Razmišljanje o odnosih

Medsebojni odnosi so umetnost, ne glede na to za kakšne odnose gre; partnerske, z otroci ali s poslovnimi partnerji. Že nekaj časa govorim o tem, da so naši odnosi kot templji v katere so včasih hodili, da bi izmojstrili sebe. Vsak odnos nam odseva nazaj … nas same, vsakič v drugem aspektu in žal ali pa na srečo je tako, da nam tisti najbližji običajno odslikajo najbolj boleče dele nas samih. Prav zaradi tega se je najtežje zazreti v ta ogledala, ki nam kažejo nas same. In vem, da ni lahko in verjetno vam ne bo prav nič všeč, kar bom povedala, vendar v resnici ne morete spremeniti nikogar zunaj sebe; ne partnerja in ne otrok, spremenite lahko edino in samo sebe.

In najtežje se je soočati s sabo, z vsem tistim, kar imamo shranjeno v sebi. Ljudje, s katerimi imamo dušni dogovor, da v naših življenjih igrajo pomembne vloge, so le sprožilci, ki nam odslikajo, pokažejo dele nas in to običajno tiste dele, ki jih nočemo videti, ti najbolj bolijo. Ko nočemo prepoznati, da imamo to v sebi in se s tem soočiti običajno svojo bolečino ob tem, da prepoznamo nekaj, kar nam ni všeč in nočemo prevzeti odgovornosti za to, to zlijemo na druge skozi kaznovanje, maščevanje, manipulacijo. Pravi mojstri smo v tem, da stvari prikrijemo sami sebi.

Vsi ljudje delujemo po sistemu udomačevanja, ko otroke skozi nagrajevanje in kaznovanje navadimo na ustaljeni ritem, da je najlažje svojo bolečino prenesti na nekoga. Tako se mož znese nad ženo, žena nad otroci, otroci pa nad hišnimi ljubljenčki, lahko pa se vrstni red zamenja.

Vsekakor morate pogledati vase in se soočiti v sebi za kaj gre, kajti zunaj vas, vam nihče ne bo dal podpore kot si jo želite. Šele ko se s stvarmi soočiš v sebi in ukineš gumbe na katere ti pritiskajo, se »post festum« stvari spremenijo tudi navzven. Vem, kako ženske mislimo, da smo tako posebne in dobre, da bodo moški zaradi nas v svoji rutini naredili spremembo, vendar jo ne.

Tudi partnerski odnosi so poglavje zase in na žalost nam v resnici ne prinašajo sreče in miru, kot smo si zamislili, temveč nam v resnici pomagajo na svetlo spraviti vse tisto, kar so naši notranji izzivi. V partnerskih odnosih gre za dušne dogovore, da nam bo partner pritiskal na vse tiste gumbe, ki nas najbolj bolijo, da bi jih prepoznali in spremenili stvari v sebi. Ni namen tega, da spreminjamo partnerja ali odnos, v resnici moramo spremeniti sebe. In to je eden največjih izzivov, ki jih ne prepoznamo v svojih medsebojnih odnosih. Ljudje, ki pričakujejo srečo so običajno globoko zmedeni, ko zakon ali partnerska zveza izzove prevrednotenje čustev in mišljenja. Krivdo običajno zvalimo na partnerja, češ da je neprimeren in ne uvidimo, da smo vihar v svoji duši zanetili s preprosto odločitvijo, da bi raje živeli v dvoje kot sami.

V partnerskem odnosu, kjer oba partnerja prepoznavata pomen duše, se cinizem in razočaranje umakneta čaščenju in intimnosti, ki je globlja od medsebojnega zaupanja in razumevanja. Dejstvo je, da v svetlobo pridemo le skozi temo in da kot pravijo za vsakim dežjem posije sonce, vendar nam nihče ne pove, da moramo najprej skozi nevihto. In vendar je že Oskar Wilde dejal, da se samo plitvi ljudje poznajo. V resnici smo nedoumljivi in globoki, polni skrivnosti in čudenja. In kot sem začela, medsebojni odnosi so templji v katerih smo, da bi izmojstrili sebe. Lahko to uvidimo in delamo na sebi ali pa gremo še en krog, morda s kom drugim in vendar gremo še ne krog.

Imejte se radi, sprejmite stvari v sebi.

Taja Albolena