Ker sem tega vredna

4 komentarji

18 dni intentivnega osredotočanja na hvaležnost je za nami in to notranje popotovanje, tako kot mnoga pred njim, mi odpira vrata v notranjost. Ker poleg tega potujem s skupino tudi skozi DivineFeminine in prebujam svojo ženstvenost, se mi je odstrl pogled na pomemben delček mojega notranjega mozaika.

Številni ljudje mi povedo, da so imeli na začetku, ko so me spoznali občutek, da sem vzvišena in arogantna. Ko je tovrstna pripomba prvič prišla do mene sem bila osupla, kajti sama sebe nikoli nisem videla v tej luči. Res je, da sem to ogledalo pogosto gledala zunaj sebe, vendar mi nikakor ni bilo jasno od kje ta podoba.

Zdaj sem dojela, da imam o sebi tako slabo mnenje, da sploh ne opazim pohval ali lepih stvari, ki jih ljudje naredijo zame, zaradi česar se pogosto zdim vzvišena, kajti tisto na kar je bil naravnan moj radar od otroštva so bile kritike in to kaj vse je z menoj narobe. Kritika je bil znak, da moram nekaj spremeniti, nekaj popraviti, da nisem dovolj dobra, da je z menj nekaj narobe. In da se razumemo, o tem sem v preteklosti že pisala (razlika med občutkom krivde in sramom), eno je ko ti ločiš sebe od dejanj in drugo je, ko si prepričan, da če je nekaj slabo narejeno je s teboj nekaj narobe. V procesu negovanja svojega notranjega otroka, tistega dela, ki je prevzel ranjenosti s strani moje mame, po ženski liniji, ki je močno vplivala na moj odnos do moje ženstvenosti, sem dojela, da sem vredna. Soočila sem se s svojo majhnostjo in potrebo po skrivanju, ter potrebo po tem, da ustrežem vsem okoli sebe. Končno sem objela svojo punčko v sebi.

In ko si v tovrstni notranji drami, sploh ne opaziš daril, ker misliš, da jih nisi vreden. Ker nisem videla same sebe, tudi pohval in komplimentov, daril drugih nisem opazila. Dojela sem, da se moraš, da bi lahko bil hvaležen najprej sploh zavedati, da ti je bilo nekaj podarjeno. In če si mnenja, da nisi vreden, da obstajaš, potem ne znaš ceniti niti življenja, niti vsega ostalega. Ne moreš biti hvaležen, če nisi dojel, da si darilo prejel oziroma če čutiš, da ga nisi vreden.

Za mano je dolgo učenje kako biti vredna, kako ceniti sebe in objeti lastno vrednost. Pravijo, da je tisto, kar so tvoji največji izzivi, tvoje darilo svetu, kajti to je tisto, kar si izmojstril in zase vem, da je odnos z ženstvenostjo v sebi moja največja šola tega življenja in zato sem se temu učenju tudi tako dolgo upirla.

Pomanjkanje samozavesti me je za dolgo prikrajšalo za radost hvaležnosti. Sedaj vem, da sem vredna vsega kar imam in vsega, kar prejemam. In brezmejno sem hvaležna moji sestri, ki mi je s svojim ogledalom pokazala na skriti del mene, da mi je osvetlila ta nevidni del, kjer se nisem videla v celoti. Zdaj se vidim in zdaj sem pomirjena z vsemi aspekti, ki so mi leta dolgo povzročali sive lase. Pogosto sem vmes mislila, da sem dojela, vendar se je film vedno znova zavrtel v mojem življenju in v norost me je spravljalo dejstvo, da sem že toliko časa, energije in denarja dala temu aspektu sebe z minimalnim rezultatom, kajti drama se je ponavljala.

In kot vedno sem tudi tokrat dojela, da ne moreš mimo najbolj temeljnih ranjenosti, ki jih nosiš v sebi, lahko jih pometeš pod preprogo za nekaj časa, lahko se delaš, da jih ni, jih zanikaš, vendar če želiš resnično preseči samega sebe, se moraš s svojimi ranjenostmi spogledati, si jih priznati in pogledati kje in kako ti služijo. In v tem se se izmojstrila. In danes lahko rečem le, da sem hvaležna. Hvaležna za vsako stopinjo, ki jo delam na zemlji, hvaležna za vsak vdih in izdih, ki ga delim z ljudmi sveta, hvaležna sem za vsako zrno peska in vsak sončni žarek, kajti zdaj vem, da sem tega vredna.

V četrtek je še ena priložnost, da se nam pridružiš v skupini DivineFeminine. 8.3.2013 pa bom predstavila nov program za Ženske … Negovanje Maternice.

Danes delam stopinje hvaležnosti in posipam čarobni prah hvaležnosti. In iskri se še močneje kot prej. Bodite v cvetju. Pri nas že cvetijo zvončki in žefrani.

Taja Albolena