Tisto o zarečenem kruhu…
Zagotovo poznaš rek, da se zarečenega kruha največ poje.
No, danes lahko iz prve roke temu pritrdim.
Včasih pa sem se temu upirala na polno.
V skladu s svojim arhetipom upornika, ki ima v moji arhetipski mandali pomembno mesto, sem vsemu, kar je samo dišalo po tradiciji rekla NE.
In tudi slučajno ne bi delala karkoli, kar so delali moji starši.
Temu sem se poskušala izogniti v kar se da širokem loku.
Vendar je dejstvo, da stvarem, ki so del tvojega dušnega dogovora ne moreš ubežati.
Ko sem se končno spogledala z enim najbolj travmatičnih obdobij v svojem življenju, ko sem rekla ne svojim sanjam, da bi postala modna oblikovalka, ker sem ustregla očetu in šla po poti, ki jo je začrtal zame, se je skupaj z bolečino in razočaranjem iz moje sence začelo luščiti tudi zlato.
Vedno znova me osupne, kako do zaklada prideš šele, ko se spogledaš s tistim, kar ta zaklad skriva.
In v moji notranji pokrajini je moj zaklad življenjske misije zakrival velik oblak zamere, jeze, besa, užaljenosti, razočaranja in bolečine.
Dokler se nisem pregrizla skozi to kopreno v sebi v resnici sploh nisem prepoznala tistega, kar je bilo ves čas tam, le da tega nisem ugledala.
In da bi bilo vse skupaj še bolj zabavno, verjetno se moja Duša ob tem na polno zabava, zase tega ravno ne bi morala reči, se je moja mama ukvarjala s fotografiranjem.
Ko sva v soboto z mojo ljubo prijateljico sedeli na kosilu, po fotografiranju, na katerega sem jo povabila, sem z njo delila, kako si nikoli v milijon letih ne bi mislila, da bom počela to, kar počne moja mama.
Saj poznaš tisto; Nikoli ne bom takšna, kot je moja mama.
Tukaj prideva do zarečenega kruha.
Ker sem sama pri sebi vedno znova govorila, da zagotovo ne bom kot moja mama.
No ampak zdaj počnem točno tisto, kar počne tudi ona.
In temu sem se v preteklosti na polno upirala.
Le da sem v zadnjem letu ugotovila, da je to ena tistih stvari, ki me izpolnjuje kot le malo drugih.
Definitivno sem si našla hobi, kjer bi bila lahko ure in ure.
In v ta hobi sem že vložila na tone energije, časa in denarja.
A na to pozabim vsakič, ko sem priča ženski, ki zasije.
To je zagotovo ena najlepših stvari, ki jih lahko doživiš v svojem življenju.
In ker sem v zadnjih 10 letih izmojstrila, kako žensko pripraviš do tega, da zasije, je moj hobi ena čista poezija.
Zagotovo je ena prvih in ključnih stvari tukaj zaupanje.
Kajti čisto vsaka, ki je do sedaj prišla pred moj objektiv, je z menoj podelila, da je to, da se postavi pred objektiv fotoaparata njena največja travma.
Ker ona se pa nikoli ne bo pustila fotografirati.
Toliko o zarečenem kruhu.
Ena je z menoj podelila, da ima dva velika strahova.
Prvi je, da bi nekomu drugemu pustila, da jo naliči in drugi je, da bi jo kdo fotografiral.
No, dve muhi na en mah smo ubili, ko se je odločila, da pride in sede pred ogledalo ter se pusti naličiti, potem pa se postavi še pred moj objektiv.
Moj dragi pravi, da je fotoaparat zgolj orodje in da so fotografije stvar fotografa in njegove sposobnosti kaj izvabi iz osebe, ki stoji pred njim. Da v resnici ne delam tega, kar počne moja mama.
O tem bi se dalo diskutirati.
Ker se leta mojstrim v tem, da iz moškega izvabim njegov najboljši del vem tudi, da znam to narediti tudi za ženski del populacije.
Ja, imam nov hobi.
In v njemu brezmejno uživam.
Ena od žensk mi je po fotkanju rekla, da se čuti in vidi, kako uživam.
In da je tudi ona brezmejno uživala, kar je v popolnem nasprotju z vsem, kar je do sedaj verjela.
Ker ena od zapriseg njej sami je bila tudi, da se nikoli, ampak res nikoli ne bo pustila fotografirati, ker so njene fotografije, ki jih ima doma v albumu grozne in ker ne zna pozirati.
In s tem se lahko poistovetim ravno v tolikšni meri kot s tistim delom o zarečenem kruhu.
Življenje je polno izzivov in tisto, kar mi je ob vsem skupaj najbolj osupljivo je to, kako sem s tem, ko sem osvobodila senco v sebi, osvobodila tudi svoje zlato.
Talenti in darovi, ki sem jih skrila v senco skupaj z zamero in bolečino, so prišli v ospredje in me presenetili na polno.
Ja imam žilico za lepoto. O tem ni dvoma.
In ko v roke primem fotoaparat je kot bi v meni nekaj oživelo.
Nekaj tako zelo domačega in neznanega hkrati.
Duša ve, kdaj je pravi čas.
Ona je tista vodnica, ki vodi igro življenja.
Pomembno pa je poslušati in slediti njenemu šepetu.
To je še ena veščina v kateri se mojstrim in je v tem času zdaj ključnega pomena.
V sestrstvu Varuhinje Ljubezni bom s teboj podelila veščine in orodja kako ji prisluhniti, jo utelesiti in zaživeti polno moč svoje Duše.
Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena