Ena najtežjih stvari v življenju je brez dvoma opuščanje perfekcionizma, da enostavno samo Si.

Veš tisto, ko ti nekdo reče; Samo Bodi!
Ja, seveda. Slišati je lahko.
Ampak kako to narediš?

Zelo živo se spomnim, ko sem sama sebi navznoter postavljala vprašanje; Kaj naj naredim?
In je bil odgovor notranjega vodstva vedno znova; Samo Bodi!
Spravljal me je ob pamet.
Slišalo se je sijajno, vendar mi v praksi ni čisto nič pomagal.

Če celo svoje življenje preživiš v nevidnosti, razviješ izjemen občutek za perfekcionizem.

Stvari morajo biti perfektne, drugače nisi dovolj.
Nisi dovolj lepa, na kar nimaš zares pravega vpliva, zato se vržeš v iskanje potrditve na intelektualnem področju, vendar nikoli nisi dovolj pametna. In ko se to ne obnese, se trudiš biti dovolj pridna, dovolj aktivna, dovolj xyz. Dejstvo je, da ne glede na to, kaj počneš in kako to počneš, nikoli ni dovolj.

Druga skrajnost je, da je vedno preveč. In tako si preveč glasna, ko se smejiš, pretirano živahna, ko noriš naokrog, preveč pametna, ko izraziš svoje mnenje. V vsakem primeru si nepopolna.

In to ponavadi zdraviš s tem, da se trudiš še bolj, delaš še več, si prizadevaš, da bi stvari naredila brez napake, kar je naravnost utopično. V strahu, da te bodo ljudje sodili, se skriješ, se pomanjšaš in se narediš nevidno. To je preživetveni mehanizem, ki ti je pomagal, da nisi povzročala preveč težav ali skrbi avtoritetam okoli sebe in da si se na drugi strani izognila konfliktom.

Ampak v življenju prideš do točke, ko se želiš izpostaviti, se pokazati in narediti pozitivno razliko s svojim delom. Takrat je modro, da res razumeš kdo SI, kajti v nasprotnem primeru je praktično nemogoče Biti ta oseba, ki ti SI.

Največja tragedija tega, da se nenehno trudiš biti nevidna je v tem, da postaneš nevidna sama zase.
Enostavno ne vidiš kakšne so tvoje potrebe, kaj si ti želiš in tako zlahka zdrsneš v rutino ugajanja drugim, prilagajanja in tuhtanja kaj so stvari, ki jih enostavno moraš narediti, v kolikor se želiš izogniti kritiki perfekcionista.

Nevidni otrok ima na drugi strani za starša perfekcionista, ki raje kritizira kot pohvali. Poleg tega imajo perfekcionisti izjemno visoke standarde in merila. Kar za druge predstavlja 100%, je za perfekcioniste zgolj »normalno«. In v kolikor ocenijo, da določene stvari ne bodo uspeli opraviti perfektno – po lastnih pričakovanjih, seveda, se temu raje izognejo.

In to me je leta, kaj leta, desetletja, ustavljalo, da bi resnično stopila v svoj polni potencial in zaživela življenje, ki sem si ga naskrivaj želela.
Kajti tudi svoje izjemno življenje sem skrila, celo sama pred seboj.
Ko sem na številnih seminarjih, ki sem se jih udeleževala dobila vprašanje, kakšno je moje sanjsko življenje, sem vprašanje enostavno preskočila.

Če je perfekcionizem del tvoje notranjosti, potem poznaš tudi to, kako se raje izogneš sanjam v celoti, kot da bi naredila napako.
Kajti, če boš naredila napako in stvari ne boš zapisala popolno, potem se ne bo uresničilo.

Napake so za perfekcionista izjemno stresne, zato si prizadeva, da bi jih predvidel in se jim vnaprej izognil. In ko se mu napaka pripeti, postane nejevoljen in se obtožuje, kako je lahko tako neumen (ponovno se vklopi mehanizem, da ni dovolj), da tega ni videl vnaprej in se temu izognil.

Trudi se biti vse za vsakogar, kar ga vedno znova izčrpava, saj njega ni nikjer. Vedno znova se ukvarja z drugimi, ob tem pa izgubi stik s seboj in s tem kdo je in kaj so njegove resnične želje. Enostavno ne vidi sebe, ne ceni sebe in pogosto potrebuje kar nekaj desetletij tlačenja te zemlje, da dojame, da nič manj vreden od drugih, če ni popoln.

Vedno, ko se daješ v škatlico za vžigalice, kot se je slikovito izrazila prijateljica, ko poskušaš ustrezati mnenju nekoga drugega, pričakovanjem nekoga drugega, ne vidiš sebe, svojih darov in svoje izjemnosti, edinstvenosti in dragocenosti.

In verjemi, da to poznam zelo intimno, saj imam nevidnost dobesedno vgravirano v svojem DNKju. Eden največjih izzivov mojega življenja je brez dvoma ljubezensko življenje, kajti v mojih očeh nikoli nisem dovolj. Sprejemljivost, ki jo je od mene terjalo potapljanje v lastno ženstvenost je bilo zame svojevrstno mučenje.

Kako sprejeti vse dele sebe, vključno z vsemi nepopolnostmi in napakami?

Vsaka napaka namreč pomeni popoln poraz.
Moj dragi mi je pogosto očital, kako lahko na svet gledam tako črno-belo in zakaj ne vidim vseh barvnih odtenkov, ki so na voljo.
Priznam, tole je zame golo iskreno, če mi nekaj ne uspe, je to zame poraz, brez vmesnih opcij. In to običajno pomeni vsesplošen poraz na celi črti, ne samo majhen poraz.

Zato zelo dobro vem, kaj pomeni izkušati notranjo praznino. Zelo dobro vem, kako trdo znam delati in kako zelo sem si prizadevala za kratkotrajne občutke izpolnjenosti, ki jim je takoj sledil nov projekt ali nov cilj. Enostavno nisem znala praznovati svojih uspehov in kako hitro me je potegnilo v nezadovoljstvo, saj ta novi cilj še ni bil dosežen.

Kako naj bi se sprostila in uživala, če je življenje trenutku ponovno postalo nepopolno?
In tega nekdo, ki teh težav z nevidnostjo nima, enostavno ne bo razumel.

Tako kot tega, da je partnerstvo moj daleč največji izziv v življenju. Kajti, ko ljubiš nekoga, ga ljubiš v celoti, je res!?
Z vsemi njegovimi napakami.

V resnici težava ni v osebi na drugi strani, temveč v tem, da v kolikor ne ljubiš in ne zmoreš sprejeti sebe, nikogar drugega v resnici ne sprejemaš in ne ljubiš takega kot je.

Ljudje pač delamo napake in da bi se lahko pomirila s tem, moraš najprej videti in objeti sebe in svojo nepopolnost, namesto, da se z njo boriš ali pred njo bežiš.

Nepopolnosti so v resnici tiste, ki nas naredijo edinstvene, enkratne in neponovljive.
In to, kar je del učenja, ki ga objemam dnevno je, da moj obstoj zadošča. Nič mi ni treba narediti. Nikomur ustreči. Ni se mi treba prilagoditi. Vse kar je potrebno je, da samo sem.

Ob tem mi zelo pomaga praksa Pregleda, kjer sem v opazovanju, spremljanju tega, kar je. Kaj je v tem trenutku prisotno v mojem telesu, v mojem energijskem polju, v mojem notranjem čustvenem svetu, v mojih mislih. Kje sem in kaj v resnici potrebujem.

Da samo sem. Sama s seboj. Da se čutim. Da se vidim. Da obstajam.

Moje največje učenje je bilo brez dvoma povezano s tem, da sem se mic po mic naučila objeti sebe in da sem utišala potrebo po tem, da bi me ugledali in potrdili zunaj mene.

V praksi vidim, da je največji izziv številnih žensk objeti sebe in postati starš sama sebi. Da prenehaš z iskanjem nadomestnega starša, ki ti bo dal to, kar potrebuješ in da namesto tega prepoznaš kaj potrebuješ in sama poskrbiš zase. To je tisto, kar z ženskami delim v spletnem druženju Objemi Sebe, ki ga začenjam v aprilu.

Seveda je to proces, ki se ne zgodi čez noč. Vendar je učenje tega, da objameš vse dele sebe, da se sprejmeš točno takšna kot si največje darilo, ki si ga lahko podariš. Pa ne le sebi, to, da objameš sebe je največje darilo, ki ga lahko podariš svetu.

Ko se enostavno nehaš ukvarjati s tem, kaj si mislijo o tebi drugi in postaneš ti Ti, sama svoja, takrat lahko v resnici svetu ponudiš največ. Takrat to, kdo Ti SI, svoje darilo, začneš deliti z ljudmi in s svetom.

Podeliš Sebe, v vsej svoji veličastnosti, izjemnosti, enkratnosti in dragocenosti!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Objemi Sebe je spletno druženje, ki traja 12 tednov, več si lahko prebereš na spletni povezavi tukaj >>>