Zavestno starševsko

tbear

Jaz pa nimam mamice…

Sedimo na mestni plaži v Kopru in moj dragi mi razlaga o tem, da smo tukaj že bili in kako sta se punci igrali na igralih, ki so poleg nas.
Jaz imam v glavi praznino.
Nič mi ni znano.

»Jaz tukaj še nisem bila,« izjavim.
Gledava se.
In potem mi reče: »Saj res, ti si delala.«

In v tistem se spomnim parkirišča. In teh istih borovcev, ki so še vedno tam.
In ja, res sem jih odložila na parkirišču ob plaži. Oni so šli na plažo, jaz pa k stranki.
Ure kasneje sem jih pobrala na istem mestu.

Pred leti je moja hči z menoj podelila svojo zgodbo.
Kako so jih v vrtcu vprašali; Kaj pa dela tvoja mamica?
In je v joku odgovorila, da ona pa nima mamice.
Ona ima samo Tajo.

Še danes mi gre na jok, ko se spomnim tega, ker je v enem stavku opisala svoje otroštvo.
Ni imela mamice.

Taja je delala.
Taja je delala vse vikende.
Taja je delala vse popoldneve.
Taje ni bilo doma, ker je delala.

Danes vem, da je bilo delo moj pobeg.
Pobeg od same sebe.
Pobeg od stika s seboj.
Pobeg od praznine, ki sem jo čutila v sebi.

Danes vem, da številne ženske hitijo. Delajo vedno več. Se trudijo. Ugajajo drugim. Se prilagajajo.
Kajti takrat, ko bezljaš skozi svoj vsakdan ne čutiš kaj se dogaja v tvoji notranjosti.
Misliš, da moraš živeti na tak način.

Zase vem, da takrat nisem znala drugače.
Delala sem največ kar sem zmogla s tem kar sem znala.

Bila sem Bizi mama.
Preplavljena z neskončnim seznamom opravkov.
Vedno v gužvi. Brez pravega časa zame.

In spomnim se poletij, dopustov, ki smo jih preživljali skupaj in očitajočih pogledov žensk, ki so poslušale o očiju in o Taji. Slišalo se je, kot da sem njegova ljubica in ne mama najinih otrok.
In ko je hči z menoj delila zgodbo iz vrtca o tem, kako ona ni imela mamice, me je stisnilo pri srcu, ker sem dojela, kaj sem zamudila.
Vse njuno otroštvo me ni bilo, ker sem delala.

In ko danes gledam nazaj vidim, kako sploh ni nič čudnega, da sem sama sebe leta 2009 pripeljala na rob uničenja. In kako je bil to moj klic k prebujenju.
Prebujenju v to, kaj sem zamujala kot ženska.
Kako sem pozabila na tisto, kar me je kot žensko najbolj hranilo – na odnose.

Prebujenje v to kako zelo sem se razprodala.
V veri, da mi gre dobro, da sem uspešna in da imam čudovit odnos ter pridne otroke, je moje življenje v resnici spolzelo skozi moje prste.

In nič od tega, kar je bilo videti navzven ni bilo res.
V sebi sem bila prazna, izčrpana in nesrečna.
Imela sem vse za ceno izgube stika z najbolj pomembno osebo v svojem življenju – s seboj.

Uspeh sem drago plačala.
Z odnosi, ki so mi pomenili največ.

Izgubila sem stik s seboj, s svojim moškim in s svojimi otroci.

In najbolj grozno je bilo, da tega sploh nisem prepoznala.
Dokler se ni vse raztreščilo.
In sem se jaz raztreščila.

Ta moj razpad je postal mesto mojega preboja in začetek mojega razcveta.
Z enim samim razlogom.

Ker sem upočasnila.
No, če sem čisto iskrena, me je v življenje ustavilo na mestu.
In ko sem se ustavila, ko sem nehala hiteti skozi svoje življenje, me je ujela realnost vsakdana.

Prepoznala sem, kje se nahajam.
In kako visoko ceno plačujem.
Priznati sem si morala, kako globoko sem zabredla.
Prisvojiti sem si morala dele sebe, ki sem jih skrila sama pred seboj.
Tudi tiste dele, ki jih nisem marala.
Preobraziti svojo senco.
Se spogledati s svojo perfekcionistko in se soočiti s tem, da ne znam poskrbeti za svojega otroka v sebi.

Da lahko danes praznujem svoj razcvet in odnose v svojem življenju, sem se morala spogledati s tem, kje in kako sem zavozila.
Vse svoje sranje sem morala alkimizirati, da sem našla drobce zlata, tiste bisere, ki jih danes delim z ženskami.

Bila sem na dnu. In danes hodim.
Daleč od tega, da sem popolna.

Najtežji del mojega razcveta v ljubezen je ta, da nikoli ne bom mamica.
Da sem ta del zamudila. In da za nazaj stvari ne moreš spremeniti.
S tem moram živeti.

Naučila sem se živeti s svojimi porazi in s svojimi zmagami.
In če kaj obžalujem, je to, da tega časa s svojimi otroci nikoli ne bom dobila nazaj.
Obžalujem, da mi je bil posel in stranke bolj pomemben od družine.
Ta očitek s strani mojega dragega me je vedno zabolel.
Danes vem, da zato, ker je bilo res.
A je bilo preveč boleče, da bi se lahko spogledala s tem.

Zato čutim veliko sočutje z žensko, ki si v resnici ne zmore dopustiti, da bi začutila vse kar se ji dogaja.
Kaj šele, da bi to lahko sprejela.

In tako čas teče. Spolzi ti skozi prste, medtem, ko upaš, da bo enkrat prišel tvoj čas.
Vendar nikoli ne pride, če si ga ne podariš.
To je bila velika lekcija mojega razpada.

Pomembno je, da svoj čas kreiraš zavestno.
Skozi zavestno izbiro, zavezo sebi in doslednost.

Ker čas je zdaj.
Da živiš. Ljubiš. Se izraziš.
In v tem brezmejno uživaš.
Tudi, če tvoje življenje ni popolno.
Tudi, če te je strah, da si slaba mama.
Da si zajebala svoje otroke, kot se je izrazila ena od žensk v nedavnem pogovoru.
(O tem kako sem se počutila najslabša mama na svetu sem pisala že v enem drugem zapisu, ki ga najdeš >>>tukaj<<<)

Zase vem, da sem jim dala vse kar sem znala in zmogla, tam kjer sem bila.
Bila sem nevidna sama zase. Nisem znala poskrbeti zase.
In zato tudi mojim otrokom nisem znala dati tega, kar bi si želela, ker tega ni bilo v meni.

Ker iz praznine ne moreš dati drugega kot praznino.

In sočutje do tiste Taje tam, je moje dnevno učenje.
Da se ne sovražim, kritiziram in sodim, ker bi morala drugače.

To je ljubezen do sebe v praksi.

Moja največja zmaga je, da sem našla stik s seboj.
Stik s svojima hčerkama.
Stik z mojim moškim.

Da danes znam to negovati in praznovati.
In da znamo danes skupaj praznovati.
Čas za nas je brezmejno dragocen.

Tako kot ta torek na mestni plaži v Kopru, kamor smo se prišli skopati.
Ker sem za en dan ugrabila svojega moškega in starejšo hči (mlajša je bila med tem v Parizu), da smo skupaj praznovali njegov rojstni dan.
Cel dan za nas.

Ker lahko.
Ker je vredno.
Ker to brezmejno cenim.
In ker danes vem, kako zelo je pomembno in dragoceno skupno preživljanje časa.

Ker je čas za nas, za naju in čas zame zdaj prioriteta.

Ti poznaš svoje?
Jih živiš?
Ali pustiš, da življenje teče mimo tebe?

Če potrebuješ podporo, vodstvo, skupnost, te vabim v skupnost Razcvet v Žensko za katero si se rodila, da SI..
Pofočkaš se >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako stopiš na pot nazaj Domov, nazaj k Sebi. Če si v ženskem telesu, potem so tvoji možgani zvezani na tak način, da si nesebična. Skozi svoje odraščanje si se naučila, da prednost daješ delu, prijateljem, partnerju, otrokom in družini, običajno na račun sebe in tega, kar si želiš. Večina žensk, ki jih srečam, sebe postavlja na zadnje mesto. Zaradi tega, ker pozabiš sebe dati na prvo mesto čutiš nepovezanost, preplavljenost z delom, nezadovoljstvo in neizpolnjenost. Posledica tega je nezaupanje vase, nespoštovanje sebe in izguba stika z Žensko v Sebi.
V skupnosti Razcvet v Žensko za katero si se rodila, da Si, to igro spremenimo. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

par5

Sebična sem…

Sebična sem.
To je bilo prvo, kar sem mu rekla, po tem, ko sem zmotila njegovo spremljanje televizijskega programa s tem, da sem se usedla v njegovo naročje.
In ker sem velika punca čez mene ni videl ničesar.
Sebična sem in te hočem zase, sem nadaljevala.
Želim, da mi nameniš svojo nedeljeno pozornost.
To potrebujem.

In ob tem, da sem to izjavila tako jasno in suvereno, sem bila jaz celo bolj presenečena od njega.
Ker tega nisem vajena pri sebi.

Še posebej zato, ker so mi leta vcepljali v glavo, da to, da imaš potrebe ni ok.
Da je sebično, če imaš potrebe.
In da svojih potreb ne izražaš na glas, ker je na drugih, da jih ugotovijo.

To je nekaj, kar so moje prednice verjele in tudi živele.
In brez razmišljanja sem prevzela cel paket vzorcev in prepričanj, po katerih sem živela kot da so moji.

In v zadnjih mesecih stvari vznikajo na površje.
Danes vem, da vse ostaja zapisano v tvojem celičnem spominu.
In dokler se nise voljna z njimi spogledati in si jih priznati, so tam.

Imela sem srečanje z meni ljubo varuhinjo Ljubezni. Z menoj je delila, kako se je zanašala na druge. Kako je čakala na zunanji svet, da jo bo odrešil njenega bremena.
Zatiskala si je oči in si zanikala realnost vsakdana in čakala, upala, da se bodo stvari nekako po čudežu rešile same od sebe.

Pa se niso.
Vse Vesolje je čakalo nanjo in na to, kaj bo izbrala zase.
In če ne izbereš ti, zate izbirajo drugi.
In če se s tem strinjaš, jim daješ na voljo svojo energijo, da z njo upravljajo tvoje življenje.

In potem nate projicirajo svoja nezadovoljstva, svoje težave in svoje sranje.
Ti pa misliš, da gre za tvoje stvari.

Ko sva se pogovarjali je z menoj delila, kako ji mož očita, da je lena, da je nekoristna, da je nesposobna. In kako jo boli vse to etiketiranje. Hkrati pa čuti nemoč. Ker ve, da temu ni tako in skuša na vse mogoče načine dokazati, da nima prav.
In tukaj se takoj ujame v igro mačke in miši.

Ker takoj, ko greš v dokazovanje, da oseba na drugi strani nima prav, sprejmeš to, da na neki ravni to mora držati in zdaj je na tebi, da dokažeš, da to ni res. Boj ali beg. Sploh nima veze.
Dokler te to zaboli, je tvoje.

Oziroma tisto, kar tebe boli je tvoje.

In mene je dooooolgo časa bolelo to, da so mi očitali, da sem sebična.
Verjela sem, da sem sebična, če imam potrebe.
In iz svojega občutka krivde sem šla v dokazovanje in upravičevanje, da mi to kar potrebujem, pripada. Vedno znova sem šla v upravičevanje, da si zaslužim stvari in da lahko poskrbim zase.

Da zmorem sama. In da svojega moškega ne potrebujem.

Kar je samo druga plat tiste prve, kjer si nemočna in se počutiš kot žrtev okoliščin.
Tista trgovina, ki sem se jo dolgo časa šla je bila v tem, da sem najprej naredila vse, kar sem mislila, da drugi potrebujejo, da sem si kupila svoj čas zase in to po čemer sem hrepenela. Ker ko ti poskrbiš za druge, so dolžni oni poskrbeti zate.

Zveni znano!?
Če ne prej se s tem srečaš, ko tvoji ostareli starši začnejo pričakovati od tebe skrbnost in nego, ki si je bila deležna kot otrok.

In cel krog pride naokrog, ker takrat se znova soočiš s svojimi otroškimi ranjenostmi in nepredelanimi stvarmi.

Ko ti ljudje očitajo stvari, to boli. In običajno v skladu s svojo otroško ranjenostjo to dojemaš kot izdajo, zavračanje, zlorabo, zapuščanje ali ločitev. In ko si sama v bolečini, če nimaš orodij, da bi se s tem spoprijela, tiho trpiš. Enostavno zdrsneš v otopelost.
Enostavno nehaš čutiti.

Zase vem, da sem bila kot otrok pogosto označena za sebično.
Slišala sem, kako so o meni govorili za mojim hrbtom, da sem sebična.

In to sem zaklenila v svoji notranjosti.
Tega sem se sramovala.

In ker je bilo to zame boleče, sem se od tega ogradila.
Poskušala sem se zavarovati pred tem delom s tem, da sem se od njega ločila.
In tako ločena sem se podala v svet odraslih.
Odklopljena od svoje duše, svojega srca in svoje izvorne narave.

Danes sem prebrala tako izjemno misel Mie Frangeš, ki je zapisala, da se pravzaprav nisi odklopil, le priklopil te ni nihče.

In tako zelo se strinjam s tem, da je mama tista, ki s svojo ljubeznijo poveže svoje srce s srcem otroka in pokaže, kako poskrbeti zase, z zgledom.

A če mama pričakuje, da bo nekdo poskrbel zanjo, ker je ona poskrbela za druge, boš prevzela ta vzorec.
Nesebična skrb za druge postane razdajanje za druge in reševanje drugih. In potem misliš, da so drugi dolžni poskrbeti zate, ker si se razdala zanje.

Danes vem, da ta strah, da si sebična vodi strah da bi zaradi tega, če poskrbiš zase, zanemarila nekoga drugega. Sodiš sebe, se kritiziraš, da nisi dovolj skrbna, da nisi poskrbela za druge, da si sebična.

In tisto, kar sem se v zadnjih 10 letih naučila je, da potrebuješ opomnik, da je ok, da poskrbiš zase, da prepoznaš svoje potrebe, da jih izraziš in da poskrbiš za svoje potrebe.

Da ne zanemarjaš sebe in tega, da poskrbiš zase, na račun nekoga drugega.
Izziv je v tem, da sebi iz strahu pred tem, da si sebična vzameš to kar najbolj potrebuješ.

To kar me vedno znova osupne je, kako smo ženske tiste, ki najbolj sodimo to potrebo, da si vzameš čas zase. Moški s tem nima težav. To je njegov instinkt.

Zato danes sledim nasvetu mojega moškega in poskrbim zase.
Sem sebična.

Sprejela sem svojo sebično. Pomirila sem se z njo v sebi. Objela sem jo. In jo osvobodila. V sebi. Zase.
Ker dokler je zaklenjena v zaporu, v tvoji notranji senci poskuša na vsak način dobiti tvojo pozornost.
Tudi s tem, da ti ljudje očitajo, da si sebična.

Ker bolečina želi biti občutena…

In če prepoznavaš, da imaš težave s svojo sebično žensko v sebi te vabim v Sestrstvo Varuhinje Ljubezni, kjer je na voljo srečanje s sebično žensko in praksa, kako prepoznaš njeno darilo in si prisvojiš tisto, kar je njeno zlato zate.

Sestrstvo Varuhinje Ljubezni sem oblikovala, ker vem da vse potrebujemo sveto mesto, kjer stvari damo v prakso.
Ker je na tebi, da izbereš ljubezen in aktivno varuješ ljubezen.
V odnosu s seboj, v osebnih odnosih, v skupnosti ali v družbi.
Na tebi je, da izbereš, da si varuhinja ljubezni, ki dviguje življenje, ki ga podpira in mu služi v ljubezni, z ljubeznijo, iz ljubezni!
S teboj bom podelila veščine s pomočjo katerih boš ljubezen dala v prakso. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Ostani na frekvenci Ljubezni ♥

Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko začneš varovati ljubezen skozi preproste prakse, ki jih delim v 12 mesečnem Sestrstvu Varuhinje Ljubezni. Ker je implementacija zlata vredna. In ker je na tebi, da izbereš ljubezen in aktivno varuješ ljubezen. V odnosu s seboj, v osebnih odnosih, v skupnosti ali v družbi. Na tebi je, da izbereš, da si varuhinja ljubezni, ki dviguje življenje, ki ga podpira in mu služi v ljubezni, z ljubeznijo, iz ljubezni! S teboj bom podelila veščine s pomočjo katerih boš ljubezen dala v prakso. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

childholdinghand

Kar so naredili meni zdaj jaz delam drugim.

Sedim v čakalnici na kliniki in čakam z očetom, ki je z njegovimi besedami, prišel po svojo dozo zdravil.
Vstopi gospod, ki je, kot je komentiral oče, oblečen kot bi ušel iz kakšnega ameriškega filma.
Ob tem me osupne, kako starejši ljudje opazijo podrobnosti, ki se mi sploh ne zdijo pomembne.
Gospod je sključen in oprt na dve palici, ki mu pomagata, da hodi.
Z gospo, ki ga je pripeljala sedeta na prazna stola nasproti.

In takoj, ko sedeta se začne dvogovor, ki je verjetno stalnica v njunem življenju.
»Boš že videl, zagotovo ti ne bodo odobrili podaljšanja vozniške. Stavim, da ti jo bodo vzeli. Samo poglej se, kako si sključen. Saj sploh ne moreš več sedeti vzravnano.«

On pa njej nazaj, z glasom polnim optimizma, da je z njim vse čisto v redu in da on vidi kot sokol.

Pa ni odnehala.
Pred vsemi ga je zajedljivo zabila, da ne more več voziti, če ima glavo dol za pasom in da bo že videl svojega boga.
»No pokaži, no daj, če lahko sediš vzravnano,« je še kar nadaljevala.

In če mi kaj res pride do živega je to ženska zajedljivost. Tudi, ko ni usmerjena name.
Globoko se dotika tistega živca v meni, kjer sem bila na enak način zasmehovana vedno znova in znova.

Moj mehanizem je bil tak, da sem se skrila. Pomanjšala sem se, da bi ušla tistemu zajedljivemu tonu, ki me je naredil tako zelo majhno, nemočno in šibko.

Danes vem, da je bil to način, kako so mi dali vedeti, kje je moje mesto.
In ker to mesto zelo dobro poznam, mi je danes lažje.
Ne padem več v dramo v katero sem padla včasih.
Me pa še vedno zaboli, ko sem priča komu, ki doživlja enako obliko posmehovanja in poniževanja.

Gospod se ni dal. Ugovarjal je nazaj.
In ko sem ju poslušala sem dojela, da sta v svoji komunikaciji v odnosu otroka in starša.

Rada rečem, da te vedno vse počaka.
In če se s svojimi otroškimi ranjenostmi, ki se skrivajo v globinah tebe, ne soočiš in se ne pomiriš z njimi, jih boš na stara leta preigravala na enak način, kot si jih v otroštvu.
Le da bodo tvoji otroci zdaj tvoji starši. In ti boš kot v otroštvu reagirala na enak način.

Ko sem opazovala gospoda v čakalnici, sem gledala otroka, ki ugovarja na enak način, kot sem bila le uro pred tem priča majhnemu otroku pred vrtcem, ki se je poskušal postaviti zase tako, da se je branil.

In tisto, kar me je pretreslo, je bilo spoznanje na koliko načinov poskušamo streti voljo otroka ali starega človeka, da dosežemo svoje.
Moč dominance je tista, ki je v zadnjem času pogosto pod drobnogledom.
In to, kar se me je tako zelo dotaknilo in me hkrati pretreslo v tem dogodku je bilo spoznanje, kako se odrasli največkrat ne znamo postaviti na nivo otroka ali starejšega človeka, ker ga v resnici sploh ne vidiš.

Ko si zakoreninjen v svojih prepričanjih in idejah, kako bi stvari morale biti, deluješ iz svoje identitete. V resnici ne čutiš človeka na drugi strani.
Uveljavljaš svojo premoč, svojo moč dominance.

Skozi prevlado uničiš njegovo voljo in ga pripraviš do tega, da ti sledi.
Uničuješ njegovo suverenost, dostojanstvo in si ga podrediš.

In verjetno sploh ni potrebno omenjati, da mi ob tem prinese na površje vse moje spomine, kako sem si jaz podredila otroke, da so bili poslušni.
Ker to kar naredijo tebi živi v tebi dokler ne dobiš priložnosti, da to narediš drugim, ker upaš, da bo s tem bolečina, ki jo nosiš v sebi izginila.

Težava je v tem, da ne izgine.
Samo ojača se.

In bolj, ko se z njo bojuješ ali pa bežiš pred njo, bolj vztraja. In tukaj tudi ignoranca ne pomaga kaj dosti.

Kajti duša ima svoje lekcije, ki jih moraš prepoznati in si jih priznati.
Če tega ne narediš lekcije ostajajo, bolečina pa se povečuje.

Zato je radikalna iskrenost s seboj in do sebe ključna na tvoji poti ljubezni. In to terja, da prevzameš polno odgovornost zase in za svoj del v odnosu. Brez sojenja iskanja krivca in upravičevanja svojega početja. Zase vem, kako zlahka sem včasih šla v boj s tem, da jaz pa že nisem bila »Ta grda«.

V procesu soočanja s seboj sem si morala povedati resnico, da sem bila včasih zelo kruta in grda. Ker sem imela v glavi, kako bi stvari morale biti in sem otroke pripravila do tega, da so se podredili.

Tako kot so to naredili meni, ko sem bila majhna.

Zato razumem, kako to gre – to kar so naredili meni zdaj jaz delam naprej drugim.
Poznam igro.

Kar ne spremeni dejstva, da to ne opraviči načina, kako to narediš.
To te ne opraviči.

In najbolj noro je, da v kolikor ne prepoznaš mehanizmov v sebi in jih razpustiš, jih boš preigravala vse življenje.

Na eni strani otroka in na drugi strani starša.
V sebi si ponotranjila tirana, perfekcionistko in kritika.
Ali pa odsotnega starša, ki zapusti, preden bi lahko bil zapuščen.

Na tebi je, da prepoznaš na eni strani igro tvojega notranjega otroka in na drugi strani starša.
Kako ljudi okoli sebe pripraviš, da se ti podredijo.
Vsak ima svoje mehanizme zato je tako zelo pomembno, da prepoznaš svoje.

Ker samo, če poznaš ozadje igre, jo lahko razpustiš.
In zato je tako zelo pomembno, da poznaš sebe.

Saj veš, samo ko zares vidiš, kaj je v ozadju, lahko v zvezi s tem nekaj narediš.
Dokler so stvari zate nevidne, v zvezi z njimi ne moreš čisto ničesar narediti.

Da bi se osvobodila vplivov preteklosti in zaživela kot suverena, avtonomna in avtentična ženska, ki ti si, sem pripravila 3 mesečno druženje Objemi Sebe. S teboj delim 5 mehanizmov notranjega otroka in 5 mehanizmov notranjega starša, da lahko prepoznaš svojega in razpustiš vplive preteklosti, da bi lahko zaživela kot Ženska, za katero si se rodila, da si.
Pofočkaš se lahko >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>>Pokukaj kako se premakneš v Celoto sebe. Skozi proces preobrazbe v 12 srečanjih Objemi Sebe kjer boš spoznala vseh osem izvornih ranjenosti, ki jih nosimo v sebi (štirje preživetveni arhetipi). S teboj bom delila, kako se soočati z njimi v vsakodnevnem življenju. Prepoznala boš kje izgubljaš svoj občutek varnosti in za kaj si ga zamenjala v sebi. Spoznala boš kje izdajaš, zanikaš, raniš, zapuščaš sebe in se ločuješ od sebe. Več o druženju si lahko prebereš na spletni strani >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

angry

Tvoja izbira je ali dovoliš, da te drugi razkurijo ter odreagiraš na provokacije ali izbiraš, da ostajaš mirna.

Moč izbire je vedno v tvojih rokah.
Tudi, ko misliš, da nimaš izbire, jo imaš.

Včeraj sem sedela v avtu in se prebijala skozi gužvo v mestu, ob tem pa sem imela na sovoznikovem sedežu tempirano bombo, ki je bila tik na tem, da izbruhne, ker sva zamujali. Ob sopihanju, cepetanju in pritoževanju sem se zavedala, da je v meni prisoten tisti del, ki bi kar ustavil in izstopil iz avta. Vendar to ni bil tisti del mene, ki je vozil.

Ena od stvari, ki jo vem tako jasno kot sedim tukaj je, da se bo vedno znova našel kdo, ki te bo izzval. In s tem sem še enkrat podoživela kako pomembno je, da sem zmogla ostajati mirna ob napetosti, ki je bila tako gosta, da bi jo lahko rezala z nožem.

Ob tem, ko sem se zavedala napetosti in nemira v njej, sem vedela tudi, da je to njeno in ne moje. Ampak če sem res iskrena, mi je bilo težko držati svoj prostor in ne dovoliti, da me vrže iz tira. Vedela sem, da bo izrečeno veliko grdih stvari, ki bi jih kasneje obžalovala, če si bom dopustila, da me potegne v svojo igro. In zato sem vedno znova ostajala v sebi in v stiku s svojim centrom. Kar je vse prej kot lahko, ko si v majhnem prostoru in se nimaš kam umakniti.

Danes vem, da je življenje kot valovanje. Enkrat si na vrhu vala in spet drugič pod njim. Umetnost deskanja na valovih življenja pa je v tem, da usvojiš veščine držanja svojega prostora in dnevne prakse, ki ti pomagajo, da držiš glavo nad vodo takrat, ko se ti zdi, da te življenje preplavlja in je vse res intenzivno.

Takrat, ko prideš do samega roba, je pomembno vedeti, kako navigirati na tem robu
.
In to je tisto, kar me življenje mojstri zadnjih devet let.

Potrpežljivost je ena tistih veščin, ki sem jo začela mojstriti takrat, ko je moje življenje razpadlo v prafaktorje. Vedno znova vidim, kako pomembno je, da zmorem ostati mirna in prisotna takrat, ko bi bilo najlažje znoreti in zliti ves gnev iz svoje notranjosti na nekoga zunaj sebe. Danes vem, da je to del prakse, ki je postala moja navada s tem, ko sem jo dosledno prakticirala. Vem pa tudi, da moraš skozi ta proces znati navigirati, da ne izgubiš stika s seboj.

Vsakič, ko izgubiš nadzor nad svojim življenjem in pustiš notranjemu pritisku in negativnim čustvom, tistemu gnevu v sebi, da se zlije čez rob, se ločiš. Enostavno izgubiš stik s seboj in s tem tudi z okolico, z ljudmi in s svetom.

In to neudobje, ko si na robu je razlog, zaradi katerega toliko ljudi raje poseže po substancah in se skrije v odvisnosti. Pobegnejo v otopelost, da ne čutijo. Pa naj bo to skozi alkohol, odnose, socialne medije, tehnologijo, hrano, nakupovanje ali substance.

Ko izgubiš svojo moč, ki jo takrat, ko se razburiš zliješ v roke nekomu drugemu, jo poskušaš nekako nadomestiti. Vendar ti tovrstni nadomestki ne dajo tega kar upaš, da ti bodo dali. Cena uporabe pa je izjemno visoka.

Ko daš nekomu v roke moč skozi obupa ali potrebo, ki ni izpolnjena, izgubiš stik s svojo močjo in s svojim potencialom v sebi. Izziv pri odvisnostih je v tem, da v resnici iščeš povezanost.

Danes vem, da je to, da čakaš na boljše čase iluzija. Resnica je, da nič ne bo postalo lažje, če se ti ne boš premaknila. Nehaj čakati na zunanje okoliščine, da bo postalo lažje, bolj varno, da boš imela več poguma, da boš končno zaupala vase in naredila stvari drugače. Da boš izrazila sebe.

Vedno boš čutila to, kar čutiš v danem trenutku, glede izbir, ki so ti na voljo, pa naj bo to strah, dvom ali nemoč, dokler se ne boš voljna soočiti s tem zakaj ostajaš zataknjena in kako ti to, da si ločena sama od sebe v resnici služi.

Ko si enkrat povezana s seboj je nemogoče, da bi bila osamljena ali obupana. Bryant McGill

Ko se enkrat povežeš z zaupanjem v sebi, nehaš iskati rešitve v svetu tam zunaj. Vse, kar si v življenju želiš, vključno z mirnostjo in sposobnostjo, da držiš svoj prostor, jasnost, svoboda, vse to lahko najdeš le, če si voljna pogledati kakšen je trenuten zemljevid, po katerem navigiraš svoje življenje.

Če izhajaš iz pozicije pomanjkanja in iščeš to kar ti manjka zunaj sebe, boš našla vse izgovore in razloge, ki jih potrebuješ, da ostajaš tam kjer si.

Fascinantno dejstvo je, da so stvari, ki te najbolj motijo del tvoje identitete in dokler se nisi pripravljena spogledati s tem, kar ti stoji na poti, s svojimi notranjimi ovirami, se bodo stvari ponavljale.

Stik s seboj je intimno povezan z zaupanjem v to, da se vse dogaja z razlogom.
Pa tudi z zavedanjem, da ti izbiraš.
Vedno imaš izbiro.
Le da resnica ni prav popularna izbira.

Vendar samo izbira ne zadošča. Da bi stvari v sebi resnično spremenila se moraš zavezati temu, kar si izbrala. In tukaj prideš do izgovorov, ovir v sebi, s katerimi se enostavno moraš spogledati, ker drugače greš enostavno še en krog.

Ko sem v svojem življenju izbrala, da bom prijazna do sebe in drugih, je s tem prišla tudi zaveza, da bom vsakič, ko bom izzvana tako kot sem bila včeraj, držala svoj prostor za prijaznost in mirnost. Ne glede na vse. Brez zavezanosti prijaznosti in ljubezni znotraj sebe bi zlahka znorela in svoj notranji nemir zlila na osebo na sovoznikovem sedežu.

In ko izbereš in se zavežeš temu, da boš to izbiro ponavljala, moraš biti v tem dosledna. To je moje učenje starševstva. Doslednost. Da sem mejo, ki sem jo postavila tudi držala. Da sem bila dosledna v svoji zavezi in izbiri. Ker če jaz nisem bila dosledna, je vse šlo rakom žvižgat.

In to je velika preizkušnja številnih staršev.
Če drugje lahko nekako voziš, brez da si dosledna, v starševstvu ne moreš.

Ob tem se velika večina ne zaveda, da imaš v sebi otroka, ki od tebe terja, da si mu starš. Da si dosledna v tem, kaj izbiraš zase in da ne iščeš bližnjic samo zato, ker je neudobno.

To kar z gotovostjo lahko trdim je, da samo skozi zavestno izbiro, zavezanostjo tej izbiri in doslednostjo ustvariš novo navado. Če tega ne narediš si na notranji avtomatiki. Razburjaš se. Kritiziraš. Sodiš. Uničuješ ljubezen.

Samo, ko se zavežeš temu, da se zaneseš nase in zaupaš vase, lahko presežeš destruktivne navade v svoji notranjosti. In to ni stvar sreče ali slučaja. Terja redno prakso in dosledno izbiro.

To je edini način, da se osvobodiš. In da presežeš destruktivne navade, ki jih imaš v sebi. Vedeti moraš, da si ti tista, ki si vedno odgovorna za to, kar čutiš in doživljaš v sebi. Nihče ti ničesar ne dela. Nihče drug ni kriv. Ti si tista, ki izbira, kako se bo odzvala na impulz, ki prihaja od zunaj.

Sprejeti moraš odgovornost za svoje življenje. S tem se vse skupaj čisto zares šele začne. Tvoja odgovornost je, da izbiraš opolnomočenje, da podpiraš sebe, opogumljaš sebe, da si prijazna s seboj, da si varuhinja ljubezni.

Namesto, da se usmerjaš na to, zakaj stvari niso kot ti misliš da bi morale biti tam zunaj, je potrebno pozornost usmeriti vase, na svojo notranjost in izbrati drugače. Izbiri sledi zavezanost, temu sledi doslednost in redna praksa, ki vodi v to, da ustvariš nove navade in novo realnost zase.

Ti si kapitanka svoje usode.
Ti imaš nadzor nad tem kaj čutiš v sebi.
In ja, vem, to je lažje reči kot v praksi izvajati.

Če ponovim kaj so pomembni koraki, ki te osvobajajo na tej poti nazaj k sebi;

1. Poveži se s seboj
– To, da si v svojem telesu in da čutiš kaj se v tebi dogaja je ključnega pomena. Ti moraš poznati sebe. TI moraš vedeti, kaj se dogaja v tebi. Ti moraš poznati svoje potrebe. Samo ko veš kje si, se lahko premakneš tja, kamor želiš iti.

2. Izberi zavestno
– Vprašaj se, kaj me podpira, kaj me opolnomočuje v tej situaciji? Kako mi to lahko pomaga rasti? V moji situaciji na začetku zapisa sem pogledala kaj me podpira in opolnomočuje. Kajti vem eno stvar, če me ne podpira in mi daje moči, potem mi ne služi. To, da sem žrtev okoliščin in situacije mi definitivno ne služi. Ko enkrat to veš, to postane tvoj notranji kompas in svetilka, ki te vodi na tvoji poti.

3. Izrazi se
– Ko si poveš resnico o tem kako se počutiš brez da sodiš in kritiziraš druge se osvobodiš. Odprtost in ranljivost, to, da si poveš resnico vedno zmaga. In to terja pogum, veliko poguma. Pogumna moraš biti, da se izraziš jasno, glasno in pogosto. Ko enkrat veš, kaj je na stvari bo prišlo tudi vodstvo iz tvoje notranjosti. Pomembno je, da veš kdo si in kaj so tvoje potrebe, s tem se uglasiš na to in s svetilko posvetiš v tej smeri.

4. Sooči se z ovirami v sebi – Identificirati moraš strahove v sebi, ki ti preprečujejo, da bi naredila tisto, kar veš, da je edina pravilna izbira zate. Strahovi nikamor ne gredo sami od sebe, tam so z namenom, da se soočiš z njimi. Ker saj veš strah je votel, okrog ga pa ni ni. Vendar se moraš pogumno soočiti z njimi, da bi to odkrila.

5. Zaveži se sama sebi
– Samozavedanje je bistvenega pomena, če želiš vedeti kaj je tisto, kar želiš spremeniti. Prepoznati moraš stvari take kot so in prisluhniti v sebi kaj so navodila tvoje duše. Ker v sebi imaš vedno glas ega, tvoje osebnosti, ki ga skrbi preživetje in glas svoje duše, ki si želi izkušati, uživati in se razcvetati. Pomembno je, da veš kateremu glasu slediš v sebi. Zaveži se temu, da slediš svoji duši, ne glede na vse.

6. Prevzemi odgovornost za svoje življenje – Zavezanost sebi te bo prisilila v to, da boš morala mojstriti doslednost. To je tisto, kar te bo vedno znova osvobajalo. Pomembno je, da se zavedaš, da si v vsakem trenutku 100% odgovorna za to, kje se trenutno nahajaš v svojem življenju. V vsakem trenutku imaš izbiro, da slediš sebi in si dosledna v tej zavezanosti svoji duši. Pomembno je, da se zavedaš izgovorov na poti in da se soočiš s posledicami svojih izbir. Namesto da zanikaš svoje napake na poti, se uči iz njih. Ko prevzameš odgovornost zase, vzameš svojo moč nazaj.

Susan Polis Schutz pravi: “To je tvoje življenje. Tvoja je moč, da izbiraš kaj boš naredila z njim. Izbiraj modro! Tvoja je moč, da ljubiš kaj si želiš v življenju in ljubi iskreno. Tvoja je moč, da hodiš po gozdu in si del narave. Tvoja je moč, da nadziraš svoje življenje. Tega nihče ne more narediti namesto tebe. Tvoja je moč, da ustvariš srečno življenje.”

Ne glede na okoliščine je tvoj čas tukaj omejen. Uporabi ga modro.
Sedi za volan v svojem življenju, namesto, da sediš na zadnjem sedežu in pustiš, da nekdo drug vozi avto tvojega življenja. V tebi je moč, da živiš svoje življenje v polnosti, celostno in kot varuhinja Ljubezni, Luči in Življenja.

Izberi jo. Zaveži se Sebi! Bodi dosledna v tej praksi.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

In skozi ta proces moraš znati navigirati, da ne izgubiš stika s seboj. In vem, kako ti lahko v tem procesu povezovanja in integracije, da vzljubiš sebe in ustvariš ljubezenski odnos s seboj, pomagam. V programu, kjer bom s teboj delila 9 pomembnih ključev s pomočjo katerih boš v polnosti zaživela kot Varuhinja Ljubezni. Dobimo se pod okriljem mlaja v Devici, ki predstavlja svečenico 10.9.2018. Več informacij najdeš na spletni strani http://divine.si/program/prebujenje.html

handbaby

Prišla je skozi mene…

Pred 20 leti sem bila na današnji dan v porodnišnici.

Predihovala sem popadke in pustila curkom vode v banji, da so blažili bolečino, ki jo je moje telo doživljalo z vsakim valom, ki se je dvigoval v moji notranjosti.

Bila sem v svojem svetu, v vzporedni realnosti.
Navodil, ki mi jih je dajala babica sploh nisem razumela. Bilo je kot bi govorila nek tuj jezik.
Vsakič, ko sem slišala glas, sem se obrnila k mojemu moškemu.
On je bil tisti, ki je prevajal vse, kar so hoteli od mene. Njega sem razumela.

Pustili so mi, da sem bila v vodi celo noč.
Že 9 ur sem dihala in plula nekje v svetovih, ki jih pozna samo moja ženska duša.
Babica mi je razložila, da bom lahko rodila v vodi, če ne bo nobenih komplikacij. Drugače bom morala na mizo.
In prosila sem moje telo, da naj vodi ta proces porajanja z inteligenco, ki presega vse, kar sem kadarkoli izkusila.

Ko se je porod čisto zares začel, me je porodničarka pustila v vodi. Le mojo medenico je podložila z nekaj rjuhami in slišala sem, kako je čofnila v vodo.

Svetost trenutka, ko dobiš drobno bitje na svoje trebuh je nekaj, kar me je do konca odprlo in razgalilo mojo dušo. Čudenje, čudežnost trenutka je nekaj, česar ne moreš opisati.
Ničesar nisem pričakovala in hkrati dobila vse.

In v tistem trenutku, ki se je meni zdel kot večnost je mala deklica dvignila glavo in me pogledala v oči. Imela sem občutek, kot da gledam v prostranost vesolja in čutila sem pogled v globinah moje duše.

Prepoznavanje. Ja, poznava se.
Bilo je presunljivo.

Še danes čutim v telesu tisto osuplost, ko sem se spraševala, kako je mogoče, da dvigne glavo, saj dojenček, ne more držati glave pokonci nekje do četrtega meseca. Vsaj tako so mi rekli.

In potem je pogled usmerila čez mojo ramo in pogledala v oči še njega – svojega očeta.
Mojega junaka, ki je bil cel čas z menoj.

Sledila je celotna procedura od prereza popkovnice in porajanja placente.
Jaz pa sem ves čas jokala. Vse je postalo zmeda v mojem Vesolju.

Kot bi se raztreščila na milijone koščkov.
In nihče mi ni povedal, kako jih zbrati nazaj v celoto.
Nihče mi ni povedal, kako poskrbeti za svoje energijsko polje, se ponovno zbrati in obnoviti sveti prostor, ki sem ga za devet mesecev posodila duši, da je v tej čudežni alkemični posodi ustvarila svoje telo.

Takrat nisem vedela, kakšen čudež je telo ženske.
Nisem vedela, da ženska skozi svoje telo opravlja duhovno fotosintezo. Da je ženska vir svetlobe. Posebne svetlobe.

Nihče mi ni povedal, da otrok ni moj. Da sem samo nosilka, varuhinja življenja. Moje telo je vedelo, kako ustvariti prostor v katerem je inteligenca vesolja ustvarila novo bitje. Ja, dala sem vse na voljo. Vendar nikoli ni bila zares moja. Vedno je bila sama svoja.
Bila sem ji vodnica v tem svetu. Varuhinja življenja, ljubezni in svetlobe. Učiteljica. Vse bi naredila zanjo. Vedno pa sem nekje v globini sebe vedela, da mi ne pripada.

Da gre za posvečeni dogovor med nama. Za dušni dogovor, da sva izbrali druga drugo. In da sta najini duši močno povezani, ker je bila v mojem telesu.

Danes vem – Privilegij je biti mama.

Tolikokrat si na preizkušnji, ko jemlješ to lekcijo, da otrok ni tvoj, nikoli ni bil in nikoli ne bo.
Ničesar ti ne dolguje.
Dano ti je , kot mami, da si varuhinja življenja, da poskrbiš za bitje, ki je prišlo na ta planet skozi tebe.
In duši ostajata povezani za vedno.

Ker se imamo, da se povežemo, izmenjamo, se spominjamo, se podpiramo in zdravimo.
Vendar nikoli nihče nikomur ne pripada.

Vem, čudna sem.
Vendar že od prvega diha in prvega pogleda vem, da mi ne pripada, da v resnici ni moja ali od kogarkoli drugega. Sama svoja je – tukaj, da spoznava samo sebe, izraža samo sebe, izkuša in se razvija in se vrača nazaj v celoto same sebe.

Nikoli nisem bila »klasična« mama in zaradi tega sem pogosto poslušala pripombe.
Vendar danes vem, da sem vedno ravnala prav.
Da sta ostali kar sta.

In danes praznujem tudi jaz. Praznujem samozaupanje.
Da sem toliko zaupala vase in sledila sebi, da se nisem dala prepričati v to, kakšna bi kot mama morala biti, kako delati stvari in zakaj.

Ker sem tudi jaz tukaj zgolj na »obisku«. Sama svoja.
Tukaj, da spoznavam sebe, izkušam sebe, izražam sebe in se brezmejno zabavam.
In tega se še vedno učim.

Vem pa eno stvar… Samozaupanje je seksi!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Več delim v 21 dnevnem izzivu Bodi Varuhinja Ljubezni. Pofočkaš se >>>tukaj<<<

Postani Varuhinja Ljubezni je spletno druženje, kjer bom s teboj delila, kako spremeniš svoj notranji pogled, da svoj Srčni kompas nastaviš na novo in prepoznaš svojo dragocenost kot Ženska, da lahko s pomočjo 7 ključnih sestavin neguješ potencial moškega v svojem življenju. Več o spletnem programu najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

nogice

Si se kdaj počutila kot najslabša mama na svetu…

Sedela sem v garderobi po treningu in ravno preverila klice na svojem mobilniku.
»Čakam te pred šolo,« je pisalo v sporočilu.
Ki sem ga dobila pred 30 minutami.

Ko sem dojela, da smo bile v dvorani dve uri in pol namesto samo dve, me je spreletela groza.
V trenutku sem prispela v prostor v celoti.

Poklicala sem številko.
Takoj, ko se je oglasila sem vedela, da joka.
In stisnilo me je v dno duše.
»Zebe me. Utrujena sem. In lačna.« mi je rekla.
Jaz pa sem slišala podnapise; Zapustila si me. Pozabila si name.
To je bil eden tistih trenutkov, ko je res težko živeti sama s seboj. Še posebej, če veš vse to, kar vem sama.

Ker sem ji rekla, da jo poberem, ko končam ob desetih, me je čakala. Ni klicala očeta ampak je čakala name.
In jaz sem jo pustila na cedilu.
Odveč je omeniti, kako zelo krivo sem se počutila, ko sem klicala moža, ki je bil že na poti ponjo. On pa mi je povedal še, da ne le, da je mlajša hči čakala name, tudi starejša je mislila, da ga ni, ker nisem dobro skomunicirala z njo in je domov prišla peš z Rudnika.
30 minut hoje v temi. 30 minut čakanja v temi. 30 minut.

Marsikdo bi rekel saj je samo 30 minut. Vendar to ni le 30 minut.
To je 30 minut, ki spreminjajo dogajanje v notranjosti.
In jaz sem zajebala na celi črti.

Hotela sem ustreči. Narediti stvari sama. Ker sem hotela stvari olajšati možu.
In vedno, ko poskušam ustreči, se vse zalomi. Na celi črti.

Sedela sem na tem istem stolu, kot pred nekaj minutami, ko sem iz dvorane prišla zadovoljna in srečna, ker sem 2 uri podarila sebi, le da sem se počutila kot najbolj grozna oseba na svetu.

Vse v meni se je sesedlo. Šlo mi je na jok in najraje bi pobegnila.
Beg je bil vedno moj mehanizem preživetja. Ko mi je šlo iz slabše še na slabše, sem bežala.
Namesto, da bi se borila zase, sem se zapustila.

Počasi sem pospravila svoje stvari in se izognila objemom in pozdravom.
Vedela sem, da bi vsako vprašanje kaj se dogaja, pognalo v solze.
Najraje bi se skrila. Zavlekla bi se globoko v jamo. In ždela.
Tako kot sem se znala kot majhna punčka skriti v senu na kozolcu, da me nihče ni našel.

Ena tistih stvari, ki predstavlja moj velik strah je javno ponižanje in posmeh. In če bi morala komurkoli razlagati, kaj se je zgodilo v tistem trenutku, bi bila to potrditev tega, da sem najslabša mama na svetu.

In sodnika imam v sebi.
Kazen vedno sledi.
In kazen je vedno veeeliko hujša, kot bi mi jo pripisal kdorkoli zunaj mene.

Varna v avtu sem se zlomila. Zjokala sem se.

Ker sem tako sebična, da mislim samo nase.
Ker sem si vzela ta čas zase.
Ker nisem dobro skomunicirala.

Zagotovo poznaš to sposobnost, s kakšno kirurško preciznostjo znaš najti tudi najmanjše slabosti v sebi.

In v tistem trenutku bi si vzela čisto vse. Kaznovala bi se na polno.
Vendar je bilo tokrat drugače. Zavedala sem se dogajanja.
In se ob tem spomnila številnih trenutkov, ko sem sledila temu notranjemu impulzu in si resnično vzela – užitek, radost, blaginjo. Kar me je vodilo v pomanjkanje in trpljenje.

Moj dragi pravi, da sem sadistična do sebe. Da se maltretiram in se kaznujem brez potrebe.
Najtežji del tega je zavedanje, da je to od nekje prišlo.
Ni kar samo od sebe pristalo v moji glavi.
Zagotovo sem imela tovrstno izkušnjo kaznovanja kot majhna punčka, da sem jo tako zelo ponotranjila.

In zanimivo je to, da sem tisto jutro na poti v mesto slišala očeta, kako je grozil svoji 4-5 letni hčerki, da jo bo peljal nazaj k mamici, če ne bo pridna. In deklica je v stiski, ko je ustavil kolo in že obrnil v smer iz katere sta pripeljala s tihim glaskom rekla, da bo pridna.
In mene je stisnilo pri srcu. Čutila sem stisko deklice, da bi očeta kar okoli ušes.

Kljub temu, da mi je bilo tako boleče biti priča, pa sem sama nekaj ur za tem grozila sama sebi.

Pogosto me ženske sprašujejo, zakaj je tako težko poskrbeti najprej zase.
Točno zaradi tega… ker nas je tako zelo strah, da bomo kaznovane.
Da bomo označene za sebične. In pasje. In grde.
Ker smo si vzele čas zase.
Ker poskrbimo zase.
Narobe svet.
Vse je skregano z logiko.
Vendar pri sebi vidim, da je to nekaj, kar se moraš naučiti.
To je nova veščina, ki jo enostavno moraš usvojiti.
Ženska v sebi nima instinkta, da se umakne in napolni. NJen instinkt je, da poskrbi za druge.

Zato je tako zelo pomembno, da se naučiš, da si vzameš svoj čas zase brez občutkov krivde, brez kaznovanja.
In brez čakanja na nekoga, ki ti bo dal dovoljenje.

In ja, tega se še vedno učim.
In ob tem imam krute lekcije, kot je bila moja včerajšnja.

In vem, da so to moje preizkušnje bom šla naprej ali raje nazaj v znano in udobno.
Bom še vedno delala tako, da si bom kupovala svoj čas in si ga zaslužila s tem, da bom oddelala svoje in najprej poskrbela za vse druge, preden bom na vrsti jaz.

Krutosti, ki smo je sposobne, ni konca.
Največji sodnik si vedno sama sebi.
Nihče te ne more raniti bolj, kot si sposobna ti raniti sama sebe.
In s tem se še vedno težko soočam.
In še vedno boli.

Moja zmaga je v tem, da takoj vidim kaj se dogaja.
Da si dovolim potapljanje v izkušnjo in čutenje vsega, kar je prisotno.
Ob tem pa sem priča sama sebi.
Vodim se skozi labirinte v moji notranjosti in na koncu prepoznam, kaj je tisto, kar so notranji sprožilci.
In to praznujem.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
Veščine kako sebe postaviti na prvo mesto so sam temelj druženja Zdaj je čas Zame. Ker verjamem, da ženska, ki sebe postavi na prvo mesto, opolnomoči sebe in svojega moškega ter spreminja svet.
Vendar iz prve roke vem, da ne moreš biti to kdor v resnici si na hlapih energije. Če se pozabiš postaviti na prvo mesto, te to vodi v izgorevanje, te pušča nezadovoljno, neizpolnjeno in vedno znova prazno.
Potrebuješ svoj čas zase, da bi utelesila svoj polni potencial in zaživela življenje in ljubezen o kateri sanjaš.
Več bom s teboj podelila v 30-dnevnem intenzivu Zdaj je Čas Zame. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

tbear

Zdaj pa nisi več otrok…

Zgodba, ki jo je z menoj podelila moja mami se me je globoko dotaknila.

Po smrti svoje mame je bila na sestanku, kjer je majhen fantič komentiral, da takrat, ko nimaš več svojih staršev, ko ti umrejo, nehaš biti otrok. “Zdaj pa nisi več otrok,” je rekel.

To me je res zadelo.
Ker sem v tem prepoznala toliko resnice.

Ko izgubiš očeta, ki simbolično predstavlja zunanjo avtoriteto in tvoj odnos do zunanjega sveta, je kot bi izgubil vodnika v zunanjem svetu. Naenkrat si odgovoren zase v zunanjem svetu. Nimaš več tiste opore, ki ti jo je oče nudil.

In zase vem, da imam vedno nekje v ozadju misli, da če vse propade in zaj*bem stvari do konca, da je pa vseeno tam nekje moj oči, ki ga lahko prosim za pomoč. Ne da me rešuje, ampak da mi svetuje, da mi pove kako se stvari lotiti, kako planirati. Ker moški je tisti, ki je mojster planiranja in lova.

In ko izgubiš mamo, moraš prevzeti polno odgovornost za svojo notranjost.
Mama je pogosto tisti temelj, ki ti daje čustveno oporo. Mama je tista, ki te je naučila, kako se obnašaš v odnosu do sebe.

Mama je tista, ki te nauči, kako ljubiti Sebe, Celoto Sebe.

Ko odideta, ni nikogar več, na kogar bi se lahko zanesla. Nikogar več ni, ki bi karkoli lahko naredil namesto tebe.

In iz opazovanja vidim, da je največji izziv v tem, da vsa dediščina (čustvene stvari, ideje, misli, vzorci), ki jih tvoji starši niso uspeli predelati skozi svoje življenje definitivno v dedni liniji padejo na otroke.

Življenje te prisili v to, da odrasteš, če tega pred tem nisi zavestno naredila.
Na tebi je, da postaneš starš sama sebi in da se pomiriš s stvarmi, ki so boleče.
S stvarmi, ki so te prizadele. S starimi zamerami.

Smrt mame običajno globlje zareže v notranjo tkanino Biti. Prijateljica je z menoj delila, da je ob smrti mame čutila kot da se je notranji temelj, ki ga je imela na voljo, sesul.

Mati verjame vate. Verjame v to, da lahko dosežeš vse, kar si želiš. In dokler je mama živa, je občutek tak, kot da tvoj vir tega zaupanja vate.

Mama simbolično predstavlja skrbnost, plodnost, rast in prenovo. Ona je tista, ki pozna misterije rojstva in ponovnega porajanja. Je brezmejen vir kreacije, ki poganja kolo življenja.
Brez mame in njene sposobnosti rojevanja, je življenja konec.

In zato je ob smrti fizične mame, če ne prej, tako zelo pomembno, da vzpostaviš stik s svojo izvorno Mamo.
Mama je ena sama.
In nikamor ne gre. Vedno ti je na voljo, da se povežeš z njo.
Da izkusiš globoko povezanost med zgornjim in spodnjim svetom.

Potovanje med maternico mame Gaie, ki predstavlja spodnji svet in Kozmično maternico, ki predstavlja zgornji svet je mogoče le skozi oceansko pokrajino tvoje Zlate Zvezde.

Da bi se lahko dvignila v zgornji svet Duha, se moraš najprej spustiti v spodnji svet svoje Duše, v svoje podzemlje.

Vse stare tradicije od šamanizma do misticizma govorijo o tem, kako pomembno je poznati zemljevid potovanja v svoje podzemlje.

Ne glede na to, da je to popotovanje Duše v telo in iz telesa v onostranstvo vedno potekalo skozi maternico, so se znanja svečenic, kako leteti med duhom in materijo, na krilih labodov, izgubilo nekje v dimenzijah časa in prostora.

Ob smrti babice je pri meni vse prišlo ponovno v ospredje.
Spomnila sem se potovanja v Egipt in izkušenj v veliki piramidi.
Pa izkušnje v dolini kraljev, kjer so nam ugasnili luč, ko smo bili v grobnici.
Bilo je kot v maternici.

Dojela sem, kako vsaka duša potuje s tega planeta na enak način, kot prihaja nanj.
Vse se začne v maternici mame Gaie.
In pri sebi sem opazovala, kako mi je povezovanje v podzemlje pomagalo pri soočanju z vsem, kar je prihajalo na površje.

Hkrati pa sva z babico sedeli ob ognju, ko je v času prehoda z menoj delila svoje zgodbe.
Dojela sem, kako ima vsaka duša na voljo čas, da se pomiri z vsem, kar je izkusila in izlušči, kaj bo s seboj nesla v izvorno temo v katero se vrača.
Tja, od koder je v resnici tudi prišla.

Semena tvojih izkušenj ostanejo v zapisih Akaše v domeni planeta in so na voljo komerkoli.
Smrt je sveta tako kot je sveto življenje.
In tako, kot je sveta zemlja. Kot je sveto telo.
Kot je sveta maternica.

Je mesto, kjer izkušaš povezanost in podporo, po kateri hrepeniš.
Ko odidejo tisti, ki so tvoji vodniki po tej pokrajini Življenja, je pomembno, da postaneš sama svoja vodnica.
Svoja Stella Maris.
Svoja zvezda vodnica.

V druženju Odstiranje tančic Ženske Duše bo prvi mesec, mesec november posvečen povezovanju z mamo Gaio in z izvorno mamo. Postavile bomo temelj za spuščanje v svoje podzemlje, soočanje s svojimi sencami in prepoznavanje ovir, ki ti stojijo na poti, da še nisi ta Ženska, za katero si se rodila, da si.

Toplo vabljena v našo družbo. Potapljanje v svojo Žensko Dušo traja 4 mesece in spoznala boš 13 svojih notranjih zaveznic, ki so ti na voljo, da se skozi njih izraziš in izkušaš raznolikost svoje Ženske DUše. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Sijajno in SIjajna!
Taja Albolena

tbear

Zaključi svoje otroštvo za voljo svojih otrok…

Srečali sva se, ko je imela težave s ponavljajočimi slabostmi, ki so se pojavile vedno, ko je zaužila hrano. Bilo mi je jasno, da je težava povezana z negovanjem, bolj natančno s pomanjkanjem občutka za negovanje sebe.

Po pogovoru in temeljitem izpraševanju z moje strani je začela z menoj deliti svojo zgodbo, ki se me je globoko dotaknila.

»Veš pliškoti so mi zelo pri srcu. Še vedno imam rada njihovo mehkobo in prijaznost. Vsak moj pliško je vedno imel ime in svoj karakter. Ko sem bila majhna sem oboževala pliškote in spomnim se enega dogodka, ko sem enega svojih najljubših medvedov nesla s seboj v šolo.

Bilo mu je ime Mici. Bila je medvedka, ki me je vedno spomnila na mojega dedka, ker je bila njegovo darilo.
Ne samo, da so se moji sošolci norčevali iz mene, medvedka so mi izpulili iz rok, si ga med seboj podajali in ga pretepali.

Vsak udarec se čutila v sebi. Bilo je, kot bi pretepali mene. Počutila sem se ponižano, razvrednoteno, zlorabljeno in oskrunjeno. Bilo mi je grozno.

Vendar si nisem upala nikomur povedati, kaj se mi je zgodilo, da se mi ne bi še odrasli posmehovali, kako otročja sem, ker nosim medvedke v šolo. Enkrat prej me je moja mama poskušala potolažiti, ko sva ga pozabili doma, s tem, da mi je rekla, da sem zdaj pa že velika punca in da velike punce ne potrebujejo medvedkov. Ni razumela, da je bila Mici tista, ki mi je pomagala, da sem v sebi začutila nežnost in mehkobo, ki sem jo tako zelo potrebovala z njene strani.«

Ko sva nekaj časa sedeli v tišini, sem jo povabila, naj mi pove več o svoji mami.

»Moja mami je bila čisto normalna ženska in moja družina je bila čisto povprečna. Odraščala sem brez agresije, nasilja in pretepanja,« mi je zagotovila.

»Občasno se je zgodilo, sploh kadar se ji je mudilo, da me je pograbila za roko in odvlekla za sabo, ampak saj to se dogaja vsem, a ni tako!?«

»In kadar sem bila poredna me je po riti, ampak saj to ni nič takega, a ne!?«

Iskala je potrditev pri meni, jaz pa sem samo tiho sedela. Čutila sem njeno bolečino. In poznala sem vse izgovore, ki si jih tako radi povemo takrat, ko začutimo v sebi bolečino preteklosti, ki se začne plaziti kot senca nekje iz globin tvoje notranjosti.

Čutila sem njen sram, kako se plazi po njeni notranjosti in jo stiska. Sram, da govori o tem. Sram, da se ji je to zgodilo. Sram zaradi svojega obilnega telesa, v katerega se je skrila.

»Kaj čutiš v sebi?« sem jo vprašala.
»Sram me je. Sram moje nesposobnosti. Sram me je, da se mi to dogaja.«
»In kaj se skriva spodaj?« nisem odnehala.
»Strah, da bom zapuščena, da bom ostala sama, če bom povedala svojo resnico. In žalostna sem, ker se skrivam, ker vem, da sem se obdala s kilogrami zato, da bi se počutila varno. Veš, to kar si želim je, da bi imela kontrolo, da bi lahko nadzirala, kaj se dogaja okoli mene.«

Razložila sem ji, da se pogosto trudimo, da bi se počutile varno s tem, da nadziramo druge. In potem verjamemo, da so drugi odgovorni za naše počutje. Poskušamo kontrolirati druge, da bi se počutile varne in vredne.

»Veš, kaj čutim, da mi manjka?« je rekla. »Varnost.«

»Medvedka Mici je bila moj temelj varnosti. Ko so mi jo vzeli in jo pretepli je bilo, kot da bi mi vzeli varnost in jo razbili na tisoč koščkov. In ta punčka, ki se ji je to zgodilo, je še vedno v meni.«

Obrnila se je k meni in me pogledala s široko razprtimi očmi, ki so razkrivale strah, teror in bolečino, ki je bila še po vseh teh letih živa v njej.

Pogosto se nam skozi otroštvo zgodijo stvari, zaradi katerih se odločimo, da nikoli ne bomo takšni, kot so odrasli, ki nas obdajajo.

In potem se znajdemo v svojih 30-tih ali 40-tih in ugotavljamo, da smo vedno bolj takšni, kot so bili naši starši.
Tega se lahko lotevamo skozi boj s tem ali z bežanjem od tega, mnogi se tega lotevajo skozi ignoranco, ko se delajo, kot da to ne obstaja.

In potem se ti zgodi, da zjutraj v stresu zaradi naglice, ker se vam mudi, doma pozabite najljubšega medveda tvoje hčere, zaradi česar je ves čas vožnje do vrtca v avtu jok in po dobrih 30 minutah prepričevanja, ti popustijo živci, ker se ti mudi v službo in se odzoveš točno tako, kot se je tvoja mama: »Zdaj pa dovolj, nehaj s to dramo. Velika punca si in velike punce lahko preživijo en dan brez medveda. Pika.«

Pravkar se je odigrala tvoja drama, tvoja nezaključena zgodba, tvoja bolečina iz tvojega otroštva.

Tvoj notranji otrok nosi v sebi vse spomine, dogodke, travme, zlorabe, zanikanje, izdaje, občutke zapuščenosti, ki si jih doživljala kot otrok. Nikamor niso šle. Še vedno so v tebi. Tvoji strahovi, prepričanja in vedenje iz otroštva vplivajo na tvoje odraslo življenje.

Tvoj ranjeni del v tebi je tisti, ki uporablja substance, delo, spolnost, aktivnosti, da otopi občutek osamljenosti v sebi.
In eden od načinov, da otopiš svoje občutke je tudi hrana.

Tvoj ranjeni del ne ve, kako se soočiti s stvarmi in dogodki, brez, da jih vzameš osebno. Skozi jezo, obtoževanje, upiranje, zanikanje ali umikanje ta del v tebi upa, da se bo izognil ali kontroliral to, česar se boji.

In temu delu v sebi se ne moreš izogniti. Zasleduje te kot senca. In če želiš za svoje otroke drugačno otroštvo je modro, da te dele v sebi pozdraviš.

Odrasli se ne zavedamo, kako lahko pravzaprav katerokoli aktivnost uporabimo kot zaščito pred bolečino, ki jo čutimo v sebi.

Mnogi meditirajo, hodijo na številne seminarje, berejo knjige, imajo številne obveznosti, so zaposleni čez vse meje, hitijo in to uporabljajo kot zaščito proti svoji bolečini.
Meditacijo lahko uporabiš kot način za povezavo z virom ali pa kot izogibanje prevzemanju odgovornosti za svoja čustva.

Ko hočeš zaščititi sebe pred bolečino, zapreš svoje srce, da bi se izognila občutkom osamljenosti, nemoči, šibkosti, sramu. Vendar zapiranje srca vodi v še močnejšo osamljenost in praznino. In potem poskušamo ljubezen dobiti s kritiko, obtoževanjem, tihimi dnevi ali ustrežljivostjo in se čudimo, zakaj ne deluje.

Iz svoje ranjenosti ustvarjamo dominantne odnose, kjer se trudiš, da bi se izognila bolečini skozi nadziranje drugih. Poskušaš nadzirati načine kako bi dobila ljubezen od njih. In bolj, ko se trudiš dobiti ljubezen od drugih, bolj grozno se počutiš in bolj se trudiš z aktivnostmi, da bi se počutila bolje.

Gre za začarani krog.

Ob tem pozabljamo na očitno dejstvo, da vedno, ko sežeš ven iz sebe in iščeš odobravanje in ljubezen zunaj sebe, vedno, ko poskušaš nadzorovati čustva nekoga drugega do tebe, zavračaš sebe, zanikaš sebe, zapuščaš sebe.
To je kot bi rekla: »Ne bom prevzela odgovornosti zase in za to, kar čutim, hočem, da nekdo drug poskrbi zame.«

V resnici iščeš nadomestnega starša, ki bo poskrbel za tvojega notranjega otroka, ki je še vedno tam.

In to se najbolj kaže ravno v intimnih odnosih, kjer tvoj otrok hodi na zmenke, kjer tvoj otrok iz svojih otroških ranjenosti poskuša pripraviti osebo na drugi strani, da bi te imela rada in bi ti dala odobravanje, ki ga iščeš.

Skozi ranjeni del sebe vstopaš v odnose in iščeš nekoga, ki ti bo dal to, kar potrebuješ. Pritegneš ljudi, ki na enak način kot ti zavračajo sebe, ki so na identičnem nivoju tega kako ljubijo sebe.

Zato je ključnega pomena, da ti zaključiš svoje otroštvo, se naučiš ljubiti sebe, spoštovati sebe, ceniti sebe, če želiš, da ti ljudje to odslikajo. To kar daješ iz sebe se vedno vrača nazaj k tebi. To je zakon privlačnosti.

Podobno privlači podobno.

Če se vrnem na zgodbo na začetku… to kar sva ugotovili je, da je iskala nadomestnega starša pri meni. Hotela me je pripraviti k temu, da bi ji potrdila to, kar mi je pripovedovala. Iskala je potrditev svojih preživetvenih mehanizmov. Jaz pa sem videla onkraj tega, kar mi je govorila.

Prepoznala sem njeno ranjeno deklico, ki je bila preobčutljiva, preveč nežna, preveč skrbna in ki se je obdala s kilogrami, da ji kritika, pikrost in zloraba ne bi prišli do živega. Hrana je bil njen način, kako si je zagotovila otopelost, da ni čutila, da se je obvarovala. Vendar je ugotovila, da ji ta »ščit« ne služi.
In edina izbira, ki jo je poznala v sebi je bilo ali ščit ali pa zloraba.

To, da je prepoznala svojo ranjenost in prevzela odgovornost zanjo, da se je naučila ljubeče poskrbeti za svoje boleče občutke namesto, da se jim je izogibala, je bilo ključno za njeno boljše počutje in izgubo teže.

Zase lahko rečem, da sem se na to pot podala, ko sem dojela, da je to nujno potrebno, če ne želim svoje zgodbe predati naprej svojim otrokom.

Dejstvo je, da iz svoje praznine in zanikanja sebe ne moreš deliti ljubezni, ker je ti ne čutiš do sebe.
Dokler ne prepoznaš svojega ranjenega dela, ne moreš resnično zaživeti svojega izvornega jaza. Tvoj izvorni jaz se je umaknil na stran in čaka, da ga povabiš v ospredje skozi proces zdravljenja preteklosti. In to ni nekaj avtomatskega, kar se zgodi, ko si pripravljena, gre za izbiro, svobodno izbiro.

Če čutiš, da si pripravljena na stik s svojim izvornim jazom, te vabim v spletno druženje Objemi Sebe, kjer te bom v 13 tednih vodila skozi proces povezovanja s svojim izvornim Jazom. Več najdeš na spletni povezavi tukaj…

Ljubezen do Sebe se sliši zelo romantično, vendar je v resnici povezana s samozavedanjem, samosprejemanjem, cenjenjem sebe in zaupanjem vase. To so veščine, ki se jih moraš naučiti. Niso avtomatske in ne glede na to, kako dolgo čakaš, da pride pravi trenutek, nikoli ne bo prišel.

Ljubezen do Sebe je stvar svobodne izbire. Kar v praksi pomeni, da imaš vedno, vsak trenutek na izbiro ali ljubiš sebe ali ne. Članek na to temo najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

poletiva

Taka si, kot tvoj oče…

… mi je rekel.

Zagotovo si že kdaj slišala kakšno primerjavo v tem stilu in veš, kaj to sproži v tvoji notranjosti.

»Samo delaš. Družina pri tebi ni na prvem mestu, ampak ti je posel bolj pomemben,« je nadaljeval.

Zabolelo me je, kot bi mi potisnil v srce ne le en nož, ampak toliko njih, da so dosegli čisto vsak kotiček srca.

Saj veš, kako se ti pred očmi zavrti film; skrbnost, kuhanje, oblačenje, pospravljanje, vožnja. Enostavno ni dovolj. Ne glede na to, kaj narediš nikoli ni dovolj.

In potem me je zadelo kot strela z jasnega, da itak nisem dobra mama.
Ker, če bi bila, potem …
Potem kaj!?

Nisem več slišala tega, kar je govoril. V moji notranjosti je vodstvo prevzel tisti notranji glas moje Perfekcionistke, ki mi je zrecitiral vse tiste dogodke, kjer nisem bila prisotna, ker sem imela stranko, seminar, ker sem delala.
In nihče ni tako glasen kot ona.
In nihče ne ve tako dobro, kam usmeriti kazalec, da mi pokaže, kako nepopolna sem.
Ubije me. V trenutku sem mrtva.

Barve v mojem življenju v trenutku izginejo in vitalnost odteče iz mojega telesa.
Ostane le še lupina, ko se po licih začnejo kotaliti krokodilje solze.
Vedno umrem. Pri živem telesu umrem.
Sivino napolni otopelost in tista obupna praznina. Ne obstajam.

Nimam dovoljenja, da obstajam, ker nisem dovolj dobra.

In temu sledi tisti notranji impulz boja. Ne bom se predala, ne bom kar otrpnila, nekaj moram narediti v zvezi s tem. Nekaj. Karkoli.
In eden od impulzov je boj za obstanek.
Dokazovanje, da zmorem.

Ko sama sebe ne vidiš, ne vidiš svoje vrednosti. Vedno znova se trudiš. In dokazuješ.
In ko si nevidna sama zase, čutiš notranjo šibkost, nemoč, čutiš, da si izven svojega centra.
Iščeš zunanjo potrditev. Iščeš nekoga, ki bi te videl. Sežeš v zunanji svet po potrditev.

Težava s sporočilom, da nisi dovolj je, da je zakodirano v tvoj živčni sistem in da verjameš, da je to tvoja resnica, čeprav je to resnica tvojih staršev, ki so jo ponotranjila.
Kot otrok se vedno znova obračaš k svojim staršem po potrditev, da si dovolj. In verjameš svojim staršem. Oni so tvoji velikani. Zakaj jim ne bi verjela?

Otrok se ne more zaščititi. Na starših je, da ga zaščitijo.

In ta glas starša, ponotranjimo. Postane glas tvoje Perfekcionistke, ki ti govori, da nisi dovolj dobra, lepa, pametna, uspešna. Da nikoli ne bo nič iz tebe. Da nisi vredna, da bi kdo poskrbel zate, ker si lena. Da te itak nihče ne mara.

To, česar po vsej verjetnosti ne veš, je, da se vsak otrok rodi s številnimi nepovezanimi živčnimi končiči v možganih, ki jih imenujemo nevroni. To, kar počnemo kot majhni otroci je, da ustvarjamo povezave med temi nepovezanimi nevroni. Tako se učimo.

Bolj, ko krepimo določene nevronske povezave, s ponavljanjem, močnejše so.
S ponavljanjem se učimo in namenoma krepimo želene živčne povezave.
To je sijajen sistem telesa, da se ni treba vedno znova učiti znanih stvari. Vendar se pojavi izziv, ko se v živčnem sistemu povežejo stvari, ki nam ne služijo.

Otrok se uči tako, da vidi sliko mačke in mu ob tem odrasli neštetokrat ponovijo, da je to mačka, tako možgani ustvarijo povezavo slike mačke z besedo mačka. Če pa je informacija napačna, npr. da ti ob sliki mačke vedno znova povedo, da gre za psa, pride do napačne povezave v možganih.

Če smo bili kot otroci ljubljeni in sprejeti takšni kot smo bili, smo se naučili, da smo ljubljeni in imamo v svojih živčnih povezavah to informacijo, da smo ljubezen.
Zaradi človeške narave in bolečin, ki so jih doživljali naši starši, pa so po vsej verjetnosti svoje pomanjkanje prenesli tudi na nas. Ljudje smo izjemno iznajdljivi in sporočila zbiramo skozi dejanja, zgled in zaključke potegnemo iz obnašanja ljudi okoli nas. Še posebej, ko smo majhni.

Tako so bile ustvarjene živčne povezave, ki po vsej verjetnosti še danes poganjajo tvoj notranji samogovor; tega ne znaš, ne zmoreš, nisi dovolj dobra, nisi ljubljena.

In to sporočilo, da nisi dovolj dobra, ni bilo vedno izgovorjeno. Pogosto dobimo tovrstno sporočilo skozi obračanje z očmi, težko tišino, globoke vzdihe, ki nam dajo vedeti, da je nekaj z nami hudo narobe. Tovrstna sporočila so del našega vsakdana in kot majhni otroci, se nismo znali zaščititi pred njimi. Enostavno sprejeli smo sporočila, jih vsrkali, kot gobe.

Dobra novica je, da lahko zaradi nevroplastičnosti naših možganov, svoje živčne povezave ustvarimo na novo.
Prvi korak je, da prepoznamo stare povezave, ki nam ne služijo več.
Temu pa sledi novo učenje, ki je vse prej kot enostavno. Od nas terja ponavljanje.
Tako, kot je otrok skozi ponavljanje ustvaril povezave v prvi fazi, jih lahko tudi odrasli. Vendar to terja ponavljanje, novo učenje, ki pa ne gre čez noč.

To je, kot bi ustvarjali nove avtoceste v svojih možganih. Energijo iz povezav, ki tečejo, moraš preusmeriti na kolovoze, ki jih ustvariš na novo. In potem s tem, ko vsak dan voziš po tem kolovozu, utrdiš cesto, jo razširiš. Z dnevnim osredotočanjem na nov kolovoz, ga sčasoma asfaltiraš, nato narediš dvopasovnico, pa štiripasovnico. Ves čas energijo iz starega tokokroga usmerjaš v novega s tem, ko mu namenjaš pozornost in vanj usmerjaš energijo.

Zato je tako, da stvari ne spremeniš čez noč.

Zato je v praksi tako, da te vedno znova okoliščine preizkusijo kje si in kako dobro so prevozne nove poti, pa tudi ali boš izbrala stare povezave ali namesto njih raje nove.

Zato govorim o tem, kako pomembne so dnevne prakse in to, da zavestno vedno znova, predvsem v situacijah, ki te izzovejo, izbiraš nove povezave v tvojem živčnem sistemu.

In to terja čas.
Terja budnost. Prisotnost, da opaziš, kaj se dogaja.
Terja prepoznavanje. Da ujameš ranjenost in jo zavestno presežeš s tem, ko izbereš novo zavezo, svoj novi dogovor.

In tega nikoli ni konec.
Tudi ko si mnenja, da si čez, te okoliščine, ljudje, ki so ti blizu, preverijo, kje si.

Danes to vem. In tudi, ko se oglasi moj nevidni otrok in takoj za njim moja Perfekcionistka, se hitro premikam skozi svojo notranjo čustveno pokrajino. Namesto dni, tednov in mesecev kujanja, zamer in bolečine, se znam v nekaj urah popolnoma pomiriti in v sebi izbrati to, kar želim izbrati.

In to želim za vsakogar, tudi zate. Kajti to je mesto iz katerega vznika svoboda, ljubezen, varnost.
Ko veš, da je vse v tebi in da si ti tista, ki izbira.

In res je, veliko delam. Vendar je družina še vedno na prvem mestu. Danes vem, da je bila tudi pri mojemu očetu, čeprav sem mu pogosto očitala to, da me je zapuščal, zaradi službe. Zdaj, ko poznam svoje notranje ranjenosti precej lažje pogledam od daleč in vidim širšo sliko. Danes vem, da sem v vsem tem času zmogla zelo pomembno stvar… Objeti sebe, sprejeti sebe, vzljubiti sebe. Celoto Sebe.

Če te zanima več, te vabim v program Objemi Sebe, kjer podelim, kako ustvariti nove notranje zaveze s seboj in vzljubiti sebe. Več najdeš na povezavi tukaj>>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled.

momm

Darilo si Ti!

Gotovo si že slišala to, da si Darilo Ti, pa ti morda ni zazvenelo kot resnica.
Vendar vem zagotovo, da si Darilo.

Danes sem imela težak dan. Enega tistih, ko bi najraje ustavila planet in sestopila.
Vse je šlo po svoje, nič po planu.

In ko sem zvečer sedela ob njej, mi je rekla: “Veš, všeč mi je junakinja. Želela bi si, da bi bila junakinja. Vendar jaz nisem pogumna.”

Obsedeli sva v tišini. Objela sem jo in ji zašepetala: “Veš, pogum v angleščini je courage in koren stare latinske besede cor – je latinska beseda za srce (courage). Pogum je srčnost. Srčnost pomeni, da imaš srce, si v sočutenju, da čutiš z drugimi in poveš svoje mnenje tako, da izraziš svoje srce. Zame si srčna, ker si upaš biti ranljiva in povedati kaj čutiš. Ker se ne ustrašiš in se postaviš za druge in poveš to, kar čutiš. Izjemno pogumna si.”

Obe sva jokali, ko mi je z nasmehom rekla: “Hvala, da si moja mami.”

Ženske se ne zavedamo, kakšno darilo smo.

Kolikokrat si blažilec med očetom in otrokom. Med moškim, ki je realen, konkreten in se ne zaveda, kako lahko rani otroka s svojim nastopom. Kolikrat posredujemo in blažimo udarce, se postavimo med otroka in avtoriteto, rešujemo, ko jih ranijo sovrstniki. Kolikrat jih stre tekmovalnost in primerjanje, dvomi vase in neizkušenost in smo mame tiste, ki tolažimo, bodrimo, razlagamo.

Darilo si. Brez dvoma drži.

In ko sva zaključili najin pogovor, sem ponovno dobila potrditev, kako pomembno je, da se soočam s svojimi ranjenostmi, da preobražam stvari v svoji notranjosti, da lahko držim ta sveti prostor za moje otroke, da sem lahko v alkemičnem laboratoriju skupaj z njima. Da sedim v talilnici, skupaj z njima, ko je težko in surovo in ko boli.

Da ne pobegnem, ko sem soočena s tem, kje sem ga usrala kot mama in kako sem jih ranila, ker nisem znala drugače.
Ko se soočam s tem, da sem jaz, zaradi pomanjkanja potrpežljivosti in predvsem pomanjkanja iskrenosti do sebe, povzročila toliko bolečine njima, ki bi jima prihranila vse in še več, če bi se dalo. In potem vidim lastno nemoč in svoje ranjenosti in sem soočena s tem ali se bom še miljontič kaznovala ali bom lahko sočutna s seboj in z njima.

Ja, darilo si.

In najpomembnejše vodilo, ki ti ga lahko predam iz svoje devetnajst letne prakse kot mama je… neguj sebe.
Poskrbi najprej zase.
Če ti nimaš energije na voljo, da si zadovoljna in srečna v sebi, če nimaš na voljo energije, da zavestno izbereš, kako se boš odzvala, da namesto reakcije lahko izbereš umirjenost in sočutje, boš delala stvari, ki jih boš kasneje obžalovala.
Najprej moraš ti poskrbeti zase, da lahko poskrbiš za druge.
Samo iz svoje notranje polnosti lahko deliš svoje Darilo z drugimi.

Prazna vreča ne stoji pokonci, biti moraš polna v sebi, da iz te polnosti lahko podeliš svoje Darilo z drugimi.

Brez dvoma si Darilo. To drži kot pribito.
To ali ga lahko deliš z drugimi ali ne, pa je odvisno od tega, ali imaš dovolj energije.

In energija ti je vedno na voljo, vprašanje je, ali jo vzameš in kje jo vzameš, ko jo potrebuješ. Zato vedno znova ponavljam, da so ključnega pomena prakse in doslednost, da si v dobri koži, da imaš dovolj energije za kreacijo tega, kar želiš.

In to se vedno pokaže konec leta, ko se usmerjamo na to, kaj bi želele ustvariti v novem letu in kaj si želimo zase, pa tudi za svoje otroke, družino, partnerstvo.

Da bi lahko ustvarila to, kar si želiš, potrebuješ energijo. Pa ne samo za kreacijo, potrebuješ jo tudi za nego vsega tega, kar si ustvarila. Ti moraš imeti dovolj energije na voljo, da držiš svoj sveti prostor in da držiš sebe, še posebej takrat, ko nisi dobro in bi svojo slabo voljo zlila na koga drugega. Žal so ponavadi to ravno tiste osebe, ki so ti najdražje; partner in otroci.

Iz dolgoletne prakse vem, da je osvobajanje ujete energije v starih zgodbah tisto, ki je lahko vir energije za to, kar kreiraš. Rada rečem, da vsako jutro, takoj, ko odpreš oči, 70-80% energije, ki ti je na voljo porabiš, da ohraniš pri življenju svoje stare vzorce, zgodbe in da ohranjaš povezavo s stvarmi, ki jih ima tvoja podzavest zabeleženo kot tvojo lastnino. Tudi, če gre za stvari, ki so v kleti tvoje mame ali na podstrešju tvoje prijateljice in jih že 20 let nisi videla. Tvoja podzavest ve, da so tam. In vsak dan vse to hraniš s svojo energijo.

In ker to vem, te letos vabim, da se osvobodiš in si povrneš ujeto energijo skozi 9 mesečni.program Divinefemme Akademije. Vabim Te, da se mi pridružiš. ker želim, da svoje Darilo, to kdo Ti si deliš s svojimi otroci, z ljudmi, ki jih imaš rada in s svetom. Več najdeš na povezavi tukaj >>>

Ker vem, da si Darilo!

Objemam te.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena