Pojma nimam o čem govoriš…

Tako je začela svojo pripoved.
“Berem te, ampak v resnici pojma nimam kaj berem.

Naravnost obožujem poimenovanja, kot biti voljna, si dopustiti, upočasniti, negovanje, podeliti … enostavno usvajam nov jezik, ženski jezik. Mehkobo, nežnost, toplino.

Želim si, da bi to lahko začutila, hkrati pa danes vem, da sem bila zelo moško naravnana, da sem preživela.
Zavezala sem se temu, da bom preživela, pa naj stane, kar hoče.

In stalo me je res ogromno.
Postalo je moje breme. Od mene terja preveč. Jemlje mi energijo.
Res mi je uspelo preživeti. Ampak bila sem zelo, zelo oddaljena od svojega telesa in čustev.

Zdaj pa so časi res intenzivni, vsega je preveč.
Na trenutke začutim sebe, radost, razigranost, da so se stvari postavile na svoje mesto.
Ampak to so res samo trenutki. Ni počitka. Že naslednji hip pride na plan nova bolečina, ranjenost.
Kot bi odprla jez, kar ni konca.

Meša se mi že. Prag tolerance in potrpežljivosti imam na nuli, razdražljivosti pa na maksimumu.
Sem huda konkurenca pubertetniškemu sinu:)

Imam težave s fokusiranostjo, upočasnitvijo, vse se mi dogaja hkrati. Vsega je preveč in sploh ne vem več, čemu naj posvečam pozornost. Ne zaključim stvari. Začnem, potem pa nekaj drugega prevzame mojo pozornost, pride nov problem ali zunanji dogodek ali pa sem enostavno preutrujena in se mi ne ljubi.

Opazujem svojo pridno punčko, ki je prej vse požrla in se trudila, da je bila pridna zaradi miru v hiši.
Zdaj pa ne morem več. Povem, kaj si mislim.

Počasi zmorem občutiti stvari in jih poimenovati, si dopustiti, da se me stvari dotaknejo.
Sedaj prepoznavam, kaj mi jemlje energijo. In čutim, kako me hormonske spremembe rinejo naprej.
Nekje globoko v sebi vem, da telo pri mojih letih enostavno zahteva, da ga dokončno uzrem, ne zapostavljam več, ker mi to takoj brezkompromisno odzrcali.

Do sedaj je bila moja družina prioriteta, ampak veš, ko se premikaš proti petdesetici in stvari v tvojem življenju začnejo odhajati (otroci so se odselili, umrla mi je mama), šele sedaj žal prehajam na partnerstvo.

Občudujem mojega moža, da ni že zdavnaj obupal in znorel ob meni in vseh mojih levitvah, enostavno je on boljši v ljubezni. Preprosto ob njem vidim, kako je ljubiti res iz srca.

Ampak, če sem čisto iskrena, zdaj razumem, kaj berem; Ljubezen ti je vedno na voljo. Moč ljubezni je vedno v tebi. Vedno ti je na voljo, da jo prepoznaš. Ti s vir. Vse je že v tebi. Ti moraš to prepoznati, si priznati, to sprejeti, to živeti in podeliti z drugimi.

Kot so rekli stari Grki: Spoznaj sebe! Zavezati se moraš, dosledna moraš biti, da to ponotranjiš, da dnevna praksa postane tvoja nova navada.

Zdaj razumem, da jezik ljubezni aktivira aspekt ljubezni v tebi.”

Seveda veš, o čem pišem. Tvoja Duša ve o čem pišem. Morda tvoja glava noče vedeti. Ampak tvoja Duša ve.
To čutiš v svojem srcu.

Globoko v sebi veš, da si tukaj z razlogom.
Da si na tem planetu zato, ker imaš darilo. Darilo, ki lahko naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.

Seveda veš, da tukaj nisi kar brez veze. Poklicana si. Tvoja Duša ve.
Vprašanje pa je, če si jo voljna poslušati.

Svoje Darilo lahko deliš samo, ko ga ti spoznaš.
Ker stvari, ki so zate nevidne, ne moreš deliti naprej, dokler je ne ugledaš v sebi.

Najprej moraš to ugledati v sebi, to aktivirati v svoji notranjosti. Ker potencial nam je vsem na voljo. Vedno. 24/7.

Na tebi pa je, da svoj edinstveni okus – esenco sebe aktiviraš, si jo prisvojiš, da bi jo lahko delila.

Rekla je: »Krasno – tako enostavno in hkrati tako težko.«

To kar vem danes, po devetih letih kontemplacije in mojstrenja sebe, odkrivanja svojega darila je, da sem se v sebi morala srečati s štirimi arhetipskimi ranami, ki so mi preprečevale, da bi zares bila vidna… strahom pred oskrunjenostjo, zasramovanjem, demoniziranjem in izločenostjo.

Sploh ta zadnja je še vedno zelo živa v meni.
Ker je bila to tolikokrat moja izkušnja. Da sem bila čudna. Da nisem pasala v okolje. Da so me izločili. In največkrat sploh nisem vedela zakaj.

V meni je vse kričalo…ZAKAJ?
Pa tega odgovora nikoli nisem zares dobila.

Zaradi česar sem se umaknila, živela kot osamljeni volk in hkrati hrepenela po plemenu, ki bi me razumelo.

Danes vem, da sem vedno znova izločila sama, kar je samo pritrdilo temu, kar sem izkušala.
Danes sem brezmejno hvaležna, da imam sebe.
Da sem končno ugledala sama sebe.
Objela Celoto.

In da zmorem, kot mi je rekel eden od mojih mentorjev, takrat, ko stvari pridejo do mene, to sprejeti.

Ker največji izziv je v tem, da si želiš stvari in vedno znova naročaš stvari, ko pa pridejo do tebe, pa namesto, da bi jih sprejela, rečeš; Ne hvala. Ne zmorem.

Ja, ena največjih lekcij tega življenja je, da mojstriš umetnost sprejemanja.
Ker lačnega ne moreš nahraniti skozi šipo.

Veš, veš, o čem govorim.
Ker je Vse Eno in Eno je v Vsem.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

P.S.: In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, ki te čaka na povezavi tukaj >>> http://divine.si/darilo/10vodil.html