Danes si tukaj, jutri te lahko ni več…
Sedim sem na vrtu in toplo jesensko sonce greje moje utrujeno telo.
Nisem dobro spala.
V mojem življenju se dogaja premik, ki me vodi v neznano in ko sem sama s seboj je pretresanje in sejanje vseh vtisov, ki so v moji notranjosti, na trenutke res naporno.
Poslušam pričje petje in se sama pri sebi zahvaljujem za zelenje in naravo, ki me obkroža.
Čutim njeno podporo.
Čutim, kako me Mama Gaia drži.
Kljub vsem pretresom, ki so prisotni.
So dnevi, ko mi sploh ne diši, da bi odprla računalnik ali telefon.
Čutim, kako posesivna postaja Tehnosfera in kako te posrka skozi ekran v mrežo, ki te ujame kot pajek veščo.
Spravila sem se ven, na sonce, da bi pregledala sporočila in maile.
Preveč neprebranih je sedelo v mojem predalu.
Med njimi novica, da je umrla.
Pretresena sem obsedela in kar zaprla nazaj svoj računalnik.
Bila je mojih let.
Malo starejša.
In odšla je prezgodaj.
Mnogo prezgodaj.
Poznala sem njeno delo.
Prihajala je na druženja k meni.
Bila je vitalna. Pozitivna. Vedno nasmejana.
Kipela je od energije in vedno se je hecala.
Nekaj časa nisva bili v stiku.
In pojma nisem imela zakaj se je umaknila vase.
Sporočilo v mojem spletnem nabiralniku je pojasnilo zakaj je utihnila.
Razmišljam o tem, kako se takrat, ko imamo težave, umaknemo.
Kako svojo energijo in pozornost potegneš nazaj k sebi in nisi na voljo ljudem, ki niso del tvojega notranjega, intimnega kroga.
Razmišljam o umrljivosti in o tem, da nismo večni.
In kako ti Smrt pride blizu.
Te povoha.
Te oplazi.
Kako te dregne, da je tam, ker vzame koga od ljudi, ki so ti blizu, in te spomni.
Spomni te, da imaš samo eno življenje.
Spomni te, da je na tebi, da ga živiš.
In da je izbira ali zgolj životariš ali ga živiš na polno.
Izbira je.
In jaz želim ŽIVETI.
Želim dihati svež zrak s polnimi pljuči.
Želim se smejati na ves glas.
Želim ljubiti in biti ljubljena.
Želim uživati na sončku in mu pustiti, da me greje.
Želim čutiti.
Zamjavka.
Lina bi se mi rada pridružila na blazini.
Naredim ji prostor.
In ko se z rokami potopim v njen mehak kožušček, me oblijejo solze, ker dojamem, kako dragoceno je čutiti.
Kakšno darilo je to življenje, ki nam je dano.
In kako je samo od mene odvisno, kaj bom s tem darilom naredila.
Sediva na sončku.
Midve.
Lina se crklja in prede.
Jaz sem zatopljena v svoje misli.
In v tistem se spomnim, da se iz glave premaknem v telo.
Da začutim z vsemi svojimi čuti.
Da čutim bolečino izgube. In hvaležnost podarjenega življenja. V istem trenutku.
Življenje je pisana tapiserija izkušenj, odnosov, preizkušenj, zmag in izgub.
Zrem v njene modre oči in vem, da ne bova skupaj večno.
V teh letih kar je z mano, me je že neštetokrat spomnila in opomnila na lepoto življenja.
In tako zelo sem ji hvaležna, da je z mano v točno tem trenutku.
Ona mirno prede naprej.
Če še vedno bereš, želim, da veš, da smo vsi povezani v tej tkanini življenja.
In želim, da veš, da sem brezmejno hvaležna, da SI.
Tudi, če me zgolj občasno spremljaš, pokukaš, kaj prebereš, poslušaš, želim, da veš, da sem Ti brezmejno hvaležna.
Hvaležna za tvojo pozornost in izkazano zaupanje.
Vem, da je svet prepoln informacij, vsebin in da je na trenutke vsega čisto preveč.
In hvaležna sem, da ostajaš v moji orbiti.
Danes sem tukaj. In jutri me lahko ne bo več.
Umrljivi smo.
To, kar je mene opomnila njena smrt je… ne čakaj na jutri.
Ne prelagaj stvari, ki jih želiš narediti na jutri.
Ne odlašaj s stvarmi, za katere v sebi čutiš in veš, da si jih želiš, da te lahko nahranijo in napolnijo.
Življenje je prekratko, da ga ne bi v polnosti živela danes.
Vsi imamo potrebe in želje.
Prisluhni jim.
Potegni jih iz naftalina.
Spoglej se s tem, kar si srčno želiš.
In zasleduj to, kar je tvoje.
Edinstveno in enkratno tvoje.
Ker živiš samo enkrat.
In čas tukaj nam je odmerjen.
Uživaj ga.
Izkoristi ga.
Zasij kot TI!
Taja Albolena