Njena zgodba…

Podržala sem jo v roki in se spomnila nanjo.
Spomnila sem se reke, morja, jezera.
Spomnila sem se na mehko zeleno travo.
In na večere v pubu. Na ples in petje.
In na nasmejane obraze.

Spomnila sem se Irske.
Na našem zadnjem potovanju na Irskem je kljukica postala naša sopotnica, ko smo ugotovili, da potrebujemo nekaj za zapiranje vrečke s kosmiči.

Zelena, ker je zelena barva Irske.
In danes sem jo prijela v roko, ko sem si zjutraj pripravljala kosmiče.
Ker še vedno z njo zapiramo vrečko kosmičev.

Veš kolikokrat sem obešala perilo s kljukicami.
S takimi in drugačnimi.
Veliko jih je šlo skozi moje roke.

Vendar one nimajo te zgodbe.
Ona jo ima.

Ko stojim v svoji kuhinji z zeleno kljukico v roki, prinese v prostor vse, kar sem na tistem potovanju doživela.
Taka mala stvarca.

Ja, toži se mi po tistih časih. Po potovanjih.
In hkrati sem tako zelo hvaležna, da sem imela možnost doživeti vse kar sem.

Spomni me na to, da vsi potrebujemo opomnike.
Male stvari, ki imajo to sposobnost, da zate odprejo cele svetove.
Aktivirajo spomine.

V tebi prebudijo občutke. Doživetja.
In ko jih držiš v rokah ali jih občuduješ na polici, te spomnijo, opomnijo na tisto, kar je še vedno v tebi. Še vedno je živo.

Mala zelena kljukica me spomni na svobodo.
Kako je, ko dihaš svež zrak, ki diši po mahu.
Kako je, ko se voziš po avtocesti v topli kabini, ko zunaj brije veter.
Spomni me na udarjanje valov ob klife in pršenje morja v zraku.
Na tisto kosilo ob svečkah, ko je zunaj deževalo in je bilo mrzlo ko pri norcih.

Spomni me na hvaležnost.
Spomni me, da sem živa.
Da diham.
Da čutim.
Da okušam.

Ljubim.
Spomni me na dobroto ljudi.
Na prijaznost.
In na mehkobo, ki jo prebuja.

Mala zelena stvarca.
V resnici je ključ, ki odklepa vrata v notranje svetove.

Prebuja.
Spominja.
Aktivira.

Ja, taka je zgodba male zelene kljukice za obešanje perila.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena