Popotovanja

mermaid2

Če ugasnemo, ugasne vse okoli nas…

Morske deklice so moje vodnice. To mi je iz leta v leto bolj jasno.
Štiri sem našla v Milanu.

Ena pa me je našla v Franciji.
V mestu Antibes na francoski rivieri stoji kip Ama.

In Ama je tista, ki me navdihuje že odkar sem bila pred 12 leti na Tenerifi.
Ama je bila na Japonskem ženska, ki se je potapljala na dah in nabirala bisere.
Ama je nabiralka biserov.

Amaryllis, ki je ustvarila kip morske deklice v Port Gallice je o kipu zapisala….
»Zapustila je podvodni svet, da bi se povezala s človeštvom in nas opozorila, da uničujemo njeno okolje. Želi spomniti, da je voda zibelka življenja, ključnega pomena je za obstoj človeštva. S tem, ko se vrača na obale, verjamem, da njen glas postaja vedno glasnejši in nam bo pomagala razumeti kako pomembno je, da spoštujemo njen dom.«

Uničevanje je tisto, ki je vodilo sveta v katerem živimo.
Družba v kateri živimo sloni na izkoriščanju in dominanci.

Žensko od malega učijo, da je v podrejeni vlogi in da nima moči.
Sistem žensko utiša.
Poniža jo.
Ugasne njen sijaj.

Izziv je v tem, da če ženska ugasne, ugasne vse okoli nje.

Ko je ženska preveč v stresu, da bi opravljala svojo vlogo nosilke svetlobe v odnosu, smo vsi izgubljeni.

Sijaj ženske je tisti, ki poganja ta svet.
In to kar opažam v zadnjih letih, letos pa še posebej je, kako ženske ugašajo.

Ko se preveč trudiš, siliš in potiskaš stvari, počasi ugašaš.
Pripelješ se na rob izgorelosti.

Sistemu služi, da svojo moč in sijaj razdaš.
Da ga daš v roke drugim in ugasneš.
Odpoveš se svojemu mestu na tem svetu.
Pozabiš na to, kakšna moč se skriva v tvojem glasu in v tvojem sijaju.

To je sporočilo morskih deklic.
Spomnijo te na darila, ki jih kot ženska nosiš v sebi.

In zavesten stik z njimi, še posebej, ko si v njihovem okolju, ob morju, je nekaj, kar te poživi in okrepi.

Tudi zato sem se na svojem potovanju odpravila proti jugu, na njeno obalo.

Prispela sem pozno zvečer, ko je bila riviera polna sprehajalcev.
Nihče se ni kopal.

Jaz pa sem se z brisačo in kopalkami pod roko sprehodila mimo vseh lepo oblečenih sprehajalcev direktno na plažo.

Zvok valov, ki so nežno poljubljali obalo je bil kot balzam za moje telo in dušo.
Utrujena sem bila od vsega, kar sem tisti dan že doživela.

Potrebovala sem, da me objame morje in da me morske deklice s svojo nežno energijo očistijo vsega, kar sem navlekla nase.

Tema mi je ponudila zavetje, da sem zdrsnila med valove in si pustila, da me topla voda nežno ziba.

Nočno kopanje ima res svoj čar.
In nanj sem popolnoma pozabila.

Včasih potrebuješ opomnik, ki prebuja.
To je bila taka noč zame.
Spomnila me je…. ponovno… na to, kako zelo pomembno je negovanje tvoje ženske duše.

Spet sem doživela to, kako prenovljena se počutiš, ko se zavestno predaš vodi, toku, življenju.

Umetnost izžarevanja je veščina, ki je vsaki ženski na voljo.
Izbira vsake je, če to umetnost ozavesti in jo uporabi.
In mnoge ženske je ne.

Ugasnejo svoj žar. Ta ogenj v svoji notranjosti.
In ko ugasne ženska, ugasne vse okoli nje.

Zato bodi svetilnik.
Bodi zgled.

Zasij kot TI!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Utrinek tedna je pismo, kjer te na Venerin dan spomnim na to, kako dragocena si kot Ženska. In kako biti Ženska v svetu, ki deluje na moški način. Pišem o Lepoti in o izzivih življenja. O varovanju Ljubezni in o sijanju.
Ker globoko verjamem, da ženska s svojo Svetlobo zdravi in preobraža svet.
In ker zate želim, da ceniš Sebe, zaupaš Vase, se zaneseš Nase in spoštuješ svojo Žensko Dušo.
In da ostajaš na frekvenci Ljubezni. Pismo dobiš v svoj e-predal vsak petek. Brezplačno. Naročiš se na povezavi >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in povezana v skupnosti enakomislečih žensk potuješ hitreje in dlje, se mi pridruži in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

marymagdalene_nyt

Poklicala me je…

Preden odkriješ svoje mesto, svoj dušni namen, čutiš občutek izgubljenosti.
Ne veš kdo si. Ne veš zakaj si tukaj.

In vendar ima vsak svoje mesto.
Gaia ve kdo si in kje je tvoje mesto na mreži življenja.
Na vsakem od nas je, da ustvari prostor za potencial Duše, ki je vsakemu na voljo.

Če nimaš zavestnega zavedanja in poznavanja svoje Duše, ne poznaš moči prostora.
Na tebi je, da ustvariš prostor, da te to najde.

In da bi si to moč lahko prisvojila, moraš spoznati mesto, ki ga trenutno naseljuješ.
Mesto, kjer se trenutno nahajaš.

To, da naseliš svoj prostor ti bo omogočilo, da spoznaš balast življenja, privzete vloge in vrednote, ki ti ne služijo, da bi jih lahko alkimizirala v sebi in jih preobrazila.

Dokler ne spoznaš in naseliš mesta, kjer se trenutno nahajaš, se ta premik ne more zgoditi.

Potencial ti je vseskozi na voljo.
Na tebi pa je, da ustvariš prostor, da se ta potencial lahko usidra in se skozi tebe izrazi kot ti.

Marija Magdalena je tista, ki je za nas pustila zemljevid kako utelesiti svojo Dušo in jo v polnosti zaživeti.
Je navdih in svetilnik generacijam in generacijam, ki so bile na tem planetu pred za njo.

In ko sem se pripravljala na naše potovanje v Francijo sem zaslišala njeno povabilo…
Pridi. Pridi.

Klic je bil premočan, da bi ga ignorirala.
In vendar nikomur nisem povedala zanj.

Ko sva z moj hčerko prispeli prvi dan v Francijo sem mojemu dragemu povedala, da moram na jug. O norosti ženske ima svoje mnenje in včasih je to, da si malo čez les dober izgovor, da ti ni treba razlagati neopisljivega.

V resnici nisem vedela zakaj grem.
In tudi nisem razumela zakaj bi v enem dnevu prevozila toliko kilometrov.
Moj razum ni imel odgovorov.

Ker se poti Duše pogosto ne da opisati.

Zagotovo pa vem, da je modro slediti klicu, ki vznika iz globin. In zaupati je potrebno temu, da te vodi v pravo smer, kljub temu, da ne vidiš, ne veš in ne razumeš.

Briançon je slikovito mestece v francoskih Alpah, kjer sem začela svoje popotovanje na jug.
Tik pred mestom sem zavila v hrib.
Vedela sem samo, da moram do njene cerkvice, čeprav nisem razumela zakaj.

vhod

In na tej poti je bilo toliko enih trenutkov, ki so moj um spravljali ob pamet.
Sinhronosti, ki so bile kot šepet čudežev.
Blagoslovov, ki potrebovali pričo.

Marija Magdalena je v Franciji močno prisotna.
Mest, kjer jo še danes častijo, je ogromno.

Jug Francije pa ima z njo še prav posebno vez.

Deva Provanse mi je ves čas šepetala, ko sem meandrirala po ovinkih lokalnih cest,
Včasih so bile poti tako ozke, da se dva avta tudi slučajno ne bi mogla srečati.
In ves čas sem molila, da me spustijo mimo brez srečanj, ki bi terjala umikanje, vzvratno vožnjo ali kakšne druge manevre, ki jih na ozki cesti brez ograje zagotovo ne želiš.

Vozila sem mimo ledeniških jezer, plantaž sadja, prostranih polj in številnih suhih strug proti mestu Marseille na jugu.

V mestu St. Maximin la Sainte Baume je bazilika posvečena Mariji Magdaleni.
Ko sem bila pri Njej pred petimi leti smo šli v baziliko pogledati njeno lobanjo in ostale relikvije. Tokrat sem prej zavila proti masivu Plan d’Aups, kjer je sveta jama La Sainte Baume.

Obstajajo viri, ki pravijo, da so po križanju Jezusa in usmrtitvi svetega Jakoba v Jeruzalemu (apostol, ki je znan tudi kot Jakob, sin Zebedeja in Marije Salome ali sveti Jakob Veliki), ki ga je dal kralj Agrippa obglaviti, zaprli Marijo Magdaleno, njeno sestro Marto in brata Lazarusa.
Ker so se bali, da bi njihova usmrtitev povzročila srd množice, so jih vkrcali na ladjo brez jader ali vesel, brez hrane in vode in jih prepustili odprtemu morju.

Na ladji naj bi bili tudi Marija Jakob, Marija Salome, Mati Marija, Maximin, Cedonius, ki mu je Jezus povrnil vid, Marta in Sara.

Ladjo naj bi naplavilo na obali mesta Saintes-Maries-de-la-Mer, kjer še danes praznujejo dan svete Sare, ko naj bi svetnica, za katero pravijo, da naj bi bila hči Marije Magdalene in Jezusa, prišla v Francijo.
Iz tega mesta mi je hči, ko je bila na maturantskem izletu, prinesla zapestnico.
Takrat sem dobila sporočilo, da povabilo še pride.

Maximin po katerem se imenuje mesto, kjer je bazilika Marije Magdalen naj bi postal prvi škof Aix-a. Marija Magdalena naj bi sodeč po zapisih svoja znanja predajala v Marseillu.
Leta 47 pa naj bi se umaknila v jamo v masivu Plan d’Aups, ki je danes poznana kot La Sainte Baume. V njej je preživela 30 let svojega življenja v molitvi in kontemplaciji. Umrla naj bi v rokah Maximina in njeno telo so pokopali v marmornatem sarkofagu v kapeli mesta Villa Latta ali Tégulata, ki se je po smrti Maximina preimenovalo v St. Maximin.

V mojih očeh in čutenju je Marija Magdalena upornica, ki se je zoperstavila sistemu.

Njen upor, da bi se podredila Patriarhatu so poimenovali kot demone, ki so jih poskušali izgnati iz nje. Marija pa prav zanimivo v hebrejščini pomeni gospodarica.

Ko sem po štirih urah vožnje parkirala na parkirišču pod masivom je bilo peklensko vroče.
Spet sem v duhu mojega popotovanja po Franciji pripravila svoj nahrbtnik; veliko količino vode, prazne stekleničke za sveto vodo in seveda se s seboj vzela tudi kristale.

Izven vsake logike, pa sem v nahrbtnik zapakirala tudi toplo jopico, ker se mi je zdelo, da mi utegne prav priti v mrzli jami. Hrana se mi ni zdela pomembna. Kasneje se je izkazalo, da bi mi prav prišla.

Začela sem svoj vzpon skozi gozd proti 150 stopnicam, ki te popeljejo na ozko teraso pred vhodom v jamo.

Sonce je pripekalo na polno in ko sem po kakšni uri prispela na vrh, me je pozdravil hlad iz votline.

Imela sem srečo. Glasne Američanke so ravno zaključevale s svojim ogledom in ko sem se po stopnicah vzpela do vhoda v jamo sem križarila mimo njih in se izogibala temu, da bi bila del selfijev, ki so jih delale.

V jami pa me je pobožala tišina, kapljanje vode in mehka svetloba, ki skozi vitraže pada vanjo. Takoj sem ugotovila, da je bila jopica prava izbira. Takoj sem jo navlekla nase.

mm

Čez celo jamo sem šla najprej k vodi.
Počasi je curljala v steklenice, ki sem jih prinesla s seboj.
Umirjenost je bila otipljiva.

V jami sem bila praktično sama.
Zgolj trije ljudje so sedeli na klopeh v tišini.

Spustila sem se v spodnji del jame in ob vodi preždela celih pet ur.
Povezovala sem se z mamo Gaio in s Sofijo, s kozmično mamo in z izvornimi vodami.
Čutila sem, da sem na točno pravem mestu ob točno pravem času.
Vendar v resnici nisem znala ubesediti čemu.

Tam sem vedela.
Zgolj bila.
Obstajala.

In bolj kot karkoli drugega so me klicale vode dveh zbiralnikov vode, ki sta prisotna v jami.
V kontemplaciji in molitvi so ure minevale.

Potem so se začeli nabirati ljudje.
Bližal se je čas večerne maše.
Skupina deklet, ki so sedle pri vhodu tik pod vitraži je začela prepevati.
Akustika jame in pozicija kjer so sedele je ustvarilo čarobno resonanco, ki je božala ušesa in vse ostale čute.

Čutila sem blagoslov pesni in uglašenost celega masiva, cele pokrajine s svetostjo, ki je bila prisotna. Bilo je, kot bi se čas ustavil.

Čutila sem prebujanje nedolžnosti, svetosti in mehkobe, ki se je zlivala skozi moje telo.

Ko je vstopil še duhovnik, da bi začel z mašo, sem izstopila.
Religija mi ni blizu.
Poleg tega sem imela še eno željo, da poiščem nekaj, kar je skrito malo naprej od vhoda v jamo.

st.baume

Vendar te druge jame nisem našla.
Z le 10% baterije na telefonu sem ugotovila, da si z zemljevidi na spletu ne bom mogla pomagati. Parkrat sem se izgubila, zgrešila pot in se začela spuščati proti dolini.
Vzpela sem se nazaj in še parkrat zaokrožila pod strmo steno levo in desno dokler po dobri uri in pol iskanja mesta, ki je bilo pičlih 800m stran od prvotne lokacije, nisem obupala.

Popraskana, polna iglic in koščkov lubja, ker sem se plazila pod drevesi, ko sem že tretjič lezla po poti mimo iste skale sem si rekla, da je dovolj.
Vedela sem, da me bo lovila tema in da moram spustiti svojo trmasto plat, ki bi še kar vztrajala.

Z enim procentom baterije sem hotela priti do avta preden bi popolnoma mrknila.
Poleg tega nihče ni vedel kje hodim in ko sem že petič pazljivo hodila po robu skalne police pod katero je bil prepad, sem vedela, da je čas, da se obrnem.

Če me je prej žgala vročina, me je zdaj preganjala tema.
Spuščala sem se v tišini. Vsi, ki so bili na gori so že odšli.
Na parkirišču je stala samo še moja rdeča makina.

Ne bi je mogla zgrešiti.
Rdeča je kot Njeno rdeče ogrinjalo.

Sinhronosti in simbolika sta povsod, če imaš oči da jo vidiš in ušesa, da slišiš.

Njeno sporočilo pa je bilo tisti dan zelo jasno… Povsod sem s teboj.
In kljub temu, da sem imela sprva plan, da bi spala kar tam, pod goro ali pa da bi se zapeljala do bazilike v mestu in prenočila ter šla zjutraj še v cerkev, je bil klic drugačen.

Klicale so me morske deklice in morje.

Potrebovala sem topel tuš ali pa vodo v drugi obliki.
In odločila sem se za morje.

Poklical me je kraj, kjer sem že bila.
In take kraje imam rada.
Ker se poznamo.
Ker me deva kraja pozna in me vodi, usmerja in mi pomaga.

Več o blagoslovih, ki sem jih bila deležna pa delim v mojem zadnjem zapisu s tega popotovanja.

Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Utrinek tedna je pismo, kjer te na Venerin dan spomnim na to, kako dragocena si kot Ženska. In kako biti Ženska v svetu, ki deluje na moški način. Pišem o Lepoti in o izzivih življenja. O varovanju Ljubezni in o sijanju.
Ker globoko verjamem, da ženska s svojo Svetlobo zdravi in preobraža svet.
In ker zate želim, da ceniš Sebe, zaupaš Vase, se zaneseš Nase in spoštuješ svojo Žensko Dušo.
In da ostajaš na frekvenci Ljubezni. Pismo dobiš v svoj e-predal vsak petek. Brezplačno. Naročiš se na povezavi >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in povezana v skupnosti enakomislečih žensk potuješ hitreje in dlje, se mi pridruži in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

Naš slovenski ovinek

Ena tistih stvari, ki me fascinira glede Slovencev je to, kako smo takrat, ko se srečamo na tujih tleh vsi NAŠI.

Naše potovanje v Francijo je bilo organizirano okoli etap Tour de France, ki so se odvijale v francoskih Alpah. Tri etape so bile v neposredni bližini, kar je pomenilo, da smo lahko šli dobesedno par korakov stran od našega apartmaja in smo bili pri cesti po kateri so se dva dni vozili mimo nas. Tretji dan smo se morali peljati 100 km stran, kar je bilo še vedno tako kot doma, ko gremo na morje.

Navijanje je nekaj, kar dam v prakso zelo redko. In ena tistih stvari, ki je nisem premislila je to, kako prideš na 2.413m visok hrib, na vrh 12km klanca, če je cesta zaradi dirke zaprta.
Opciji sta bili samo dve… bicikl ali pa peš.

In sva šli peš.
Z zastavo na rami in z rukzakom, v katerega sem zapakirala svoje zvezke… ker nikoli ne veš kje te zagrabi nuja, da nekaj zapišeš.
Iskreno povem, da sem bila večkrat na poti v hrib jezna nase, da sem s seboj nesla toliko balasta, ki ga, to mi je bilo jasno že za drugim ovinkom na klancu, ne bom potrebovala.

Jasno je bilo tudi, da se bom nahodila.
Ampak na dnu hriba pojma nisem imela, kako zelo naporno bo v resnici.

Začeli sva vzpon na prvo prizorišče navijanja v francoskih Alpah na Col-du-Granon.

Bilo je vroče.
Na 1.400 metrih višine, kjer sva začeli najin vzpon, je bilo 34 stopinj.

Že tako je naporno hoditi navkreber.
Vročina pa vse skupaj še bolj oteži.

Več stvari je, na katere nisem računala, kar je tako zelo prisotno v mojem življenju, ker sem bolj spontano bitje in sem v zadnjem desetletju spustila vse tisto kalkuliranje in preračunavanje, da bi bile stvari optimalne.

Spoznala sem, da je optimizacija nekaj, kar žensko ujame.
Trudi se, da bi bila dovolj dobra. Da bi bila perfektna.

In nikoli nisi.
Vedno je nekaj, kar gre malo po svoje in ne po načrtih.

Še dobro, da sva imeli s seboj dovolj vode.
To je bilo najbolj pomembno.

Napredovali sva počasi. In ko se vzpenjaš mimo navijačev z vseh koncev sveta, ki se pripravljajo na navijanje z napisi na cesti, zastavami in transparenti, se zaveš tega, kako noro je vzdušje, ki ga pripravijo športni navdušenci, ki imajo radi kolesarstvo, s svojo prisotnostjo.

Pisana karavana se je vzpenjala po hribu. Mic po mic sva lezli vse višje.
In vsake toliko je kdo zavpil Pogačar ali pa Roglič, kaj pripomnil po angleško ali pa francosko, ko sva šli mimo opremljeni z zastavami.

Vmes so naju vprašali kakšno zastavo nosiva in ko sva rekli Slovenija, so takoj znali našteti vsaj štiri kolesarje iz naših krajev.

Ljudje vedo za Slovenijo, ker poznajo športnike.

In noro je, ko slišiš slovensko govorico, slovenske pesmi in vriskanje skoraj za vsakim ovinkom.

Jaz sem po ene petih kilometrih že začela malo obupovati.
Ni mačji kašelj opoldne v polnem soncu lesti po ovinkasti cesti proti vrhu, ki je še tako zelo daleč.

Pri znaku, ki je označeval, da je do vrha še pet kilometrov, sem rekla, da ne naredim naprej niti koraka več in sem se samo sesedla v senco.

V majhni senci brina sem ugotovila, da ni prav udobno in sem bila čez kakšne pol ure pripravljena iti še malo naprej.
Kristalno jasno pa mi je bilo, da po treh urah hoje ne bom prišla na vrh in v resnici nočem čisto na vrh.

Moj dragi, ki je šel do vrha z biciklom je po telefonu razlagal, da je na vrhu gužva in noro vzdušje.

Na koncu sva se ustavili na osmem kilometru, še štirje so bili do vrha, pa sem rekla, da ne grem več naprej.

Ustavili sva se pri transparentu, na katerem je bila fotografija Rogliča.
Na drugi strani je bil transparent s fotografijo Pogačarja.
Nekaj slovenskih zastav je bilo že nameščenih in tam smo se zasidrali.

Pridružil se nama je tudi moj dragi in s skupnimi močmi smo razgrnili ogromno zastavo, ki smo jo prinesli s seboj in jo napeli čez hrib.
Pripravili smo vse navijaške rekvizite.

Na najinem vzponu na hrib sva ves čas srečali Slovence.
In z enimi smo si izmenjali zastave. Nekaj sem jih podarila naprej (ko sem bila na državni proslavi ob osamosvojitvi sem jih kar nekaj prinesla domov in so šle z nami v Francijo). Jaz sem dobila zelene ‘I feel Slovenia’, ki sem si je zaželela že ko smo na Tour of Slovenia navijali ob lokalni cesti in so vihrale povsod okoli mene.

Klepetali z navijači, ki so se nam pridružili na slovenskem ovinku.
S kredami smo pisali po asfaltu, skupaj jedli sendviče in pili kavo.
Čas je počasi polzel v neskončnost.

No, v resnici nam je šlo na roko to, da se je pooblačilo in nismo bili več na vročem soncu, ker drugače bi zagotovo dobila sončarico.
Malo me je oplazila, kljub temu, da sem imela klobuk na glavi.

Na našem slovenskem ovinku smo bili že tako visoko na hribu, da ni bilo več dreves in to je pomenilo, da ni bilo nobene sence.

Razgled je bil pa osupljiv.

In razmišljala sem o tem, kako noro dobro je to doživeti v živo.
To vzdušje in pisano karavano, ki se je vila od našega ovinka navzgor proti vrhu in tudi navzdol.

Ljudi je bilo ogromno.
Vsi smo prilezli na hrib z istim namenom, spodbujati NAŠE.

In vsak je imel svoje.

Na slovenskem ovinku smo poslušali slovensko glasbo. Peli smo in plesali.
Eni so noreli. Eni so vihrali z zastavami že veliko prej, preden so prišli do nas kolesarji.

Oblikovala se je gruča, ki je na telefonu spremljala etapo in poročala o tem, kaj se dogaja na klancu pod nami.

In ko so prileteli helikopterji s snemalci smo vedeli, da se nam bližajo tudi kolesarji v živo.

Na našem ovinku je bilo kakšnih deset različnih skupin.
Imela sem priložnost opazovati priprave na tek s slovensko zastavo ob cesti.

Vedela sem, da je navijanje nekaj, kar daje moč kolesarjem, ki so proti vrhu klanca že pri koncu z močmi. Ta podpora in energija je nekaj, kar čutiš tudi, če se samo sprehodiš po cesti. Otipljiva je.

Ampak kako potentna je in kako kolesarje res ponese je pa nekaj, kar lahko začutiš samo, če si tam v živo.

In ko so mimo nas pičili policijski motorji se je začelo zares.

Ko navijaš imaš samo dve opciji, lahko slikaš ali pa navijaš, se dereš in vihtiš zastave. Oboje ne gre. Na našem slovenskem ovinku se je usidral tudi slovenski fotograf Marko Alpner, ki je slikal in snemal tisto, kar se je dogajalo. In spodnje fotografije so njegovo delo.

marko-alpner-tourdefrance-coldegranon-julij2022-tadej

Ponovno se mi je potrdilo to, kako dragocene so fotografije.
Ujamejo zamrznjen trenutek, ki ima to moč, da te vedno ponese nazaj v trenutek, v vzdušje in občutje, ki si ga doživljal in ki ga fotografija predstavlja. Še mesece in leta po tem, ko je vse že mimo.

marko-alpner-tourdefrance-coldegranon-julij2022

Ko so prišli mimo prvi kolesarji, smo se drli na ves glas in spodbujali čisto vsakega.
Kasneje se je izkazalo, da je ravno 11. etapa Tour de France 2022 tista, ki bo šla v zgodovino kot ena najbolj razburljivih, ker se je na zadnjem klancu odvijala prava mala drama.
Pogačar je izgubil rumeno majico. Roglič je naredil izjemno delo za Vingegarda.

marko-alpner-tourdefrance-coldegranon-julij2022-roglakuss

Mi pa smo bili del pisanega vala, ki je valovil čez hrib vse do vrha.
Živa reka ljudi, ki je dihala kot eno in v tisti uri, ko so kolesarji prihajali mimo, držala prostor in ustvarjala noro atmosfero, ki poživlja in navdihuje.

In potem je bilo vsega konec.

Začel se je spust v dolino. In osem kilometrov peš traja precej dlje kot če si s kolesom.
Zdaj se je reka ljudi vila nazaj proti dolini.

Kolesarji so s piščavkami v ustih pičili mimo vseh nas.
Noge pa so bile popoldne že tako utrujene, da sva se komaj priplazili do apartmaja.

Spust je trajal uf, predolgo.
In v dolini je bil hlad tisti, ki me je prepričal, da kopanje v jezeru poleg apartmaja odpade.
Bazen so že zaprli in tako je ostal topel tuš, ki je bil tisti večer kot balzam.

Naslednje jutri pa naju je čakala nova avantura in če sva ta dan naredili 16 kilometrov peš, je bilo naslednji dan 8 sicer neplaniranih nekaj, kar sva lažje zmogli.
Vsaj to je bilo spodbudno, da so bili po ravnem in ne več navkreber.
Klancem sem se odrekla. Navijali smo v dolini.

Vse to pešačenje pa me je pripravljalo na to, kamor sem se podala po tem, ko smo svojo dolžnost navijanja na Tour de France opravili.

Pot me je vodila na jug.
Kam pa delim s teboj v naslednjem zapisu.

Saj veš, bodi Svetloba, ki jo želiš videti v SVetu, kamorkoli greš!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Utrinek tedna je pismo, kjer te na Venerin dan spomnim na to, kako dragocena si kot Ženska. In kako biti Ženska v svetu, ki deluje na moški način. Pišem o Lepoti in o izzivih življenja. O varovanju Ljubezni in o sijanju.
Ker globoko verjamem, da ženska s svojo Svetlobo zdravi in preobraža svet.
In ker zate želim, da ceniš Sebe, zaupaš Vase, se zaneseš Nase in spoštuješ svojo Žensko Dušo.
In da ostajaš na frekvenci Ljubezni. Pismo dobiš v svoj e-predal vsak petek. Brezplačno. Naročiš se na povezavi >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in povezana v skupnosti enakomislečih žensk potuješ hitreje in dlje, se mi pridruži in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

cave

Sledi morskim deklicam…

Ena tistih stvari, ki me jo je naučil moj dragi je, da vedno, ko prideš v novo mesto, obiščeš park.
Parki so fascinantna mala zelena mesta.
Ekosistemi, ki skrivajo toliko draguljev… od jezer, do fontan, cvetja, ptic in raznolikosti dreves, ki jih srečaš na poti.

Ampak tokrat me je park presenetil.

Milano je ogromno mesto.
Toliko je stvari, ki si jih je vredno ogledati, da potrebuješ zagotovo več časa kot skromne tri ure, ki sva si jih nanudile z mojo sopotnico.

Odločili sva se, da si ogledava grad Sforza in Duomo di Milano.

Pot naju je vodila skozi park.
Visoka drevesa so naju s svojo senco malo zavarovala pred vročino, ki je na polno žgala.
V mesto sva prispeli ravno sredi dneva.

V 15. stoletju, ko so člani rodbine Sforza vladali mestu, je bila stara Viscontska trdnjava razširjena in je postala Castello Sforzesco, sedež elegantnega renesančnega dvora, obdanega z obzidanim lovskim parkom.

Park Sempione se razteza okoli gradu Sforza.

Pritegnila me je vodna površina jezera, ki je v parku in to me je spomnilo na Berlin, kjer sem hodila ob jezeru v parku. To je bil prvi utrinek, ki me je vrnil v Berlin in vseskozi sem ponavljala, da me Milano spominja na Berlin.

Ko sva se ustavili ob vodi in občudovali visoka drevesa sem se naenkrat zazrla v obličje mladenke, ki je v rokah držala veslo. In ko sem se sprehodila do nje sem presenečena ugotovila, da ima rep.

Ponte delle Sirenette, most morskih deklic.

Štirje kipi morskih deklic, na koncu vsakega opornika kot okras. Vsaka drži veslo v rokah.

Pojma nisem imela, da bom v Milanu srečala morske deklice.
Pravijo jim sestre Ghisini. Ime so dobile po materialu iz katerega so narejene.

melusina

Pravijo, da niso tipične sirene, saj imajo dvojni rep, simbol plodnosti, ki je povezan z Melusino.

Melusina je figura evropske folklore, vodna nimfa, ženski duh sladke vode v svetem vodnjaku ali reki. Običajno je upodobljena kot ženska, ki je kača ali riba od pasu navzdol (podobno kot morska deklica ali lamija ). Včasih je ilustrirana tudi s krili, dvema repoma ali obojim. Njene legende so še posebej povezane s severnimi in zahodnimi predeli Francije, Luksemburga, Nizozemske, Belgije in Nemčije.

Njeno ime se lahko razlikuje glede na območja, izhaja pa iz latinskega melus, kar pomeni “melodičen, prijeten”.

Melusina je po pripovedih vodna nimfa, ki ji je namenjeno, da se poroči z vitezom, dokler je ne vidi v njeni pravi obliki z repom.

Melusina je vodna nimfa, pol ženska pol riba, ki ima izjemno sposodnost, da je svetovalka, ki ti pomaga, da se pravilno odločiš in ki blagoslovi ljubezen med dvema.
Lahko je kruta, pride in gre, vendar je tudi boginja blaginje, ki pripomore k obilju, rasti in obilni žetvi.

Most morskih deklic je naredil arhitekt Francesco Tettamanzi in je popularno mesto, kamor pridejo zaljubljenci po blagoslov Melusine. Dotaknejo se je v upanju, da jim bo zagotovila plodnost in blaginjo. Vendar se zgodba mostu in njegovih varuhinj ne začne v parku Sempione.

V času, ko je kanal Naviglio tekel skozi mesto, je bil most planiran, da bo povezal predel San Damiano s centrom. Most so odprli 23. junija 1842 na Naviglio della Martesana na cesti San Damiano, ki je danes via Visconti di Modrone.

V začetku 1900 se je javno mnenje nagibalo k temu, da bi kanal Naviglio ukinilo in s pojavom avtomobilov je most postal ovira. Začela so se dela, da so kanal zasuli in most razstavili ter ga po kosih prenesli in ponovno sestavili v parku Sempione, kjer so ga odprli leta 1930.

Most je še danes mesto, kjer sestre Ghisini delijo blagoslove in zaščito tistim, ki jih obiščejo.
Zame je bilo to pomembno sporočilo.

Morske deklice so me spomnile na tri pomembne skrivnosti, ki so nam vsem na očeh, če le imaš oči da vidiš in ušesa, da slišiš…

Morske deklice pojejo.
Oživljajo izvorne vode življenja s svojo pesmijo Ljubezni.
Skozi ljubezen, lepoto in harmonijo oživljajo tvojo izvorno esenco.

S svojo pesmijo sijejo skozi onesnaženost, zatiranje in nasilje kolonializacije.
Tukaj so, da te spomnijo na potencial, ki ga nosiš v sebi.
Da se spomniš na veličastnost in izjemnost te priložnosti, ki jo imaš, da s svojo prisotnostjo narediš pozitivno razliko v svetu. Skrivnost je v tem, da se povežeš s svojimi čuti na globjem nivoju. Da poslušaš s srcem.

Potem slišiš njihovo pesem.

Morske deklice so povezane z notranjimi vodami in oceanom iz katerega se vsi porajamo v ta svet. So vodnice po tvoji notranji pokrajini. Ni jih strah globin ali senčnih krajev. Integriranje tvoje notranje sence v celoto obogati tvoje življenje in poglobi povezanost s seboj. To je njihova druga skrivnost.

Morska bitja so v tem potentnem času Siriusovega portala tista, ki te spominjajo na harmonijo, lepoto in ljubezen.
Na tebi je, da to harmonijo, lepoto in ljubezen zaznaš. Skrivnost je v tem, da ostajaš povezana s petimi čuti v svojem vsakdanu. Da si prisotna in odprta za spoznanja in si dovoliš, da čutiš.

Pri tem pomaga, da se sprostiš.
In voda ti pri tem lahko res pomaga.
Mene osveži in prenovi.
Vedno.

Tisto, kar me vedno znova osupne je povezava z morskimi deklicami, ki so bile vedno moje vodnice, ko sem se podajala v globine svoje ženske duše.
Kip morske deklice sem našla v Hyde Parku v Londonu, ko sem se vračal iz potopa v izvorne vode mame Venere in stika z Lemurijskimi koreninami v letu 2018.

Leta 2019 sem se z eno srečala v Berlinu, v parku Viktoria.
Eno pa imamo tudi v Piranu, na skalah ob morju.

Mi sledijo. Ali pa jaz sledim njim.
V resnici one najdejo mene.

To kar je njihova vloga v življenju ženske je, da jo spomnijo na njeno vodno naravo.
V tem času zdaj pa opominjajo tudi na sprostitev.

Mene njihova prisotnost vedno pomiri in me opomni na to, kar je tako lepo ubesedila moja dušna sestra Anais Nin… Zagotovo sem morska deklica, brez strahu pred globinami in velikim strahom pred plitvim življenjem.

Počasi sem se odlepila od morskih deklic in sprehodili sva se po parku, ter se v iskanju gradu Sforza znašli na čisto drugem koncu, kjer je masivni slavolok zmage. Ko sem stala pred njim sem se že drugič spomnila na Berlin in na Brandenburška vrata, ki se nahajajo na zahodnem delu mestnega središča. Manjkala je le boginja miru s svojo kvadrigo.

Slavolok zmage pa te lahko ponese tudi v Pariz.
Vse je odvisno od domišljije.

Obkrožili sva park in se končno znašli pred gradom Sforza.
Sprehodili sva se skozi grad in mimo pergole, ki jo je zgradil veliki Leonardo da Vinci.
Na drugi strani naju je pričakala veličastna fontana.

Osupljivo mi je, kakšno moč ima voda.
Svežina, ki se je širila okoli fontane me je spet spomnila na to, da je ne glede na vročino pasjih dni to čas, ko je povezava z izvornimi vodami Oceane najlažja. V vseh oblikah in kjerkoli si. To je še eno od sporočil, ki sem jih prejela od morskih deklic.

Od fontane je pot proti milanski katedrali na široko odprta.

Milanska katedrala je posvečena Sveti Mariji Nascente. Duomo di Milano je gotska katedrala, zgrajena med letoma 1386 in 1577 in ima trenutno status četrte največje stolnice na svetu.
Veličastna je.

V senci bananinih listov sva sedeli in opazovali kako ogromna je.
Nobene želje nisem imela, da bi se gužvala z ljudmi v njeni notranjosti.

Sva pa zato na poti proti najinem parkiranem avtomobilu zašli še v majhno cerkvico, ki me je poklicala s školjkami na fasadi.
Njena hladna notranjost me je pobožala kot balzam.
V njej sem se ustavila pred Marijo.

shell

Še en simbolični opomnik, ki mi je dal slutiti, da je pot pred menoj vse več kot le navijanje za naše športnike.

Kako sva se na moji poti povezali pa delim v nadaljevanju.
V mestecu, kjer smo bivali sem namreč našla posebno cerkvico, ki je bila posvečena njej, ki me je poklicala na to pot.

Po štirih urah hoje sva se izmučeni vrnili k avtu.
Darilo sveže vode in brezplačne toalete v središču Milana je bila samo pika na i temu, da so deve čuvale najin avto in sva dobili uro parkiranja brezplačno.

Pred nama pa je bila še pot v Francijo.
O tem kako nama je šlo pa delim več v naslednjem zapisu. :)

Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Utrinek tedna je pismo, kjer te na Venerin dan spomnim na to, kako dragocena si kot Ženska. In kako biti Ženska v svetu, ki deluje na moški način. Pišem o Lepoti in o izzivih življenja. O varovanju Ljubezni in o sijanju.
Ker globoko verjamem, da ženska s svojo Svetlobo zdravi in preobraža svet.
In ker zate želim, da ceniš Sebe, zaupaš Vase, se zaneseš Nase in spoštuješ svojo Žensko Dušo.
In da ostajaš na frekvenci Ljubezni. Pismo dobiš v svoj e-predal vsak petek. Brezplačno. Naročiš se na povezavi >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in povezana v skupnosti enakomislečih žensk potuješ hitreje in dlje, se mi pridruži in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

 

bag

Potovanje

Včasih potrebuješ odmik od svojih vsakodnevnih rutin.
Od tega, kar ti je domače.
Odmik od navad, prepričanj in razmišljanja na točno določen način.

In včasih ne veš, da to potrebuješ, ker si tako vpeta v tirnice svojega življenja, da sploh ne opaziš, da živiš rutinirano in predvidljivo življenje.

Moj dragi me je povabil, da grem z njim navijati na Tour de France.
Ideja, ki sem jo izustila, ko smo prejšnji Tour gledali na televiziji.
Saj veš, kolesarjenje je naš hišni šport.

Priznam, to je tisti del, ki ga pri moških občudujem… ko se nekaj odločijo to tudi izpeljejo.
In tako je moj dragi poiskal kje bomo spali in splaniral, kaj bomo počeli… že pozimi.

Bolj, ko se je približeval datum odhoda, bolj sem bila na trnih.
Ker stvari v mojem svetu niso šle kot bi si želela.
In ker je to, da gremo na Tour de France pomenilo, da bo treba poiskati nekoga, ki bo skrbel za našo posvojeno mačko. To me je najbolj skrbelo… kako bo z njo.

Poleg vsega so se stvari zakomplicirale še z nastopom hčerke na keltskem festivalu v Trstu in tako smo iskali možnosti kako v Francijo.
Na koncu se je moj dragi odpeljal z eno hčerko, jaz pa sem ostala doma z drugo.

Tisto, kar je resnica, je, da obožujem potovanja.
Rada raziskujem.

In po tem, ko sem okusila kako je raziskovati in odkrivati nove kotičke zunaj in znotraj sebe na svojem prvem popotovanju v Indiji, se vedno znova vračam na pot v neznano.

Roko na srce je potovanje odličen način za preživljanja dopusta, za nabiranje notranjih moči in osvobajanje vplivov stresa.

Danes vem, da potovanja razširijo obzorja, razvijajo empatijo in omogočijo razumevanje ter izkušanje raznolikosti sveta.

Mark Twain je nekoč zapisal, da je potovanje usodno za predsodke, fanatizem in ozkoglednost ter, da široki, celoviti, velikodušni pogledi ljudi preprosto ne morejo biti pridobljeni z »vegetiranjem« na enem majhnem koščku sveta.

Osupljivo mi je opazovati ta fenomen potovanja… ko se premakneš ven iz svojih ustaljenih rutin in zapustiš svoj znani svet in se praktično brez osebne lastnine ter identitete odpraviš v neznano, te to preobrazi. In ko vstopiš na letalo za seboj pustiš vse, kar je znanega.

Potovanje na človeka deluje spodbudno in poživljajoče.
Ustvari priložnost za zrcaljenje sebe, svojih vrednot, stališč in odprtosti življenju.

Ko odletiš ali se odpelješ iz domačega kraja se zgodi prehod, saj doma pustiš svojo osebnost in identiteto in na novo lokacijo prideš popolnoma taka kot si, brez persone, svojih mask in pretvarjanja.

Verjetno je to eden od razlogov zakaj so mi potovanja tako pri srcu.

Tri dni zatem, ko sta odpotovala dva člana naše družine sva se tudi midve odpravile na pot.
Takoj po tem, ko sva prečkali mejo z Italijo sem se sprostila v polje neznanega.

Še nikoli prej se nisem peljala proti Milanu in naprej v francoske Alpe.
In tudi zato je padla odločitev, da se ustaviva v Milanu in malo pokukava v to umetniško zelo bogato mesto.

Nisva imela planov kaj naj bi pogledali.
Spontanost je bila tokrat na prvem mestu.

Edino kar sem si pogledala je, kakšen je režim parkiranja in kje iskati parkirno mesto za najino prevozno sredstvo. No v resnici je veliko več kot to. Ena od stvari, ki mi je pomembna je tudi to, da je moja deva avta varna.

Iz izkušenj vem, da na novi lokaciji vedno doživiš izkušnje, ki niso nič drugega kot ogledalo, ki ti pomagajo, da lahko jasno vidiš in razumeš odločitve, ki si jih sprejela.

Skozi izzive in lepoto s katerimi te potovanje sooči, imaš priložnost za vpogled vase.
Da se spogledaš s svojimi omejitvami, prepričanji, vzorci, navadami.

Potovanje je vedno priložnost, da okrepiš stik s svojim centrom, se zaneseš nase in zaupaš vase.

Da ostajaš zvesta svojim vrednotam in hkrati odprta za nove izkušnje ter sprejemljiva za drugačne svetove, kulture in ljudi.

Ker vedno spoznaš kaj novega.

Potovanja te obogatijo.
Pomagajo ti, da bolj ceniš drobne stvari vsakdana in čutiš hvaležnost za ljudi, ki so ti blizu.

Vstop v mesto naju je vodil mimo parkov, spalnih naselij in presenečena sem bila s kakšnim mirom in milino sva se pripeljali do parkirišča, kjer naju je čakalo parkirno mesto.
In to v senci.

Ob visokih temperaturah in razgretosti ozračja je bila senca kot balzam.
Poleg vsega je bilo poleg parkirišča še toaleta, ki je bila na voljo brezplačno, kar je bilo že drugo darilo tisti dan.

In pomembno je opaziti darila na poti.
Darila so kot smerniki na poti, ki kažejo na to, da si na pravi poti.

Opremljeni s svežo hladno vodo, s klobučki na glavi in veliko dobre volje v žepu sva se odpravili proti središču mesta.

Tam pa sem se srečala z njimi, ki me spremljajo povsod in ki pomembno vplivajo na moje življenje.
Nisem jih pričakovala.
Nisem vedela, da jih bom našla.

In vendar smo se našle.
S kom in kakšno je bilo naslednje darilo pa delim več v naslednjem zapisu :)

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Utrinek tedna je pismo, kjer te na Venerin dan spomnim na to, kako dragocena si kot Ženska. In kako biti Ženska v svetu, ki deluje na moški način. Pišem o Lepoti in o izzivih življenja. O varovanju Ljubezni in o sijanju.
Ker globoko verjamem, da ženska s svojo Svetlobo zdravi in preobraža svet.
In ker zate želim, da ceniš Sebe, zaupaš Vase, se zaneseš Nase in spoštuješ svojo Žensko Dušo.
In da ostajaš na frekvenci Ljubezni. Pismo dobiš v svoj e-predal vsak petek. Brezplačno. Naročiš se na povezavi >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in povezana v skupnosti enakomislečih žensk potuješ hitreje in dlje, se mi pridruži in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

 

bag

Na preizkušnji…

Ura je 4:20 zjutraj.
Budna sem že več kot uro.
In zdaj stojimo pred železniško postajo.
Uspelo nam je.

Vendar so vhodna vrata na postajo zaprta.
Vlak naj bi odpeljal čez dvajset minut, vendar vhodna vrata ostajajo zaprta.
In notri se nič ne premika.

Mesto spi.
Mi pa stojimo na mrazu in napetost narašča.
Vprašanje je ali bodo odprli vrata ali ne!?

Minute tečejo.
Ob 4:45 se še vedno nič ne premakne.
Vrata ostajajo zaprta.

In ko še enkrat preverim njihovo spletno stran opazim obvestilo, da danes vlaki ne vozijo s te postaje zaradi del na progi.
V tistem trenutku se vse ustavi.

Trenutek prepoznave.
Takole ne pridemo nikamor.
Kaj zdaj?
Nam bo uspelo ujeti letalo ob 6:50 na uro oddaljenem letališču?
Sta dve uri dovolj?

Veš tisto, ko imaš v svoji glavi vse splanirano.
Točno veš, kako naj bi stvari potekale.
In potem ena podrobnost podre vse plane.

In v trenutku, ko se vse sesuje v prah, imaš izbiro – boš šla v strah in paniko ali boš izbrala zaupanje!?

Izbira, ki ti je vsak dan na voljo.
Vsak trenutek izbiraš strah ali zaupanje.

Zaupanje, da se bo vse izšlo.
Zaupanje, da se bodo rešitve pojavile.
Zaupanje, da je vse kot mora biti.
Zaupanje takrat, ko se vse podira.

In ko v sebi veš, da si na pravem mestu ob pravem času, v popolnem zaupanju, sledi naslednji korak, ki terja, da slediš navdihom.

Od nekje se pojavi starejši gospod. Ura je 4:50.
Razlaga, da še po vseh teh letih še vedno ne razume tega kaj je zaprto in kdaj okoli Božiča.
V Londonu je za božič vse zaprto. Trgovine so zaprte. Podzemna je zaprta. Avtobusi ne vozijo.
Vse se ustavi. Kar me spomni na Bali in na njihovo novo leto, ko se vse ustavi. Le da je tam tudi vse tiho.
In ta angel v človeški obliki pravi, da nas bo odpeljal do postaje s katere odpelje avtobus čez pet minut.

In že drvimo s kovčki za njim po ulici proti postaji.
Imamo karte za vlak.
Zdaj moramo kupiti še karte za avtobus.

Ampak na našo srečo je na avtobusu še prostor.

Včasih bi se počutila kot največja zguba, ker so šle stvari malo po svoje.
Danes vem, da je vse stvar izbire.
Tudi odziv na tako absurdne situacije kot je ta v kateri smo.

V tistem trenutku, ko sedem na svoj sedež vem eno samo stvar.
Ostane mi samo molitev, priprošnja, da bomo pravočasno na letališču.

Zaupam, da tista sila, ki nas premika po tej šahovnici življenja ve, zakaj se stvari dogajajo, kot se. Včasih se mi zdi, da so najbolj težke in boleče preizkušnje v resnici zgolj test kako prijazna sem lahko sama s seboj in do sebe, ko so okoliščine vse prej kot prijazne.

Ko gredo stvari malo po svoje, si na testu ali boš držala sebe in svoj prostor. Ali boš zmogla ohraniti mirno kri in živce. Boš zmogla prijaznost, ko bi najraje zgrizla vse okoli sebe?

Vse je izbira.

In po vseh letih soočanja s številnimi izzivi danes vem, da potrebuješ orodja, ki ti pomagajo zaupati vse, se zanesti nase.
Upočasniti, ko bi hitela.
Prisluhniti, ko bi govorila.
Biti prijazna, ko bi se jezila.

Ker nič ne delaš drugim – vse narediš sebi.

Z zaupanjem v nevidne pomočnike in v angela v človeški obliki, ki nas je vodil do avtobusa, pa v to, da bomo dobili karte na polnem avtobusu.
Toliko je »kaj pa če-jev«, da je veliko lažje držati prostor za čudeže in slediti navdihom, kot pa se pritoževati, se počutiti žrtev okoliščin in čakati, da se stvari zgodijo tebi.

Počasi razumem in čutim razliko med tem, ko se stvari dogajajo tebi, zate ali pa skozi tebe.
In sem hvaležna za lekcije.

Kajti življenje je eno samo učenje in izbira se dogaja tebi, zate ali pa skozi tebe.

Mi smo ujeli letalo.
Pridrveli smo na gate in se vkrcali.

In šele, ko sem sedela doma pred kaminom, s čajem v roki, sem končno dojela lekcijo; Življenje se dogaja skozi mene.
Jaz izbiram, kako se bom odzvala 24/7
In vedno imaš izbiro; lahko odreagiraš, popizdiš, se razpočiš, se skregaš, se pritožuješ, si žrtev okoliščin in samo ponavljaš to zgodbo, dokler ne dojameš.
Vse je tukaj zate.
Lahko se dogaja tebi in si žrtev okoliščin ali zate ali pa skozi tebe.
Ti si tista, ki kreiraš.

Kako kreiraš ti?

Če te zanima, kako postaneš prevodnik za čudeže, se mi pridruži v »šnel kursu« Spoznaj 4 obraze ženske narave in kako te podprejo, da kreiraš na sijoče ženstveni način. Pofočkaš se >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako ustvariš življenje iz globin tvoje Ženske Duše. Da stopiš v novo desetletje v tem jin stanju, ko zasajaš seme v plodni pokrajini tvoje duše. In potem sanjaš skupaj z ostalimi ženskami v naši skupni posodi, neguješ to seme v varnem prostoru, da vzklije in gre v rast. Ker je pomembno, da pustiš stare zgodbe za sabo in v novo desetletje stopiš opolnomočena in rečeš JA svoji resnični moči. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

Beach-Relax2

Potuješ…Potujem…

Potovanja imam v krvi.
Verjetno me je z njimi okužil moj dedek, ki je rad potoval.

In spomnim se številnih najinih skupnih popotovanj, ki so se mi kot majhni punčki zdela dolga in daleč.
Danes pa so to mesta, ki jih redno obiskujem.
Kljub vsemu vem, da je bil on tisti, ki je bil kot veter v moja jadra raziskovanja.

Danes vem, da so potovanja tako notranja kot zunanja.
Da je vsak na popotovanju nazaj k Sebi.

In da bi se našla, moraš najprej kot ladja odpluti iz varnega zavetja poznanega v neznano.
Na tej poti se prej ali slej srečaš z navadami, prepričanji in ostalimi ovirami, ki ti preprečujejo, da bi se premaknila.

Človek je od nekdaj potoval po svetu.

Potovanja predstavljajo raziskovanja.
In ravno ta želja po raziskovanju in odkrivanju novih kotičkov v sebi ali zunaj sebe je od nekdaj vodila popotnike v neznano.

Človek danes živi rutinirano in predvidljivo življenje. Pogosto sledi načinu življenja, ki ga narekujejo drugi. Ravno zaradi tega je potovanje priročen način za preživljanja dopusta, za nabiranje notranjih moči in osvobajanje vplivov stresa.

Ko se premakneš ven iz svojih ustaljenih rutin in zapustiš svoj znani svet ter se praktično brez osebne lastnine in identitete odpraviš v neznano, te to preobrazi.

Potovanja razširijo obzorja, razvijajo empatijo in omogočijo razumevanje ter izkušanje raznolikosti sveta.

Če se temu upiraš in si ne dovoliš biti kdor si v svojem vsakdanu, te to vedno stane ogromno osebne moči.
Zaradi stresa, ki se ustvarja ob tem, da si v svoji ustvarjeni identiteti, pade odpornost tvojega organizma. Neuglašenost z izvornim jazom pa se kaže tudi v nezadovoljstvu s seboj in s svetom okoli sebe.

Mark Twain je nekoč zapisal, da je potovanje usodno za predsodke, fanatizem in ozkoglednost ter, da široki, celoviti, velikodušni pogledi ljudi preprosto ne morejo biti pridobljeni z »vegetiranjem« na enem majhnem koščku sveta.

Ko sem si prvič nadela ruksak in se podala na popotovanje v Indijo, kar je bilo prvič, da sem šla nekam res daleč, sem izkusila velik kulturni šok.
Še danes se živo spomnim, kako sem se počutila v Whitefieldu, ko sem sedela na robu pločnika med vso umazanijo in odpadki in jokala. Vse kar sem hotela je, da grem nazaj domov.
Zato iz prve roke vem, kako je, ko si ujeta v životarjenju na enem mestu in si vpeta v lastne miselne in čustvene vzorce ter prepričanja, ki ti nudijo notranjo varnost in stabilnost. Ko na potovanju prideš v drugo kulturo in se srečaš s popolnoma drugačnimi vrednotami ter načini razmišljanja in obnašanja, se ti ta notranja varnost začne rušiti.

Na tej točki si soočena z izbiro; Lahko se zaradi občutka ogroženosti postaviš v obrambno držo. Kar v prksi pomeni, da te na potovanju vse moti. In tisto na kar se uglasiš tudi dobiš. Kar v praksi pomeni, da gre vse narobe. Zaradi tega raje ne potuješ. Ali pa to vzameš kot izkušnjo, ki te brusi v dragulj, ki ti si.

In ta Dragulj se želi skozi tebe izraziti kot TI.
Ne glede na to, kje si.
Spomnim se tudi priložnosti, ki mi je bila ponujena v Angliji, da v Glastonburyju vodim delavnico feng shuija. In sem rekla ja brez da bi kaj dosti razmišljala.

Številni so razlogi zaradi katerih se posameznik ne izrazi v polnosti.
Veliko lažje je sklepati kompromise s seboj v upanju, da te bodo drugi pustili pri miru.
Kar vodi v notranje stiske. In iz stisk si ljudje pomagamo na vse mogoče načine.

Zase vem, da je bil moj pobeg pred nezadovoljstvom, ki sem ga čutila v pretirano nakupovanje.
Ljudje pa bežijo v hrano, alkohol, nezdrave substance, seks, igre na srečo, deloholizem in ja tudi potovanja so lahko priročen beg pred seboj. Ko se raje podaš ven v svet, kot navznoter.

In ko vstopiš na letalo za seboj pustiš vse, kar je znanega.
Ko odletiš ali se odpelješ iz domačega mesta se zgodi prehod, ko doma pustiš svojo osebnost in identiteto in na novo lokacijo prideš popolnoma taka kot si, brez persone, svojih mask in pretvarjanja. Na novi lokaciji doživiš izkušnje, ki niso nič drugega kot ogledalo, ki duši pomaga, da lahko jasno vidi in razume odločitve, ki jih je sprejela.

Skozi izzive in lepote s katerimi te potovanje sooči, imaš priložnost za vpogled vase.
Da se spogledaš s svojimi omejitvami, prepričanji, vzorci, navadami.
Potovanje ti pomaga, da okrepiš stik s svojim centrom, se zaneseš nase in zaupaš sebi.
Da si zvesta svojim vrednotam in hkrati odprta za nove izkušnje ter sprejemljiva za drugačne svetove, kulture in ljudi. Vedno spoznaš kaj novega.

Potovanja te obogatijo.
Pomagajo ti, da bolj ceniš drobne stvari vsakdana in čutiš hvaležnost za ljudi, ki so ti blizu.

Potovanje na človeka deluje spodbudno in poživljajoče.
Ustvari priložnost za zrcaljenje sebe, svojih vrednot, stališč in odprtosti življenju.

In s spremenjeno osebnostjo se vračaš nazaj po isti poti v svojo staro matrico, kjer moraš integrirati vse spremembe, znanje in modrost, ki si jih pridobila.

Za večino je ta del potovanja najtežji.
Še posebej, če potovanje uporabljaš kot beg pred seboj.

V resnici moraš biti radikalno iskrena s seboj, da si poveš resnico – ali greš na potovanje da pobegneš od sebe ali da se srečaš s seboj.

Tvoje potovanje k Sebi usmerja tvoj notranji kompas tvoje Duše.
Vodi ga tvoja žeja po izpolnitvi.

Izpolnjenost, tisti občutek celovitosti in celostnosti te vodi po tej poti, ki jo imenujemo življenje.
Zanjo ne dobiš zemljevida. Sproti ga rišeš, ko potuješ iz trenutka v trenutek.
Kako potuješ pa je vedno tvoja izbira.

5 vodil Varuhinje Ljubezni, ki bodo polepšala tvoja potovanja delim v zapisu, ki je na voljo, če se pofočkaš >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko pluješ skozi cikle v svojem življenju s pomočjo vodstva, praks in sestrstva, ki je na voljo v spletnem templju Sestrstvo Varuhinje Ljubezni. Spletni Tempelj je namenjen negi in podpori razcveta tvoje Ženske duše, Razcveta v enost, celostnost in povezanost. Ker globoko verjamem, da je ravno sestrstvo tisto, ki krepi povezanost s tvojo izvorno esenco ženstvenosti in pomaga preobraziti vse ovire, ki stojijo na poti, da resnično objameš to kdo si v resnici – Celostna in Celovita. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

hands

Bližnjica

Saj vem, v razcvetu bližnjice ne obstajajo.

Vendar iz lastnih izkušenje vem, kako pomembna je izkušnja nekoga, ki je prehodil pot pred teboj in je voljan podeliti svojo izkušnjo.
Nihče ne more ničesar narediti namesto tebe, lahko ti je navdih in zgled, da se da narediti, kar bi naredila ti.

DivineFemme Akademija je moja bližnjica, ki ti jo lahko ponudim. In vem, kako je slišati, ko nekomu ponudiš 9 mesečni program kot bližnjico, ki to ni.

Trdno verjamem v dejstvo, da rast zaradi katere smo tukaj, ni šprint. To ni stvar ene delavnice, enega seminarja ali enega vikenda. Verjemi, veliko jih imam za seboj. in spoznala sem, da je najbolj zdravilna stvar, ki si jo ženske lahko podarimo, žensko druženje. Ko sedimo druga z drugo, druga ob drugi in delimo svoje zgodbe.

DivineFemme Akademija je zrasla iz vizije, da ženske lahko spremenimo svet, da lahko rodimo novo dobo, vendar vem, da v tem ni čisto nič romantičnega. Neudobno je in neprijetno, sitno in občasno nevzdržno, boleče je kot porod in če te svoje izkušnje, tega, kar se ti dogaja ne moreš z nikomer deliti, imaš občutek, da se ti meša in zato raje zdrsneš nazaj v znano udobje, v stare navade in rutine, v stare načine delovanja, ker je neznano enostavno preveč naporno. In vem o čem govorim, kajti dnevno smo izzvane v tem, da bi bilo lažje, če bi odnehale. In zato sem oblikovala sveto posodo, devet mesecev druženja, podpore, soustvarjanja.

Na klicu sem prejela vprašanje zakaj 9 mesecev?

Dejstvo je, da smo ženske bitja procesov in ne projektov. In vsak proces potrebuje čas. Ko vstopimo v proces preobrazbe, je prvo druženje naša zaveza sebi. Spomni nas na to, da smo same odgovorne za svoje življenje. Proces opolnomočenja je povezan s tem, da stopimo v polno moč svoje duše. In ker smo veliko svojega življenja preživele v razprševanju energije, je sveti prostor pomemben, da bi postale Priča sama sebi in da bi vzela svojo moč nazaj.

Ko sem oblikovala DivineFemme Akademijo sem tematiko razdelila v štiri module, ki povzemajo štiri naravne aspekte ženske moči, ki jih moramo ženske utelesiti; odpiranje, sprejemanje, gnezdenje oziroma negovanje v svoji sveti posodi in rojevanje. Gre za štiri naravne aspekte kreacije, ki vodijo v ustvarjanje novega življenja.

Ko sem raziskovala proces rojstva, sem spoznala, da je razdeljen na 3 mesečna obdobja. V prvem trimesečju mati preden sploh pride do oploditve pripravlja sveti prostor zato, da se oploditev sploh lahko zgodi. Sledi najbolj ranljivo trimesečje, kjer mora najprej sprejeti seme in biti priča procesu oploditve, ter nato negovati skupek celic, ki se razvija, da se lahko ugnezdi. Sledi ugnezditev in faza negovanja novo nastajajočega bitja in zadnje trimesečje je povezano z rojstvom.

Ženska se mora najprej odpreti, da bi seme lahko sprejela, da bi lahko prišlo do oploditve, narediti mora prostor, da bi se nekaj novega lahko rodilo. Nato mora znati ustvariti svojo notranjo posodo in oplojeno jajčece zadržati v tej posodi, da bi se lahko oblikovalo bitje in na koncu mora priti do rojstva tega novega življenja. In tako se bomo tudi me premikale skozi prebujanje ženstvenosti, kjer se bomo mojstrile v sprejemanju, nato je utelešanje ženstvenosti povezano z mojstrenjem utelešanja v telesu in negovanjem svoje svete posode, kajti posoda, ki pušča ne more zadržati življenja v sebi.

DivineFemme Akademija ti drži prostor,  je “kotel”, je sveti prostor v katerem si devet mesecev.

Drži te  in te vodi skozi prehod na ljubeč način in vendar te z jasnostjo in odločnostjo vodi direktno skozi. Kajti iz izkušenj vem kako pomembno je, da se premikaš skozi in se ne zatakneš na poti.

Program je zasnovan tako, da živiš svoje življenje, na polno, brez potrebe po tem, da se skrivaš, umikaš in životariš, kajti že od prvega srečanja naprej te vodim v globine sebe. Gre za izkustveno popotovanje za tiste ženske, ki se nahajajo na prehodu in imajo občutek, da se ne znajdejo, ki se trudijo obdržati koščke življenja skupaj. Za ženske, ki čutijo preplavljenost in nemoč, občutek da nič ni dovolj, za tiste, ki se razdajajo in ugajajo, da bi obdržale iluzijo sreče v svojem življenju.

Prehodi so boleči in so polni izzivov in če skoznje potuješ sama je potovanje precej bolj naporno, kot če imaš podporo skupine. In svoje življenje sem posvetila temu, da ženskam na prehodu podam roko in ustvarim sveti prostor v katerem se proces alkemije odvija za vse v skupini.

In seveda se lahko skozi ta proces premikaš sama, to je bila tudi moja osebna izkušnja. Bila sem sama v svojem premiku iz zunanjega sveta v svoj notranji svet, sama v iskanju sebe, soočena z obveznostmi mame, žene, poslovne ženske, in z notranjim obupom razpadanja življenja kot sem ga poznala.

Leta 2009 je serija “bomb Resnice” porušila moje življenje, kot sem ga poznala in živela, do temeljev. Preobrazba gosenice v metulja me je vodila skozi štiri prepoznavne korake preobrazbe, ki sem jih združila v procesu Razcveta. Gre za proces skozi katerega potuje čisto vsaka ženska v svojem življenju.

1. Najprej sem morala sprejeti, kje se nahajam in ustvariti sveto posodo, ki me je držala v procesu alkemične preobrazbe. Soočiti sem se morala z razpadom življenja kot sem ga poznala. In pogledati Resnici v oči. Prvi korak v procesu Razcveta je, da naredimo prostor za novo.

2. Temu je sledilo soočanje z dejstvom, da ne vem kdo sem in odpiranje resnici ter sprejemanje odgovornosti – vsi odgovori so v meni. To je bilo spuščanje v globine. Drugi korak v procesu Razcveta je sprejemanje tega, kar je.

3. Sledilo je obdobje, ko sem bila v kokonu, ko sem šla skozi proces notranje alkimije in spoznavanje kdo sem, zakaj sem tukaj, kaj je moje unikatno, edinstveno darilo, ki ga imam, da ga delim z ljudmi in s svetom. Tretji korak v Razcvetu je gnezdenje in negovanje sebe.

4. In temu je sledilo rojstvo same sebe, svojega metulja. Razcvet je dejanje ljubezni, odpiranja, izražanja in povezanosti. V živosti, širjenju, odpiranju, božansko izkuša svojo lastno božanskost. Četrti korak v Razcvetu je predaja rojstvu “nove” Sebe.

Tvoj razcvet je popolnoma drugačen od mojega in zgodil se bo ob natanko pravem času. Vse kar moraš storiti je, da si greš s poti in dopustiš naravi, da opravi svojo sveto nalogo, da bi se lahko razcvetela.

Razcvet ženske te vodi, da se odpreš in svoje Darilo deliš s svetom.

Jaz sem šla skozi svoj proces, kot sem vedela in znala. Učila sem se na poti, delala napake, brcala in se upirala in za svoj prehod porabila pet let svojega življenja. Zdaj vem, da to lahko narediš precej hitreje, če imaš na voljo ustrezna orodja, sveti prostor v katerem si lahko to kdor si, da prisluhneš sebi, se potapljaš vase in skupino žensk, ki te na tvoji poti brezpogojno podpira, brez tekmovalnosti, brez metanja polen pod noge, brez ljubosumja in ostale navlake. Skupnost, podpora in srčnost tistih, ki potujejo s teboj so nenadomestljivi.

In danes vem, da bi svoj proces zelo skrajšala, če bi vse to imela, ko sem v svoj proces prehoda vstopala sama. In zato želim vse to ponuditi in deliti s tistimi ženskami, ki so pripravljene “roditi Novo Sebe” in zaživeti svoje življenje na polno.

Vsako druženje je Darilo sebi. Vsako druženje je priložnost za negovanje sebe. In negovanje sebe ni delovanje. Negovanje sebe ni šprint. Negovanje sebe je opazovanje sebe, je poslušanje v svoji notranjosti. Umiriti se moraš in prisluhniti temu, kar se premika v tvoji notranjosti. Zato je potrebna upočasnitev.

Ko si del skupnosti, del sestrstva, ki ga ustvarimo je to kot posoda, ki te drži v procesih soočanja s seboj in s svetom. Takrat, ko se skregaš z ljubimi, takrat, ko imaš občutek, da si padla na celi črti, so ti na voljo vodene prakse in tvoje sestre, s katerimi se lahko družiš, se slišiš z njimi ali se povežeš z nami in deliš to, kar izkušaš v posebni FB skupini.

Čustveno prebujenje je proces…

Moja osebna izkušnja čustvenega prebujenja mi je razkrila, kako pomembno je druženje v ženski družbi. Ko te je sram, ko si ranjena, prizadeta, žalostna je izjemno pomembno, da si upaš seči ven iz sebe in izraziti to, kar doživljaš. Prevzeti moraš polno odgovornost za svoj proces in dojeti, da le ti sama lahko osrečiš samo sebe.

DivineFemme Akademijo sem oblikovala, ko sem dojela, da nam tega nihče ne more dati, da je to nekaj, kar moramo prepoznati v sebi. Prvi del Prebujanje ženstvenosti nas sooči z našo udomačenostjo in s tem kako smo bile udomačene v uslužnost in ugajanje. Pogledale bomo, kako osvoboditi svojega notranjega otroka in postati starš svojemu notranjemu otroku. Drugi del Utelešanja ženstvenosti posvetimo spoznavanju sebe in to vseh aspektov svoje Biti ter utelešanju, čutenju sebe v vseh delih sebe. Pomembno je, da začutiš sebe, da si dopustiš in začutiš svet okoli sebe skozi vse svoje čute in teh ni le pet.

Porajanje Sebe v svet je proces, ki se odvija v 9 mesecih, ki jih podarimo sebi.

Vse to te pripravi na drugi del DivineFemme Akademije, kjer je v ospredju umetnost ženstvenosti. Umetnosti ženstvenosti je moj najljubši del akademije, saj žensko uči, kako biti sprejemljiva brez potrebe po kontroliranju in nadziranju drugih, ter kako osvoboditi svojo ljubimko njenih ranjenosti. Osvoboditi moramo užitek, ki leži skrit v naših globinah, da bi resnično lahko postale sočne, čutne, mehke in sijoče ženstvene. Šele takrat smo resnično pripravljene, da v roke dobimo zemljevid po moškem svetu, ki razkriva, kako sebe podeliti z moškim, da ga navdihneš in iz njega potegneš najboljše.

Akademija je sestavljena iz 20 srečanj, ki se odvijejo v 9 mesecih, skozi katera potujemo vedno globlje vase in odkrivamo svojo ženstvenost ter postajamo Ženske z velikim Ž. To je popotovanje vase, spoznavanje sebe, objemanje vseh delov sebe, ki jih na poti spoznavaš. In to je tisto, kar je moja strast, moj navdih in tista dragocenost, ki je kot redek dragulj, ki ga imaš priložnost pogledati od blizu.

In številne ženske mi rečejo, da je to, da si v družbi žensk, ki ne sodijo ali kritizirajo kot balzam za njihovo žensko dušo. To je tisto, kar sem želela ustvariti – sveto mesto, kjer ženska lahko vzpostavi stik s seboj, s svojim pristnim Jazom, sebe postavi na prvo mesto in brez občutkov krivde ali sramu neguje sebe.

Si zraven?

Več informacij najdeš na spletni povezavi DivineFemme Akademije.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

lion-stars22

Levji portal

Odpira se levji portal. 
Mistični, intuitivni prehod v posvečene možnosti in alkimijo vibracij.
Poklicana si.

Mnogo obrazov in src drži ta portal odprt zate, kajti oni so varuhi tvojega dušnega popotovanja.
Isis, kraljica Nila. Sekhmet, levja boginja. Kali, varuhinja skrivnosti. Lilith, varuhinja temeljne ženske resnice. Nadangel Mihael, kot varuh življenja. Vsi nadangeli pomagajo sidrati nove valove svetlobe, ki se zlivajo skozi tvojo Bit.

Povabljena si v velike templje svetlobe, ki so vkoreninjeni v Egiptu, ki jih držijo piramide, svetlobe, ki sije iz zvezdnih sistemov, katerih del si.

Merkaba lebdi nad tvojim energijskim poljem pripravljena, da se utelesi, zlije skozi tvoje energijsko polje in čakre in te poveže z modrostjo veličastnih.

Misterij. Neznano. Večdimenzionalne realnosti. Starodavni. Bogovi in boginje. Visoki svečeniki in visoke svečenice. Mojstri alkimisti. Spreminjevalci oblik in popotniki skozi čas in prostor. Skrbniki svetega grala.
Vse to in še več ti bo na voljo v naslednjih tednih, ko se bomo premikali skozi , vedno globlje v templje svetlobe.
Tvoja zunanja plast bo izgorela. Blokade na poti razodevanja notranjih svetlobnih kod se bodo raztopile. SOočena boš s strahovi in uporom. Vendar je to čas, ko te drži in neguje Boginja.

Poklicana si.
Tvoja usoda je edinstvena.
Sprememba je v zraku.
Svetloba prihaja.

Opazuj znamenja, simbole, sinhronosti okoli sebe. Si na sredi božanskega pogovora.
Danes Lev odpira svoja usta na široko in začenja rjoveti nove frekvence v tvoje Bitje
Popotovanje v notranji tempelj se je začelo.
Si pripravljena?

Vir: Sophie Bashford

hands

Mi smo tisti…

Hopi starešine sporočajo:

Mi smo tisti, ki jih čakamo!
Ljudem ste rekli, da je to Enajsta ura.
Sedaj pojdite nazaj in jim povejte, da je to ta Ura.

In da je nekaj stvari, o katerih je potrebno razmisliti:
Kje živiš?
Kaj delaš?
Kakšni so tvoji odnosi?
Si v pravi zvezi?
Kje je tvoja voda?

Spoznaj svoj vrt
Čas je, da izraziš svojo Resnico.
Ustvari svojo skupnost. Bodite dobri drug z drugim. In ne iščite zunaj sebe vodje.
To bi lahko bil dober čas!

Tam je reka, ki teče zelo hitro. Je tako hitra in mogočna, da bodo ljudje, ki jih bo strah. In oni, ki jih bo strah, se bodo poskušali držati obale. Občutili bodo, kot da bi jih raztrgalo na koščke in močno bodo trpeli.

Vedi, da ima reka cilj. Starešinei pravijo, da se moramo spustiti z obale in se odriniti v sredino reke. Imej oči odprte in drži glavo nad gladino. Poglej kdo je tukaj s teboj in praznuj.

V tem času v zgodivini, ne bomo ničesar jemali osebno. Še najmanj pa nas same. Kajti v trenutku, ko to naredimo, se naša duhovna rast in popotovanje ustavita.

Čas osamljenega volka je mimo. Zberite se,  povežite se skupaj!
Znebite se besede “boj” iz svojega vedenja in besednega zaklada.
Vse, kar delamo sedaj, mora biti narejeno na svet način in v praznovanju.

Mi smo tisti, na katere čakamo!

—The Elders Oraibi

Arizona Hopi Nation