Carpe Diem!

Ljubezensko življenje je tisto področje, ki sodobni ženski povzroča največ težav. Ob tem opažam, da se pritožujejo tako ženske, ki so poročene, kot tiste, ki so v razmerju z moškim, pa tudi samske ženske. Partnerstvo je za sodobno žensko postalo vir bolečine, zmedenosti in trpljenja, ne glede na njen status. Ob tem večina žensk ve povedati, da čutijo kronično pomanjkanje pozornosti s strani moškega, pomanjkanje nežnosti, skrbnosti in naklonjenosti s strani moškega.

Ženske smo sploh fenomenalne, saj v odnosih pogosto v imenu tega, da bi izboljšale stvari, povečujemo bolečino sebi ali pa projiciramo stvari na partnerja. Zase vem, da sem v veliki vnemi in predvsem, ko sem začela prebirati knjige in poslušati seminarje, vsaj v prvi fazi na partnerski odnos projicirala tisto, kar mi je manjkalo, v upanju, da me bo odnos osrečil.

Takrat se še nisem zavedala, da ne moreš imeti tega, kar nisi voljna biti.

Ženske tako pogosto, ker ne čutimo radosti in izpolnjenosti, kaznujemo sebe ali pa kaznujemo partnerja na drugi strani. Pogosto se namesto, da bi bile hvaležne za tiste, ki jih ljubimo, nad njimi neprestano pritožujemo in jih kritiziramo v upanju, da se bodo spremenili.

V repertoarju številnih žensk, s katerimi sem v zadnjih desetih letih prišla v stik, sem prepoznala načine, kako skušamo stvari reševati; pritožujemo se, smo hladne, krivimo druge, se skrivamo, verbalno napadamo ali pa zadržujemo pozornost in odtegujemo ljubečo naklonjenost.

To česar se ne zavedamo pa je, da smo dobesedno programirane, da smo nesrečne. Od otroštva smo naučene, da je življenje polno žrtvovanja in da se moramo, da bi bili srečne odpovedovati temu, kar nas polni.

Naučijo nas, da dosegamo, se trudimo, namesto, da radostno izkušamo. Prepričane smo, da užitek ni rojstna pravica, temveč, da je nagrada za trdo delo, ki nam je dosegljiva le skozi časovno omejene počitnice, ki jih preživljamo daleč stran od našega resničnega življenja.

Zanimive poglede drugih ljudi slišim tudi skozi mnenja, da v kolikor nisi vsa zakrčena, da se ne trudiš dovolj. Ljudje pogosto mislijo, da bodo več iztisnili iz sebe, če bodo stisnili zobe in potrpeli. To, da bi našle energijo in pomen življenja v majhnih stvareh se mnogim zdi naivno, saj je doseganje tisto, ki ima v naši družbi veliko vrednost.

V družbi v kateri živimo je moralno bolj sprejemljivo, če se zanikaš in trpiš, kot da si srečna in uživaš.
Ob tem me vedno znova osupne dejstvo, da se to, kako obožujemo negativno se najbolj očitno pokaže ravno v partnerskih odnosih. Dva začneta skupaj, ker uživata v družbi drug z drugim. Ko pa odnos postane bolj »resen«, užitek kar naenkrat ni več na prvem mestu.

Povezanost v odnosu poskušamo ustvariti skozi skupno reševanje problemov, kar je skregano z logiko.

Seveda nam nihče ni povedal, da pozitivnega odziva ne bomo dobile z negativnimi prijemi. Da ne govorim o tem, da nismo imele ravno svetlega zgleda. Pogosto slišim, da so ženske imele čisto zgledno otroštvo, da nihče ni bil fizično nasilen. Vendar se ne zavedamo, da so bile in so še vedno odvzem ljubečega dotika, objema in poljuba, oblike kaznovanja, ki so jih naši najdražji in najljubši pogosto uporabili, ker si jih zavrnila in niso vedeli, kako se odzvati.

Pomanjkanje ljubeče naklonjenosti je bila kazen, ki nam je dala vedeti, da nismo vredne njihove ljubezni.

Seveda so bili lahko tudi namenoma hladni in neljubeči, tudi kritični, kar so bile kazni, ko nisi izpolnila njihovih pričakovanj. Dejstvo je, da so bile kazni način, da bi nas pripravili do tega, da stvari naredimo po njihovo. Zelo verjetno je, da sama sebe kaznuješ na zelo podoben način, ko nisi zadovoljna s tem, kako stvari stojijo.

Kaznovanje v nas ustvari tendenco, da se počutimo krive in osramočene. Same sebi dopovedujemo, da nismo dovolj dobre in kazen uporabimo kot obliko discipliniranja. Kaznujemo se s samoobtoževanjem, ko nismo zadovoljne s stvarmi in sploh ne pomislimo, da nam to, da vprežemo nezadostnost, ne bo dalo energije, ki jo potrebujemo, da bi stvari naredile bolje.

Če kaznuješ sebe, pa je zelo verjetno, da kaznuješ tudi svoje najbližje in najdražje tvojemu srcu, ko ne izpolnijo tvojih potreb ali pričakovanj. In ta nadvlada v ljubezni je nekaj, kar je bilo zame osebno nekaj najbolj bolečega.
Žal pot v srečo ne vodi skozi bolečino, odrekanje in žrtvovanje za druge. Kljub temu smo zavzele zanimivo stališče, da je to, kar zbližuje partnerja, pogovor o tem, kar ne deluje.

Verjamemo, da je ljubezen žrtvovanje.
Da je intimnost razkrivanje šibkosti.
In da je bližina povezana z deljenjem bolečine.
Dokazujemo ljubezen, namesto, da bi jo izkušale.
Osredotočamo se na doseganje in tako zelo se trudimo, da sploh ni nič čudnega, da je tako težko doseči, da bi partnerstvo delovalo.

Težava se brez dvoma skriva v tem, da smo se ženske, brez da bi se zavedale, ločile od delov sebe, ki so za strastno in ljubeče partnerstvo ključnega pomena.

Zaradi hitenja pogosto odmislimo svoje občutke. Usmerjene smo v doseganje, iskanje učinkovitosti in uspeha, nenehno priganjamo sebe.

Vendar ob tem pozabljamo na dejstvo, da ne moreš biti to, česar ne vidiš, česar ne ceniš, česar vrednosti ne prepoznavaš.

Trpljenje se začne vedno, ko nismo v stiku s svojim telesom in ne čutimo svojega telesa znotraj sebe. Ko smo ločene dlje časa, postanemo v tej otopelosti, ki jo izkušamo toge, rigidne.
Če je ločenost postala stvar navade in smo ji pustile, da se v naši notranjosti razrašča, bo to vplivalo na številna področja našega življenja, kar bo terjalo čas in predvsem doslednost, da bomo razvile nove navade.

Ženske smo se ločile od notranje modrosti, ustvarjamo omejitve, kako zaznavamo lepoto, izgubile smo občutek za zdrave meje in tekmujemo z drugimi.

Da bi bila srečna je pomembno, da si v stiku s tem, kar te napolni, v čem uživaš, kar te navdušuje in kaj je tvoja strast. Izmojstriti se moraš v tem, kaj te navdihuje, kaj ustvarja vitalnost in notranje zadovoljstvo.

Ključ je v tem, da smo voljne prebivati v vsaki krivulji svojega telesa.

Vzljubiti je potrebno sebe, svoje telo in v svoje življenje povabiti sočnost, strast in sijoče izžarevanje, ki je v tebi. To kar se zgodi, ko si v stiku s svojo notranjo ljubimko, s svojo Hetairo je, da se odpreš in se zmehčaš. Zasiješ.

Da bi bolj uživala v svojem življenju, se moraš naučiti, kako uživati. Ustvariti je potrebno nove navade, nove prakse v svojem življenju. Dnevne prakse so ključnega pomena, da ustvariš novo navado.

Osupljivo je, da ne povezujemo vitalnosti, energije, ki jo prejemamo iz dobrega počutja s tem, da smo voljne uživati v majhnih stvareh.

Užitek igra izjemno pomembno vlogo v tem, da živimo izpolnjujoče in osmišljeno življenje. Ko resnično spoznaš sebe in to v čem uživaš, si svobodna, da si to, kar si. Zasiješ.

S svojim sijem zdraviš ljudi in svet. Ženska, ki je odprta, sproščena je avtentična. S svojim sijem navdihne tudi tebe, da se odpreš in si to, kar si. In to je darilo dejstva, da si ženska

Zame osebno je bilo izjemno pomembno prepoznanje, kako ključnega pomena je, da najprej poskrbim zase, da jaz čutim polnost v sebi. In ta polnost, to, da je dovolj, delim s svojim partnerjem, s svojimi otroci, z ljudmi in s svetom.

In če želiš resnično pustiti sled, narediti resnično pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu, je ključnega pomena, da čutiš v sebi polnost. Kajti, ko čutiš to polnost v sebi, lahko iz tega, ker čutiš, da imaš dovolj deliš, neguješ ljudi okoli sebe, poskrbiš za to, da razvijaš in izboljšuješ svet, na katerem živiš.

Če čutiš, da ti lahko pomagam, najdeš najlednji korak na spletni povezavi tukaj…

Bodi SIjajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si