Popolna v svoji nepopolnosti …

Posnela sem svoj prvi home-made video. Ni tako enostavno, kot bi si želela in prvič sem počela kaj takega. Gledaš v kamero, tako brezosebno je in vendar naj bi bil svoja najboljša možna verzija, misija nemogoče. No, v vsej svoji nepopolnosti mi je bil simpatičen, čeprav je mož komentiral, da prepogosto zapiram oči in sem zasanjana. No v pomanjkanju svetlobe sem izpadla tudi zelo zelena, vendar sem požrla vso svojo nepopolnost in stvar objavila. In … prvi komentar, ki je prišel na video mi je vzel ves moj zalet in pogum … kritika. Kot zakleto se mi dogaja, da ko entuziastično naredim nekaj novega, ko kot mak visoko pogledam iz povprečja pride nekdo s škarjami in odstriže cvet. Ja, človek bi mislil, da sem se že navadila, vendar je to daleč od resnice.

Oglasila se je moja majhna nevidna punčka, moj notranji otrok, tisti ranjeni del, ki se ne mara izpostavljati in mi vedno znova pove; vidiš, to je zato, ker si se spet izpostavila. Vedno znova sem kaznovana, vsaj taka je moja prva interpretacija. In prvi impulz je vedno … konec, zaključujem, tega se ne grem več, to je prenaporno, to ni zame, to ni tisto, kar si želim, to ni moje … saj bi vendar moralo biti enostavno in lahkotno, če je moje srčno, a ne!? Neeee, ni. Preizkušeno. Najtežje poti so vedno najkrajše, čeprav bi se na začetku najraje obrnil in se ne šel več te igre življenja.

Moj nevidni otrok, ta del mene, ki se je v otroštvu mojstril v strategijah, ki so postale del mojega notranjega repertoarja, se hoče skriti, zbežati, pobegniti pred svetom in ljudmi. Najbolj varno je, ko sem sama in velik izziv sam po sebi je, da me življenje vedno znova postavlja na oder pred ljudi. Vsakič znova se soočam s svojim notranjim otrokom, ki ga je strah, da bo ranjen in poleg vsega še ponovno zapuščen. In to, kar sem vzela v svojem dolgoletnem spoznavanju sebe je umetnost sprejemljivosti in negovanja. Kako pomembno je sprejeti, da bom vedno, ko sem izzvana, ko me nekdo dregne tja, kjer me boli, imela eno od izbir tudi to, da bi šla v preživetveni “način” v sebi, da bi se skrčila, se zaprla, pobegnila ali se skrila. In vedno znova je izziv v tem, da prepoznam kaj se dogaja in si priznam svojo bolečino, kaj čutim ter da zavestno izberem svoje odzive. In ranjeni otrok v ženski pogosto dregne v njej divjo žensko, tisto ognjevito levinjo, ki bi se borila, da bi otroka obvarovala. Kajti divja ženska je naš notranji obrambni mehanizem, ki zna v svoji senčni strani delovati zelo kruto in kritično. Zato se običajno, ko smo ranjeni kot obramba v nas dvigne jeza in iščemo vire v sebi, da bi napadli nazaj … vsak izgovor je dober. In izziv je vedno, ko smo ranjeni, da se ne zapremo in ločimo, da ne bežimo ali se borimo, kar so trije preživetveni odzivi naših prastarih plazilskih možganov, temveč da znamo ostati odprti in reči hvala.

In pet minut smiljenja samemu sebi je vedno dogovor, ki ga lahko sklenemo s seboj, kar mi je pred leti predala Shankari kot eno svojih modrosti. Kajti ponavadi nam takrat, ko se čutimo ranjeni telo sporoča, da je čas, da se ustavimo in napolnimo, da se moramo odpreti in sprejeti. Kajti običajno smo že na notranji rezervi, kar se tiče energije. In ko sem dobila solzne oči in sem čutila kot da sploh nima nobenega smisla več, sem zaznala kam pes taco moli. Vedela sem, da je čas, da si napolnim svojo notranjo posodo, kajti po treh dneh ponočevanja in dela tja do tretje jutranje ure sem vedela, da je nivo kortizola previsok in da dogodki le dodajajo k stresu, ki sem ga doživljala ob obilici dela, ki sem si ga zadala. Ker je bila tema dneva sprejemljivost sem vedela, da sem na preizkušnji. Po svojih petih minutah, ko sem morala čisto po žensko deliti svojo bolečino s svojimi SiStars, sem zaprla svoj laptop, sedla na vrt v senco in pustila vetru, da me boža s svojimi nežnimi sapicami. Z nogami v lavorju slane vode sem se počutila kot na morju in v pogovoru s svojo Naio sem si dopustila, da me delfini odpeljejo v kozmično maternico k boginji Isis na regeneracijo.

Najpomembnejša lekcija je vedno najbolj boleča in naša izbira je kaj izbiramo … prijaznost ali sojenje in kritiko, kajti vedno brez izjeme to kar delamo drugim pravzaprav naredimo tistemu delu sebe, ki nam ga v zunanjem svetu odslikava ta oseba. In če se le da, vedno znova izbiram prijaznost. Prijaznost do sebe, prijaznost do vseh nepopolnosti, ki me vedno znova naredijo celovito in popolno, tako kot sem … božansko.

Poletni objem.

Taja Albolena