Vse je Darilo

Nič kar imamo ni samo po sebi umevno, čisto NIČ.

Vse nam je dano kot darilo.

Življenje.
Prostor.
Ljudje s katerimi se družimo.

Zrak, ki ga dihamo.
Voda.
Zemlja.

Vse je Darilo.

Človek že stoletja grabi in si prisvaja tisto, kar v resnici nikoli ne bo njegovo.
Vse nam je zgolj na posodo.

Izziv je v sistemu, pravilih, v mišljenju, da smo upravičeni do stvari.
Da jih nadziramo, kontroliramo.
Da dominiramo, smo nadrejeni.
Da lahko izkoriščamo.

Hierarhični sistem in stroj kolonializacije daje občutek, da smo več vredni, vzvišeni.

Upravičeni do tega, da imamo…
vodo, zrak, energijo.

Upravičeni do hrane.
Upravičeni do imetja.
Do dobrin.

Prihaja čas, ko nam bo mama Gaia pokazala, da je tudi ona Darilo.
Da nismo upravičeni do tega, da živimo.

Da nam lahko to, kar nam nudi kadarkoli vzame.
Ker do tega nismo upravičeni.

Življenje je Darilo.
Sopotnik na tvoji poti življenja je Darilo.
Vse kar srečuješ, uporabljaš, imaš… je Darilo.

Ti si Darilo.

Pot naprej je v sodelovanju in soustvarjanju.
Z naravo. Z mamo Gaio.
S sopotniki, tudi nevidnimi.

Ko sem vprašala elementarni svet kaj lahko naredijo v zvezi s požari je bil odgovor NIČ.

To ni njihova stvar.
To je stvar človeka in njegovega posega v elementarni svet.

JA, lahko jih povabimo.
Vendar ni zagotovila, da se bodo odzvali.

Ena stvar pa je jasna. Ne moremo jim več ukazovati. Ali jih kontrolirati. Ali jim dominirati. TI časi so mimo.

Lahko pa ustvarimo prostor.
Povabimo v ta prostor.

In to je veščina ženske.

Umetnost povabila je nekaj, kar se moramo naučiti na novo.

Srčna komunikacija je še ena veščina, ki je ključna v teh časih.
Na vseh ravneh. Z vidnim in z nevidnim svetom.

In tukaj ne ukazovanje pa tudi moledovanje ne bosta naredila trika.

Mama Gaia in njena kraljestva stopajo v svojo suverenost.
Čas je, da tudi človek prevzame odgovornost za svoja dejanja in stopi v svojo suverenost.

Ja vem, najtemneje je tik pred zoro. Vendar še nismo tam.
Ja je temno, vendar najtemnejši del še prihaja.

In v tem času je soustvarjanje, povabilo, ponižnost in srčnost tisto, kar bo kot lučka kazalo pot.

Sledi svoji lučki.
In poišči svojo skupnost, če je še nisis.

V teh temnih časih razpada starega bo povezanost res, res, res pomembna za preživetje vseh.

Sem v molitvi in v priprošnji vodnim elementarnim bitjem.
Stojim z ljubeznijo, ZA ljubezen in v Ljubezni.

Hkrati pa blagoslavljam tudi ta stroj kolonializacije in umetne inteligence, ki meni, da mu bo uspelo še nekrat narediti to, kar je že tolikokrat.
Blagoslavljam sodobno suženjstvo in vse ujete.

Jaz grem ven.
Dost je.

Izbiram naravno, organsko, mrežo luči in soustvarjanje z mamo Gaio in z NJO, ki je mati vsem nam.

V ljubezni, z ljubeznijo in ZA ljubezen.
Taja Albolena