Osebna mitologija

Naloga mitologije je, da nas prenese iz otroštva v zrelost, iz zrelosti v drugo otroštvo ali dobo modrosti in nato skozi temna vrata v onostranstvo. Joseph Campbell razlaga osebno mitologijo kot vrečo kenguruja, v kateri se mali kenguru razvija, dokler ni sposoben izplezati in sam hoditi. Tako so v drugi maternici, maternici z razgledom. Na mitologijo gleda kot na enakovreden organ za človeka. Potrebujemo jo, tako kot vrečar potrebuje vrečko, da bi se razvil iz stopnje nesposobnega mladiča na stopnjo, ko lahko zleze iz nje in se pokaže svetu.

Osebna mitologija je ta vreča, udobna, poznana, kajti v njej se razvijajo vaša čustva, dokler niste dovolj varni, da lahko oddidete. Živimo v svetu, ki je mitologijo raztrgala na koščke, jo ponižala in ji odvzela njeno pomembno vlogo negovalca. Mite smo razglasili za nesmisel in s tem svojim otrokom vzeli varnost, ki jo potrebujejo, da odrastejo.

Kaj je naša družba uspešno naredila je, da imamo veliko število prezgodnjih rojstev, ki niso diplomirali iz druge maternice. Brez mitologije se naša psiha porodi vsa popačena.

Waldorfska pedagogika mi nenehno daje potrditve zakaj je zastavljena tako kot je. Otroke vodi skozi mitologijo v zgodovino. Skozi roke v glavo. Skozi ritme v čutenje in občutenje sebe, samo zavedanje kdo jaz sem. Tisto kar otrokom vzamemo že takoj, ko lahko hodijo in se premikajo naokrog je njihov občutek, da so potrebni, da so pomembni. Zavijamo jih v vato in jim ne omogočimo, da si izborijo svojo pot na svobodo.

Se spomnite zgodbe o metulju in človeku, ki je opazoval zapredek in metulja, ki se je porajal iz njega. Ko ta človek v zgodbi tudi mi pogosto vzamemo nož in zapredek odpremo, da bi metulj -naš otrok- lažje zlezel iz njega. In ravno s tem mu odvzamamo to izkušnjo, to bolečino porajanja in osvobajanja in tako se metuljeva krila ne prekrvavijo in metulj nikoli zares ne poleti.
Ozrite se okoli sebe, se vam ne zdi, da se okoli vas plazi veliko metuljev s poškodovanimi krili in da le redki v vsej svoji lepoti poletijo? Morda pa je to le moja percepcija, kar je povsem v redu!

Šele sedaj se v polnosti zavedam darila, ki mi ga je dal moj oče s svojo avtoriteto, s svojo trdo roko in disciplino, ki mi jo je iz mojega takratnega stališča “vsilil”. Vedno mi je govoril, da bom že videla, ko bom imela svoje otroke, kako bom ravnala. In res sem že zelo zgodaj odkrila, da je naravno ravnovesje tisto, ki nas iz ene skrajnosti zaniha v drugo in da sem želela svojega otroka vzgajati v popolni svobodi. In vendar sem se zavedla tega, da ti otrok, ki nima meja zelo hitro zrase čez glavo in ga ne moreš najprej ne voditi in nato ne več obvladovati. Zato sem začela iskati srednjo pot in kmalu ugotovila, da otroci hočejo ne le meje, temveč tudi disciplino in red.
Otroci od nas, staršev, pričakujejo, da jim bomo znali postaviti ritem. Ritem hranjenja, ritem spanja, ritem oblačenja glede na letne čase in toploto zunaj. In če jih sprašujemo kaj bi radi v času do 14. leta, ko so se fiziološko sploh sposobni odločati zase,jih zelo zmedemo. Pri štirinajstih so namreč možgani razviti do te mere, da lahko začnejo uporabljati predele za pomnjenje in intelekt v polni meri. Takrat so pripravljeni sprejeti posledice svojih dejanj in prevzeti odgovornost za svoje življenje. In če tega ne delajo pred tem časom za njih starši, to vlogo izbire rade volje prevzamejo mediji, lepotna industrija, reklame, družba v kateri se otrok giblje.
Največje razkritje moje vloge starša je prišla skozi Godija Kellerja, ki mi je pred leti dal misliti, ko je na enem od seminarjev za starše dejal, da največji stres za otroke ustvarjamo starši s tem, ko svoje otroke sprašujemo ali jim je všeč šola, vrtec, obleka, prijatelj, hrana, ko jim dajemo na izbiro več stvari.
V svoji vlogi liberalnega starša sem svojim otrokom dala na izbiro kaj bodo jedli, kako bi se oblačili, kam bi radi šli in se nisem zavedala, da jim to povzroča stres, da jim to povzroča nelagodje in da to daje znotraj njih vtis da niso varni. Kajti če mamica ne ve, kaj bi rada, to pa je kriza, to je zanje strašljivo. In to je tisto, kar po mojem laičnem mnenju ustvarja apatijo in mnoge zdravstvene težave pri otrocih. Otroci hočejo meje, hočejo jasnost, hočejo občutek gotovosti, da njihovi starši vedo, kaj je dobro za njih, ne da sprašujejo njih, ki še nimajo razvitega čuta za dobrobit. Naš čut za lastno dobrobit je zakrnel, je potlačen, ker nam starši niso omogočili, da bi se razvil skozi njihovo vodenje.

In kaj je čut za dobrobit? Pove vam kdaj ste lačni, kdaj ste zaspani, kako se počutite. Znanstveno to imenujemo živčni sistem. Vse se prenaša po živcih, ki povzročijo, da se človek zaveda svoje konstitucije, gre za življenjski čut. Brez tega življenjskega čuta, čuta za dobrobit ne bi čutili bolečine. Gre za neke vrste obrambni sistem, ki nas opozori na nevarnost. In otrok tega čuta nima razvitega!
Učijo nas, naj se ne oprijemamo, naj bodimo dovzetni in vendar je vprašanje, ki je na mestu ali naša psiha to sploh zmore?

V zadnjem času se veliko govori o preobremenjenosti, o notranji izgorelosti in utrujenosti. Ste se kdaj vprašali od kje to izhaja? Živčni sistem prevaja inpulze iz okolice in če ga ne ojačamo, če torej ne razvijemo čuta za dobrobit, ne bo zmogel prevajati vsega, kar doživljamo. In zato pogosto pri ljudeh, ki se ne zmorejo soočati z bolečino, ki jim jo povzroča življenje, pride do živčnega zloma ali bolezni živčevja. Ne vem koliko poznate anatomijo, vendar so bolezni povezane z živci, kot je poškodba mielinske obvojnice, zelo boleče. Bolečina nas vedno opozarja, da nekaj ni v redu. Skozi občutke napora in bolečine se učimo. In vendar dandanes vsi stremimo k svobodi in k mislimo, da se lahko učimo in izkušamo stvari brez bolečine. Celotna družba je naravnana k ugodju, k udobju. In vendar, ko ti je udobno nimaš nobene želje, da bi rasel. Je vaša izkušnja drugačna? Jaz vem, da je vsakemu mojemu velikemu premiku v življenju botrovala velika bolečina, veliko razočaranje, nekaj, kar me je dobesedno vrglo iz moje zone udobja. In vendar se zavedam, da je tak moj način. Moj mož nima potrebe po taki poti, njegovi prehodi so manjši in bolj zložni in vendar skozi bolečino in napor, ki se mu izpostavlja skozi športne aktivnosti.
Se torej čudimo zakaj so športniki tisti, ki dojemajo velike modrosti skozi svojo jekleno disciplino, osredotočenost, napor in ritem, ki se ga držijo?

In vendar starši želimo vzgajati brez bolečine, brez discipline, brez osredotočenosti na to kar se mora, brez napora in brez ritma. Se potem čudimo, zakaj ustvarjamo generacije, ki nimajo ciljev, ne vidijo smisla v življenju in se čutijo izgubljeni v tej veliki juhi, ki ji pravimo življenje?
Godi mi je dal velik ključ, ko je z nami delil, da je za otroke varnost pred svobodo. In svobodo si morajo v času pubertete izboriti. Če jim starši ne postavimo meja in okvirov, si jih bodo skozi nevarnosti, adrenalinske športe in skrajnosti ustvarili sami. Vsakdo se rojeva skozi preizkušanje svojih zmožnosti.

Naš čut za življenje nas uči o bolečini in nam daje ključ, ki odpira vrata v dušo, v realnost našega višjega jaza. In ko se bolečini želimo izogniti, se izogibamo bolečini v vsakdanjem življenju in bolečini naše usode. Toliko se nas želi izogniti svoji usodi, ker je boleča. In vendar moramo uvideti, da je to naša izbira. Naša duša je izbrala pot naše rasti, našo usodo. In dandanes vsako bolečino zadrogiramo, imamo tablete za fizično bolečino, droge za čustveno bolečino, in drogo za mental – znanje, še več znanja, še več znanja. Samo da tega znanja ni potrebno izkusiti, kajti to bi utegnilo prinesti bolečino s seboj.

Tako nepovezani smo sami s seboj, da mislimo, da so strahovi nekaj napačnega, da jih ne smemo doživljati. In vendar je opazovanje pomemben del našega življenja. Opazovnje in sprejemanje. In vendar se pogosto sprejemanja učimo skozi upiranje, ko se nečemu upiramo zelo dolgo in je napetost resnično ogromna, se spustimo in sprejmemo s tem, ko rečemo, da se ne gremo več. Poznate to iz lastnega življenja?
Ta upor je potreben, zakaj pa več v naslednjem članku, ko se bom dotaknila egipčanske alkimije.

Če povzamem … danes se zavedam, kako pomembna je samovzgoja staršev. In da v resnici rabimo vzgojiti sebe, da bi lahko vodili otroke. Danes se zavedam resnice, ki jo poznam že dolgo, da smo starši samo vodniki svojim otrokom, da smo jim zgled, od katerega se učijo. In če mi nimamo vrednot, če mi ne cenimo sebe, kako naj to storijo naši otroci? Od kje?
Največje presenečenje od vsega, pa mi je prinesel čut za dotik, kajti čut za dotik je tisti, ki vam pomaga postaviti meje. Skozi čut za dotik se zaveš kje sem jaz in kje so drugi. In za otroka so starši njegova koža, skozi katero čuti svet, ki ga obdaja.

Danes sem hvaležna očetu za njegovo trdo roko, kajti zavedam se, da mi je s tem omogočil, da sem si izborila svojo svobodo. Da sem se drugič rodila iz maternice mitologije in da si danes dovolim biti metulj, ki jaz sem.

Bodite živopisani metulji in nehajte soditi svoje starše, začnite ceniti svojo svobodo in poletite čez prostrane širjave sveta, ki vas obdaja.

Neskončno uživajte!