Žalovanje za življenjem, ki ga ni več.

Ko je z menoj delila zgodbo svoje male punčke, ki je bila puščena v bolnici in je eno leto ni nihče obiskal, se me je to tako globoko dotaknilo, da sem ostala brez teksta.
Osupla.

Bolečina, ki je prežemala vsako besedo v zapisu je bila otipljiva.
Tako zelo živa.
V tistem trenutku sem čutila s to malo punčko.
Čutila sem njeno izgubo.

Bolečina izgube je nekaj, kar se te dotakne.
Ker je tako zelo človeška.
Ker smo jo vsi izkusili.
Vsak na svoj edinstven in enkraten način.

Stavek, ki je ostal z mano je bil, da je vse, kar je naredila, naredila narobe.

Ja, tudi jaz sem imela ta občutek. Tako zelo pogosto.
Ko si nevidna. Zgolj platno na katerega projicirajo svoje zgodbe drugi.
In vse kar narediš, je narobe. Ker ni tako, kot so želeli drugi.
Ker ne glede na to, kako zelo se trudiš, nikoli ne moreš biti ONI.

In potem sem se spomnila tiste sobe.
In zavese za katero sem se skrivala.
In zvokov iz sosednje sobe.

Pričakovanj, ki so nemo visela v zraku.
Pa tudi hladu in nezaželenosti, ki je prišla z njo.

Ne, nisem bila zaželena. Vse prej kot to.
Bila sem tujka.

Tujka v mnogih svetovih.
Osovražena zaradi vloge, ki mi je bila dodeljena.
In ki je nisem mogla spremeniti.

Bila sem samo otrok.
Ki so ga na šahovnici življenja premikali drugi igralci.
In ta občutek, da na okoliščine v katerih si nimaš vpliva, je ostal z menoj še desetletja.

Pismo, ki sem ga prejela, me je potisnilo v soočenje s tistim delom, s katerim se nisem želela soočiti. Večkrat sem rekla, da bi si želela vedeti kaj je bilo tisto, ki me je iz živahne in radožive punčke spremenilo v pridno punčko. Vendar v resnici nisem hotela vedeti.

Izgubila sem del sebe.

Danes vem, da te soočenje s tem kje si in kar si doživela, potisne v proces žalovanja.
Hočeš nočeš je potrebno stvari prežvečiti in prebaviti, da bi jih lahko izločila.
Tako deluje narava.

Tisti otipljivi občutek na katerega me je spomnila je bila raztreščenost.
Kot krhka steklena figura sem se raztreščila na tisoče koščkov.

Več kot enkrat v svojem življenju.
Vendar me tista prva izkušnja zaznamovala za vedno.
Tisti občutek, da je nekaj hudo narobe z menoj, je obvisel nad menoj.

In to česar dolgo časa nisem vedela je, da pride čas v tvojem življenju, ko je potrebno te koščke sebe zbrati nazaj v celoto.
Povezati dele sebe v celoto.
In del tega procesa je tudi žalovanje.

Tvoj notranji otrok ima potrebo po žalovanju, ker ni bil deležen ljubezni in varnosti v preteklosti.

Skozi svoje življenje si soočena z mnogimi oblikami in jakostjo žalosti.
Smrt je le ena od mnogih oblik izgube, ki kliče po žalovanju, da bi se lahko povezala nazaj v celoto.

Poleg žalovanja ob fizični smrti, je žalovanje potrebno tudi takrat, ko izgubiš zdravje, ko se zaključi odnos skozi ločitev ali pa ko je otrok primoran prehitro odrasti, prevzeti odgovornost, ki ji ni dorasel in ko izgubi stik z igrivostjo, spontanostjo in živahnostjo, ki naj bi jo izkušal.

Izguba sanj kliče po žalovanju.
Izguba življenja, ki si ga živela in ga ni več kliče po žalovanju.

Vendar tako kot pri mnogih drugih stvareh v sodobni družbi pričakujemo, da naj bi žalovanje steklo v linearni časovnici in da, ko prideš do konca, si zaključila s tem.
Novo poglavje. Nov list v življenju.

Tudi zaradi tega imamo radi strategije v stilu 5 korakov do xyz.

Vendar je žalovanje proces.
Stvari se vračajo.
Odstirajo se vedno novi nivoji, nianse in odtenki.

Stvari v tvojem vsakdanu te spomnijo na tvojo bolečo izkušnjo.
Besede, dogodki, ljudje te spomnijo na koščke, ki si jih še nisi prisvojila in ki jih še nisi odžalovala. Asociacije so žive.

In s tem je vse čisto v redu.

Žalovanja ne moreš potisniti, ga na silo zaključiti ali se truditi, da bi bila že enkrat skozi.
Kar je v storilnostno naravnani družbi nekaj nezamisljivega.

Osebno sem mnenja, da k temu prispeva tudi pozitivizem, ki na žalost gleda kot na nekaj, s čimer moraš na hitro opraviti.

Iz izkušenj vem, da je premik skozi različne faze žalovanja ključnega pomena.
Zemljevid skozi ti lahko pomaga, da se ne ujameš in zaciklaš v enih in istih zgodbah.
Meni je zelo blizu tisti, ki ga je razgrnila Elizabeth Kübler-Ross, MD.
Vendar ne predstavi cele slike. Manjkajoči košček sem odkrila pred kratkim.

In iz izkušenj vem, da je zelo pomembno, da veš kje se nahajaš in da se vodiš skozi celoten proces.

Upiranje in zanikanje izgube ti morda v prvi fazi nudi občutek, da situacijo nadziraš, vendar je obup toliko večji, ko ugotoviš, da je to v resnici iluzija.
Zanikanje je mehanizem preživetja, ki je v trenutku izgube kot most, ki ti pomaga čez bolečino.

Temu sledi jeza. Jeza je kot stražar, ki straži bolečino, ki se skriva pod njo.
Naslednja faza je sklepanje kompromisov z življenjem. Faza, ki na površje naplavi vsa obžalovanja in pomisleke v stilu kaj bi bilo, če bi bilo.

In sledi srečanje z žalostjo, ki je lahko preplavljujoče.
Sprejemanje ne pomeni, da ti je to, kar se je zgodilo všeč. V resnici gre za sprejemanje realnosti, tega kar se je zgodilo. Da se pomiriš s tem, kar se je zgodilo brez zanikanja.

In šesta faza je, da v tem najdeš pomen, globlji smisel. To je tisto, ko rečem, da vzameš lekcijo, ki ti jo je pripravila duša. Ko prepoznaš, da se vse dogaja zate in ne tebi.

Do tja je vedno dolga pot, ne moreš preskakovati korakov, vendar je pomembno vedeti tudi, da ta proces žalovanja ni linearen proces, vedno znova se vračaš k različnim korakom in si vedno bolj v povezovanju delčkov svoje duše, ki so se ob izkušnji razbili, v celoto svoje Biti.

Kar vidim sama je, da nas situacija v kateri smo, izguba življenja kot smo ga poznali, kliče v ta proces žalovanja. Zavesten proces bo vsakega posameznika vodil v globlji smisel tega, kar se odvija, pa tudi v razumevanje tega kako te to oblikuje in ti pomaga, da zaživiš bolj izpolnjujoče in polno življenje.

Lahko se izogneš žalovanju.
Vendar se s tem izogneš tudi ljubezni.
In to bo imelo za posledico, da se boš izogibala odnosom in življenju.
Bolečina izgube je neizogibna. Vendar je trpljenje nekaj, kar je tvoja izbira.

Toliko ljudi danes je živih, vendar v resnici ne živijo, životarijo.
In da bi izkusila živost, da bi se premaknila v razcvet, se moraš pomiriti s tem, da si človek.
Sprejeti človeškost. Sprejeti telo.

Tvoje telo je posoda v kateri se preobrazba lahko zgodi. Zato globoko verjamem v to, da je ljubeč odnos s tvojim telesom tisto mesto, ki je v tem času in prostoru nujno potrebno, da bi se lahko premaknila skozi ta proces žalovanja. O tem kako ustvariš ljubeč odnos s telesom bom delila več v spletnem intenzivu, ki se bo odvil pod okriljem polne lune v Devici.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Telo je izjemen sistem. Ekosistem. In če v tem ekosistemu vlada strah, to povzroča zakrčenost, utesnjenost in stres. Če v tem ekosistemu vlada ljubezen čutiš sproščenost, pomirjenost in odprtost.
To, da si prisotna, v tem trenutku tukaj in zdaj, je tisto mesto, kjer lahko ti izbereš strah ali ljubezen.
To je v teh nemirnih časih pomembna dnevna praksa.
Preobrazi odnos s telesom je vikend intenziv, kjer bova skozi prakso in predavanja odstirale, kaj si vgradila v svoje telo in kako to preobraziš. Ker je to, da naseliš svoje telo in ga napolniš z ljubeznijo, najbolj modra izbira v teh nemirnih časih. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.