Sindrom ujete ptice

Domače živalce so kot otroci.
Potrebujejo ljubezen, pozornost in nego.
In ko zbolijo, je potrebujejo ene parkrat več kot običajno.

Naša Lina je zbolela.
Potrebovala je opazovanje.
Idealno bi bilo 24/7. Samo da ni šanse, da shendlaš svoje življenje brez spanja.
Ni se smela lizati in imela je kornet, ki ji je to preprečeval.

Ampak kako depresivna je postala v trenutku, ko smo ji kornet namontirali na vrat.
Osupljivo je bilo biti priča tej spremembi, ki je bila hipna.
Ko se je kornetom zaletela v steno, v rob stopnice, ob nogo stola, ali ob rob svojega wc-ja je kar zmrznila in otrpnila na mestu. Sploh ni več poskusila, da bi skočila na stopnico, kar obtičala je tam, kjer se je zadela. Kar je povzročilo celo vrsto nevšečnosti.

Ne vem kako si ti, ampak meni je tako zelo boleče opazovati, ko nekdo izgubi voljo.
Ko ne poskusi še enkrat ampak kar odneha.

Zato smo se trudili, da bi bila čimveč brez tega korneta, ker jo je paraliziral.

To pa je pomenilo bdenje nad njo. Da je jedla, da je pila, opravila potrebo. Da se ni lizala.
In zvečer bedenje, da je opravila vse preden smo šli spat.
Potem smo ji namontirali kornet za tistih nekaj ur do jutra.

Tretji dan sem bila že vsa sitna, neprespana in v zaostanku s svojim delom.
Poleg vsega mi je situacija na površje naplavila celo vrsto spominov na lastno ujetost.

Ujetost v kletko togih idealov družbe, perfekcionističnih standardov in mišljenja kaj bi morala narediti in na kakšen način. In v sebi sem čutila to isto apatijo in brezvoljnost, ki sem jo gledala pri Lini.

Le da je moj mehanizem drugačen od tistega, ki sem ga opazovala pri Lini, ki je kar obupala.
Jaz sem po naravi bojevnica… upornica bolj specifično. Grem v delovanje.
Ker nekaj je treba narediti.

Tako sem svojo praznino vedno polnila s hitenjem, delovanjem, nakupovanjem, kreativnimi projekti. Televizija, internet, romantične novele ali telenovele me niso pritegnile.
Pri tehnologiji čutim, da me požre vase in se popolnoma izgubim, zato sem se ji vedno izogibala.

In ker je vedno vse uglašeno, sem začela prepoznavati občutke svoje ujetosti.
Spoznavala sem se s sindromom ujete ptice v sebi.

Ujeta ptica pogosto obupa, otrpne in se prepusti ujetosti do smrti.
Čaka na nekoga, ki bo odprl vratca kletke in jo rešil.

Vse skupaj me je zopet spomnilo na to, zakaj je tako zelo pomembno imeti nekoga, ki te vidi in ki verjame vate. Nekoga, ki te spomni, da so vratca kletke odprta.

Vsi potrebujemo skupnost.

Ko tvoja pot postane makadamska in se pojavijo kamni, ter večje skale na poti, ki te ustavijo, pogosto obupaš, če si na tej poti sama. Ne vidiš več smisla, da bi nadaljevala. Obupaš.

Zato potrebujemo jato. Ker skupaj potujemo hitreje in dlje.
Potrebuješ varnostno mrežo, ki te drži takrat, ko padeš.

Zase vem, da mi pomaga, ko ženske druga z drugo delimo kaj izkušamo.
Tako pogosto mi ženske prišepnejo; Hvala, da si podelila, jaz čutim isto, pa tega sploh nisem znala ubesediti.

Skupnost enako mislečih je dragocena.
Spomni te. Te opomni.
Druga drugo podpiramo, spominjamo.

V drugih prepoznaš dele sebe, ki so skriti in tako zatrti, da jih sploh ne prepoznavaš več.
Skupaj potujemo ne zaradi primerjanja, temveč, da smo navdih druga drugi.
Da smo podpora druga drugi.
Ko stojimo druga z drugo, druga za drugo in druga ob drugi.
Druga drugo držimo.
To je varnostna mreža, ki te ujame, ko padeš.

Ker vsi potrebujemo varen prostor.
Prostor v katerem ugledaš sebe in sprejemaš sebe.

Sveti prostor v katerem začutiš to mehko in nežno svetlobo, ki te spomni na tvojo luč in na to, da je zaklad že v tebi.
Ko skupaj stopamo na mrežo luči, te to spomni na Darilo, ki ga nosiš v sebi.
Da prižgeš luč in okrepiš to svetlobo v sebi.

Skupnost Dragocena ni namenjena primerjanju ali tekmovanju druga z drugo.
To ni navijaštvo, kjer motiviraš ženske z glasnim spodbujanjem; Ti zmoreš, ja uspelo ti bo, gremo, gremo.

Navijaštvo s strani drugih žensk me je vedno puščalo prazno. Čutila sem, da je bilo to površinsko navijaštvo nekaj, kar naj bi me potisnilo, ko sem potrebovala samo podporo, mehko svetlobo svečke, ki bi me spomnila na mojo luč in bi okrepila moj plamen.

Ne predstavljam si, da bi našo Lino glasno spodbujala in jo silila, da naj spleza po stopnicah s tistim kornetom za vratom.

Tisto, kar jo je spodbudilo in ji je pomagalo je bilo to, da sem ji snela kornet in bila z njo – prisotna, budna in nežna.

Vsi potrebujemo prijaznost, nežnost in prepoznavo kaj je tisti kornet, ki ga moramo sneti, da bi lahko zaživeli bolj polno in izpolnjeno.
Še posebej zdaj, ko smo vsi utrujeni od premikov, ki so v teku.
Ko čutiš, da ti manjka pozornosti, da si lačna nege in ne veš več kje bi vzela energijo, da bi poskrbela zase.

Iz prve roke povem, da je skupnost žensk, ki čutijo s tabo in navdih, ki ti ga ponudijo s svojim zgledom tisto, kar ti pomaga, da nadaljuješ.

Zato sem oblikovala skupnost Dragocena, kjer te vodim nazaj v stik s svojo žensko Dušo. Kjer skozi spoznavanje svoje ženske narave, utelešanje svoje moči, zaživiš svoj polni potencial in v varnem okolju treniraš, kako svoje Darilo deliti z drugimi ženskami v svetem prostoru.

Ker zate želim, da zasiješ kot TI!

Vabljena, da se nam pridružiš in v sredo obsijana s polno luno in tik pred poletnim solsticijem stopiš na mrežo Luči. V sredo 22.6.2022 bomo imele poseben ritual povezan z boginjo Sonca.

Pofočkaš se na povezavi >>>TUKAJ<<<

Zasij kot TI!

Taja Albolena