Aha, feministka!

Ko me kdo vpraša, kaj delam in povem, da delam z ženskami, ki so frustrirane in so zaradi ugajanja drugim in pretirane ustrežljivosti pozabile na svojo izvorno žensko naravo, da najdejo svojo ženstvenost in zaživijo strastno in  izpolnjeno življenje, hitro dobim nalepko; Aha, feministka.

In jih hitro popravim. Ne nisem feministka. To kar počnem je, da pomagam ženskam, da postanejo bolj srečne in s tem so bolj srečni tudi moški. Feministično gibanje, ki se je začelo v 60 in 70 letih prejšnjega stoletja nima nobene veze z ženstvenostjo, prej bi rekla, da je bila to kampanija, kako pomožačiti žensko. Ženske so vstopile v moško energijo, da so ustvarile v sebi občutek enakovrednosti in da se razumemo, kolektivno gledano je bil to pomemben korak za žensko. Vendar so v gonji k enakovrednosti ženske z moškim, ženske postale kot moški. Ni šlo za osvoboditev ženske, prej za njeno zanikanje, kajti ženstvenost še danes za mnoge predstavlja šibkost, nemoč, in pogosto ženske stopijo v boj z menoj v prepričanju, da želim ženske spraviti nazaj za štedilnik.

In vendar ne bi mogle biti dlje od resnice. Ko gledam številne ženske, ki jih srečujem na svoji poti, kako se borijo v svojih življenjih, da bi bile “boljše” od moških, da bi dokazale, da zmorejo, se vedno znova spomnim sebe, kajti bila sem tam. In bolj, ko sem bila po vseh moških merilih uspešna, bolj nesrečna sem bila, bolj prazna in zagrenjena v sebi. In danes gledam številne ženske, ki so na istem. Izgubljene, izčrpane, besne, razočarane nad sabo in življenjem. Preden sem prišla do svoje notranje Boginje sem prezirala moške. V svojem svetu, v svoji energiji so bili pač boljši. In kljub temu sem se borila z vsemi štirimi, da bi dokazala, da sem močna, da zmorem, da ne rabim pomoči. Žensko 21. stoletja vodi strah, da ni enakovredna in hoče biti po vsej sili enakovredna moškemu. S tem bojem z moškimi smo si vzele tisto najdragocenejše, kar imamo; radost, strast do življenja, kreativnost in ljubezen do sebe. Še vedno so ženske ujete v ugajanju in ustrežljivosti, še vedno iščejo potrditev zunaj sebe.

Prijateljica mi je danes zaupala svojo zgodbo “prebujenja”, ko je ugotovila, da enostavno ni vredno in se je “vdala” popolnoma razočarana nad življenjem. Njena dobra prijateljica ji je rekla: “Odrasti že!” in v tistem je dojela, da se je resnično vse življenje obnašala kot majhen otrok, in upala, da jo bo moški rešil. Saj poznate mit o princu na belem konju!? In ko to ni uspelo, je obupala nad moškimi in razočaranje nad vsem jo je vrnilo nazaj k sebi. Kajti resnica je, da je edina pot ta, da spoznaš sebe, ljubiš sebe in si to kar si. In to so vedeli že stari Grki, saj so v preročišču v Delfiju zapisali nad vhodom; Know thyself, love thyself, be thyself.

Dejstvo je, da smo različni in nehati moramo s to svojo tendenco, da smo iste kot moški, ker nismo. Moški bodo vedno oplojevali in ženske bomo vedno imele sposobnost rojevanja. In ker smo ženske zatrle svojo sposobnost dajanja življenja, ker smo skrile same pred seboj svojo ženstvenost in smo izjemno nasilne same do sebe, se to nasilje “rojeva” v svet, vsak dan znova. Ženske rojevamo. In to kar danes gledamo v zunanjem svetu je naše dete. Kaj rojevamo? Kaj je naša kreacija? Vam je všeč?

Nesrečna ženska ustvarja nesrečne moške in otroke, ki odrastejo v nesrečne ženske in moške. Ženska, ki zanika svojo ženstvenost to tendenco prenese na naslednjo generacijo in tako ustvarjamo frustrirane moške, ki svoje nasilje izražajo nad ženskmi, ki se čutijo žrtve okoliščin, nemočne in iz te nemoči se rojeva boj. Žrtev vedno najde svojega tirana – zakon privlačnosti govori o tem. In to kar sije iz tebe, tisti signal, frekvenca, ki jo tvoj radio oddaja, na to se uglasiš. Če čutiš, da si žrtev okoliščin, je to tvoj signal, ki ga oddajaš in ta signal se uglasi na tirana, ki potrdi, da si žrtev. Igre naših ranjenih otroških dni se vedno znova ponavljajo, dokler ne spremenimo signala, ki ga pošiljamo iz sebe.

Soočiti se moramo s petimi ranami, ki jih vsi nosimo v sebi; izdajo, zanikanjem, ranjenostjo, ločenostjo in zapuščenostjo. Kajti dokler tega ne prepoznamo, se ljubimo in smo kar smo, nas spremljajo in jih vedno znova poustvarjamo.

Dobrobit sveta je odvisen od ženske in njene sposobnosti, da je radostna, izpolnjena, strastna, da uživa življenje in je zadovoljna v sebi in s seboj.

Objeti žensko moč v sebi je temelj avtentičnosti. Že nekaj časa govorim o tem, da je avtentičnost ključ in v tem vikendu sem delila z ženskami, kako pomembno je biti original, namesto kopija. Kajti to, kar sem dolgo časa opažala okoli sebe, je kopiranje. Rada opazujem ljudi in ob tem sem vedno znova odkrivala, da ljudje enostavno ne znamo več biti avtentični, pristni. Povsod imitacije, plastika, kopije. In ljudje to kupujemo, vsakodnevno. Pa ne samo stvari. Kupimo čas in energijo človeka, ki ni avtentičen, ki, kot odkrijemo v samem procesu, poskuša biti bolj ali manj posrečena kopija nekoga drugega.

Dolgo časa sem opazovala te procese in tudi sama sodelovala v tem procesu. In odločitev je padla že leta 2009 – želim biti prva Jaz in ne druga ali tretja kopija xyz. In vendar je trajalo še nekaj časa, da sem to ozavestila, pridobila razumevanje, da o tem zdaj lahko govorim in to delim naprej. Avtentičnost, iskrenost sta srčni kvaliteti, ki ju moramo izmojstriti oziroma izbrati. In življenjski diamant je življenjska misija, je življenjski načrt, ki smo si ga izbrali kot duša. Osebnost o tem diamantu le sanja, vendar je ne zanima njegova vsebina. Očara jo sijaj, veličastnost. Osebnost ali naš ego, ki je del osebnosti, bi ta diamant raje prodala. In tukaj se vsi znajdemo v skušnjavi.

Tokrat gre zares, kajti celotna družba je nasedla temu mitu, da smo svoje sanje, svoj diamant prodali za varnost, karkoli že posameznikom predstavlja varnost. In ob tem, ko se razkriva lažnost vsebin za maskami je razočaranje ogromno. Izgubljamo zaupanje v zunanje stvari. In to je potovanje, ki nas vodi nazaj k sebi. Ponovno je potrebno odkriti svojo vrednost, svoj notranji diamant. Ste pripravljeni?

Čas je, da izberete!

In imejte krasen teden.

Namaste

Taja Albolena

face