Darilo si, ljudem in svetu.

4 komentarji

Ah veš, ko poslušam vse vrste pritoževanj glede trenutne situacije in vsega kar se dogaja, mi vedno znova prihaja naprej edina rešitev, ki jo vidim … zamenjajte planet, očitno ste se znašli na napačnem. Tudi jaz sem kdaj razočarana, pa včasih žalostna in jezna, mojstrim se kot vsi drugi in tako kot vsi imam svoj človeški del. Boli me, ko gledam zlorabljanje, kajti zavedam se, da vse to delamo sebi. Boli me, ko gledam vpitje staršev nad otroci in vendar vem, da to vedno počnemo sami sebi. Opazujem laži in prevare in kraje denarja, lastnine in vedno znova sem presunjena nad modrostjo Univerzuma, ki nam je omogočilo tako popolno igrišče, kjer lahko preigravamo vse dele sebe in se mojstrimo v tem, kdo jaz sem, v resnici.

Ko enkrat veš, da vse delaš sebi, je še težje živeti na tem planetu, ko vidiš vse to, kar ljudje počnemo drug drugemu brez zavedanja, da to delamo sami sebi. Ja, ni lahko. Velik izziv smo si izbrali. In vendar tako zlahka pozabljamo na glavni ključ v tej zgodbi. Izbrali smo.

In veš, da bruhanje mi gre, ko poslušam ljudi, ki zavijajo drek v celofan in govorijo o tem, kako je potrebno pozitivno razmišljati in kako se vse reši samo od sebe, samo verjeti moraš. In ko gledam vse prestrašene delčke, razočarane delčke, jezne delčke osebnosti, ki čakajo v kleti, da jih objamemo, da jih prepoznamo, kot del sebe, da jim damo mesto na rezervni klopi našega igrišča, ki ga imenujemo življenje, ni lahko. Dokler se boriš z njimi, se upiraš, bežiš pred njimi ali se delaš, da jih ni, oni potrpežljivo čakajo, da dojameš, da je vse Eno in Eno v vsem. Vse je v tebi. Objemi Sebe, celoto, vse.

Darilo si, izjemno, unikatno, edinstveno darilo. O tem ni dvoma.

In kot si darilo ljudem in svetu Ti, je vsakdo, ki ga srečaš, darilo tebi, ljudem in svetu. Vsak, ki ga srečaš je darilo zate, kajti spomni te na delček, ki ga nosiš v sebi. Pomembno je dojeti, da je vse kar te jezi, žuli, boli, česar te je strah, v tebi. In ko se soočam s svojo neumnostjo, puhlostjo in samopomembnostjo, kako sem igrala boga sama sebi in se posiljevala z idejami, rešitvami, si nalagala stvari od zunaj, jih rezala in spreminjala, da bi bila bolj lepa, prijazna in predvsem bolj “sprejemljiva” za okolico, mi gre včasih zelo na bruhanje. In vendar se nimam komu pritožiti, vse je odvisno zgolj in samo od mene in moje sposobnosti sprejemanja sebe. Sprejemanje sebe je ključ. Dokler se pritožuješ nisi v sprejemanju. Sojenje, kritiziranje, razsojanje te vodi stran od sprejemanja. Igra je zelo enostavna; Sprejemaš ali ne? Ti izbiraš!

In ko dojameš, da si vse Ti v različnih odtenkih in aspektih, dojameš, da je najbolj naduta stvar, ki jo lahko narediš, da zagotavljaš sama sebi, da si odpustila sama sebi, ko si v resnici nimaš česa odpustiti. Lahko le sprejmeš in objameš in se pomiriš s tem. Pred leti sem izstopila iz religije New Age-a (novodobnega gibanja), ker sem dojela, da s svojo energijo ne želim hraniti te paradigme, kjer delaš na sebi in se mučiš in trpinčiš in hkrati sama sebi mečeš pesek v oči koliko delaš in koliko si že naredila in kje že si. Pa ne prostovoljno. Življenje me je ponižalo, me spravilo na kolena in mi odprlo oči za ponižnost in sprejemljivost. To je nekaj, česar moj ego ne bi nikoli izbral in ko se je razbila iluzija mojega “lepega in idealnega” življenja, sem ostala bosa in gola… sama.

Ko si soočena sama s seboj, tam ni nikogar drugega. Lahko brcaš, grizeš, kričiš, se upiraš do onemoglosti, in verjemi, da sem poskusila vse od naštetega. Bila sem ubogi jaz in žrtev češ glej kaj so mi naredili drugi. In potem sem šla v drugo taktiko napadanja, agresije, poniževanja, zlorabljanja sebe. Dokler nisem dojela, da tam ni nikogar, razen mene … v milijonih odtenkov in aspektov… Jaz. In sem začela mic po mic sprejemati sebe. Včasih skozi stinjene zobe, skozi obilico bolečine in strahu sem začela odpirati svoje srce. Prehod v mistično srce so to poimenovali mistiki. Zdaj vem, o čem so govorili.

Izjemno pomembno je, kako se soočaš s spremembami. Večina se poskuša skriti pred spremembami in izzivi, poskušajo pobegniti pred njimi ali pa se borijo z njimi. Osamljenost je največji izziv večine ljudi in zaradi strahu pred osamljenostjo se poskušamo prilagoditi. In ravno zaradi naše sposobnosti prilagajanja, se takrat, ko smo v bolečini, pogosto ločimo od sebe in od ljudi, čutimo izolacijo in notranja tema nas posrka vase. Ko čutimo, da imamo težave, to ponavadi rešujemo s tem, da pobegnemo, da se ločimo, da zapustimo, gremo v notranjo izolacijo in mislimo, da nam bo to, da stvari skrijemo pred seboj pomagalo, vendar nas v resnici potegne še globlje v težave. Ponavadi iščemo tehnike s katerimi bi lahko rešili zadevo, večina ljudi se vpraša kaj naj zdaj naredim?

Ljudje smo nagnjeni k temu, da iščemo rešitve, recepte kaj naj naredim in poskušamo delovati. Namesto delovanja, namesto iskanja rešitve je potrebno Biti, začutiti. In čutenje je tisto, ki se mu izogibamo, kajti za to, da čutiš moraš biti Doma, moraš biti v svojem telesu, namesto v glavi. Večina še vedno ne dojame, da pot iz glave v srce vodi skozi telo, skozi čutenje in doživljanje, skozi izkušanje.

In najpomembnejše je, da ob tem ne zapustiš samega sebe, da se ne ločiš od sebe. kajti v otopetosti, kjer ne čutiš vsi pravijo, da je super, da je fino, a se ne zavedajo, da ne čutijo. Ločenost otopelosti pomeni, da nisi povezana in v tem času zdaj je povezanost nekaj, kar je ključno. Druženje, sodelovanje soustvarjanje je ključno v teh časih, ko se soočamo s spremembami. Ljudje smo družabna bitja.

Povezanost je ključna. Ko se povežeš z nekom drugim, se povežeš s seboj.

Nepovezani smo s svojo dušo s tem, ko smo osredotočene na zgodbo, na to kar misli naš razum, konec koncev moramo biti razumni, kajne, vsaj tako nam kar naprej dopovedujejo. Ljudje se ukvarjajo s pozitivnim razmišljanjem in vsi govorijo o pozitivnem razmišljanju in vendar sama opažem, kako se ljudje ločujejo sami od sebe in sicer od svojega “negativnega” dela. Večina si prizadeva, da bi bili dobri, prijazni in pridni. Namesto, da se trudiš biti pozitivna je bolj modro pogledati vase, prisluhniti sebi in prepoznati, kaj potrebuješ, kaj so tvoje srčne želje.

Negovanje Duše je ključ za čase v katerih živimo. Samo Biti. Izkušati, čutiti, biti. In vendar me ljudje še vedno sprašujejo kako to narediš? Ker še vedno imamo raje tehnike in bližnjice. Negovanje Duše je proces, proces dolg celo življenje. In Boginja nas mojstri v sprejemljivosti, čutenju, objemanju vseh delov sebe.

Duša je naša notranja globina, je globoko utelešena v naši notranjosti, povezana je s čutenjem, s telesom. Je celostna, je vse. Potrebno je začutiti svoje telo, svojo celoto. In ključ je tem, da je potrebno izbrati, da se povežeš s svojo dušo in da se povežeš z ljudmi, ki jih ne zanima tvoja zgodba, tvoja persona, temveč tvoj avtentični, izvorni jaz, tvoja duša.

In ko delim stvari z drugimi, vedno delim stvari, ki sem jih izkusila. Ni bližnjic, ni tehnik, vsak potuje po svoji poti. To kar delim z ljudmi je modrost, ki sem jo izkusila na poti in dnevne prakse.

Kajti dnevne prakse so tiste, ki te naravnajo, te usmerijo, ti pomagajo, da ostajaš uglašena s tem, kar izbiraš zase.
Daj jih v prakso!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena