Odpuščanje vs. Sprejemanje

O odpuščanje je bilo veliko napisanega in dolgo časa sem o odpuščanju strastno govorila tudi sama, dokler ni tako kot pri mnogih drugih stvareh na površino prišlo razumevanje, da je odpuščanje povezano s paradigmo delovanja. Bila sem zeeeelo presenečena in hkrati sem dojela kako na subtilne načine ohranjamo paradigmo delovanja, brez zavestnega zavedanja. Pa se potopimo v Bit.

Psihologi radi rečejo, da če nekomu ne zmorete odpustiti, to še ne pomeni, da ne morete iti naprej v svojem življenju. Ne glede na to, da s seboj prenašate zamero in grenkobo. Res je, da sčasoma izgineta s površja zavesti v nezavedno, vendar ne bosta nikoli sami od sebe prešli, in bosta sem ter tja spet priplavali na površje in vas spomnili na nedokončane posle. In ta občutek izdaje se usede globoko v naše nezavedno, skupaj z zamerami, občutki zlorabljenosti, ranjenosti, zapuščenosti in ker je bolečina pogosto preplavljujoča je videti, kot da je najboljša strategija otopelost. Vendar se nam v življenju vedno znova zgodijo dogodki ob katerih se spomnimo na parajočo bolečino izdaje in ponovimo celoten proces, ter s tem krepimo svojo ranjenost.

In potem se prepričamo, da je potrebno nekomu odpustiti in naredimo vse potrebno, kar mislimo, da je potrebno, da bi lahko odpustili. In vendar globoko v sebi vemo, da smo izdali sami sebe, kajti čeprav se prepričujemo, da zamera ni v skladu z našo dobroto, vemo, da je grenkoba še vedno globoko v naši notranjosti. In potem prepričujemo druge, pogosto zelo strastno, da seveda smo odpustili, kaj pa da on misli, ker mi se zavedamo in vemo, da je odpuščanje nujno potrebno, če želimo na svoji poti rasti.

In tako pridemo do še večje težave v svoji notranjosti, kajti zdaj se zavedamo, da ni modro, da udrihamo po drugih in se pritožujemo nad njimi, ker če smo jim odpustili, to pomeni, da se ne smemo nad njimi pritoževati. In začnemo tiranizirati sami sebe navznoter. Sama temu pravim, da se pribijamo na križ vedno znova in znova in s tem vedno znova izdajamo sebe, zanikamo sebe, se ranimo, se zapustimo in se spravljamo v to isto otopelost. In pridemo na sijajno idejo, da moramo zdaj pa odpustiti sebi, za vse kar si počnemo.

In tako pričakujemo od sebe, da bomo naredili nekaj v zvezi s to izdajo, zamero, grenkobo, ki jo čutimo v sebi. Ljubosumje, občutek prevaranosti, zapuščenosti, ločenosti so občutenja, ki so del naših otroških strategij, ki jih s seboj nesemo v odraslo dobo, če se z njimi ne soočimo in jih objamemo v sebi. V paradigmi delovanja je potrebno v zvezi z njimi nekaj narediti, v paradigmi Biti pa enostavno samo so. Lahko jih izberete iz svoje obilne notranje knjižnice občutkov ali pa ne. Da pa bi lahko izbirali zavestno, se je potrebno s temi silovitimi in globokimi čustvi soočiti, da raztopimo ujeti naboj v njih. In za to je včasih potrebna obilna mera poguma, da jih v polnosti doživite, namesto da jih zavračate in od njih bežite. Kadar se jim hočete izogniti, se v vas naseli strah, ki počasi zastruplja vaše življenje. Resnica je, da sami ustvarjamo svojo realnost s svojimi izbirami. Dokler se ne soočimo s svojimi ranami, nimamo izbire. Pika.

Smo namreč na avtopilota, kajti naš notranji otrok namesto nas izbere strategijo s katero se odzovemo v skladu s svojimi otroškimi ranjenostmi. Precej divje, ko opazuješ kako to deluje v praksi, vendar lahko iz lastne izkušnje potrdim, da je soočenje s svojimi otroškimi strategijami ena izmed ključnih stvari na poti naše rasti. Da jih začutimo, da ostajamo odprti v ljubezni tudi takrat, ko bi se ženske najraje zaprle v svojo školjko in moški pobegnili stran od stresa življenja. Izziv odprtosti v ljubezni je ključen tako v težkih kot prijetnih situacijah, da enostavno SI. Rast vključuje sposobnost čutenja, da čutiš čustva, da vstopiš vanje, v taka kot so, brez da jih poskušaš odgnati ali spremeniti, da se premakneš skoznje in ostajaš odprta v ljubezni, kot ljubezn. Uau.

In to je točno tisto, kar na srečanjih Objemi otroka v Sebi naredimo. Soočimo se s svojimi strategijami, spoznamo polarnost na drugi strani, ki jo podpira v njenem obstoju, obe uravnovesimo, se soočimo z njima in ju sprejmemo ter tako prestavimo v srce. Na ta način sem sprejela številne svoje strategije, načine delovanja, s katerimi sem se desetletja borila in jih hotela spremeniti ali pa sem se jim izogibala in jih skrivala pred seboj ali se delala da jih ni in kot noj svojo glavo potiskala v pesek.

Odpuščanje je stvar delovanja, kajti ali pričakujemo od drugih, da bi nam morali odpustiti ali pa pričakujemo od sebe, da bi morali odpustiti drugim ali sebi. Nekaj je treba narediti, da bi lahko odpustili. Sprejemanje na drugi strani pa samo JE. Nič ni treba narediti, da bi bil sprejet, prav nasprotno, če ne sprejmeš sebe, te tudi drugi ne bodo sprejeli točno takega kot si. Nesprejemanje vedno kaže ogledalo nam samim, kje se zavračamo v sebi. In v zvezi s tem ni treba nič narediti, samo sprejeti. Samo Biti. Čisto enostavno, ne?

No, ne ravno. Kajti veliko ljudi ima izjemne težave s sprejemanjem, sploh s tistimi stvarmi, ki so najbolj boleče v njihovih življenjih. In verjemite mi, da sem se izmojstrila v tem. Vem, začutim, kdaj in kje sem v uporu ali v zanikanju, kje tičim glavo v pesek je malce težje opaziti, vendar imam okoli sebe krasne pomočnike, ki mi vedno znova pokažejo, kje sem se zataknila. In sprejemam sebe. In sprejemam druge. In sem sprejemanje. In sem ljubezen. In to ni enkratno dejanje, to je dnevna praksa.

In to je paradigma Biti, to je paradigma v kateri ljubiš sebe, neguješ sebe in si dopuščaš vedno znova da si avtentičen, pristen Jaz, tak kot si. Poznavanje Notranjega Diamanta je en del in Ljubi Sebe je drugi del, ki je potreben in pomembne zato, da v polnosti sprejmemo in objamemo sebe tako kot smo.

Želim krasen vikend in obilo sprejemanja.

Namarie, Taja