Zamenjana

Ležala je v kotu z objokanimi očmi in skrčena v dve gubi.
»Pomagaj. Prosim pomagaj mi.«
Glas je paral mojo notranjost, ko sem sedla k njej.

Tolikokrat sem se ji izognila. Jo zamenjala. Se borila proti njej z delovanjem, s tem, da sem dokazovala, da zmorem sama. In še posebej, da zmorem brez nje.

Zdaj pa sem sedela na tleh ob njej in v sebi podoživljala obup, otopelost, občutek vdaje, apatičnosti in brezvoljnosti. Bilo je, kot bi vse barve izginile iz sveta.

In resno sem se spraševala, kaj mi je tega treba.
Toliko lažje bi bilo v zvezi z vsem nekaj narediti.
Kot sem že tolikokrat.

Danes pa sem vedela, da ni kaj narediti. In še bolj mi je bilo jasno, da je prišel čas za soočenje s tem, kar me je lomilo že od majhnega.

Ko si zamenjana z nekom drugim. Ko za človeka, ki ti pomeni vse ne obstajaš več.
Ja, boli.

Življenje vedno ve kdaj in kje te stisne v kot.

In po na-ključ-ju, ki je itak vedno na ključ, sem tisto jutro odprla svoj zid na spletu ravno v trenutku, ko se je na njem izpisala novica, da je našla zamenjavo zame.
Seveda ni pisalo na tak način, vendar sem jaz to prebrala na točno tak način.

V trenutku so se mi pred očmi zavrteli vsi filmi in zgodbe, kjer je bil skupni imenovalec, da nisem dovolj dobra.

In spomnila sem se prijateljice, ki mi je pripovedovala o tem, kako je njena dobra prijateljica ostala sama, zamenjana. Pogovor je šel v smeri, kako so ženske po petdesetem pogosto zamenjane z mlajšimi in kako hitro si moški najde zamenjavo.

Takrat sem čutila bolečino, ki je nisem znala opisati, ki pa je kasneje dobila bolj oprijemljive poteze.
Vendar je še vedno nisem znala zares ubesediti.

Do jutra, ko sem gledala v ekran kot tele v nova vrata in opazovala bolečino, ki je rasla v notranjosti.
In potem je prišel prvi spomin, kako sem bila zamenjana s strani fanta. Pa s strani poslovne partnerke. Pa s strani sestre.

In potem me je zalilo. Ko sva sedeli v temni kleti, so prihajali spomini, ki niso bili od tukaj in zdaj.
Zamenjana. Vsakič znova oskrunjena. Ponižana. Razvrednotena.

Ko sem že mislila, da sem na koncu, se je od nekje priplazil še eden in še eden.

Dojela sem, kako sem iz strahu pred tem, da bi bila zamenjana vedno znova šla v ugajanje in prilagajanje.
Delala stvari, ki jih drugače ne bi nikoli.
Poskušala ugoditi z nižanjem cen.
Šla v spolnost, ko mi ni bilo do nje.
Pospravljala in delala takrat, ko bi bilo bolj modro, da bi počivala.

Iskala sem potrditev svoje vrednosti v zunanjem svetu.
Investirala vse kar sem imela v odnose, ki me niso podpirali in hranili.
Držala prostor za druge in kot kanta za smeti pogosto sprejela stvari, ki jih ženska pri zdravi pameti nikoli ne bi.

Končno mi je bilo jasno od kod je izhajalo vse to.

In vedela sem tudi, da nikoli prej nisem imela dovolj moči, da bi vzdržala plaz krivde, ki me je paralizirala vsakič in zaradi katere sem raje izbrala akcijo, delovanje, to, da sem občutke, ki so vznikali v meni raje zamenjala z drugimi.

Kot bi se ustrelila v koleno.

Udarec za moje samozaupanje.
Izdaja same sebe.
Nasilje same nad seboj.
Vendar takrat nisem zmogla, da bi se spogledala z njeno bolečino. Lažje je bilo iti v otopelost kot sedeti v tem svetu iz katerega so izginile vse barve.

Končno sem razumela kakšno moč ima navezanost, otroška odvisnost od pozornosti in potrditve v zunanjem svetu nad teboj. In vedela sem, da ga ni odnosa, ki se ne bi zrušil pod težo takšne odvisnosti in pričakovanj, kot sem mu bila priča.

Iluzija varnosti, popolnost ljudi, ki sem jim v roke dala vse v upanju, da mi bodo dali tisto pikico, ki sem jo potrebovala, vse se je izkazalo za lažno.

In tukaj sem bila, na deski, na velikem čustvenem valu, ki je iz minute v minuto postajal vse večji. Val bolečine, ki je grozil, da se bo zlomil name me je dobesedno prisilil, da sem se ustavila.
Kot preganjana žival sem se presedala iz prostora v prostor. Dokler nisem vzela v roke svojega dnevnika in začela pisati.

In ta val se je zlomil in me vodil v to temno sobo, v kateri sva čepeli vsaka na svoji strani in se gledali z nezaupanjem in zadržanostjo.

Vedela sem, da je čas za spravo.
In da je čas, da jo osvobodim.
Ja, vedela sem, da ji lahko pomagam. In da je na meni, da se z njo spogledam v celoti in jo objamem.
Vedela sem, da je edina pot direktno skozi največjo bolečino, ki me je lomila od znotraj.

Nisem si predstavljala, da je v njej ujeto toliko energije. Toliko bolečine. Toliko vsega.
Dojela sem, kako zelo mi je pomagala, me učila in kakšna darila mi je dala.
Zdaj pa je na meni, da poskrbim zanjo in jo vključim v svoj tim.

Ko sem jo počasi objela in mi je povedala kaj potrebuje od mene, sem v sebi slišala…

To je ljubezen do Sebe.
To pomeni, da resnično sprejemaš vse dele sebe.
Da si prijazna s seboj.
Vse to je ljubezen.
Vse to je življenje.

Ljubezen je življenje v akciji.

Tukaj in zdaj.
Živi ga v polnosti!
In ljubi kot nisi še nikoli doslej.

In potem sem slišala tole pesem…
Darling, please take my hand
Please get up, rise to stand
I can’t be the one to sing your song
‘Cause I believe it’s not your fault
Don’t be scared, you are my rock
Nothing’s gonna hold you down for long

Sometimes we break so beautiful
And you know you’re not the only one
I breathe you in so sweet and powerful
Like a wildfire burning up inside my lungs
I’m burning up, ooh, ooh, ooh, ooh
I’m burning up, ooh, ooh, ooh, ooh
I’m burning up


Divine Timing ;)

V Sistar Salonu je na voljo proces s pomočjo katerega se lahko srečaš s svojo Zamenjano. Na voljo je ob prijavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena