Prišla je skozi mene…
Pred 20 leti sem bila na današnji dan v porodnišnici.
Predihovala sem popadke in pustila curkom vode v banji, da so blažili bolečino, ki jo je moje telo doživljalo z vsakim valom, ki se je dvigoval v moji notranjosti.
Bila sem v svojem svetu, v vzporedni realnosti.
Navodil, ki mi jih je dajala babica sploh nisem razumela. Bilo je kot bi govorila nek tuj jezik.
Vsakič, ko sem slišala glas, sem se obrnila k mojemu moškemu.
On je bil tisti, ki je prevajal vse, kar so hoteli od mene. Njega sem razumela.
Pustili so mi, da sem bila v vodi celo noč.
Že 9 ur sem dihala in plula nekje v svetovih, ki jih pozna samo moja ženska duša.
Babica mi je razložila, da bom lahko rodila v vodi, če ne bo nobenih komplikacij. Drugače bom morala na mizo.
In prosila sem moje telo, da naj vodi ta proces porajanja z inteligenco, ki presega vse, kar sem kadarkoli izkusila.
Ko se je porod čisto zares začel, me je porodničarka pustila v vodi. Le mojo medenico je podložila z nekaj rjuhami in slišala sem, kako je čofnila v vodo.
Svetost trenutka, ko dobiš drobno bitje na svoje trebuh je nekaj, kar me je do konca odprlo in razgalilo mojo dušo. Čudenje, čudežnost trenutka je nekaj, česar ne moreš opisati.
Ničesar nisem pričakovala in hkrati dobila vse.
In v tistem trenutku, ki se je meni zdel kot večnost je mala deklica dvignila glavo in me pogledala v oči. Imela sem občutek, kot da gledam v prostranost vesolja in čutila sem pogled v globinah moje duše.
Prepoznavanje. Ja, poznava se.
Bilo je presunljivo.
Še danes čutim v telesu tisto osuplost, ko sem se spraševala, kako je mogoče, da dvigne glavo, saj dojenček, ne more držati glave pokonci nekje do četrtega meseca. Vsaj tako so mi rekli.
In potem je pogled usmerila čez mojo ramo in pogledala v oči še njega – svojega očeta.
Mojega junaka, ki je bil cel čas z menoj.
Sledila je celotna procedura od prereza popkovnice in porajanja placente.
Jaz pa sem ves čas jokala. Vse je postalo zmeda v mojem Vesolju.
Kot bi se raztreščila na milijone koščkov.
In nihče mi ni povedal, kako jih zbrati nazaj v celoto.
Nihče mi ni povedal, kako poskrbeti za svoje energijsko polje, se ponovno zbrati in obnoviti sveti prostor, ki sem ga za devet mesecev posodila duši, da je v tej čudežni alkemični posodi ustvarila svoje telo.
Takrat nisem vedela, kakšen čudež je telo ženske.
Nisem vedela, da ženska skozi svoje telo opravlja duhovno fotosintezo. Da je ženska vir svetlobe. Posebne svetlobe.
Nihče mi ni povedal, da otrok ni moj. Da sem samo nosilka, varuhinja življenja. Moje telo je vedelo, kako ustvariti prostor v katerem je inteligenca vesolja ustvarila novo bitje. Ja, dala sem vse na voljo. Vendar nikoli ni bila zares moja. Vedno je bila sama svoja.
Bila sem ji vodnica v tem svetu. Varuhinja življenja, ljubezni in svetlobe. Učiteljica. Vse bi naredila zanjo. Vedno pa sem nekje v globini sebe vedela, da mi ne pripada.
Da gre za posvečeni dogovor med nama. Za dušni dogovor, da sva izbrali druga drugo. In da sta najini duši močno povezani, ker je bila v mojem telesu.
Danes vem – Privilegij je biti mama.
Tolikokrat si na preizkušnji, ko jemlješ to lekcijo, da otrok ni tvoj, nikoli ni bil in nikoli ne bo.
Ničesar ti ne dolguje.
Dano ti je , kot mami, da si varuhinja življenja, da poskrbiš za bitje, ki je prišlo na ta planet skozi tebe.
In duši ostajata povezani za vedno.
Ker se imamo, da se povežemo, izmenjamo, se spominjamo, se podpiramo in zdravimo.
Vendar nikoli nihče nikomur ne pripada.
Vem, čudna sem.
Vendar že od prvega diha in prvega pogleda vem, da mi ne pripada, da v resnici ni moja ali od kogarkoli drugega. Sama svoja je – tukaj, da spoznava samo sebe, izraža samo sebe, izkuša in se razvija in se vrača nazaj v celoto same sebe.
Nikoli nisem bila »klasična« mama in zaradi tega sem pogosto poslušala pripombe.
Vendar danes vem, da sem vedno ravnala prav.
Da sta ostali kar sta.
In danes praznujem tudi jaz. Praznujem samozaupanje.
Da sem toliko zaupala vase in sledila sebi, da se nisem dala prepričati v to, kakšna bi kot mama morala biti, kako delati stvari in zakaj.
Ker sem tudi jaz tukaj zgolj na »obisku«. Sama svoja.
Tukaj, da spoznavam sebe, izkušam sebe, izražam sebe in se brezmejno zabavam.
In tega se še vedno učim.
Vem pa eno stvar… Samozaupanje je seksi!
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena
Več delim v 21 dnevnem izzivu Bodi Varuhinja Ljubezni. Pofočkaš se >>>tukaj<<<
Postani Varuhinja Ljubezni je spletno druženje, kjer bom s teboj delila, kako spremeniš svoj notranji pogled, da svoj Srčni kompas nastaviš na novo in prepoznaš svojo dragocenost kot Ženska, da lahko s pomočjo 7 ključnih sestavin neguješ potencial moškega v svojem življenju. Več o spletnem programu najdeš na povezavi >>>tukaj<<<