Zavestno starševsko

11. 1. 2021

Ko notranji otrok vodi igro življenja…

Nenavadno je opazovati otroka, kako vodi državo in kako ima čisto otroške izpade, ker mu nekdo ne ustreže in ni po njegovo.

In še bolj nenavadno je opazovati politiko kot peskovnik v katerem se kopica otrok prereka za lopatko in vedro. Kako delajo s stvarmi kot z igračami. In mečejo denar skozi okno kot da je pesek.

Da ne govorim o impulzivnosti odločanja in negotovosti v kateri nas puščajo odločitve tistih, ki naj bi se vedli kot odgovorni in spoštovanja vredni odrasli, pa se ne. Vedejo se kot majhni otroci, ki niso dorasli položaju do katerega so se prikopali.

In vedno bolj očitno je, da je notranji otrok tisti, ki pri mnogih, ki vodijo stvari v tem svetu, vodi igro.
Igro v kateri nikoli ni dovolj in v kateri želijo še več in več. Na račun drugih.
Kot podhranjen otrok, ki mu manjka pozornosti in ljubezni in poskuša na vse možne načine priti do tega, da bi našel nekaj ali nekoga, ki bi zapolnil to notranjo praznino, to pomanjkanje, ki ga čuti v sebi.

Pogovarjala sem se s svojo dvajsetletnico o temu prehodu, kjer je potrebno na eni strani vzpostaviti zavestni odnos s svojim notranjim otrokom in na drugi strani s staršem v sebi. Ker če ti ne poskrbiš za otroka in kreiraš svoj svet iz njegove pozicije, vedno znova prihajaš do preplavljenosti zaradi obveznosti in strahu pred odgovornostjo.

Nujno je, da imaš ljubeč odnos s svojim otrokom v sebi.

Če ga ne vzpostaviš v tem obdobju, se na stara leta dogaja, da ta del vedno bolj sili v ospredje. In potem imaš sedemdesetletnika, ki se vede kot majhen otrok, ima svoje žute minute, se vrže ob tla in trmari ter hoče, da so stvari po njegovo.

Notranji otrok je tisti del v notranjosti, ki ga potisneš v senco, ker nimaš kapacitete, da bi se soočila z bolečinami in ranami, ki jih je bil tvoj otroški jaz deležen. Vendar nikamor ne gre. Ostaja v tvoji notranjosti. Za vedno.
Ne moreš se ga rešiti, da odklopiti, odrezati ali uničiti.
Živ je v tebi.
Ima svoje potrebe in to kar terja od tebe je, da postaneš starš sama sebi.

Namesto, da tvoj otrok hodi na zmenke in te preživlja, je pomembno, da prevzameš odgovornost zase. Kajti vedno, ko stopiš v odnos, če ta del v tebi ni prepoznan in objet, ta del išče nadomestnega starša. V šefu, v partnerju, v prijatelju.

Dokler ta del tvoje psihe vozi avtomobil tvojega življenja, na zunanji svet gledaš skozi otroške oči.
Izziv je v temu, da prideš do točke, ko ti izdajaš sebe, zapuščaš sebe, zanikaš in zlorabljaš sebe ali pa druge na enak način, kot si bila tretirana kot otrok.
Da bi preživela, greš v svoje preživetvene mehanizme.

Čas v katerem smo nas preizkuša.

Pritiska ti na tvoje notranje gumbe.
Aktivira tvoje preživetvene mehanizme. Tvoje strahove in tvoje bolečine.

Če se naučiš prisluhniti temu, kar sledi, ugotoviš, da gre za iste posnetke, ki si jih slišala v svojem otroštvu. Tvoj notranji otrok na površje dvigne ranjenosti in jih poskuša aplicirati na novo situacijo.

Situacije tam zunaj so sprožilci ranjenosti, ki je že vseskozi v tebi.
Ko ti nekaj pritisne na sprožilec v tebi, je tvoja izbira kako se odzoveš.
Lahko odreagiraš iz bolečine, iz ranjenosti ali pa kljub temu, da čutiš bolečino zavestno izbereš svoj odziv na situacijo.

Ker je reakcija, ki izhaja iz notranjega otroka tako globoko vtisnjena v človeka, pogosto sploh ne prepoznava navade, udomačenosti v kateri živi.

Reakcija je vgravirana v nezavedno in zato sploh ne zaznaš, da gre za isti stari vzorec, ki se aktivira. Vedno znova vznika iz notranje ranjenosti.
In tako so zlahka za bolečino obtoženi drugi ljudje.

Zanikanje realnosti in otroka v vsej njegovi ranjenosti imamo možnost opazovati pri predsedniku Amerike zadnje štiri leta. Še posebej zdaj, ko je izgubil volitve se vidi cel spekter zablode v kateri živi. In vanjo je uspešno zvlekel mnoge, ki so podlegli urokom in so kot v transu. Kult, ki ga vodi oseba, ki je zagozdena v svojem otroku in iz svoje otroške potrebe po pozornosti, je nevaren. Zaslepljenost pa vedno večja.

Vendar ti nihče nič ne dela.
Vse v resnici delaš sam sebi.
S pomočjo zunanjih igralcev, ki ti nastavijo ogledalo, da v njemu ugledaš sebe.

Prepoznavanje igre, ki jo igraš je prvi korak v procesu prebujanja iz transa.

Šele, ko se zaveš svojega notranjega otroka, lahko vidiš v kakšne zgodbe se zapletaš, ker imajo vse skupni imenovalec… iskanje nadomestnega starša tam zunaj.

Dolgo časa sem mislila, da je moj temeljni strah, da nisem dovolj dobra. Potem pa sem prepoznala, da se spodaj skriva še globlja zgodba, da v kolikor ne bom dovolj dobra, bom zapuščena. In ker to zdaj vem, precej lažje prepoznam sprožilce, ki vodijo v pretirano reakcijo.

Včasih, ko tega razumevanja nisem imela, sem bila nad reakcijo vedno znova osupla in pogosto sem se je sramovala.

Vrtinec, ki te posrka vase

Prvi korak je prepoznavanje igre v katero vstopiš, vendar zgolj prepoznavanje ne zadošča, da te v ta vrtinec čustev ne bi posrkal vase.
Če ti povem na primeru, ki ga zagotovo poznaš iz prve roke…
Za praznike sem povabila starše na kosilo in moj oče se je ves čas pritoževal kako trd je krompir, ki sem ga spekla. Večkrat sem razložila, da gre za sorto, ki je bolj čvrsta, vendar je vsakič znova komentiral, da je krompir zanič.
Vedno bolj sem bila vznemirjena v sebi in postajala sem vedno bolj jezna. Veš tisto, ko začneš prilivati olje na ogenj v sebi, ko ti pride v ospredje čemu vse si se odrekla, da si naredila stvari za druge in potem te kritizirajo. Dlje, ko se stvari tenstajo v tebi, bolj reaktivna si. In včasih je reakcija popolnoma pretirana, ker te preplavijo stvari, ki so se nabirale dlje časa.

Spravil me je v jok in ko sem se umaknila, sem prepoznala, da gre za reakcijo mojega notranjega otroka, ki je upal ,da bo dobil pohvalo in potrditev od svojega zunanjega starša.
Prepoznala sem, da je na meni, da pomirim svojo punčko v sebi in da prevzamem odgovornost za svoj strah, da bom ponovno zapuščena.

Morda se sprašuješ kako sem od tega, da nekomu ni bilo všeč kosilo prišla do strahu pred tem, da bom zapuščena? Moj notranji otrok je sledil znani sekvenci v notranjosti…
Očetu ni bilo všeč kosilo.
Nisem dovolj dobra, ker bi morala vedeti kaj mu je všeč in kaj ne.
Če mu ne bo všeč hrana, ki jo pripravljam, nikoli več ne bo prišel na obisk.
Bom zapuščena.

Sprožilce, ki v notranjosti aktivirajo stare zgodbe in ranjenosti, je pomembno prepoznati in si jih priznati, jih objeti in sprejeti v sebi.

Sočutje do Sebe je ključno.

Ko prepoznaš kaj je na stvari je pomembno, da si prijazna s seboj. Ker zase vem, da sem bila tolikokrat kritična in sem napadala sama sebe, da bi morala vedeti in se stvarmi pomiriti, kako je mogoče, da sem ponovno padla na istem starem izpitu.

Ko sem začela zavestno ustvarjati odnos s svojim notranjim otrokom sem se prenehala napadati in čas posvečati temu zakaj in kako je mogoče, da sem spet na istem mestu.
Namesto tega vedno znova izbiram, da grem v stik s svojim notranjim otrokom, se pogovorim z njo in jo pomirim.

Ključ je v tem, da si prisvojiš tisto, kar je tvoje.
In da ji poveš, da je ok, tudi če čuti zapuščenost, nesprejetost ali nevidnost.
Pomembno je, da ne ignoriraš ali napadaš sebe. Ker tukaj tako boj kot beg ali ignoranca ne pomagajo. Sprejemanje je pot, po kateri moraš.

Ljubeč stik s svojim notranjim otrokom pripomore k temu, da lahko vedno hitreje prepoznaš za kaj gre in se vedno bolj redko znajdeš v reakciji na komentarje ali dejanja drugih ljudi.
Sočutje do notranjega otroka, ki jo je strah, da jo bodo, če ne bo dovolj dobra, zapustili, je temelj zavestnega odnosa s seboj.

In ko si bolj sočutna s seboj, si lahko bolj sočutna s svetom tam zunaj. S tem, ko si dovoliš, da si nepopolna, nehaš popolnost iskati v odnosu z drugimi ali v svetu zunaj sebe.
In s tem se osvobodiš v sebi.

V tem procesu ti lahko pomagam s spletnim intenzivom Preobrazi svoj odnos z otrokom.
Povezavo najdeš v nadaljevanju.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v SVetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥ www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> V času kot je ta, je to, da si v stiku s svojim notranjim otrokom in imaš ljubeč odnos z njim ključnega pomena. Ker če svojega notranjega otroka ne poznaš, ne poznaš svojih potreb in se vedno znova znajdeš v preplavljenosti, prestrašenosti in iskanju pozornosti, ljubezni in potrditve v zunanjem svetu. Vse svoje odnose kreiraš iz dinamike svojega notranjega otroka. Bolečina iz otroštva, iz tvoje otroške rane se vedno znova in znova preigrava v vseh tvojih odnosih, v tvojem odraslem življenju, dokler travme ali rane ne pozdraviš v sebi.
Samo takrat, ko se soočiš s svojimi bolečinami v sebi, lahko prevzameš odgovornost zase in tvoj notranji otrok dobi svoje mesto. Preobrazi svoj odnos z notranjim otrokom je spletni intenziv, kjer se bomo zazrle vase in v to, kako pomembno je imeti avtentičen odnos s svojim notranjim otrokom. Na tak način ustvariš stik z radovednostjo, radoživostjo in igrivostjo, ki se skriva v tebi, namesto, da jo poskušaš kupiti s stvarmi zunaj sebe. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

20. 10. 2020

Duša Družine

Taja Zavestno starševsko 0 Comments

Družine ne pridejo skupaj slučajno.
Vse na-ključ-je.

Duše vseh, ki so del družine, so se dogovorile preden je novo bitje vstopilo v družino, za sodelovanje in soustvarjanje.

Predstavljaj si svojo družino kot sveto pleme, kjer je vsak prišel vanjo z namenom, da zavestno raste, se uči, se širi in podpira razcvet drug drugega.

Sveto mesto, ki ga ustvarja Duša Družine je kot inkubator v katerem ima vsak član družine možnost, da osebnostno raste in se duhovno razcveta.

Vsaka družina ima svojo Dušo.
Duša Družine je vedno prisotna, nekje v globinah.
Ona je tista, ki drži prostor za veličastnost in modrost.

Žal največkrat ostaja skrita.
Kajti tista, ki je v ospredju, je Persona Družine.

Zagotovo jo poznaš – popolna podoba popolne družine, kjer je ata uspešen, mama je superženska in otroci so angelčki… navzven.
Pustimo podrobnosti.

Pomembno je kakšna je podoba, ki se kaže navzven.

Pa naj bo to katoliška družina, kjer so vsi pobožni in urejeni, v senci družine pa se skrivajo alkoholizem, incesti in zlorabe.
Po možnosti je eden od otrok istospolno usmerjen, kar je itak greh. In za vsako ceno poskušajo ohranjati zunanjo popolno Persono Družine.

Ali pa intelektualna, dobro situirana družina, kjer so vsi akademsko izobraženi in vozijo hude avtomobile, so v dobrih službah, vse pa je le dobro ustvarjena podoba, ki v senci družine skriva depresijo, odvisnosti, bulimijo ali anoreksijo, nezvestobo ali odvisnosti.

Nekaj je tukaj tudi stereotipa, zagotovo.
Vendar je zunanja podoba tista, ki jo mora nekaj ali nekdo držati skupaj.

In zakaj je tako, da si starejša generacija tako zelo prizadeva, da bi družinska tradicija ostala živa!?

Podoba, ki jo družina bolj ali manj uspešno kaže navzven se v krizah sesuje.
Pa naj bo to ločitev, izguba ali zunanja sprememba, ki zamaje temelje družine.

In takrat pride iz podzemlja vse, kar se je tja skrivalo.
Senca družine je tista, ki v sebi skriva vse zanikane in nesprejete veščine, talente in vrednote, ki niso bile sprejete v družini. Skrbno jih čuva, dokler člani družine niso pripravljeni, da se soočijo s tem, kar ima da pokaže.

Težava je v tem, ker se iz roda v rod prenašajo družinske skrivnosti, ki jih mora nekdo ozavestiti, da bi se lahko preobrazile.

In če želimo zavestno zaživeti Dušo Družine, se je potrebno srečati s senco družine in ustvarjeno persono družine, ki se prenaša iz roda v rod.

Globoka povezanost, ki nam je na voljo skozi družino je kot posoda, ki ti nudi priložnost, da v sebi odkriješ kdo si in zakaj si tukaj, da izkusiš dajanje in sprejemanje ljubezni znotraj skupnosti, ki se je zbrala s tem namenom, da duše druga drugo podprejo v ozaveščanju svojega polnega potenciala.

Vsi smo med seboj povezani.

Medsebojno spoštovanje in cenjenje pa je tisto, ki vsakemu posamezniku omogoči, da se razcveti.

O tem sem govorila v dvajseti epizodi DivinePOD. Na voljo je brezplačno. Najdeš ga, če se pofočkaš >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako preobraziti svoj odnos z Življenjem. V druženju sem podelila kako je to, da najdeš varnost in stabilnost v sebi temelj za vse življenje. Tematika je Izdaja starša kot iniciacija v svoje lastne globine.
Zakaj se počutiš izdano s strani življenja in kaj lahko narediš v zvezi s tem…Podelila več o razliki med tem ali je tvoja osnovna predpostavka v povezavi z življenjem ta, da si mamina hči ali si očetova hči? Delila bom izzive ene in druge, pa tudi kako se z življenjem, takrat ko postane polno izzivov spopada ena in druga. Ker takrat, ko veš od kje izhajajo izzivi, se lažje soočaš s tem kar življenje vrže vate. Odnos z življenjem je tisti, ki določa kvaliteto tvojega življenja. Več najdeš na spletni povezavi >>>TUKAJ<<<

9. 6. 2020

Maske so padle

Taja Zavestno starševsko 0 Comments

Z menoj je podelila, da se zdaj, po karanteni, ločuje veliko parov. In da je razlika, z besedami odvetnice, v tem, da v glavnem vsi pridejo že zmenjeni. Samo papirje pridejo podpisati.

Ja, padle so vse maske…

Vendar lahko z veliko gotovostjo napovem, da se bo večina teh, ki se ločujejo tudi, ko bodo našli drugega, tokrat tistega tapravega, znašli v istih zgodbah.

Kako vem!?
Z mojim očetom sva imela debato pred leti, ko je pri svojih skoraj 70-tih rekel, kako mu je zanimivo opazovati svoje prijatelje in kolege, kako se ločujejo in na novo poročajo. Potem se pa pritožujejo nad točno istimi stvarmi, kot so se pri prejšnji ženi.

Pogosto je naslednja še težja.
In ko se ponovno ločijo in poročijo, tam nekje pri četrti ugotavljajo, da je bila prva še najboljša od vseh.

Vem, da ni vedno tako, ampak vseeno mi je zanimivo poslušati zgodbe o tem kdo je kriv in zakaj…

Ob tem iz prve roke vem, da je pogosto, sploh pri ženski, ki je stara tam 40+, največkrat težava v romantičnem mitu, ki ga poskuša zaživeti.

In ta mit pravi, da takrat, ko bom srečala “pravega” bom srečna.

Ko bom v “pravem” odnosu, ko bom srečala “pravega” moškega bom srečna.
In on me bo nosil po rokah in vse bo super.

In potem ta “pravi” nikoli ne pride.

Kako vem!?
Ker sem bila že dvakrat na temu, da rečem klinc gleda vse skupaj in grem iz svojega odnosa.
Pa sem obakrat sebi postavila zelo pomembno vprašanje…. Je res fora v mojem moškem ali je fora v meni?

Ker prvič, ko mi je dvignilo plafon je bilo to zaradi tega, ker sem od njega pričakovala, da bo poskrbel zame.

Da bo naredil nekaj, da bom jaz srečna.
In bila sem prepričana, da on ve, kaj potrebujem jaz, brez da mu povem.

Mislila sem, da on ve, kaj bi jaz rada in da me bo osrečil.

Drugič sem dojela, da se vsakič ujamem na isto foro.
Da mislim, da je nekaj narobe z menoj, ker če bi bilo vse ok z menoj, potem bi bila v “pravem” odnosu,

Beri popolnem odnosu.

Moj klic k prebujenju je prišel, ko sem dojela, da popolnih odnosov NI.

Vsi imamo dogovore drug z drugim na dušni ravni, da se učimo, brusimo med seboj in kalimo.
In včasih bi rekla klinc te gleda, jaz se ne grem več in bi odkorakala stran.

Ampak duša ima zanimiv smisel za humor.
Vsakič, ko bi jaz stvari reševala tako, da bi ušla, se odselila ali kako drugače pobegnila, me privije na financah.

In potem nimam denarja za pobeg.
Kar ima svoj smisel, ker se moram soočiti s stvarmi, ki so v meni.

In ob tem ugotavljam, da v resnici to, kje se z mojim dragim zahakljava, sploh nima veze.
Moj poligon učenja so odnosi.
In v njemu se mojstrim.

Začne se vedno s tem, da prepoznaš lekcije in se odpreš za učenja.
Nadaljuje se s tem, da se moraš soočiti z bolečino v sebi in z vsem, kar se skriva v tvoji senci.
Da bi lahko odložila oklep, ki ga nosiš in te je nekoč ščitil pred bolečino, zdaj pa ti povzroča bolečino.
Šele ko se osvobodiš v sebi boš prepoznala blagoslove in darila, ki jih imamo ljudje drug za drugega.

In to potovanje je vse prej kot lahko.
Terja prisotnost. Da sediš sama s seboj in si poveš resnico.
Da prepoznaš in si priznaš kaj je tvoje in kaj ne.
Da si prisvojiš svoje sinamike.
In presežeš zgodbe s katerimi si rasla.

Ja, res je pester čas.
Venera dela svoj dar mar tam zunaj in v vsakem posamezniku.

Ključ je v tem, da prevzameš odgovornost zase in odrasteš.
To je naloga vsakega posameznika.

Ker če se vrnem nazaj k svoji zgodbi…. preobrazba se je zgodila, ko sem dojela, da iščem starša, ki bo poskrbel za mojega otroka v svojem moškem.

Včasih je bilo videti, kot bi pozvonila pri sosedih in kričečega otroka položila v naročje sosedi z besedami: “Ti poskrbi zanj, jaz pojma nimam, kaj naj naredim z njim.”

Žal nas nihče ne pouči, kako odrasti.

In vendar ta čas zdaj kriči po tem, da je potrebno odrasti.
Tvoje delo je, da si starš sama sebi.
Tega nihče ne more narediti namesto tebe.

NIkogar ne bo, ki bi te osrečil.
Na tebi je.
Na tebi je, da si starš sama sebi.

In če v tem procesu odraščanja potrebuješ pomoč te lahko vodim v programu Objemi Sebe.

Ker iz prve roke vem, da je to, da poznaš svojo izvorno ranjenost otroka ključno za to, kako ga usmerjaš in kakšen starš si sama sebi.

Na koncu je vse samo igra odnosov in arhetipskih zgodb, ki jih nosiš v sebi še iz otroštva.

To so vrata, ki jih je potrebno odpreti, da bi odrasla.
Da bi se osvobodila.
Da bi zaživela onkraj mita, da bo prišel “tapravi”, tisti popolni moški.

Zdaj je čas, da odložiš svoj oklep, ki te je ščitil in ti pomagal preživeti.
Zdaj je čas, da prevzameš odgovornost za to, da bo vse skupaj postalo precej bolj kaotično in umazano, preden se bo razjasnilo in izčistilo.

Odraščanje je proces, ki te vodi iz popolne odvisnosti v popolno neodvisnost.
Iz podrejenosti v svobodo.

In to je proces skozi kateega se moraš podati, ne glede na svoja leta.

Jaz svojo hči vodim že zdaj, pri njenih 19, ker sem dojela, kaj je tisto, kar moramo narediti za svoje polnoletne otroke.

Jih naučiti kako biti starš samemu sebi.
Da bi to lahko naredila, moraš najprej odrasti sama.

Vem iz prve roke.

Kako gre tebi?

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko začneva soustvarjati življenje, za katero si se rodila, da ga živiš in se mi pridruži v spletnem druženju Varuhinja CIklov. S teboj bom delila, zakaj je tako zelo pomembno, da že zjutraj zajahaš ta val, ki te vodi skozi tvoj dan. Ženska je ciklično bitje. Je bitje procesov. Potrebuje čas. Potrebuje čas zase. Da se uglasi s svojo žensko esenco. In pogosto si tega časa ne podari. To številne ženske vodi v izgorevanje, jih pušča nezadovoljne, neizpolnjene in vedno znova prazne. V spletnem druženju Varuhinja CIklov bom s teboj delila prvi korak, ki ga moraš narediti, če prepoznavaš, da si na poti v izgorelost, izgorevaš ali v sebi čutiš, da si izčrpana, utrujena, jezna in v bolečini. S teboj bom delila zakaj in kako izgorevaš in kaj lahko v zvezi s tem narediš. Več najdeš >>>tukaj<<<

4. 9. 2019

Jaz pa nimam mamice…

Taja Zavestno starševsko 0 Comments

Sedimo na mestni plaži v Kopru in moj dragi mi razlaga o tem, da smo tukaj že bili in kako sta se punci igrali na igralih, ki so poleg nas.
Jaz imam v glavi praznino.
Nič mi ni znano.

»Jaz tukaj še nisem bila,« izjavim.
Gledava se.
In potem mi reče: »Saj res, ti si delala.«

In v tistem se spomnim parkirišča. In teh istih borovcev, ki so še vedno tam.
In ja, res sem jih odložila na parkirišču ob plaži. Oni so šli na plažo, jaz pa k stranki.
Ure kasneje sem jih pobrala na istem mestu.

Pred leti je moja hči z menoj podelila svojo zgodbo.
Kako so jih v vrtcu vprašali; Kaj pa dela tvoja mamica?
In je v joku odgovorila, da ona pa nima mamice.
Ona ima samo Tajo.

Še danes mi gre na jok, ko se spomnim tega, ker je v enem stavku opisala svoje otroštvo.
Ni imela mamice.

Taja je delala.
Taja je delala vse vikende.
Taja je delala vse popoldneve.
Taje ni bilo doma, ker je delala.

Danes vem, da je bilo delo moj pobeg.
Pobeg od same sebe.
Pobeg od stika s seboj.
Pobeg od praznine, ki sem jo čutila v sebi.

Danes vem, da številne ženske hitijo. Delajo vedno več. Se trudijo. Ugajajo drugim. Se prilagajajo.
Kajti takrat, ko bezljaš skozi svoj vsakdan ne čutiš kaj se dogaja v tvoji notranjosti.
Misliš, da moraš živeti na tak način.

Zase vem, da takrat nisem znala drugače.
Delala sem največ kar sem zmogla s tem kar sem znala.

Bila sem Bizi mama.
Preplavljena z neskončnim seznamom opravkov.
Vedno v gužvi. Brez pravega časa zame.

In spomnim se poletij, dopustov, ki smo jih preživljali skupaj in očitajočih pogledov žensk, ki so poslušale o očiju in o Taji. Slišalo se je, kot da sem njegova ljubica in ne mama najinih otrok.
In ko je hči z menoj delila zgodbo iz vrtca o tem, kako ona ni imela mamice, me je stisnilo pri srcu, ker sem dojela, kaj sem zamudila.
Vse njuno otroštvo me ni bilo, ker sem delala.

In ko danes gledam nazaj vidim, kako sploh ni nič čudnega, da sem sama sebe leta 2009 pripeljala na rob uničenja. In kako je bil to moj klic k prebujenju.
Prebujenju v to, kaj sem zamujala kot ženska.
Kako sem pozabila na tisto, kar me je kot žensko najbolj hranilo – na odnose.

Prebujenje v to kako zelo sem se razprodala.
V veri, da mi gre dobro, da sem uspešna in da imam čudovit odnos ter pridne otroke, je moje življenje v resnici spolzelo skozi moje prste.

In nič od tega, kar je bilo videti navzven ni bilo res.
V sebi sem bila prazna, izčrpana in nesrečna.
Imela sem vse za ceno izgube stika z najbolj pomembno osebo v svojem življenju – s seboj.

Uspeh sem drago plačala.
Z odnosi, ki so mi pomenili največ.

Izgubila sem stik s seboj, s svojim moškim in s svojimi otroci.

In najbolj grozno je bilo, da tega sploh nisem prepoznala.
Dokler se ni vse raztreščilo.
In sem se jaz raztreščila.

Ta moj razpad je postal mesto mojega preboja in začetek mojega razcveta.
Z enim samim razlogom.

Ker sem upočasnila.
No, če sem čisto iskrena, me je v življenje ustavilo na mestu.
In ko sem se ustavila, ko sem nehala hiteti skozi svoje življenje, me je ujela realnost vsakdana.

Prepoznala sem, kje se nahajam.
In kako visoko ceno plačujem.
Priznati sem si morala, kako globoko sem zabredla.
Prisvojiti sem si morala dele sebe, ki sem jih skrila sama pred seboj.
Tudi tiste dele, ki jih nisem marala.
Preobraziti svojo senco.
Se spogledati s svojo perfekcionistko in se soočiti s tem, da ne znam poskrbeti za svojega otroka v sebi.

Da lahko danes praznujem svoj razcvet in odnose v svojem življenju, sem se morala spogledati s tem, kje in kako sem zavozila.
Vse svoje sranje sem morala alkimizirati, da sem našla drobce zlata, tiste bisere, ki jih danes delim z ženskami.

Bila sem na dnu. In danes hodim.
Daleč od tega, da sem popolna.

Najtežji del mojega razcveta v ljubezen je ta, da nikoli ne bom mamica.
Da sem ta del zamudila. In da za nazaj stvari ne moreš spremeniti.
S tem moram živeti.

Naučila sem se živeti s svojimi porazi in s svojimi zmagami.
In če kaj obžalujem, je to, da tega časa s svojimi otroci nikoli ne bom dobila nazaj.
Obžalujem, da mi je bil posel in stranke bolj pomemben od družine.
Ta očitek s strani mojega dragega me je vedno zabolel.
Danes vem, da zato, ker je bilo res.
A je bilo preveč boleče, da bi se lahko spogledala s tem.

Zato čutim veliko sočutje z žensko, ki si v resnici ne zmore dopustiti, da bi začutila vse kar se ji dogaja.
Kaj šele, da bi to lahko sprejela.

In tako čas teče. Spolzi ti skozi prste, medtem, ko upaš, da bo enkrat prišel tvoj čas.
Vendar nikoli ne pride, če si ga ne podariš.
To je bila velika lekcija mojega razpada.

Pomembno je, da svoj čas kreiraš zavestno.
Skozi zavestno izbiro, zavezo sebi in doslednost.

Ker čas je zdaj.
Da živiš. Ljubiš. Se izraziš.
In v tem brezmejno uživaš.
Tudi, če tvoje življenje ni popolno.
Tudi, če te je strah, da si slaba mama.
Da si zajebala svoje otroke, kot se je izrazila ena od žensk v nedavnem pogovoru.
(O tem kako sem se počutila najslabša mama na svetu sem pisala že v enem drugem zapisu, ki ga najdeš >>>tukaj<<<)

Zase vem, da sem jim dala vse kar sem znala in zmogla, tam kjer sem bila.
Bila sem nevidna sama zase. Nisem znala poskrbeti zase.
In zato tudi mojim otrokom nisem znala dati tega, kar bi si želela, ker tega ni bilo v meni.

Ker iz praznine ne moreš dati drugega kot praznino.

In sočutje do tiste Taje tam, je moje dnevno učenje.
Da se ne sovražim, kritiziram in sodim, ker bi morala drugače.

To je ljubezen do sebe v praksi.

Moja največja zmaga je, da sem našla stik s seboj.
Stik s svojima hčerkama.
Stik z mojim moškim.

Da danes znam to negovati in praznovati.
In da znamo danes skupaj praznovati.
Čas za nas je brezmejno dragocen.

Tako kot ta torek na mestni plaži v Kopru, kamor smo se prišli skopati.
Ker sem za en dan ugrabila svojega moškega in starejšo hči (mlajša je bila med tem v Parizu), da smo skupaj praznovali njegov rojstni dan.
Cel dan za nas.

Ker lahko.
Ker je vredno.
Ker to brezmejno cenim.
In ker danes vem, kako zelo je pomembno in dragoceno skupno preživljanje časa.

Ker je čas za nas, za naju in čas zame zdaj prioriteta.

Ti poznaš svoje?
Jih živiš?
Ali pustiš, da življenje teče mimo tebe?

Če potrebuješ podporo, vodstvo, skupnost, te vabim v spletno druženje Postavi temelj Ljubezni.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥ www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.

>>> Pokukaj kako postaviš temelj Ljubezni. Kajti odnosi – pa tudi odsotnost odnosov – so v tvojem življenju ali veter pod tvojimi krili, da lahko letiš ali pa teža, ki te vleče navzdol in ti onemogoča, da zaživiš življenje o katerem sanjaš.
Žal večina med nami ni imela zgleda, poleg tega smo brez modrosti, orodij ali vodstva, kako ustvariti ljubeč odnos s seboj, z ljudmi in s svetom, ki te podprejo, da se razcvetiš. V tem spletnem druženju bom s teboj delila 10 ključev, s pomočjo katerih boš postavila stabilen in konkreten temelj Ljubezni do Sebe, do ljudi in sveta. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

7. 8. 2019

Sebična sem…

Taja Partnerstvo, Zavestno starševsko 0 Comments

Sebična sem.
To je bilo prvo, kar sem mu rekla, po tem, ko sem zmotila njegovo spremljanje televizijskega programa s tem, da sem se usedla v njegovo naročje.
In ker sem velika punca čez mene ni videl ničesar.
Sebična sem in te hočem zase, sem nadaljevala.
Želim, da mi nameniš svojo nedeljeno pozornost.
To potrebujem.

In ob tem, da sem to izjavila tako jasno in suvereno, sem bila jaz celo bolj presenečena od njega.
Ker tega nisem vajena pri sebi.

Še posebej zato, ker so mi leta vcepljali v glavo, da to, da imaš potrebe ni ok.
Da je sebično, če imaš potrebe.
In da svojih potreb ne izražaš na glas, ker je na drugih, da jih ugotovijo.

To je nekaj, kar so moje prednice verjele in tudi živele.
In brez razmišljanja sem prevzela cel paket vzorcev in prepričanj, po katerih sem živela kot da so moji.

In v zadnjih mesecih stvari vznikajo na površje.
Danes vem, da vse ostaja zapisano v tvojem celičnem spominu.
In dokler se nise voljna z njimi spogledati in si jih priznati, so tam.

Imela sem srečanje z meni ljubo varuhinjo Ljubezni. Z menoj je delila, kako se je zanašala na druge. Kako je čakala na zunanji svet, da jo bo odrešil njenega bremena.
Zatiskala si je oči in si zanikala realnost vsakdana in čakala, upala, da se bodo stvari nekako po čudežu rešile same od sebe.

Pa se niso.
Vse Vesolje je čakalo nanjo in na to, kaj bo izbrala zase.
In če ne izbereš ti, zate izbirajo drugi.
In če se s tem strinjaš, jim daješ na voljo svojo energijo, da z njo upravljajo tvoje življenje.

In potem nate projicirajo svoja nezadovoljstva, svoje težave in svoje sranje.
Ti pa misliš, da gre za tvoje stvari.

Ko sva se pogovarjali je z menoj delila, kako ji mož očita, da je lena, da je nekoristna, da je nesposobna. In kako jo boli vse to etiketiranje. Hkrati pa čuti nemoč. Ker ve, da temu ni tako in skuša na vse mogoče načine dokazati, da nima prav.
In tukaj se takoj ujame v igro mačke in miši.

Ker takoj, ko greš v dokazovanje, da oseba na drugi strani nima prav, sprejmeš to, da na neki ravni to mora držati in zdaj je na tebi, da dokažeš, da to ni res. Boj ali beg. Sploh nima veze.
Dokler te to zaboli, je tvoje.

Oziroma tisto, kar tebe boli je tvoje.

In mene je dooooolgo časa bolelo to, da so mi očitali, da sem sebična.
Verjela sem, da sem sebična, če imam potrebe.
In iz svojega občutka krivde sem šla v dokazovanje in upravičevanje, da mi to kar potrebujem, pripada. Vedno znova sem šla v upravičevanje, da si zaslužim stvari in da lahko poskrbim zase.

Da zmorem sama. In da svojega moškega ne potrebujem.

Kar je samo druga plat tiste prve, kjer si nemočna in se počutiš kot žrtev okoliščin.
Tista trgovina, ki sem se jo dolgo časa šla je bila v tem, da sem najprej naredila vse, kar sem mislila, da drugi potrebujejo, da sem si kupila svoj čas zase in to po čemer sem hrepenela. Ker ko ti poskrbiš za druge, so dolžni oni poskrbeti zate.

Zveni znano!?
Če ne prej se s tem srečaš, ko tvoji ostareli starši začnejo pričakovati od tebe skrbnost in nego, ki si je bila deležna kot otrok.

In cel krog pride naokrog, ker takrat se znova soočiš s svojimi otroškimi ranjenostmi in nepredelanimi stvarmi.

Ko ti ljudje očitajo stvari, to boli. In običajno v skladu s svojo otroško ranjenostjo to dojemaš kot izdajo, zavračanje, zlorabo, zapuščanje ali ločitev. In ko si sama v bolečini, če nimaš orodij, da bi se s tem spoprijela, tiho trpiš. Enostavno zdrsneš v otopelost.
Enostavno nehaš čutiti.

Zase vem, da sem bila kot otrok pogosto označena za sebično.
Slišala sem, kako so o meni govorili za mojim hrbtom, da sem sebična.

In to sem zaklenila v svoji notranjosti.
Tega sem se sramovala.

In ker je bilo to zame boleče, sem se od tega ogradila.
Poskušala sem se zavarovati pred tem delom s tem, da sem se od njega ločila.
In tako ločena sem se podala v svet odraslih.
Odklopljena od svoje duše, svojega srca in svoje izvorne narave.

Danes sem prebrala tako izjemno misel Mie Frangeš, ki je zapisala, da se pravzaprav nisi odklopil, le priklopil te ni nihče.

In tako zelo se strinjam s tem, da je mama tista, ki s svojo ljubeznijo poveže svoje srce s srcem otroka in pokaže, kako poskrbeti zase, z zgledom.

A če mama pričakuje, da bo nekdo poskrbel zanjo, ker je ona poskrbela za druge, boš prevzela ta vzorec.
Nesebična skrb za druge postane razdajanje za druge in reševanje drugih. In potem misliš, da so drugi dolžni poskrbeti zate, ker si se razdala zanje.

Danes vem, da ta strah, da si sebična vodi strah da bi zaradi tega, če poskrbiš zase, zanemarila nekoga drugega. Sodiš sebe, se kritiziraš, da nisi dovolj skrbna, da nisi poskrbela za druge, da si sebična.

In tisto, kar sem se v zadnjih 10 letih naučila je, da potrebuješ opomnik, da je ok, da poskrbiš zase, da prepoznaš svoje potrebe, da jih izraziš in da poskrbiš za svoje potrebe.

Da ne zanemarjaš sebe in tega, da poskrbiš zase, na račun nekoga drugega.
Izziv je v tem, da sebi iz strahu pred tem, da si sebična vzameš to kar najbolj potrebuješ.

To kar me vedno znova osupne je, kako smo ženske tiste, ki najbolj sodimo to potrebo, da si vzameš čas zase. Moški s tem nima težav. To je njegov instinkt.

Zato danes sledim nasvetu mojega moškega in poskrbim zase.
Sem sebična.

Sprejela sem svojo sebično. Pomirila sem se z njo v sebi. Objela sem jo. In jo osvobodila. V sebi. Zase.
Ker dokler je zaklenjena v zaporu, v tvoji notranji senci poskuša na vsak način dobiti tvojo pozornost.
Tudi s tem, da ti ljudje očitajo, da si sebična.

Ker bolečina želi biti občutena…

In če prepoznavaš, da imaš težave s svojo sebično žensko v sebi te vabim v Sestrstvo Varuhinje Ljubezni, kjer je na voljo srečanje s sebično žensko in praksa, kako prepoznaš njeno darilo in si prisvojiš tisto, kar je njeno zlato zate.

Sestrstvo Varuhinje Ljubezni sem oblikovala, ker vem da vse potrebujemo sveto mesto, kjer stvari damo v prakso.
Ker je na tebi, da izbereš ljubezen in aktivno varuješ ljubezen.
V odnosu s seboj, v osebnih odnosih, v skupnosti ali v družbi.
Na tebi je, da izbereš, da si varuhinja ljubezni, ki dviguje življenje, ki ga podpira in mu služi v ljubezni, z ljubeznijo, iz ljubezni!
S teboj bom podelila veščine s pomočjo katerih boš ljubezen dala v prakso. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Ostani na frekvenci Ljubezni ♥

Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥ www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako postaviš temelj Ljubezni. Kajti odnosi – pa tudi odsotnost odnosov – so v tvojem življenju ali veter pod tvojimi krili, da lahko letiš ali pa teža, ki te vleče navzdol in ti onemogoča, da zaživiš življenje o katerem sanjaš.
Žal večina med nami ni imela zgleda, poleg tega smo brez modrosti, orodij ali vodstva, kako ustvariti ljubeč odnos s seboj, z ljudmi in s svetom, ki te podprejo, da se razcvetiš. V tem spletnem druženju bom s teboj delila 10 ključev, s pomočjo katerih boš postavila stabilen in konkreten temelj Ljubezni do Sebe, do ljudi in sveta. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

4. 6. 2019

Kar so naredili meni zdaj jaz delam drugim.

Taja Ljubim Sebe, Zavestno starševsko 0 Comments

Sedim v čakalnici na kliniki in čakam z očetom, ki je z njegovimi besedami, prišel po svojo dozo zdravil.
Vstopi gospod, ki je, kot je komentiral oče, oblečen kot bi ušel iz kakšnega ameriškega filma.
Ob tem me osupne, kako starejši ljudje opazijo podrobnosti, ki se mi sploh ne zdijo pomembne.
Gospod je sključen in oprt na dve palici, ki mu pomagata, da hodi.
Z gospo, ki ga je pripeljala sedeta na prazna stola nasproti.

In takoj, ko sedeta se začne dvogovor, ki je verjetno stalnica v njunem življenju.
»Boš že videl, zagotovo ti ne bodo odobrili podaljšanja vozniške. Stavim, da ti jo bodo vzeli. Samo poglej se, kako si sključen. Saj sploh ne moreš več sedeti vzravnano.«

On pa njej nazaj, z glasom polnim optimizma, da je z njim vse čisto v redu in da on vidi kot sokol.

Pa ni odnehala.
Pred vsemi ga je zajedljivo zabila, da ne more več voziti, če ima glavo dol za pasom in da bo že videl svojega boga.
»No pokaži, no daj, če lahko sediš vzravnano,« je še kar nadaljevala.

In če mi kaj res pride do živega je to ženska zajedljivost. Tudi, ko ni usmerjena name.
Globoko se dotika tistega živca v meni, kjer sem bila na enak način zasmehovana vedno znova in znova.

Moj mehanizem je bil tak, da sem se skrila. Pomanjšala sem se, da bi ušla tistemu zajedljivemu tonu, ki me je naredil tako zelo majhno, nemočno in šibko.

Danes vem, da je bil to način, kako so mi dali vedeti, kje je moje mesto.
In ker to mesto zelo dobro poznam, mi je danes lažje.
Ne padem več v dramo v katero sem padla včasih.
Me pa še vedno zaboli, ko sem priča komu, ki doživlja enako obliko posmehovanja in poniževanja.

Gospod se ni dal. Ugovarjal je nazaj.
In ko sem ju poslušala sem dojela, da sta v svoji komunikaciji v odnosu otroka in starša.

Rada rečem, da te vedno vse počaka.
In če se s svojimi otroškimi ranjenostmi, ki se skrivajo v globinah tebe, ne soočiš in se ne pomiriš z njimi, jih boš na stara leta preigravala na enak način, kot si jih v otroštvu.
Le da bodo tvoji otroci zdaj tvoji starši. In ti boš kot v otroštvu reagirala na enak način.

Ko sem opazovala gospoda v čakalnici, sem gledala otroka, ki ugovarja na enak način, kot sem bila le uro pred tem priča majhnemu otroku pred vrtcem, ki se je poskušal postaviti zase tako, da se je branil.

In tisto, kar me je pretreslo, je bilo spoznanje na koliko načinov poskušamo streti voljo otroka ali starega človeka, da dosežemo svoje.
Moč dominance je tista, ki je v zadnjem času pogosto pod drobnogledom.
In to, kar se me je tako zelo dotaknilo in me hkrati pretreslo v tem dogodku je bilo spoznanje, kako se odrasli največkrat ne znamo postaviti na nivo otroka ali starejšega človeka, ker ga v resnici sploh ne vidiš.

Ko si zakoreninjen v svojih prepričanjih in idejah, kako bi stvari morale biti, deluješ iz svoje identitete. V resnici ne čutiš človeka na drugi strani.
Uveljavljaš svojo premoč, svojo moč dominance.

Skozi prevlado uničiš njegovo voljo in ga pripraviš do tega, da ti sledi.
Uničuješ njegovo suverenost, dostojanstvo in si ga podrediš.

In verjetno sploh ni potrebno omenjati, da mi ob tem prinese na površje vse moje spomine, kako sem si jaz podredila otroke, da so bili poslušni.
Ker to kar naredijo tebi živi v tebi dokler ne dobiš priložnosti, da to narediš drugim, ker upaš, da bo s tem bolečina, ki jo nosiš v sebi izginila.

Težava je v tem, da ne izgine.
Samo ojača se.

In bolj, ko se z njo bojuješ ali pa bežiš pred njo, bolj vztraja. In tukaj tudi ignoranca ne pomaga kaj dosti.

Kajti duša ima svoje lekcije, ki jih moraš prepoznati in si jih priznati.
Če tega ne narediš lekcije ostajajo, bolečina pa se povečuje.

Zato je radikalna iskrenost s seboj in do sebe ključna na tvoji poti ljubezni. In to terja, da prevzameš polno odgovornost zase in za svoj del v odnosu. Brez sojenja iskanja krivca in upravičevanja svojega početja. Zase vem, kako zlahka sem včasih šla v boj s tem, da jaz pa že nisem bila »Ta grda«.

V procesu soočanja s seboj sem si morala povedati resnico, da sem bila včasih zelo kruta in grda. Ker sem imela v glavi, kako bi stvari morale biti in sem otroke pripravila do tega, da so se podredili.

Tako kot so to naredili meni, ko sem bila majhna.

Zato razumem, kako to gre – to kar so naredili meni zdaj jaz delam naprej drugim.
Poznam igro.

Kar ne spremeni dejstva, da to ne opraviči načina, kako to narediš.
To te ne opraviči.

In najbolj noro je, da v kolikor ne prepoznaš mehanizmov v sebi in jih razpustiš, jih boš preigravala vse življenje.

Na eni strani otroka in na drugi strani starša.
V sebi si ponotranjila tirana, perfekcionistko in kritika.
Ali pa odsotnega starša, ki zapusti, preden bi lahko bil zapuščen.

Na tebi je, da prepoznaš na eni strani igro tvojega notranjega otroka in na drugi strani starša.
Kako ljudi okoli sebe pripraviš, da se ti podredijo.
Vsak ima svoje mehanizme zato je tako zelo pomembno, da prepoznaš svoje.

Ker samo, če poznaš ozadje igre, jo lahko razpustiš.
In zato je tako zelo pomembno, da poznaš sebe.

Saj veš, samo ko zares vidiš, kaj je v ozadju, lahko v zvezi s tem nekaj narediš.
Dokler so stvari zate nevidne, v zvezi z njimi ne moreš čisto ničesar narediti.

Da bi se osvobodila vplivov preteklosti in zaživela kot suverena, avtonomna in avtentična ženska, ki ti si, sem pripravila 3 mesečno druženje Objemi Sebe. S teboj delim 5 mehanizmov notranjega otroka in 5 mehanizmov notranjega starša, da lahko prepoznaš svojega in razpustiš vplive preteklosti, da bi lahko zaživela kot Ženska, za katero si se rodila, da si.
Pofočkaš se lahko >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥ www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>>Pokukaj kako se premakneš v Celoto sebe. Skozi proces preobrazbe v 12 srečanjih Objemi Sebe kjer boš spoznala vseh osem izvornih ranjenosti, ki jih nosimo v sebi (štirje preživetveni arhetipi). S teboj bom delila, kako se soočati z njimi v vsakodnevnem življenju. Prepoznala boš kje izgubljaš svoj občutek varnosti in za kaj si ga zamenjala v sebi. Spoznala boš kje izdajaš, zanikaš, raniš, zapuščaš sebe in se ločuješ od sebe. Več o druženju si lahko prebereš na spletni strani >>>TUKAJ<<<

6. 9. 2018

Tvoja izbira je ali dovoliš, da te drugi razkurijo ter odreagiraš na provokacije ali izbiraš, da ostajaš mirna.

Taja Ljubim Sebe, Zavestno starševsko 0 Comments

Moč izbire je vedno v tvojih rokah.
Tudi, ko misliš, da nimaš izbire, jo imaš.

Včeraj sem sedela v avtu in se prebijala skozi gužvo v mestu, ob tem pa sem imela na sovoznikovem sedežu tempirano bombo, ki je bila tik na tem, da izbruhne, ker sva zamujali. Ob sopihanju, cepetanju in pritoževanju sem se zavedala, da je v meni prisoten tisti del, ki bi kar ustavil in izstopil iz avta. Vendar to ni bil tisti del mene, ki je vozil.

Ena od stvari, ki jo vem tako jasno kot sedim tukaj je, da se bo vedno znova našel kdo, ki te bo izzval. In s tem sem še enkrat podoživela kako pomembno je, da sem zmogla ostajati mirna ob napetosti, ki je bila tako gosta, da bi jo lahko rezala z nožem.

Ob tem, ko sem se zavedala napetosti in nemira v njej, sem vedela tudi, da je to njeno in ne moje. Ampak če sem res iskrena, mi je bilo težko držati svoj prostor in ne dovoliti, da me vrže iz tira. Vedela sem, da bo izrečeno veliko grdih stvari, ki bi jih kasneje obžalovala, če si bom dopustila, da me potegne v svojo igro. In zato sem vedno znova ostajala v sebi in v stiku s svojim centrom. Kar je vse prej kot lahko, ko si v majhnem prostoru in se nimaš kam umakniti.

Danes vem, da je življenje kot valovanje. Enkrat si na vrhu vala in spet drugič pod njim. Umetnost deskanja na valovih življenja pa je v tem, da usvojiš veščine držanja svojega prostora in dnevne prakse, ki ti pomagajo, da držiš glavo nad vodo takrat, ko se ti zdi, da te življenje preplavlja in je vse res intenzivno.

Takrat, ko prideš do samega roba, je pomembno vedeti, kako navigirati na tem robu.
In to je tisto, kar me življenje mojstri zadnjih devet let.

Potrpežljivost je ena tistih veščin, ki sem jo začela mojstriti takrat, ko je moje življenje razpadlo v prafaktorje. Vedno znova vidim, kako pomembno je, da zmorem ostati mirna in prisotna takrat, ko bi bilo najlažje znoreti in zliti ves gnev iz svoje notranjosti na nekoga zunaj sebe. Danes vem, da je to del prakse, ki je postala moja navada s tem, ko sem jo dosledno prakticirala. Vem pa tudi, da moraš skozi ta proces znati navigirati, da ne izgubiš stika s seboj.

Vsakič, ko izgubiš nadzor nad svojim življenjem in pustiš notranjemu pritisku in negativnim čustvom, tistemu gnevu v sebi, da se zlije čez rob, se ločiš. Enostavno izgubiš stik s seboj in s tem tudi z okolico, z ljudmi in s svetom.

In to neudobje, ko si na robu je razlog, zaradi katerega toliko ljudi raje poseže po substancah in se skrije v odvisnosti. Pobegnejo v otopelost, da ne čutijo. Pa naj bo to skozi alkohol, odnose, socialne medije, tehnologijo, hrano, nakupovanje ali substance.

Ko izgubiš svojo moč, ki jo takrat, ko se razburiš zliješ v roke nekomu drugemu, jo poskušaš nekako nadomestiti. Vendar ti tovrstni nadomestki ne dajo tega kar upaš, da ti bodo dali. Cena uporabe pa je izjemno visoka.

Ko daš nekomu v roke moč skozi obupa ali potrebo, ki ni izpolnjena, izgubiš stik s svojo močjo in s svojim potencialom v sebi. Izziv pri odvisnostih je v tem, da v resnici iščeš povezanost.

Danes vem, da je to, da čakaš na boljše čase iluzija. Resnica je, da nič ne bo postalo lažje, če se ti ne boš premaknila. Nehaj čakati na zunanje okoliščine, da bo postalo lažje, bolj varno, da boš imela več poguma, da boš končno zaupala vase in naredila stvari drugače. Da boš izrazila sebe.

Vedno boš čutila to, kar čutiš v danem trenutku, glede izbir, ki so ti na voljo, pa naj bo to strah, dvom ali nemoč, dokler se ne boš voljna soočiti s tem zakaj ostajaš zataknjena in kako ti to, da si ločena sama od sebe v resnici služi.

Ko si enkrat povezana s seboj je nemogoče, da bi bila osamljena ali obupana. Bryant McGill

Ko se enkrat povežeš z zaupanjem v sebi, nehaš iskati rešitve v svetu tam zunaj. Vse, kar si v življenju želiš, vključno z mirnostjo in sposobnostjo, da držiš svoj prostor, jasnost, svoboda, vse to lahko najdeš le, če si voljna pogledati kakšen je trenuten zemljevid, po katerem navigiraš svoje življenje.

Če izhajaš iz pozicije pomanjkanja in iščeš to kar ti manjka zunaj sebe, boš našla vse izgovore in razloge, ki jih potrebuješ, da ostajaš tam kjer si.

Fascinantno dejstvo je, da so stvari, ki te najbolj motijo del tvoje identitete in dokler se nisi pripravljena spogledati s tem, kar ti stoji na poti, s svojimi notranjimi ovirami, se bodo stvari ponavljale.

Stik s seboj je intimno povezan z zaupanjem v to, da se vse dogaja z razlogom.
Pa tudi z zavedanjem, da ti izbiraš.
Vedno imaš izbiro.
Le da resnica ni prav popularna izbira.

Vendar samo izbira ne zadošča. Da bi stvari v sebi resnično spremenila se moraš zavezati temu, kar si izbrala. In tukaj prideš do izgovorov, ovir v sebi, s katerimi se enostavno moraš spogledati, ker drugače greš enostavno še en krog.

Ko sem v svojem življenju izbrala, da bom prijazna do sebe in drugih, je s tem prišla tudi zaveza, da bom vsakič, ko bom izzvana tako kot sem bila včeraj, držala svoj prostor za prijaznost in mirnost. Ne glede na vse. Brez zavezanosti prijaznosti in ljubezni znotraj sebe bi zlahka znorela in svoj notranji nemir zlila na osebo na sovoznikovem sedežu.

In ko izbereš in se zavežeš temu, da boš to izbiro ponavljala, moraš biti v tem dosledna. To je moje učenje starševstva. Doslednost. Da sem mejo, ki sem jo postavila tudi držala. Da sem bila dosledna v svoji zavezi in izbiri. Ker če jaz nisem bila dosledna, je vse šlo rakom žvižgat.

In to je velika preizkušnja številnih staršev.
Če drugje lahko nekako voziš, brez da si dosledna, v starševstvu ne moreš.

Ob tem se velika večina ne zaveda, da imaš v sebi otroka, ki od tebe terja, da si mu starš. Da si dosledna v tem, kaj izbiraš zase in da ne iščeš bližnjic samo zato, ker je neudobno.

To kar z gotovostjo lahko trdim je, da samo skozi zavestno izbiro, zavezanostjo tej izbiri in doslednostjo ustvariš novo navado. Če tega ne narediš si na notranji avtomatiki. Razburjaš se. Kritiziraš. Sodiš. Uničuješ ljubezen.

Samo, ko se zavežeš temu, da se zaneseš nase in zaupaš vase, lahko presežeš destruktivne navade v svoji notranjosti. In to ni stvar sreče ali slučaja. Terja redno prakso in dosledno izbiro.

To je edini način, da se osvobodiš. In da presežeš destruktivne navade, ki jih imaš v sebi. Vedeti moraš, da si ti tista, ki si vedno odgovorna za to, kar čutiš in doživljaš v sebi. Nihče ti ničesar ne dela. Nihče drug ni kriv. Ti si tista, ki izbira, kako se bo odzvala na impulz, ki prihaja od zunaj.

Sprejeti moraš odgovornost za svoje življenje. S tem se vse skupaj čisto zares šele začne. Tvoja odgovornost je, da izbiraš opolnomočenje, da podpiraš sebe, opogumljaš sebe, da si prijazna s seboj, da si varuhinja ljubezni.

Namesto, da se usmerjaš na to, zakaj stvari niso kot ti misliš da bi morale biti tam zunaj, je potrebno pozornost usmeriti vase, na svojo notranjost in izbrati drugače. Izbiri sledi zavezanost, temu sledi doslednost in redna praksa, ki vodi v to, da ustvariš nove navade in novo realnost zase.

Ti si kapitanka svoje usode.
Ti imaš nadzor nad tem kaj čutiš v sebi.
In ja, vem, to je lažje reči kot v praksi izvajati.

Če ponovim kaj so pomembni koraki, ki te osvobajajo na tej poti nazaj k sebi;

1. Poveži se s seboj – To, da si v svojem telesu in da čutiš kaj se v tebi dogaja je ključnega pomena. Ti moraš poznati sebe. TI moraš vedeti, kaj se dogaja v tebi. Ti moraš poznati svoje potrebe. Samo ko veš kje si, se lahko premakneš tja, kamor želiš iti.

2. Izberi zavestno – Vprašaj se, kaj me podpira, kaj me opolnomočuje v tej situaciji? Kako mi to lahko pomaga rasti? V moji situaciji na začetku zapisa sem pogledala kaj me podpira in opolnomočuje. Kajti vem eno stvar, če me ne podpira in mi daje moči, potem mi ne služi. To, da sem žrtev okoliščin in situacije mi definitivno ne služi. Ko enkrat to veš, to postane tvoj notranji kompas in svetilka, ki te vodi na tvoji poti.

3. Izrazi se – Ko si poveš resnico o tem kako se počutiš brez da sodiš in kritiziraš druge se osvobodiš. Odprtost in ranljivost, to, da si poveš resnico vedno zmaga. In to terja pogum, veliko poguma. Pogumna moraš biti, da se izraziš jasno, glasno in pogosto. Ko enkrat veš, kaj je na stvari bo prišlo tudi vodstvo iz tvoje notranjosti. Pomembno je, da veš kdo si in kaj so tvoje potrebe, s tem se uglasiš na to in s svetilko posvetiš v tej smeri.

4. Sooči se z ovirami v sebi – Identificirati moraš strahove v sebi, ki ti preprečujejo, da bi naredila tisto, kar veš, da je edina pravilna izbira zate. Strahovi nikamor ne gredo sami od sebe, tam so z namenom, da se soočiš z njimi. Ker saj veš strah je votel, okrog ga pa ni ni. Vendar se moraš pogumno soočiti z njimi, da bi to odkrila.

5. Zaveži se sama sebi – Samozavedanje je bistvenega pomena, če želiš vedeti kaj je tisto, kar želiš spremeniti. Prepoznati moraš stvari take kot so in prisluhniti v sebi kaj so navodila tvoje duše. Ker v sebi imaš vedno glas ega, tvoje osebnosti, ki ga skrbi preživetje in glas svoje duše, ki si želi izkušati, uživati in se razcvetati. Pomembno je, da veš kateremu glasu slediš v sebi. Zaveži se temu, da slediš svoji duši, ne glede na vse.

6. Prevzemi odgovornost za svoje življenje – Zavezanost sebi te bo prisilila v to, da boš morala mojstriti doslednost. To je tisto, kar te bo vedno znova osvobajalo. Pomembno je, da se zavedaš, da si v vsakem trenutku 100% odgovorna za to, kje se trenutno nahajaš v svojem življenju. V vsakem trenutku imaš izbiro, da slediš sebi in si dosledna v tej zavezanosti svoji duši. Pomembno je, da se zavedaš izgovorov na poti in da se soočiš s posledicami svojih izbir. Namesto da zanikaš svoje napake na poti, se uči iz njih. Ko prevzameš odgovornost zase, vzameš svojo moč nazaj.

Susan Polis Schutz pravi: “To je tvoje življenje. Tvoja je moč, da izbiraš kaj boš naredila z njim. Izbiraj modro! Tvoja je moč, da ljubiš kaj si želiš v življenju in ljubi iskreno. Tvoja je moč, da hodiš po gozdu in si del narave. Tvoja je moč, da nadziraš svoje življenje. Tega nihče ne more narediti namesto tebe. Tvoja je moč, da ustvariš srečno življenje.”

Ne glede na okoliščine je tvoj čas tukaj omejen. Uporabi ga modro.
Sedi za volan v svojem življenju, namesto, da sediš na zadnjem sedežu in pustiš, da nekdo drug vozi avto tvojega življenja. V tebi je moč, da živiš svoje življenje v polnosti, celostno in kot varuhinja Ljubezni, Luči in Življenja.

Izberi jo. Zaveži se Sebi! Bodi dosledna v tej praksi.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

In skozi ta proces moraš znati navigirati, da ne izgubiš stika s seboj. In vem, kako ti lahko v tem procesu povezovanja in integracije, da vzljubiš sebe in ustvariš ljubezenski odnos s seboj, pomagam. V programu, kjer bom s teboj delila 9 pomembnih ključev s pomočjo katerih boš v polnosti zaživela kot Varuhinja Ljubezni. Dobimo se pod okriljem mlaja v Devici, ki predstavlja svečenico 10.9.2018. Več informacij najdeš na spletni strani http://divine.si/program/prebujenje.html

28. 5. 2018

Prišla je skozi mene…

Taja Zavestno starševsko 0 Comments

Pred 20 leti sem bila na današnji dan v porodnišnici.

Predihovala sem popadke in pustila curkom vode v banji, da so blažili bolečino, ki jo je moje telo doživljalo z vsakim valom, ki se je dvigoval v moji notranjosti.

Bila sem v svojem svetu, v vzporedni realnosti.
Navodil, ki mi jih je dajala babica sploh nisem razumela. Bilo je kot bi govorila nek tuj jezik.
Vsakič, ko sem slišala glas, sem se obrnila k mojemu moškemu.
On je bil tisti, ki je prevajal vse, kar so hoteli od mene. Njega sem razumela.

Pustili so mi, da sem bila v vodi celo noč.
Že 9 ur sem dihala in plula nekje v svetovih, ki jih pozna samo moja ženska duša.
Babica mi je razložila, da bom lahko rodila v vodi, če ne bo nobenih komplikacij. Drugače bom morala na mizo.
In prosila sem moje telo, da naj vodi ta proces porajanja z inteligenco, ki presega vse, kar sem kadarkoli izkusila.

Ko se je porod čisto zares začel, me je porodničarka pustila v vodi. Le mojo medenico je podložila z nekaj rjuhami in slišala sem, kako je čofnila v vodo.

Svetost trenutka, ko dobiš drobno bitje na svoje trebuh je nekaj, kar me je do konca odprlo in razgalilo mojo dušo. Čudenje, čudežnost trenutka je nekaj, česar ne moreš opisati.
Ničesar nisem pričakovala in hkrati dobila vse.

In v tistem trenutku, ki se je meni zdel kot večnost je mala deklica dvignila glavo in me pogledala v oči. Imela sem občutek, kot da gledam v prostranost vesolja in čutila sem pogled v globinah moje duše.

Prepoznavanje. Ja, poznava se.
Bilo je presunljivo.

Še danes čutim v telesu tisto osuplost, ko sem se spraševala, kako je mogoče, da dvigne glavo, saj dojenček, ne more držati glave pokonci nekje do četrtega meseca. Vsaj tako so mi rekli.

In potem je pogled usmerila čez mojo ramo in pogledala v oči še njega – svojega očeta.
Mojega junaka, ki je bil cel čas z menoj.

Sledila je celotna procedura od prereza popkovnice in porajanja placente.
Jaz pa sem ves čas jokala. Vse je postalo zmeda v mojem Vesolju.

Kot bi se raztreščila na milijone koščkov.
In nihče mi ni povedal, kako jih zbrati nazaj v celoto.
Nihče mi ni povedal, kako poskrbeti za svoje energijsko polje, se ponovno zbrati in obnoviti sveti prostor, ki sem ga za devet mesecev posodila duši, da je v tej čudežni alkemični posodi ustvarila svoje telo.

Takrat nisem vedela, kakšen čudež je telo ženske.
Nisem vedela, da ženska skozi svoje telo opravlja duhovno fotosintezo. Da je ženska vir svetlobe. Posebne svetlobe.

Nihče mi ni povedal, da otrok ni moj. Da sem samo nosilka, varuhinja življenja. Moje telo je vedelo, kako ustvariti prostor v katerem je inteligenca vesolja ustvarila novo bitje. Ja, dala sem vse na voljo. Vendar nikoli ni bila zares moja. Vedno je bila sama svoja.
Bila sem ji vodnica v tem svetu. Varuhinja življenja, ljubezni in svetlobe. Učiteljica. Vse bi naredila zanjo. Vedno pa sem nekje v globini sebe vedela, da mi ne pripada.

Da gre za posvečeni dogovor med nama. Za dušni dogovor, da sva izbrali druga drugo. In da sta najini duši močno povezani, ker je bila v mojem telesu.

Danes vem – Privilegij je biti mama.

Tolikokrat si na preizkušnji, ko jemlješ to lekcijo, da otrok ni tvoj, nikoli ni bil in nikoli ne bo.
Ničesar ti ne dolguje.
Dano ti je , kot mami, da si varuhinja življenja, da poskrbiš za bitje, ki je prišlo na ta planet skozi tebe.
In duši ostajata povezani za vedno.

Ker se imamo, da se povežemo, izmenjamo, se spominjamo, se podpiramo in zdravimo.
Vendar nikoli nihče nikomur ne pripada.

Vem, čudna sem.
Vendar že od prvega diha in prvega pogleda vem, da mi ne pripada, da v resnici ni moja ali od kogarkoli drugega. Sama svoja je – tukaj, da spoznava samo sebe, izraža samo sebe, izkuša in se razvija in se vrača nazaj v celoto same sebe.

Nikoli nisem bila »klasična« mama in zaradi tega sem pogosto poslušala pripombe.
Vendar danes vem, da sem vedno ravnala prav.
Da sta ostali kar sta.

In danes praznujem tudi jaz. Praznujem samozaupanje.
Da sem toliko zaupala vase in sledila sebi, da se nisem dala prepričati v to, kakšna bi kot mama morala biti, kako delati stvari in zakaj.

Ker sem tudi jaz tukaj zgolj na »obisku«. Sama svoja.
Tukaj, da spoznavam sebe, izkušam sebe, izražam sebe in se brezmejno zabavam.
In tega se še vedno učim.

Vem pa eno stvar… Samozaupanje je seksi!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Več delim v 21 dnevnem izzivu Bodi Varuhinja Ljubezni. Pofočkaš se >>>tukaj<<<

Postani Varuhinja Ljubezni je spletno druženje, kjer bom s teboj delila, kako spremeniš svoj notranji pogled, da svoj Srčni kompas nastaviš na novo in prepoznaš svojo dragocenost kot Ženska, da lahko s pomočjo 7 ključnih sestavin neguješ potencial moškega v svojem življenju. Več o spletnem programu najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

16. 1. 2018

Si se kdaj počutila kot najslabša mama na svetu…

Taja Zavestno starševsko 0 Comments

Sedela sem v garderobi po treningu in ravno preverila klice na svojem mobilniku.
»Čakam te pred šolo,« je pisalo v sporočilu.
Ki sem ga dobila pred 30 minutami.

Ko sem dojela, da smo bile v dvorani dve uri in pol namesto samo dve, me je spreletela groza.
V trenutku sem prispela v prostor v celoti.

Poklicala sem številko.
Takoj, ko se je oglasila sem vedela, da joka.
In stisnilo me je v dno duše.
»Zebe me. Utrujena sem. In lačna.« mi je rekla.
Jaz pa sem slišala podnapise; Zapustila si me. Pozabila si name.
To je bil eden tistih trenutkov, ko je res težko živeti sama s seboj. Še posebej, če veš vse to, kar vem sama.

Ker sem ji rekla, da jo poberem, ko končam ob desetih, me je čakala. Ni klicala očeta ampak je čakala name.
In jaz sem jo pustila na cedilu.
Odveč je omeniti, kako zelo krivo sem se počutila, ko sem klicala moža, ki je bil že na poti ponjo. On pa mi je povedal še, da ne le, da je mlajša hči čakala name, tudi starejša je mislila, da ga ni, ker nisem dobro skomunicirala z njo in je domov prišla peš z Rudnika.
30 minut hoje v temi. 30 minut čakanja v temi. 30 minut.

Marsikdo bi rekel saj je samo 30 minut. Vendar to ni le 30 minut.
To je 30 minut, ki spreminjajo dogajanje v notranjosti.
In jaz sem zajebala na celi črti.

Hotela sem ustreči. Narediti stvari sama. Ker sem hotela stvari olajšati možu.
In vedno, ko poskušam ustreči, se vse zalomi. Na celi črti.

Sedela sem na tem istem stolu, kot pred nekaj minutami, ko sem iz dvorane prišla zadovoljna in srečna, ker sem 2 uri podarila sebi, le da sem se počutila kot najbolj grozna oseba na svetu.

Vse v meni se je sesedlo. Šlo mi je na jok in najraje bi pobegnila.
Beg je bil vedno moj mehanizem preživetja. Ko mi je šlo iz slabše še na slabše, sem bežala.
Namesto, da bi se borila zase, sem se zapustila.

Počasi sem pospravila svoje stvari in se izognila objemom in pozdravom.
Vedela sem, da bi vsako vprašanje kaj se dogaja, pognalo v solze.
Najraje bi se skrila. Zavlekla bi se globoko v jamo. In ždela.
Tako kot sem se znala kot majhna punčka skriti v senu na kozolcu, da me nihče ni našel.

Ena tistih stvari, ki predstavlja moj velik strah je javno ponižanje in posmeh. In če bi morala komurkoli razlagati, kaj se je zgodilo v tistem trenutku, bi bila to potrditev tega, da sem najslabša mama na svetu.

In sodnika imam v sebi.
Kazen vedno sledi.
In kazen je vedno veeeliko hujša, kot bi mi jo pripisal kdorkoli zunaj mene.

Varna v avtu sem se zlomila. Zjokala sem se.

Ker sem tako sebična, da mislim samo nase.
Ker sem si vzela ta čas zase.
Ker nisem dobro skomunicirala.

Zagotovo poznaš to sposobnost, s kakšno kirurško preciznostjo znaš najti tudi najmanjše slabosti v sebi.

In v tistem trenutku bi si vzela čisto vse. Kaznovala bi se na polno.
Vendar je bilo tokrat drugače. Zavedala sem se dogajanja.
In se ob tem spomnila številnih trenutkov, ko sem sledila temu notranjemu impulzu in si resnično vzela – užitek, radost, blaginjo. Kar me je vodilo v pomanjkanje in trpljenje.

Moj dragi pravi, da sem sadistična do sebe. Da se maltretiram in se kaznujem brez potrebe.
Najtežji del tega je zavedanje, da je to od nekje prišlo.
Ni kar samo od sebe pristalo v moji glavi.
Zagotovo sem imela tovrstno izkušnjo kaznovanja kot majhna punčka, da sem jo tako zelo ponotranjila.

In zanimivo je to, da sem tisto jutro na poti v mesto slišala očeta, kako je grozil svoji 4-5 letni hčerki, da jo bo peljal nazaj k mamici, če ne bo pridna. In deklica je v stiski, ko je ustavil kolo in že obrnil v smer iz katere sta pripeljala s tihim glaskom rekla, da bo pridna.
In mene je stisnilo pri srcu. Čutila sem stisko deklice, da bi očeta kar okoli ušes.

Kljub temu, da mi je bilo tako boleče biti priča, pa sem sama nekaj ur za tem grozila sama sebi.

Pogosto me ženske sprašujejo, zakaj je tako težko poskrbeti najprej zase.
Točno zaradi tega… ker nas je tako zelo strah, da bomo kaznovane.
Da bomo označene za sebične. In pasje. In grde.
Ker smo si vzele čas zase.
Ker poskrbimo zase.
Narobe svet.
Vse je skregano z logiko.
Vendar pri sebi vidim, da je to nekaj, kar se moraš naučiti.
To je nova veščina, ki jo enostavno moraš usvojiti.
Ženska v sebi nima instinkta, da se umakne in napolni. NJen instinkt je, da poskrbi za druge.

Zato je tako zelo pomembno, da se naučiš, da si vzameš svoj čas zase brez občutkov krivde, brez kaznovanja.
In brez čakanja na nekoga, ki ti bo dal dovoljenje.

In ja, tega se še vedno učim.
In ob tem imam krute lekcije, kot je bila moja včerajšnja.

In vem, da so to moje preizkušnje bom šla naprej ali raje nazaj v znano in udobno.
Bom še vedno delala tako, da si bom kupovala svoj čas in si ga zaslužila s tem, da bom oddelala svoje in najprej poskrbela za vse druge, preden bom na vrsti jaz.

Krutosti, ki smo je sposobne, ni konca.
Največji sodnik si vedno sama sebi.
Nihče te ne more raniti bolj, kot si sposobna ti raniti sama sebe.
In s tem se še vedno težko soočam.
In še vedno boli.

Moja zmaga je v tem, da takoj vidim kaj se dogaja.
Da si dovolim potapljanje v izkušnjo in čutenje vsega, kar je prisotno.
Ob tem pa sem priča sama sebi.
Vodim se skozi labirinte v moji notranjosti in na koncu prepoznam, kaj je tisto, kar so notranji sprožilci.
In to praznujem.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
Veščine kako sebe postaviti na prvo mesto so sam temelj druženja Zdaj je čas Zame. Ker verjamem, da ženska, ki sebe postavi na prvo mesto, opolnomoči sebe in svojega moškega ter spreminja svet.
Vendar iz prve roke vem, da ne moreš biti to kdor v resnici si na hlapih energije. Če se pozabiš postaviti na prvo mesto, te to vodi v izgorevanje, te pušča nezadovoljno, neizpolnjeno in vedno znova prazno.
Potrebuješ svoj čas zase, da bi utelesila svoj polni potencial in zaživela življenje in ljubezen o kateri sanjaš.
Več bom s teboj podelila v 30-dnevnem intenzivu Zdaj je Čas Zame. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<

30. 10. 2017

Zdaj pa nisi več otrok…

Taja Ljubim Sebe, Zavestno starševsko 0 Comments

Zgodba, ki jo je z menoj podelila moja mami se me je globoko dotaknila.

Po smrti svoje mame je bila na sestanku, kjer je majhen fantič komentiral, da takrat, ko nimaš več svojih staršev, ko ti umrejo, nehaš biti otrok. “Zdaj pa nisi več otrok,” je rekel.

To me je res zadelo.
Ker sem v tem prepoznala toliko resnice.

Ko izgubiš očeta, ki simbolično predstavlja zunanjo avtoriteto in tvoj odnos do zunanjega sveta, je kot bi izgubil vodnika v zunanjem svetu. Naenkrat si odgovoren zase v zunanjem svetu. Nimaš več tiste opore, ki ti jo je oče nudil.

In zase vem, da imam vedno nekje v ozadju misli, da če vse propade in zaj*bem stvari do konca, da je pa vseeno tam nekje moj oči, ki ga lahko prosim za pomoč. Ne da me rešuje, ampak da mi svetuje, da mi pove kako se stvari lotiti, kako planirati. Ker moški je tisti, ki je mojster planiranja in lova.

In ko izgubiš mamo, moraš prevzeti polno odgovornost za svojo notranjost.
Mama je pogosto tisti temelj, ki ti daje čustveno oporo. Mama je tista, ki te je naučila, kako se obnašaš v odnosu do sebe.

Mama je tista, ki te nauči, kako ljubiti Sebe, Celoto Sebe.

Ko odideta, ni nikogar več, na kogar bi se lahko zanesla. Nikogar več ni, ki bi karkoli lahko naredil namesto tebe.

In iz opazovanja vidim, da je največji izziv v tem, da vsa dediščina (čustvene stvari, ideje, misli, vzorci), ki jih tvoji starši niso uspeli predelati skozi svoje življenje definitivno v dedni liniji padejo na otroke.

Življenje te prisili v to, da odrasteš, če tega pred tem nisi zavestno naredila.
Na tebi je, da postaneš starš sama sebi in da se pomiriš s stvarmi, ki so boleče.
S stvarmi, ki so te prizadele. S starimi zamerami.

Smrt mame običajno globlje zareže v notranjo tkanino Biti. Prijateljica je z menoj delila, da je ob smrti mame čutila kot da se je notranji temelj, ki ga je imela na voljo, sesul.

Mati verjame vate. Verjame v to, da lahko dosežeš vse, kar si želiš. In dokler je mama živa, je občutek tak, kot da tvoj vir tega zaupanja vate.

Mama simbolično predstavlja skrbnost, plodnost, rast in prenovo. Ona je tista, ki pozna misterije rojstva in ponovnega porajanja. Je brezmejen vir kreacije, ki poganja kolo življenja.
Brez mame in njene sposobnosti rojevanja, je življenja konec.

In zato je ob smrti fizične mame, če ne prej, tako zelo pomembno, da vzpostaviš stik s svojo izvorno Mamo.
Mama je ena sama.
In nikamor ne gre. Vedno ti je na voljo, da se povežeš z njo.
Da izkusiš globoko povezanost med zgornjim in spodnjim svetom.

Potovanje med maternico mame Gaie, ki predstavlja spodnji svet in Kozmično maternico, ki predstavlja zgornji svet je mogoče le skozi oceansko pokrajino tvoje Zlate Zvezde.

Da bi se lahko dvignila v zgornji svet Duha, se moraš najprej spustiti v spodnji svet svoje Duše, v svoje podzemlje.

Vse stare tradicije od šamanizma do misticizma govorijo o tem, kako pomembno je poznati zemljevid potovanja v svoje podzemlje.

Ne glede na to, da je to popotovanje Duše v telo in iz telesa v onostranstvo vedno potekalo skozi maternico, so se znanja svečenic, kako leteti med duhom in materijo, na krilih labodov, izgubilo nekje v dimenzijah časa in prostora.

Ob smrti babice je pri meni vse prišlo ponovno v ospredje.
Spomnila sem se potovanja v Egipt in izkušenj v veliki piramidi.
Pa izkušnje v dolini kraljev, kjer so nam ugasnili luč, ko smo bili v grobnici.
Bilo je kot v maternici.

Dojela sem, kako vsaka duša potuje s tega planeta na enak način, kot prihaja nanj.
Vse se začne v maternici mame Gaie.
In pri sebi sem opazovala, kako mi je povezovanje v podzemlje pomagalo pri soočanju z vsem, kar je prihajalo na površje.

Hkrati pa sva z babico sedeli ob ognju, ko je v času prehoda z menoj delila svoje zgodbe.
Dojela sem, kako ima vsaka duša na voljo čas, da se pomiri z vsem, kar je izkusila in izlušči, kaj bo s seboj nesla v izvorno temo v katero se vrača.
Tja, od koder je v resnici tudi prišla.

Semena tvojih izkušenj ostanejo v zapisih Akaše v domeni planeta in so na voljo komerkoli.
Smrt je sveta tako kot je sveto življenje.
In tako, kot je sveta zemlja. Kot je sveto telo.
Kot je sveta maternica.

Je mesto, kjer izkušaš povezanost in podporo, po kateri hrepeniš.
Ko odidejo tisti, ki so tvoji vodniki po tej pokrajini Življenja, je pomembno, da postaneš sama svoja vodnica.
Svoja Stella Maris.
Svoja zvezda vodnica.

V druženju Odstiranje tančic Ženske Duše bo prvi mesec, mesec november posvečen povezovanju z mamo Gaio in z izvorno mamo. Postavile bomo temelj za spuščanje v svoje podzemlje, soočanje s svojimi sencami in prepoznavanje ovir, ki ti stojijo na poti, da še nisi ta Ženska, za katero si se rodila, da si.

Toplo vabljena v našo družbo. Potapljanje v svojo Žensko Dušo traja 4 mesece in spoznala boš 13 svojih notranjih zaveznic, ki so ti na voljo, da se skozi njih izraziš in izkušaš raznolikost svoje Ženske DUše. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Sijajno in SIjajna!
Taja Albolena

1 2 3