Njen mali živalski vrt…

Sedela sem in zrla v daljavo. Na zahodu se je sonce ravnokar potopilo nekje za hribi.

Nastopil je mrak, tisti čarobni čas med dnevom in nočjo, ki razkriva tisto, kar je očem nevidno.
Obred se je pravkar zaključil in vedno me gani, kako naravno je, ko se prah vrne mami Zemlji.
Prižgali smo svečke in potem je vsak odhitel za opravki.

Ne da bi hotela sem ostala sama. Na pokopališču.
Včasih me je bilo groza. Danes pa sem sedla na klopco in se potopila v kaos misli, ki so hitele vsaka na svojo stran, tako kot običajno hitijo ljudje okoli mene.

Opazovala sem travo in hribčke, majhne plamenčke sveč, ki so mežikali v mraku.
Razmišljala sem o tem, kako so sveče pravzaprav svetilniki za dušo, da sledi svetlobi na tisto mesto, kjer zbira koščke in spomine, ki jih nese s seboj na drugo stran.

Spomnila sem se, kako sem tisto jutro sanjala, da sedim z babico v jami ob ognju. Pripovedovala je zgodbe. Z menoj je delila modrosti in spoznanja. Svojo dediščino.
In v tistem sem dojela, kako dragoceno je, ko imaš čas prisluhniti, srkati in dopuščati, da te vse, kar izkušaš, plemeniti.

Pridružila se mi je sestrica in objeti sva zrli v plamene svečk.
Obujali sva spomine na najina druženja z babico. Na čas, ki sva ga preživljali z njo in dogodivščine, ki sva jih doživeli, ko sva bili sami z njo.

In potem se je spomnila, kako rada je bila babica lepo urejena.
Kako je še potem, ko je že težko hodila, še vedno hodila v visokih petah.
In četudi je šla samo v trgovino in na banko dvakrat na mesec, je vedno poskrbela, da je bila tipi top kot je temu rekla sama.

Moja babica je imela rada lepe stvari in ena od stvari, ki jo je oboževala, so bili čevlji.
S sestro sva se smejali prispodobi, da je imela doma pravi mali živalski vrt.
Še v tistih časih, ko se pri nas ni kaj dosti dobilo, je imela v Zagrebu šuštarja, ki ji je izdeloval čevlje po naročilu. In to iz kačje ali krokodilje kože, kar se nama je vedno zdelo malce grozljivo. Vendar se babica ni dala. Vedno je vedela kaj hoče in je to tudi dosegla.

Bila je prava upornica. In ni si pustila, da bi jo kdo prepričal v svoje.
Vedno je bilo po njeno.

Ko je ugotovila, da čevljev z visoko peto res ne more več nositi jih je želela podariti. Vendar njene majhne številke nobena ni spravila na nogo. Kar je bil pravzaprav sila dober izgovor, ker njenega živalskega vrta v resnici nobena ni želela imeti doma.

V tem mraku, ki se je počasi prevešal v večer, pa sva se šalili, da bi pravzaprav spomin na babico najlepše počastili, če bi šli po nakupih in to po čevlje.

Včasih res mislimo, da moramo stvari narediti perfektno in si ob tem zelo zagrenimo in zakompliciramo življenje.

Ena tistih stvari, ki me je v teh dneh najbolj ganila, je bil pogovor, ki sva ga z mami imele z na pogrebnem zavodu. Pogovarjali smo se o tem, kako opažajo, da imajo največje težave običajno ljudje, ki jih smrt preseneti in ki čutijo občutke krivde, ker s pokojnimi niso preživljali dovolj časa ali pa niso zaključili stvari.

Pogosto se ljudje zaradi slabe vesti poskušajo odkupiti. Vendar nobena količina sveč ali cvetja ne more pomiriti tega, kar je v tebi.

Kakšni so spomini, ki jih nosiš v sebi? Tvoji so.
In stvari vedno lahko presežeš in se z njimi pomiriš zgolj in samo v sebi.
Pogovor z osebo, ki je še živa, ti lahko pomaga. Ker vse kar je zamujeno se nikoli več ne vrne.

Zato je pomembno, da razčistiš stvari, ki jih čutiš, da jih moraš zdaj.
In da poveš stvari, ki jih želiš povedati še danes.
Ne čakaj na jutri.
Ker se hitro lahko zgodi, da boš čakala za vedno.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena