Upanje umira zadnje
Kolikokrat si v svojem življenju naredila nekaj, za kar veš, da ni dobro zate, pa vseeno ponavljaš eno in isto zadevo vedno znova in znova?
In kolikokrat si naredila nekaj, pa si si za sveto obljubila, da tega ne boš več naredila?
In kolikokrat si potem to ponovila?
In še enkrat?
Tako radi bi se prepričali, da ni naša krivda, vendar na našo nesrečo, ne moremo zanikati.
Vsi ljudje smo taki.
V svojem življenju sem pogosto delala ene in iste napake.
In vsakič sem z glavo tolkla ob zid, hotla na silo spremeniti stvari, pa sem naslednjič padla na isto finto.
Najprej je bilo po nesreči, kasneje iz navade.
Tako je življenje.
Saj poznaš pet stopenj reševanja zadev, kajne?
Vedno znova se premikaš skozi pet stopenj reševanja zadev.
Prva stopnja:
Hodim po ulici. Na pločniku je globoka luknja. Padem noter.
Izgubljen sem. Nemočen sem. To ni moja krivda. Celo večnost traja, da najdem svojo pot ven.
Druga stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Pretvarjam se, da ne vidim luknje.
Spet padem noter. Ne morem verjeti, da sem spet na istem mestu. Vendar to ni moja krivda.
Še vedno traja celo večnost, da zlezem ven.
Tretja stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Vidim jo, da je tam.
Spet padem noter … stvar navade … vendar imam odprte oči.
Vem kje sem. Moja krivda je. Takoj zlezem ven.
Četrta stopnja:
Hodim po isti ulici. Na pločniku je globoka luknja. Grem okoli nje.
Peta stopnja:
Izberem drugo ulico.
In ključno je to, da je na koncu vse stvar tvoje izbire.
Vedno lahko izbereš drugo ulico.
Gre za prispodobo, ki jo vsi lahko preslikamo na svoje življenje. In to kar nam daje je upanje.
Upanje, da bomo nekoč prišli do točke, kjer ne bomo več na avtomatskega pilota, do točke, ko bomo zavestno izbrali drugo pot.
V življenju vedno znova padamo v iste luknje. Vedno znova ustrežemo ljudem na iste fore.
Pa mislimo, da smo že vzeli lekcijo, pa ugotovimo, da smo zopet padli v isto luknjo. I
n takih lukenj imamo veliko. Starši, partnerji, sestre, brati, otroci, sodelavci.
Kje ti padaš v svoje luknje?
Vsi imamo enako možnost, da lahko spremenimo stvari v svojem življenju.
Vsi imamo možnost, da spremenimo odločitve, ki so nas peljale po tej ulici in proti luknji na pločniku.
Vsi imamo v sebi moč, da rečemo NE, da stopimo okoli luknje.
In sčasoma najdemo tudi drugo pot.
Seveda gre za proces, pa vendar je res, da ne glede na to, kaj je v tvojem življenju tvoja globoka luknja, obstaja upanje.
Obstaja upanje, da boš našla svojo pot okoli te luknje in da boš sčasoma našla tudi drugo pot.
Da boš prenehala s svojimi slabimi navadami, da boš spremenila vedno iste napake, ki jih ponavljaš.
Vsak sčasoma najde nov način življenja.
Vsak lahko izbere življenje brez “luknje v pločniku”.
Vprašanje je samo ali si voljna nekaj spremeniti.
Ali si voljna, da spremeniš svojo rutino in poiščeš drugo pot?
Vprašanje je, ali imaš upanje.
Upanje vase, upanje v svet, upanje v dobroto.
In povem ti, upanje vedno umira zadnje.
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena
P.S.: Zgodba je povzeta po Avtobiografiji v petih delih avtorja Njošul Khenpo.