Stara si.

Veš tisto, ko se ti en verz v pesmi rola vedno znova in znova po glavi?

To se danes dogaja meni.
Ampak ni verz iz pesmi. Daleč od tega.
Izjava je.
In če bi jo slišala od svojih otrok bi še lahko mirno požrla.
Ampak ne. Izjava je tokrat prišla iz ust mojega moškega.

Ki je zadnji na svetu, od katerega bi si želela to slišati.
OK, če sem precizna, mi je rekel, da sem na tej sliki videti starejša kot sem.

Kar bi mogoče kdo vzel kot kompliment.
Ampak prevajalnik na moji strani je to prevedel v izjavo, ki sem jo zapisala v naslovu; Stara si.

In priznam, prizadelo me je.
Zaradi več razlogov.
Eden je ta, da ko se zjutraj zbudim in se pogledam v ogledalo včasih težko obdržim pogled.
Ja leta se mi poznajo.
Vidi se mi, da imam dve najstnici. Moje telo ni več čvrsto in mišičasto. Zaobljeno je.

In moj obraz… na njemu lahko vedno znova berem številne zgodbe neprespanih noči, prejokanih ur, žalosti in strahu. Sledi vsega sranja, ki sem ga v svojem življenju dala skozi.
Vsaka linija, vdolbina in pika so tam zato, ker sem tukaj kjer sem, taka kot sem.

Vse, čisto vse, kar se mi je zgodilo me je oblikovalo.

In ko zrem vase. Golo, brez olepšav sem, ja, drži stara.
Res je, stara sem.

Čeprav mi to težko sede.
In kljub temu, da mi tašča vedno znova pravi, da sem še pri tamladih.

Ampak vseeno si tega nisem želela slišati od njega. In ne za slike, ki so mu namenjene za darilo.

Veš ženske smo res hecna bitja.
Ok, bom govorila zase, res sem hecno bitje.
Zakomplicirana (ravno nekaj dni nazaj sem se pogovarjala s tem delom v sebi), zakompleksana in na trenutke popolnoma prestrašena.

Vsa razlika med menoj danes in pred leti je v tem, da danes vem, da vse kar delam, prvenstveno delam zase.
Pred leti pa bi mi ta opazka obrnila svet na glavo.

Nič ne bi rekla.
Še manj bi si drznila to razgaliti pred širnim svetom.
Ostala bi tiha siva miška. Točno takšna kot sem bila desetletja.
Verjetno bi darilo, ki sem ga pripravila tiho pospravila v predal.
In nikoli ne bi nihče izvedel, kako zelo me je zabolelo, ko sem slišala tiste besede.

Danes vem, kako selektivno poslušam.
In slišim stvari, ki mi služijo v tistem trenutku.

Naučila sem se, da so možgani ženske zvezani tako, da kljub temu, da ji devet ljudi pove nekaj pozitivnega, sliši samo tistega enega, ki je stvar skritiziral.
Zavedam se tudi, da kot kritiko slišim nekaj, kar je bila na moški strani zgolj opazka, kar je lahko v medsebojnem odnosu sila nadležno. In pri meni je. Vedno znova.

Vem tudi, da sem umetnica v samo-kaznovanju.
Ja, še vedno se pribijam na križ, ker nisem popolna.
Moja popolna ženska je vgravirana vame. V vsako mojo celico.
Res je, da sem danes z njo bolj na ti. Kar pa ne zmanjša dejstva, da je še vedno tam. In da je včasih peklensko glasna. Še posebej takrat, ko mi mora povedati, kako zanič sem in da bi stvari morale biti popolne.

Ja, vem.
Včasih tudi v sanjah ne bi dala od sebe stvari, ki ni bila vsaj 144%. Ker to, kar je za mojo Perfekcionistko malo čez 50% mogoče 60% za druge krepko presega 100%.

Danes pa vem tudi, da se ne morem zanesti na nikogar zunaj sebe. Zgolj nase.
Če si kot jaz, potem bi si želela, da bi tvoj partner zaupal vate. Da bi tvoji otroci zaupali vate.
Bolj kot ti zaupaš sama vase.
Taka sem bila tudi sama. Želela sem si, da bi drugi bolj zaupali vame, kot sem sama.

Žal tako pogosto sežeš ven iz sebe po potrditev, dokazuješ, da zmoreš ali pa da se drugi motijo.
In kakor hitro sežeš ven iz sebe, izgubiš svoj temelj. Lovljenje pohvale vodi v samo-sabotažo.
Zanikanje sebe, umik, v sivo malo miš.

Vendar je zunanji svet vedno zgolj odslikava tvoje notranjosti.
In ena stvar, ki sem jo v zadnjih petih letih vzela za svojo je lekcija zaupanja vase.

Zaupanje vase je dnevna izbira. Izbira v vsakem trenutku 24/7.
Terja doslednost in vsakič znova si izzvana. Lahko izbereš, da zaupaš vase ali pač ne.

Terja, da zapustiš cono udobja. Se izpostaviš. Poveš resnico.
In takrat, ko si v dvomiš, je najbolj modro, da v zvezi s tem nekaj ukreneš.
Ker če boš prežvekovala dvom vase, se bo le razraščal in tako se pogosto ujameš v premlevanje in razglabljanje o tem kako bi bilo, če bi bilo.

Ker, če bi ti naredila to in to, na tak način, potem bi bilo pa vse drugače. Je res!?

In ja, včasih bi ostala tiho. Tokrat pa sem v skladu z najinim dogovorom o radikalni iskrenosti vse skupaj izrazila. Kar je bilo ranljivo. In počutila sem se nemočno.
Hkrati pa tako opolnomočeno.

Izrazila sem svojo resnico.
Svoje strahove in bolečino.
In ja, ni popolnih odnosov.
Vsi imamo vsak svoje izzive in težave.
Vsa razlika je v tem, kako jih rešujemo.

Kajti vedno lahko stvari pometeš pod preprogo. Se umakneš.
Ali pa si glasna. Se pritožuješ. Napadaš. Zaropotaš.
Obstaja še tretja možnost, da ignoriraš vse skupaj. Se delaš da se nič ni zgodilo.

To, da si srčna in poveš kaj čutiš.
Da si drzneš izraziti sebe, je tisto pravo.

Zaupanje vase je resnično najbolj seksi stvar na svetu.
O tem, kakšen je bil odgovor mojega dragega pa kdaj drugič, prav

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena