Čas tranzicije, čas sprememb

Z dogodki na Japonskem smo čisto zares vstopili v novo dobo, kakorkoli jo že imenujemo. Po Zemlji se širi val sočutja in topline, kot odziv na šok in neizmerno izgubo, ki jo čutijo mnogi. V tem času velikih izzivih se dogaja sprememba kolektivne paradigme, kajti ob takih katastrofah, se nam zelo močno razjasni to, kar je v življenju posameznika resnično pomembno. Kaj so vrednote, ki ostanejo, ko izgine vse fizično, ko izgubiš tebi ljube, ko ostaneš brez vsega? Gre za trenutek, ko se vsi, zavestno ali nezavedno sprašujemo, kaj nam resnično nekaj pomeni? Kaj nam pomeni največ?
Povezanost, sočutje, ljubezen, toplina?

Prižigamo sveče po vsem svetu in vendar, kaj je simbol sveče, ognja, plamena? Upanje, jasnost, povezanost, toplina, ljubezen,… Ne moremo zanikati darov, ki nam jih take katastrofe prinesejo, če si dovolimo čutiti. To je trenutno največji izziv, čutiti.

Naša kultura je prepojena z razumom in to kar se mora vzpostaviti je ravnovesje med razumom in srcem o čemer govorijo vsi. In vendar je razlika med enim in drugim pristopom v tem, da je razum povezan z voljo in delovanjem od zunaj navznoter, s potrebo po spreminjanju, sojenjem, obsojanjem in kritiko ter delovanjem. Medtem, ko je srce povezano z namero in delovanjem od znotraj navzven, s sočutjem in čutenjem, sprejemanjem, odpuščanjem in bivanjem. Dovolj je, da samo si. In tega ti nihče ne more razločiti. To ali čutiš ali pa ne čutiš – v srcu.

Sočutje je pot, po kateri nas pot vodi v tem kaotičnem času in sočutje v sebi skriva mnoga darila, za katere je čas, da jih prepoznamo in začnemo uporabljati. Kot je tišina in blagoslov, molitev in kontemplacija. V tem času sedaj moramo logiko in razum povezati z modrostjo in sočutjem, modrostjo srca.

Sočutje je kvaliteta misli, občutkov in čustev. Misli brez pričakovanj in brez navezanosti na zunanje dejavnike. Občutkov brez pogojevanja. In čustev brez naboja polarnosti, ko nisi za ali proti, samo si. Gre za dovoljevanje, da si kar si. Največji izziv pred katerim stojimo je, a smo popolnoma del življenja, ga živimo brez da izgubimo integriteto svoje prave narave, svojega resničnega jaza.

Zdaj je pravi čas, da se vprašamo; kdo sem? Kam grem? Kaj so moje sanje?

Kot bitje sočutja, kot razlaga Gregg Braden, imamo priložnost videti stvari onkraj tega kar je dobro in slabo v nekem dogodku. Skozi sočutje lahko akcije drugih vidimo v njihovi čistosti predaje, namesto da sodimo izkušnjo ali pogoje. To kar delamo je manj pomembno od tega, kaj postanemo skozi delovanje. Sočutje je tvoja izbira odziva, ki se rodi iz akcije in ne iz reakcije.
Sami smo odgovorni za svoje odzive, ki so najbolj primerni za določeno situacijo. Sočutje enostavno je. Ne pozna “moral bi” ali “ne bi smel” ali “to bi bilo bolje kot” pristopa. Enostavno je.

Ena od stvari, na katere nas ta čas tranzicije nenehno opominja in vedno bolj nas bo je, da je življenje neizmerno dragoceno.

Koliko cenite to, kar vam je dano? Ali to dragocenost, kar vi ste, delite z drugimi ali samo želite preživeti?

Mnogi se name obračajo v strahu, z vprašanji kot kaj zdaj, kaj nas čaka, kaj se bo zgodilo, se kaj takega lahko zgodi meni?

Jaz pravim, da sami kreiramo svojo prihodnost s svojimi odzivi v tem trenutku. Iz kje manifestirate svoj jutri, iz strahu ali iz ljubezni? Kajti v resnici sta to edini izbiri, ki ju imamo na voljo.

Mnogi ljudje se na katastrofe odzovejo z zanikanjem, ko enostavno nočejo gledati, brati, videti, vedeti, slišati, kaj se dogaja.In potem pravijo, da so obdelali šok in so pomirjeni s tem kar se dogaja. Gre za način preživetja, ko se želiš izogniti šoku, nočeš, da bi stvari vplivale nate in zato izbereš ločitev od vsega.
Drugi pogost odziv je polarnost sojenja, ko delimo stvari na dobre in slabe. Pogosto v tem kontekstu govorimo o karmi in o tem, da so ljudje pač izbrali tako smrt in da so vnaprej vedeli, kaj so izbrali. In vendar je tudi sojenje in delitev na dobro ali slabo del ločevanja znotraj nas samih.
Resnična izbira pride skozi sočutje. Ko si dovoliš čutiti in vendar prepoznaš, da to ne bi bilo potrebno, če bi drugače izbrali kolektivno gledano. Gre za prepoznavanje situacije brez strahu in ločevanja, ko si žalosten in si dovoliš čutiti izgubo nečesa dragocenega, vseh teh življenj ljudi, njihove unikatnosti in posebnosti. Ko samo si v pričevanju in prepoznavanju tega kar je.

Pripravljenost, da sami izberemo svojo reakcijo in spremenimo strah v ljubezen je najmočnejša izbira, ki nam je na voljo. In to lahko naredimo skozi blagoslov. Blagoslov ustvari energetsko odprtost skozi katero vstopijo možnosti, nove priložnosti in darila življenja.

Zato blagoslavljam to izbiro prebivalcev Japonske, da spoznajo sebe na tak način, skozi to katastrofo.
Blagoslavljam zemljo, ki se v svojem prehodu trese in premika in s tem povzroča da ugašajo življenja ljudi.
Blagoslavljam vse ljudi, ki so gradili in ustvarjali, da so voljni opazovati uničenje svoje kreacije.
Blagoslavljam vse ljudi, ki so se tako ljubili, da so bili voljni dati življenje, da se lahko prepoznajo kot tisti, ki so dali svoje življenje.
Blagoslavljam vse sebe kot opazovalca teh dogodkov, da se lahko spoznam v pričevanju vsega, kar se dogaja.

Moja izbira je, da sem sočutna, da blagoslavljam in da sem. Izbiram ljubezen, dan za dnem, minuto za minuto, izbiram luč.

DIVINE.SI