glas tvoje Perfekcionistke, ki ti govori, da nisi dovolj dobra, lepa, pametna, uspešna. Da nikoli ne bo nič iz tebe. Da nisi vredna, da bi kdo poskrbel zate, ker si lena. Da te itak nihče ne mara.

To, česar po vsej verjetnosti ne veš, je, da se vsak otrok rodi s številnimi nepovezanimi živčnimi končiči v možganih, ki jih imenujemo nevroni. To, kar počnemo kot majhni otroci je, da ustvarjamo povezave med temi nepovezanimi nevroni. Tako se učimo.

Bolj, ko krepimo določene nevronske povezave, s ponavljanjem, močnejše so.
S ponavljanjem se učimo in namenoma krepimo želene živčne povezave.
To je sijajen sistem telesa, da se ni treba vedno znova učiti znanih stvari. Vendar se pojavi izziv, ko se v živčnem sistemu povežejo stvari, ki nam ne služijo.

Otrok se uči tako, da vidi sliko mačke in mu ob tem odrasli neštetokrat ponovijo, da je to mačka, tako možgani ustvarijo povezavo slike mačke z besedo mačka. Če pa je informacija napačna, npr. da ti ob sliki mačke vedno znova povedo, da gre za psa, pride do napačne povezave v možganih.

Če smo bili kot otroci ljubljeni in sprejeti takšni kot smo bili, smo se naučili, da smo ljubljeni in imamo v svojih živčnih povezavah to informacijo, da smo ljubezen.
Zaradi človeške narave in bolečin, ki so jih doživljali naši starši, pa so po vsej verjetnosti svoje pomanjkanje prenesli tudi na nas. Ljudje smo izjemno iznajdljivi in sporočila zbiramo skozi dejanja, zgled in zaključke potegnemo iz obnašanja ljudi okoli nas. Še posebej, ko smo majhni.

Tako so bile ustvarjene živčne povezave, ki po vsej verjetnosti še danes poganjajo tvoj notranji samogovor; tega ne znaš, ne zmoreš, nisi dovolj dobra, nisi ljubljena.

In to sporočilo, da nisi dovolj dobra, ni bilo vedno izgovorjeno. Pogosto dobimo tovrstno sporočilo skozi obračanje z očmi, težko tišino, globoke vzdihe, ki nam dajo vedeti, da je nekaj z nami hudo narobe. Tovrstna sporočila so del našega vsakdana in kot majhni otroci, se nismo znali zaščititi pred njimi. Enostavno sprejeli smo sporočila, jih vsrkali, kot gobe.

Dobra novica je, da lahko zaradi nevroplastičnosti naših možganov, svoje živčne povezave ustvarimo na novo.
Prvi korak je, da prepoznamo stare povezave, ki nam ne služijo več.
Temu pa sledi novo učenje, ki je vse prej kot enostavno. Od nas terja ponavljanje.
Tako, kot je otrok skozi ponavljanje ustvaril povezave v prvi fazi, jih lahko tudi odrasli. Vendar to terja ponavljanje, novo učenje, ki pa ne gre čez noč.

To je, kot bi ustvarjali nove avtoceste v svojih možganih. Energijo iz povezav, ki tečejo, moraš preusmeriti na kolovoze, ki jih ustvariš na novo. In potem s tem, ko vsak dan voziš po tem kolovozu, utrdiš cesto, jo razširiš. Z dnevnim osredotočanjem na nov kolovoz, ga sčasoma asfaltiraš, nato narediš dvopasovnico, pa štiripasovnico. Ves čas energijo iz starega tokokroga usmerjaš v novega s tem, ko mu namenjaš pozornost in vanj usmerjaš energijo.

Zato je tako, da stvari ne spremeniš čez noč.

Zato je v praksi tako, da te vedno znova okoliščine preizkusijo kje si in kako dobro so prevozne nove poti, pa tudi ali boš izbrala stare povezave ali namesto njih raje nove.

Zato govorim o tem, kako pomembne so dnevne prakse in to, da zavestno vedno znova, predvsem v situacijah, ki te izzovejo, izbiraš nove povezave v tvojem živčnem sistemu.

In to terja čas.
Terja budnost. Prisotnost, da opaziš, kaj se dogaja.
Terja prepoznavanje. Da ujameš ranjenost in jo zavestno presežeš s tem, ko izbereš novo zavezo, svoj novi dogovor.

In tega nikoli ni konec.
Tudi ko si mnenja, da si čez, te okoliščine, ljudje, ki so ti blizu, preverijo, kje si.

Danes to vem. In tudi, ko se oglasi moj nevidni otrok in takoj za njim moja Perfekcionistka, se hitro premikam skozi svojo notranjo čustveno pokrajino. Namesto dni, tednov in mesecev kujanja, zamer in bolečine, se znam v nekaj urah popolnoma pomiriti in v sebi izbrati to, kar želim izbrati.

In to želim za vsakogar, tudi zate. Kajti to je mesto iz katerega vznika svoboda, ljubezen, varnost.
Ko veš, da je vse v tebi in da si ti tista, ki izbira.

In res je, veliko delam. Vendar je družina še vedno na prvem mestu. Danes vem, da je bila tudi pri mojemu očetu, čeprav sem mu pogosto očitala to, da me je zapuščal, zaradi službe. Zdaj, ko poznam svoje notranje ranjenosti precej lažje pogledam od daleč in vidim širšo sliko. Danes vem, da sem v vsem tem času zmogla zelo pomembno stvar… Objeti sebe, sprejeti sebe, vzljubiti sebe. Celoto Sebe.

Če te zanima več, te vabim v program Objemi Sebe, kjer podelim, kako ustvariti nove notranje zaveze s seboj in vzljubiti sebe. Več najdeš na povezavi tukaj>>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled.

momm

Darilo si Ti!

Gotovo si že slišala to, da si Darilo Ti, pa ti morda ni zazvenelo kot resnica.
Vendar vem zagotovo, da si Darilo.

Danes sem imela težak dan. Enega tistih, ko bi najraje ustavila planet in sestopila.
Vse je šlo po svoje, nič po planu.

In ko sem zvečer sedela ob njej, mi je rekla: “Veš, všeč mi je junakinja. Želela bi si, da bi bila junakinja. Vendar jaz nisem pogumna.”

Obsedeli sva v tišini. Objela sem jo in ji zašepetala: “Veš, pogum v angleščini je courage in koren stare latinske besede cor – je latinska beseda za srce (courage). Pogum je srčnost. Srčnost pomeni, da imaš srce, si v sočutenju, da čutiš z drugimi in poveš svoje mnenje tako, da izraziš svoje srce. Zame si srčna, ker si upaš biti ranljiva in povedati kaj čutiš. Ker se ne ustrašiš in se postaviš za druge in poveš to, kar čutiš. Izjemno pogumna si.”

Obe sva jokali, ko mi je z nasmehom rekla: “Hvala, da si moja mami.”

Ženske se ne zavedamo, kakšno darilo smo.

Kolikokrat si blažilec med očetom in otrokom. Med moškim, ki je realen, konkreten in se ne zaveda, kako lahko rani otroka s svojim nastopom. Kolikrat posredujemo in blažimo udarce, se postavimo med otroka in avtoriteto, rešujemo, ko jih ranijo sovrstniki. Kolikrat jih stre tekmovalnost in primerjanje, dvomi vase in neizkušenost in smo mame tiste, ki tolažimo, bodrimo, razlagamo.

Darilo si. Brez dvoma drži.

In ko sva zaključili najin pogovor, sem ponovno dobila potrditev, kako pomembno je, da se soočam s svojimi ranjenostmi, da preobražam stvari v svoji notranjosti, da lahko držim ta sveti prostor za moje otroke, da sem lahko v alkemičnem laboratoriju skupaj z njima. Da sedim v talilnici, skupaj z njima, ko je težko in surovo in ko boli.

Da ne pobegnem, ko sem soočena s tem, kje sem ga usrala kot mama in kako sem jih ranila, ker nisem znala drugače.
Ko se soočam s tem, da sem jaz, zaradi pomanjkanja potrpežljivosti in predvsem pomanjkanja iskrenosti do sebe, povzročila toliko bolečine njima, ki bi jima prihranila vse in še več, če bi se dalo. In potem vidim lastno nemoč in svoje ranjenosti in sem soočena s tem ali se bom še miljontič kaznovala ali bom lahko sočutna s seboj in z njima.

Ja, darilo si.

In najpomembnejše vodilo, ki ti ga lahko predam iz svoje devetnajst letne prakse kot mama je… neguj sebe.
Poskrbi najprej zase.
Če ti nimaš energije na voljo, da si zadovoljna in srečna v sebi, če nimaš na voljo energije, da zavestno izbereš, kako se boš odzvala, da namesto reakcije lahko izbereš umirjenost in sočutje, boš delala stvari, ki jih boš kasneje obžalovala.
Najprej moraš ti poskrbeti zase, da lahko poskrbiš za druge.
Samo iz svoje notranje polnosti lahko deliš svoje Darilo z drugimi.

Prazna vreča ne stoji pokonci, biti moraš polna v sebi, da iz te polnosti lahko podeliš svoje Darilo z drugimi.

Brez dvoma si Darilo. To drži kot pribito.
To ali ga lahko deliš z drugimi ali ne, pa je odvisno od tega, ali imaš dovolj energije.

In energija ti je vedno na voljo, vprašanje je, ali jo vzameš in kje jo vzameš, ko jo potrebuješ. Zato vedno znova ponavljam, da so ključnega pomena prakse in doslednost, da si v dobri koži, da imaš dovolj energije za kreacijo tega, kar želiš.

In to se vedno pokaže konec leta, ko se usmerjamo na to, kaj bi želele ustvariti v novem letu in kaj si želimo zase, pa tudi za svoje otroke, družino, partnerstvo.

Da bi lahko ustvarila to, kar si želiš, potrebuješ energijo. Pa ne samo za kreacijo, potrebuješ jo tudi za nego vsega tega, kar si ustvarila. Ti moraš imeti dovolj energije na voljo, da držiš svoj sveti prostor in da držiš sebe, še posebej takrat, ko nisi dobro in bi svojo slabo voljo zlila na koga drugega. Žal so ponavadi to ravno tiste osebe, ki so ti najdražje; partner in otroci.

Iz dolgoletne prakse vem, da je osvobajanje ujete energije v starih zgodbah tisto, ki je lahko vir energije za to, kar kreiraš. Rada rečem, da vsako jutro, takoj, ko odpreš oči, 70-80% energije, ki ti je na voljo porabiš, da ohraniš pri življenju svoje stare vzorce, zgodbe in da ohranjaš povezavo s stvarmi, ki jih ima tvoja podzavest zabeleženo kot tvojo lastnino. Tudi, če gre za stvari, ki so v kleti tvoje mame ali na podstrešju tvoje prijateljice in jih že 20 let nisi videla. Tvoja podzavest ve, da so tam. In vsak dan vse to hraniš s svojo energijo.

In ker to vem, te letos vabim, da se osvobodiš in si povrneš ujeto energijo skozi 9 mesečni.program Divinefemme Akademije. Vabim Te, da se mi pridružiš. ker želim, da svoje Darilo, to kdo Ti si deliš s svojimi otroci, z ljudmi, ki jih imaš rada in s svetom. Več najdeš na povezavi tukaj >>>

Ker vem, da si Darilo!

Objemam te.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

 

tbear

Vse se dogaja ZaTe…

…in ne Tebi.

Seveda je lahko biti pameten takrat, ko je vse že za tabo. Takrat, ko si v situaciji, pa je lahko uničujoče.

Zasramovanje, poniževanje je nekaj, kar močno zareže v tvojo dušo in dogodki, ki so se nam zgodili, ko smo bili majhni so še vedno del naše notranjosti.

Ko sem bila majhna sem bila močnejše postave. Moj oče je pravil, da sem buckasta. Moji sošolci pa so me vedno znova zmerjali, da sem debela. Na to sem pozabila, dokler moje mlajše hčerke niso začeli sošolci zbadati, da je debela. Bila sem prizadeta, jaz sem se soočala s svojo travmo zasramovanja in s spomini, ki so bili tako boleči, da sem jih desetletja skrivala v svojih globinah. Kot majhna punčka sem se počutila osramočena  zaradi česar sem se zaprla vase, se skrila, ker sem se počutila ničredno.

To je še desetletja kasneje vplivalo na mojo samopodobo, in vedno znova sem sabotirala priložnosti zato, da bi se pokazala. Vedno, ko sem bila izpostavljena, sem naredila nekaj, da sem se osmešila ali pa sem se iz preventive raje umaknila in se skrila. Zelo slabo sem prenašala kritiko in ko je kdo komentiral, da nekaj ni v redu s tem, kar sem delala, sem raje kar nehala, kot da bi tvegala, da bom ponovno osramočena.

In ko sem na roditeljskem sestanku želela o tem spregovoriti, sem se zjokala, nisem mogla govoriti, ker sem se jaz počutila tako zelo prizadeta. Po pogovoru z mojo hčerko, ki je vse skupaj precej bolje prenašala kot jaz, sem dojela, da imam sama s tem večjo travmo, kot ona. Dojela sem, da se je to zgodilo Zame.

Vsi boleči dogodki so še vedno v nas, v njih je ujeta energija, dokler jih ne osvetlimo v svoji notranjosti.. Pomembno je, da jih pogledamo, osvetlimo, kajti ne moremo preobraziti nečesa, kar skrivamo sami pred seboj.

Začetek preobrazbe je vedno, da s svetlobo zavesti posiješ na to, kar je boleče. Potrebno se je soočiti s tem, kar drži tvojo energijo, na kar se na nezavedni ravni še vedno osredotočaš, kar te zaboli, ko prideš v stik z nekom, ki ima isto težavo.

Smisel tega ni v ranologiji, v ujčkanju svojih ran. Smisel je v tem, da to ugledaš, si priznaš, da je del tebe, da to lahko preobraziš in objameš v sebi. Pomembno se mi zdi, da ko to prepoznaš, da objameš svojega notranjega otroka, da tvoj starš, ki je v tebi pove resnico temu notranjemu otroku in ga pomiri. Pomembno je, da se zavedaš, da se ti ne bo opravičil nihče zunaj tebe. Nesmiselno je čakati, da nas bodo potrdili naši starši ali učitelji ali prijatelji, kdorkoli je bil tisti, ki nas je prizadel. Ponavadi ne dočakamo, da bi se nam opravičili.

Ko odrasteš, je na tebi, da poskrbiš za svojega notranjega otroka, za svoje potrebe, ki jih imaš. Osvobojeno energijo čustev, ki si jo osvobodila ob preobrazbi, uporabiš za ustvarjanje novega odnosa s seboj.

Na kakršen koli način to počneš je pomembno zavedanje, da se vse v življenju dogaja zate. Da te spomni, osvetli tisto, kar se skriva v tebi. Tvoja izbira pa je, kaj boš s tem naredila.

Modro je energijo, ki jo osvobodiš, usmeriti v to, kar ustvarjaš in si želiš zase.

Zakaj še ne delaš tega, kar si želiš? Odgovor se ti morda razkrije v članku kako si sama sebi največja ovira, na poti k sebi, ki ga lahko prebereš tukaj…

Kot pravi Lenja Faraguna, da ves shit življenja uporabiš zato, da ustvariš življenje, kot si ga želiš.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.
DIVINE.SI

book

Tvoja zgodba je zdravilo srca

Sedeli smo v učilnici in učiteljica je razlagala, kako so fantje in dekleta v najstniškem obdobju različni. Pokažejo se razlike v hormonskem sistemu. Pri fantih je testosteron hormon, ki fante sili v ščitenje ozemlja – ni več vstopa v njihovo sobo, dokazovanje svoje moči, drznost in tveganje. Dekleta postanejo bolj občutljiva, iščejo pozornost in želijo ustvarjati povezave, odnose s sovrstniki. To je bil več kot popoln uvod v izkušnjo, ki je sledila.

Zvečer je moja hči prišla do mene in začela; »Mami, če je nekdo čuden in izstopa, če ga okolica ne sprejema, a bi se moral prilagoditi, da bi bil sprejet?«

Hotela sem vedeti več o okoliščinah kako je čuden in zakaj izstopa, vizualno, z mišljenjem, idejami, potrebovala sem več informacij, da bi lahko objektivno povedala svoje mnenje. Izkazalo se je, da govori o sebi.

Globoko sem zadihala, ker sem čutila, da je nastopil tisti trenutek, ko se bova spogledali na čisto novem nivoju.
Z njo sem podelila zgodbo prijateljice, ki jo je z menoj delila taisti dan.

»Izzivi so zato, da rasteš,« je začela. »Vse se dogaja zate, če le lahko uvidiš. Vendar smo ženske enostavno prezahtevne same do sebe. Naj s teboj podelim, kako sem bila zaradi sijanja izločena iz družbe.«

Srce mi je poskočilo, saj to zgodbo še predobro poznam iz svojega življenja.

»Ko sem bila v vrtcu, stara nekje šest let, smo se jeseni šli tržnico. Vsak otrok je v vrtec prinesel sadež in potem smo se razdelili v tri skupine, dve skupini sta prodajali in ena je nakupovala. V moji skupini so bili v glavnem fantje in že takrat sem imela ideje, kako polepšat stvari, sadje zaviti v tulce papirja, tistim, ki so kupili več dati malo darilce. To je bilo 35 let nazaj, takrat nismo poznali popustov.

Naredili smo kovance iz papirja. Saj veš tiste, ki ji s svinčnikom prebarvaš na papir in izrežeš. Zabavala sem se, sijala sem, bila sem ustvarjalna, delila sem najboljši del sebe in resnično sem uživala v tem, da sem poskrbela za kupce. V naši skupini je bilo veliko veselja in dobro razpoloženje.

Vendar je bila zavist s strani deklet v drugi skupini močna in še danes ne vem, kaj se je zgodilo. Samo čutim, da sem si takrat prepovedala uživati, se zabavati. Tisto malo užitka, ki mi je dovoljeno, ki si ga dam, si ga dam skozi hrano. Ker je hrana povezana s preživetjem in je nujno potrebna, da preživim, si tukaj dovolim uživati. Na drugih področjih je užitek prepovedan.«

Nekaj časa sva sedeli v tišini. Potem je nadaljevala.

»Ljubezen se daje skozi hrano. Veš, tale moja oblazinjenost s kilogrami, ta mehkoba, mi je pomagala preživeti. Izbrala sem blazino maščobe, da se sploh preživela, da sem lahko ohranila svoj sijaj, zase. Ne za druge, zase.«

Obsedela sem, ganjena. Kajti čutila sem, da je to resnica, povezana s kilogrami številnih žensk.

Z njo sem delila: »A ni noro to, da se obdamo z več kilogrami zato, da bi preživele. In potem nas dnevno zasipavajo s sporočili, da bi morale shujšati in svoj preživetveni mehanizem razbiti. Še bolj nas silijo v to, da nimamo rade same sebe. Da se kaznujemo, da bi ustrezale trendom.«

»Veš,« je začela »najbolj smešno je, da z mojimi kilogrami nimam težav jaz sama. Vsi okoli mene imajo težave z njimi.«

Ko sem zaključila z zgodbo, je moja hči dvignila pogled in tiho začela: »Veš mami, to je tudi moja zgodba.«

Vedno sem vedela, da ni modro delati stvari na silo. Čakala sem, dolgo, na ta trenutek resnice. Ena mojih zavez je, da nikomur ne vsiljujem tega, kar vem. Ko nekdo potrebuje nasvet ali želi z menoj podeliti svojo zgodbo, sem tam. In nadvse hvaležna sem bila Vesolju, da je bil to eden redkih večerov, ko sem bila tam. Cela, prisotna, samo z njo. Imela sem čas.

»V prvem razredu, sem se družila s prijateljico, ki je bila dobra prijateljica tudi z drugimi in kmalu se je začela igra izključevanja med njimi, ko so se šle katera je dobra s katero in s katero so skregane.
Bila sem priča eni njihovi igri z žogo, ko so si podajale žogo in v igri eno od deklet na trdo prijele. Ko je klicala, naj ji nekdo pomaga, sem vstala in jo hotela rešiti prijema. Res sem hotela pomagati, nisem je hotela pustiti na cedilu.
Vendar me je zelo grobo zavrnila, naj se ne vmešavam v igro, ker me ni nihče povabil v igro.«

Čutila sem njeno stisko in jokala z njo, kajti še kako dobro sem poznala igro izključevanja in občutek osramočenosti, ki nastopi, ko se zaveš, da si vstopil v igro nepovabljen, občutek nezaželenosti, izločenosti in izobčenosti.

Jokala sem kot dež, ker je tako močno zadela na mojo občutljivo točko. Moj zapuščeni otrok, moja zapuščena punčka je tolikokrat čutila to isto igro zapuščenosti, zasramovanja, ko ostaneš sama in potem sama sebe zmelješ v prafaktorje, češ kaj mi je tega treba, zakaj sem sploh pristopila in hotela pomagati.

»Veš,« je rekla, »tako kot tvoja prijateljica, sem se tudi jaz zaprisegla, da se ne bom več vmešavala. Umaknila sem se in zapustila igro.«

Vendar je v življenju težava v tem, da te vse počaka. Dokler se s svojimi ranjenostmi nismo voljni spogledati, jih nosimo v sebi in po devetih letih sva se o tem lahko pogovorili. Devet let je to nosila v sebi. Moja prijateljica je svojo zgodbo v sebi nosila petintrideset let. Vendar zgodbe ne moreš osvoboditi čustvenega naboja, sramu, čustev, ki so ostala ujeta v zgodbi, dokler ne ozavestiš okvirov svoje zgodbe in začutiš tega, kar je bilo tam prisotno in kar je zamrznilo v teh okvirih.

Ta del ostaja del tebe. Nikamor ne gre. V tebi čaka, da se boš zmogla imeti dovolj rada, da boš držala prostor za to zgodbo, da se bo pokazala in da se boš z njo lahko soočila.

Nato sem jo vprašala, kaj jo je ta del, ta njena punčka, ki je bila zapuščena, ranjena, prizadeta naučil, kaj je bilo darilo tega dela?

»Veš, mami, zaščitila me je, da se nisem postavljala na strani, ko so se dekleta med seboj izločale, da sem bila nevtralna in si nisem ustvarjala sovražnikov.«

Smrkala sem kot majhen otrok, ko sem jo poslušala. Globoko ganjena ob zaupanju, ki mi ga je izkazala, srčnosti, njenemu pogumu, da se je spogledala s tem delom v sebi. Hvaležna za priložnost, da sem delila z njo zgodbo, ki je odprla njeno srce, njeno rano in ji pomagala pogledati vanjo. Da je lahko prepoznala delček sebe in ga objela z ljubeznijo.

»Ti si moj sonček,« sem začela. »Čisto vsaka oseba na ta planet prihaja s svojim edinstvenim, enkratnim Darilom, ki je samo tvoj. Počiva v tebi in na tebi je, da ga odkriješ in deliš z drugimi. Tvoja ranljivost, milina, sposobnost sočutja, povezanosti in bližine je velika dragocenost. Mnogi tega ne prepoznavajo kot Darilo, vendar je. Tvoja srčnost je brezmejna in to je Darilo. Nikoli ne skrij tega, da bi ustrezala okolici.

Ja, pomembno je, da poznaš svoje dragulje, svoje bisere in da skrbno izbiraš s kom jih deliš. Ne meči biserov svinjam, če ne vedo s čim imajo opravka. Skrbno izberi ljudi, ki te vidijo, ki te čutijo in vidijo vrednost tega, kar je v tebi. Vendar moraš najprej ti videti svojo dragocenost in vrednost, da jo lahko nato deliš.

Zahvali se svoji punčki, ki te je obvarovala, ki je skrila tvoj sij, da lahko danes z več modrosti in večjo skrbnostjo izbiraš s kom boš svoj sij delila. So ljudje in situacije, kjer je modro moč svojega sonca zmanjšati, včasih celo ustvariti noč, vendar nikoli ne ugasni svoje lučke. Ti si tista, ki upravljaš s svojim sijem, ti izbiraš s kom in kdaj lahko tvoje sonce zasije na polno.

Zato sij, Sonce moje, sij.«

Ko sva končali je sijala. Njene oči so žarele in vedela sem, da je osvobodila svoja bremena preteklosti. Toliko let sem čakala na primeren trenutek, na ta trenutek. In moja potrpežljivost je bila na mestu.

Ni modro siliti. Ni modro prehitevati. Nikogar ne moreš prisiliti v zdravljenje. Zdravljenje se zgodi, ko je na voljo sveti prostor, v katerem lahko prepoznaš svoj svinec. Na voljo moraš imeti energijo, da svinec osebnosti preobraziš v zlato Duše.

Ženske imamo v sebi to sposobnost, da ustvarimo srčni prostor, da čutimo z osebo na drugi strani, smo v so-čutenju, v sočutju. In s tem osebi na drugi strani damo možnost za preobrazbo, za zdravljenje. Nič ti ni treba narediti, ni potrebno delovanje, tehnika, nič.

Zadošča, da si. S svojo srčnostjo in prisotnostjo. Z globokim poslušanjem odpreš sveti prostor, v katerem se oseba počuti dovolj varno, da gre v svoj notranji proces preobrazbe. Aktivno poslušanje drži ta prostor. Je posoda, ker če ti nimaš nikogar, ki bi ti bil priča, ki bi te začutil in ugledal, ki bi držal ta prostor zate, zdravljenje ni mogoče.

Potrebuješ pričo. Potrebuješ nekoga, ki je odslikava, ki te čuti, ki ve, kaj čutiš ti. Srčnost ni v tem, da njihova bremena prevzameš nase, temveč v tem, da svoj sij deliš z njimi. Ta tvoja svetloba drži tebe, ustvarja posodo zate in na enak način drži osebo na drugi strani. Ti ustvariš prostor skozi svetlobo in svetloba nič ne naredi, samo je. V resnici ne narediš zdravljenja za nikogar.

Tvoja zgodba, osvobojena vseh sodb, razsodb, krivde, sramu, vse čustvene navlake, vseh plusov in minusov je tvoje zdravilo srca.

Zato zasij, draga Zvezda, zasij. To je tvoje Darilo. Zato si tukaj!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da vzljubijo sebe, začutijo zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

par3

In živela sta srečno, do konca svojih dni…

Dolgo časa sem verjela v mit romantične zaljubljenosti. Zagotovo poznaš konec vsake pravljice ali holywoodske limonade; In živela sta srečno do konca svojih dni. Le da v realnosti bolj malo ljudi živi skupaj srečno do konca svojih dni.

Zato sem se vrgla v raziskovanje… kaj je na stvari.
Zakaj so pari, ki preživijo skupaj celo življenje in zakaj se nekateri kljub temu, da se trudijo, hitro razidejo?

Prišla sem do spoznanja, da moraš, da bi razumela naravo ljubezni, poznati mehanizme v svojih možganih. Kajti anatomija ljubezni je brez dvoma čarobna.

Ljubezen se s časom spreminja in ni brez veze prispodoba, ki jo je predstavila Margaret Mead.
Pravi, da je pomembno, da greš v svojem življenju skozi tri zakone.
Prvi je namenjen seksu, drugi otrokom in tretji družabništvu, povezovanju in zlitju v celoto.

Tudi, če skozi vse tri potuješ z isto osebo, se odnos v vsakem zakonu spremeni.
Vsak zakon ti prinaša globlje razumevanje tega, kako močno se ljubezen spremeni.

Ko se ekstaza, intenzivnost zaljubljenosti ohladijo, vstopiš v fazo umirjene, tople, povezane ljubezni, kjer čutiš globoko zlitje s partnerjem.
In za tem občutenjem se skrivajo možgani in tvoja biologija.

Hormon oksitocin je tisti, ki telo umiri, sprosti in uravnovesi.
Oksitocin je odgovoren za zdravo in srečno partnerstvo, kot tudi starševstvo.

Pravzaprav je narava poskrbela, da, ko se pripraviš na starševstvo, telo poskrbi, da se partnerja povežeta, ustvarita skupno gnezdo v katerem čutita umirjenost, varnost in medsebojno čustveno povezanost.

Oksitocin v možganih in telesu povzroči izkušnjo, ki jo pogosto opisujemo kot brezpogojno ljubezen. Zato sploh ni nobeno naključje, da je oksitocin tisti hormon, ki je bistven v fazi poroda in materinstva.
Oksitocin namreč poskrbi za ljubečo povezanost z mamo.

Oksitocin v tvojem življenjih igra pomembno vlogo v partnerstvu.
Resnična predaja ženske moškemu je v spolnosti mogoča le, ko ženska čuti varnost in povezanost v sebi.

Oksitocin je tisti hormon, ki pomiri tvojo amigdalo in pravzaprav vse dele v možganih, ki sodelujejo v stresnem odzivu strahu. Hkrati pa oksitocin aktivira centre za povezovanje in ti pomaga, da se v družbi s sebi enakimi odlično počutiš.

Za dobrobit in tvoje dobro počutje je izjemno pomembno, da znaš v sebi pomiriti center za strah.

Brez dvoma je strah izjemnega pomena za tvoje preživetje, ko se znajdeš v nevarni situaciji.
Hkrati pa pogubno vpliva na tvoje odnose.
Ko si zaskrbljena in v strahu, ponavadi ne vidiš stvari jasno.
In nekoga lahko vidiš kot potencialno nevarnega, kljub temu, da nima nobenega namena, da bi te poškodoval.
Težava je brez dvoma v tem, da si na preži, da se zapreš in si v svoji notranji avtomatiki boja, bega ali zamrznitve, v ignoranci. Tvoj krvni obtok je preplavljen s stresnimi hormoni, kar te pogosto vodi v reakcije, ki jih kasneje obžaluješ.

In to velja tako v odnosu z otroci, kot s partnerjem.

Oksitocin je hormon, ki zniža nivo stresnih hormonov v tvojem sistemu, pomaga ti, da se sprostiš in se odpreš. Pomaga ti, da lahko prepoznaš prijaznost v ljudeh, s katerimi si v odnosu in da zmoreš zaupati, ter se z ljudmi povezati.

Zdravo telo sprošča oksitocin v odzivu na pozitivno povezavo, kot je npr. v ljubkovanju otroka ali v objemanju.
V taki situaciji se v možganih obeh udeleženih sprošča oksitocin, kar sprošča telo in ustvari okolje, v katerem lahko potekajo zdravilni in regenerativni procesi v telesu obeh.

Ker oksitocin pomiri tvojega plazilca v možganih (najstarejši del možganov), občutiš varnost, ljubečnost in povezanost.

Ena od pomembnih potreb, ki jo ljudje, imamo je povezanost, bližina s sočlovekom.

Ko si z nekom blizu in mu zaupaš, ob tem občutiš zadovoljstvo in radost. Res je, da je to ena od pomembnih potreb človeka, vendar to ni nekaj samo po sebi umevnega. Drži, da ima čisto vsak posameznik v sebi potencial za globoko povezanost, vendar sproščanje oksitocina ni avtomatika.

Gre za naučen odziv, ki ga morda v svojem otroštvu nisi razvila.

Oksitocin je hormon ljubezni, kot je kortizol hormon strahu in obe substanci močno vplivata na razvoj živčnih tokokrogov v tvojih možganih, na celoten živčni sistem in vse notranje organe posameznika.

Žal je tako, da določene izkušnje nosiš s seboj, ne glede na to, kam greš. Če si kot otrok izkusila travmo, bo to vplivalo na razvoj tvojih možganov in na tvoja pričakovanja do življenja.

Brez dvoma travme puščajo posledice tako v razvoju na telesni ravni, v delovanju možganov in predvsem v medsebojnih odnosih.

Kot starš nosiš veliko odgovornost za fizični in čustveni razvoj svojega otroka.

Otrok resnično vstopa na ta planet kot nepopisan list papirja in v prvih letih njegov živčni sistem prekopira odzive in informacije iz živčnega sistema matere, s katero biva v simbiozi.
V praksi to pomeni, da otrok čuti to, kar čuti mati, kot svoje.

Potrebno je prevzeti odgovornost za svoje odzive, za to, kar čutiš v sebi. In takrat, ko se znajdeš v težkih situacijah v svojem življenju, rada pozabiš, kako pomembno vlogo igraš v prvih treh letih življenja svojega otroka.

In odnos z otrokom, ter njegovi odzivi, brez dvoma vplivajo tudi na mamo.

Tvoja sposobnost, da pomiriš strah svojega otroka in ga naučiš, kako se lahko sam pomiri, je odvisna od tvoje sposobnosti kot mame, da to narediš najprej zase. V prvih letih življenja bo tvoj otrok odzrcalil strah, ki ga čutiš v določeni situaciji.

Samo takrat, ko si prisotna in se lahko odzoveš na dogodke v svojem življenju z ljubeznijo, se bo tvoj otrok naučil oksitocinskega odziva. To pomeni, da bo v svojem živčnem sistemu aktiviral tokokroge ljubezni namesto strahu.

“Ljubezen, s katero odraščamo, je redko resnična ljubezen. Običajno izhaja iz strahu.” — Bryan Post

Moja generacija je odraščala s prepričanjem naših staršev, da ljubezen vključuje šeškanje, kričanje, prisilo, kaznovanje, odrekanje in podobno, vendar gre pri vseh teh odzivih za strah, ki je preoblečen v “kvazi” ljubezen.

Ne glede na vse informacije, ki jih imam, sem se tudi sama v preteklosti vse prepogosto odzvala skozi strah. Še danes se mojstrim in zavestno vedno znova izbiram ljubezen. Najprej zase, saj vem, da s tem vplivam na svojo okolico.

Rada rečem, da je zadovoljna, radostna in ljubeča ženska vpliva na vse okoli sebe. Ljudje se uglasijo nanjo.

Vendar je izziv, s katerim se sodobna družba sooča v tem, da se borimo z ljubeznijo in si prizadevamo biti zaljubljeni, pogosto na silo, do te mere, da pravzaprav redko izkušamo resnično, brezpogojno ljubezen.
To brez dvoma izhaja iz tega, kar sem s teboj podelila nekaj vrstic višje, da enostavno nimamo izkušnje resnične, brezpogojne ljubezni.

Ljubezen je povezana z razumevanjem, sočutjem (čutenjem osebe na drugi strani), fleksibilnostjo, sprejemljivostjo, potrpežljivostjo in zvestobo. Brez dvoma takrat, ko si v ljubezni, čutiš tako radost, kot tudi bolečino, skrb in vznemirjenje. Vendar ta stanja ne trajajo dolgo, ko si v ljubezni. Hitro minejo.

V praksi to pomeni, da se boš, ne glede na vse izkušnje in razumevanje, razjezila na svoje otroke. Vendar boš v ljubezni izbrala razumevanje do sebe. Razumela boš, da je situacija v kateri si s svojim otrokom, v tvoji notranjosti aktivirala tvoj lasten strah.

Ne gre zato, kaj otrok naredi tebi, gre za to, kaj naredi zate. Ko prepoznaš, kaj se odvija v tvoji notranjosti, lahko izraziš svojo jezo brez sojenja, brez zasramovanja, brez kaznovanja svojega otroka. Zavedaš se, da ti je enostavno pokazal tvoj ranjeni del tebe.

V tem prepoznavanju boš lahko pomirila sebe in v svoji notranjosti ustvarila ujemanje z ljubeznijo, namesto s strahom.

Ob tem boš lahko ostala v stiku s svojim otrokom. In če ti ne bo uspelo ostati mirna in se pomiriti s stvarmi v sebi, tudi, če boš eksplodirala in se odzvala neprimerno, se boš lahko vrnila k svojemu otroku in se opravičila, ter popravila odnos.

Tvoja sposobnost, da popraviš odnos, tvojemu otroku pokaže, da se ljudje občasno razjezimo in razburimo, vendar to ne pomeni, da zaradi tega izgubimo ljubezen.

Zavestno starševstvo ni povezano s popolnostjo; gre za 100% prevzemanje odgovornosti zase in za svoje odzive, da si 100% prisotna v odnosu, budna in v opazovanju sebe.

Ko otroku s svojim zgledom pokažeš, da postavljaš meje glede na to, kaj je zanj/o najboljše in ne kot kaznovanje, se nauči vrednosti meje. In ko ostaneš v stiku in povezana tudi takrat, ko si dosledna v pravilih in mejah, ki si jih postavila, otrok izgradi svojo čustveno stabilnost ter poglobi povezanost v odnosu.

Zavestno starševstvo temelji na paradigmi, da najprej poskrbiš zase, poiščeš stvari, ki v tebi dvignejo nivo oksitocina in znižaš svoj stres, preden greš v akcijo.

Tvoja akcija iz umirjenosti in ljubečnosti, bo omogočila tvojemu otroku, da v sebi aktivira tokokroge ljubezni in ga bo pripravila na to, da bo kasneje v življenju sposoben sprejeti in deliti brezpogojno ljubezen z drugimi.

Preberi tudi članek Ljubiti se naučiš od mame tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena