Kako prepoznati duhovni glamur in preseči krizo?

Pred nami je čas praznovanja.
Polna luna je v starih tradicijah pomenila praznovanje za žensko, saj predstavlja njen polni potencial, njen polni sijaj.
In potencial je kot seme, ki ga je potrebno aktivirati s setvijo. Sejemo ob mlaju in ob polni luni se potrdi katera so začela z rastjo in katera ne.

Sejanje je potrebno opraviti zavestno, tako kot moramo za to seme kasneje tudi skrbeti, da ga zalivamo s primernimi aspekti.

Učenje zadnjih dni me vedno znova spominja na dejstvo, da smo sami odgovorni za svoje življenje in za svoja dejanja. Vse v kar se spravimo, lahko razrešimo le mi sami. Nihče nas ne bo rešil, nikogar zunaj nas ni, ki bi lahko naredil karkoli, da bi nam bilo lepše. Kar smo ustvarili, moramo tudi razrešiti, v sebi.
Seveda je to ko se počutiš kot žrtev izjemno naporno in težko, kajti kar naprej iščeš rešitelja.
Zato je prvi korak, da se zaveš, da se vedeš kot žrtev.

Ko sem svojo žrtev razkrinkala in si razjasnila, da sem sama tista, ki kreira svoj svet, sva postali s tem delom mene prijateljici. Dojela sem, da gre pravzaprav za zaveznika, ki mi vedno zelo glasno sporoča, kadar želim prestopiti svoje osebne meje in se narediti za žrtev. Moje popotovanje z arhetipi me je naučilo kaj je to integriteta in kako moramo vse dele sebe integrirati v celoto zavestno, skozi izkušnjo.

In večina nas takoj pomisli na to – kaj moram narediti. Ljudje me sprašujejo “In kaj naj naredim, Taja?” Odgovor ni nikomur všeč, tako kot ni bil všeč meni, ko sem ga prejela stoprvič in sem končno prisluhnila.
Kar naprej so mi govorili; NIČ. NE delaj nič.
Nisem razumela, kaj mi želijo povedati, saj vendar moraš nekaj narediti, ko te kdo sesuje.
In vendar so bili zelo vztrajni, NIČ.

Potem so mi razložili, tudi stoprvikrat, da ne gre za to, da deluješ, gre za to, da si.
Seveda to poznate, slišali ste o frekvencah in o tem, da moraš Biti to, kar želiš pritegniti do sebe. Vendar se ne zavedamo tega, da smo vse to, kar se nam že dogaja.

In zdaj vam bom povedala še enkrat:” NIčesar vam ni treba narediti.”
Prenehajte z delovanjem. Nič vam ni treba doseči. Nič vam ni treba narediti.

Namesto tega raje Bodi. Bodi to, kar si želiš, da je del tvojega življenja. Premik iz delovanja v Bit je eden največjih premikov, ki ga je potrebno opraviti in čas je zdaj. 21.12.12. govori točno o tem premiku iz delovanja, iz osredotočanja na zunanji svet, iz iskanja zadovoljitev v zunanjem svetu v notranji svet, v to da samo SI. In to je velik premik, kajti zgoditi se mora v vaši izkušnji, v tem kako živite svoje vsakodnevno življenje in ne v vaši glavi.

Veliko ljudi misli, da so naredili ta premik in vendar se vedno znova znajdejo v starih vzorcih in načinih delovanja. Ne gre za to, da mentalno misliš, da si tam, dejansko je potrebno narediti premik v svoji notranji izkušnji. Da izkušaš to v svojem vsakodnevnem življenju. Da začutiš, kaj pomeni biti kar si. Da to živiš vsak dan in je to tvoja izbira vsak dan znova.

In tukaj nam hodi napoti eden od konceptov, ki so ga v starodavnih šolah misterijev poimenovali upravičenost. Meni je bolj všeč izraz glamur. In vidimo ga kamorkoli se obrnemo. Drek zavit v celofan, pravi moja prijateljica, ki nič nič nagnjena k ovinkarjenju ali olepšavanju stvari.

Glamur ustvarjamo skozi ideje in misli, ki jih napačno interpretiramo, ker jih ne razumemo (mentalni glamur), pa tudi skozi kritiziranje, sojenje in razsojanje, čustva ponosa, navezanosti, ločenosti, skozi občutek nadvlade ali večvrednosti (čustveni glamur).

To vpliva na našo vitalnost, na naš osebni magnetizem in sposobnost kreiranja.
Pogosto se odpravimo v svet in kupujemo stvari, ki naj bi nas osrečile. Kupimo si novo oblačilo, novo pričesko, novo šminko in sploh ženske mislimo, da zdaj smo pa čisto nove.
Moški si kupijo nov avto ali “novo igračko” in mislijo, da so zdaj pa čisto drugi.
Živimo v iluziji, v stanju misli in čustev, ki ustvarijo tančico čez to kar je resnica.

In to iluzijo zamenjujemo za resnico. Gre za kroničen problem sodobne družbe, ki ustvarja pretvarjanje, strah, pomanjkanje jasnosti in namena. Ločimo se od duha, od svoje duše in živimo v iluziji zunanjega doseganja, predmetov, ki jih kopičimo v upanju, da nam bodo dali tisti izvorni občutek avtentičnosti, pristnosti, resničnosti.
Ločimo se od prepoznavanja lastne nesmrtnosti, lastne božanskosti, dejstva, da smo ljubezen in sočutje. In sočutje pomeni, da sprejemamo sebe v vseh aspektih sebe, tudi v svojem glamurju.

Kot družba se danes počutimo zelo samopomembni, zagledani vase, zadovoljni sami s seboj in ponosni smo sami nase, kaj vse smo dosegli in kako napredni smo. Zaprli smo svoje duhovne oči in sploh ne vidimo, kako je glamur zamenjal odprtost, sočutje do drugih, ponižnost in kako smo otopeli.

Glamur ustvari energijsko meglico, skozi katero ne moremo videti jasno, ne vidimo resnice in tako se ujamemo v podobe, ki varajo in verjamemo, da so resnične. Nasedemo obljubam, ker so slišati tako dobro in ob tem se na nivoju duše gnusimo sami sebi, kajti zavedamo se, da se prodajamo za precej manj, kot smo vredni in to je bolečina, ki prežema celotno Bit.

Ko gledam ljudi okoli sebe, se mi včasih zdi, kot da so v transu, ujeti v iluzijo, ki jo ponujajo mediji, v iluzijo, da si lepoto lahko kupijo, namažejo na telo ali jo pojedo. Da je varnost v zunanjih stvareh in da nujno potrebuješ zavarovanje za svojo iluzijo, drugače res ne boš preživel.

Absurdnost glamurja, ki nas obdaja pa doživlja svoj vrhunec v duhovnem glamurju, kjer ljudje verjamejo, da jih bodo rešili ali osvobodili guruji in ljudje zunaj njih.

Sama že vrsto let sledim načelu, da ne učim ničesar, kar nisem izkusila na lastni koži, kajti le izkušnja je tista, ki jo lahko predaš naprej kot navdih za soočanje z lastno izkušnjo. Ko sem se soočala s svojimi iluzijami, mi lepe besede niso bile v veliko pomoč, dnevne prakse pa so bile neprecenljive. Dojela sem, da tisti, ki imajo oči da vidijo in ušesa, da slišijo letajo nizko pod radarjem in so na voljo samo tistim, ki so se osvobodili iluzije glamurja.

Duhovni glamur vidimo v ekskluzivnosti tistih, ki trdijo, da je njihova pot tista prava in v njihovi nesprejemljivosti, pomanjkanju sočutja do drugih. Vključenost in povezovanje, da deliš z drugimi je nekaj, kar jim je tuje.

Ključno vprašanje, ki si ga morate zastaviti, ko kupujete karkoli v zunanjem svetu je, ali je to tisto, kar je vodstvo moje duše ali moram to kupiti, ker to moram imeti, ker drugače ne ustrezam, nisem sprejet.

Eno največjih razodetij v zadnjih letih je bilo spoznanje, kdaj kupuje moja duša in katere stvari so resnično moje in kdaj kupujem iz svoje osebnosti in mislim, da stvari pač moram imeti zato, da jih imam. Vse kar sem kupila kot posledico navodila duše in mojih srčnih želja še vedno imam in uporabljam, vse ostalo je hitro našlo nove lastnike.

Ljudje smo tako navajeni na vloge, ki jih igramo, na to s čimer se poistovetimo, da sploh ne vemo več “Kdo sem jaz?” In kot že tolikokrat poprej bom povedala isto stvar – kriza nam jemlje naše identitete, naše iluzije, kajti njen namen je, da nas dobesedno prisili v to, da najdemo sami sebe. Kriza je tukaj, da nam pomaga, da najdemo sami sebe. In šli bomo tako globoko vanjo kolikor bolj se bomo upirali resnici in bomo poskušali skupaj držati iluzijo.

Ko se raztrešči tvoja iluzija ostaneš bos in gol. Samo si.
Sem kar sem je moj moto zadnjih pet let, odkar so me slekli in sezuli in sem dojela, da stojim na svetih tleh.
Svetost je bilo nekaj, kar sem iskala zunaj sebe in v tistem trenutku, v tistem prvem trenutku, ko mi je bila dana, bi jo takoj zamenjala za vse tisto, kar mi je bilo odvzeto.

Moje prebujenje je bilo dramatično in trdo. Upirala sem se in nisem hotela razumeti. Kričala sem in brcala, grizla in se borila, dokler mi niso vzeli še tega. In ker sem res trmaste sorte, sem šla čisto do podna, ker enostavno nisem hotela videti. V otopelosti in vdanosti v usodo je končno posijal žarek hvaležnosti in takrat sem dojela. Pa ni treba, da gremo na tak način po tej poti. Čeprav je res, vsak se bo moral soočiti s svojim glamurjem. Ni druge poti.

Zadnja leta poslušam nekaj, kar so zelo modro poimenovali Kompleks Plemenitosti, ko so ljudje mnenja, da notranje delo enostavno ni potrebno zanje. Da se bo zgodilo samo od sebe, da se njim pač ni treba soočati z vsemi temi stvarmi s katerimi se moramo soočati nekateri. Iluzija govori o tem, da to pač morajo narediti vsi ostali, njim pa tega ni treba, iz nekega nepoznanega razloga so izključeni iz tega filma.

Ljudje so očarani nad dejstvom, da so ta-in-ta mojster, da obvladajo vse te tehnike in vendar so se ogradili in so izgubili lastno pristnost in stik s svojo dušo. Nova energija, ki z velikimi koraki vstopa v našo sredino prinaša razsodnost, razumevanje kdaj smo v osebnosti, kdaj iz nas kriči naš ego in kdaj smo v duši. Radar za razsodnost aktiviramo s tem, ko opustimo svoje iluzije in prepoznamo svojo avtentičnost in pristnost.

Ko takole spremljam različne forume in facebook sporočila, ki se prikazujejo na mojem zidu si ne morem kaj, da ne bi včasih z začudenjem in hkrati s sočutjem spremljala številne neumnosti, ki jim ljudje verjamejo in jim nasedajo.
In tega je vedno več.

Razsodnost med resnico in astralnimi projekcijami, ki jih lahko zaznaš skozi sporočila, ki jih ljudje objavljajo je ključnega pomena.
Številna sporočila, ki jih lahko prebiramo dnevno so astralne projekcije, ki izhajajo iz nerazumevanja in napačne interpretacije, kar ustvarja neravnovesje v čustvenem smislu in izraža polarnost.
Preprost znak, da je nekaj zgolj astralna projekcija je strah, ki sije iz sporočila.
Kajti duh nam ne daje sporočil, ki bi bila prežeta s strahom.

Ego pa je v tem mojster.

Kanalizirana sporočila se vedno filtrirajo skozi osebnost človeka, ki sporočilo podaja in samo od tega koliko njegovega notranjega svinca je uspel skozi notranjo alkimijo predelati v zlato je odvisno, kako čisto je sporočilo, ki steče skozi njega.

Duša ima kvaliteto stabilnosti, varnosti in osrediščenosti v energiji brezpogojne ljubezni, ki samo je. Nima nobene potrebe po delovanju, doseganju in razkazovanju. Je kar je.
In eden najboljših napotkov, ki jih lahko dam, za prepoznavanje duhovnega glamurja in glamurja kakršne koli oblike je, da se obrnete k svoji duši in z razsodnostjo prepoznate ali gre za modrost ali iluzijo, ali je to kar dobivate resnica ali ne.

Ko ti nekdo odstre tančice iluzije jo zlahka prepoznaš, dokler si ujet med njene meglice, je prepoznavanje malce težje. Vendar te vedenje osvobaja, resnica je tista, ki te osvobodi. In to kar nas drži v iluziji je nevednost in ignoranca.

Mesec pred nami bo intenziven in preizkušnje bodo vedno bolj del vsakodnevne prakse. Ključno je, da presežete nevednost in nehate ignorirati, da se zaveste kakšne so opcije in kako izbirati to kar si želite. Presezite iluzijo, presezite krizo s tem, da kreirate iz svoje duše, iz svojih srčnih želja.
Izbirajte modro!

Namarie
Taja Albolena

DIVINE.SI

P.S.: O duhovnem glamurju v svoji knjigi Glamour, A World Problem piše Alice Bailey.