To, da se trudiš biti všečna, te vodi v cikel izgorevanja…

Otroci so odhajali na šolo v naravi, ko sem slišala mamo, ki je svoji najstniški hčerki razlagala: »Naj ti fantje nesejo kovček. Lepo ga poglej in se mu nasmehni, pa ti bo pomagal.«
Odveč je govoriti, da sem čeljust pobirala po pločniku, ker nisem mogla doumeti, kako mame hčerke učimo, da z manipulacijo, s tem, da so všečne, dosežejo kar želijo.

Brez dvoma gre za žensko zadevo, ko govorimo o všečnosti in ugajanju drugim.
Skozi zgled se hitro naučimo, da si takrat, ko si všečna, sprejeta.

Ženska, ki se počuti nemočna ali šibkejša, bo čustveno manipulirala.
Moški, ki čuti nemoč, deluje agresivno.

Ker se ženske bojimo moških, ki imajo veliko testosterona, smo se naučile mehanizmov čustvene manipulacije, s katerimi moške kastriramo.

Ženska je bitje estrogena. In estrogen, skupaj z oksitocinom poskrbi za občutek povezanosti.
Ženska potrebuje občutek povezanosti.
To je kot zrak, ki ga dihaš. Za tvojo dobrobit je povezanost nujno potrebna.
Je stvar preživetja.
Če nisi povezana, imaš včasih občutek, da bi bilo bolje, če te ne bi bilo.
Ravno zaradi tega se kot deklica že zelo zgodaj naučiš, da s tem, da si všečna in ugajaš ljudem okoli sebe, dobiš to, kar najbolj potrebuješ – občutek povezanosti.

Estrogen pač vodi igro življenja in ker so ženski možgani marinirani v estrogenu, to pomeni, da imamo popolnoma drugačen pogled na svet kot moški, katerih možgani so marinirani v testosteronu.
Estrogen je starodaven in izjemno močan. Bolj močan kot tvoja volja, ali feminizem.
Estrogen te vodi v to, da poskrbiš za potrebe drugih pred svojimi, da čutiš z njimi in ob tem pozabljaš nase.
Tako smo ženske preživele milijone let in ta celotna igra ima svoj smisel.

Moški na drugi strani so drugače narejeni, testosteron jih vodi v fokus, usmerjenost na cilj, v doseganje.
In družba fante opogumlja, da dobijo to, kar potrebujejo.
Njihova biologija jih ne vodi v to, da ne omenjam tega, da brez dvoma niso bili udomačeni, da bi jih skrbelo, kaj si drugi mislijo o njih.

Ženske pa… to kar lahko rečem je, da je biti všečna brez dvoma epidemija, ki razsaja med ženskami.
In več, ko vemo o sebi, bolj, ko smo izobražene, bolj se mi zdi, da naša biologija vodi igro.

V samem jedru je ženska še vedno povezana z jamsko žensko v sebi.
Kljub vsej gonji in aktivnemu delovanju na področju enakovrednosti z moškimi, smo ženske še vedno fizično šibkejše (ok, priznam, so redke izjeme) in zaradi tega odvisne od moških.
Naše prednice, ki jih nosimo v svojem celičnem spominu, so ugajale in vedno znova so poskrbele zato, da so ostajale povezane tako z moškimi kot z ženskami.

Povezanost je bila in je stvar preživetja.

Ženska je ustrežljiva in ugaja drugim, kajti logika celičnega spomina govori, da bo le v primeru, če bo dovolj »vredna« v očeh moškega, rešena, če jo napade »tiger«.

Možgani ženske so naravnani tako, da vedno znova poskrbi, da ne bo kdo slučajno jezen nanjo, ker to pomeni, da bo ogrožena njena povezanost.

Ženska vedno poskrbi za to, da je doma dovolj hrane in virov, ki poskrbijo za dobrobit njene družine, saj se ji drugače dogaja, da gre v paniko ugajanja, kadar so viri omejeni.

In to razloži, zakaj se ženska pogosto vede kot se, še posebej takrat, ko ji gre za nohte.

Če pogledamo v sodobni svet in vrednote sodobnega človeka, lahko zelo hitro najdemo vzporednice v sodobni gonji po popolnem zunanjem videzu, ki poganja milijonski industriji lepote in mode.
Da ne govorim o plastični kirurgiji in Botoxu.
Še vedno nas poganja isti instinkt – dobi moškega. Dobi dobro izobraženega moškega. Ustvari lepe otroke, ki bodo tvojo DNK širili naprej.

Vendar so stvari brez dvoma postale precej bolj kompleksne.

Ko si ujeta v všečnosti in ustrežljivosti, ti je vseeno, kaj čutiš, kaj potrebuješ ali kaj potrebuješ, da poskrbiš zase. Namesto tega je prioriteta v življenju ženske, kako ugotoviti, kaj si želi moški, kaj čutijo ljudje okoli nje in kaj hočejo od nje.

In draga moja, v tem sem bila kraljica.
Skozi svoje otroštvo sem se tako mojstrsko udomačila v ugajanje drugim, da v svojih zgodnjih 30-tih pojma nisem imela kaj čutim in potrebujem jaz. Znala sem ugotoviti kaj potrebujejo drugi in jim to dati preden me je sploh kdo prosil ali vprašal, če bi lahko to naredila zanje.
Bila sem zgled predpražnika, ženske, ki ugaja in naredi vse, kar je potrebno, da je všečna.

Znižala sem svojo vrednost, pozabila na svoje potrebe, v želji, da bi ohranila povezanost.
Vsak dan sem vstala in naredila vse, kar sem v svoji pametni glavi stuhtala, da je potrebno in bi moji najdražji potrebovali, da slučajno ne bi komu kaj manjkalo, ker bi bilo ob tem ogrožena moja povezava s to osebo.
Kontrolirala sem okolico in iz najmanjših znakov nelagodja razbirala, kaj oseba na drugi strani potrebuje.
To umetnost sem izmojstrila do potankosti.

Vendar sem bila ob vsem trudu in aktivnosti vsak dan vedno bolj nesrečna in utrujena.

To je bilo moje spogledovanje z izgorelostjo. Čutila sem naraščujočo izčrpanost, izpraznjenosti in utrujenost od vsega, tudi od življenja. Leta kasneje sem ugotovila, da sem bila utrujena od vsega silnega truda, da bi bila povezana, da bi ugajala, da bi bila všečna. Moja glavna motivacija je bila, da sem se izogibala temu, da bi ljudi vznemirjala s svojimi željami.

Všečnost in ugajanje drugim lahko resnično dobro funkcionira tja do sredine tridesetih let, vendar se tam proti štiridesetemu v ženski začne prebujati nekaj novega.

Do tega obdobja prebujenja, kot ga imenujem sama, je ženska prepričana, da če bo naredila vse prav in bo dala ljudem okoli sebe to, kar si želijo, da je ne bodo zapustili.
Misli, da je nenadomestljive, dokler se ji ne zgodi to, da ugotovi, kako zelo nadomestljiva je
.

In to je velik AHA moment za številne ženske, ki pridejo k meni.

»Taja, jaz sem bila zaprepadena, ko sem ugotovila, da ima mlajšo,« mi je razlagala ena od številnih žensk. »Prepričana sem bila, da je vse ok, saj sem poskrbela za vse; otroke, hrano, dom, hodila sem v službo, delala do onemoglosti, se trudila, da je bil dom urejen in vse zlikano, pospravljeno, zvečer sem padla v posteljo, zjutraj vstala in zagnala stroj. Jaz sem postala stroj. In zdaj, ga ni več. Šel je z mlajšo.«

Vendar ravno zaradi tega, ker ne razumeš razlik v medsebojni naravi, ne razumeš, da všečnost, to da poskrbiš za vse potrebe moškega enostavno ni dovolj.
Zakaj? Ker skozi ugajanje, skozi všečnost zanikaš in ignoriraš točno tisto, kar je moškega v prvi vrsti pritegnilo k tebi.

S tem, ko zanikaš svoj resnični jaz, ko zatreš svoj avtentični glas, ko pozabiš na svoje potrebe in želje, nehaš sijati.

In ko čas teče, se enostavno navadiš na to, da skrivaš sebe, da skrivaš svoje talente in svoje Darilo, ki ti si.
In tvoj notranji svet ugrabi tvoja »Popolna« ženska, tvoj notranji »Kritik«, ki točno ve, kakšna bi morala biti in kaj bi morala narediti, da bi bila všečna.
Ženska razmišlja; Mislili bodo, da sem neumna. Itak nisem nič posebnega. Kaj pa če me ne bodo imeli radi?

V samokritiziranju smo umetnice in to za čisto desetko v akademiji življenja. Žal nam ta desetka prinaša več težav kot koristi. Vsa ta notranja kritika te vodi na eno mesto; Nisi dovolj. Ženska danes misli, da ni dovolj.
Ne glede na vse, kar naredi za ljudi okoli sebe, ne glede na vse dosežke, ne glede na ves čas, ki ga vloži v svoj videz in v popolno izbrano opravo, v katero se napravi… enostavno ni dovolj.

Celo, če dobi vso zunanjo pohvalo in potrditve, ki si jih želi, to ne zadostuje, da bi resnično začutila občutek izpolnjenosti, občutek, da je dovolj.

In iz tega občutka, da ni dovolj se trudi še bolj, dela še bolj, si prizadeva, da bi bila popolna.
Bere knjige, posluša seminarje, se trudi in trudi, dela še več, meditira, poskuša narediti vse, kar so ji rekli, da mora, da bo uspešna. Ob tem pa je vedno bolj nesrečna, vedno bolj izgubljena, vedno bolj izumetničena in vedno bolj v izgorevanju.

Poskuša se skrčiti in ustrezati normam.
Poskuša delovati na moški način.
Poskuša številne tehnike, metode, stvari, da bi končno spoznala svojo lastno vrednost.

Žalostna resnica je, da ti skozi delovanje, trud, siljenje in mučenje, skozi odpovedovanje in trpljenje nikoli ne bo uspelo.

Vse se začne s tem, da si poveš resnico, ki utegne biti zelo grenka. V svoji notranjosti moraš odkriti;
1. Kje se nahajaš? Kaj je tisto kar si prizadevaš dobiti (več denarja? pohvalo? večjo lastno vrednost?)
2. Kaj si resnično, srčno želiš? Kako sploh veš, kaj čutiš in kaj bi te resnično osrečilo?

Da bi sploh spoznala, kako zelo si prizadevaš prilagoditi kalupu, ki ga je ustvarila družba in ki si ga prevzela zase, da ustrezaš idealu Popolne ženske, moraš spoznati, kako zelo nesrečna si čisto zares.

Izumetničenost je groteskna podoba sodobnega sveta, kjer vsak poskuša biti nekdo drug.

Življenje pa te kliče. Kliče te nazaj v tvojo lastno naravnost, v tvojo lastno resničnost.
Všečnost ti preprečuje, da bi si resnično podarila to, kar bi te resnično negovalo.

Leta 2009 sem v svojem življenju prišla do te točke o kateri pišem danes, do točke, ko sem se zagabila sama sebi, ker sem si tako prizadevala, da bi bila všečna. Prilagajala sem se ljudem okoli sebe do te mere, da so me odkrito prezirali in ko sem opazovala, kako se je vse sesuvalo v prah, sem sama pri sebi prišla do točke, ko sem si rekla DOVOLJ. Dovolj je. Želim drugače. Nisem vedela kako, vedela sem samo, da na star način ne morem več. In nočem več.

In ko sem bila pripravljena na nekaj popolnoma novega, je v moje življenje vstopila ŽENSKA. ONA, ki mi je pokazala, korak po korak, kako življenje živeti na sijoče ženstveni način. Ona, ki mi je prva razkrila, da se moški odziva na žensko in da je na meni, da postanem najsrečnejša ženska v svojem svetu, če želim izkušati radost vsak dan.

Preobrazba je bila vse prej kot lahka. In ne, ni vodila po poti dela na sebi. Pred tem sem 15 let aktivno delala na sebi. Leta 2009 sem spoznala, da je edina pot, pot negovanja sebe.

In na tej poti se vse začne z upočasnitvijo, s poslušanjem sebe.

Najhitrejša pot ven iz ugajanja in všečnosti vodi skozi radikalno iskrenost. Povedati si moraš vse tiste male laži, v katere verjameš in si jih dnevno pripoveduješ.
Soočiti se moraš s svojo Popolno žensko, ki biva v tvoji notranjosti. Vsaka ima svojo. In soočenje z njo je veličasten portal v prepoznavanje tega, kaj si resnično želiš in zakaj za vraga, si sploh tukaj…

Za začetek si povej resnico glede današnjega dne.
1. Najdi trenutek v dnevu, ko nisi povedala resnice ali si povedala le napol resnico.
2. Zapiši si kaj si rekla, kaj si mislila in kaj si ob tem čutila v sebi, pa tega nisi podelila.
Iskrenost je na mestu, ko si v naslednjem koraku pogledaš kaj bi se zgodilo, če bi povedala, kako se počutiš? Si sploh lahko dovoliš, da resnično začutiš v sebi, kako bi se počutila ob tem?
3. Zdaj si povej resnico. Kaj bi resnično želela povedati, pa nisi?

Vedi, da imaš v življenju vedno izbiro, vedno. Ti kreiraš svoje življenje, lahko iz strahu ali iz ljubezni, to je vedno tvoja izbira. Izbirati začneš iz tistega umirjenega notranjega mesta, ko si resnično v stiku s seboj, povezana s seboj. Ko upočasniš in si poveš resnico – sebi.

Prepoznati moraš, kaj pravzaprav čisto zares pričakuješ od zunanjih dejavnikov, statusa, prestiža, denarja, partnerstva.

Šele, ko veš, kaj je tisto, za čemer se ženeš, si to resnično lahko podariš in se skozi to neguješ, v sebi in ne zunaj sebe. In točno to delamo v 9 mesecih DivineFemme Akademije. Vračamo se nazaj k sebi, poslušamo navznoter in se negujemo znotraj sebe.

Čas je, da neguješ Žensko v Sebi!

Ko si podariš pozornost in zavedanje, spoznaš, kako čarobno je Vesolje, ki te vodi po tvoji opečnati poti točno tja, kamor je tvoja ženska Duša izbrala, da želi potovati. Ko tvoj; »Ja, v redu je. Saj bom zmogla. Saj bo šlo.« postane nekaj, česar ne toleriraš več – sama, pri sebi – takrat se preobrazba resnično lahko začne. In ja, ko si končno poveš resnico, je življenje pogosto kaotično, neudobno, na trenutke strašljivo, vendar je TVOJE.

Vprašanje je le si drzneš biti veličastna, izjemna, neponovljiva, enkratna TI?
Kajti to je tvoja izbira. Vedno!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Več o akademiji lahko prebereš, če klikneš na sliko spodaj…

df-banner